POROČILO o 7. in 8. poročilu Komisije o napredku kohezijske politike Evropske unije ter strateškem poročilu 2013 o izvajanju programov 2007–2013

3.2.2014 - (2013/2008(INI))

Odbor za regionalni razvoj
Poročevalka: Vilja Savisaar-Toomast

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o 7. in 8. poročilu Komisije o napredku kohezijske politike Evropske unije ter strateškem poročilu 2013 o izvajanju programov 2007–2013

(2013/2008(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom „Sedmo poročilo o napredku na področju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije“ z dne 24. novembra 2011 (COM(2011)0776) in priloženega delovnega dokumenta služb Komisije (SEC(2011)1372),

–   ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom „Osmo poročilo o napredku na področju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije – Regionalna in urbana razsežnost krize“ z dne 26. junija 2013 (COM(2013)0463) in priloženega delovnega dokumenta služb Komisije (SWD(2013)0232),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Kohezijska politika: Strateško poročilo 2013 o izvajanju programov v obdobju 2007–2013“ z dne 18. aprila 2013 (COM(2013)0210) in priloženega delovnega dokumenta služb Komisije (SWD(2013)0129),

–   ob upoštevanju predloga Komisije z dne 6. oktobra 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, ki jih zajema splošni strateški okvir, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1083/2006 (COM(2011)0615),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2009 o kohezijski politiki: naložbe v realno gospodarstvo[1],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o kohezijski in regionalni politiki EU po letu 2013[2],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o prispevku kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije EU 2020[3],

–   ob upoštevanju predloga Komisije z dne 6. oktobra 2011 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o posebnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj in cilju naložbe za rast in delovna mesta ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006 (COM(2011)0614),

–   ob upoštevanju četrtega poročila Odbora regij o spremljanju strategije Evropa 2020, Odbor regij, oktober 2013,

–   ob upoštevanju skupnega dokumenta generalnih direktoratov Komisije za regionalno in mestno politiko in za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje z naslovom „EU Cohesion Policy Contributing to Employment and Growth in Europe“ (Prispevek kohezijske politike EU k zaposlovanju in rasti v Evropi) iz julija 2013,

–   ob upoštevanju študije, ki jo je objavil Parlament, z naslovom „Kohezijska politika po letu 2013: kritična ocena zakonodajnih predlogov“ iz junija 2012,

–   ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0081/2014),

A.  ker empirični dokazi kažejo, da je gospodarska, finančna in socialna kriza zaustavila proces konvergence ali ga celo obrnila v nasprotno smer, s čimer je povečala razlike med regijami in končala dolgo obdobje, v katerem so se regionalne razlike v BDP na prebivalca in brezposelnost v EU dosledno zmanjševale, pri čemer je huje prizadela šibkejše regije v Uniji;

B.  ker so se javna sredstva na ravni držav članic in EU skrčila in so izpostavljena vse večjemu pritisku, kriza in posledična recesija, skupaj s krizo državnega dolga v več državah članicah, pa sta države članice prisilili, da so končno uvedle potrebne pomembne strukturne reforme ter tako prispevale k ponovni vzpostavitvi gospodarske rasti in ustvarjanju delovnih mest, kar je včasih vključevalo zmanjšanje sredstev za sofinanciranje iz strukturnih skladov in Kohezijskega sklada;

C. ker so politike fiskalne konsolidacije povečale vlogo in pomen kohezijske politike kot vira javnih naložb, zlasti na podnacionalni ravni, saj sredstva te politike prispevajo več kot polovico vseh javnih naložb v več državah članicah in regijah;

D.  ker kriza negativno vpliva na vse evropske regije in mesta ter s tem povečuje pomen financiranja v okviru kohezijske politike tudi v regijah v prehodu kot tudi v bolj razvitih regijah;

E.  ker ima prispevek k ciljem strategije Evropa 2020 zelo močno regionalno razsežnost, ki bi jo bilo treba upoštevati pri pripravi in izvajanju naslednje generacije programov v okviru kohezijske politike in drugih naložbenih politik EU;

F.  ker je bila kohezijska politika doslej osredotočena na črpanje namesto na opredeljevanje in spremljanje ciljev ter ocenjevanje njihovega uresničevanja, sistemi za spremljanje in ocenjevanje pa ne izpolnjujejo v celoti svojega namena, tj. izboljšanja opredelitve raznolikih ciljev glede na lokalne, regionalne in medregionalne značilnosti, posebnosti in potrebe;

G. ker je kohezijska politika še naprej glavni vir javnega financiranja EU v večletnem finančnem okviru 2014–2020 in ker novi okvir kohezijske politike vso pozornost usmerja v potrebo po osredotočanju naložb na regionalni in lokalni ravni na področja, ki se štejejo za najpomembnejša, kot so odpiranje delovnih mest, mala in srednja podjetja, zaposlovanje (zlasti mladih), mobilnost delavcev, usposabljanje in izobraževanje, raziskave in inovacije, informacijske in komunikacijske tehnologije, trajnostni promet in odprava ozkih grl, trajnostna energija, okolje, spodbujanje institucionalnih zmogljivosti javnih organov in učinkovite javne uprave ter razvoj mest;

H.  ker je potreba po tem, da se naredi več z manj sredstvi, spodbudila vključitev pametne specializacije v novi okvir kohezijske politike (uredba o skupnih določbah[4]), da bi regije sprejele strateški in manj razdrobljen pristop h gospodarskemu razvoju z usmerjeno podporo za raziskave in inovacije;

I.   ker sta partnerstvo in upravljanje na več ravneh splošni horizontalni načeli, na katerih bo temeljilo uresničevanje strategije Unije za pametno, trajnostno in vključujočo rast v naslednjem zakonodajnem okviru kohezijske politike;

J.   ker ocene, izvedene med programskim obdobjem 2007–2013, niso upoštevale celotnega ocenjevalnega ciklusa, vključno z uspešnostjo, učinkovitostjo in vplivom;

K.  ker znaša stopnja črpanja sredstev približno 50 % v državah članicah in približno 30 % v zadnjem letu omenjenega obdobja;

L.  ker imajo mala in srednja podjetja težave pri dostopu do financiranja iz bančnega sektorja;

Splošni izzivi pri izvajanju v sedanjem programskem obdobju

1.  pozdravlja sedmo in osmo poročilo o napredku, kot tudi strateško poročilo 2013, ter poziva Komisijo, ki je zdaj začela izvajati naknadno oceno za obdobje 2007–2013, in države članice, naj zagotovijo, da bosta spremljanje in ocena temeljila na zanesljivih podatkih, da bosta obravnavala uspešnost, učinkovitost in vpliv dejavnosti ter da bosta zaključena do konca leta 2015, v skladu s predhodno splošno uredbo, tako da bo mogoče iz njiju izpeljati jasna spoznanja glede izvajanja novega programskega obdobja;

