POROČILO o evropski strategiji za plastične odpadke v okolju

6.12.2013 - (2013/2113(INI))

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
Poročevalec: Vittorio Prodi

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o evropski strategiji za plastične odpadke v okolju

(2013/2113(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (okvirna direktiva o odpadkih),

–   ob upoštevanju Direktive 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih in razveljavitvi Direktive 91/157/EGS,

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 96/59/ES z dne 16. septembra 1996 o odstranjevanju polikloriranih bifenilov in polikloriranih terfenilov (PCB/PCT),

–   ob upoštevanju Direktive 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o izrabljenih vozilih,

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 86/278/EGS z dne 12. junija 1986 o varstvu okolja, zlasti tal, kadar se blato iz čistilnih naprav uporablja v kmetijstvu,

–   ob upoštevanju Direktive 94/62/ES Evropskega parlamenta in Sveta o embalaži in odpadni embalaži (direktiva o embalaži),

–   ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov,

–   ob upoštevanju Direktive 2011/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi,

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih,

–   ob upoštevanju Direktive 2000/76/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov,

–   ob upoštevanju Direktive 2012/19/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO),

–   ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH),

–   ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (okvirna direktiva o morski strategiji),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o učinkoviti strategiji o surovinah za Evropo[1],

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. februarja 2012 z naslovom „Inovacije za trajnostno rast: biogospodarstvo za Evropo“ (COM(2012)0060),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. januarja 2011 z naslovom „Evropa, gospodarna z viri – vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020“ (COM(2011)0021) in resolucije Evropskega parlamenta z dne 24. maja 2012 o Evropi, gospodarni z viri[2],

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020“ (COM(2011)0244) in resolucije Evropskega parlamenta z dne 20. aprila 2012 o našem življenjskem zavarovanju, našem naravnem kapitalu: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020[3],,

–   ob upoštevanju zelene knjige Komisije o evropski strategiji za plastične odpadke v okolju (COM(2013)0123),

–   ob upoštevanju Sklepa xxxx/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020,

–   ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–   – ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0453/2013)

A. ker se v zakonodaji EU plastični odpadki ne obravnavajo posebej, pač pa kot del splošnega toka odpadkov in brez upoštevanja njihovih posebnosti; ker se plastični odpadki ne bi več smeli šteti le za smeti, ampak bi jih bilo treba obravnavati kot vir;

B.  ker so plastični materiali vse bolj raznoliki in njihova uporaba vse večja, to pa ustvarja večjo količino odpadkov in več kombinacij z drugimi materiali in zmesmi; ker se plastični odpadki nabirajo v velikih količinah (v Atlantskem in Tihem oceanu jih je po ocenah 80 Mt) in v okolju ostanejo več sto let ter tako uničujejo morske organizme, povzročajo strupene reakcije ter v ekosisteme in s tem v prehransko verigo sproščajo povzročitelje endokrinih motenj, snovi, ki so rakotvorne, mutagene ali strupene za razmnoževanje, nanodelce in obstojna organska onesnaževala; ker je bilo samo v letu 2010 na trg EU danih 95,5 milijona plastičnih vrečk, večinoma namenjenih za enkratno uporabo, medtem ko v več državah zanje veljajo omejitve ali prepoved;

C. ker so slabo izvajanje in izvrševanje zakonodaje EU o odpadkih v državah članicah, pomanjkanje ustreznih ciljev in cenovnih mehanizmov, nezadostno notranje povpraševanje po recikliranih materialih, nezakonito odmetavanje in izvoz ter neustrezno hranjenje, predelava in prevoz plastičnih odpadkov zelo škodovali zdravju ljudi in okolju na globalni ravni, med drugim tudi morskim organizmom, ter pripeljali k večjemu izvozu odpadkov in s tem do izgube materialov in delovnih mest v EU;

D. ker samo prepoved odmetavanja plastičnih odpadkov ne bo peljala k želeni predelavi surovin, če se ti odpadki namesto tega oddajo v sežigalnice;

E.  ker bi se morali v zvezi s plastičnimi odpadki usmeriti predvsem v preprečevanje njihovega nastajanja in zmanjševanje njihove količine, in sicer s spodbujanjem proizvajalcev, naj se pri zasnovi svojih proizvodov odločajo za alternativne in bolj trajnostne materiale;

F.  ker so ekološke inovacije in okoljsko primerna zasnova na področju plastičnih proizvodov bistvene za evropsko konkurenčnost, saj pomagajo industriji pri prilagajanju pritiskom zaradi visokih cen virov in pomanjkanja materialov ter prispevajo k razvoju ključnih omogočitvenih tehnologij (KET) za trajnostno družbo;

G. ker bi lahko intenzivno prizadevanje za prehod od obsežnejšega recikliranja na uravnoteženo, z viri gospodarno, nestrupeno krožno gospodarstvo, ki bi temeljilo na načelu „od zibelke do zibelke“ in konceptu nenevarnih odpadkov kot vira surovin, koristilo EU pri ustvarjanju delovnih mest in rasti; ker je gospodarski potencial za recikliranje plastičnih odpadkov trenutno dosti večji od 33-odstotnega deleža, ki je dosežen pri odpadkih plastične embalaže, in od 25-odstotnega deleža, ki je dosežen pri plastičnih odpadkih v celoti, visoki deleži recikliranja pa ponujajo rešitve za pomanjkanje surovin;

