Postopek : 2012/2078(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0372/2013

Predložena besedila :

A7-0372/2013

Razprave :

PV 11/12/2013 - 8
CRE 11/12/2013 - 8

Glasovanja :

PV 12/12/2013 - 12.20
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2013)0598

POROČILO     
PDF 217kWORD 222k
15.11.2013
PE 502.266v03-00 A7-0372/2013

o ustavnih težavah upravljanja Evropske unije na več ravneh

(2012/2078(INI))

Odbor za ustavne zadeve

Poročevalca: Roberto Gualtieri in Rafał Trzaskowski

PRED. SPREM.
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 MNENJE Odbora za ekonomske in monetarne zadeve
 MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o ustavnih težavah upravljanja Evropske unije na več ravneh

(2012/2078(INI))

Evropski parlament,

–     ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–   ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi evropskega mehanizma za stabilnost (ESM))(1),

–     ob upoštevanju Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (TSCG)(2),

–     ob upoštevanju „šesterčka“(3),

–     ob upoštevanju „dvojnega svežnja“(4),

–     ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002(5),

–     ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2013 o predlogu uredbe Sveta o prenosu posebnih nalog na Evropsko centralno banko, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij(6),

–     ob upoštevanju poročila predsednikov Evropskega sveta, Evropske komisije, Evropske centralne banke in Euroskupine z naslovom „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“ z dne 5. decembra 2012(7),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Načrt za poglobljeno in pravo ekonomsko in monetarno unijo – Začetek evropske razprave“(8),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2012 s priporočili Komisiji o poročilu predsednikov Evropskega sveta, Evropske komisije, Evropske centralne banke in Euroskupine z naslovom „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“(9),

–     ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2013 o prihodnjih zakonodajnih predlogih za ekonomsko in monetarno unijo: odziv na sporočili Komisije,(10)

–     ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2013 o krepitvi evropske demokracije v prihodnji ekonomski in monetarni uniji,(11)

–   ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0372/2013),

A. ker je diferenciacija bistvena značilnost procesa evropskega povezovanja ter sredstvo, ki omogoča njegovo napredovanje in zagotavlja veliko spoštovanje načela enakosti, ki se razume kot enaka obravnava enakih položajev in neenaka obravnava neenakih položajev;

B.  ker bi diferencirano povezovanje pri poglabljanju evropskega povezovanja moralo še naprej igrati pionirsko vlogo, saj ga je začela izvajati podskupina držav članic, ostaja odprto za vse države članice, njegov cilj pa je popolna vključenost v Pogodbe;

C. ker se diferencirano povezovanje pojavlja v dveh oblikah: „z več hitrostmi“, ko si države prizadevajo za uresničevanje istih ciljev v različnih časovnih okvirih, in „na več ravneh“, ko se države dogovorijo, da se bodo zavzemale za različne cilje;

D. ker diferenciacija ne sme spodkopati državljanstva Unije, temeljnega statusa državljanov držav članic, ki tistim, ki se znajdejo v enakem položaju, omogoča, da so v okviru področja uporabe Pogodbe ne glede na svojo nacionalnost po zakonodaji deležni enake obravnave;

E.  ker bo vsaka diferenciacija upoštevala in s tem krepila enotnost pravnega reda EU ter njegovo učinkovitost in skladnost, načelo nediskriminacije na podlagi nacionalnosti ter vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja in delovanje notranjega trga;

F.  ker se diferenciacija lahko uporabi v primerih, ko skupni ukrepi v določenem trenutku niso mogoči ali izvedljivi;

G. ker je diferenciacija sestavni del enotnega institucionalnega okvira Evropske unije in bi tako moralo ostati tudi v prihodnje;

H. ker mora diferencirano povezovanje spoštovati načelo subsidiarnosti, v skladu s členom 5 PEU in protokolom št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

I.   ker je s Pogodbami zagotovljenih več možnosti in instrumentov za diferencirano povezovanje, vključno z omejitvami ozemeljskega področja uporabe, zaščitnimi klavzulami, odstopanji, zavrnitvami, potrditvami, okrepljenim sodelovanjem in posebnimi določbami, ki se nanašajo na države članice, katerih valuta je evro, če takšni instrumenti spoštujejo enotnost, učinkovitost in skladnost evropskega pravnega reda in so vključeni v enotni institucionalni okvir (metoda Skupnosti);

J.   ker so si nekatere države članice zagotovile možnost zavrnitve različnih politik EU, kot je določeno v različnih protokolih k Pogodbam, kar bi lahko ogrozilo enotnost, učinkovitost in skladnost pravnega reda EU;

K. ker odstopanja na podlagi člena 27(2) PDEU omogočajo diferenciacijo med nekaterimi državami članicami v pravnem aktu, ki se nanaša na vse države članice, ker sta cilj tega še vedno postopna vzpostavitev in zagotovitev funkcionalnosti notranjega trga;

L.  ker Pogodba o delovanju Evropske unije v svojih členih 114(4) in (5), 153(4), 168(4), 169(4) in 193 vsebuje zaščitne klavzule, ki državam članicam omogočajo, da ohranijo ali uvedejo strožje zaščitne ukrepe v okviru področja uporabe pravnega akta, ki se nanaša na vse države članice;

M. ker okrepljeno sodelovanje zahteva sodelovanje najmanj devetih držav članic na področju, ki ni v izključni pristojnosti Unije, omogoča nesodelujočim državam članicam, da se udeležijo razprav, ne pa glasovanja, in je v vsakem trenutku odprto za vse države članice;

N. ker postopek okrepljenega sodelovanja kot skrajno možnost omogoča sprejetje ukrepov, ki so zavezujoči za nekatere države članice na podlagi pooblastila, ki ga dodeli Svet s kvalificirano večino, oziroma na področju SZVP na podlagi pooblastila, ki se dodeli s soglasno odločitvijo;

O. ker se ta mehanizem uporablja že za vseevropsko pravo, ki ureja razvezo zakonske zveze, in evropsko patentno pravo ter da sta ga odobrila Evropski parlament in Svet na področju obdavčevanja, in sicer za uvedbo davka na finančne transakcije;

P.  ker ima skupina držav na področju skupne zunanje in varnostne politike možnost reševanja določenih nalog ali misij, na področju skupne varnostne in obrambne politike pa je v načrtu vzpostavitev stalne osrednje skupine vojaško usposobljenih držav;

Q. ker Schengenski sporazum iz leta 1986 in Schengenska konvencija iz leta 1990, ki so ju podpisale nekatere države članice in sta nadomestila nadzor na mejah med njimi, Sporazum o socialni politiki iz leta 1991 med nekaterimi državami članicami, ki je razširil nekdanje pristojnosti ES na področju zaposlovanja in socialnih pravic ter omogočil glasovanje s kvalificirano večino, ter Prümska pogodba iz leta 2005 med nekaterimi državami članicami in Norveško o izmenjavi podatkov in sodelovanju v boju proti terorizmu z zgodovinskega vidika predstavljajo oblike diferenciranega povezovanja;

R.  ker je bil schengenski pravni red z Amsterdamsko pogodbo vključen v Pogodbe skupaj z možnostmi zavrnitve za Združeno kraljestvo, Irsko in Dansko;

S.  ker lahko Združeno kraljestvo in Irska v katerem koli trenutku zaprosita za vključitev v nekatere ali vse določbe schengenskega pravnega reda in ker Dansko še naprej zavezujeta prvotni Schengenski sporazum in konvencija;

T.  ker je bila Prümska pogodba delno vključena v pravni red EU;

U. ker je bil Sporazum o socialni politiki z Amsterdamsko pogodbo vključen v Pogodbe brez možnosti zavrnitve;

V. ker Pogodbe zagotavljajo več nadaljnjih ukrepov v zvezi s politiko zaposlovanja in socialno politiko, njihov potencial pa ni bil v celoti izkoriščen, zlasti tistih iz členov 9, 151 in 153 PDEU, pa tudi bolj na splošno glede člena 329 PDEU; ker je večjo socialno konvergenco torej mogoče doseči brez spreminjanja Pogodbe in brez poseganja v načelo subsidiarnosti;

W. ker sta bila evropski mehanizem za stabilnost in Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji („fiskalni pakt“) sklenjena v medvladnem okviru zunaj Pogodb;

X. ker sta evropski instrument za finančno stabilnost (EFSF) in evropski mehanizem za stabilnost (ESM) sporazuma v okviru mednarodnega prava, ki so ju sklenile države članice, katerih valuta je evro;

Y. ker je treba sprejeti ustrezne ukrepe v skladu s PEU in PDEU za vključitev Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju, sklenjene po mednarodnem pravu z vsemi državami članicami, razen Združenim kraljestvom in Republiko Češko, v pravni okvir Unije najkasneje v petih leti od začetka njene veljavnosti, na podlagi ocene izkušenj pri njenem izvajanju;

Z.  ker je pakt „evro plus“, strategijo Evropa 2020 in Pakt za rast in delovna mesta treba vključiti v zakonodajo Unije in ker utirajo pot uvedbi kodeksa za doseganje konvergence gospodarstev držav članic;

AA. ker se mednarodni sporazumi, ki niso vključeni v pravni okvir Evropske unije in katerih namen je uresničevanje ciljev Pogodb, uporabljajo kot absolutno skrajni instrument za diferencirano povezovanje, pri čemer je predvidena obvezna vključitev vsebine zadevnega mednarodnega sporazuma v Pogodbe;

AB. ker je ustanovitev ekonomske in monetarne unije predstavljala kakovosten korak v povezovanju in opredelila model upravljanja na več ravneh, ki vpliva na institucije in tudi na postopke;