2.  meni, da so politike proračunske konsolidacije same po sebi nezadostne za krepitev rasti in spodbujanje naložb, ki ustvarjajo kakovostna in trajnostna delovna mesta, zato so potrebni tudi ukrepi, ki podpirajo gospodarstvo in spodbujajo napredek pri oživljanju – ki je še vedno majhen in šibek;

3.  poziva Komisijo in države članice, naj povečajo naložbe na področju podjetništva, ustanavljanja podjetij in samozaposlovanja kot način za ustvarjanje več delovnih mest, zlasti ker mala in srednja podjetja ter mikro podjetja zagotavljajo več kot dve tretjini delovnih mest v zasebnem sektorju EU; meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti regionalni in lokalni ravni; meni tudi, da so naložbe v socialna podjetja in socialno podjetništvo dobra dodatna možnost za izpolnjevanje socialnih potreb, ki jih javne dobrine in storitve ne pokrivajo;

4.  izraža svojo zaskrbljenost nad pomanjkanjem zadostnih javnih finančnih sredstev, zlasti na podnacionalni ravni, za ustrezno izvajanje strategije Evropa 2020, ki ga je povzročila gospodarska kriza, in nad dejstvom, da je več manj razvitih držav članic in regij v veliki meri odvisnih od financiranja v okviru kohezijske politike; meni, da je treba pred sprejetjem kakršne koli odločitve, povezane z morebitnimi makroekonomskimi sankcijami, skrbno preučiti veliko odvisnost razvoja nekaterih držav članic od financiranja iz kohezijskih sredstev;

5.  meni, da so sredstva, ki so dodeljena kohezijski politiki v sedanjem večletnem finančnem okviru, sicer sorazmerno majhna v primerjavi s potrebami na terenu, vendar je lahko zagotavljanje večje učinkovitosti in sinergij med proračunom EU in nacionalnimi proračuni kljub temu pomemben vzvod za politike, ki spodbujajo rast;

6.  meni, da je za prispevanje k uresničenju strategije EU 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast v skladu s cilji ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, ne glede na potrebo po osredotočanju na sektorje z dolgoročnim potencialom za odpiranje delovnih mest in inovacije, pomembno upoštevati posebne potrebe številnih manj razvitih regij pri naložbah v infrastrukturne projekte v osnovnih sektorjih, kot so prevoz, telekomunikacije in trajnostna energija;

7.  meni, da je treba – ne glede na dokazano sodelovanje lokalnih in regionalnih organov pri pripravi sporazumov o partnerstvu – izvesti dodatne ukrepe za okrepitev ozemeljske razsežnosti sistema upravljanja kohezijske politike, strategije Evropa 2020 in evropskega semestra, in sicer z zagotavljanjem dejanskega sodelovanja in dopolnjevanja med različnimi ravnmi upravljanja na eni strani ter skladnosti prednostnih nalog, določenih na teh ravneh, s potrebami in posebnostmi, opredeljenimi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, na drugi strani; v tem oziru poudarja pomen zagotavljanja, da so občine in regije ustrezno vključene v oblikovanje nacionalnih strategij ter opredelitev njihovih konkretnih težav in izzivov, brez da bi obenem kakor koli povečali upravno breme;

8.  meni, da lahko kohezijska politika strategiji Evropa 2020 najučinkoviteje zagotovi ozemeljsko razsežnost, ki je potrebna za obravnavanje zelo pomembnih razlik v rasti v Uniji in državah članicah ter dejstva, da se različne regije zaradi razlik v institucionalnih zmogljivostih ne morejo ravnati po zastavljenih ciljih na enak način, kakor tudi za zagotovitev, da bodo možnosti za rast izkoriščene tudi v najbolj oddaljenih in najredkeje poseljenih območjih v Uniji;

Poudarek na zaposlovanju in socialni vključenosti

9.  je še posebno zaskrbljen, da se je zaradi krize močno povečal odstotek prebivalstva, ki mu grozi revščina ali socialna izključenost ter trpi zaradi materialnega pomanjkanja, propadanja okolja in slabih stanovanjskih razmer, ali ki ima zelo nizko intenzivnost dela in mu grozi izključenost in energetska revščina, pri čemer je njegov delež večji v konvergenčnih regijah in mestih ter še posebno v regijah v okolici glavnih mest, ki se po kazalnikih uvrščajo med razvite regije, obenem pa so v večji meri prizadete ženske, enostarševske družine, velike družine s štirimi ali več otroki, negovalci (predvsem negovalci invalidnih družinskih članov), pripadniki obrobnih skupnosti ali starejše osebe blizu upokojitve, za katere je dostop do enakih možnosti težaven;

10. meni, da je ta vprašanja – ki resno slabijo kohezijo med regijami in lahko srednje- in dolgoročno ogrozijo konkurenčnost Unije – nujno reševati z osredotočanjem na politike, ki zagotavljajo dostop do trajnostnih in kakovostnih delovnih mest ter socialno vključenost, še posebno med mladimi, ter v tem oziru s spodbujanjem ključne vloge malih in srednjih podjetij, zmanjševanjem razdrobljenosti in lajšanjem prehoda med delovnimi mesti, osredotočanjem na programe poklicnega preusposabljanja za dolgotrajno brezposelne, črpanjem iz izkušenj ljudi, ki zaključujejo svojo poklicno pot, in spodbujanjem enakopravne ekonomske neodvisnosti žensk in moških; meni, da je obenem bistveno spodbujati fizično dostopnost informacij in komunikacijskih sredstev ter dostop do le-teh, njuno uresničenje pa je treba oceniti z zanesljivimi, nepristranskimi in primerljivimi kazalniki ter z upoštevanjem demografskih izzivov;

11. vztrajno poudarja vlogo Evropskega socialnega sklada pri zmanjševanju razlik v človeškem kapitalu med regijami in pomoči pri zviševanju stopnje zaposlenosti, vzporedno in v sodelovanju z Evropskim skladom za regionalni razvoj, prispevati k uresničevanju nekaterih glavnih prednostnih nalog Unije, in sicer h krepitvi zaposlenosti med mladimi in trga dela, spodbujanju trajnostnega gospodarstva in rasti, zmanjševanju stopnje osipa iz šol ter boju proti revščini, diskriminaciji in socialni izključenosti; zato vztraja, da je treba okrepiti načelo dobrega finančnega poslovodenja, še posebno glede učinkovitosti in uspešnosti operacij Evropskega socialnega sklada, ter poziva Komisijo, naj podrobno preuči skupni učinek in dejanski vpliv Evropskega socialnega sklada na stopnjo brezposelnosti in odpiranje delovnih mest;