H. ker je v industriji plastike v EU zaposlenih okoli 1,6 milijona ljudi;

I.   ker strategija Evropa 2020 poziva k pametni, trajnostni in vključujoči rasti;

1.  pozdravlja zeleno knjigo Komisije ter se zaveda, da so v zakonodaji EU potrebni posebni ukrepi o plastičnih odpadkih, pa tudi enotnejše, bolj usklajeno in doslednejše izvajanje in izvrševanje obstoječe zakonodaje o odpadkih, zlasti v zvezi s hierarhijo ravnanja z odpadki, tj. preprečevanjem, ponovno uporabo, recikliranjem in predelavo, predvsem v državah članicah, ki še ne dosegajo obstoječih ciljev na tem področju;

2.   meni, da je lahko strateško načrtovanje izhodišče za učinkovito ravnanje z odpadki;

3.  poudarja, da je za bolj usklajen pristop EU glede tokov odpadkov in krožnega gospodarstva v okviru sedanjega „preverjanja ustreznosti“ zakonodaje in glede na to, da okoli 40 % plastičnih odpadkov izvira iz embalaže in večinoma iz proizvodov za enkratno uporabo, direktiva o embalaži pa je edina direktiva, ki posebej obravnava zbiranje plastičnih odpadkov, nujno treba spremeniti to direktivo in predlagati norme za plastične odpadke, ki bodo presegale pravila in standarde za proizvode; meni, da mora v ta namen Komisija pri pripravi predlogov v prihodnje upoštevati, da plastični odpadki niso iz homogenega materiala, tokovi teh odpadkov pa vključujejo več materialov, dodatkov in raznovrstnih plastičnih zmesi, ki zahtevajo različno predelavo; ugotavlja pa, da čeprav plastična embalaža prispeva k ohranjanju kakovosti in daljšemu roku trajanja proizvodov, za shranjevanje proizvodov ni vedno potrebna;

4.  poudarja, da bi moral biti cilj zakonodaje EU o plastičnih odpadkih predvsem zmanjšanje njihove količine, zato bi morala njena revizija vključevati:

–   posebne zavezujoče cilje za zbiranje, razvrščanje (ki bi lahko doseglo ambiciozno zastavljeno raven 80 %) in recikliranje tokov različnih plastičnih odpadkov (na primer odpadne električne in elektronske opreme, izrabljenih vozil, embalaže, kmetijskih in gradbenih odpadkov) ter obvezna merila za primernost za recikliranje (ki bi pojasnjevala razlike med mehanskim in organskim recikliranjem ter predelavo in sežiganjem); zastaviti bi si morali napreden in ambiciozen cilj za reciklirano plastiko brez nevarnih dodatkov, ki v novih proizvodih niso več dovoljeni, doseči pa bi ga morali do leta 2020; nekatere države članice bodo potrebovale prehodno obdobje, da bodo lahko dosegle cilje, določene na evropski ravni;

–   harmonizacijo meril za zbiranje, razvrščanje in splošno ravnanje z odpadki na ravni EU, da bi v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki zagotovili enake konkurenčne pogoje, med drugim tudi z odstranitvijo tehničnih, regulativnih, upravnih in finančnih ovir za recikliranje;

–   posebno označevanje materialov, da bodo potrošniki seznanjeni, ali so proizvodi primerni za mehansko ali organsko recikliranje, ter navodila potrošnikom za več razvrščanja in recikliranja;

–   merila za nadomestitev plastičnih proizvodov za enkratno ali kratkotrajno uporabo z materiali za ponovno uporabo in trajnejšimi materiali;

5.  se strinja, da bi bilo treba plastične odpadke obravnavati kot dragocen vir, tako da bi spodbujali njihovo ponovno uporabo, recikliranje in predelavo ter omogočili vzpostavitev ustreznega tržnega okolja; poziva Komisijo, naj do leta 2014 pripravi predloge, da bi do leta 2020 postopno opustili odlaganje odpadkov, primernih za recikliranje ali predelavo, na odlagališčih, vendar brez spodbujanja energetske predelave na škodo recikliranja, in da bi zagotovili uporabo meril okoljske učinkovitosti pri vseh načinih ravnanja z odpadki; meni, da je zato poleg zgoraj navedenih ciljev glede recikliranja bistveno uvesti ustrezne ukrepe, ki bodo odvračali od sežiganja plastike, ki je primerna za recikliranje ali kompostiranje ali je biološko razgradljiva, da se bo ob upoštevanju hierarhije ravnanja z odpadki optimiziral življenjski krog vseh vrst plastike; poudarja, da bi to spremenilo tudi netrajnostni pristop, pri katerem je do zdaj uporaba proizvodov iz nepredelanih surovin imela prednost pred dražjimi recikliranimi proizvodi; poudarja, da bi bilo treba primernost proizvodov za recikliranje in popravilo upoštevati že pri njihovi zasnovi; zato poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe v zvezi z zasnovo proizvodov, s katerimi bo njihov splošen vpliv na okolje boljši, in sicer tako da bi preprečili čezmerno ustvarjanje odpadkov in spodbudili trgi za recikliranje; meni, da bi morali biti plastični proizvodi v vsakem primeru zasnovani za čim večjo trajnost, pri čemer bi bilo treba upoštevati njihov celoten življenjski krog; opozarja, da mora Komisija v okviru nove zakonodaje o plastičnih odpadkih razmisliti o povečanju števila inšpekcijskih pregledov pri odlaganju odpadkov na odlagališčih do leta 2020, pa tudi števila pregledov v sežigalnicah;