AC. ker je ena država članica, če želi, stalno izvzeta iz obveznosti, da prevzame euro (protokol št. 15), druga pa je upravičena do ustavnega odstopanja (protokol št. 16);

AD. ker so na področju monetarne politike v skladu z določbami o ECB predvidene razlike v institucionalni strukturi, pri čemer je Svet ECB glavni organ odločanja, v katerem so samo države članice, katerih valuta je evro, Razširjeni svet pa združuje države članice, ki niso članice euroobmočja, in tudi v finančni strukturi, po kateri so nacionalne centralne banke vseh držav članic vpisniki kapitala ECB (člen 28.1 statuta ECB), vendar samo nacionalne centralne banke držav članic, katerih valuta je evro, vplačujejo svoj vpisani delež kapitala ECB (člen 48(1) statuta ECB);

AE. ker je Svet na podlagi člena 127(6) PDEU pooblaščen, da ECB dodeli posebne naloge v zvezi s politikami, ki se nanašajo na bonitetni nadzor kreditnih institucij in drugih finančnih institucij razen zavarovalnic, in se ta člen uporablja kot pravna podlaga za uredbo, ki uvaja enotni nadzorni mehanizem za euroobmočje in predvideva prostovoljno udeležbo držav članic, ki niso članice euroobmočja, z vzpostavitvijo tesnega sodelovanja z ECB;

AF. ker člen 139 PDEU z odstopanji izvzema države članice od uporabe določb posameznih pogodb in s tem povezanih glasovalnih pravic;

AG. ker člena 136 in 138 PDEU predvidevata poseben način sprejemanja ukrepov, ki se uporablja za države članice, katerih valuta je evro, tako da pri glasovanju sodelujejo samo člani Sveta, ki predstavljajo omenjene države članice, in da Evropski parlament, kadar to zahteva postopek, glasuje v celoti;

AH. ker se je člen 136 PDEU že uporabljal v povezavi s členom 121(6) za sprejemanje uredb;

AI.  ker člen 184 PDEU na področju raziskav, tehnološkega razvoja in vesolja predvideva dopolnilne programe večletnega okvirnega programa, pri katerih lahko sodelujejo samo nekatere države članice, ki te programe financirajo ob morebitni udeležbi Unije, pri čemer pa se ti programi sprejmejo po rednem zakonodajnem postopku, v katerem v celoti sodelujeta Svet in Evropski parlament, in sicer na podlagi soglasja držav članic, ki jih zadevajo ti dopolnilni programi;

AJ. ker načelo univerzalnosti proračuna v skladu s členom 21 Uredbe Sveta 966/2012 ne preprečuje, da bi skupina držav članic finančni prispevek v proračun EU ali poseben prihodek namenila posamezni postavki odhodkov, kot se že dogaja na primer v zvezi z reaktorjem z visokim pretokom na podlagi Sklepa Sveta 2012/709/Euratom;

AK. ker člen 137 PDEU in Protokol 14 ustanavljata Euroskupino kot neformalen organ;

AL. ker je za nemoteno delovanje EMU potrebno celovito in hitro izvajanje ukrepov, ki so že bili dogovorjeni v sklopu okrepljenega okvira gospodarskega upravljanja, kot sta okrepljen Pakt za stabilnost in rast ter evropski semester, dopolnjena s politikami za spodbujanje rasti;

AM.    ker okrepljena EMU zahteva večje pristojnosti, finančna sredstva in demokratično odgovornost in bi njena vzpostavitev morala potekati v dveh korakih, ki bi kot prvo temeljili na takojšnji uporabi vseh potencialov obstoječih Pogodb in kot drugo na spremembi Pogodbe, ki bi jo bilo treba opredeliti s konvencijo;

ker bi moralo upravljanje EMU, da bi bilo učinkovito, legitimno in demokratično, temeljiti na institucionalnem in pravnem okviru Unije;

AO. ker je treba demokratično legitimnost in odgovornost zagotoviti na ravni, na kateri poteka odločanje;

AP. ker je EMU ustanovila Unija, katere državljane na ravni Unije neposredno zastopa Evropski parlament;

A. NAČELA

1.  ponovno poziva k pravi EMU, ki bi povečala pristojnosti Unije, zlasti na področju gospodarske politike, ter okrepila njeno proračunsko zmogljivost ter vlogo in demokratično odgovornost Komisije in posebne pravice Evropskega parlamenta;

2.  meni, da bi morala takšna povečana proračunska zmogljivost temeljiti na posebnih lastnih sredstvih (vključno z davkom na finančne transakcije) in proračunski zmogljivosti, ki bi morala v okviru proračuna Unije podpirati gospodarsko rast in socialno kohezijo, odpravljati neravnovesja in strukturne razlike ter reševati finančne nujne primere, ki so neposredno povezani z monetarno unijo, ne da bi pri tem ogrožala tradicionalne naloge financiranja skupnih politik;

3.  pozdravlja načrt Komisije; poziva Komisijo, naj za njegovo takojšnje izvajanje čim prej pripravi zakonodajne predloge za sprejetje po postopku soodločanja, tudi dodatno proračunsko usklajevanje, razširitev poglobljenega usklajevanja politike na področju obdavčitve in zaposlovanja in ustvaritev prave fiskalne zmogljivosti ekonomske in monetarne unije za podporo izvajanju političnih izbir; poudarja, da nekateri elementi zahtevajo spremembo Pogodb;

4.  meni, da je treba hitro ukrepati v vsakem od štirih temeljev iz poročila „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“, ki si ga predstavili predsedniki Herman van Rompuy, Jean-Claude Juncker, José Manuel Barroso in Mario Draghi, zlasti:

(a) integrirani finančni okvir za zagotovitev finančne stabilnosti zlasti na območju evra in minimizacija stroškov propadanja bank za evropske državljane; tak okvir prenaša odgovornost za nadzor na evropsko raven ter zagotavlja skupne mehanizme za reševanje bank in zajamčenje depozitov strank;

(b) integrirani okvir ekonomske politike z zadostnimi mehanizmi za zagotovitev uvedbe nacionalnih in evropskih politik, ki spodbujajo trajnostno rast, zaposlovanje in konkurenčnost ter so skladne z nemotenim financiranjem Evropske monetarne unije;

(c) zagotovitev potrebne demokratične legitimnosti in odgovornosti odločanja v Evropski monetarni uniji na podlagi skupnega uveljavljanja suverenosti nad skupnimi politikami in solidarnosti;

5.  meni, da je boljša in jasnejša delitev pristojnosti in sredstev med EU in državami članicami lahko in mora biti v skladu z večjo parlamentarno zavezanostjo in odgovornostjo, kar zadeva nacionalne pristojnosti;

6.  ponovno poudarja, da mora biti upravljanje prave EMU, da bi bilo dejansko legitimno in demokratično, sestavni del institucionalnega okvira Unije;

7.  meni, da je diferenciacija koristno in primerno sredstvo za spodbujanje globljega povezovanja, ki bi se, v kolikor bi ohranilo celovitost EU, lahko izkazalo kot nujno za uresničitev prave EMU v Uniji;

8.  poudarja, da obstoječi postopki diferenciranega povezovanja na podlagi Pogodb omogočajo prvi korak v smeri vzpostavitve prave EMU, kar je povsem v skladu z zahtevami po večji demokratični odgovornosti, večjih finančnih sredstvih in boljših zmožnostih odločanja in poziva vse institucije, naj hitro ukrepajo s kar največjo izrabo možnosti, ki jih ponujata obstoječi Pogodbi in njuni elementi fleksibilnosti, ter se istočasno pripravijo za potrebne spremembe Pogodb za zagotovitev pravne varnosti in demokratične legitimnosti; ponovno poudarja, da bi bilo treba izključiti možnost novega medvladnega sporazuma;

9.  poudarja, da bi morale spremembe Pogodb, ki so potrebne za dokončanje prave EMU in vzpostavitev Unije državljanov in držav, upoštevati obstoječe instrumente, postopke, prakse in filozofijo diferenciranega povezovanja, hkrati pa si prizadevati za izboljšanje njihove učinkovitosti in skladnosti in potrjuje, da bo v celoti uveljavljal svojo posebno pravico, da Svetu predloži predloge za spremembo Pogodb, ki jih mora naknadno preučiti Konvencija, da se dokončno oblikuje prava ekonomska in monetarna unija;

10. opozarja, da se razprava o upravljanju na več ravneh ne prekriva z vprašanjem o takem upravljanju na več ravneh, ki je povezano z ravnovesjem moči in vključenostjo nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov;

11. poudarja, da mora diferenciacija, da bi bila v skladu s svojim namenom, ki ga ima kot sredstvo za spodbujanje povezovanja, zaščito enotnosti EU in zagotavljanje velikega spoštovanja načela enakosti, ostati odprta in si prizadevati za to, da bi nazadnje vključevala vse države članice;

12. poudarja, da je za pozitiven razvoj EU treba doseči ravnovesje med politiko zaposlovanja in ekonomsko politiko iz člena 121 PDEU in člena 148 PDEU;

B. POSTOPKI

13. meni, da bi bilo treba diferenciacijo po možnosti zagotoviti v okviru pravnega akta, ki bi se nanašal na vse države članice ter vseboval odstopanja in zaščitne klavzule, namesto da bi bile določene države članice že vnaprej izvzete iz ozemeljskega področja uporabe določenega pravnega akta; kljub temu poudarja, da veliko število odstopanj in zaščitnih klavzul spodkopava enotnost EU ter usklajenost in učinkovitost njenega pravnega okvira;

14. meni, da usklajevanje gospodarske politike, politike zaposlovanja in socialne politike spada v kategorijo deljenih pristojnosti, kar v skladu s členom 4(1) PDEU zajema vsa področja, ki niso vključena na izčrpne sezname izključnih pristojnosti ali pristojnosti za podporo;

