POROČILO o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve
19.4.2013 - (COM(2011)0290 – C7‑0135/2011 – 2011/0138(COD)) - ***I
Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
Poročevalec: Agustín Díaz de Mera García Consuegra
OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve
(COM(2011)0290 – C7‑0135/2011 – 2011/0138(COD))
(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)
Evropski parlament,
– ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2011)0290),
– ob upoštevanju člena 294(2) in člena 77(2)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C7–0135/2011),
– ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za zunanje zadeve (A7-0139/2013),
1. sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;
2. poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali ga nadomestiti z drugim besedilom;
3. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.
Predlog spremembe 1 . | |
PREDLOGI SPREMEMB EVROPSKEGA PARLAMENTA[1]* | |
k predlogu Komisije | |
--------------------------------------------------------- | |
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve | |
EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA – | |
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 77(2)(a) Pogodbe, | |
ob upoštevanju predloga Evropske Komisije, | |
po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom, | |
v skladu z rednim zakonodajnim postopkom[2], | |
ob upoštevanju naslednjega: | |
▌ | |
(3a) Popolna vizumska vzajemnost je cilj, za katerega bi si morala Unija v svojih odnosih s tretjimi državami prizadevati proaktivno ter tako prispevati k izboljšanju verodostojnosti in doslednosti zunanje politike Unije na mednarodni ravni. | |
(3b) Po prejemu obvestila od države članice, da se je tretja država s seznama iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2011 odločila uvesti vizumsko obveznost za državljane te države članice, bi se morale vse države članice skupaj odzvati in tako zagotoviti odziv Unije na razmere, ki vplivajo na celotno Unijo ter zaradi katerih se njeni državljani različno obravnavajo. | |
(3c) S to uredbo bi morali vzpostaviti mehanizem za začasno prekinitev oprostitve vizumske obveznosti za tretjo državo s seznama iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2001 v primeru izrednih razmer, ko je potreben hiter odziv za rešitev težav, s katerimi se sooči ena ali več držav članic, pri čemer se upošteva splošen vpliv izrednih razmer na Unijo kot celoto. | |
(3d) Znatno in nenadno povečanje pomeni, da je 50-odstotna omejitev presežena. Lahko je tudi nižje, če Komisija meni, da je to primerno v določenem primeru, o katerem jo obvesti država članica, ki je pod pritiskom. | |
(3e) Nizka stopnja ugodno rešenih prošenj za azil pomeni stopnjo, ki je nižja od treh odstotkov. Lahko je tudi višja, če Komisija meni, da je to primerno v določenem primeru, o katerem jo obvesti država članica, ki je pod pritiskom. | |
(3f) Preprečiti in odvrniti je treba vsakršno zlorabo, ki bi bila posledica odobritve potovanj brez vizumov za kratkoročno bivanje državljanov določene tretje države, ki bi pomenili grožnjo javnemu redu in notranji varnosti držav članic. | |
(3g) Da bi zagotovili pregleden in učinkovit mehanizem, ki bi se uporabljal za začasno prekinitev oprostitve vizumske obveznosti za državljane tretje države s seznama iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2011 kot sredstvo vzajemnosti ali v primeru izrednih razmer, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejeme delegirane akte v zvezi s spreminjanjem Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2001 za tretjo državo, za katero je začasno ponovno vzpostavljena vizumska obveznost. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, tudi na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način. V primeru izrednih razmer, ko je potreben hiter odziv za rešitev težav, s katerimi se sooči ena ali več držav članic, se na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v zvezi s spreminjanjem Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2001 za tretjo državo, za katero je začasno ponovno vzpostavljena vizumska obveznost, v skladu z izrednim postopkom. | |
▌ | |
(6) Ker pravila glede vizumov, ki se uporabljajo za begunce in osebe brez državljanstva, uvedena z Uredbo Sveta (ES) št. 1932/2006 z dne 21. decembra 2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 539/2001, ne veljajo za takšne osebe, ki prebivajo v Združenem kraljestvu ali na Irskem, je treba pojasniti vizumsko obveznost za določene begunce in osebe brez državljanstva, ki prebivajo v Združenem kraljestvu ali na Irskem. Ta uredba bi morala državam članicam ob spoštovanju njihovih mednarodnih obveznosti prepuščati odločitev o vizumski obveznosti oziroma oprostitvi vizumske obveznosti za te skupine oseb. O tovrstnih nacionalnih odločitvah bi bilo treba obvestiti Komisijo. | |
▌ | |
(8) Ta uredba bi morala zagotavljati pravno podlago za vizumsko obveznost ali njeno oprostitev imetnikom potnih listin, ki jih izdajo določeni subjekti, za katere velja mednarodno pravo, ki niso medvladne mednarodne organizacije. | |