6.  poziva, naj se energetska predelava plastičnih odpadkov uporabi le v primerih, ko ni več nobene druge možnosti, in le pod pogojem, da se uporabi tehnologija z ustreznimi čistilnimi sistemi in tako prepreči škoda za okolje in zdravje ljudi;

7.  meni, da bi bilo treba najnevarnejše vrste plastike, tj. tiste, ki glede na znanstvene izsledke najbolj škodijo zdravju ljudi in okolju (kot sta mikrorazgradljiva in oksorazgradljiva plastika), in tiste, ki vsebujejo težke kovine in druge snovi, ki lahko otežijo postopke recikliranja, postopno umakniti s trga ali povsem prepovedati čim prej pred letom 2020, da bi se vzpostavil trg za ponovno uporabljene in reciklirane materiale, meni pa tudi. da bi bilo treba ločeno zbiranje teh materialov uvesti takoj; meni, da bi bilo treba v tem okviru podpreti nadomestitev nevarnih plastičnih materialov in dodatkov, tudi tako, da bi razširili seznam snovi, za katere velja omejitev uporabe, iz direktive o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi; meni tudi, da bi bilo treba močno zmanjšati in po možnosti postopno opustiti uporabo plastičnih vrečk za enkratno uporabo, ki niso primerne za recikliranje ali kompostiranje in niso biološko razgradljive, kot zahteva večina evropskih državljanov in potrošnikov[4], ter da se je pomembno spopasti z izzivom preprečevanja nastajanja odpadkov z učinkovitejšim ukrepanjem proti čezmerni potrošnji in neodgovornemu odlaganju proizvodov za enkratno uporabo;

8.  opozarja, da je treba v svetu, v katerem so naravni viri, tudi obdelovalne površine, vse redkejši, trajnost doseči z manjšo uporabo virov v absolutnem smislu in ne zgolj z nadomestitvijo enega vira z drugim; poudarja, da bi bilo treba sprejeti ustrezne ukrepe v podporo biološko razgradljivi plastiki, plastiki na biološki osnovi in plastiki, primerni za kompostiranje, pod pogojem da njihova proizvodnja ne škoduje kmetijskim pridelkom za prehrano ljudi ali živali, ali okolju; poudarja, da je treba izhajati iz že priznanih evropskih standardov (npr. CEN 13432), da bi lahko jasneje opredelili razlike med razgradljivimi plastičnimi proizvodi, biološko razgradljivimi plastičnimi proizvodi in plastičnimi proizvodi, primernimi za kompostiranje, poleg tega pa potrošnikom ter izvajalcem recikliranja in gospodarjenja z odpadki nudili jasnejše informacije o njihovih značilnostih, primernosti za recikliranje in možnosti za ponovno uporabo;

9.  poziva k več javnim in zasebnim naložbam v raziskave in tehnologije, katerih namen je pridobivanje bolj trajnostne plastike (tj. plastike, pri proizvodnji katere se porabi manj surovin, ohranita pa se kakovost ter možnost ponovne uporabe in reciklaže) ter boljše vključevanje različnih vrst plastike v postopke proizvodnje in predelave brez vpliva na kakovost materialov; meni, da so nove tehnologije potrebne tudi za izboljšanje postopkov biološke razgradnje plastike ter za metode razvrščanja odpadkov, predelavo in mehansko recikliranje, zajem plastike iz oceanov, okoljsko primerno zasnovo in pametno pakiranje; meni, da bi lahko v ta namen program Obzorje 2020 nudil priložnosti za odziv na to pomembno družbeno potrebo ter da bi to prineslo velike koristi za okolje in državljane, in sicer od ustvarjanja novih gospodarskih dejavnosti (npr. visoko kakovostno razvrščanje, ki bi ga izvajala človeška delovna sila) do manjših količin morskih odpadkov, pa tudi manjših tveganj za zdravje; poudarja, da je zlasti za mlade to lahko priložnost, da delujejo na novih področjih in se tako vključijo na trg dela; poudarja, da bi s celovitim izvajanjem zakonodaje EU o odpadkih lahko prihranili 72 milijard EUR na leto, povečali letni promet sektorja EU za ravnanje z odpadki in recikliranje za 42 milijard EUR in do leta 2020 ustvarili več kot 400 000 delovnih mest; poudarja, da lahko tudi druga sredstva EU pomembno prispevajo k vzpostavitvi infrastrukture za zbiranje in recikliranje, če se uporabijo z doslednim upoštevanjem hierarhije ravnanja z odpadki iz okvirne direktive o odpadkih;