15. meni, da se posebnost ukrepov, sprejetih na podlagi člena 136 PDEU, zato ne nanaša samo na dejstvo, da omenjeni ukrepi veljajo posebej za države članice, katerih valuta je evro, temveč tudi pomeni, da so lahko bolj zavezujoči; da člen 136 PDEU omogoča, da Svet na priporočilo Komisije in z glasovanjem samo držav članic, katerih valuta je evro, sprejema zavezujoče smernice ekonomske politike za države euroobmočja v okviru evropskega semestra;

16. poudarja, da bi bilo treba v primeru, ko določene države članice ne želijo sodelovati pri sprejetju pravnega akta na področju, ki ni v izključni pristojnosti Unije, vzpostaviti okrepljeno sodelovanje v skladu z zadevno določbo Pogodbe, namesto da se sklepajo mednarodni sporazumi zunaj okvira pravnega reda EU;

17. meni, da se člen 352 PDEU, ki daje Svetu pooblastila za sprejemanje ustreznih ukrepov za uresničitev enega od ciljev iz Pogodb, če s Pogodbami niso zagotovljena potrebna pooblastila, lahko uporablja v povezavi s členom 20 PEU, kar omogoča izvajanje klavzule o fleksibilnosti, kadar Svet ne more doseči soglasja z mehanizmom okrepljenega sodelovanja;

18. poziva države članice, naj v okoliščinah, ko so med državami članicami razhajanja v političnih usmeritvah, ki preprečujejo napredek, razširijo načelo okrepljenega sodelovanja na socialno politiko in politiko zaposlovanja;

19. meni, da je treba odhodke, ki so posledica izvajanja okrepljenega sodelovanja, vključiti v proračun EU kot druge prihodke ali posebna lastna sredstva, da se tako zagotovi skladnost z načeli zakonodaje o proračunu EU in zaščiti ključni položaj Evropskega parlamenta kot proračunskega organa;

20. poziva k sistematični uporabi člena 333(2) PDEU ob uvajanju okrepljenega sodelovanja na področju, ki ni v izključni pristojnosti Unije in se nanaša na poseben zakonodajni postopek, ter poziva Svet, naj sprejme soglasno odločitev vseh sodelujočih držav članic, da nameravajo za namene okrepljenega sodelovanja delovati v skladu z rednim zakonodajnim postopkom;

21. poziva, kjer je to mogoče, k sistematični uporabi premostitvene klavzule iz člena 48(7) PEU v postopkih, ki niso postopki okrepljenega sodelovanja, zato da bi se okrepili demokratična legitimnost in učinkovitost upravljanja EMU;

22. meni, da bi bilo treba v primerih, ko uporaba premostitvene klavzule ni mogoča, na primer ob sprejemanju gospodarske politike in smernic o zaposlovanju ali letnega pregleda rasti, v celoti izkoristiti možnost sklepanja zavezujočih medinstitucionalnih sporazumov;

23. opozarja, da je namen člena 48 PEU tudi zagotoviti demokratično legitimnost vsake spremembe pogodbe z zahtevo po obvezni udeležbi Evropskega parlamenta v postopku za spremembo in nacionalnih parlamentov v nadaljnjem postopku ratifikacije;

24. se ne strinja z izrazom „pogodbeni dogovori“ in spodbuja k iskanju boljših načinov formalnega povezovanja sredstev, ki so na voljo v okviru instrumenta za konkurenčnost in konvergenco, in strukturnih reform, ter ponovno poudarja, da se pomanjkanje pristojnosti Unije in pooblastil Unije lahko odpravi z uporabo ustreznih postopkov ali, če ustrezna pravna podlaga ne obstaja, s spremembo Pogodb;

C. DEMOKRACIJA IN INSTITUCIJE

25. opozarja, da je v skladu s členom 3(4) PEU EMU ustanovila Unija in da mora njeno delovanje temeljiti na predstavniški demokraciji;

26. poudarja, da je Evropski parlament edina institucija EU, v kateri so državljani neposredno zastopani na ravni Unije, in parlamentarni organ EMU ter da je njegova ustrezna vključenost nujna za zagotavljanje demokratične legitimnosti in delovanja EMU in pogoj za vsak nadaljnji korak v smeri bančne, fiskalne in ekonomske unije;

27. poudarja, da morata biti zagotovljeni ustrezna legitimnost in odgovornost in da ju morajo nacionalni parlamenti in Evropski parlament zagotavljati na nacionalni ravni ter na ravni EU; opozarja na načelo iz sklepov Evropskega sveta iz decembra 2012, da „splošni cilj ves čas ostaja zagotavljanje demokratične legitimnosti in odgovornosti na ravni sprejemanja in izvajanja odločitev‟;

28. zato obžaluje pomanjkljiv parlamentarni nadzor trojke, evropskega instrumenta za finančno stabilnost (EFSF) in evropskega mehanizma za stabilnost (ESM);

29. meni, da vsaka oblika formalne diferenciacije v zvezi s pravicami parlamentarne udeležbe, ki se nanaša na izvor poslancev Evropskega parlamenta, predstavlja diskriminacijo na podlagi nacionalnosti, prepoved katere je temeljno načelo Evropske unije, ter krši načelo enakosti državljanov Unije, kot ga določa člen 9 PEU;

30. meni, da je v primeru ukrepov, sprejetih v skladu s členom 136 PDEU, ali v primeru uvedbe okrepljenega sodelovanja neskladje, ki izhaja iz vključenosti predstavnikov držav članic, katerih valuta je evro, (ali predstavnikov sodelujočih držav) v Svet na eni strani ter Evropskega parlamenta in Komisije, ki zastopata vse državljane Unije in se zavzemata za njene skupne interese, na drugi strani, popolnoma v skladu z načeli diferenciacije in ne zmanjšuje legitimnosti omenjenih ukrepov, temveč jo kvečjemu povečuje;

31. poudarja, da notranji predpisi Evropskega parlamenta dopuščajo dovolj manevrskega prostora za organizacijo posebnih oblik diferenciacije na podlagi političnega dogovora v političnih skupinah in med njimi, da bi bil zagotovljen ustrezen nadzor EMU, ter poziva k ustanovitvi pododbora, ki bo zagotavljal takšen nadzor in izboljšal usklajenost pristopa Evropskega parlamenta k EMU;

32. meni, da je pomembno okrepiti sodelovanje z nacionalnimi parlamenti na podlagi člena 9 Protokola št. 1, ki je priložen Pogodbam, in pozdravlja dogovor o ustanovitvi medparlamentarne konference za razpravo o proračunski in gospodarski politiki; vseeno poudarja, da se na takšno sodelovanje ne bi smelo gledati kot na oblikovanje novega mešanega parlamentarnega organa, kar bi bilo neučinkovito, pa tudi nezakonito z demokratičnega in ustavnega vidika in ponovno poudarja, da je to edini način za uradno okrepitev polne legitimnosti Evropskega parlamenta kot parlamentarnega organa na ravni Unije za okrepljeno in demokratično upravljanje EMU;

33. poudarja, da sta vrh držav euroobmočja in Euroskupina neuradna organa za razprave in ne instituciji za odločanje v okviru upravljanja ekonomske in monetarne unije;

34. poudarja ključno vlogo Komisije v upravljanju EMU, kot sta potrdila tudi fiskalni pakt in pogodba o evropskem mehanizmu za stabilnost, z zagotavljanjem pravnega reda Pogodb EU in zavzemanjem za skupne interese celotne Unije;

D. DIFERENCIRANO POVEZOVANJE V OKVIRU OBSTOJEČIH POGODB: NA POTI K PRAVI EMU

35. meni, da bi bilo treba metodo Skupnosti uporabljati za vse ukrepe, namenjene krepitvi EMU; opozarja na člen 16 Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju, ki določa, da se v največ petih letih od datuma začetka njene veljavnosti na podlagi ocene izkušenj z njenim izvajanjem v skladu z določbami Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejmejo potrebni ukrepi za vključitev vsebine te pogodbe v pravni okvir Evropske unije;

36. poudarja, da morajo države članice, ki uporabljajo euro, in tiste, ki so zavezane k njegovemu sprejetju, podvojiti prizadevanja za okrepitev stabilnosti in skladnosti s Pogodbo, povečano konkurenčnost, učinkovitost, preglednost in demokratično odgovornost; opozarja, da je euro valuta Evropske unije, zato se pričakuje, da se bodo vse države članice, razen tistih, za katere velja odstopanje, pravočasno pridružile euroobmočju;

37. ugotavlja, da so nacionalne vlade in evropske institucije, da bi ublažile krizo in se odzvale na strukturne pomanjkljivosti ekonomske in monetarne unije, sprejele široko paleto ukrepov za zagotovitev finančne stabilnosti in izboljšanje gospodarskega upravljanja; ugotavlja, da te odločitve, kot so nekatere določbe šesterčka in ustanovitev Evropskega mehanizma za stabilnost, zadevajo le države članice euroobmočja;

38. pozdravlja ustanovitev enotnega nadzornega mehanizma, ki bo pokrival euroobmočje, odprt pa bo za vse ostale države članice EU; poudarja, da je vzpostavitev enotnega mehanizma za reševanje bank nujen korak k oblikovanju pristne bančne unije; meni, da bi se morala predlagana „bančna unija“, če želimo preseči strukturne pomanjkljivosti, ki so povezane z ekonomsko in monetarno unijo, in učinkovito zmanjšati prežetost z moralnim tveganjem, opreti na prejšnje reforme sektorja finančnih storitev Unije, pa tudi na okrepljeno gospodarsko upravljanje, zlasti v euroobmočju, ter novi proračunski okvir evropskega semestra, da bi lahko zagotovila večjo odpornost in konkurenčnost bančnega sektorja Unije, večje zaupanje vanj in večje kapitalske rezerve, da javnim proračunom držav članic v prihodnosti ne bi bilo treba prevzemati stroškov za reševanje bank;