12. priznava, da se velik delež odhodkov Evropskega socialnega sklada dodeljuje za spodbujanje več in boljših delovnih mest, podpiranje vključevanja in sodelovanja prikrajšanih skupin, tudi invalidov, ter razvoj vključujoče družbe, ki bo dostopna vsem; vendar poudarja, da bi bilo treba v času krize nameniti večjo pozornost učinkovitemu in ciljno usmerjenemu dodeljevanju sredstev Evropskega socialnega sklada za odpravo lokalnih in regionalnih neenakosti ter socialne izključenosti, da se zagotovi dostop do zaposlovanja najbolj ranljivim skupinam in zlasti mladim, prav tako pa bi bilo treba pomagati ženskam pri ponovnem vključevanju na trg dela z zmanjšanjem segregacije na podlagi spola;

13. ugotavlja, da je visok delež mladih, ki predčasno opustijo šolanje, v nekaterih regijah krepko nad mejo 10 % in da je treba tem mladim zagotoviti ponudbo na področju izobraževanja, usposabljanja ali dela, ki bo zadostila njihovim potrebam; v zvezi s tem poudarja pomen kampanje Jamstvo za mlade za osebe, ki predčasno opustijo šolanje; poudarja, da je treba za zmanjšanje števila mladih, ki predčasno opustijo šolanje, zagotoviti vključujoč izobraževalni sistem, ki ponuja enake možnosti vsem mladim; poudarja, da je treba najti rešitev glede vključevanja nizko usposobljenih mladih na trg dela z zagotavljanjem neoviranega, dostopnega in kakovostnega poklicnega usposabljanja in usposabljanja na delovnem mestu, da bi jim pomagali pridobiti spretnosti, ob upoštevanju dejstva, da lahko pomanjkanje kvalifikacij poveča tveganje nezaposlenosti, kar vodi k večjemu tveganju revščine in v številne družbene izzive, povezane z izključenostjo, odtujitvijo in neuspešnimi prizadevanji za samostojno življenje; poudarja, da je zato prispevek Evropskega socialnega sklada bistvenega pomena, saj pomaga večjemu številu mladih, da nadaljujejo šolanje in pridobijo ustrezne kvalifikacije, ki jih potrebujejo za pridobitev zaposlitve in za svojo poklicno pot, ter zagotavlja širši dostop do kakovostnega izobraževanja s posebnimi projekti za otroke iz prikrajšanih skupin in manjšin, vključno z invalidi; poziva države članice, naj spodbujajo ustrezno poklicno usposabljanje in usposabljanje na delovnem mestu za tiste, ki jim bo to koristilo;

14. poudarja, da so zaposlitvene razmere mladih močno odvisne od splošnih gospodarskih razmer, zato je zelo pomembno mlade podpirati, usmerjati in spremljati pri prehodu iz izobraževanja v poklicno življenje; meni, da bi Komisija zato lahko vse prihodnje predloge za politike s tega področja uskladila s pobudama „Mladi in mobilnost“ ter „Priložnosti za mlade“;

15. poudarja, da stopnja zaposlenosti v nekaterih regijah ostaja pod 60 % in da v nekaterih regijah zaostajajo za nacionalnimi cilji za 20 – 25 %, kar zlasti negativno vpliva na mlade, ženske, starejše, negovalce in invalide; poudarja, da nekateri krizni ukrepi škodljivo vplivajo na kohezijo in bistveno večajo neenakosti v EU; poudarja, da so za ohranjanje zaposlitve za ljudi v skupinah z velikim tveganjem ali za ustvarjanje možnosti za njihovo zaposlovanje potrebni ciljno usmerjeni ukrepi na področju ustvarjanja delovnih mest, zagotavljanja možnosti usposabljanja in ohranjanja delovnih mest; poudarja, da je brezposelnost v določenih oddaljenih skupnostih navzoča že več generacij, kar je za obrobne skupnosti posebno tveganje;

16. opozarja, da stopnje zaposlenosti še vedno precej zaostajajo za ciljem strategije Evropa 2020, tj. da naj bi bilo do leta 2020 zaposlenih vsaj 75 % prebivalcev, starih od 20 do 64 let; poudarja, da na regionalni ravni cilji glede stopnje zaposlenosti niso bili zastavljeni, vendar pa je vsaka država članica EU določila nacionalne cilje, ki v večini primerov niso bili izpolnjeni, saj je imela finančna in gospodarska kriza zelo nesorazmeren učinek na regionalne trge dela, zlasti v južni Evropi, kjer se je močno povečala brezposelnost mladih;

17. meni, da se vse regije soočajo z izzivom ustvarjanja trajnostne rasti in povečanja učinkovite rabe virov, zato s tega stališča poudarja nujnost politik, ki bi vključevale prednostno porabo na področjih izobraževanja, vseživljenjskega učenja, raziskav, inovacij in razvoja, energetske učinkovitosti in lokalnega podjetništva, kot tudi ustvarjanja novih finančnih instrumentov za vse vrste podjetij in še zlasti mala in srednja podjetja;

18.  opozarja na potencial malih in srednjih podjetij pri odpiranju delovnih mest in poziva države članice, naj oblikujejo politike za izboljšanje dostopa do financiranja in pogojev financiranja malih in srednjih podjetij; poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami dela na izboljšanju preglednosti in predvidljivosti sistema javnih razpisov ter zmanjšanju časa, ki preteče med objavo javnega razpisa in sklenitvijo pogodbe, še posebno za mala in srednja podjetja, ki tekmujejo v zelo spremenljivem okolju;

19. poziva, naj se posebna pozornost nameni kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju ter tako prispeva k uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020, zlasti ustvarjanju delovnih mest; poudarja bistven prispevek teh sektorjev k razvoju regij in mest; poziva, naj se trajno spodbuja stalno izobraževanje žensk v teh sektorjih, da se bodo lahko njihove kvalifikacije učinkovito izkoristile in se bodo ustvarjale nove zaposlitvene možnosti;