(8a) Uredba (ES) št. 539/2001 ne posega v uporabo mednarodnih sporazumov, ki jih je Evropska skupnost sklenila, preden je začela veljati navedena uredba, in zaradi katerih so potrebna odstopanja od skupne vizumske ureditve, pri čemer je treba upoštevati sodno prakso Sodišča Evropske unije. | |
(9) Ta uredba pomeni razvoj schengenskega pravnega reda v skladu s Protokolom o vključitvi schengenskega pravnega reda v okvir Evropske unije, kakor je določen v Prilogi A k Sklepu Sveta 1999/435/ES[3] z dne 20. maja 1999 o opredelitvi schengenskega pravnega reda za namen določanja pravne podlage za vsako določbo ali sklep, ki sestavlja schengenski pravni red, skladno z ustreznimi določbami iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodbe o Evropski uniji. | |
(10) Kar zadeva Islandijo in Norveško, pomeni ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda[4], ki spadajo na področje iz člena 1(B) Sklepa Sveta 1999/437/ES z dne 17. maja 1999 o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo navedenega sporazuma[5]. | |
(11) Kar zadeva Švico, pomeni ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda[6], ki spadajo na področje iz člena 1(B) Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES[7]. | |
(12) Kar zadeva Liechtenstein, pomeni ta uredba razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola, sklenjenega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Liechtenstein, o pristopu Kneževine Liechtenstein k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda[8], ki spadajo na področje iz člena 1(B) Sklepa ▌ 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU[9], | |
(13) Ta uredba pomeni razvoj določb schengenskega pravnega reda, v katerem Združeno kraljestvo v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES z dne 29. maja 2000 o prošnji Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske za sodelovanje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda ne sodeluje[10]. Združeno kraljestvo zato ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zanj ni zavezujoč niti se zanj ne uporablja. | |
(14) Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES z dne 28. februarja 2002 o prošnji Irske, da sodeluje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda[11]; Irska zato ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zanjo ni zavezujoč niti se zanjo ne uporablja – | |
SPREJELA NASLEDNJO UREDBO: | |
Člen 1 | |
Uredba (ES) št. 539/2001 se spremeni: | |
1. Člen 1 se spremeni: | |
▌ | |
(aa) odstavek 4 se nadomesti z naslednjim: | |
„4. Ko tretja država s seznama v Prilogi II uvede, ponovno uvede ali ohrani vizumsko obveznost za državljane ene ali več držav članic, se uporabijo naslednje določbe: | |
(a) v (30) dneh potem, ko tretja država članica začne izvajati vizumsko obveznost ali, v primerih, ko se obveznost ohrani, v (30) dneh po začetku veljavnosti te uredbe, zadevna država članica ali države članice o tem pisno obvestijo Evropski parlament, Svet in Komisijo. | |
Obvestilo vsebuje: | |
i) datum izvedbe ukrepa in vrsto potnih listin in vizumov, za katere se ukrep uporablja; | |
ii) natančno obrazložitev predhodnih ukrepov, ki jih je država članica sprejela oziroma so jih države članice sprejele za zagotovitev potovanj brez vizumov z zadevno tretjo državo, in vse potrebne informacije; | |
Komisija nemudoma objavi obvestilo v seriji C Uradnega lista Evropske unije, vključno s podatki o datumu začetka uporabe vizumske obveznosti ter vrsto potnih listin in vizumov, za katere se ukrep uporablja. | |
Če se tretja država odloči odpraviti vizumsko obveznost, se obvestilo ne pošlje oziroma se umakne. | |
(b) Komisija takoj po objavi tega obvestila in ob posvetovanju z zadevno državo članico ukrepa pri organih tretje države z namenom ponovne vzpostavitve oziroma uvedbe potovanja brez vizumov ter Evropski parlament in Svet nemudoma obvesti o teh ukrepih; | |
(c) če tretja država v (90) dneh po objavi obvestila in kljub vsem ukrepom, sprejetim v skladu s točko (b), zlasti na političnem, gospodarskem in trgovinskem področju, ne odpravi vizumske obveznosti, lahko zadevna država članica ali države članice od Komisije zahtevajo, naj predlaga prekinitev oprostitve vizumske obveznosti za državljane te tretje države. | |
Če država članica vloži takšno zahtevo, o tem obvesti Evropski parlament in Svet; | |
(d) Komisija pri preučitvi nadaljnjih ukrepov upošteva rezultate ukrepov, ki jih je sprejela zadevna država članica, ukrepe, sprejete v skladu s točko (b), da bi ponovno vzpostavili ali uvedli potovanja brez vizumov, ter posledice prekinitve oprostitve vizumske obveznosti za zunanje odnose Unije in njenih držav članic s to tretjo državo; | |
(e) če v 6 mesecih po datumu objave obvestila ta tretja država ni odpravila vizumske obveznosti, potem lahko Komisija na zahtevo države članice ali na lastno pobudo: | |
(i) v skladu s členoma 4a in 4b sprejme delegirani akt, s katerim se spremeni Priloga II in se za obdobje (12) mesecev prekine oprostitev vizumske obveznosti za državljane zadevne tretje države; ali | |