39. je izredno zaskrbljen zaradi zamud pri vzpostavljanju bančne unije in zaradi praktičnih podrobnosti glede neposredne bančne dokapitalizacije iz evropskega mehanizma za stabilnost; še prav posebej je zaskrbljen zaradi nadaljnje drobitve bančnega sistema Unije; poudarja, da je robustna in ambiciozna bančna unija temeljni sestavni del globlje in resnične ekonomsko monetarne unije in ključni politični ukrep, pri katerem Parlament vztraja že več kot tri leta, zlasti od tedaj, ko je sprejel stališče o uredbi o evropskem bančnem organu;

40. meni, da je sprejetje uredbe o enotnem nadzornem mehanizmu, ki zahteva soglasje Evropskega parlamenta za imenovanje predsednika in podpredsednika nadzornega odbora, pomemben zgled za okrepljeno vlogo Evropskega parlamenta v upravljanju EMU na podlagi diferenciacije;

41. podpira nove solidarnostne instrumente, kot je „instrument za konvergenco in konkurenčnost; meni, da je koncept instrumenta za konvergenco in konkurenčnost okrepil zavezanost gospodarski politiki in njeno učinkovitost; poudarja, da morajo biti ti dogovori oblikovani tako, da preprečujejo kakršno koli pravno negotovost in povečevanje demokratičnega deficita Unije;

42. poziva Komisijo, naj v okviru semestra EU pripravi predlog o kodeksu za doseganje konvergence, ki bo temeljil na strategiji Evropa 2020 in bo vzpostavil močan socialni steber; vztraja, da je treba z nacionalnimi programi izvajanja zagotoviti, da bodo kodeks za doseganje konvergence izvajale vse države članice in da ga bodo podprle z mehanizmom, ki bo temeljil na spodbudah;

43. poudarja, da bi spodbujevalni mehanizem okrepil zavezujočo naravo usklajevanja gospodarskih politik;

44. poudarja, da mora biti vzpostavitev izvedbenega mehanizma, ki bi temeljil na spodbudi, za povečanje solidarnosti, kohezije in konkurenčnosti tesno povezana z dodatnimi ravnmi usklajevanja ekonomskih politik, na kar je Komisija opozorila v okviru izjave, priložene dvojčku, skladno z „načelom, v skladu s katerim bi koraki proti večji odgovornosti in ekonomski disciplini vključevali tudi večjo solidarnost‟;

45. poudarja, da bi se morali mehanizmi za predhodno usklajevanje ter instrumenti za konvergenco in konkurenčnost uporabljati v vseh državah, ki so sprejele evro kot svojo valuto, druge države pa bi morale imeti možnost, da se jim trajno priključijo; poziva Komisijo, naj v prihodnjih zakonodajnih predlogih predvidi, da bo za nacionalne parlamente obvezen postopek potrjevanja in bodo socialni partnerji bolje vključeni v ekonomsko usklajevanje;

46. meni, da bi moral vsak novi predlagani instrument za konvergenco in konkurenčnost temeljiti na pogojenosti, solidarnosti in konvergenci; meni, da bi bilo treba takšen instrument vzpostaviti šele po opredelitvi socialnih neravnovesij in potrebi po pomembnih dolgoročnih in trajnostnih strukturnih reformah na osnovi ocene koherence med kodeksom za doseganje konvergence in nacionalnimi izvedbenimi načrti, z ustrezno uradno vključitvijo Evropskega parlamenta, Sveta in nacionalnih parlamentov;

47. poudarja, da bi se morali predvideni instrumenti za konvergenco in konkurenčnost uporabljati za vse države članice euroobmočja in biti dostopni vsem državam članicam Unije, hkrati pa bi morali upoštevati močnejšo soodvisnost držav članic euroobmočja; meni, da bi moralo biti državam članicam, ki so vključene v program, dovoljeno, da prostovoljno sodelujejo;

48. meni, da bi moral biti instrument za konvergenco in konkurenčnost sredstvo za zagotovitev večje fiskalne zmogljivosti in biti usmerjen k pogojni podpori strukturnim reformam, da bi se povečali konkurenčnost, rast in socialna kohezija, zagotovilo tesnejše usklajevanje ekonomskih politik in trajnostne konvergence ekonomskih učinkov držav članic ter preprečila neravnotežja in strukturna odstopanja; ocenjuje, da bi takšni instrumenti lahko bili podlaga za pravo fiskalno zmogljivost;

49. meni, da je vzpostavitev tega instrumenta začetna faza krepitve fiskalne zmožnosti EMU, in poudarja, da morajo biti finančna sredstva instrumenta za konvergenco in konkurenčnost sestavni del proračuna EU, toda zunaj zgornjih meja večletnega finančnega okvira, da bi se upoštevale Pogodbe in pravo EU ter zagotovilo, da je Evropski parlament v celoti vključen kot proračunski organ, tako da med drugim omogoča sprejetje ustreznih proračunskih sredstev za vsak posamezni primer;

50. poziva k vključitvi novih lastnih sredstev iz prispevkov držav članic, ki sodelujejo v instrumentu za konvergenco in konkurenčnost, na podlagi spremenjenega sklepa o virih lastnih sredstev in z namenitvijo prihodka iz teh novih lastnih sredstev za odhodke instrumenta za konvergenco in konkurenčnost, ter poziva k spremembi sklepa o virih lastnih sredstev ali, če to ni mogoče, k uporabi prihodka iz davka na finančne transakcije kot drugega prihodka za izravnavo teh neposrednih prispevkov;

51. vztraja, da bi moral predsednik Parlamenta na spomladanskem Evropskem svetu predstaviti stališča Parlamenta o letnem pregledu rasti; meni, da bi bilo treba skleniti medinstitucionalni dogovor o tem, da bi se Parlament vključil v potrjevanje letnega pregleda rasti in smernic za gospodarsko politiko in zaposlovanje;

52. ponavlja, da je treba okrepiti socialno razsežnost EMU preko socialnega pakta in z izgradnjo socialnega stebra in hkrati ponovno poudarja, da sta politika zaposlovanja in socialna politika politiki Unije;

53. ponavlja, da je v skladu s Pogodbama treba pri opredeljevanju in izvajanju politik in dejavnosti Unije upoštevati spodbujanje visoke zaposlenosti in zagotavljanje ustrezne socialne zaščite;. poziva k določitvi referenčnih meril na področju zaposlovanja in socialnem področju kot dopolnilo sedanjim fiskalnim in makroekonomskim kazalnikom ter poročilom o napredku na področju strukturnih reform, da se zagotovi ustrezna in učinkovita raven socialnih naložb in s tem dolgoročna vzdržnost socialnega modela Evropske unije;

54. opozarja, da bi bilo treba fiskalni pakt najkasneje v petih letih vključiti v pravo Unije, na podlagi ocene izkušenj z njegovim izvajanjem, kot je to določeno v členu 16 Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v EMU;

55. meni, da je potreben postopen prenos čezmernega dolga v sklad za odkup na podlagi predloga nemškega sveta ekonomskih strokovnjakov; po katerem naj bi se začasno vzpostavil sklad, v katerega bi se stekal ves dolg držav članic, ki izpolnjujejo določena merila, in sicer dolg nad 60 %, prenesen pa bi bil za obdobje približno 25 let, s čimer bi se ustvaril sklad, ki bi skupaj z izvrševanjem vseh drugih mehanizmov, ki obstajajo, v prihodnosti pomagal ohranjevati skupni dolg držav članic pod ravnjo 60%;

56. pozdravlja dejstvo, da je Komisija 2. julija 2013 na podlagi dogovorov o dvojnem svežnju ustanovila strokovno skupino pod vodstvom Gertrude Trumpel-Gugerell, katere naloga je temeljito oceniti glavne značilnosti morebitnega sklada za odkup dolga in euroobveznic, vključno z vsemi zakonskimi določbami, finančno strukturo in dopolnilnimi proračunskimi okviri in namerava izraziti svoja stališča o teh zadevah po predstavitvi poročila strokovne skupine;

57. meni, da je uskladitev osnov neposrednih davkov na podlagi člena 115 PDEU in posrednih davkov na podlagi člena 113 PDEU pomemben korak na poti k pravi gospodarski uniji, tako da se lahko vzpostavi okrepljeno sodelovanje, če v Svetu ni mogoče doseči soglasja;

58. meni, da mora za operacije EFSF/ESM in katere koli prihodnje podobne strukture veljati redni demokratični nadzor in spremljanje s strani Evropskega parlamenta; meni, da bi moral biti tak Evropski mehanizem za stabilnost popolnoma vključen v okvir Unije;

59. poudarja, da trojka določa ekonomske politike nekaterih držav članic v zameno za sredstva, ki jih slednje potrebujejo, da ostanejo plačilno sposobne in ponovno pridobijo dostop do denarnih trgov; vendar dodaja, da to ne spremeni dejstva, da morajo nositi ustrezno odgovornost; meni, da bi morala Komisija v imenu trojke odgovarjati Evropskemu parlamentu z rednim poročanjem; opozarja, da bi moral Parlament izvajati demokratični nadzor nad udeležbo Unije v sistemu trojk in da bi morala Unija kot del trojk odgovarjati pred Parlamentom;