Podatki za oceno

20. opozarja, da sicer obstajajo trdni dokazi, da se je izvajanje kohezijske politike pospešilo in da so njeni programi pomembno prispevali na veliko področjih, na katerih so naložbe potrebne za modernizacijo gospodarstva in konkurenčnost (kot so raziskave in razvoj, podpiranje malih in srednjih podjetij, ponovna industrializacija, socialna vključenost ter izobraževanje in usposabljanje), da pa kljub temu obstaja tveganje, da mnogo držav članic ne bo izvedlo programov pred koncem sedanjega programskega obdobja; zato poziva Komisijo, naj podrobno preuči vzroke za nizko stopnjo črpanja sredstev, in poziva države članice, naj zagotovijo sofinanciranje za spodbujanje uporabe sredstev;

21. spodbuja države članice, naj preučijo sinergije med financiranjem iz kohezijske politike in drugimi viri financiranja EU (na primer za TEN-T, TEN-E, instrument za povezovanje Evrope, Obzorje 2020, COSME in druge programe) ter financiranjem, ki ga zagotavljata Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj; poziva države članice, naj pospešijo izvajanje ter poenostavijo in izboljšajo dostop do razpoložljivih sredstev, da bi spodbudile mala in srednja podjetja, organizacije civilne družbe, lokalne občine in druge zainteresirane upravičence k njihovi uporabi;

Izzivi spremljanja in ocenjevanja

22. meni, da ima ocenjevanje bistveno vlogo pri razpravah o politiki in njenem izboljševanju, vendar je zaskrbljen, da četudi zagotavljanje podatkov o spremljanju in informacij o izvajanju izboljšuje kakovost zastavljenih ciljev, neenotna kakovost poročanja o napredku v mnogih primerih vseeno otežuje oblikovanje celovite in točne slike napredka pri uresničevanju ciljev na regionalni in lokalni ravni; poudarja, da bi morala ocena obsegati tudi ovrednotenje nepotrebnih bremen za upravičence, vključno z malimi in srednjimi podjetji, lokalnimi in regionalnimi organi ter nevladnimi organizacijami, in predlagati ukrepe za njihovo zmanjšanje; meni, da ne bi smeli naložiti dodatnih bremen, povezanih s spremljanjem;

23. meni, da poročila o napredku ne zagotavljajo povsem jasne slike o napredku pri izvajanju kohezijske politike in uresničevanju zastavljenih ciljev, bodisi zaradi nerazpoložljivosti podatkov na ustrezni ravni ali ne dovolj jasne povezave med zagotovljenimi statističnimi podatki in obsegom, v katerem so bili doseženi cilji kohezijske politike, ki zahtevajo spremljanje;

24. poziva Komisijo in države članice, naj za izboljšanje preglednosti poročanja in kakovosti načrtovanja programov ter njihovega izvajanja v celoti izkoristijo orodja za spremljanje in ocenjevanje, ki so na voljo v sedanjem zakonodajnem okviru (močnejša usmeritev v rezultate, uporaba skupnih kazalnikov učinka, izbira kazalnikov rezultatov za posamezne programe in jasen okvir uspešnosti);

25. meni, da ocene programov kohezijske politike za obdobje 2007–2013, ki sta jih sofinancirala Evropski sklad za regionalni razvoj in Kohezijski sklad, pri vzpostavljanju teh programov v državah članicah sicer kažejo dobro splošno zavedanje zahtev glede enakopravnosti spolov (70 %[5]), hkrati pa kažejo tudi, da enakost spolov v te programe nikakor ni učinkovito vključena z jasnimi opredelitvami težav ali količinskimi cilji (manj kot 8 %); poziva Komisijo, naj z uvedbo in uporabo kazalnikov še dodatno izboljša sisteme poročanja držav članic, da bi bilo mogoče ovrednotiti podporo, ki jo kohezijska politika zagotavlja resničnemu napredku na področju enakosti spolov, ter v kolikšni meri se to dosega;

26. poziva Komisijo, naj preveri, ali organi upravljanja v zvezi z upravičenci projektov izvajajo direktivo o zamudah pri plačilu ter sprejme ustrezne ukrepe za zmanjšanje zamud pri plačilih;

27. poziva službo Komisije za notranjo revizijo in Evropsko računsko sodišče, naj povečata pogostost revizij uspešnosti Kohezijskega sklada in strukturnih skladov ter zlasti Evropskega socialnega sklada;

28. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

• [1]  UL C 87 E, 1.4.2010, str. 113.
• [2]  UL C 371 E, 20.12.11, str. 39.
• [3]  UL C 161 E, 31.05.11, str. 120.
• [4]  Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (UL L 347, 20.12.2013, str. 320.
• [5]  http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/evaluation/pdf/2009-03-16-inception-report.pdf

OBRAZLOŽITEV

Junija 2010 je Evropski svet odobril strategijo Evropa 2020, strategijo EU za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Regionalni in lokalni organi lahko k tej strategiji ključno prispevajo z ukrepi, ki so v njihovi pristojnosti.

Kohezijska politika je ključni mehanizem za uresničevanje strategije Evropa 2020, z dolgo tradicijo oblikovanja in izvajanja celostnih regionalnih in mestnih programov v partnerstvu z regionalnimi in lokalnimi organi, gospodarskimi subjekti, socialnimi partnerji in civilno družbo. Strategiji Evropa 2020 lahko zagotovi dejavno podporo regionalnih in lokalnih organov, ki jo ta potrebuje za uspeh.

Sedmo poročilo o napredku

Novembra 2011 je Komisija odobrila Sedmo poročilo o napredku na področju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, ki izpostavlja mestno in regionalno razsežnost strategije Evropa 2020.

V sedmem poročilu o napredku je ocenjeno, kako lahko regije in mesta v okviru kohezijske politike prispevajo k trem vrstam rasti iz strategije Evropa 2020. Izmerjen je napredek mest in regij pri doseganju nacionalnih ciljev za leto 2020, predlaganih v nacionalnih programih reform.

V programih kohezijske politike morajo biti prednostne naložbe izbrane ob upoštevanju izhodiščnega položaja regije ali mesta glede na nacionalne cilje za leto 2020 ter opredeljene koncentracije, ki jih je treba spodbujati, in tiste, proti katerim se je treba boriti.

Osmo poročilo o napredku

Junija 2013 je Komisija sprejela Osmo poročilo o napredku na področju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije.

Leta 2014 se bo pričelo programsko obdobje kohezijske politike po najhujši recesiji zadnjih 50 let. Kriza je povsem spremenila postopek konvergence regionalnega BDP na prebivalca in brezposelnosti v EU. Sedaj predstavlja izziv zagotoviti hitro vrnitev na pot močne rasti, še posebno v manj razvitih regijah in mestih.