10. se zavzema za ukrepe, ki spodbujajo recikliranje plastike, saj je to najboljša rešitev za izpolnitev okoljskih ciljev; poziva, naj več razpisov za javna naročila, vključno z razpisi evropskih institucij, vključuje jasne zahteve glede recikliranja plastičnih odpadkov ter po možnosti daje prednost uporabi reciklirane plastike;

11. meni, da morajo države članice in Komisija sprejeti odločnejše korake za spopadanje z nezakonitim izvozom in odmetavanjem plastičnih odpadkov, vključno s strožjim izvrševanjem pravil EU o pošiljkah odpadkov ter strožjim spremljanjem in inšpekcijskimi pregledi v pristaniščih in vseh obratih za ravnanje z odpadki, pri čemer se morajo osredotočiti na domnevno nezakonite prevoze in se boriti proti izvozu odpadkov za namene ponovne uporabe (zlasti izrabljenih vozil ter odpadne električne in elektronske opreme), zagotoviti pa morajo tudi, da se izvoženi odpadki oddajo v obrate, ki izpolnjujejo zahteve za okoljsko neoporečno ravnanje z odpadki iz člena 49 uredbe o pošiljkah odpadkov; ugotavlja, da lahko uporaba načela razširjene odgovornosti proizvajalca in ozaveščenost potrošnikov prispevata k preprečevanju nezakonitega izvoza in znatnemu zmanjšanju plastičnih odpadkov v okolju; meni tudi, da bi morala EU spodbujati usklajen pristop k ravnanju z odpadki na vseh možnih mednarodnih forumih, v sporazumih in institucijah; poudarja, da bi morala EU voditi pobudo na svetovni ravni za spremljanje in znatno zmanjšanje morskih odpadkov v oceanih; meni tudi, da je bistveno imeti dostop do zanesljivih in primerljivih podatkov o tokovih odpadkov, njihovih poteh v Evropo in iz nje, količinah ter sistemih ravnanja z njimi;

12. meni, da bi moralo imeti financiranje infrastrukture za recikliranje prednost pred financiranjem odlaganja odpadkov in njihovega sežiganja, pri tem pa bi bilo seveda treba upoštevati potrebe posameznih skupnosti; spodbuja evropske občine in lokalne oblasti, industrijo plastike in sektor za recikliranje in ravnanje z odpadki, naj si čim bolj prizadevajo spodbuditi državljane in podjetja, da bi glede plastičnih odpadkov sprejeli koncept krožnega gospodarstva, najprej s široko razpravo o načrtovanem zastaranju, s spodbujanjem enostavnih in učinkovitih sistemov za ponovno uporabo in recikliranje ter vzpostavitvijo ustreznih zbirnih mest za plastične odpadke, zlasti na obalnih in okoljsko ranljivih območjih, pri tem pa naj dajo prednost območjem, ki so jih države članice Unije razglasile za zavarovana območja in/ali narodne parke; meni tudi, da bi lahko vsi zgoraj omenjeni akterji pomembno prispevali k uskladitvi dejavnosti ravnanja s plastičnimi odpadki po vsej Evropi, tako da bi sprejeli skupne standarde in prakse; poziva regionalne oblasti, naj sodelujejo pri celovitem načrtovanju ravnanja z odpadki, kadar je to okoljsko in finančno upravičeno, in spodbujajo zlasti ustanovitev „kmetijskih zbirnih centrov“ za tokove plastičnih odpadkov kmetijstva (npr. plastika za tople grede);

13. poziva h konkretnim ukrepom in kampanjam za večjo ozaveščenost, npr. določitvi evropskega dne plastičnih odpadkov, ko bi lahko državljani na prej določenih mestih vrnili neomejeno količino plastičnih odpadkov, npr. v zameno za ustrezno denarno nadomestilo, saj bi s tem zagotovili dobavo plastike, primerne za recikliranje, in povečali ozaveščenosti javnosti o recikliranju in učinkoviti rabi virov; meni, da bi lahko ta dogodek vključeval tudi dejavnosti čiščenja na ravni skupnosti (npr. na obali) kot simbolni prispevek k omejitvi onesnaževanja s plastičnimi odpadki; poziva k vzpostavitvi sinergij med takšnim dogodkom s kampanjo „Let’s do it“, evropskim tednom zmanjševanja odpadkov in prihodnjo kampanjo „Clean-up day“; pozdravlja pilotni projekt Komisije MARELITT za odstranitev morskih odpadkov iz štirih regionalnih morij Evrope ter zmanjšanje okoljskega, zdravstvenega, gospodarskega in socialnega vpliva plastičnih morskih odpadkov; priporoča Komisiji, naj za učinkovitejše reševanje problema plastičnih morskih odpadkov okrepi dialog s tretjimi državami, kot so države s teritorialnimi vodami v Črnem morju;