60. ponavlja že večkrat izražene zahteve, da mora evropski mehanizem za stabilnost postati del pravnega reda Skupnosti, da bo s tem njegovo upravljanje v skladu z metodo Skupnosti in bo vzpostavljena odgovornost do Parlamenta; poziva Komisijo, naj pripravi predlog o tem; opozarja Euroskupino, da je Parlament prejel pisna zagotovila o tem, da bo opravljal nadzor nad evropskim mehanizmom za stabilnost;

E. DIFERENCIRANO POVEZOVANJE IN SPREMEMBE POGODBE

61. meni, da bi morale vse prihodnje spremembe pogodbe potrditi diferencirano povezovanje kot orodje za doseganje večjega povezovanja, ki obenem varuje enotnost Unije;

62. meni, da lahko sprememba pogodbe v prihodnosti uvede novo raven pridruženega članstva, ki bo zajemala delno vključenost v posamezna področja politike Unije kot sredstvo za krepitev evropske sosedske politike;

63. poziva k temu, da se pri delu konvencij v skladu s členom 48 (3) PEU zagotovita popolna odprtost in preglednost ter da ima civilna družba v vseh fazah možnost, da se udeleži posvetovanj;

64. meni, da bi morale vse prihodnje spremembe pogodbe potrditi vrh držav euroobmočja kot neuradno obliko Evropskega sveta, kakor to določa Naslov V Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju;

65. predlaga, naj Euroskupina postane neuradna oblika Ekonomsko-finančnega sveta;

66. poziva k temu, naj bo komisar za ekonomske in finančne zadeve minister za zakladnico in stalni podpredsednik Komisije;

67. poziva k temu, da bi postopki glasovanja v Svetu ob upoštevanju omejenih izjem namesto soglasja zahtevali kvalificirano večino in da bi se obstoječi posebni zakonodajni postopki pretvorili v redne zakonodajne postopke;

68. poziva k uvedbi pravne podlage, da bi ustanovili agencije Unije, ki lahko opravljajo posebne izvršilne in izvedbene funkcije, za katere jih pooblastita Evropski parlament in Svet v skladu z rednim zakonodajnim postopkom;

69. meni, da je glasovanje po načelu obrnjene kvalificirane večine v fiskalnem paktu bolj politična izjava kot učinkovit instrument odločanja in namesto tega poziva k vključitvi načela obrnjene kvalificirane večine v Pogodbe, zlasti v člene121, 126 in 136 PDEU tako, da lahko predlogi ali priporočila, ki jih predloži Komisija, začnejo veljati, če Evropski parlament ali Svet v vnaprej določenem roku ne vloži ugovora, s čimer se zagotovi popolna pravna varnost;

70. zagovarja uvedbo rednega zakonodajnega postopka za sprejetje širših smernic gospodarskih politik držav članic in Unije na podlagi člena 121(2) PDEU ter smernic o zaposlovanju na podlagi člena 148(2) PDEU;

71. se strinja, da se v postopke odločanja na podlagi člena 121(4) PDEU in člena 148(4) PDEU vključi pravica Evropskega parlamenta, da predlaga spremembe predloga priporočila Komisije preden ga Komisija sprejme, ob priznavanju, da zahteva postopek večstranskega nadzora hitro odločanje;

72. poziva, da se v postopek proračunskega nadzora na podlagi člena 126 PDEU vključi Evropski parlament s pravico, da lahko spremeni predlog priporočila Komisije, kar lahko Svet s kvalificirano večino zavrne, če Komisija poda negativno mnenje;

73. poziva k spremembi člena 136 PDEU, da bi se področje njegove uporabe razširilo na prostovoljno udeležbo držav članic, ki niso članice euroobmočja, z zagotavljanjem neomejenih pravic glasovanja v skladu s postopkom okrepljenega sodelovanja, ter poziva k opustitvi omejitev na podlagi člena 136 PDEU in k nadgradnji tega člena v splošno klavzulo za sprejemanje pravnih aktov o usklajevanju in določanju pravno zavezujočih minimalnih standardov v zvezi z gospodarsko politiko, politiko zaposlovanja in socialno politiko;

74. poziva k razširitvi pravne podlage v členu 127(6) PDEU na vse finančne institucije, vključno z zavarovalnicami, ustanovljenimi na notranjem trgu;

75. poziva k vključitvi Evropskega parlamenta v postopek imenovanja predsednika, podpredsednika in drugih članov Izvršilnega odbora ECB iz člena 283 PDEU tako, da bi bilo zahtevano njegovo soglasje s priporočili Sveta;

76. poziva, naj prihodnja konvencija preuči možnost uvedbe posebnega zakonodajnega postopka, ki bi zahteval štiri petine glasov v Svetu in večino članov Evropskega parlamenta v skladu s členom 312 PDEU za sprejetje uredbe, ki določa večletni finančni okvir;

77. poziva, naj prihodnja konvencija preuči možnost uvedbe posebnega zakonodajnega postopka, ki bi zahteval štiri petine glasov v Svetu in večino članov Evropskega parlamenta v skladu s členom 311(3) PDEU za sprejetje sklepa o virih lastnih sredstev;

78. poziva, naj prihodnja konvencija dovoli možnost, da bi Unija v proračunu upoštevala možnost primanjkljaja, ki ne presega referenčnih vrednosti, ki jih je treba določiti v Pogodbah, skupaj z uvedbo ustreznih mehanizmov za preprečevanje čezmernega primanjkljaja na evropski ravni;

79. poziva, naj prihodnja konvencija preuči možnost, da države članice, katerih valuta je evro, in vse države članice, ki želijo sodelovati v novih skupnih politikah, zagotovijo posebne lastne vire v okviru proračuna EU;

80. meni, da bi morala biti finančna sredstva agencij Unije sestavni del proračuna Unije;

81. poziva k temu, da bi moralo biti za spremembe Pogodb nujno soglasje Evropskega parlamenta, in sicer dvotretjinska večina njegovih članov;

82. vztraja, da bi morala prihodnja konvencija imeti največjo možno demokratično legitimnost, tako da bi vključila tudi socialne partnerje, civilno družbo in druge zainteresirane strani, sprejemati svoje sklepe na plenumu v skladu z vsemi demokratičnimi pravili, imeti dovolj časa za resno in temeljito razpravljanje, in delovati popolnoma pregledno in vsa svoja zasedanja odpreti za javnost;

83. poziva, naj prihodnja konvencija preuči možnost, da bi prihodnje spremembe Pogodb začele veljati v celotni Uniji, potem ko jih v skladu s svojimi ustavnimi pravili ratificirajo štiri petine držav članic, ki predstavljajo večino prebivalstva Unije;

84. zagovarja razširitev premostitvene klavzule v členu 48(7) PEU na Pogodbe v celoti;

85.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in predsedniku Evropskega sveta.

(1)

http://www.european-council.europa.eu/media/582908/13-tesm2.sl12.pdf

(2)

Treaty on Stability, Coordination and Governance in the Economic and Monetary Union

(3)

UL L 306, 23.11.2011.

(4)

UL L 140, 27.5.2013.

(5)

UL L 298, 26.10.2012, str. 1.

(6)

Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0213.

(7)

https://www.ecb.europa.eu/ssm/pdf/4preport/fourpresidentsreport2012-12-05EN.pdf

(8)

COM(2012)0777, 28. november 2012.

(9)

Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0430.

(10)

Sprejeta besedila, P7-TA(2013)0222.

(11)

Sprejeta besedila, P7-TA(2013)0269.


MNENJE Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (30.10.2013)

za Odbor za ustavne zadeve

o ustavnih težavah upravljanja Evropske unije na več ravneh

(2012/2078(INI))

Pripravljavka mnenja: Sylvie Goulard

POBUDE

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A. ker je pakt „euro plus“, strategijo Evropa 2020 in Pakt za rast in delovna mesta treba vključiti v zakonodajo Unije in ker utirajo pot uvedbi kodeksa za doseganje konvergence gospodarstev držav članic;

B.  ker je za nemoteno delovanje EMU potrebno celovito in hitro izvajanje ukrepov, ki so že bili dogovorjeni v sklopu okrepljenega okvira gospodarskega upravljanja, kot sta okrepljen Pakt za stabilnost in rast ter evropski semester, dopolnjena s politikami za spodbujanje rasti; ker bodo v največ petih letih od začetka veljavnosti Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju na podlagi ocene izkušenj z njenim izvajanjem narejeni potrebni koraki v skladu s PEU in PDEU, z namenom, da se vsebina Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju vključi v pravni okvir Unije;

I. EMU – splošna načela

1.  poudarja, da morajo države članice, ki uporabljajo euro, in tiste, ki so zavezane k njegovemu sprejetju, podvojiti prizadevanja za okrepitev skladnosti s Pogodbo, stabilnost, povečano konkurenčnost,učinkovitost, preglednost in demokratično odgovornost; opozarja, da je euro valuta Evropske unije, zato se pričakuje, da se bodo vse države članice, razen tistih, za katere velja odstopanje, pravočasno pridružile euroobmočju; opozarja, da Evropski parlament predstavlja parlament Evropske unije in je edino utelešenje neposredne demokratične legitimnosti Unije ter jamstvo njene neposredne demokratične odgovornosti;

2.  meni, da bi bilo treba metodo Skupnosti uporabljati za vse ukrepe, namenjene krepitvi EMU; opozarja na člen 16 Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju, ki določa, da se v največ petih letih od datuma začetka njene veljavnosti na podlagi ocene izkušenj z njenim izvajanjem v skladu z določbami Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejmejo potrebni ukrepi za vključitev vsebine te pogodbe v pravni okvir Evropske unije;