Evropska unija je v drugem četrtletju leta 2008 vstopila v recesijo, ki je trajala pet četrtletij. Od recesije naprej je bila splošna rast s stališča BDP počasna. BDP Evropske unije se je v zadnjem četrtletju leta 2011 znova zmanjšal, prav tako v prvih dveh četrtletjih ter v zadnjem četrtletju leta 2012.

Kriza je otežila doseganje ciljev Evrope 2020 zaradi zmanjšane stopnje zaposlenosti ter povečanja revščine in socialne izključenosti. Poleg tega čedalje pogostejše regionalne razlike spodkopavajo enega bistvenih ciljev Evropske unije in kohezijske politike.

Poročilo kaže, da je intenzivnost težav po Evropi različna. Iz tega je mogoče sklepati, da bi morala zasnova prihodnjih kohezijskih programov odsevati te razlike, da bi tako povečali učinek in ciljali težave, kjer so te najbolj akutne.

Na podlagi tega ozadja bodo morali prihodnji kohezijski programi posebej poudarjati naložbe za spodbujanje rasti in odpiranje delovnih mest. Le stabilna in močna obnovitev lahko zmanjša stopnje brezposelnosti.

Komisija je predlagala, naj se sredstva osredotočijo na nekaj pomembnih področij, kot so zaposlovanje (zlasti mladih), usposabljanje in izobraževanje, socialna vključenost, inovacije ter mala in srednja podjetja, energetska učinkovitost in nizkoogljično gospodarstvo, ter nadalje vključijo še infrastrukturo informacijskih in komunikacijskih sredstev ter ukrepe za digitalno rast.

Konsolidacija javnih financ bo še nadalje okrepila vlogo kohezijske politike kot pomembnega vira javnih naložb v obdobju 2014–2020. V mnogih manj razvitih državah članicah in regijah kohezijska sredstva že sedaj dejansko predstavljajo več kot polovico javnih naložb.

Strateško poročilo

Aprila 2013 je Komisija sprejela Strateško poročilo 2013 o izvajanju programov kohezijske politike v obdobju 2007 – 2013.

Poročila držav članic nudijo pregled socialno-ekonomskih izzivov, s katerimi se države članice soočajo, in izvajanja programov, ki jih financira EU, v težavnem obdobju zgodovine. Ob tem prispevajo k krepitvi preglednosti ciljev kohezijske politike in odgovornosti za njihovo uresničevanje.

Kumulativni zneski glavnih kazalnikov iz poročil za programe Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada ponazarjajo pomembno vlogo teh programov na mnogih področjih, kjer so naložbe potrebne za ekonomsko modernizacijo in konkurenčnost. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila v letu 2011 v poročilu opazna močno povečana realizacija. Zelo veliko število oseb ima korist od programov Evropskega socialnega sklada, ki vlagajo v dostopnost zaposlitev, izobraževanje in usposabljanje, socialno vključevanje in krepitev upravnih zmogljivosti.

Države članice in regije morajo podvojiti napore in izvesti izbrane projekte do konca leta 2015. Takšno prizadevanje bi tudi pomembno pripomoglo k ciljem Pakta za rast in delovna mesta, ki ga je junija 2012 predstavil Evropski svet. Poleg tega bi pritisk na nacionalne finance pomenil, da bi nekatere regije težko našle sofinanciranje za izvedbo programov.

V nekaterih državah članicah prihaja do bistvenih zamud na področjih inovacij, raziskav in razvoja, železniškega prevoza, storitev informacijske tehnologije in širokopasovnih povezav ter energije in gradnje zmogljivosti. Nekatere države članice bodo morda želele v obdobju 2014–2015 preusmeriti sredstva na področja, kjer jih je lažje porabiti (na primer lokalne ceste).

Programi obdobja 2007–2013 imajo močne mehanizme nadzora pretoka in črpanja sredstev, medtem ko so mehanizmi za opredelitev, spremljanje in ocenjevanje ciljev šibkejši.

Poročila zato vsebujejo izčrpne informacije o črpanju sredstev, ne vsebujejo pa prepričljivega opisa o napredku pri uresničevanju ciljev, ki bi bil podprt s količinsko opredeljenimi podatki.

Samoiniciativno poročilo Odbora za regionalni razvoj

Poročevalka je predstavila osnutek poročila 13. novembra 2013. Obravnava osnutka poročila je potekala v odboru 27. novembra 2013. Skupaj je bilo predstavljenih 42 predlogov sprememb. Pripravljenih je bilo 12 kompromisnih predlogov sprememb, ki so prejeli podporo velike večine v odboru. Na končnem glasovanju 22. januarja 2014 je 39 članov odbora glasovalo za, 1 proti, 1 pa se je glasovanja vzdržal.

Poročevalka se je strinjala, da empirični dokazi kažejo, da je gospodarska, finančna in socialna kriza zaustavila postopek konvergence ali ga celo obrnila v nasprotno smer, s čimer je povečala razlike med regijami in končala dolgo obdobje, v katerem so se regionalne razlike v BDP na prebivalca in brezposelnost v EU dosledno zmanjševale, pri čemer je huje prizadela šibkejše regije v Uniji.

Poročevalka poudarja, da je bila kohezijska politika doslej osredotočena na črpanje namesto na opredeljevanje in spremljanje ciljev ter ocenjevanje njihovega uresničevanja, sistemi za spremljanje in ocenjevanje pa ne izpolnjujejo v celoti svojega namena, tj. izboljšanja opredelitve raznolikih ciljev glede na lokalne, regionalne in medregionalne značilnosti, posebnosti in potrebe.

Kohezijska politika še naprej ostaja glavni vir javnega financiranja EU v večletnem finančnem okviru 2014–2020 in ker novi okvir kohezijske politike vso pozornost usmerja v potrebo po osredotočanju naložb na regionalni in lokalni ravni na področja, ki se štejejo za najpomembnejša, kot so odpiranje delovnih mest, mala in srednja podjetja, zaposlovanje (zlasti mladih), mobilnost delavcev, usposabljanje in izobraževanje, raziskave in inovacije, informacijske in komunikacijske tehnologije, trajnostni promet in odprava ozkih grl, trajnostna energija, okolje, spodbujanje institucionalnih zmogljivosti javnih organov in učinkovite javne uprave ter razvoj mest.

Politike konsolidacije javnih financ so same po sebi nezadostne za povečanje rasti in spodbujanje naložb, ki ustvarjajo kakovostne in trajnostne zaposlitve. Komisija in države članice morajo povečati naložbe na področju podjetništva, ustanavljanja podjetij in samozaposlovanja kot način za ustvarjanje več delovnih mest, zlasti ker mala in srednja podjetja ter mikro podjetja zagotavljajo več kot dve tretjini delovnih mest v zasebnem sektorju EU. Pomembno je upoštevati posebne potrebe številnih manj razvitih regij glede naložb v infrastrukturne projekte v osnovnih sektorjih, kot so prevoz, telekomunikacije in trajnostna energija.

Zaradi krize se je močno povečal odstotek prebivalstva, ki mu grozi revščina ali socialna izključenost, trpi zaradi materialnega pomanjkanja, propadanja okolja in slabih stanovanjskih razmer, ali ima zelo nizko intenzivnost dela in mu grozi izključenost in energetska revščina. Vloga Evropskega socialnega sklada pri zmanjševanju razlik v človeškem kapitalu med regijami in pomoči pri zviševanju stopnje zaposlenosti je zelo pomembna, saj vzporedno in v sodelovanju z Evropskim skladom za regionalni razvoj prispeva k uresničevanju nekaterih glavnih prednostnih nalog Unije, in sicer h krepitvi zaposlenosti med mladimi in trga dela, spodbujanju trajnostnega gospodarstva in rasti, zmanjševanju stopnje osipa iz šol ter boju proti revščini, diskriminaciji in socialni izključenosti.

Ocenjevanje ima bistveno vlogo pri razpravah o politiki in njenem izboljšanju, a četudi zagotavljanje podatkov o spremljanju in informacij o izvajanju izboljšuje kakovost zastavljenih ciljev, neenotna kakovost poročanja o napredku v mnogih primerih vseeno otežuje oblikovanje celovite in točne slike napredka pri uresničevanju ciljev na regionalni in lokalni ravni.

Komisija in države članice morajo izboljšati preglednost poročanja in kakovost načrtovanja programov ter njihovega izvajanja, da bi v celoti izkoristili orodja za spremljanje in ocenjevanje, ki so predvidena v sedanjem zakonodajnem okviru (močnejša usmeritev v rezultate, uporaba skupnih kazalnikov učinkov, izbira kazalnikov rezultatov za posamezne programe in jasen okvir uspešnosti);

MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (27.11.2013)

za Odbor za regionalni razvoj

o sedmem in osmem poročilu Evropske komisije o napredku na področju kohezijske politike EU ter Strateškem poročilu 2013 o izvajanju programov v obdobju 2007-2013
(2013/2008(INI))

Pripravljavec mnenja: Ádám Kósa

POBUDE

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za regionalni razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  pozdravlja sedmo in osmo poročilo o napredku ter poziva Komisijo, naj v šestem kohezijskem poročilu za leto 2014 preuči dolgoročni učinek stalnega nižanja stopnje kohezije med evropskimi državami in regijami kot posledice gospodarske krize in ukrepe, ki jih je treba sprejeti za zmanjšanje razlik, zlasti kohezije med programskimi in neprogramskimi državami;

2.  poudarja, da mora biti BDP še naprej eno od glavnih meril za določanje upravičenosti do pomoči v okviru regionalne politike, vendar ga je treba dopolniti z drugimi kazalniki za prepoznavanje najranljivejših regij; poudarja, da si samo na podlagi BDP ni mogoče ustvariti celovite slike o regionalnem razvoju in socialni koheziji, saj BDP ne upošteva ustreznih socialnih dejavnikov, kot so razlike v dohodkih in brezposelnost;

3.  spodbuja Komisijo, naj podpre posebne ukrepe za ustvarjanje več in trajnostnih delovnih mest, naložbe v izobraževanje za regionalni in lokalni razvoj, spodbujanje lokalnega podjetništva ter oblikovanje novih finančnih instrumentov za vse vrste podjetij, zlasti za mala in srednja (MSP), da bi se lahko spopadli z vse večjo brezposelnostjo, revščino in socialno izključenostjo;

4.  priznava, da se velik delež odhodkov Evropskega socialnega sklada (ESS) dodeljuje za spodbujanje več in boljših delovnih mest, podpiranje vključevanja in sodelovanja prikrajšanih skupin, tudi invalidov, ter razvoj vključujoče družbe, ki bo dostopna vsem; vendar poudarja, da bi bilo treba v času krize nameniti večjo pozornost učinkovitemu in ciljno usmerjenemu dodeljevanju sredstev Evropskega socialnega sklada za odpravo lokalnih in regionalnih neenakosti ter socialne izključenosti, da se zagotovi dostop do zaposlovanja najbolj ranljivim skupinam in zlasti mladim, prav tako pa bi bilo treba pomagati ženskam pri ponovnem vključevanju na trg dela z zmanjšanjem segregacije na podlagi spola;

5.  ugotavlja, da je visok delež mladih, ki predčasno opustijo šolanje, v nekaterih regijah krepko nad mejo 10 % in da je treba tem mladim zagotoviti ponudbo na področju izobraževanja, usposabljanja ali dela, ki bo zadostila njihovim potrebam; v zvezi s tem poudarja pomen kampanje Jamstvo za mlade za osebe, ki predčasno opustijo šolanje; poudarja, da je treba za zmanjšanje števila mladih, ki predčasno opustijo šolanje, zagotoviti vključujoč izobraževalni sistem, ki ponuja enake možnosti vsem mladim; poudarja, da je treba najti rešitev glede vključevanja nizko usposobljenih mladih na trg dela z zagotavljanjem neoviranega, dostopnega in kakovostnega poklicnega usposabljanja in usposabljanja na delovnem mestu, da bi jim pomagali pridobiti spretnosti, ob upoštevanju dejstva, da pomanjkanje kvalifikacij vodi v številne družbene izzive, povezane z izključenostjo, odtujitvijo in neuspešnimi prizadevanji za samostojno življenje; poudarja, da je zato prispevek Evropskega socialnega sklada bistvenega pomena, saj pomaga večjemu številu mladih, da nadaljujejo šolanje in pridobijo ustrezne kvalifikacije, ki jih potrebujejo za delovno mesto in poklicno pot, ter zagotavlja širši dostop do visokokakovostnega izobraževanja s posebnimi projekti za otroke iz prikrajšanih skupin in manjšin, vključno z invalidi; poziva države članice, naj spodbujajo ustrezno poklicno usposabljanje in usposabljanje na delovnem mestu za tiste, ki jim bo to koristilo;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo politike, ki so naklonjene rasti, vključno z določanjem prednostnih nalog v zvezi z izdatki na področju izobraževanja, vseživljenjskega učenja, raziskav in inovacij, saj zgolj varčevalni ukrepi ne zadostujejo za boj proti obstoječi gospodarski krizi;

7.  poudarja, da so zaposlitvene razmere mladih močno odvisne od splošnih gospodarskih razmer, zato je zelo pomembno mlade podpirati, usmerjati in spremljati pri prehodu iz izobraževanja v poklicno življenje; meni, da bi Komisija zato lahko vse prihodnje predloge za politike s tega področja uskladila s pobudama „Mladi in mobilnost“ ter „Priložnosti za mlade“;

8.  poudarja, da stopnja zaposlenosti v nekaterih regijah ostaja pod 60 % in da v nekaterih regijah zaostajajo za nacionalnimi cilji za 20–25 %, kar zlasti negativno vpliva na mlade, ženske, starejše, negovalce in invalide; poudarja, da nekateri krizni ukrepi škodljivo vplivajo na kohezijo in bistveno večajo neenakosti v EU; poudarja, da so za ohranjanje zaposlitve za ljudi v skupinah z velikim tveganjem ali za ustvarjanje možnosti za njihovo zaposlovanje potrebni ciljno usmerjeni ukrepi na področju ustvarjanja delovnih mest, zagotavljanja možnosti usposabljanja in ohranjanja delovnih mest; poudarja, da je brezposelnost v določenih oddaljenih skupnostih navzoča že več generacij, kar je za obrobne skupnosti posebno tveganje;

9.  opozarja, da stopnje zaposlenosti še vedno precej zaostajajo za ciljem strategije Evropa 2020, tj. da naj bi bilo do leta 2020 zaposlenih vsaj 75 % prebivalcev, starih od 20 do 64 let; poudarja, da na regionalni ravni cilji glede stopnje zaposlenosti niso bili zastavljeni, vendar pa je vsaka država članica EU določila nacionalne cilje, ki v večini primerov niso bili izpolnjeni, saj je imela finančna in gospodarska kriza zelo nesorazmeren učinek na regionalne trge dela, zlasti v južni Evropi, kjer se je močno povečala brezposelnost mladih;

10. poudarja ugotovljene neenakosti med najvišjimi regionalnimi stopnjami zaposlenosti na severu in v osrednji EU in najnižjimi regionalnimi stopnjami zaposlenosti v južnih regijah;

11. v zvezi s tako imenovanim mestnim paradoksom poudarja, da je število družin, ki so na robu revščine, trpijo zaradi materialnega pomanjkanja, propadanja okolja in slabih stanovanjskih razmer, imajo zelo nizko intenzivnost dela in jim grozi izključenost ter energetska revščina, v številnih primerih višje v regijah v okolici glavnih mest, ki se po kazalnikih uvrščajo med razvite regije; meni, da je zlasti v primerih pri enostarševskih družin, velikih družin s štirimi ali več otroki, negovalcev (predvsem negovalci invalidnih družinskih članov), pripadnikov obrobnih skupnosti ali starejših oseb blizu upokojitve, za katere je dostop do enakih možnosti težaven, pomembno upoštevati vprašanje dostopnost v fizičnem smislu ter dostop do informacij in komunikacijskih sredstev, doseganje teh ciljev pa je treba meriti z objektivnimi in primerljivimi kazalniki, ki bodo upoštevali demografske izzive;

12. poudarja, da bi lahko izmenjava znanja ter praksa sodelovanja za razvoj in rast med regionalnimi in lokalnimi organi držav članic pomagala premostiti vrzel v smislu strokovnega znanja ter povečati ozaveščenost glede poklicne mobilnosti; meni tudi, da bi bilo treba decentralizacijo in teritorialni razvoj še naprej spodbujati kot učinkovit način za odpravo obstoječe krize brezposelnosti;

13. meni, da je pomembno obravnavati vprašanje spodbujanja razvoja demokracije na lokalni in regionalni ravni ter da to zahteva močnejše prizadevanje EU za podpiranje spodbudnega okolja, ki bi lahko okrepilo zmogljivosti lokalnih in regionalnih organov, da bi lahko vplivali na ustvarjanje delovnih mest in vključevanje prebivalstva ter ju spremljali; opozarja, da bi pri tem lahko imela odločilno vlogo raznolikost civilne družbe, tj. z vključevanjem socialnih partnerjev v proces uresničevanja cilja EU za vključujočo rast;

14. poziva Komisijo in države članice, naj povečajo naložbe na področju podjetništva, ustanavljanja podjetij in samozaposlovanja kot način za ustvarjanje več delovnih mest, zlasti ker mala in srednja podjetja ter mikropodjetja zagotavljajo več kot dve tretjini delovnih mest v zasebnem sektorju EU; meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti regionalni in lokalni ravni; meni tudi, da so naložbe v socialna podjetja in socialno podjetništvo dobra dodatna možnost za izpolnjevanje socialnih potreb, ki jih javne dobrine in storitve ne pokrivajo.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	26.11.2013
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	30 1 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Phil Bennion, Pervenche Berès, Vilija Blinkevičiūtė, Alejandro Cercas, Derek Roland Clark, Minodora Cliveti, Emer Costello, Frédéric Daerden, Sari Essayah, Richard Falbr, Nadja Hirsch, Stephen Hughes, Ádám Kósa, Jean Lambert, Patrick Le Hyaric, Verónica Lope Fontagné, Olle Ludvigsson, Csaba Őry, Konstantinos Pupakis (Konstantinos Poupakis), Elisabeth Schroedter, Jutta Steinruck, Traian Ungureanu
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Georges Bach, Jürgen Creutzmann, Jelko Kacin, Antigoni Papadopulu (Antigoni Papadopoulou), Evelyn Regner, Birgit Sippel, Csaba Sógor
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Jolanta Emilia Hibner, Sławomir Nitras

MNENJE Odbora za pravice žensk in enakost spolov (17.12.2013)

za Odbor za regionalni razvoj

o sedmem in osmem poročilu Evropske komisije o napredku na področju kohezijske politike EU ter Strateško poročilo 2013 o izvajanju programov v obdobju 2007–2013
(2013/2008(INI))

Pripravljavka mnenja: Vilija Blinkevičiūtė

POBUDE

Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za regionalni razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A. ker so enake možnosti moških in žensk ter načelo vključevanja vidika enakosti spolov izrecno navedeni v uredbah o strukturnih skladih kot transverzalna razsežnost načrtovanja in izvajanja politike;

B.  ker so ženske, čeprav so med visokošolsko izobraženim prebivalstvom v večini, več kot dvakrat pogosteje kot moški neaktivne (21 % žensk v EU-28 leta 2012 v primerjavi z 8,4 % moških[1]) in za to neaktivnost pogosteje navajajo osebne ali družinske razloge (v 21 % primerov, medtem ko le 0,5 % moških kot razlog navede družino);