14. poudarja, da bi morale nove pobude na ravni EU na področjih okoljske politike, ekoloških inovacij, ravnanja z odpadki in biogospodarstva temeljiti na zanesljivih ocenah učinka, ki bi vključevale njihove socialne posledice in ustvarjene priložnosti na trgu dela, zlasti v zvezi s potencialom ustvarjanja delovnih mest ter potrebo po uvedbi začetnega in poklicnega usposabljanja, da bi ustvarili „zelena“ delovna mesta;

15. opozarja, da bi morale države članice ob uskladitvi gospodarskih in okoljskih vidikov podpreti pobude za hitrejši razvoj sektorjev z največjim zaposlitvenim potencialom za dostojno delo in zlasti tiste, ki prispevajo k prehodu v trajnostno gospodarstvo ter ustvarjanju trajnostnih in kakovostnih delovnih mest v gospodarstvu z manj intenzivno rabo virov, v skladu s strategijo Evropa 2020; poziva lokalne in regionalne oblasti, naj določbe o javnih storitvah uskladijo z okoljskimi cilji, da bi dosegli cilje na več področjih in pri tem spodbudili ustvarjanje zelenih delovnih mest;

16. meni, da je treba najprej ugotoviti, kakšne bodo potrebe na trgu dela in kakšna znanja in spretnosti bomo potrebovali v prihodnosti; poudarja, da so potrebne strategije, s katerimi bi znanja in spretnosti delavcev prilagodili potrebam na trgu dela v prihodnosti; s tem v zvezi poudarja, da so za spopadanje z izzivi pri prehodu v gospodarstvo z manj intenzivno rabo virov potrebne ustrezne ravni usposabljanja ter znanj in spretnosti, da bodo ekološke inovacije uspešne in da se bo zakonodaja EU o odpadkih pravilno izvajala; državam članicam priporoča, naj model krožnega gospodarstva vključijo v programe poklicnega usposabljanja; ugotavlja, da bi z usposabljanjem lahko izboljšali predstavo o delu v sektorju recikliranja ter prispevali k ohranjanju zaposlenih in boljšim praksam na področju zdravja in varnosti; v zvezi s tem opozarja, da se lahko v okviru Evropskega socialnega sklada s spodbujanjem poklicnega usposabljanja prispeva k zadovoljitvi povpraševanja po trajnostnih in kakovostnih delovnih mestih v sektorjih z manj intenzivno rabo virov, v skladu s svežnjem o socialnih naložbah, ki ga je Komisija predstavila februarja 2013;

17. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

• [1]  UL C 51 E, 22.2.2013, str. 21.
• [2]  Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0223.
• [3]  Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0146.
• [4]  Posvetovanje o možnih rešitvah za zmanjšanje uporabe nosilnih plastičnih vrečk in izboljšanje zahtev biološke razgradljivosti iz Direktive 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži ter prepoznavnost proizvodov z biološko razgradljivo embalažo za potrošnike – statistični podatki:
  http://ec.europa.eu/environment/waste/packaging/pdf/statistics_consultation.xls

OBRAZLOŽITEV

Industrija plastike v Evropi ustvari približno 300 milijard EUR letnega prometa in zaposluje 1,54 milijona ljudi, vendar so podatki o njenih odpadkih še nekonsolidirani, pri čemer je bila po oceni Evropske komisije količina ustvarjenih odpadkov v letu 2008 25 Mt , po oceni EGP pa je bila količina teh odpadkov v letu 2010 13 Mt. Brez zanesljivih in primerljivih podatkov o proizvodnji, zbiranju, razvrščanju, recikliranju, predelavi in odlaganju plastike je težko oblikovati ciljno usmerjeno in učinkovito politiko, zlasti v zvezi z ukrepanjem proti nezakonitim tokovom odpadkov. Očitno je, da vpliv plastike na okolje še vedno podcenjujemo.

Z zeleno knjigo, ki je del sedanjega „preverjanja ustreznosti“ direktiv o tokovih odpadkov, se ob pravem času ponuja priložnost, da se usmerimo k cilju usklajene in ambiciozne harmonizacije zakonodaje. Zato bi moral biti prvi korak priprava posebne zakonodaje EU o plastičnih odpadkih, ki bi vključevala s tem povezane cilje in dosledno izvajanje veljavnih pravil.

Ker približno 40 % odpadkov izvira iz embalaže, je oceno smiselno začeti pri njej. Cilji glede plastičnih odpadkov niso določeni, razen v direktivi o embalaži in odpadni embalaži, ki ni bila spremenjena od leta 1994 in določa, da je treba zbrati 22,5 % plastike. Čas je, da norme prilagodimo novim dejstvom v proizvodnji in jih uskladimo z okoljskimi obveznostmi v drugih sektorjih v zvezi s hierarhijo, ki jo določa okvirna direktiva o odpadkih. Če direktiva o embalaži in odpadni embalaži ne bo preoblikovana, tako da standarde in norme na področju trgovine, industrije in konkurenčnosti ločimo od okoljskih obveznosti, bo 40 % težav ostalo nerešenih. Revizija te direktive bi morala vključevati pravila o okoljsko primerni zasnovi, ki omogočajo zbiranje in razvrščanje odpadkov za učinkovito recikliranje z uporabo novih tehnologij (na primer z infrardečim in posebnim označevanjem) in materialov, primernih za recikliranje. Tako bi evropska industrija dobila tudi priložnost, da določi standarde ter hkrati ohrani svetovno konkurenčnost ali jo celo poveča.

V industriji bi si morali bolj prizadevati tudi za preglednost informacij in jasno opredeliti značilnosti proizvodov, ki jih dajo na trg: da se olajša postopek razvrščanja, morajo potrošniki vedeti, ali je plastika, ki jo kupijo, primerna za recikliranje, kompostiranje, ali je biološko razgradljiva oziroma ali je primerna za predelavo. Take inovacije bi spodbudile dejavnosti na področju raziskav in razvoja ter ustvarjanje delovnih mest, hkrati pa bi koristile okolju. Z vsem tem bi se izvajala hierarhija odpadkov, pri kateri bi imela ponovna uporaba plastike prednost pred recikliranjem, recikliranje pa pred energetsko predelavo s sežiganjem. Splošno mnenje je, da odlagališč ne bi smeli niti obravnavati kot realno možnost za ravnanje s plastičnimi odpadki, zato upamo, da bo sprejet dokončni datum za njihovo prepoved (predlagamo leto 2020, ker imajo nekatere države članice še vedno težave s splošno uvedbo ločenega zbiranja odpadkov in ne morejo računati z drugimi možnostmi).

Plastika je preveč dragocen vir, da bi jo odlagali na odlagališčih ali preprosto kar sežigali. Če želimo evropsko vodilno pobudo za učinkovito rabo virov uskladiti in sprejeti koncept krožnega gospodarstva tudi za plastiko, je treba ukiniti podporo za dejavnosti, ki dajejo prednost netrajnostnemu izkoriščanju, kot je odlaganje na odlagališčih ali sežiganje plastike, primerne za recikliranje.

Posebej pomembno je jasno opredeliti predelavo in razbliniti mit, da je ta enaka recikliranju (zlasti če s predelavo mislimo energetsko predelavo s sežiganjem plastike). To ne bi smela biti izbira med dvema možnostma, ampak linearen proces, v katerem se najprej spodbuja zmanjšanje količine odpadkov, nato njihova ponovna uporaba in nazadnje recikliranje. Kako lahko povečamo privlačnost reciklirane plastike glede na to, da so dejanske tržne cene previsoke, da bi lahko že uporabljeno plastiko v večji meri vključili v procese proizvodnje nove plastike? Zakaj je reciklirana plastika dražja od novo proizvedene plastike? Ali ne bi bilo potemtakem bolje nameniti spodbude za recikliranje namesto za sežiganje (kot smo to počeli do zdaj), da bo postalo sežiganje plastike, primerne za recikliranje, in biološko razgradljive plastike, drago in neprivlačno? Konec koncev je to težava, s katero se vedno pogosteje soočamo; kaj želi Evropa narediti s svojimi sežigalnicami, ki so podprte z neposrednimi ali posrednimi subvencijami, s katerimi se rešuje problem njihove presežne zmogljivosti? Čas je, da neposredno ali posredno podpremo reciklažne obrate namesto sežigalnic. Na trgu je treba zagotoviti več recikliranega materiala, da se bo zmanjšal strošek proizvodnje na enoto takega materiala in bo ta v sedanjem sistemu bolj ekonomsko upravičen, z njim pa bo tudi ustvarjenih več okolju prijaznih delovnih mest.

V ta namen bo določitev ciljev 75-odstotnega deleža reciklirane plastike pred letom 2020, obveznih meril za primernost za recikliranje in posebnega označevanja za lažje razvrščanje sprožila razpravo in spodbudila uporabo naprednejših in učinkovitejših sistemov za ravnanje s tokovi odpadkov. Ta proces se bo spodbujal tudi s financiranjem raziskav in razvoja za izboljšanje tehnik recikliranja, zbiranja in razvrščanja, pa tudi na področju naprednih materialov, zlasti glede njihove ponovne uporabnosti in trajnosti, s financiranjem pa se bo zagotovilo tudi izpolnjevanje ciljev.

Vrste plastike, ki ne spadajo v ta model, vrste, ki so najbolj nevarne za okolje in zdravje ljudi, ter vrste, ki niso v skladu z načrtom za učinkovito rabo virov, kot so oksorazgradljiva plastika, mikrorazgradljiva plastika in plastika za enkratno uporabo, bi bilo treba postopno umakniti s trga ali dokončno prepovedati.

Še en bistven korak je zagotoviti skupno zavezanost državljanov, proizvajalcev ter javnih uprav in poklicnih združenj. V tem okviru je nujno tudi okrepiti ozaveščenost prek informacijskih kampanj za večjo ozaveščenost javnosti, kot je evropski dan plastičnih odpadkov. Za to si morajo najbolj prizadevati lokalne oblasti, saj so one odgovorne za organizacijo vseh dejavnosti, povezanih z odlaganjem plastike – ne le gospodinjskih odpadkov, temveč tudi industrijskih in nevarnih odpadkov ter nenazadnje odpadkov iz obalnih in morskih obratov.