3.  ugotavlja, da so nacionalne vlade in evropske institucije, da bi ublažile krizo in se odzvale na strukturne pomanjkljivosti ekonomske in monetarne unije, sprejele široko paleto ukrepov za zagotovitev finančne stabilnosti in izboljšanje gospodarskega upravljanja; ugotavlja, da te odločitve, kot so nekatere določbe šesterčka in ustanovitev Evropskega mehanizma za stabilnost, zadevajo le države članice euroobmočja; meni, da mora za operacije EFSF/ESM in katere koli prihodnje podobne strukture veljati redni demokratični nadzor in spremljanje s strani Evropskega parlamenta; meni, da bi moral biti Evropski mehanizem za stabilnost vključen v pravni red Skupnosti;

4.  ugotavlja, da imata dve državi članici možnost neuvedbe eura, dve državi članici pa možnost neizvajanja schengenskega pravnega reda;

5.  ugotavlja, da okrepljeno sodelovanje zagotavlja pravno podlago za sprejetje ukrepov, ki se uporabljajo le za omejeno število držav članic; ugotavlja, da se ta mehanizem uporablja že za vseevropsko pravo, ki ureja razvezo zakonske zveze, in evropsko patentno pravo ter da sta ga odobrila Evropski parlament in Svet na področju obdavčevanja, in sicer za uvedbo davka na finančne transakcije;

6.  poudarja, da trojka oblikuje ekonomske politike nekaterih držav članic v zameno za sredstva, ki jih slednje potrebujejo, da ostanejo plačilno sposobne in ponovno pridobijo dostop do denarnih trgov; vendar dodaja, da to ne spremeni dejstva, da morajo nositi ustrezno odgovornost; meni, da bi morala trojka odgovarjati Evropskemu parlamentu z rednim poročanjem; opozarja, da bi moral Parlament izvajati demokratični nadzor nad udeležbo Unije v sistemu trojk in da bi morala Unija kot del trojk odgovarjati pred Parlamentom;

7.  ugotavlja, da bi si razne uprave morale pravično porazdeliti prizadevanja za fiskalno konsolidacijo, usmerjena v doseganje skladnosti z novimi pravili ekonomskega upravljanja, ob upoštevanju storitev, ki jih zagotavljajo;

8.  pozdravlja načrt Komisije; poziva Komisijo, naj za njegovo čim hitrejše izvajanje čim prej pripravi zakonodajne predloge za sprejetje po postopku soodločanja, tudi dodatno proračunsko usklajevanje, razširitev poglobljenega usklajevanja politike na področju obdavčitve in zaposlovanja in ustvaritev prave fiskalne zmogljivosti ekonomske in monetarne unije za podporo izvajanju političnih izbir; poudarja, da nekateri elementi zahtevajo spremembo Pogodb;

9.  podpira nove solidarnostne instrumente, kot je „instrument za konvergenco in konkurenčnost; meni, da je koncept instrumenta za konvergenco in konkurenčnost okrepil zavezanost gospodarski politiki in njeno učinkovitost; poudarja, da morajo biti ti dogovori oblikovani tako, da preprečujejo kakršno koli pravno negotovost in povečevanje demokratičnega deficita Unije;

10. meni, da je treba hitro ukrepati v vsakem od štirih temeljev iz poročila „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“, ki si ga predstavili predsedniki Herman van Rompuy, Jean-Claude Juncker, José Manuel Barroso in Mario Draghi, zlasti:

(a) integrirani finančni okvir za zagotovitev finančne stabilnosti zlasti na območju evra in minimizacija stroškov propadanja bank za evropske državljane; tak okvir prenaša odgovornost za nadzor na evropsko raven ter zagotavlja skupne mehanizme za reševanje bank in zajamčenje depozitov strank;

(b) integrirani okvir ekonomske politike z zadostnimi mehanizmi za zagotovitev uvedbe nacionalnih in evropskih politik, ki spodbujajo trajnostno rast, zaposlovanje in konkurenčnost ter so skladne z nemotenim financiranjem Evropske monetarne unije;

(c) zagotovitev potrebne demokratične legitimnosti in odgovornosti odločanja v Evropski monetarni uniji na podlagi skupnega uveljavljanja suverenosti nad skupnimi politikami in solidarnosti;

11. poziva vse institucije, naj hitro ukrepajo s kar največjo izrabo možnosti, ki jih ponujata obstoječi Pogodbi in njuni elementi fleksibilnosti, ter se istočasno pripravijo za potrebne spremembe Pogodb za zagotovitev pravne varnosti in demokratične legitimnosti; ponovno poudarja, da bi bilo treba izključiti možnost novega medvladnega sporazuma;

12. potrjuje, da bo v celoti uveljavljal svojo posebno pravico, da Svetu predloži predloge za spremembo Pogodb, ki jih mora naknadno preučiti Konvencija, da se s povečanjem pristojnosti Unije, predvsem na področju gospodarske politike, ter z okrepitvijo lastnih sredstev in proračunske zmogljivosti Unije, vloge in demokratične odgovornosti Komisije ter posebnih pravic Evropskega parlamenta dokončno oblikuje prava ekonomska in monetarna unija (EMU);

13. meni, da „prava EMU‟ ne more biti omejena na sistem pravil, ampak zahteva večjo proračunsko zmogljivost na podlagi posebnih lastnih sredstev (vključno z davkom na finančne transakcije), ki bi v okviru proračuna Unije podpirala gospodarsko rast in socialno kohezijo, odpravljala neravnovesja in strukturne razlike ter reševala finančne nujne primere, neposredno povezane z monetarno unijo, ne da bi pri tem ogrozila tradicionalne naloge financiranja skupnih politik;

14. poziva Komisijo, naj v okviru semestra EU pripravi predlog o kodeksu za doseganje konvergence, ki bo temeljil na strategiji EU 2020 in bo vzpostavil močan socialni steber; vztraja, da je treba z nacionalnimi programi izvajanja zagotoviti, da bodo kodeks za doseganje konvergence izvajale vse države članice in da ga bodo podprle z mehanizmom, ki bo temeljil na spodbudah;

15. ponovno poudarja, da mora biti vsaka nova pobuda za poglobljeno in resnično ekonomsko monetarno unijo, osnovana na stabilnosti, trajnostni rasti, solidarnosti in demokraciji, pripravljena v skladu z metodo Skupnosti; poudarja, da morajo institucije EU nastopati v duhu resničnega vzajemnega sodelovanja; opozarja Evropski svet, da mu Pogodbi ne podeljujeta nobenih posebnih pravic za sprožanje zakonodajnih pobud in da mora prenehati dajati navodila Komisiji o obliki in/ali vsebini prihodnjih zakonodajnih pobud in zanemarjati njeno vlogo usklajevanja, izvrševanja in upravljanja, ki jih ji podeljujeta Pogodbi;

16. v tej zvezi opozarja Evropski svet, naj se neupravičeno ne umešava v proces evropskega semestra in naj zagotovi, da se upoštevajo dogovorjeni postopki;

17. ponovno poudarja, da se ne more strinjati z novimi medvladnimi elementi v zvezi z ekonomsko monetarno unijo in da bo v skladu s posebnimi pravicami, ki jih ima, potrebno in ustrezno ukrepal, če opozorila ne bodo naletela na plodna tla; opozarja, da bi bilo treba fiskalni pakt najkasneje v petih letih vključiti v pravo Unije, na podlagi ocene izkušenj z njegovim izvajanjem, kot je to določeno v členu 16 Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v EMU;

18. meni, da v skladu z obstoječima Pogodbama člen 136 PDEU omogoča, da Svet na priporočilo Komisije in z glasovanjem samo držav članic, katerih valuta je euro, sprejema zavezujoče smernice ekonomske politike za države euroobmočja v okviru evropskega semestra; poudarja, da bi spodbujevalni mehanizem okrepil zavezujočo naravo usklajevanja gospodarskih politik; poziva k sprejetju medinstitucionalnega sporazuma, s katerim bi Parlament vključili v pripravo in potrditev letnega pregleda rasti in smernic za gospodarsko politiko in zaposlovanje;

19. ponavlja že večkrat izražene zahteve, da mora evropski mehanizem za stabilnost postati del pravnega reda Skupnosti, da bo s tem njegovo upravljanje v skladu z metodo Skupnosti in bo vzpostavljena odgovornost do Parlamenta; poziva Komisijo, naj pripravi predlog o tem; opozarja Euroskupino, da je Parlament prejel pisna zagotovila o tem, da bo opravljal nadzor nad evropskim mehanizmom za stabilnost;

20. vztraja, da bi moral predsednik Parlamenta na spomladanskem Evropskem svetu predstaviti stališča Parlamenta o letnem pregledu rasti; meni, da bi bilo treba skleniti medinstitucionalni dogovor o tem, da bi se Parlament vključil v potrjevanje letnega pregleda rasti in smernic za gospodarsko politiko in zaposlovanje;

II. Bančna unija

21. pozdravlja ustanovitev enotnega nadzornega mehanizma, ki bo pokrival euroobmočje, odprt pa bo za vse ostale države članice EU; poudarja, da je vzpostavitev enotnega mehanizma za reševanje bank nujen korak k oblikovanju pristne bančne unije; meni, da bi se morala predlagana „bančna unija“, če želimo preseči strukturne pomanjkljivosti, ki so povezane z ekonomsko in monetarno unijo, in učinkovito zmanjšati prežetost z moralnim tveganjem, opreti na prejšnje reforme sektorja finančnih storitev Unije, pa tudi na okrepljeno gospodarsko upravljanje, zlasti v euroobmočju, ter novi proračunski okvir evropskega semestra, da bi lahko zagotovila večjo odpornost in konkurenčnost bančnega sektorja Unije, večje zaupanje vanj in večje kapitalske rezerve, da javnim proračunom držav članic v prihodnosti ne bi bilo treba prevzemati stroškov za reševanje bank;