C. ker je tveganje skrajne revščine pri ženskah višje kot pri moških in ker je več žensk kot moških zaposlenih pod negotovimi pogoji, zlasti na podeželju; ker se negotovost v mestnih območjih za ženske stalno povečuje, zlasti zaradi gospodarske in finančne krize;

D. ker ocene programov kohezijske politike za obdobje 2007–2013, ki sta jih sofinancirala Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijski sklad, pri vzpostavljanju teh programov v državah članicah sicer kažejo dobro splošno zavedanje zahtev glede enakopravnosti spolov (70 %[2]), hkrati pa kažejo tudi, da enakost spolov v te programe nikakor ni učinkovito vključena z jasnimi opredelitvami težav ali količinskimi cilji (manj kot 8 %); ker se finančna podpora za spodbujanje enakosti spolov zmanjšuje[3];

1.  poziva države članice, naj v okviru kohezijske politike razvijajo programe in ukrepe, ki bi z zagotavljanjem enakopravne udeležbe žensk na trgu dela in v poklicnem usposabljanju ter čim prejšnjemu boju proti trdovratnim razlikam v plačah in posledično v razlikah v pokojninah med spoloma spodbudili enako ekonomsko neodvisnost žensk in moških; poziva države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj skladno s tem sprejmejo posebne ukrepe za uresničevanje potenciala žensk kot bistven korak v smeri gospodarskega okrevanja;

2.  poziva države članice, naj pri pripravi proračunov programov kohezijske politike upoštevajo načelo enakosti spolov, da se ne bi analizirali le programi, ki so namenjeni posebej ženskam, temveč tudi vsi vladni programi in politike, njihovi učinki na dodeljevanje virov in njihov prispevek k enakosti žensk in moških;

3.  poziva države članice, naj pazijo na možne zapoznele učinke fiskalne konsolidacije na ženske in kako bi z učinkovitim izvajanjem kohezijske politike lahko zmanjšali te učinke;

4.  poziva države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj razvijajo inovativne ukrepe in programe za boj proti feminizaciji revščine in spodbujanje socialne vključenosti, posebej namenjene najbolj ogroženim skupinam žensk, kot so invalidke, matere samohranilke, ženske z velikimi družinami, migrantke, ženske, ki so bile žrtve nasilja, ženske z nizko izobrazbo in ženske, ki so žrtve večplastne in presečne diskriminacije; zagovarja zbiranje podatkov, ki posebej zadevajo ženske, pred začetkom programov in ukrepov, da bi se lahko učinkovito odzvali na njihove posebne potrebe;

5.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z Evropskim inštitutom za enakost spolov z uvedbo in uporabo kazalnikov še dodatno izboljša sistem poročanja držav članic, da bi bilo mogoče ovrednotiti podporo, ki jo kohezijska politika zagotavlja resničnemu napredku na področju enakosti spolov, ter v kolikšni meri se to dosega; poudarja, da bi morali biti podatki o tem, kako programi kohezijske politike izpolnjujejo cilje na področju enakosti spolov, razčlenjeni po spolu;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo učinek kohezijske politike na splošno in še posebej učinek strukturnih skladov na položaj žensk, da se zagotovi ustrezen odziv in učinkovito izvajanje programov za obdobje 2014–2020;

7.  poziva države članice, naj dejavneje izkoristijo razpoložljiva sredstva EU za spodbujanje enake obravnave žensk in vzpostavljanje družinam prijaznih, visoko kakovostnih, cenovno dosegljivih in dostopnih varstvenih storitev ter drugih socialnih struktur; poudarja pomen usklajevanja poklicnega in družinskega življenja v povezavi z enakimi možnostmi in ukrepi za boj proti brezposelnosti in socialni izključenosti;

8.  poziva, naj se posebna pozornost nameni kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju ter tako prispeva k uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020, zlasti ustvarjanju delovnih mest; poudarja bistven prispevek teh sektorjev k razvoju regij in mest; poziva, naj se trajno spodbuja stalno izobraževanje žensk v teh sektorjih, da se bodo lahko njihove kvalifikacije učinkovito izkoristile in se bodo ustvarjale nove zaposlitvene možnosti;

9.  poziva države članice, naj najdejo načine za zmanjšanje brezposelnosti med ženskami in tako preprečijo, da bi bile pretirano izpostavljene mobilnosti zaradi poklicne poti, saj ima to neposredne in škodljive posledice za otroke;

10. poziva Komisijo, naj med državami članicami spodbuja izmenjavo najboljših praks na področju načela vključevanja vidika enakosti spolov v programe kohezijske politike.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	16.12.2013
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	16 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Edit Bauer, Iratxe García Pérez, Mikael Gustafsson, Lívia Járóka, Constance Le Grip, Astrid Lulling, Elisabeth Morin-Chartier, Norica Nicolai, Britta Thomsen, Anna Záborská
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Izaskun Bilbao Barandica, Doris Pack, Rui Tavares, Angelika Werthmann
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Biljana Borzan, Hans-Peter Mayer

• [1]  http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/Unemployment_statistics
• [2]  http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/evaluation/pdf/2009-03-16-inception-report.pdf
• [3]  http://ec.europa.eu/justice/gender- equality/files/opinions_advisory_committee/opinion_on_gender_equality_in_the_cohesion_policy_2014-2020_en.pdf

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	22.1.2014
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	39 1 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	François Alfonsi, Luís Paulo Alves, Charalampos Angourakis, Francesca Barracciu, Catherine Bearder, Victor Boştinaru, Nikos Chrysogelos, Tamás Deutsch, Rosa Estaràs Ferragut, Danuta Maria Hübner, Filiz Hakaeva Hyusmenova, Iñaki Irazabalbeitia Fernández, María Irigoyen Pérez, Seán Kelly, Constanze Angela Krehl, Vladimír Maňka, Iosif Matula, Erminia Mazzoni, Miroslav Mikolášik, Jens Nilsson, Jan Olbrycht, Younous Omarjee, Markus Pieper, Ovidiu Ioan Silaghi, Monika Smolková, Georgios Stavrakakis, Nuno Teixeira, Lambert van Nistelrooij, Justina Vitkauskaite Bernard, Oldřich Vlasák, Kerstin Westphal, Hermann Winkler, Joachim Zeller, Elżbieta Katarzyna Łukacijewska
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Maurice Ponga, Vilja Savisaar-Toomast, Elisabeth Schroedter, Richard Seeber, Peter Simon, Evžen Tošenovský, Derek Vaughan