POROČILO Za celovito strategijo EU na področju ribištva za pacifiško regijo

24.9.2013 - (2012/2235(INI))

Odbor za ribištvo
Poročevalka: Carmen Fraga Estévez

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

Za celovito strategijo EU na področju ribištva za pacifiško regijo

(2012/2235(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–   ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982,

–   ob upoštevanju resolucij generalne skupščine Združenih narodov o ribištvu, zlasti odstavka 157 resolucije 66/68 o obveznostih razvitih držav do najmanj razvitih držav in majhnih otoških držav v razvoju,

–   ob upoštevanju sporazuma iz leta 1995 o izvajanju določb Konvencije Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 v zvezi z ohranjanjem in upravljanjem čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib,

–   ob upoštevanju mednarodnega akcijskega načrta Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) za upravljanje ribolovne zmogljivosti, ki ga je novembra 2000 potrdil svet FAO (mednarodni akcijski načrt za zmogljivost),

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje[1],

–   ob upoštevanju sporazuma o ukrepih države pristanišča za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje (sporazum o ukrepih države pristanišča), ki ga je konferenca Organizacije za prehrano in kmetijstvo sprejela na svojem 36. zasedanju 22. novembra 2009,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o zunanji razsežnosti skupne ribiške politike[2],

–   ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 21. marca 2012 z naslovom „ Prenovljenemu razvojnemu partnerstvu med EU in Pacifikom naproti“[3],

–   ob upoštevanju Konvencije o ohranjanju in upravljanju izrazito selivskih staležev rib v zahodnem in centralnem Pacifiku, katere pogodbenica je EU v skladu s Sklepom 2005/75/ES[4], ki je začel veljati 25. januarja 2005,

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta št. 2006/539/ES z dne 22. maja 2006 o sklenitvi Konvencije o krepitvi Medameriške komisije za tropskega tuna, ustanovljene leta 1949 s konvencijo med Združenimi državami Amerike in Republiko Kostariko, v imenu Evropske skupnosti[5],

–   ob upoštevanju Konvencije o ohranjanju in upravljanju ribolovnih virov odprtega morja v južnem Tihem oceanu[6], ki je bila odobrena v imenu Evropske unije s Sklepom Sveta št. 2012/130/EU[7] in s katero se ustanovi Organizacija za upravljanje ribištva v južnem Tihem oceanu (SPRFMO),

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/144/EU z dne 15. februarja 2011 o sklenitvi začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani in pacifiškimi državami na drugi strani[8],

–   ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega v Cotonouju 23. junija 2000[9] (sporazum iz Cotonouja),

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 215/2008 z dne 18. februarja 2008 o finančni uredbi, ki se uporablja za deseti evropski razvojni sklad[10],

–   ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu med Evropsko skupnostjo in Federativnimi državami Mikronezije o ribolovu v Federativnih državah Mikronezije[11],

–   ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko skupnostjo na eni strani in Republiko Kiribati na drugi strani[12],

–   ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko unijo in Salomonovimi otoki[13],

–   ob upoštevanju odločbe Komisije z dne 15. novembra 2012, s katero se posreduje uradno obvestilo državam nečlanicam, ki bi jih bilo mogoče po oceni Komisije v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1005/2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova obravnavati kot države nečlanice, ki niso pripravljene sodelovati[14],

–   ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo in mnenja Odbora za razvoj (A7-0297/2013),

A. ker bi bilo treba za izvajanje skladnosti politik za razvoj politike EU, ki vplivajo na ribištvo v Tihem oceanu – tj. politike ribištva, trgovine in razvoja –, izvajati tako, da bodo prispevale k ciljem trajnostnega razvoja ribištva, ki jih določijo pacifiške države AKP; ker bi bilo treba ta pristop vključiti v prihodnji obnovitvi sporazuma iz Cotonuja oziroma v instrumente, ki bi ga utegnili naslediti;

B.  ker si mora EU prizadevati za usklajenost politik za razvoj na osnovi člena 208(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da „Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju‟;

C. ker je Evropska unija v tej regiji takoj za Avstralijo druga največja donatorica in pomoč nudi prek Evropskega sklada za razvoj in ker je samo 2,3 % vse pomoči iz desetega Evropskega sklada za razvoj namenjene ribiškim dejavnostim, čeprav so ribolovni viri glavna možnost zaslužka v tihomorskih državah AKP, ki je skupna vsem tem državam, in čeprav so vse države zahodnega in centralnega Tihega oceana večkrat izrazile namero, da bo lov na tuna postal glavno gonilo družbenega in gospodarskega razvoja v tej regiji;

D.  ker bi bilo treba pred sklenitvijo dvostranskih in večstranskih trgovinskih sporazumov, o katerih se pogaja EU, pripraviti ocene učinka, zlasti kar zadeva ohranjanje živih morskih virov in posledice tovrstnih sporazumov za lokalno prebivalstvo; ker bi morale biti ocene učinka vodilo pri sklepanju tovrstnih dvostranskih in večstranskih sporazumov;

E.  ker imajo ribiški proizvodi v trenutnih pogajanjih o sporazumu o gospodarskem partnerstvu med Evropsko unijo in državami AKP, s katerim bo sistem splošnih preferencialov iz sporazuma iz Cotonuja prilagojen pravilom Svetovne trgovinske organizacije, pomembno vlogo, tako zaradi dostopa do evropskih trgov kot zaradi dostopa do virov in dobrega upravljanja ribolova, s čimer naj bi dosegli trajnostni razvoj;