22. je izredno zaskrbljen zaradi zamud pri vzpostavljanju bančne unije in zaradi praktičnih podrobnosti glede neposredne bančne dokapitalizacije iz evropskega mehanizma za stabilnost; še prav posebej je zaskrbljen zaradi nadaljnje drobitve bančnega sistema Unije; poudarja, da je robustna in ambiciozna bančna unija temeljni sestavni del globlje in resnične ekonomsko monetarne unije in ključni politični ukrep, pri katerem Parlament vztraja že več kot tri leta, zlasti od tedaj, ko je sprejel stališče o uredbi o evropskem bančnem organu;

III. Proračun EU in fiskalna zmogljivost ekonomske in monetarne unije

23. meni, da bi bilo treba pospešiti delo na lastnih sredstvih, pa tudi na mobilnosti delavcev, notranjem trgu storitev, zlasti enotnem digitalnem trgu, in na proračunu euroobmočja, da bi postalo optimalno območje enotne valute, ob upoštevanju vseh pravnih omejitev;

IV. Odgovornost ekonomske in monetarne unije

24. poudarja, da je v členu 3(4) PEU določeno, da „Unija vzpostavi ekonomsko in monetarno unijo, katere valuta je euro“, protokol št. 14 pa predvideva „potreb[o] po oblikovanju posebnih določb za okrepljen dialog med državami članicami, katerih valuta je euro, dokler euro ne postane valuta vseh držav članic Unije“; poudarja, da če bo ta domnevno prehodna situacija trajala, da mora Evropski parlament obravnavati ustrezen mehanizem odgovornosti za sedanje euroobmočje in države članice, ki so se zavezale k pristopu;

25. meni, da je občutno izboljšanje demokratične legitimnosti in odgovornosti upravljanja evropske ekonomske in monetarne unije (EMU) na ravni EU s povečano vlogo Parlamenta absolutna nuja in predpogoj za vsak nadaljnji korak v smeri bančne, fiskalne in ekonomske unije;

26. ponovno potrjuje svoj namen, da okrepi sodelovanje z nacionalnimi parlamenti na podlagi protokola št. 1, in poudarja, da se na takšno sodelovanje ne bi smelo gledati kot na oblikovanje novega mešanega parlamentarnega organa, kar bi bilo neučinkovito, pa tudi nezakonito z demokratičnega in ustavnega vidika; poudarja, da je Parlament popolnoma legitimen parlamentarni organ na ravni Unije za okrepljeno in demokratično upravljanje ekonomske in monetarne unije;

V. Socialni steber

27. meni, da bi v skladu z obstoječima Pogodbama uskladitev in nadzorovanje proračunske discipline držav članic, katerih valuta je euro, lahko postala zavezujoča in bi ju lahko nadziralo Sodišče Evropske unije na podlagi samega člena 136 PDEU v povezavi s členom 121(6), vendar pa bi z ustavnega vidika ta korak moral priti v poštev samo, če občutno okrepi vlogo Parlamenta, kar zadeva natančno izvajanje členov 121(3) in (4) PDEU ter da se dopolni in izvede postopek večstranskega nadzora z delegiranimi akti na podlagi člena 290 PDEU; opozarja, da je v skladu s Pogodbama treba upoštevati spodbujanje visoke stopnje zaposlovanja in zagotavljanje ustrezne socialne zaščite pri opredeljevanju in izvajanju politik in dejavnosti Unije, in sicer z uvajanjem, ob podpori obstoječih strategij, novega sklopa smernic za države članice, ki bo vključeval socialna in ekonomska merila z določenimi najnižjimi standardi, ki bi morali veljati za glavne stebre njihovih gospodarstev;

28. meni, da proračunske discipline v euroobmočju ne gre meriti samo s fiskalnimi in makroekonomskimi referenčnimi vrednostmi, temveč to dopolniti in ustrezno uravnovesiti tudi z referenčnimi vrednostmi na področju zaposlovanja in sociale ter poročili o napredku na področju strukturnih reform, da se zagotovi ustrezna in učinkovita raven socialnih naložb in s tem zagotovi dolgoročna vzdržnost socialnega modela Evropske unije;

VI. Instrument za konvergenco in konkurenčnost

29. poudarja, da mora biti vzpostavitev izvedbenega mehanizma, ki bi temeljil na spodbudi, za povečanje solidarnosti, kohezije in konkurenčnosti tesno povezana z dodatnimi ravnmi usklajevanja ekonomskih politik, na kar je Komisija opozorila v okviru izjave, priložene dvojčku, skladno z „načelom, v skladu s katerim bi koraki proti večji odgovornosti in ekonomski disciplini vključevali tudi večjo solidarnost”;

30. ponovno poudarja, da upravljanje v EU ne sme posegati v pravice Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, zlasti kadar je predviden prenos suverenosti; poudarja, da ustrezna legitimnost in odgovornost zahtevata demokratične odločitve in da ju morajo nacionalni parlamenti in Evropski parlament zagotavljati na nacionalni ravni ter na ravni EU; opozarja na načelo iz sklepov Evropskega sveta iz decembra 2012, da „splošni cilj ves čas ostaja zagotavljanje demokratične legitimnosti in odgovornosti na ravni sprejemanja in izvajanja odločitev”; poudarja, da bi se morali mehanizmi za predhodno usklajevanje ter instrumenti za konvergenco in konkurenčnost uporabljati v vseh državah, ki so sprejele euro kot svojo valuto, druge države pa bi morale imeti možnost, da se jim trajno priključijo; poziva Komisijo, naj v prihodnjih zakonodajnih predlogih predvidi, da bo za nacionalne parlamente obvezen postopek potrjevanja in bodo socialni partnerji bolje vključeni v ekonomsko usklajevanje;

31. meni, da bi moral vsak novi predlagani instrument za konvergenco in konkurenčnost temeljiti na pogojenosti, solidarnosti in konvergenci; meni, da bi bilo treba takšen instrument vzpostaviti šele po opredelitvi socialnih neravnovesij in potrebi po pomembnih dolgoročnih in trajnostnih strukturnih reformah na osnovi ocene koherence med kodeksom za doseganje konvergence in nacionalnimi izvedbenimi načrti, z ustrezno uradno vključitvijo Evropskega parlamenta, Sveta in nacionalnih parlamentov;

32. poudarja, da bi se morali predvideni instrumenti za konvergenco in konkurenčnost uporabljati za vse države članice euroobmočja in biti dostopni vsem državam članicam Unije, hkrati pa bi morali upoštevati močnejšo soodvisnost držav članic euroobmočja; meni, da bi moralo biti državam članicam, ki so vključene v program, dovoljeno, da prostovoljno sodelujejo;

33. meni, da bi moral biti instrument za konvergenco in konkurenčnost sredstvo za zagotovitev večje fiskalne zmogljivosti in biti usmerjen k pogojni podpori strukturnim reformam, da bi se povečali konkurenčnost, rast in socialna kohezija, zagotovilo tesnejše usklajevanje ekonomskih politik in trajnostne konvergence ekonomskih učinkov držav članic ter preprečila neravnotežja in strukturna odstopanja; ocenjuje, da bi takšni instrumenti lahko bili podlaga za pravo fiskalno zmogljivost;

VII. Sklad za odkup in euroobveznice

34. meni, da je potreben postopen prenos čezmernega dolga v sklad za odkup na podlagi predloga nemškega sveta ekonomskih strokovnjakov; po katerem naj bi se začasno vzpostavil sklad, v katerega bi se stekal ves dolg držav članic, ki izpolnjujejo določena merila, in sicer dolg nad 60 %, prenesen pa bi bil za obdobje približno 25 let, s čimer bi se ustvaril sklad, ki bi skupaj z izvrševanjem vseh drugih mehanizmov, ki obstajajo, v prihodnosti pomagal ohranjevati skupni dolg držav članic pod ravnjo 60%;

35. pozdravlja dejstvo, da je Komisija 2. julija 2013 na podlagi dogovorov o dvojnem svežnju ustanovila strokovno skupino pod vodstvom Gertrude Trumpel-Gugerell, katere naloga je temeljito oceniti glavne značilnosti morebitnega sklada za odkup dolga in euroobveznic, vključno z vsemi zakonskimi določbami, finančno strukturo in dopolnilnimi proračunskimi okviri; namerava izraziti svoja stališča o teh zadevah po predložitvi poročila strokovne skupine;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

17.10.2013

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

26

7

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jean-Paul Besset, Udo Bullmann, George Sabin Cutaş, Rachida Dati, Leonardo Domenici, Derk Jan Eppink, Markus Ferber, Jean-Paul Gauzès, Sylvie Goulard, Liem Hoang Ngoc, Wolf Klinz, Jürgen Klute, Philippe Lamberts, Ivana Maletić, Marlene Mizzi, Ivari Padar, Ani Podimata (Anni Podimata), Antolín Sánchez Presedo, Peter Simon, Kay Swinburne, Sampo Terho, Marianne Thyssen, Ramon Tremosa i Balcells, Pablo Zalba Bidegain

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Thijs Berman, Zdravka Bušić, Herbert Dorfmann, Ashley Fox, Roberto Gualtieri, Enrique Guerrero Salom

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Julie Girling, Phil Prendergast, Milan Zver


MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (10.10.2013)

za Odbor za ustavne zadeve

o ustavnih težavah upravljanja Evropske unije na več ravneh

(2012/2078(INI))

Pripravljavec mnenja: Stephen Hughes

POBUDE

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A. ker si Unija v skladu s členom 3(3) PEU prizadeva za trajnostni razvoj Evrope, ki temelji na uravnoteženi gospodarski rasti in stabilnosti cen, za visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, ter za visoko raven varstva;