(ii) Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o oceni razmer in navede razloge, zakaj ne predlaga prekinitve oprostitve vizumske obveznosti. V tem poročilu se upoštevajo vsi pomembni dejavniki, kot so rezultati ukrepov, ki jih je sprejela zadevna država članica, ukrepi, sprejeti v skladu s točko (b), da bi ponovno vzpostavili ali uvedli potovanja brez vizumov, ter posledice prekinitve oprostitve vizumske obveznosti za zunanje odnose Unije in njenih držav članic z zadevno tretjo državo. | |
(f) če tretja država v 24 mesecih po objavi obvestila ne odpravi vizumske obveznosti, Komisija v skladu s členoma 4a in 4b sprejme delegirani akt, s katerim se spremeni Priloga II in se za obdobje 12 mesecev prekine oprostitev vizumske obveznosti za državljane zadevne tretje države; | |
(g) če tretja država v 6 mesecih po začetku veljavnosti delegiranega akta iz točke (e)(i) ali točke (f) ne odpravi vizumske obveznosti, lahko Komisija predloži zakonodajni predlog, ki se sprejme po rednem zakonodajnem postopku, da se sklicevanje na tretjo državo prenese iz Priloge II v Prilogo I; | |
(h) postopki iz točk (e), (f) in (g) Komisiji ne preprečujejo, da poda predlog spremembe te uredbe, s katerim se lahko sklicevanje na zadevno tretjo državo vedno prenese iz Priloge II v Prilogo I; | |
(i) če tretja država odpravi vizumsko obveznost, zadevna država članica ali države članice o tem nemudoma obvestijo Evropski parlament, Svet in Komisijo. Komisija objavi obvestilo v seriji C Uradnega lista Evropske unije. Delegirani akt, sprejet v skladu s točko (e)(i) ali točko (f), preneha veljati sedem dni po objavi obvestila v Uradnem listu Evropske unije. Če je tretja država uvedla vizumsko obveznost za državljane dveh ali več držav članic, to velja šele po objavi zadnjega obvestila.“ | |
(j) Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 4b sprejeme ustrezne prilagoditve Priloge II, ki odražajo odpravo učinka delegiranih aktov iz točke (i). | |
▌ | |
(bb) odstavek 5 se črta. | |
2. Vstavijo se naslednji členi: | |
„Člen 1a | |
1. Z odstopanjem od člena 1(2) in če je odločitev sprejeta v skladu s tem členom, se v primeru izrednih razmer kot zadnje sredstvo za tretjo državo s seznama iz Priloge II začasno uporablja člen 1(1). | |
2. Država članica lahko obvesti Komisijo, če se sooča z eno ali več od naslednjih okoliščin, katerih posledica so izredne razmere, s katerimi se ne more spoprijeti sama: | |
(a) če se v šestih mesecih znatno in nenadno ▌v primerjavi s stanjem v enakem obdobju prejšnjega leta poveča število državljanov tretje države s seznama iz Priloge II, za katere se ugotovi, da neupravičeno prebivajo na ozemlju države članice; | |
(b) če se v šestih mesecih v primerjavi s stanjem v enakem obdobju prejšnjega leta znatno in nenadno poveča število prošenj za azil državljanov tretje države s seznama iz Priloge II, za katere je stopnja ugodno rešenih prošenj nizka, kar bi posebej obremenilo azilni sistem; | |
(c) če se v šestih mesecih znatno in nenadno ▌v primerjavi s stanjem v enakem obdobju prejšnjega leta poveča število zavrnjenih prošenj za ponovni sprejem, ki jih država članica predloži tretji državi s seznama iz Priloge II za njene državljane. | |
V obvestilu je treba navesti vzroke, na katerih temelji, in vključiti ustrezne informacije in statistične podatke ter natančno obrazložitev predhodnih ukrepov, ki jih je zadevna država članica sprejela, da bi položaj izboljšala. Komisija obvesti Evropski parlament in Svet, takoj ko prejme takšno obvestilo zadevne države članice. | |
3. Komisija obvestilo(-a), ki ga(jih) ena ali več držav članic predloži v skladu z odstavkom 2, in pri tem upošteva: | |
(a) število držav članic, na katere vplivajo katere koli od razmer, opisanih v odstavku 2; | |
(b) ali je povečanje skladno s točkami (a), (b) ali (c) odstavka 2; | |
(c) splošni vpliv zaostritve stanja migracij v Uniji, kot je možno o tem sklepati iz podatkov, ki so jih predložile države članice ▌; | |
(d) poročila agencije Frontex, Evropskega azilnega podpornega urada ali Europola, če to zahtevajo okoliščine posameznega primera, o katerem je bilo posredovano obvestilo; | |
(e) splošno vprašanje javnega reda in notranje varnosti, in sicer ob posvetovanju z državo(-ami) članico(-ami), ki jo (jih) to zadeva. | |
Komisija o rezultatih te proučitve obvesti Evropski parlament in Svet. | |
3a. Komisija upošteva posledice prekinitve oprostitve vizumske obveznosti za zunanje odnose Unije in njenih držav članic s tretjo državo ter z njo tesno sodeluje, da bi našli druge dolgoročne rešitve. | |
3b. Kadar Komisija na podlagi proučitve iz odstavka 3a odloči, da je treba ukrepati, v treh mesecih od prejetja obvestila v skladu s členoma 4a in 4b sprejme delegirani akt, s katerim spremeni Prilogo II in za obdobje (12) mesecev prekine oprostitev vizumske obveznosti za državljane zadevne tretje države. | |
Kadar je v primeru odločitve, da se prekine oprostitev vizumske obveznosti za državljane te tretje države, iz nujnih vzrokov tako potrebno, se za delegirane akte, sprejete v skladu s tem členom, uporablja postopek iz člena 4c. | |
4. Pred koncem veljavnosti delegiranega akta, ki je bil sprejet v skladu z odstavkom 3b, Komisija v sodelovanju z zadevno državo članico Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo. Poročilu je lahko priložen predlog o spremembi te uredbe, da se sklicevanje na zadevno tretjo državo prestavi v Prilogo I. | |
Člen 1b | |
Komisija najpozneje štiri leta po začetku veljavnosti te uredbe predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu, v katerem oceni učinkovitost mehanizmov vzajemnosti in prekinitve, ter po potrebi predloži zakonodajni predlog o njeni spremembi in spremembi mehanizmov iz členov 1 in 1a. Evropski parlament in Svet o takem predlogu odločata po rednem zakonodajnem postopku.“ | |
4. Člen 4 se spremeni: | |
(a) odstavek 1 se nadomesti z naslednjim: | |
„1. Država članica lahko predvidi izjeme, za katere ne velja vizumska obveznost, kot je določena s členom 1(1), ali izjeme, za katere ne velja oprostitev te obveznosti, kot je določeno s členom 1(2), za naslednje skupine oseb: | |
(a) imetnike diplomatskih, službenih/uradnih ali posebnih potnih listov; | |
(aa) člane civilnega letalskega in ladijskega osebja pri opravljanju dolžnosti; | |
(ab) člane civilnega ladijskega osebja, ko gredo na kopno in ki imajo pomorski osebni dokument, izdan v skladu s konvencijama Mednarodne organizacije dela (št. 108 z dne 13. maja 1958 ali št. 185 z dne 16. junija 2003) ali Konvencijo Mednarodne pomorske organizacije o olajšavah v mednarodnem pomorskem prometu z dne 9. aprila 1965 (Konvencija FAL); | |
(ac) osebje in člane misij pomoči ali reševalnih misij ob nesrečah ali nezgodah; | |
(b) civilno osebje ladij, ki plujejo v mednarodnih celinskih vodah; | |
(c) imetnike ▌potnih listin ▌, ki so jih medvladne mednarodne organizacije, v katere je včlanjena ena ali več držav članic, ali drugi subjekti, ki jih zadevna država članica priznava kot subjekte mednarodnega prava, izdali uradnikom teh organizacij ali subjektov.“; | |
(b) v odstavku 2 se doda naslednja točka ▌: | |
„(d) brez poseganja v zahteve iz Evropskega sporazuma o odpravi vizumov za begunce, podpisanega 20. aprila 1959 v Strasbourgu, begunce s priznanim statusom ter osebe brez državljanstva in druge osebe, ki nimajo državljanstva nobene države in prebivajo v Združenem kraljestvu ali na Irskem ter so imetniki potne listine, ki jo je izdalo Združeno kraljestvo ali Irska in jo zadevna država članica priznava.“ | |
▌ | |
5. Vstavijo se naslednji členi: | |
„Člen 4a | |
1. Z delegiranimi akti iz členov 1(4)(e)(i), 1(4)(f) in 1a(3b) se spremeni Priloga II tako, da se v sklicevanje na zadevno tretjo državo vključijo podatki o začetku in koncu prekinitve oprostitve vizumske obveznosti za državljane te tretje države. | |
2. Z delegiranimi akti iz členov 1(4)(e)(i), 1(4)(f) in 1a(3b) se določi datum, na katerega začne veljati prekinitev oprostitve vizumske obveznosti, pri čemer se upoštevajo razpoložljivi viri v diplomatskih predstavništvih držav članic. Ta datum je šest do devet mesecev po tem, ko sta o delegiranem aktu v skladu s členom 4b(4) obveščena Evropski parlament in Svet. | |
3. Z odstopanjem od odstavka 2, se delegirani akt iz člena 1a(3b)(2) uporablja od dneva začetka veljavnosti v skladu s členom 4c. | |
4. Komisija lahko za največ 12 mesecev podaljša veljavnost delegiranih aktov iz členov 1(4)(e)(i), 1(4)(f) in 1a(3b). Kadar Komisija predlaga spremembo te uredbe, da se sklicevanje na zadevno tretjo državo v skladu s členi 1(4)(e)(i), 1(4)(f) in 1a(3b) prenese v Prilogo I, za največ 12 mesecev podaljša veljavnost veljavnih delegiranih aktov. Odločitev o podaljšanju veljavnosti delegiranih aktov se sprejme v skladu s členom 4b in spreminja Prilogo II v skladu z odstavkom 1. | |
Člen 4b | |
1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu. | |
2. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 1(4)(e)(i), 1(4)(f), 1(4)(j) in 1a(3b) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od začetka veljavnosti te uredbe. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja. | |
3. Pooblastilo iz členov 1(4)(e)(i), 1(4)(f) in 1a(3b) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov. | |
4. Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet. | |
5. Delegirani akt, sprejet na podlagi členov 1(4)(e)(i), 1(4)(f) in1a(3b) začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku (dveh) mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o njem, ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca. | |
Člen 4c | |
1. Delegirani akti, sprejeti v skladu s tem členom, začnejo veljati nemudoma in se uporabljajo, dokler se jim ne nasprotuje v skladu z odstavkom 2. V uradnem obvestilu o delegiranem aktu Evropskemu parlamentu in Svetu se navedejo razlogi za uporabo postopka v nujnih primerih. | |
2. Evropski parlament ali Svet lahko nasprotuje delegiranemu aktu v skladu s postopkom iz člena 4b(5). V tem primeru Komisija nemudoma po prejemu uradnega obvestila o odločitvi Evropskega parlamenta ali Sveta o nasprotovanju aktu ta akt razveljavi. | |
Člen 2 | |
Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. | |
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah v skladu s Pogodbama. | |
V …, | |
Za Evropski parlament Za Svet | |
Predsednik Predsednik |
- [1] * Spremembe: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.
- [2] Stališče Evropskega parlamenta z dne ...
- [3] UL L 176, 10.7.1999, str. 1.
- [4] UL L 176, 10.7.1999, str. 36.
- [5] UL L 176, 10.7.1999, str. 31.
- [6] UL L 53, 27.2.2008, str. 52.
- [7] UL L 53, 27.2.2008, str. 1.
- [8] UL L 160, 18.5.2011, str. 21.
- [9] UL L 160, 18.5.2011, str. 19.
- [10] UL L 131, 1.6.2000, str. 43.
- [11] UL L 64, 7.3.2002, str. 20.
OBRAZLOŽITEV
Uredba (ES) št. 539/2001 vsebuje seznam tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja Unije imeti vizum, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve. Uredba določa pogoje, pod katerimi so lahko državljani tretjih držav oproščeni vizumske obveznosti za kratkotrajno bivanje na ozemlju Evropske unije.
Odločitev o oprostitvi vizumske obveznosti je sprejeta potem, ko se določena država oceni v zvezi z nezakonitim priseljevanjem, javnim redom in varnostjo, zunanjimi odnosi Evropske unije, ozemeljsko celovitostjo in načelom vzajemnosti.
Namen predloga spremembe uredbe št. 539/2001 je uvesti zaščitno klavzulo, ki bo omogočila hitro začasno prekinitev oprostitve vizumske obveznosti v nujnih primerih, spremeniti mehanizem vzajemnosti, uvesti opredelitve v skladu z zakonikom Skupnosti o vizumih, določiti pogoje za oprostitev vizumske obveznosti za državljane tretjih držav, begunce in osebe brez državljanstva, določene kategorije državljanov držav, ki niso članice EU, ter imetnike prepustnic in potnih listov, ki so jih izdali subjekti, za katere se uporablja mednarodno pravo, in obravnavati obveznosti držav članic, ki izhajajo iz mednarodnih sporazumov.
PRIPOMBE POROČEVALCA
To poročilo, četudi je omejeno na pregled stanja, mora objektivno obravnavati vse elemente, ki jih preučuje, in sicer tako z vidika Evropske unije kot z vidika držav, ki niso njene članice.
Protislovno bi bilo, če bi vizume razumeli kot orodje za obvladovanje nezakonitega priseljevanja v Unijo, hkrati pa bi bili presenečeni, če bi tretje države z istim namenom uvedle enake zahteve.
Skupna vizumska politika je temeljni element na področju priseljevanja : vizumi imajo v tej politiki osrednjo vlogo kot orodje za nadzor nezakonitega priseljevanja.
Predlagane spremembe uredbe so odgovor Komisije na nedavne zlorabe vizumskega sistema. Izkazalo se je, da je precejšnje število državljanov tretjih držav oprostitev vizumske obveznosti izkoristilo za to, da so potovali na ozemlje Evropske unije in nato na neutemeljen način zahtevali mednarodno zaščito.
Predlog Komisije se ne omejuje samo na tehnične določbe, temveč vsebuje tudi ukrepe s političnimi posledicami. Z uvedbo zaščitne klavzule in mehanizma vzajemnosti bodo na voljo instrumenti, katerih uporaba bi lahko vplivala na mednarodne odnose Evropske unije.
Kar zadeva terminologijo, je Evropski parlament že večkrat opozoril, naj se priseljenci, kadar ne spoštujejo zakonodaje v državah članicah, opisujejo z izrazoma „brez dovoljenja“ ali „tajni“, ne z izrazom „nezakoniti“.
Zaščitna klavzula: za ta instrument bi se moral uporabljati bolj točen izraz, saj je njegov namen začasno prekiniti oprostitev vizumske obveznosti v določenih okoliščinah. Bolje bi bilo uporabiti drugačno formulacijo, na primer „klavzula ali mehanizem za začasno prekinitev“, oziroma izraz preprosto črtati.
Formulacija klavzule tudi poraja določena vprašanja. Najprej bi bilo treba opredeliti, ali morajo biti za uporabo klavzule izpolnjeni točno določeni pogoji, kot je predlagala Komisija, ali pa bi jo bilo mogoče sprožiti na bolj prilagodljiv način, kot predlagajo nekatere države članice.
Jasno je, da naj bi se mehanizem uporabljal samo v konkretnih in nujnih primerih, ko se občutno in nenadno poveča število priseljencev brez dovoljenja ali neutemeljenih prošenj za mednarodno zaščito.
Odločitev o tem, kdaj je povečanje dovolj veliko in bi bilo torej treba začasno prekiniti oprostitev vizumske obveznosti, ne bo sprejeta samo zato, ker je bil dosežen odstotek, ki ga predvideva predlog spremembe uredbe št. 539/2001, temveč ker je takšna prekinitev priporočena na osnovi ocene posameznega primera. V ta namen bo morala Komisija preučiti obvestilo zadevne države članice, posredovane informacije in statistične podatke, poročila Frontexa, Evropskega azilnega podpornega urada ali Europola, pač odvisno od okoliščin v konkretnem primeru, in splošni vpliv, ki naj bi ga povečano priseljevanje imelo za celotno Unijo.
Glede na to uporaba odstotkov kot objektivnega elementa za sprožitev postopka ocenjevanja ni povsem neprimerna. Odstotki bi morali služiti izključno v ta namen, torej za začetek postopka ocenjevanja. Komisija bi lahko šele po temeljiti oceni posameznega primera odločila, ali okoliščine, ki jih je preučila, v zadostni meri upravičujejo začasno prekinitev oprostitve vizumske obveznosti, te okoliščine pa bi bile občutno povečanje števila priseljencev brez dovoljenja ali števila prošenj za mednarodno zaščito v primerjavi z enakim obdobjem v preteklem letu.
Kar zadeva postopek komitologije, je zaželeno, da bi lahko Evropski parlament sodeloval v njem že od začetka, ko Komisija odloči, da bo preučila zahtevo države članice, ki bi jo seveda morala posredovati tudi Parlamentu. Parlament bi moral biti torej obveščen sočasno kot Komisija, kadar država članica vloži zahtevo za začasno prekinitev oprostitve vizumske obveznosti, ne šele takrat, ko je napovedan postopek komitologije.
Načelo vzajemnosti je eno od temeljnih načel skupne vizumske politike, tj. da mora država, ki je oproščena vizumske obveznosti, sprejeti enakovreden ukrep za državljane Evropske unije.
Čeprav je to načelo temeljni kamen politike na tem področju, ne sme služiti kot argument za pomisleke o pravičnosti vizumske obveznosti, ki bi jo tretja država uvedla za državljane katere od držav članic, če oceni, da je ta država članica postala vir nezakonitega priseljevanja.
V tej točki bi bilo treba razmisliti o razlogih, zakaj državljani Evropske unije prosijo za mednarodno zaščito v tujini. Naj drži ali ne, da večino takšnih prošenj vodijo predvsem ekonomski razlogi in pričakovanja, ki jih zbudijo prosilcem zelo naklonjena pravila za azil, vseeno je treba priznati, da bi kazalo okrepiti evropske sisteme za integracijo manjšin, kar sicer sodi v pristojnost držav članic, vendar bi morda moralo biti predmet skupnih ukrepov in pristopa Evropske unije.
Kar zadeva vzajemnost samo po sebi, je očitno, da trenutni sistem, spremenjen z uredbo št. 851/2005, ni učinkovit, četudi Komisija trdi nasprotno. Čeprav ni treba znova uvesti samodejnega mehanizma, ki ga je prvotno predvidela uredba št. 539/2001, pa je treba opraviti temeljito revizijo obstoječega, da se zagotovi enotno ukrepanje in solidarnost med državami članicami. Drugi vidiki, na primer trgovinski odnosi z Evropsko unijo, pa temeljnih kamnov skupne vizumske politike ne bi smeli ogroziti.
V zvezi s tem je treba uresničiti cilje iz pisne izjave št. 2011/2053, sprejete marca 2011, v kateri je Evropski parlament Komisijo in Svet pozval, naj pritisneta na tretje države, ki ne spoštujejo načela vzajemnosti, in poudaril, da je treba znova uvesti vizumsko obveznost v primerih, ko se zadevna država ne odzove pozitivno. V ta namen je Parlament Komisijo pozval, „naj namesto dvostranskih sporazumov vzpostavi nov mehanizem, ki bo zagotavljal popolno vizumsko vzajemnost za vse države članice in po katerem bi vse države članice takoj ponovno uvedle vizumske zahteve za državljane države, ki ni članica EU in bi kršila vizumsko vzajemnost“.
Kanada je 14. julija 2009 znova uvedla vizumsko obveznost za češke državljane. Od tega sta pretekli že dve leti in pol, vendar ta severnoameriška država kljub pritiskom Komisije svoje odločitve še ni preklicala.
Dejstvo, da v tem primeru ni bilo mogoče najti ugodne rešitve, je zelo slab precedens za skupno vizumsko politiko Evropske unije in dokaz pomanjkljivosti obstoječega mehanizma. Zato je potreben učinkovitejši mehanizem, ki bo Evropski uniji omogočil hitro, če že ne samodejno ukrepanje v primerih, ko tretja država ne spoštuje načela vzajemnosti.
Zadostovalo bi že, če bi znova začasno uvedli vizumsko obveznost za razumno obdobje, ki bo dovolj dolgo, da bo lahko tretja država razmislila o svoji odločitvi, Evropska unija pa ponudila zagotovila glede nezakonitega priseljevanja. Po preteku tega obdobja bi lahko Komisija predlagala vključitev zadevne države v prilogo I uredbe št. 539/2001.
Položaj izvajalcev storitev iz tretjih držav: omemba državljanov konkretne države, na primer Turčije, je smiselna, če upoštevamo, da je to za zdaj edini primer. Kljub temu ne bi bilo smiselno sprejeti odločitve samo o tem primeru, še posebej ker utegnejo biti zaradi sodne prakse Sodišča Evropske unije potrebne nove spremembe uredbe, če bodo v prihodnje obravnavani podobni primeri. Zato bi bilo treba v predlog vključiti izjavo, da bo upoštevana sodna praksa Sodišča Evropske unije, brez omemb državljanov posameznih tretjih držav.
Preostala vprašanja: druge zadeve, ki jih zajema revizija, so bolj tehnične narave in ne povzročajo težav s tega vidika.
Nove opredelitve: opredelitve pojmov so posodobljene v skladu z vizumskim zakonikom, pri čemer je upoštevana razlaga Sodišča Evropske unije v zvezi s kratkoročnim bivanjem.
Begunci in osebe brez državljanstva, ki prebivajo v Združenem kraljestvu ali na Irskem: ker ti dve državi ne sledita sistemu vzajemnega priznavanja vizumov in enakovrednih podobnih instrumentov oziroma dovoljenj za prebivanje, predlog državam članicam v celoti prepušča odločitev o oprostitvi oziroma ohranitvi vizumske obveznosti za ti dve kategoriji oseb.
Uskladitev z določenimi kategorijami državljanov tretjih držav: uredba predvideva možnost, da države članice odpravijo vizumsko obveznost za določene kategorije državljanov tretjih držav, konkretno letalske in ladijske posadke ter imetnike diplomatskih, službenih/uradnih ali posebnih potnih listov oziroma potnih listov, ki jih izdajo medvladne mednarodne organizacije ali subjekti, za katere velja mednarodno pravo.
MNENJE Odbora za zunanje zadeve (24. 11. 2011)
za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve
(COM(2011)0290 – C7‑0135/2011 – 2011/0138(COD))
Pripravljavec mnenja: Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev)
KRATKA OBRAZLOŽITEV
Odbor za zunanje zadeve pozdravlja predlog Komisije o spremembi Uredbe ES 539/2001.
Kakor je natančno razloženo v predlogu Komisije, je treba posodobiti mehanizem vzajemnosti, da bi v celoti ustrezal določbam Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).
Odbor za zunanje zadeve soglaša, da je veljavni mehanizem vzajemnosti učinkovit in da ga ni treba spreminjati več, kot je nujno potrebno zaradi kodifikacije. Prav tako meni, da je treba o tem razpravljati v Svetu in Evropskem parlamentu, preden Komisija predstavi predlog začasne ponovne uvedbe vizumske obveznosti za državljane določene tretje države.
Kar zadeva predlog uvedbe zaščitne klavzule, odbor priznava, da lahko obstoj take klavzule, ki nudi splošni okvir za prihodnost, pripomore k premostitvi zadržanosti nekaterih držav članic do nadaljnjih postopkov liberalizacije vizumskih režimov in poveča transparentnost politik ter mehanizmov odločanja EU v razmerju do njenih partnerjev.
Razume potrebo po relativnih kazalnikih, predlaganih v novem članu 1a, vendar meni, da bi bilo za sprožitev zaščitne klavzule potrebno bistveno povečanje absolutnih številk. Pozdravlja zavezanost Komisije nesamodejnim postopkom ter oceni ustreznosti ponovne vzpostavitve vizumske obveznosti za tretjo državo ob upoštevanju števila držav članic, na katere bi to vplivalo, in splošnega vpliva izrednega stanja na stanje migracij v EU.
Nadalje vztraja pri tem, da bi vsaka ocena izrednega stanja s strani Evropske komisije morala upoštevati širši kontekst zunanje politike EU in zlasti učinek prekinitve odprave vizumske obveznosti na politike EU in na njeno stališče v razmerju do tretje države in tamkajšnje regije. Vzpostavitev režima brez vizumske obveznosti je vedno dejavnik širših odnosov med EU in tretjo državo ali regijo. Zato ponovna uvedba vizumske obveznosti ne more biti ločena od širšega procesa, zlasti pa ne bi smela ogroziti doslednosti zunanje politike EU.
Odbor zato predlaga, naj Komisija preuči obvestilo države članice tako, da bi poleg podatkov, ki jih predložijo države članice, in poročil, ki jih pripravi agencija FRONTEX in/ali Evropski urad za podporo azilu, upoštevala tudi ocene, ki bi jo pripravila Evropska služba za zunanje delovanje. Ustrezne službe Komisije, agencija Frontex in Evropski urad za podporo azilu bi zato morali čim prej v ta postopek vključiti Evropsko službo za zunanje delovanje.
PREDLOGI SPREMEMB
Odbor za zunanje zadeve poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve kot pristojni odbor, da v svoje poročilo vključi naslednje predloge sprememb:
Predlog spremembe 1 Predlog uredbe Uvodna izjava 1 | ||||||||||||||||||||||
|
Besedilo, ki ga predlaga Komisija |
Predlog spremembe | |||||||||||||||||||||
|
(1) Ta uredba vzpostavlja zaščitno klavzulo za vizume, ki bo omogočila hitro in začasno prekinitev odprave vizumske obveznosti za tretjo državo na pozitivnem seznamu v primeru izrednih razmer, ko je potreben hiter odziv za rešitev težav, s katerimi se sooči ena ali več držav članic, in pri čemer se upošteva celoten vpliv izrednih razmer na Evropsko unijo kot celoto. |
(1) Ta uredba vzpostavlja zaščitno klavzulo za vizume, ki bo omogočila hitro in začasno prekinitev odprave vizumske obveznosti za tretjo državo na pozitivnem seznamu v primeru izrednih razmer, ko je potreben hiter odziv za rešitev težav, s katerimi se sooči ena ali več držav članic, in pri čemer se upošteva celoten vpliv izrednih razmer na Evropsko unijo kot celoto in na njeno politiko zunanjih odnosov s tretjimi državami v primerih začasne prekinitve odprave vizumske obveznosti. | |||||||||||||||||||||
Obrazložitev | ||||||||||||||||||||||
Poudariti je treba, da je treba pozornost nameniti tudi vplivu ponovne uvedbe vizumske obveznosti na zunanjo politiko EU in njene odnose s tretjimi državami. | ||||||||||||||||||||||
Predlog spremembe 2 Predlog uredbe Člen 1 – točka 2 Uredba (ES) št. 539/2001 Člen 1a – odstavek 1 | ||||||||||||||||||||||
| ||||||||||||||||||||||
Predlog spremembe 3 Predlog uredbe Člen 1 – točka 2 Uredba (ES) št. 539/2001 Člen 1a – odstavek 3 | ||||||||||||||||||||||
| ||||||||||||||||||||||
Predlog spremembe 4 Predlog uredbe Člen 1 – točka 2 Uredba (ES) št. 539/2001 Člen 1a – odstavek 3 | ||||||||||||||||||||||
| ||||||||||||||||||||||
POSTOPEK
|
Naslov |
Sprememba Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve |
||||
|
Referenčni dokumenti |
KOM(2011)0290 – C7-0135/2011 – 2011/0138(COD) |
||||
|
Pristojni odbor Datum razglasitve na zasedanju |
LIBE 9.6.2011 |
|
|
|
|
|
Odbori, zaprošeni za mnenje Datum razglasitve na zasedanju |
AFET 9.6.2011 |
|
|
|
|
|
Poročevalec/-ka Datum imenovanja |
Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev) 21.6.2011 |
|
|
|
|
|
Datum sprejetja |
22.11.2011 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
40 1 2 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Frieda Brepoels, Elmar Brok, Marietta Gianaku (Marietta Giannakou), Andrzej Grzyb, Takis Hadzigeorgiu (Takis Hadjigeorgiou), Anna Ibrisagic, Othmar Karas, Ioanis Kasulidis (Ioannis Kasoulides), Evgeni Kirilov, Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Eduard Kukan, Krzysztof Lisek, Sabine Lösing, Ulrike Lunacek, Barry Madlener, Francisco José Millán Mon, Annemie Neyts-Uyttebroeck, Raimon Obiols, Justas Vincas Paleckis, Ioan Mircea Paşcu, Cristian Dan Preda, Libor Rouček, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, Jacek Saryusz-Wolski, Werner Schulz, Marek Siwiec, Charles Tannock, Inese Vaidere, Kristian Vigenin |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Laima Liucija Andrikienė, Elena Băsescu, Tanja Fajon, Diogo Feio, Monica Luisa Macovei, Emilio Menéndez del Valle, György Schöpflin, Traian Ungureanu, Ivo Vajgl, Renate Weber, Janusz Władysław Zemke |
||||
|
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Luís Paulo Alves, Sylvie Guillaume, Vladimir Uručev (Vladimir Urutchev) |
||||
POSTOPEK
|
Naslov |
Sprememba Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve |
||||
|
Referenčni dokumenti |
COM(2011)0290 – C7-0135/2011 – 2011/0138(COD) |
||||
|
Datum predložitve EP |
24.5.2011 |
|
|
|
|
|
Pristojni odbor Datum razglasitve na zasedanju |
LIBE 9.6.2011 |
|
|
|
|
|
Odbori, zaprošeni za mnenje Datum razglasitve na zasedanju |
AFET 9.6.2011 |
|
|
|
|
|
Poročevalec/-ka Datum imenovanja |
Agustín Díaz de Mera García Consuegra 12.7.2011 |
|
|
|
|
|
Obravnava v odboru |
31.8.2011 |
29.11.2011 |
8.4.2013 |
|
|
|
Datum sprejetja |
8.4.2013 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
33 7 3 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Jan Philipp Albrecht, Edit Bauer, Emine Bozkurt, Arkadiusz Tomasz Bratkowski, Philip Claeys, Carlos Coelho, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Ioan Enciu, Frank Engel, Cornelia Ernst, Hélène Flautre, Kinga Gál, Kinga Göncz, Ágnes Hankiss, Anna Hedh, Salvatore Iacolino, Sophia in ‘t Veld, Lívia Járóka, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Timothy Kirkhope, Monica Luisa Macovei, Véronique Mathieu Houillon, Anthea McIntyre, Nuno Melo, Claude Moraes, Georgios Papanikolau (Georgios Papanikolaou), Jacek Protasiewicz, Carmen Romero López, Birgit Sippel, Rui Tavares, Nils Torvalds, Wim van de Camp, Josef Weidenholzer, Tatjana Ždanoka, Auke Zijlstra |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Jan Mulder, Salvador Sedó i Alabart, Marie-Christine Vergiat |
||||
|
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Preslav Borisov (Preslav Borissov), Verónica Lope Fontagné, Gabriel Mato Adrover, Vittorio Prodi, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra |
||||
|
Datum predložitve |
23.4.2013 |
||||