F.  ker je treba upoštevati nevarnost, ki jo predstavlja odstopanje od pravil iz člena 6(6) Protokola II o pravilih, priloženega Sporazumu o začasnem partnerstvu med Evropsko skupnostjo in pacifiškimi državami, da bi prišlo do nelojalne konkurence na evropskem trgu ribiških proizvodov;

G. ker je v interesu Evropska unije, da razvija tesnejše odnose s to tihomorsko regijo in sodelovanje, da bi dosegli razvojne cilje ob ohranjanju ribolovnih virov, spodbudili trajnostni razvoj ribištva in povečali preglednost pri upravljanju ribolova;

H. ker je skoraj polovica svetovnega ulova tuna opravljenega v vodah zahodnega in centralnega Tihega oceana, od tega pa 80 % v izključnih ekonomskih conah otoških držav in samo 20 % v mednarodnih vodah;

I.   ker zadnje ocene staležev, ki jih je leta 2012 pripravil znanstveni odbor Komisije za ribištvo v zahodno-centralnem Pacifiku (WCPFC), kažejo, da na območju njene pristojnosti ni prišlo niti do prelova črtastega tuna (Katsuwonus pelamis) niti do prelova rumenoplavutega tuna (Thunnus albacares), kažejo pa na prelov velikookega tuna (Thunnus obesus); ker je zelo zaskrbljujoča umrljivost mladega velikookega tuna pri ribolovu s potegalkami, zlasti v povezavi z napravami za združevanje rib;

J.   ker kljub nekaterim izboljšavam pri nadzoru, pregledih in spremljanju v omenjenem tihomorskem območju vse večje število ribiških ladij s potegalkami, v glavnem iz azijskih in otoških držav, večji ribolovni napor in nezakoniti ribolov ogrožajo trajnost virov v tej regiji;

K.  ker bi moral pristop Evropske unije na področju ribištva v Tihem oceanu dejavno podpirati sedanja regionalna prizadevanja za odpravljanje presežnih zmogljivosti in izboljšanje upravljanja ribištva;

L.  ker obstajajo tradicionalne agencije in regionalne strukture za upravljanje lova na tune, na primer Agencija Pacifiškega foruma za ribištvo in podregijska organizacija pogodbenic sporazuma z Nauruja;

M.  ker so države pogodbenice sporazuma z Nauruja leta 2008 uvedle shemo ribolovnih dni na plovilo (Vessel Day Scheme), da bi poskušale urediti dostop do voda držav pogodbenic tega sporazuma, omejiti ribolovni napor v teh vodah ter kar najbolj povečati koristi ribolova za majhne tihomorskih otoške države v razvoju;

N. ker resnično prihaja do pretiranih ribolovnih naporov pogodbenic in ker v Komisiji za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika poteka razprava o novem ukrepu na področju ohranjanja in upravljanja, s katerim bi omejili ribolovne napore.

O. ker so Združene države Amerike že leta 1988 sklenile večstranski sporazum z zahodnimi in centralnimi tihomorskimi državami in ker jim ta sporazum, ki je znova predmet pogajanj, zagotavlja približno 20 % vseh ribolovnih dni v tej regiji;

P.  ker mora biti shema ribolovnih dni na plovilo povsem pregledna, njene določbe pa je treba izboljšati in jih morajo uporabljati vse članice, da bi bili doseženi njeni cilji in zagotovljena skladnost ukrepov v izključnih ekonomskih conah in na odprtem morju;

Q. ker naj bi se stroški dostopa za flote dolge plovbe v prihodnjih letih po pričakovanjih občutno povečali, saj so pomemben vir dohodka za države na tem območju; ker so se države pogodbenice sporazuma z Nauruja na letnem srečanju že dogovorile, da bodo stroški ribolovnega dneva v letu 2014 znašali najmanj 6000 USD;

R.  ker so pridružitveni sporazumi v ribiškem sektorju, ki jih je podpisala Evropska unija, tudi s tihomorskimi državami, tradicionalno temeljili na omejitvi števila plovil z okvirno referenčno tonažo, zaradi česar so nastala odstopanja, ko so države pogodbenice sporazuma z Nauruja uvedle shemo ribolovnih dni na plovilo in so jo želele uporabiti za pridružitvene sporazume z Evropsko unijo;

S.  ker lahko dobro zasnovana in ustrezno izvrševana shema ribolovnih dni na plovilo zagotovi sredstva za preprečevanje nadaljnjega povečevanja ribolovnega napora v regiji;

T.  ker je EU v odnosih s tretjimi državami kot pogoj za sklenitev sporazumov o partnerstvu na področju ribištva postavila sodelovanje in skladnost na področju nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova; ker člen 38(9) Uredbe (ES) št. 1005/2008 o boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu določa, da Komisija ne sme začeti pogajanj o sklenitvi tovrstnih sporazumov z državami, ki teh pogojev ne izpolnjujejo;

U.  ker bi morali sporazumi o gospodarskem partnerstvu vsebovati posebno sklicevanje na izvajanje uredbe o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu, ne pa zgolj splošnega besedila o tem, da se je treba boriti proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu, teh sporazumov pa ne bi smeli sklepati s tretjimi državami, ki so opredeljene kot „nesodelujoče‟;

V. ker je Komisija med drugim v odločbi z dne 15. novembra 2012 zapisala, da bi utegnila biti Fidži in Vanuatu v skladu z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu državi, ki nista pripravljeni sodelovati, tako zaradi tega, ker nista sprejela odvračalnih ukrepov in kazni za ladje, ki plujejo pod njunima zastavama in izvajajo nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov, pa tudi zato, ker nista izvedla priporočil regionalnih ribiških organizacij;

W. ker ribolovne dejavnosti evropske flote s potegalkami že od nekdaj potekajo v glavnem v centralnem Tihem oceanu, tako v mednarodnih vodah kot v izključni ekonomski coni Kiribatija, v skladu s sporazumi zasebnega sektorja pa tudi v izključnih ekonomskih conah Tuvaluja, Tokelaua in Nauruja;

X. ker se je Evropska unija poleg Kiribatija o pridružitvenih sporazumih na področju ribištva pogajala tudi z nekaterimi državami zahodnega Tihega oceana, vendar izid ni bil pozitiven in se sporazumi ne uporabljajo, saj sporazuma s Federativnimi državami Mikronezije njihov parlament ni ratificiral, pogajanja o obnovitvi sporazuma s Salomonovimi otoki pa so od leta 2012 zamrznjena;

Y. ker je Komisija opravila predhodno oceno s Cookovimi otoki in Tuvalujem, da bi se lahko začela pogajanja o ribiških sporazumih s tema državama, in ker sta bila podpisana ustrezna memoranduma o soglasju, kar je pogoj, da se Svet zaprosi za pogajalski mandat;

Z.  ker Evropska služba za zunanje delovanje v delegaciji na Fidžiju doslej ni imela dovolj zaposlenih, ki bi bili odgovorni za vprašanja ribolova;

SPLOŠNA STRATEGIJA

1.  poziva Komisijo, naj zagotovi doslednost vseh politik Skupnosti, ki se uporabljajo za tihomorsko regijo, kot določa člen 208 PDEU, zlasti ribiške, trgovinske in razvojne, ter okrepi morebitne sinergije, da bi se ustvaril multiplikacijski učinek in povečale koristi za države tihomorske regije in za države članice EU, prav tako naj spodbuja mednarodno razsežnost, okrepi strateško prisotnost EU, poveča prepoznavnost Evropske unije v zahodnem in centralnem Tihem oceanu ter prispeva k trajnostnemu izkoriščanju njegovih virov;

2.  meni, da bi se morala ribiška strategija v prihodnjih odnosih s tihomorskimi državami AKP, potem ko bo sporazum iz Cotonuja prenehal veljati, osredotočati na regionalni vidik, ki bo okrepil položaj in vlogo Evropske unije v zahodnem in centralnem Tihem oceanu;

3.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo ta strategija upoštevana v 11. Evropskem skladu za razvoj, prav tako kot možnost povečanja ravni ciljno usmerjene sektorske pomoči za zadovoljevanje potreb ribiških skupnosti (vključno s povečanjem njihovega prispevka k zanesljivosti lokalne preskrbe s hrano), razvoj ribiške infrastrukture za lokalno iztovarjanje in predelavo ulova, saj je ribištvo tam eden glavnih gospodarskih virov;

4.  pozdravlja nedavno zaposlitev dodatnih uslužbencev v delegaciji EU na Fidžiju, ki se bodo posvečali predvsem vprašanjem ribolova, in je prepričan, da bo to prispevalo k vzpostavitvi stalne in posebne povezave z državami te regije na področju ribolova;

5.  prav tako poziva k boljšemu usklajevanju in dopolnjevanju z drugimi dejavniki v regiji na področju razvojne pomoči v skladu s sporazumom iz Cairnsa iz avgusta 2009; izraža zadovoljstvo zaradi drugega ministrskega srečanja med EU in forumom pacifiških otokov, ki krepi politični dialog med EU in Pacifikom, zlasti na področju ribištva in razvoja, ter tako zagotavlja večjo učinkovitost ukrepov, ki so jih sprejele Unija in države v tej regiji;

6.  poudarja, da si mora globokomorsko ladjevje v sodelovanju s pacifiškimi državami prizadevati za zmanjšanje ribolovnega pritiska na stalež tropskega tuna, vključno z znatnim zmanjšanjem ravni umrljivosti mladega veleokega tuna, katerega stalež je velikega gospodarskega pomena za regijo in je trenutno prelovljen;

RIBIŠKA STRATEGIJA

A. Kratkoročni ukrepi:

7.  poudarja, da je treba zaradi pomembnosti te regije z vidika ribištva in koristi, ki jih prinaša floti, trgu in ribiški predelovalni industriji Unije, oblikovati ribiško strategijo za zahodni in centralni Tihi ocean, da se plovilom, ki tam lovijo, zagotovi pravna varnost;

8.  ugotavlja, da strategija EU za dostop do virov v izključnih ekonomskih conah držav v tej regiji prek sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju ni bila uspešna, razen v primeru Kiribatija, in ocenjuje, da je za obnovitev ter utrditev teh sporazumov potreben nov okvir za tesne in koristne odnose med različnimi stranmi;

9.  ocenjuje, da je za težave delno krivo dejstvo, da se je Evropska unija neuspešno pogajala o sporazumih z državami zahodnega Tihega oceana, kjer se nahajajo izključne ekonomske cone Salomonovih otokov in Federativnih držav Mikronezije, namesto da bi se osredotočila na centralni Tihi ocean, kjer so bila že od nekdaj najpomembnejša lovišča evropske flote s potegalkami;

10. toplo pozdravlja dejstvo, da je Komisija opravila predhodno oceno s Cookovimi otoki in Tuvalujem, da bi lahko začela pogajanja o pridružitvenih sporazumih na področju ribištva s tema državama, in da je podpisala ustrezna memoranduma o soglasju, kar je pogoj, da se Svet zaprosi za pogajalski mandat;

11. ocenjuje, da je novi način pogajanj bolj usklajen z regionalnim pristopom, ki ga je Parlament večkrat zahteval, zlasti v zvezi z ribolovom izrazito selivskih vrst; poziva Komisijo, naj v primeru pogajanj z državami pogodbenicami sporazuma z Nauruja in državami AKP zagotovi skladnost z določbami Komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika;

12. ugotavlja, da bi moral pristop EU do Tihega oceana pomagati državam v razvoju, zlasti malim otoškim državam, pri njihovih prizadevanjih za večji delež koristi iz trajnostnega izkoriščanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib ter pri krepitvi regionalnih prizadevanj za trajnostno ohranjanje in upravljanje ribolova teh staležev, kot poziva konferenca o pregledu sporazuma ZN o staležih rib;

13. izraža zaskrbljenost zaradi nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova na tem območju, in čeprav priznava, da so bile pri upravljanju dosežene nekatere izboljšave, meni, da niso bile zadostne, zlasti kar zadeva uvedbo temeljnih orodij za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu;

14. poziva Komisijo, naj v določbe sporazumov o gospodarskem partnerstvu, o katerih se pogaja z državami Tihega oceana, vključi izrecno sklicevanje na Uredbo (ES) št. 1005/2008 o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu;

15. poziva države AKP, naj še naprej dejavno sodelujejo znotraj ustreznih regionalnih organizacij za upravljanje ribištva ter naj svoje organizacije civilne družbe ter socialne in poklicne organizacije redno seznanjajo z odločitvami na področju ribištva.

B. Srednjeročni in dolgoročni ukrepi:

16. poziva Komisijo, naj predvidi možnost oblikovanja bolj dolgoročne strategije za ureditev dostopa flote Evropske unije do virov v izključnih ekonomskih conah držav na tem območju, ki bi temeljila na okvirnem regionalnem sporazumu med Evropsko unijo ter državami zahodnega in centralnega Tihega oceana, ki bo dosežen s pogajanji z Agencijo Pacifiškega foruma za ribištvo in bo temeljil na naslednjih vidikih:

a)  določati bi moral podrobnosti dostopa za floto Evropske unije, ki bi jih nato upoštevali v dvostranskih sporazumih o partnerstvu v ribiškem sektorju z zadevnimi državami;

b)  vzpostaviti bi moral pregleden sistem upravljanja, ki bi omogočal zlasti boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu, ter določiti instrumente, ki se bodo za to uporabili, vključno s sporazumom o ukrepih države pristanišča;

c)  temeljiti bi moral na shemi ribolovnih dni na plovilo, če bodo sprejeti ukrepi za njeno preglednost, za izboljšanje njene učinkovitosti, če jo bodo spoštovale vse zadevne strani in če bo usklajena z najboljšimi razpoložljivimi znanstvenimi priporočili;

d)  med pogajanji o sporazumu bi morali preučiti možnosti za preusmeritev razvojne pomoči iz Evropskega sklada za razvoj, predvidene za to območje, prek Agencije Pacifiškega foruma za ribištvo, saj tihomorskim državam AKP primanjkuje kadrovskih in tehničnih virov, da bi ustrezno uporabile to pomoč;

17. poudarja, da bi morala zadnja faza tega procesa temeljiti na izključno regionalnem pristopu, namreč v obliki večstranskega sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju med državami podpisnicami sporazuma o gospodarskem partnerstvu, ki bo floti Evropske unije omogočil dostop do virov v izključnih ekonomskih conah teh držav;

18. priporoča Komisiji, naj razmisli o takšni ribiški strategiji za tihomorsko regijo in pri reviziji sporazuma iz Cotonouja upošteva posebnosti otoških držav;

19. poudarja, da mora biti Parlament v skladu z določbami PDEU ustrezno vključen v postopek priprave in pogajanj ter v dolgoročno spremljanje in ocenjevanje delovanja dvostranskih sporazumov; vztraja, da je treba Parlament v skladu s členom (13)2 Pogodbe o evropski uniji in členom 218(10) Pogodbe o delovanju Evropske unije enako kot Svet nemudoma in izčrpno obveščati v vseh fazah postopka sklepanja sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju; ponovno izraža prepričanje, da morajo opazovalci zastopati Parlament na sejah skupnih odborov, ki jih predvidevajo sporazumi o ribolovu; vztraja pri tem, da bi morali biti na sejah kot opazovalci navzoči tudi predstavniki civilne družbe, vključno s predstavniki ribiškega sektorja iz EU in tretjih držav

20. naroči svojemu predsedniku, naj to poročilo posreduje Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje.

• [1]  UL L 286, 29.10.2008, str. 1.
• [2]  Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0461,
• [3]  JOIN (2012)0006.
• [4]  UL L 32, 4.2.2005, str. 1.
• [5]  UL L 224, 16.8.2006, str. 22.
• [6]  UL L 67, 6.3.2012, str. 3.
• [7]  UL L 67, 6.3.2012, str. 1.
• [8]  UL L 060, 5.3.2011, str. 2.
• [9]  (2000/483/ES) UL L 317, 15.12.2000, str. 3.
• [10]  UL L 78, 19.3.2008, str. 1.
• [11]  UL L 151, 6.6.2006.
• [12]  UL L 205, 7.8.2007, str. 3.
• [13]  UL L 190, 22.7.2010, str. 3.
• [14]  UL C 354, 17.11.2012, str. 1.

OBRAZLOŽITEV

Namen tega poročila je priporočiti oblikovanje dolgoročne ribiške strategije za območje zahodnega in centralnega Tihega oceana, ki bo upoštevala, da je treba uskladiti evropske politike in tako okrepiti morebitne sinergije, ki bi ustvarile multiplikacijski učinek in povečale koristi za države tihomorske regije in za Evropsko unijo, prav tako pa povečale prepoznavnost Evropske unije v tej regiji.

Tihi ocean je izjemno bogat z ribami in je največje ribolovno območje za izrazito selivske vrste, zlasti tuna, ki predstavlja 80 % vsega svetovnega ulova. To še posebej velja za zahodni in centralni Tihi ocean z 49 % celotnega ulova v letu 2010 in 52 % v letu 2011.

Države AKP pripadajo sedmim regijam, od tega jih je pet v Afriki, ena na Karibih in ena v Tihem oceanu. Tihomorsko regijo sestavlja 15 otoških držav: Cookovi otoki, Vzhodni Timor, Fidži, Kiribati, Marshallovi otoki, Federativne države Mikronezije, Nauru, Niue, Palau, Papua Nova Gvineja, Samoa, Salomonovi otoki, Tonga, Tuvalu in Vanuatu.

To poročilo se osredotoča predvsem na zahodni in centralni Tihi ocean, saj je to območje najbogatejše z ribolovnimi viri, pa tudi zato, ker je tam nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov zelo pogost, ker to regijo sestavljajo otoške države, ki so večinoma tudi države AKP, ker je predmet nove trgovinske strategije Evropske unije, temelječe na sporazumih o gospodarskem partnerstvu, in ker je prejemnica precejšnjega deleža sredstev za regionalni razvoj iz Evropskega sklada za razvoj.

Nova ribiška strategija bi morala biti povezana s prihodnjim sporazumom iz Cotonuja. Večina držav zahodnega in centralnega Tihega oceana je otoških in sodijo med države AKP. Glede na ta nujen in možen razvoj omenjenega sporazuma bi morala ribiška strategija postati del novega pristopa v odnosih Evropske unije s temi državami. Večina načrtov za odnose, o katerih trenutno poteka razprava, ustreza regionalnemu pristopu. Glavna cilja Evropske unije sta pospeševanje družbenega in gospodarskega razvoja v tej regiji s prilagajanjem podnebnim spremembam in z zunanjetrgovinsko politiko ter spodbujanje trajnostnega izkoriščanja ribolovnih virov prek preglednega sistema upravljanja.

Ribiški vidiki:

Flota s potegalkami v zahodnem in centralnem Tihem oceanu se je močno povečala, in sicer s 191 plovil v letu 2003 na 268 oziroma 280 v letih 2010 oziroma 2012, kar pomeni, da sta se povečala tudi ribolovni napor in ulov. Plovila prihajajo večinoma iz azijskih in otoških držav. Od leta 1999 ima evropska flota s potegalkami v tej regiji samo štiri ladje, kar je približno 2 % celotne flote, ki lovi na tem območju, njen ulov pa znaša 7 % celotnega ulova s potegalkami na tem območju.

Opozoriti je treba, da v Tihem oceanu delujejo tri regionalne organizacije za urejanje ribolova:

a)   Medameriška komisija za tropske tune je odgovorna za vzhodni Tihi ocean od Združenih držav Amerike do Čila. Skrbi za ohranjanje virov in urejanje lova na tuna ter sodeluje pri izvajanju mednarodnega programa za ohranjanje delfinov. EU je njena polnopravna članica od 7. junija 2006. V njenih vodah deluje 30 ladij Skupnosti (5 ladij s potegalkami in 25 paragnalov).

b)  Komisija za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika se med drugim posveča ohranjanju in upravljanju tunov ter drugih izrazito selivskih vrst; Konvencija je začela veljati leta 2004. Ladjevje Skupnosti v vodah, ki jih varuje ta konvencija, ima 4 ladje s potegalkami in 14 parangalov.

c)  Regionalna organizacija za upravljanje ribištva v južnem Tihem oceanu upravlja pelagične vrste, predvsem šura in lignja, pa tudi nekatere pridnene vrste, kot so oranžna sluzoglavka, južni oslič, figa in merjaščevka. Je najnovejša, saj je konvencija, s katero je bila ustanovljena, začela veljati 24. avgusta 2012, EU pa je njena ustanovitvena članica. Na tem območju lovi 8 plovil s pelagično vlečno mrežo iz Nizozemske, Nemčije in Litve, in sicer šura.

Evropska unija je podpisala pridružitveni sporazum v ribiškem sektorju s Kiribatijem, Salomonovimi otoki in Federativnimi državami Mikronezije. Zadnji se ni začel nikoli izvajati, čeprav je EU plačala prvi obrok finančnega nadomestila, lastniki plovil pa pristojbine za dovoljenja. Pogajanja s Salomonovimi otoki so zastala, tako da velja samo sporazum s Kiribatijem, ki pa je trenutno v fazi ponovnih pogajanj. GD MARE je v pričakovanju novih sporazumov maja 2012 podpisal memorandum o soglasju s Cookovimi otoki, junija istega leta pa sporazum o soglasju s Tuvalujem. Nedavno sta bili objavljeni študiji z vnaprejšnjo oceno za obe državi, tako da lahko Komisija od Sveta zahteva pogajalski mandat za sklenitev pridružitvenih sporazumov.

Na območju, ki ga nadzoruje Komisija za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika, je samo 20 % voda mednarodnih, zato je dostop do izključnih ekonomskih con za evropsko floto zelo pomemben. Kar zadeva ulov, se ga samo 5 % opravi v mednarodnih vodah, saj je ribolov v njih večinoma prepovedan.

Ladjevje EU je poleg Kiribatija izkazalo zanimanje za sklenitev sporazumov s Tokelauom, Naurujem, Tuvalujem in Cookovimi otoki, saj njihove izključne ekonomske cone mejijo na mednarodne vode, kjer to ladjevje lovi, in ker so bližje predelovalni industriji v Latinski Ameriki.

To območje ima tudi tradicijo regionalnega združevanja, ki vpliva tudi na področje ribolova. Glavni podregijski organizaciji sta Pacifiški forum, od katerega je odvisna Agencija Pacifiškega foruma za ribištvo, in pogodbenice sporazuma z Nauruja.

Naloga Agencije Pacifiškega foruma za ribištvo je spodbujanje trajnostnega ribolova tuna v regiji zahodnega in centralnega Tihega oceana. Sporazum z Nauruja je podregijski sporazum med Federativnimi državami Mikronezije, Kiribatijem, Marshallovimi otoki, Naurujem, Palauom, Papuo Novo Gvinejo, Salomonovimi otoki in Tuvalujem, njegov glavni cilj pa je upravljanje naravnih virov tuna v izključnih ekonomskih conah teh držav.

Obstajajo tudi predhodniki regionalnega pristopa, na primer večstranski sporazum, ki so ga države tega območja leta 1988 sklenile z Združenimi državami. Podpisala ga je tudi Agencija Pacifiškega foruma za ribištvo in leta 2003 je bil obnovljen za obdobje 2003–2013, dovoljuje pa ribolov 55 ladjam s potegalkami za letno nadomestilo v višini 14 milijonov USD, kamor pa je treba prišteti še 4 milijone, ki jih krijejo lastniki plovil. Sporazum je ravno v fazi ponovnih pogajanj in naj bi ribolov dovolil samo 40 ali 45 plovilom s potegalkami v 8000 ribolovnih dneh za ceno približno 60 milijonov USD.

Shema ribolovnih dni na plovilo je instrument, ki ga države pogodbenice sporazuma z Nauruja uporabljajo za upravljanje ribolovnega napora, gre pa za sistem dodeljevanja ribolovnih dni v izključnih ekonomskih conah omenjenih držav za minimalni znesek 6000 dolarjev na ladjo in ribolovni dan. Ta ureditev je začela veljati decembra 2007, njen namen pa je kar se da povečati gospodarsko donosnost ribolova za obalne države. Prav tako naj bi omejila in zmanjšala ulov tuna in uresničila priporočila Komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika glede zmanjševanja ribolovnega napora ladjevij s potegalkami. Ker pričakovani cilji niso bili uresničeni, na primer zmanjšanje ribolovnega napora za 30 %, je bilo treba ukrepe Komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika za ohranjanje in upravljanje preoblikovati.

Omenjena ureditev še vedno ni dovolj pregledna in ni izpolnila svojih ciljev, čeprav bi morali biti že davno uresničeni. Po podatkih Komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika bi bili morali v letu 2008 dodeliti 35 738 ribolovnih dni, v resnici pa jih je bilo dodeljenih 38 120, za leto 2010 je bilo predvidenih 40 732 ribolovnih dni, dodeljenih pa 49 614, kar je 22 % več, v letu 2011 pa je bilo kljub predvidenim 35 136 dnevom dodeljenih kar 54 685 dni, kar je 56 % več.

 

Trgovinski vidiki:

Svetovni ulov tuna je stabilen in se giblje okrog 4,2 milijona ton, občutnejše povečanje pa ni predvideno. 80 % tuna se proda v pločevinkah, le 8 % svetovne proizvodnje pločevink pa je v Evropski uniji, kar pomeni, da 92 % pločevink proizvedejo tretje države, večinoma države v razvoju. Ker je trg tuna zelo občutljiv na nihanje cen na svetovnem trgu, bi lahko imela vsaka ugodnost za tretje države velik vpliv na druge države, ki so upravičene do carinskih koncesij.

GD TRADE je s Papuo Novo Gvinejo in Fidžijem sklenil začasni sporazum o partnerstvu, ki uvaja nov pristop k trgovinskim odnosom med državami AKP in EU, da bi sistem tarifnih preferencialov, ki izhaja iz sporazuma iz Cotonouja, uskladili s smernicami Svetovne trgovinske organizacije. Začasni sporazum o partnerstvu se je začel začasno uporabljati decembra 2009. Evropski parlament je sporazum ratificiral januarja, Svet pa februarja 2011. Parlament Papue Nove Gvineje ga je ratificiral maja 2011, Fidži pa ga še ne izvaja.

EU uporablja tarifne preferenciale kot orodje za spodbujanje gospodarskega razvoja v državah nečlanicah. Do teh carinskih ugodnosti so upravičeni samo proizvodi s poreklom v državi upravičenki v skladu s pravili o poreklu.

Prvi člen začasnega sporazuma kot cilje navaja boljši dostop do trgov, spodbujanje trajnostnega razvoja in vzpostavitev območja proste trgovine. V tem sporazumu je EU odobrila odstopanje od pravil o poreklu za tunino v pločevinkah in tunove zrezke. To je storila, ne da bi upoštevala morebitne posledice, ki bi jih ta ukrep lahko imel, in sicer ne samo za evropsko predelovalno industrijo, temveč predvsem v tretjih državah, vključno z državami AKP. Na to je opozoril že Odbor Evropskega parlamenta za ribištvo v mnenju o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu med Evropsko skupnostjo na eni strani in pacifiškimi državami na drugi strani[1].

Trenutno se GD TRADE s tihomorskimi državami AKP pogaja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu, ki bo nadomestil začasni sporazum. Vključil naj bi vse države AKP v tej regiji in se uporabljal tudi za trgovino s storitvami. V teh pogajanjih je poglavje o ribolovu predmet najbolj burnih razprav. Države AKP zahtevajo odstopanje od pravil o poreklu za vse ribiške proizvode, tudi za sveže in zamrznjene ribe. Po drugi strani EU poziva, da se predvidi dobro upravljanje ribolova, da bo mogoče zagotoviti trajnostni razvoj v tem sektorju, in da se floti Unije dovoli dostop do ribolovnih virov.

To pretirano zanimanje za ribolov se zdi nesmiselno, saj bi lahko kratkoročno samo Papua Nova Gvineja izkoristila odstopanje od pravil o poreklu, ker je izvoz v EU zaradi velikih razdalj, neobstoja ekonomije obsega in visokih proizvodnih stroškov, ki jih med drugim povzroča draga električna energija, otežen. Zaradi vsega naštetega je manj konkurenčna kot druge proizvajalke konzerviranega tuna, na primer Tajska. Če bi EU s to državo sklenila sporazum o prosti trgovini in če bi bil konzervirani tun eden od proizvodov, za katere ni carine, se predelovalna industrija v tihomorskih otoških državah ne bi razvijala.

Ena od možnih razlag za to paradoksalno zanimanje, da se ribolovni vidiki vključijo v sporazum o gospodarskem partnerstvu, je, da bi bilo tako mogoče obiti Uredbo Sveta (ES) št. 1005/2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje, zlasti odkar je Komisija nekaterim državam, kot sta Vanuatu in Fidži, v skladu z omenjeno uredbo poslala uradno obvestilo, da jih utegne obravnavati kot države, ki niso pripravljene sodelovati. Postopek še poteka in če se bo izkazalo, da te države niso pripravljene sodelovati, ne bodo smele izvažati v EU. V preiskavi so tudi druge države s tega območja, kar priča o težavah zaradi nepreglednega in netrajnostnega upravljanja v tej regiji.

Da bi preprečili tveganje, ki bi lahko nastalo z razširitvijo izjem od pravil o poreklu, bi bilo treba pridobiti zagotovila, da proizvodi nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova ne bodo uživali teh ugodnosti, da bo okrepljen boj proti temu ribolovu in da bo izboljšana shema dni za plovila, pri čemer bo imel prednost trajnostni ribolov, ne gospodarska korist. Prav tako bi bilo treba kot povračilo za omenjeno ugodnost pridobiti dostop do virov v izključnih ekonomskih conah teh držav, da bi nekako zadostili ribolovnim interesom EU.

Vidiki razvojne politike:

EU je bila v obdobju 2006–2011 takoj za Avstralijo druga največja donatorica razvojne pomoči v regiji zahodnega in centralnega Tihega oceana.

Tihomorske države so iz desetega Evropskega sklada za razvoj prejele približno 745 milijonov EUR, vključno s 74 milijoni za čezmorske države in ozemlja. Od tega zneska je bilo samo 17,2 milijona namenjenega za pomoč ribiškemu sektorju, torej nekoliko več kot 2 % vseh sredstev.

Teh 17,2 milijona je bilo namenjenih regionalnim ribiškim projektom, od tega 8,2 milijona projektu DEVFISH II (razvoj trajnostnega ribolova tuna) in 9 milijonov projektu SCICOFish (znanstvena pomoč za upravljanje priobalnega ribolova in ribolova na odprtem morju).

Odstotek razvojne pomoči za ribištvo je v primerjavi s celotnim zneskom pomoči za to regijo zelo majhen. Skoraj v celoti se razdeli na regionalni ravni, kar usklajuje sekretariat Pacifiške skupnosti, ki ponuja znanstveno svetovanje Komisiji za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika in Agenciji Pacifiškega foruma za ribištvo za ocenjevanje staležev tuna, usposabljanje opazovalcev in za izboljšavo nadzora nad ribolovnimi dejavnostmi. Pomoč pa se ne na državni ne na lokalni ravni ne namenja modernizaciji in gradnji nove ribiške infrastrukture, čeprav je na tem območju kronično pomanjkljiva.

• [1]  A7-0365/2010.

MNENJE Odbora za razvoj (23.1.2013)

za Odbor za ribištvo

Za celovito strategijo EU na področju ribištva za pacifiško regijo
(2012/2235(INI))

Pripravljavec mnenja: Maurice Ponga

POBUDE

Odbor za razvoj poziva Odbor za ribištvo kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja, da ima v pacifiški regiji 15 držav AKP posebne odnose z Unijo, ki temeljijo na Sporazumu iz Cotonouja, in da ima v teh državah ribiški sektor, zlasti priobalni ribolov in ribolov na odprtem morju, predelava in ribogojstvo, temeljno vlogo na področju prehranske varnosti ter ekonomskega in socialnega razvoja;

2.  opozarja na potrebo po skladnosti politike Unije z razvojnimi cilji, ki jih določa člen 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo ukrepi v zvezi s pacifiškimi ribištvi skladni z zunanjo razsežnostjo skupne ribiške politike ter s skupnim sporočilom Komisije in visoke predstavnice z naslovom „Prenovljenemu razvojnemu partnerstvu med EU in Pacifikom naproti“[1] ter da bodo zagotovili odgovorno in trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov, obenem pa prispevali k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja v pacifiški regiji ter se odzvali na okoljske izzive te regije; odločno podpira predlog Komisije in visoke predstavnice, da čezmorske države in ozemlja v Pacifiku postanejo katalizatorji vključujoče in trajnostne rasti za človeški razvoj v regiji, tudi na področju ribištva;

3.  poziva Komisijo, naj podpira sodelovanje na regionalni in podregionalni ravni ter zagotavlja skladnost ribiške politike EU z obstoječimi regionalnimi pogodbami in sporazumi, vključno s pogodbenicami sporazuma z Nauruja in njegovih protokolov o izvajanju;

4.  poudarja, da si mora globokomorsko ladjevje v sodelovanju s pacifiškimi državami prizadevati za zmanjšanje ribolovnega pritiska na stalež tropskega tuna, vključno z znatnim zmanjšanjem ravni umrljivosti mladega veleokega tuna, katerega stalež ima velik gospodarski pomen za regijo in ki je trenutno prelovljen;

5.  obžaluje odsotnost regionalnega ribiškega pristopa EU do pacifiške regije, potrebnega zaradi mobilnosti ribolovnih virov, čeprav so številne države v regiji izrecno izrazile željo po takem pristopu; poziva Komisijo, naj spodbuja oblikovanje splošnega okvira dobrega upravljanja ribištva na regionalni ravni, zlasti s krepitvijo sodelovanja s pacifiškimi državami na bilateralni in regionalni ravni ter z ustreznimi regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva;

6.  opozarja, da je treba uskladiti različne ukrepe Unije v pacifiški regiji, zlasti podporo ribiškemu sektorju prek Evropskega razvojnega sklada, Instrumenta razvojnega sodelovanja, Sklada za spodbujanje naložb in sredstev iz sektorske podpore v okviru trenutnih sporazumov o trajnostnem ribolovu;

7.  prav tako poziva k boljšemu usklajevanju in dopolnjevanju z drugimi dejavniki v regiji na področju razvojne pomoči v skladu s sporazumom iz Cairnsa iz avgusta 2009; izraža zadovoljstvo zaradi drugega ministrskega srečanja med EU in forumom pacifiških otokov, ki krepi politični dialog med EU in Pacifikom, zlasti na področju ribištva in razvoja, ter tako zagotavlja večjo učinkovitost ukrepov, ki so jih sprejele Unija in države v regiji;

8.  poziva Komisijo, naj pri ustreznih regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva, zlasti pri Komisiji za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika (WCPFC), Regionalni organizaciji za upravljanje ribištva v južnem Tihem oceanu (SPRFMO), Sekretariatu pacifiške skupnosti ter Agenciji za ribištvo Pacifiškega foruma (FFA), s krepitvijo boja proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu spodbuja trajnostni ribolov in podpira znanstvene odbore, da bodo imeli ustrezne informacije o ravni razpoložljivih ribjih staležev;

9. poziva države AKP, naj še naprej aktivno sodelujejo znotraj ustreznih regionalnih organizacij za upravljanje ribištva ter naj svoje organizacije civilne družbe in socialne in poklicne organizacije redno seznanjajo z odločitvami na področju ribištva.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	22.1.2013
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	24 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Thijs Berman, Michael Cashman, Corina Creţu, Véronique De Keyser, Nirj Deva, Leonidas Donskis, Charles Goerens, Filip Kaczmarek, Miguel Angel Martínez Martínez, Gay Mitchell, Norbert Neuser, Bill Newton Dunn, Maurice Ponga, Birgit Schnieber-Jastram, Michèle Striffler, Alf Svensson, Keith Taylor, Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), Patrice Tirolien, Anna Záborská, Iva Zanicchi
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Enrique Guerrero Salom, Gesine Meissner, Judith Sargentini

• [1]  JOIN(2012) 6 final, 21. marec 2012.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	18.9.2013
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	21 1 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	John Stuart Agnew, Kriton Arsenis, Alain Cadec, Carmen Fraga Estévez, Dolores García-Hierro Caraballo, Marek Józef Gróbarczyk, Ian Hudghton, Ilijana Malinova Jotova (Iliana Malinova Iotova), Werner Kuhn, Isabella Lövin, Gabriel Mato Adrover, Guido Milana, Maria do Céu Patrão Neves, Ulrike Rodust, Struan Stevenson, Isabelle Thomas, Nils Torvalds, Jarosław Leszek Wałęsa
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Jean-Paul Besset, Izaskun Bilbao Barandica, Gesine Meissner, Jens Nilsson, Antolín Sánchez Presedo
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Esther Herranz García, Juan Andrés Naranjo Escobar