Morski odpadki so resen problem, ki ga ne moremo rešiti le s kampanjo. Pri ozaveščanju in spodbujanju drugačnega, odgovornega pristopa k gospodarjenju z našimi morji in ohranjanju biotske raznovrstnosti, ki je tudi dragocen vir hrane, bodo odločilni prostovoljni ukrepi.

Problem je delno povezan z mednarodnim prometom in neustreznim izvajanjem Baselske konvencije: glede tega je potrebna močnejša zavezanost EU in nacionalnih vlad. Začnemo lahko z zagotavljanjem strožjega nadzora tokov in jasnejših pravil v naših mednarodnih sporazumih, tudi tistih, ki so povezani z na videz nebistvenimi področji, kot sta izmenjava tehnologij ali izobraževanje: da bo evropski standard sprejet na svetovni ravni, moramo bolj podpirati naše okoljsko neoporečne materiale, postopke in projekte.

MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (18.10.2013)

za Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane

o evropski strategiji za plastične odpadke v okolju
(2013/2113(INI))

Pripravljavka mnenja: Jean Lambert

POBUDE

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  ker strategija Evropa 2020 poziva k pametni, trajnostni in vključujoči rasti;

2.  ker industrija plastike v EU zaposluje okoli 1,6 milijona ljudi;

3.  ker bi v sektorju recikliranja plastike v EU lahko ustvarili 162 000 delovnih mest, če bi se do leta 2020 stopnja recikliranja povečala na 70 %;

4.  poudarja, da bi morale nove pobude na ravni EU na področjih okoljske politike, ekoloških inovacij, ravnanja z odpadki in biogospodarstva temeljiti na zanesljivih ocenah učinka, vključno s socialnimi posledicami in priložnostmi na trgu dela, zlasti v zvezi s potencialom ustvarjanja delovnih mest in potrebnimi ukrepi v okviru začetnega in poklicnega usposabljanja, da bi ustvarili „zelena“ delovna mesta;

5.  opozarja, da bi morale države članice ob uskladitvi gospodarskih in okoljskih vidikov podpreti pobude, ki spodbujajo razvoj sektorjev z največjim zaposlitvenim potencialom za dostojno delo, ter zlasti tiste, ki prispevajo k preoblikovanju v trajnostno gospodarstvo ter ustvarjanju trajnostnih in kakovostnih delovnih mest v gospodarstvu z manj intenzivno rabo virov, v skladu s strategijo Evropa 2020; poziva lokalne in regionalne organe, naj določbe na področju javnih storitev uskladijo z okoljskimi cilji, da bi dosegli več ciljev in pri tem spodbudili ustvarjanje zelenih delovnih mest;

6.  poudarja, da se s cilji, določenimi v okvirni direktivi o odpadkih, direktivi o pakiranju ter direktivi o odpadni električni in elektronski opremi, prek učinka prelivanja ustvarjajo nove zaposlitvene možnosti v različnih gospodarskih sektorjih, zato bi bilo treba spodbujati ugodno okolje, da bodo posamezne panoge lahko v celoti izkoristile svoj potencial za ustvarjanje delovnih mest; poudarja, da se s tem zlasti mladim ponuja priložnost, da delujejo na novih področjih in se tako vključijo na trg dela; poudarja, da bi s celovitim izvajanjem zakonodaje EU o odpadkih lahko prihranili 72 milijard EUR na leto, povečali letni prihodek sektorja EU za ravnanje z odpadki in recikliranje za 42 milijard EUR in do leta 2020 ustvarili več kot 400 000 delovnih mest;

7.  opozarja na potencial, ki ga ima model krožnega gospodarstva, saj v njem rast ni vezana na izčrpavanje virov in ima zato obnovljiv značaj ter lahko z ustvarjanjem delovnih mest vpliva na vse sektorje; poudarja, da krožno gospodarstvo zahteva popolno spremembo našega koncepta proizvodov in da bodo potrebna nova delovna mesta v vseh fazah življenjskega cikla proizvoda, od okoljsko primernega oblikovanja, popravil in ponovnega pakiranja do recikliranja;

8.  opozarja, da se zaradi strogih predpisov za recikliranje električnih proizvodov v Evropi velik del električnih odpadkov reciklira v zahodni Afriki v pogojih, ki so za človeka in naravo močno škodljivi; zahteva, naj se s strožjim nadzorom v EU te prakse v prihodnje preprečijo; meni, da so spremembe v okoljski zakonodaji držav, kot so Kitajska in Malezija, v zvezi z uvozom neočiščene plastike, ki jo potrošniki zavržejo po uporabi, lahko pomembna spodbuda za večje naložbe v recikliranje in predelavo znotraj EU in ustvarjanje dodatnih delovnih mest;

9.  opozarja, da bo boljše izvajanje zakonodaje EU o odpadkih prispevalo h gospodarskemu razvoju in s tem k ustvarjanju delovnih mest; poudarja, da sta recikliranje in ponovna uporaba, ki sta delovno intenzivna sektorja, lahko pomemben vir delovnih mest in da bi jima bilo treba, kadar je to primerno, v revidiranem okviru EU o odpadkih dati prednost;

10. vendar poudarja, da zaposlitveni potencial sektorja recikliranja ne bi smel ogroziti prizadevanj za samo zmanjšanje intenzivnosti rabe virov in odvisnosti od njih, ki je izziv, ki prav tako ponuja nove zaposlitvene možnosti;

11. ponovno opozarja, da sedanje inovacije na področju proizvodnje plastike (med drugim tudi na področju nanotehnologije) ter njihov vpliv na ravnanje s plastičnimi odpadki prinašajo nove izzive na področju zdravja in varstva pri delu, in poziva Komisijo, naj ta tveganja upošteva pri nadaljnjih ukrepih v zvezi s plastičnimi odpadki, in sicer z določitvijo ustreznih evropskih standardov na področju zdravja in varstva pri delu za vse udeležence – zaposlene, ponudnike storitev in samozaposlene;

12. meni, da je treba najprej ugotoviti, kakšne bodo potrebe na trgu dela in kakšne spretnosti bomo potrebovali v prihodnosti; poudarja, da so potrebne strategije, s katerimi bi spretnosti delavcev prilagodili prihodnjim potrebam na trgu dela; s tem v zvezi poudarja, da so za spopadanje z izzivi pri prehodu v gospodarstvo z manj intenzivno rabo virov potrebne ustrezne ravni usposabljanja in spretnosti, da bodo ekološke inovacije uspešne in da se bo zakonodaja EU o odpadkih pravilno izvajala; državam članicam priporoča, naj model krožnega gospodarstva vključijo v programe poklicnega usposabljanja; ugotavlja, da bi z usposabljanjem lahko izboljšali predstavo o delu v sektorju recikliranja in pomagali zadržati zaposlene ter izboljšati prakse na področju zdravja in varnosti; v zvezi s tem opozarja, da bi morali v okviru Evropskega socialnega sklada s spodbujanjem poklicnega usposabljanja prispevati k zadovoljitvi povpraševanja po trajnostnih in kakovostnih delovnih mestih v industriji z manj intenzivno rabo virov, v skladu s svežnjem o socialnih naložbah, ki ga je Komisija predstavila februarja 2013.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	17.10.2013
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	33 2 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Edit Bauer, Heinz K. Becker, Jean-Luc Bennahmias, Phil Bennion, Vilija Blinkevičiūtė, Philippe Boulland, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Minodora Cliveti, Marije Cornelissen, Emer Costello, Frédéric Daerden, Richard Falbr, Thomas Händel, Stephen Hughes, Danuta Jazłowiecka, Patrick Le Hyaric, Olle Ludvigsson, Thomas Mann, Csaba Őry, Silvana Rapti (Sylvana Rapti), Licia Ronzulli, Elisabeth Schroedter, Nicole Sinclaire, Jutta Steinruck, Andrea Zanoni, Inês Cristina Zuber
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Georges Bach, Sergio Gutiérrez Prieto, Anthea McIntyre, Csaba Sógor, Tatjana Ždanoka
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Eric Andrieu, Pilar Ayuso, Eduard-Raul Hellvig

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	28.11.2013
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	60 1 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Elena Oana Antonescu, Pilar Ayuso, Paolo Bartolozzi, Sandrine Bélier, Sergio Berlato, Lajos Bokros, Franco Bonanini, Biljana Borzan, Yves Cochet, Spiros Danelis (Spyros Danellis), Chris Davies, Esther de Lange, Bas Eickhout, Edite Estrela, Jill Evans, Karl-Heinz Florenz, Elisabetta Gardini, Gerben-Jan Gerbrandy, Matthias Groote, Françoise Grossetête, Satu Hassi, Jolanta Emilia Hibner, Dan Jørgensen, Martin Kastler, Holger Krahmer, Corinne Lepage, Kartika Tamara Liotard, Linda McAvan, Miroslav Ouzký, Gilles Pargneaux, Andrés Perelló Rodríguez, Pavel Poc, Frédérique Ries, Anna Rosbach, Oreste Rossi, Dagmar Roth-Behrendt, Carl Schlyter, Teodoros Skilakakis (Theodoros Skylakakis), Bogusław Sonik, Claudiu Ciprian Tănăsescu, Salvatore Tatarella, Thomas Ulmer, Glenis Willmott, Sabine Wils, Marina Yannakoudakis
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Erik Bánki, Gaston Franco, Julie Girling, Eduard-Raul Hellvig, Georgios Kumucakos (Georgios Koumoutsakos), Marusja Ljubceva (Marusya Lyubcheva), Judith A. Merkies, Miroslav Mikolášik, James Nicholson, Alojz Peterle, Vittorio Prodi, Marita Ulvskog, Vladimir Uručev (Vladimir Urutchev), Anna Záborská, Andrea Zanoni
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Kārlis Šadurskis