B.  ker je kriza razkrila, da je za evro značilna prisilna integracija, in ker je to spoznanje odprlo novo razsežnost v razpravi o upravljanju Evropske unije na več ravneh;

C. ker je kriza privedla do neravnovesja med socialnim (člen 148 PDEU) in ekonomskim (člen 121 PDEU) stebrom ekonomske in monetarne unije;

D. ker je treba v skladu s členom 9 PDEU pri opredeljevanju in izvajanju politik in dejavnosti Unije upoštevati spodbujanje visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanje ustrezne socialne zaščite, boj proti socialni izključenosti in visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja ter varovanje človekovega zdravja;

E.   ker si v skladu s členom 151 PDEU Unija in države članice prizadevajo za spodbujanje zaposlovanja, izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev, ustrezno socialno zaščito, dialog med socialnimi partnerji, razvoj človeških virov za trajno visoko zaposlenost in boj proti izključenosti;

F.  ker je Parlament v resoluciji z dne 1. decembra 2011 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik(1) izjavil, da „morata nova ali izpopolnjena organizacija in proces odločanja v Svetu in/ali Komisiji teči vzporedno s poglobljeno demokratično legitimnostjo in ustrezno odgovornostjo Evropskega parlamenta“;

G. ker Pogodbe zagotavljajo več možnosti ukrepanja v zvezi s politiko zaposlovanja in socialno politiko, vendar te možnosti niso bile v celoti izkoriščene, zlasti tiste po členih 9, 151 in 153 PDEU, pa tudi bolj na splošno po členu 329 PDEU; ker je večjo socialno konvergenco torej mogoče doseči brez spreminjanja Pogodbe in brez poseganja v načelo subsidiarnosti;

H. ker je evro valuta Unije, vendar se je zaradi splošne razširjenosti notranjega trga pred krizo začelo podcenjevati izziv integracije evroobmočja;

I.   ker je treba v razpravi o upravljanju EU na več ravneh upoštevati dinamiko orodij EU, ki ni enaka v primeru člena 136 PDEU ali okrepljenega sodelovanja;

1.  opozarja, da ekonomske politike ni mogoče obravnavati ločeno od socialne politike, če želimo izpolniti cilje iz člena 9 PDEU, ter zato poudarja, da je nujno treba izboljšati socialno upravljanje v Evropi, in sicer na način, ki je primerljiv z uveljavljenostjo ekonomskega upravljanja v Evropi, ter z vzpostavitvijo orodij, ki upoštevajo načelo subsidiarnosti;

2.  opozarja, da se razprava o upravljanju na več ravneh ne prekriva z vprašanjem o takem upravljanju na več ravneh, ki je povezano z ravnovesjem moči in vključenostjo nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov;

3.  poudarja, da je pomembno bolje spremljati socialno politiko in politiko zaposlovanja ter da je treba oceniti njun ekonomski in socialni vpliv na način, ki je primerljiv z določbami o nadzoru nacionalnih ekonomskih politik, tako da bo lahko Evropska unija pravilno usmerila svoja priporočila;

4.  poziva Evropsko komisijo, naj v celoti izkoristi svojo pristojnost predlaganja zakonodajnih pobud in Evropskemu parlamentu redno predlaga smela regulativna besedila na področju sociale in zaposlovanja;

5.  poziva k določitvi meril uspešnosti na področju zaposlovanja in socialnem področju, kot so razlike v dohodkih, zaposlenost in revščina, poleg fiskalnih in makroekonomskih meril uspešnosti, da bi se upošteval vpliv zaposlovanja in socialne problematike na razvoj gospodarstva ter da bi se zagotovilo ustrezno izvajanje člena 9 in člena 151 PDEU;

6.  opozarja na pojavljanje, obstoj in zaostrovanje notranjih in zunanjih neravnovesij na področju ekonomske in socialne politike ter zaradi tega poudarja, da je treba opredeliti samodejne stabilizatorje, ki bodo poglobili obstoječe upravljanje na več ravneh; poziva Komisijo, naj predstavi zeleno knjigo o različnih možnostih za take stabilizatorje v okviru obstoječega upravljanja na več ravneh;

7.  poudarja, da socialne razmere v Evropi narekujejo potrebo po uravnoteženem in primernem evropskem proračunu ter večji usklajenosti med ekonomsko, trgovinsko in socialno politiko, da bi ohranili in razvijali evropski industrijski potencial ter spodbudili ustanavljanje novih podjetij;

8.  ugotavlja, da niti načrt „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“ niti vmesno poročilo predsednika Evropskega sveta Hermana van Rompuya ne obravnavata politike zaposlovanja in socialne politike; zato znova poudarja svoj poziv k socialnemu paktu, kot je opredeljen v resoluciji Parlamenta z dne 20. novembra 2012, poleg priporočil Komisiji o poročilu predsednikov Evropskega sveta, Evropske komisije, Evropske centralne banke in evroskupine „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“;

9.  poudarja, da je za pozitiven razvoj EU treba doseči ravnovesje med politiko zaposlovanja in ekonomsko politiko iz člena 121 PDEU in člena 148 PDEU;

10. poudarja, da se mora Komisija bolj smelo odzivati na vsakdanje težave in pričakovanja državljanov EU na področju socialnih in ekonomskih vprašanj, da bo Unija lahko reagirala na nepričakovane dogodke in hitro izkoristila priložnosti ter predvidela prihodnje trende in se odzvala nanje;

11. poziva k socialnemu protokolu v Pogodbah, ki bo varoval temeljne socialne pravice in pravice delavcev;

12. poziva Komisijo, naj vztraja pri tem, da države članice predložijo načrte za delovna mesta kot del nacionalnih programov reform v okviru evropskega semestra; se zaveda, da morata biti struktura in vsebina nacionalnih načrtov za delovna mesta dosledni, da bi ti izpolnili svoj cilj; vztraja, da mora Komisija poskrbeti za jasne smernice glede vsebine in strukture načrtov za delovna mesta, države članice pa jih morajo upoštevati v svojih prispevkih v letnem pregledu rasti in drugih ukrepih gospodarskega in družbenega upravljanja; predlaga, naj bodo ti nacionalni načrti za delovna mesta tema tristranskega socialnega vrha iz člena 152 PDEU;

13. poziva države članice, naj okrepijo svoje politike zaposlovanja z vzpostavitvijo ustreznih razmer za ustvarjanje delovnih mest in povpraševanje po delu, tako da v nacionalne načrte za delovna mesta vključijo zeleno zaposlovanje, izboljšajo načrtovanje in napovedi delovne sile v zdravstvu, da bi se bolje uskladila povpraševanje po zdravstvenih delavcih in njihova razpoložljivost, ter spodbujajo izmenjavo inovacij, podprejo povečanje visokokvalificirane delovne sile na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter promovirajo digitalna znanja v celotni delovni sili;

14. znova poziva k okrepitvi demokratične razsežnosti evropskega semestra, vključno s krepitvijo vloge Parlamenta z rednim zakonodajnim postopkom in vključevanjem nacionalnih parlamentov, po potrebi v sodelovanju s socialnimi partnerji in civilno družbo ter ob upoštevanju letne narave evropskega semestra;

15. poudarja, da mora biti socialni dialog dejanski dialog s politično in demokratično legitimnostjo, odprtostjo in preglednostjo; poziva Komisijo, naj spodbuja vlogo socialnih partnerjev na evropski ravni, pri čemer naj upošteva raznolikost nacionalnih sistemov in pospešuje socialni dialog med njimi ob upoštevanju njihove avtonomije, kot določa člen 152 PDEU;

16. poziva države članice, naj v okoliščinah, ko so med državami članicami razhajanja v političnih usmeritvah, ki preprečujejo napredek, razširijo načelo okrepljenega sodelovanja na socialno politiko in politiko zaposlovanja;

17. poziva države članice, naj v svojih programih za stabilnost in rast pozornost namenijo dobrobiti ljudi, da se ne bi na dolgi rok ohranjale neželene socialne in zaposlovalne posledice reševanja kratkoročnih gospodarskih težav.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

10.10.2013

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

26

3

10

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Edit Bauer, Heinz K. Becker, Jean-Luc Bennahmias, Pervenche Berès, Vilija Blinkevičiūtė, Philippe Boulland, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Emer Costello, Andrea Cozzolino, Frédéric Daerden, Karima Delli, Sari Essayah, Richard Falbr, Marian Harkin, Stephen Hughes, Danuta Jazłowiecka, Ádám Kósa, Jean Lambert, Patrick Le Hyaric, Olle Ludvigsson, Thomas Mann, Elisabeth Morin-Chartier, Csaba Őry, Konstantinos Pupakis (Konstantinos Poupakis), Silvana Rapti (Sylvana Rapti), Licia Ronzulli, Elisabeth Schroedter, Nicole Sinclaire, Jutta Steinruck, Ruža Tomašić, Traian Ungureanu, Andrea Zanoni

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Georges Bach, Kinga Göncz, Anthea McIntyre, Antigoni Papadopulu (Antigoni Papadopoulou), Csaba Sógor

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Agustín Díaz de Mera García Consuegra

(1)

Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0542.


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

24.10.2013

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

17

3

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Alfredo Antoniozzi, Andrew Henry William Brons, Zdravka Bušić, Carlo Casini, Andrew Duff, Roberto Gualtieri, Enrique Guerrero Salom, Zita Gurmai, Stanimir Ilčev (Stanimir Ilchev), Constance Le Grip, David Martin, Sandra Petrović Jakovina, Algirdas Saudargas, Indrek Tarand, Rafał Trzaskowski, Manfred Weber, Luis Yáñez-Barnuevo García

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

David Campbell Bannerman, Helmut Scholz

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Jan Kozłowski

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov