POROČILO o izvajanju Lizbonske pogodbe v zvezi z Evropskim parlamentom
17.2.2014 - (2013/2130(INI))
Odbor za ustavne zadeve
Poročevalec: Paulo Rangel
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o izvajanju Lizbonske pogodbe v zvezi z Evropskim parlamentom
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju svojega sklepa z dne 20. oktobra 2010 o reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo[1],
– ob upoštevanju svojih resolucij z dne 22. novembra 2012 o volitvah v Evropski parlament leta 2014[2] in z dne 4. julija 2013 o izboljšavi praktičnih dogovorov za izvedbo evropskih volitev leta 2014[3],
– ob upoštevanju okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo[4],
– ob upoštevanju tekočih pogajanj o pregledu Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. novembra 2002 med Evropskim parlamentom in Svetom o dostopu Evropskega parlamenta do informacij s področja varnostne in obrambne politike, ki so občutljive narave[5],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. maja 2009 o novi vlogi in pristojnostih Parlamenta pri izvajanju Lizbonske pogodbe[6],
– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za pravne zadeve in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7–0120/2014),
A. ker Lizbonska pogodba s krepitvijo vloge Evropskega parlamenta v postopku za izvolitev predsednika Evropske komisije in imenovanje Evropske komisije poglablja demokratično legitimnost Evropske unije;
B. ker Parlament v skladu z novim postopkom za volitve predsednika Evropske komisije, ki ga določa Lizbonska pogodba, predsednika Evropske komisije izvoli z večino svojih članov;
C. ker je v Lizbonski pogodbi določeno, da bi moral Evropski svet upoštevati izide volitev v Evropski parlament in se posvetovati z novim Parlamentom, preden predlaga kandidata za predsednika Evropske komisije;
D. ker v vseh glavnih evropskih političnih strankah poteka postopek imenovanja lastnega kandidata za predsedovanje Komisiji;
E. ker bi moral izvoljeni predsednik Evropske komisije moral v celoti izkoristiti pristojnosti, ki mu jih podeljuje Lizbonska pogodba, in sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotavljanje učinkovitega delovanja prihodnje Komisije ne glede na število njenih članov, ki se zaradi odločitev Evropskega sveta ne bo zmanjšalo, kot je to predvidela Lizbonska pogodba;
F. ker je treba odgovornost Komisije do Parlamenta okrepiti z letnim in večletnim načrtovanjem Unije ter z ustvarjanjem simetrije med večino, ki je potrebna za izvolitev predsednika Komisije, in tisto, ki je potrebna za vložitev predloga nezaupnice;
G. ker je treba okrepiti vlogo Parlamenta pri določanju dnevnega reda glede zakonodajnih zadev in v celoti izvajati načelo, ki izhaja iz Lizbonske pogodbe, da Parlament in Svet v zakonodajnih zadevah delujeta povsem enakopravno;
H. ker je treba ob imenovanju nove sestave Komisije pregledati in izboljšati obstoječe medinstitucionalne sporazume;
I. ker člen 36 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) določa, da se visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (visoki predstavnik) redno posvetuje z Evropskim parlamentom o glavnih vidikih in temeljnih usmeritvah skupne zunanje in varnostne politike ter skupne varnostne in obrambne politike in ga obvešča o razvoju teh politik; ker visoki predstavnik skrbi, da se mnenja Evropskega parlamenta ustrezno upoštevajo;
J. ker je visoka predstavnica v izjavi o politični odgovornosti[7], podani ob sprejetju Sklepa Sveta Evropske službe za zunanje delovanje, navedla, da bo pregledala obstoječe[8] določbe o dostopu poslancev Evropskega parlamenta do zaupnih dokumentov in informacij s področja varnostne in obrambne politike ter po potrebi predlagala njihovo prilagoditev;
K. ker člen 218(10) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da je treba Evropski parlament nemudoma in izčrpno obveščati v vseh fazah postopka za pogajanja o mednarodnih sporazumih in njihovo sklenitev, in ker ta določba velja tudi za sporazume, ki se nanašajo na skupno zunanjo in varnostno politiko;
Legitimnost in politična odgovornost Komisije
(imenovanje in odstavitev Komisije)
1. poudarja potrebo po krepitvi demokratične legitimnosti, neodvisnosti in politične vloge Komisije; trdi, da bo novi postopek, po katerem Parlament izvoli predsednika Komisije, okrepil legitimnost in politično vlogo Komisije, evropske volitve pa bodo pridobile na pomenu, saj bo tako vzpostavljena bolj neposredna povezava med izbiro volivcev na volitvah v Evropski parlament in izvolitvijo predsednika Komisije;
2. poudarja, da je treba v celoti izkoristiti možnosti za okrepitev demokratične legitimnosti Evropske unije, zagotovljene z Lizbonsko pogodbo, med drugim tudi s tem, da kandidate za položaj predsednika Komisije imenujejo evropske politične stranke, s čimer se evropskim volitvam dodeli nova politična razsežnost in dodatno poveže glas volivcev z izvolitvijo predsednika Komisije v Evropskem parlamentu;
3. poziva prihodnjo konvencijo, naj razmisli o načinu oblikovanja Komisije, da bi okrepila njeno demokratično legitimnost; poziva naslednjega predsednika Komisije, naj razmisli, na kakšen način bodo njena sestava, struktura in politične prednostne naloge okrepile politiko delovanja blizu državljanom;
4. znova poudarja, da bi morale vse evropske politične stranke imenovati svoje kandidate za predsednika Komisije dovolj časa pred načrtovanim datumom evropskih volitev;
5. pričakuje, da bodo imeli kandidati za predsednika Komisije pomembno vlogo v kampanji za evropske volitve, in sicer z razdeljevanjem in promoviranjem političnega programa svoje evropske politične stranke v vseh državah članicah;
6. ponovno vabi Evropski svet, naj v okviru posvetovanj, ki bodo med Parlamentom in Evropskim svetom potekala na podlagi Izjave št. 11, priložene Lizbonski pogodbi, pravočasno in še pred volitvami pojasni, kako bo pri imenovanju kandidata za predsednika Komisije upošteval volitve v Evropski parlament in spoštoval izbiro volivcev; v tem okviru znova poziva Evropski svet, naj skupaj z Evropskim parlamentom določi ureditev posvetovanj iz člena 17(7) PEU ter zagotovi nemoten potek postopka za izvolitev predsednika Evropske komisije, kakor je določeno v Izjavi št. 11 o členu 17(6) in 17(7) Pogodbe o Evropski uniji;
7. zahteva, naj se čim več članov prihodnje Komisije izbere izmed izvoljenih poslancev Evropskega parlamenta;
8. meni, da bi moral izvoljeni predsednik Komisije v postopku izbire ostalih članov Komisije delovati bolj avtonomno; poziva vlade držav članic, naj bosta pri predlogih za kandidate uravnoteženo zastopana oba spola; poziva izvoljenega predsednika Komisije, naj vztraja, da morajo vlade držav članic predložiti tak seznam kandidatov za položaj komisarja, ki bo njemu ali njej omogočal sestavo kolegija z uravnoteženo zastopanostjo spolov in zavrnitev vsakega predlaganega kandidata, ki ne izkazuje splošne usposobljenosti, evropske zavezanosti ali nesporne neodvisnosti;
9. meni, da bi morali na podlagi političnega dogovora, doseženega na zasedanju Evropskega sveta, ki je potekalo 11. in 12. decembra 2008, in na podlagi sklepa Evropskega sveta z dne 22. maja 2013 o številu članov Evropske komisije, predvideti dodatne ukrepe za učinkovitejše delovanje Komisije, kot so imenovanje komisarjev brez opredeljenega delovnega področja ali vzpostavitev sistema podpredsednikov Komisije, odgovornih za glavne tematske sklope in pristojnih za usklajevanje dela Komisije na ustreznih področjih, ne da bi pri tem posegali v pravico do imenovanja enega komisarja iz vsake države članice in glasovalno pravico vseh komisarjev;
10. poziva prihodnjo konvencijo, naj znova preuči vprašanje velikosti Komisije ter njene organizacije in delovanja;
11. meni, da mora sestava Evropske komisije zagotoviti stabilno število in vsebino delovnih področij ter obenem uravnotežen postopek odločanja;
12. poudarja, da bi morali na podlagi odstavka 2 Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo od kandidata za predsednika Komisije zahtevati, naj po tem, ko ga je Evropski svet uradno imenoval, Evropskemu parlamentu predstavi politične usmeritve svojega mandata, čemur bi sledila izčrpna izmenjava mnenj, na podlagi česar bi Parlament izvolil predlaganega kandidata za predsednika Komisije;
13. poziva bodočega kandidata za mesto predsednika Komisije, naj ustrezno upošteva predloge in priporočila za sprejetje zakonodaje Evropske unije, ki jih je na podlagi samoiniciativnih poročil in resolucij, ki so prejeli podporo velike večine poslancev Evropskega parlamenta, predhodno podal Parlament in ki so bili deležni zadovoljive nadaljnje obravnave s strani prejšnje Komisije pred iztekom njenega mandata;
14. meni, da je treba z naslednjim pregledom Pogodb znižati večino, ki jo za vložitev predloga nezaupnice zoper Komisijo sedaj zahteva člen 234 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), tako da bi ta postopek zahteval zgolj večino članov Evropskega parlamenta, ne da bi to ogrozilo delovanje institucij;
15. meni, da so lahko posamezni komisarji − kljub kolektivni odgovornosti kolegija za ukrepe Komisije − odgovorni za ukrepe svojih generalnih direktoratov;
Zakonodajna pobuda in zakonodajne dejavnosti
(pristojnosti Parlamenta in parlamentarni nadzor)
16. poudarja, da je bil namen Lizbonske pogodbe doseči napredek pri zagotavljanju preglednejših in bolj demokratičnih postopkov odločanja, kar izraža zavezo iz Pogodbe o tesnejši zvezi med narodi Evrope, v kateri se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani, in sicer tako da se okrepi vloga Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov in s tem zagotovijo bolj demokratični in preglednejši postopki za sprejemanje aktov Unije, ki so nujni glede na vpliv teh aktov na državljane in podjetja; opozarja, da je uresničitev tega demokratičnega cilja ogrožena, če institucije EU ne spoštujejo svojih medsebojnih pristojnosti, postopkov, določenih v Pogodbah, in načela lojalnega sodelovanja;
17. poudarja, da morajo institucije, ki so vključene v zakonodajni postopek, na ravni izmenjave dokumentov, kot so pravna mnenja, sodelovati v iskrenem duhu, kar omogoča konstruktiven, odkrit in pravno veljaven dialog med institucijami;
18. ugotavlja, da je Parlament, odkar je začela veljati Pogodba o delovanju Evropske unije, dokazal, da je predan in odgovoren sozakonodajalec, ter da je sodelovanje med Parlamentom in Komisijo na splošno pozitivno in temelji na tekoči komunikaciji in pristopu, usmerjenem v sodelovanje;
19. meni, da je splošna ocena medinstitucionalnih odnosov med Parlamentom in Komisijo sicer pozitivna, vendar ostajajo še številna vprašanja in pomanjkljivosti, ki zahtevajo večjo pozornost in ukrepanje;
20. poudarja, da prizadevanja za večjo učinkovitost ne smejo privesti do tega, da bo zakonodaja slabše kakovosti ali da se bo Parlament odrekel lastnim ciljem; meni, da mora Parlament poleg prizadevanj za večjo učinkovitost ohranjati tudi ustrezne zakonodajne standarde in še naprej izpolnjevati svoje cilje, hkrati pa zagotavljati dobro zasnovo zakonodaje, se odzivati na jasno opredeljene potrebe in slediti načelu subsidiarnosti;
21. poudarja, da so izzivi na področju preglednosti vseprisotni in skupni vsem institucijam, zlasti pri doseganju sporazumov v prvi obravnavi; ugotavlja, da se je Parlament na te izzive ustrezno odzval s sprejetjem novih členov 70 in 70a svojega poslovnika;
22. izraža zaskrbljenost zaradi težav, ki še vedno obstajajo pri izvajanju rednega zakonodajnega postopka, zlasti v okviru skupne kmetijske politike (SKP), skupne ribiške politike (SRP) ter območja svobode, varnosti in pravice („stockholmskega programa“), pa tudi pri usklajevanju predpisov iz nekdanjega tretjega stebra s hierarhijo pravnih aktov iz Lizbonske pogodbe in na splošno v zvezi z vztrajno „asimetrijo“ glede preglednosti vključevanja Komisije v pripravljalno delo obeh vej zakonodajne oblasti; v zvezi s tem izpostavlja pomen prilagoditve delovnih metod Sveta, tako da bodo lahko predstavniki parlamenta sodelovali na nekaterih zasedanjih Sveta, ko je to upravičeno na podlagi načela medsebojnega lojalnega sodelovanja med institucijama;
23. opozarja, da je izbira pravilne pravne podlage, kot je poudarilo Sodišče, vprašanje ustavne narave, saj določa obstoj in obseg pristojnosti EU, postopke, ki jih je treba upoštevati, in pristojnosti posameznih institucionalnih akterjev, ki so vključeni v sprejemanje akta; zato obžaluje, da je moral Parlament zaradi izbire pravne podlage pri Sodišču večkrat vložiti tožbo za razglasitev ničnosti aktov, ki jih je sprejel Svet, med drugim za razglasitev ničnosti dveh aktov, ki sta bila sprejeta na podlagi zastarelega „tretjega stebra“, ko je že zdavnaj začela veljati Lizbonska pogodba[9];
24. opozarja na nevarnost, da bi zakonodajno pravico Parlamenta obšli z vključitvijo določb, ki bi jih bilo treba sprejeti po rednem zakonodajnem postopku, v predloge aktov Sveta zgolj z uporabo smernic Komisije ali neustreznih izvedbenih ali delegiranih aktov ali tako, da se ne bi predlagala zakonodaja, potrebna za izvajanje skupne trgovinske politike ali mednarodnih trgovinskih sporazumov in sporazumov o naložbah;
25. poziva Komisijo, naj bolje izkoristi predzakonodajno fazo, zlasti pa dragocene prispevke, zbrane na podlagi zelenih in belih knjig, ter naj Evropski parlament obravnava enakopravno Svetu in ga redno obvešča o pripravljalnem delu, ki ga opravljajo njene službe;
26. meni, da bi moral Parlament nadalje razviti in v celoti izkoristiti svojo avtonomno strukturo za ocenjevanje učinka vsakršnih bistvenih sprememb prvotnega predloga, ki ga je predložila Komisija;
27. poudarja, da bi moral tudi Evropski parlament okrepiti svoje avtonomne ocene učinka zakonodajnih predlogov in predlogov sprememb, obravnavanih v okviru zakonodajnega procesa, na temeljne pravice ter vzpostaviti mehanizme za spremljanje kršitev človekovih pravic;
28. obžaluje, da Komisija formalno sicer izpolnjuje svoje obveznosti, saj na zahteve Parlamenta v zvezi z zakonodajnimi pobudami odgovarja v roku treh mesecev, kljub temu pa ne posreduje vedno predlogov za nadaljnjo dejansko ali vsebinsko obravnavo;
29. zahteva, naj se z naslednjim pregledom Pogodb v celoti prizna pravica Parlamenta do zakonodajne pobude, v skladu s katero bi morala Komisija obvezno obravnavati vse zahteve, ki jih Parlament predloži v skladu s členom 225 PDEU, ter v primernem času predstaviti zakonodajne predloge;
30. meni, da je treba z naslednjim pregledom Pogodb omejiti pravico Komisije do umika zakonodajnih predlogov na tiste primere, v katerih se Parlament po sprejetju svojega stališča v prvi obravnavi strinja, da predlog zaradi spremenjenih okoliščin ni več utemeljen;
31. poudarja, da je Parlament načeloma pozdravil vključitev delegiranih aktov v člen 290 PDEU, s katerimi naj bi se zagotovil večji nadzor nad prenosom pooblastil, vendar poudarja, da prenos teh pooblastil, kot tudi ne izvedbenih pooblastil po členu 291, nikoli ni obvezen; priznava, da bi bilo treba uporabo delegiranih aktov upoštevati tam, kjer sta potrebni prožnost in učinkovitost, ki ju ni možno doseči z rednim zakonodajnim postopkom, pod pogojem, da so izrecno opredeljeni cilj, vsebina, področje uporabe in trajanje prenosa pooblastil ter so v temeljnem aktu jasno določeni pogoji prenosa; je zaskrbljen zaradi težnje Sveta, da vztraja pri izvedbenih aktih za določbe, pri katerih se lahko uporabijo temeljni akt ali delegirani akti; poudarja, da se lahko zakonodajalec odloči, da dovoli uporabo izvedbenih aktov za sprejetje zgolj tistih elementov, ki ne predstavljajo dodatne politične usmeritve; priznava, da člen 290 izrecno omejuje področje uporabe delegiranih aktov na nebistvene elemente zakonodajnega akta in da zaradi tega delegiranih aktov ni možno uporabljati za pravila, ki so temeljnega pomena za obravnavan zakonodajni predpis;
32. opozarja na potrebo po ustreznem razlikovanju med bistvenimi elementi posameznega zakonodajnega predloga, o katerih lahko odloča le zakonodajna oblast v samem zakonodajnem aktu, in nebistvenimi elementi, ki jih je mogoče dopolniti ali spremeniti s pomočjo delegiranih aktov;
33. se zaveda, da so delegirani akti lahko prožno in učinkovito orodje; izpostavlja pomen izbire med delegiranimi in izvedbenimi akti z vidika izpolnjevanja zahtev Pogodb in zaščite pristojnosti Parlamenta za sprejemanje predpisov ter od Komisije in Sveta ponovno zahteva, naj s Parlamentom dosežeta soglasje glede opredelitve meril za uporabo členov 290 in 291 PDEU, da se izvedbeni akti ne bodo uporabljali kot nadomestek za delegirane akte;
34. odločno poziva Komisijo, naj Parlament ustrezno vključi v pripravljalno fazo oblikovanja delegiranih aktov in v skladu z odstavkom 15 Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo državam članicam predloži vse pomembne informacije;
35. poziva Komisijo, naj izpolnjuje zahteve okvirnega sporazuma o dostopu strokovnjakov Parlamenta do sestankov strokovnih skupin Komisije in prepreči, da se obravnavajo kot „komitološki“ odbori, če obravnavajo vprašanja, ki niso povezana z izvedbenimi ukrepi v smislu Uredbe št. 182/2011;
36. poudarja, da je vključitev Listine o temeljnih pravicah v Lizbonsko pogodbo zelo pomembna in ima ustrezne posledice; poudarja, da je postala listina za institucije EU in države članice pri izvajanju prava Unije pravno zavezujoča, s čimer se osnovne vrednote spreminjajo v konkretne pravice;
37. opozarja, da je Lizbonska pogodba vpeljala novo pravico za sprožitev evropske državljanske pobude; poudarja, da je treba nujno odpraviti vse tehnične in birokratske prepreke, ki še vedno ovirajo učinkovito uporabo evropske državljanske pobude, ter spodbuja dejavno udeležbo državljanov pri oblikovanju politik EU;
38. poudarja, da se je vloga nacionalnih parlamentov z Lizbonsko pogodbo okrepila in da (lahko) ne samo nadzorujejo spoštovanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ampak tudi pozitivno prispevajo k političnemu dialogu; meni, da lahko dejavna vloga, ki jo lahko imajo nacionalni parlamenti pri usmerjanju članov Sveta ministrov, in dobro sodelovanje Evropskega parlamenta z nacionalnimi parlamenti pomagata vzpostaviti zdravo parlamentarno protiutež izvajanju izvršilne oblasti v okviru delovanja EU; se sklicuje tudi na obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov na podlagi člena 7(2) Protokola št. 2, ki navajajo, da zaradi širokega prenosa pooblastil po členu 290 PDEU v predlaganem aktu ni mogoče oceniti, ali bo konkretna zakonodaja dejansko v skladu z načelom subsidiarnosti;
Mednarodni odnosi
(pristojnosti Parlamenta in parlamentarni nadzor)
39. opozarja, da so se z Lizbonsko pogodbo okrepile vloga in pristojnosti Evropskega parlamenta na področju mednarodnih sporazumov, in poudarja, da sedanji mednarodni sporazumi vedno bolj pokrivajo področja, ki zadevajo vsakdanje življenje državljanov in ki po tradiciji in v skladu s primarnim pravom EU sodijo v področje uporabe rednega zakonodajnega postopka; meni, da je treba člen 218(10) PDEU, ki določa, da se Evropski parlament v vseh fazah postopka za sprejemanje mednarodnega sporazuma nemudoma in izčrpno obvesti, obvezno uporabljati na način, ki je združljiv s členom 10 PEU, na podlagi katerega delovanje Unije temelji na predstavniški demokraciji, v skladu s katero je potrebna preglednost in demokratična razprava o vprašanjih, o katerih se odloča;
40. ugotavlja, da sta bili zavrnitvi sporazuma SWIFT in ACTA primera, v katerih je Parlament uporabil svoje na novo pridobljene pristojnosti;
41. na podlagi člena 18 PEU poudarja odgovornost visokega predstavnika/podpredsednika, da zagotavlja doslednost zunanjega delovanja EU; nadalje poudarja, da je visoki predstavnik/podpredsednik v skladu s členoma 17 in 36 PEU odgovoren Parlamentu in ima do njega obveznosti po Pogodbi;
42. glede mednarodnih sporazumov opozarja na pravico Parlamenta, da od Sveta zahteva, naj ne dovoli začetka pogajanj, dokler Parlament ne sporoči svojega stališča o predlaganem pogajalskem mandatu, in meni, da bi bilo treba premisliti o okvirnem sporazumu s Svetom;
43. poudarja, da je treba zagotoviti, da Komisija predhodno obvesti Parlament o svojih načrtih za začetek mednarodnih pogajanj, tako da ima slednji realno možnost, da poda argumentirano mnenje o pogajalskih mandatih, ter da se mnenje Parlamenta upošteva; vztraja, da bi morali mednarodni dogovori vključevati ustrezna pogojevanja, da bi bili skladni s členom 21 PEU;
44. pripisuje velik pomen vključitvi določb o človekovih pravicah v mednarodne sporazume in poglavij o trajnostnem razvoju v trgovinske in naložbene sporazume ter izraža zadovoljstvo s pobudami Parlamenta za sprejetje časovnih načrtov za ključna pogojevanja; opozarja Komisijo, da je treba upoštevati stališča in resolucije Parlamenta ter zagotoviti povratne informacije o tem, kako so bili vključeni v pogajanja o mednarodnih sporazumih in pripravo zakonodaje; izraža upanje, da bodo instrumenti, potrebni za razvoj naložbene politike EU, pravočasno postali operativni;
45. glede na pogoje o recipročnosti meni, da bi bilo treba preučiti možnost, da poslanci Parlamenta sodelujejo v pogajanjih o mednarodnih sporazumih kot opazovalci;
46. v skladu s členom 218(10) PDEU zahteva, da mora biti Parlament v vseh fazah postopkov za sklepanje mednarodnih sporazumov, vključno s sporazumi na področju skupne zunanje in varnostne politike, nemudoma, v celoti in natančno obveščen ter da mu je treba v skladu z ustreznimi postopki in pogoji omogočiti dostop do pogajalskih besedil Unije, s čimer bi mu omogočili, da bo svojo končno odločitev sprejel na podlagi izčrpnega poznavanja zadevnega vprašanja; poudarja, da bi morali imeti člani odborov, ki jih to zadeva, dostop do pogajalskih mandatov in drugih pomembnih pogajalskih dokumentov, sicer ta določba nima smisla;
47. sicer spoštuje načelo, da odobritev mednarodnih sporazumov s strani Parlamenta ne more biti pogojna, vendar poudarja, da ima Parlament pravico podati priporočila za uporabo sporazumov v praksi; v ta namen Komisijo poziva, naj Parlamentu posreduje redna poročila o izvajanju mednarodnih sporazumov, vključno s pogoji v povezavi s človekovimi pravicami in drugimi pogoji sporazumov;
48. opozarja, da je treba preprečiti začasno uporabo mednarodnih sporazumov, dokler jih Parlament ne odobri, razen če se Parlament odloči za izjemo; poudarja, da Svet v svojem sklepu o sklenitvi sporazuma ne more sam sprejemati pravil, ki so potrebna za notranjo uporabo mednarodnih sporazumov, in da je treba v celoti spoštovati ustrezne zakonodajne postopke na podlagi Pogodb;
49. znova poudarja, da mora Parlament sprejeti potrebne ukrepe za spremljanje izvajanja mednarodnih sporazumov;
50. vztraja, da bi moral Parlament sodelovati pri odločanju o prekinitvi ali prenehanju mednarodnih sporazumov, za sklenitev katerih je bila potrebna njegova odobritev;
51. poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj v skladu z izjavo o politični odgovornosti okrepi sistematična predhodna posvetovanja s Parlamentom o novih strateških dokumentih, političnih dokumentih in mandatih;
52. v skladu z zavezo, ki jo je dala visoka predstavnica/podpredsednica v izjavi o politični odgovornosti, poziva k čimprejšnjemu zaključku pogajanj za medinstitucionalni sporazum med Evropskim parlamentom, Svetom in visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o dostopu Evropskega parlamenta do zaupnih informacij s področja skupne zunanje in varnostne politike, ki jih hranita Svet in Evropska služba za zunanje delovanje;
53. ponavlja svoj poziv za politično poročanje delegacij Unije glavnim nosilcem funkcij Parlamenta na podlagi reguliranega dostopa;
54. poziva k sprejetju štiristranskega memoranduma o soglasju med Evropskim parlamentom, Svetom, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje o skladnem in učinkovitem zagotavljanju informacij s področja zunanjih odnosov;
55. opozarja, da je Parlament sedaj polnopravni institucionalni akter na področju varnostne politike in je zato upravičen, da dejavno sodeluje pri določanju lastnosti in prednostnih nalog te politike ter vrednotenju instrumentov s tega področja, kar naj bo proces, ki ga skupaj izvajajo Evropski parlament, nacionalni parlamenti in Svet; meni, da bi Evropski parlament moral imeti ključno vlogo pri ocenjevanju in opredelitvi politik za notranjo varnost, saj te močno vplivajo na temeljne pravice vseh, ki živijo v EU; zato poudarja, da je treba zagotoviti, da so te politike v pristojnosti edine neposredno izvoljene evropske institucije za preverjanje in demokratični nadzor;
56. poudarja, da je bilo s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) področje uporabe izključne pristojnosti Unije na področju skupne trgovinske politike razširjeno in sedaj zajema vse trgovinske vidike kot tudi neposredne tuje naložbe; poudarja, da je zdaj Parlament v celoti pristojen, da skupaj s Svetom odloča o pripravi zakonodaje in potrjevanju trgovinskih in naložbenih sporazumov;
57. poudarja pomen, ki ga ima lojalno in učinkovito sodelovanje institucij EU v okviru njihovih pristojnosti pri odločanju o zakonodaji in mednarodnih sporazumih, da bi se predvidela trgovinska in gospodarska gibanja, opredelile prednostne naloge in možnosti, uvedle srednje- in dolgoročne strategije, določili mandati mednarodnih sporazumov, analizirala/pripravila in sprejela zakonodaja ter spremljalo izvajanje trgovinskih in naložbenih sporazumov ter dolgoročnih pobud na področju trgovinske politike;
58. poudarja, da je treba nadaljevati razvoj učinkovitih zmogljivosti, tudi z dodelitvijo potrebnega osebja in finančnih virov, da bi dejavno opredelili in dosegli politične cilje na področju trgovine in naložb, obenem pa zagotovili pravno varnost, učinkovitost zunanjih ukrepov EU in spoštovanje načel in ciljev, zapisanih v Pogodbah;
59. poudarja, da je treba zagotoviti stalen pretok pravočasnih, točnih, izčrpnih in nepristranskih informacij, ki omogočajo kakovostno analizo, potrebno za okrepitev pristojnosti in odgovornosti oblikovalcev politik Parlamenta, kar bo vodilo k več medinstitucionalne sinergije na področju skupne trgovinske politike, ter zagotoviti, da bo Parlament v vseh fazah v celoti in točno obveščen, tudi z dostopom do pogajalskih besedil Unije v skladu z ustreznimi postopki in pogoji, ter da bo Komisija proaktivna in storila vse za zagotovitev takega pretoka informacij; nadalje poudarja pomen zagotavljanja informacij Parlamentu za preprečevanje neželenih situacij, ki bi lahko privedle do nesporazumov med institucijami, in v zvezi s tem pozdravlja redne informativne sestanke o tehničnih vidikih, ki jih Komisija sklicuje na različne teme; obžaluje, da so v številnih primerih ustrezne informacije prišle do Parlamenta po drugih poteh, namesto od Komisije;
60. znova poudarja, da morajo institucije sodelovati pri izvajanju Pogodb, sekundarne zakonodaje in okvirnega sporazuma in da mora Komisija med pripravo, sprejetjem in izvajanjem zakonodaje na področju skupne trgovinske politike delati neodvisno in pregledno, ter meni, da ima osrednjo vlogo v celotnem procesu;
Dogajanje na ustavnem področju
(medinstitucionalni odnosi in sporazumi)
61. poudarja, da mora Komisija v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) prevzeti pobude za doseganje medinstitucionalnih dogovorov o letnem in večletnem načrtovanju Unije; opozarja na potrebo po zgodnejšem vključevanju ne le Parlamenta, temveč tudi Sveta v pripravo letnega delovnega programa Komisije in izpostavlja pomen zagotavljanja realističnih in zanesljivih načrtov, ki jih bo mogoče učinkovito izvajati in ki bodo zagotovili podlago za medinstitucionalno načrtovanje; meni, da bi bilo za okrepitev politične odgovornosti Komisije do Parlamenta mogoče predvideti vmesni pregled, v okviru katerega bi ocenili, kako Komisija v celoti vzeto uresničuje svoj napovedani mandat;
62. poudarja, da člen 17(8) PEU izrecno zapoveduje načelo politične odgovornosti Komisije Evropskemu parlamentu, kar je bistveno za pravilno delovanje političnega sistema EU;
63. poudarja, da ima Parlament v skladu s členom 48(2) PEU pravico predlagati spremembe Pogodb in da bo to pravico uveljavil za predstavitev novih zamisli o prihodnosti Evrope in institucionalnem okviru EU;
64. meni, da so okvirni sporazum, sklenjen med Parlamentom in Komisijo, in njegove redne posodobitve nujne za krepitev in razvoj strukturiranega sodelovanja med obema institucijama;
65. pozdravlja dejstvo, da je okvirni sporazum iz leta 2010 znatno okrepil politično odgovornost Komisije do Parlamenta;
66. poudarja, da pravila glede dialoga in dostopa do informacij Parlamentu omogočajo celovitejši parlamentarni nadzor nad dejavnostmi Komisije, kar prispeva k temu, da Komisija enakopravno obravnava Parlament in Svet;
67. ugotavlja, da bi bilo treba nekatere določbe veljavnega okvirnega sporazuma še naprej izvajati in razvijati; predlaga, naj sedanji Parlament pred iztekom svojega mandata sprejme splošne usmeritve za izboljšave na tem področju, tako da bodo tovrstni predlogi lahko obravnavani v novem sklicu Parlamenta;
68. poziva Komisijo, naj konstruktivno razmisli o obstoječem okvirnem sporazumu in njegovem izvajanju in nameni posebno pozornost pogajanjem o mednarodnih sporazumih ter njihovi sklenitvi in izvajanju;
69. meni, da bi v tem mandatu morali v celoti preučiti možnosti za krepitev politične odgovornosti izvršne veje oblasti in poenostavitev določb o zakonodajnem in političnem sodelovanju, ki jih zagotavljajo veljavne Pogodbe;
70. opozarja, da je treba številna vprašanja, kot so delegirani akti, izvedbeni ukrepi, ocene učinka, obravnava zakonodajnih pobud in poslanskih vprašanj, posodobiti na podlagi izkušenj, pridobljenih v sedanjem mandatnem obdobju;
71. obžaluje, da doslej ni bilo nobenega odziva na večkratne pozive Parlamenta k ponovnim pogajanjem o spremembi Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003, da bi tako upoštevali novo zakonodajno okolje, ki ga prinaša Lizbonska pogodba, utrdili obstoječo najboljšo prakso in sporazum posodobili v skladu z agendo za pametno pravno ureditev;
72. poziva Svet ministrov, naj izrazi svoje stališče glede možnosti sodelovanja v tristranskem sporazumu s Parlamentom in Komisijo zavoljo doseganja nadaljnjega napredka glede vprašanj, ki so bila zaenkrat omenjena v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje;
73. meni, da bi morale biti zadeve, povezane izključno z odnosi med Parlamentom in Komisijo, tudi v prihodnje obravnavane v dvostranskem okvirnem sporazumu; poudarja, da Parlament ne bo sprejel ničesar, kar bi bilo slabše od tega, kar je bilo doseženo na podlagi veljavnega okvirnega sporazuma;
74. meni, da je eden od glavnih izzivov za ustavni okvir Lizbonske pogodbe tveganje, da bi medvladni model ogrozil metodo Skupnosti, s čimer bi oslabil vlogo Parlamenta in Komisije v korist institucij, ki zastopajo vlade držav članic;
75. poudarja, da člen 2 PEU vsebuje seznam skupnih vrednot, na katerih temelji Unija; verjame, da bi morale tako Unija kot države članice ustrezno zagotavljati spoštovanje teh vrednot; poudarja, da bi bilo treba za zaščito vrednot Unije vzpostaviti ustrezen zakonodajni in institucionalni sistem;
76. poziva vse institucije EU ter vlade in parlamente držav članic, naj z novim institucionalnim in pravnim okvirom, vzpostavljenim z Lizbonsko pogodbo, oblikujejo celovito notranjo politiko na področju človekovih pravic, ki bo na nacionalni ravni in na ravni EU zagotavljala učinkovite mehanizme odgovornosti za obravnavo kršitev človekovih pravic;
77. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
- [1] UL C 70, 8.3.2012, str. 98.
- [2] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0462.
- [3] Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0323.
- [4] UL L 304, 20.11.2010, str. 47.
- [5] UL C 298, 30.11.2002, str.1.
- [6] UL C 212 E, 5.8.2010, str. 37.
- [7] UL C 210, 3.8.2010, str. 1.
- [8] Medinstitucionalni sporazum z dne 20. novembra 2002 med Evropskim parlamentom in Svetom o dostopu Evropskega parlamenta do informacij Sveta občutljive narave na področju varnostne in obrambne politike (UL C 298, 30.11.2002, str. 1).
- [9] Glej Sklep Sveta 2013/129/EU z dne 7. marca 2013 o uvedbi nadzornih ukrepov za 4-metilamfetamin in Izvedbeni sklep Sveta 2013/496/EU z dne 7. oktobra 2013 o uvedbi nadzornih ukrepov za 5-(2-aminopropil)indol.
OBRAZLOŽITEV
To poročilo je namenjeno oceni izvajanja Lizbonske pogodbe, zlasti pa analizi posledic najpomembnejših sprememb, ki jih je ta od pričetka veljavnosti vnesla v medinstitucionalne odnose med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo.
Poročevalec v tem okviru in ob upoštevanju dejstva, da je namen Lizbonske pogodbe okrepiti demokratičnost Evropske unije, najprej poudari potrebo po bolj neposredni povezavi med izbiro volivcev in izvolitvijo predsednika Komisije. Čeprav Lizbonska pogodba vloge Komisije kot „motorja“, ki poganja dejavnosti Evropske unije, ne postavlja pod vprašaj, pa je Komisija v preteklih štirih letih dejansko izgubila del svojega političnega vpliva znotraj institucionalne strukture Unije. Takšno zmanjšanje pristojnosti Komisije je v veliki meri povezano z gospodarsko in finančno krizo, ki daje prednost posredovanju Evropskega sveta in uveljavljanju njegovih pristojnosti, obenem pa podpira delovanje medvladnega procesa, kar škoduje metodi Skupnosti.
Zavoljo sedanjega stanja in dejstva, da poglabljanje evropskega povezovanja in varstvo metode Skupnosti zahtevata močnejšo Komisijo, ki ima ključno vlogo v institucionalnem okviru Evropske unije, je treba nujno preučiti vse možne rešitve za krepitev demokratične legitimnosti Komisije, njenega političnega vpliva in učinkovitosti bodisi na podlagi veljavnih Pogodb bodisi v okviru prihodnjega pregleda teh Pogodb.
Poročevalec na podlagi veljavnih Pogodb in v pričakovanju volitev v Evropski parlament, ki bodo potekale leta 2014, podpira predlog, ki predvideva, da bi kandidate za predsednika Komisije imenovale evropske politične stranke. Kljub temu pa poročevalec meni, da bi bilo treba ob naslednjem pregledu Pogodb podrobno analizirati vprašanje legitimnosti Komisije. Poročevalec s tega vidika in ne glede na to, ali bo izbran parlamentarni model ali pristop, ki temelji na neposredni izvolitvi predsednika Komisije, meni, da je treba preprečiti pretirano prevlado parlamentarnega odločanja v tem sistemu in da je treba upoštevati načelo delitve oblasti ne glede na krepitev pristojnosti Parlamenta na področju nadzora. Poročevalec prav zato in zavoljo krepitve pristojnosti Parlamenta na področju nadzora predlaga zmanjšanje večine, ki je v skladu s členom 234 PDEU sedaj potrebna za vložitev predloga nezaupnice zoper Komisijo, poziva kandidata za predsednika Komisije k predstavitvi svojega političnega programa v Evropskem parlamentu in opozarja na pomen letnega in večletnega načrtovanja Unije. Da bi preprečili pretirano prevlado parlamentarnega odločanja v tem sistemu, pa poročevalec meni, da bi bilo treba na podlagi načela delitve oblasti predsedniku Komisije podeliti več avtonomije pri izbiri članov svoje ekipe in da predsednik Komisije ne bi smel biti prisiljen k zahtevam po odstopu komisarjev. Poročilo se zato ne sklicuje na glasovanje o nezaupnici zoper posamezne komisarje.
Poročevalec z vidika učinkovitosti Komisije in glede na to, da do predvidenega zmanjšanja v sestavi Komisije, ki ga zahteva člen 17(1) PEU, ne bo prišlo leta 2014, saj je Evropski svet na zahtevo irske vlade sprejel drugačen sklep, predlaga vzpostavitev sistema popolnoma enakopravne rotacije med komisarji, pristojnimi za posamezna delovna področja, in komisarji brez opredeljenega delovnega področja, ki bo odražal demografski in geografski razpon vseh držav članic. Ta sistem bi izboljšal delovanje Komisije z zagotavljanjem relativne stabilnosti števila in vsebine delovnih področij in lajšanjem postopkov notranjega usklajevanja, obenem pa zagotovil zastopanost posebnih značilnosti in interesov vseh držav članic v postopku odločanja znotraj Komisije. Vsi komisarji bi morali v ta namen imeti enak pravni položaj, pravica komisarjev brez opredeljenega delovnega področja do sodelovanja v postopku odločanja pa bi morala biti v celoti priznana.
Poročevalec ob upoštevanju dejstva, da je Lizbonska pogodba znatno okrepila vlogo Evropskega parlamenta in mu podelila pomembne nove pristojnosti na področju zakonodaje Evropske unije in mednarodnih sporazumov, prav tako poda oceno o uspešnosti Parlamenta in Komisije ter njunem sodelovanju na teh področjih. Poročevalec v zvezi s tem sklene, da je Parlamentu sicer uspelo doseči priznanje svojih novih pristojnosti in svoje vloge odgovornega sozakonodajalca ter da je dosegel tudi pomemben napredek v svojih odnosih s Komisijo, vendar ostajajo še številna vprašanja in pomanjkljivosti, in sicer v zvezi z izmenjavo informacij, delegiranimi in izvedbenimi akti, ocenami učinka ter obravnavo zakonodajnih pobud in poslanskih vprašanj, ki zahtevajo večjo pozornost in ukrepanje.
Poročevalec ob upoštevanju načela medsebojnega lojalnega sodelovanja med institucijama nenazadnje poda tudi nekaj priporočil glede pregleda Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo in poziva Svet, naj s Parlamentom in Komisijo sodeluje v ločenem tristranskem sporazumu za nadaljnji razvoj na področju nekaterih tehničnih vprašanj, ki so že urejena v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje, dvostranskem sporazumu med Parlamentom in Svetom ministrov, deloma pa tudi v okvirnem sporazumu.
MNENJE Odbora za mednarodno trgovino (21.1.2014)
za Odbor za ustavne zadeve
o izvajanju Lizbonske pogodbe v zvezi z Evropskim parlamentom
(2013/2130(INI))
Pripravljavec mnenja: Vital Moreira
POBUDE
Odbor za mednarodno trgovino poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. poudarja, da je bilo s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) področje uporabe izključne pristojnosti Unije na področju skupne trgovinske politike razširjeno in sedaj zajema vse trgovinske vidike kot tudi neposredne tuje naložbe; poudarja, da je zdaj Parlament v celoti pristojen, da skupaj s Svetom odloča o pripravi zakonodaje in potrjevanju trgovinskih in naložbenih sporazumov;
2. ugotavlja, da je Parlament, odkar je začela veljati Pogodba o delovanju Evropske unije, dokazal, da je predan in odgovoren sozakonodajalec, da je bilo sodelovanje med Parlamentom in Komisijo na splošno pozitivno in je temeljilo na tekoči komunikaciji in pristopu, usmerjenem v sodelovanje;
3. poudarja pomen, ki ga ima lojalno in učinkovito sodelovanje institucij EU v okviru njihovih pristojnosti pri odločanju o zakonodaji in mednarodnih sporazumih, da bi se predvidela trgovinska in gospodarska gibanja, opredelile prednostne naloge in možnosti, uvedle srednje- in dolgoročne strategije, določili mandati mednarodnih sporazumov, analizirala/pripravila in sprejela zakonodaja ter spremljalo izvajanje trgovinskih in naložbenih sporazumov ter dolgoročnih pobud na področju trgovinske politike;
4. poudarja, da je treba nadaljevati postopek razvoja učinkovitih zmogljivosti, tudi z dodelitvijo potrebnega osebja in finančnih virov, da bi dejavno opredelili in dosegli politične cilje na področju trgovine in naložb, obenem pa zagotovili pravno varnost, učinkovitost zunanjih ukrepov EU in spoštovanje načel in ciljev, zapisanih v Pogodbah;
5. pripisuje velik pomen vključitvi določb o človekovih pravicah v mednarodne sporazume in poglavij o trajnostnem razvoju v trgovinske in naložbene sporazume ter izraža zadovoljstvo s pobudami Parlamenta za sprejetje časovnih načrtov za ključne pogoje; opozarja Komisijo, da je treba upoštevati stališča in resolucije Parlamenta ter zagotoviti povratne informacije o tem, kako so bili vključeni v pogajanja o mednarodnih sporazumov in pripravo zakonodaje; izraža upanje, da bodo instrumenti, potrebni za razvoj naložbene politike EU, pravočasno postali operativni;
6. poudarja, da je treba zagotoviti stalen pretok pravočasnih, točnih, izčrpnih in nepristranskih informacij, ki omogočajo kakovostno analizo, potrebno za okrepitev pristojnosti in odgovornosti oblikovalcev politik Parlamenta, kar bo vodilo k več medinstitucionalne sinergije na področju skupne trgovinske politike, ter zagotoviti, da bo Parlament v vseh fazah v celoti in točno obveščen, tudi z dostopom do pogajalskih besedil Unije v skladu z ustreznimi postopki in pogoji, ter da bo Komisija proaktivna in storila vse za zagotovitev takega pretoka informacij; nadalje poudarja pomen zagotavljanja informacij Parlamentu za preprečevanje neželenih situacij, ki bi lahko privedle do nesporazumov med institucijami, in v zvezi s tem pozdravlja redne informativne sestanke o tehničnih vidikih, ki jih Komisija sklicuje na različne teme; obžaluje dejstvo, da so v številnih primerih ustrezne informacije prišle do Parlamenta po drugih poteh, namesto od Komisije;
7. znova poudarja, da morajo institucije sodelovati pri izvajanju Pogodb, sekundarne zakonodaje in okvirnega sporazuma[1] in da mora Komisija med pripravo, sprejetjem in izvajanjem zakonodaje na področju skupne trgovinske politike delati neodvisno in pregledno, ter meni, da je njena vloga osrednjega pomena v celotnem procesu;
8. poziva Komisijo, naj konstruktivno razmisli o obstoječem okvirnem sporazumu in njegovem izvajanju in nameni posebno pozornost pogajanjem o mednarodnih sporazumih, njihovem sprejetju in izvajanju;
9. spodbuja institucije, naj tesno sodelujejo pri delegiranih in izvedbenih aktih; razume, da so lahko delegirani akti prožno in učinkovito orodje, vendar poudarja, da je treba v celoti spoštovati pravice in odgovornost Parlamenta, tudi preko skladnosti s temeljnim aktom, in zagotavljati pravočasne in popolne informacije, da se Parlamentu omogoči ustrezen nadzor delegiranih aktov; pri tem poudarja, da bi sprejetje delegiranih aktov brez ustrezne obveščenosti ali pod časovnim pritiskom lahko oslabilo nadzor Parlamenta; po drugi strani pozdravlja udeležbo Parlamenta na srečanjih strokovnjakov, kot jo določa okvirni sporazum, za zagotovitev, da so osnutki vseh aktov, ki jih sprejme Komisija, pripravljeni v ustrezni obliki, s čimer se je mogoče izogniti morebitnim tehničnim ugovorom zakonodajalca; vztraja, da je treba uporabo izvedbenih aktov omejiti na primere, v katerih so pravno upravičeni, in da se ne smejo uporabljati kot nadomestilo delegiranih aktov; izraža upanje, da v prihodnosti zamude pri sprejetju zakonodaje na področju trgovanja ne bodo tako dolge, kot je bilo v primeru nove ureditve delegiranih/izvedbenih aktov;
10. opozarja na nevarnost, da bi pravico Parlamenta, da sprejema predpise, obšli z vključitvijo določb, ki bi jih morali sprejeti z rednim zakonodajnim postopkom, v predloge aktov Sveta zgolj z uporabo smernic Komisije ali izvedbenih ali delegiranih aktov, ki so neprimerni, ali s tem, da se ne bi predlagala zakonodaja, potrebna za izvajanje skupne trgovinske politike ali mednarodnih trgovinskih sporazumov in sporazumov o naložbah;
11. glede mednarodnih sporazumov opozarja na pravico Parlamenta, da od Sveta zahteva, naj ne dovoli začetka pogajanj, dokler Parlament ne sporoči svojega stališča o predlaganem pogajalskem mandatu, in meni, da bi bilo treba premisliti o okvirnem sporazumu s Svetom; opozarja Komisijo, da se je treba, razen v primerih, ko Parlament poda izrecno dovoljenje, izogibati začasni uporabi trgovinskih sporazumov, preden Parlament da soglasje k njihovi sklenitvi, da bi se v celoti spoštovalo načelo lojalnega sodelovanja in preprečila pravna negotovost; meni, da bi Parlament moral sprejeti potrebne ukrepe za spremljanje izvajanja mednarodnih sporazumov in izpolnjevanja obveznosti iz teh sporazumov.
12. meni, da bi bilo treba glede na interese obeh strani za izmenjavo informacij in najboljših praks v zvezi z mešanimi sporazumi in nadzorom nad izvršno vejo oblasti resno razmisliti o večjem vključevanju nacionalnih parlamentov in strokovnjakov v delo Parlamenta.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
21.1.2014 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
27 0 2 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Laima Liucija Andrikienė, Maria Badia i Cutchet, David Campbell Bannerman, Daniel Caspary, María Auxiliadora Correa Zamora, Christofer Fjellner, Yannick Jadot, Metin Kazak, Franziska Keller, Bernd Lange, David Martin, Vital Moreira, Paul Murphy, Godelieve Quisthoudt-Rowohl, Niccolò Rinaldi, Helmut Scholz, Peter Šťastný, Robert Sturdy, Henri Weber, Jan Zahradil, Paweł Zalewski |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Catherine Bearder, Béla Glattfelder, Syed Kamall, Elisabeth Köstinger, Katarína Neveďalová, Tokia Saïfi, Peter Skinner, Jarosław Leszek Wałęsa |
||||
|
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Sophie Auconie, Franco Frigo |
||||
- [1] UL L 304, 20.11.2010, str. 47.
MNENJE Odbora za pravne zadeve (23.1.2014)
za Odbor za ustavne zadeve
o izvajanju Lizbonske pogodbe v zvezi z Evropskim parlamentom
(2013/2130(INI))
Pripravljavka mnenja: Eva Lichtenberger
POBUDE
Odbor za pravne zadeve poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. poudarja, da je bil namen Lizbonske pogodbe doseči napredek pri zagotavljanju preglednejših in bolj demokratičnih postopkov odločanja, kar izraža zavezo iz Pogodbe o tesnejši zvezi med narodi Evrope, v kateri se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani, in sicer tako da se okrepi vloga Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov in s tem zagotovijo bolj demokratični in preglednejši postopki za sprejemanje aktov Unije, ki so bistveni glede na učinek, ki ga imajo na državljane in podjetja; opozarja, da je uresničitev tega demokratičnega cilja ogrožena, če institucije EU ne spoštujejo svojih medsebojnih pristojnosti, postopkov, določenih v Pogodbah, in načela lojalnega sodelovanja;
2. opozarja, da je izbira pravilne pravne podlage, kot je poudarilo Sodišče, vprašanje ustavne narave, saj določa obstoj in obseg pristojnosti EU, postopke, ki jih je treba upoštevati, in zadevne pristojnosti institucionalnih akterjev, ki so vključeni v sprejemanje akta; zato obžaluje, da je moral Parlament zaradi izbire pravne podlage pri Sodišču večkrat vložiti tožbo za razglasitev ničnosti aktov, ki jih je sprejel Svet, med drugim za razglasitev ničnosti dveh aktov, ki sta bila sprejeta na podlagi zastarelega „tretjega stebra“, ko je že zdavnaj začela veljati Lizbonska pogodba[1];
3. opozarja, da so se z Lizbonsko pogodbo okrepile vloga in pristojnosti Evropskega parlamenta na področju mednarodnih sporazumov, in poudarja, da sedanji mednarodni sporazumi vedno bolj pokrivajo področja, ki zadevajo vsakdanje življenje državljanov in ki po tradiciji in v skladu s primarnim pravom EU sodijo v področje uporabe rednega zakonodajnega postopka; meni, da je treba člen 218(10) PDEU, ki določa, da se Evropski parlament v vseh fazah postopka za sprejemanje mednarodnega sporazuma nemudoma in izčrpno obvesti, obvezno uporabljati na način, ki je združljiv s členom 10 PEU, na podlagi katerega delovanje Unije temelji na predstavniški demokraciji, v skladu s katero so potrebne preglednost in demokratične razprave o vprašanjih, o katerih se odloča;
4. poudarja, da bi bilo treba Parlamentu glede na to, da lahko pri mednarodnih sporazumih samo da ali zavrne svoje soglasje, omogočiti, da v pogajanjih pred iztekom pogajalskega mandata izrazi obrazloženo mnenje o ciljih, ki jih uresničuje Evropska unija; v zvezi s tem obžaluje težave, na katere je Parlament naletel na primer pri pogajanjih za sklenitev Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) o izjemah glede avtorskih pravic za slepe in slabovidne, in poudarja, da bi pravočasno obveščanje Parlamenta in upoštevanje njegovih stališč tudi olajšalo pridobitev njegovega poznejšega soglasja;
5. ugotavlja, da so bile naloge Evropskega sveta, ko je bil z Lizbonsko pogodbo opredeljen kot institucija, določene v členu 15 PEU, in sicer da „daje Uniji potrebne spodbude za njen razvoj in zanjo opredeljuje splošne politične usmeritve in prednostne cilje“, ne opravlja pa zakonodajne funkcije; poudarja, da je Evropski svet posegel v zakonodajni postopek, ko se je odločil, da bo črtal posamezne dele iz besedil, o katerih sta Parlament in Svet že dosegla soglasje; v zvezi s tem opozarja na de facto črtanje členov 6 do 8 dogovorjenega predloga uredbe o evropskem patentu z enotnim učinkom in meni, da tako poseganje Evropskega sveta ni zakonito[2];
6. poudarja, da je Parlament načeloma pozdravil vključitev delegiranih aktov v člen 290 PDEU, s katerimi naj bi se zagotovil večji nadzor nad prenosom pooblastil, vendar poudarja, da prenos teh pooblastil, kot tudi ne izvedbenih pooblastil po členu 291, nikoli ni obvezen; priznava, da bi bilo treba uporabo delegiranih aktov upoštevati tam, kjer sta potrebni prožnost in učinkovitost, ki ju ni možno doseči z rednim zakonodajnim postopkom, pod pogojem, da so izrecno opredeljeni cilj, vsebina, področje uporabe in trajanje prenosa pooblastil ter so v temeljnem aktu jasno določeni pogoji prenosa; je zaskrbljen zaradi težnje Sveta, da vztraja pri izvedbenih aktih za določbe, pri katerih se lahko uporabijo temeljni akt ali delegirani akti; poudarja, da se lahko zakonodajalec odloči, da dovoli uporabo izvedbenih aktov za sprejetje zgolj tistih elementov, ki ne predstavljajo dodatne politične usmeritve; priznava, da člen 290 izrecno omejuje področje uporabe delegiranih aktov na nebistvene elemente zakonodajnega akta in da zaradi tega delegiranih aktov ni možno uporabljati za pravila, ki so temeljnega pomena za obravnavan zakonodajni predpis;
7. poudarja, da se je vloga nacionalnih parlamentov z Lizbonsko pogodbo okrepila in da (lahko) ne samo nadzorujejo spoštovanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ampak tudi pozitivno prispevajo k političnemu dialogu; meni, da lahko dejavna vloga, ki jo lahko imajo nacionalni parlamenti pri usmerjanju članov Sveta ministrov, in dobro sodelovanje Evropskega parlamenta z nacionalnimi parlamenti pomagata vzpostaviti zdravo parlamentarno protiutež izvajanju izvršilne oblasti v okviru delovanja EU. sklicuje se tudi na obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov na podlagi člena 7(2) Protokola št. 2, ki navajajo, da zaradi širokega prenosa pooblastil po členu 290 PDEU v predlaganem aktu ni mogoče oceniti, ali bo konkretna zakonodaja dejansko v skladu z načelom subsidiarnosti;
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
21.1.2014 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
20 1 1 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Raffaele Baldassarre, Sebastian Valentin Bodu, Françoise Castex, Christian Engström, Marielle Gallo, Giuseppe Gargani, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Sajjad Karim, Klaus-Heiner Lehne, Antonio López-Istúriz White, Antonio Masip Hidalgo, Alajos Mészáros, Bernhard Rapkay, Evelyn Regner, Francesco Enrico Speroni, Rebecca Taylor, Alexandra Thein, Cecilia Wikström, Tadeusz Zwiefka |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Eva Lichtenberger, Angelika Niebler, Axel Voss |
||||
|
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
María Irigoyen Pérez |
||||
- [1] Glej Sklep Sveta 2013/129/EU z dne 7. marca 2013 o uvedbi nadzornih ukrepov za 4-metilamfetamin in Izvedbeni sklep Sveta 2013/496/EU z dne 7. oktobra 2013 o uvedbi nadzornih ukrepov za 5-(2-aminopropil)indol.
- [2] Odločitev Evropskega sveta o dejanskem črtanju zgoraj navedenih členov iz predloga uredbe je bila sprejeta 29. junija 2012.
MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (31.1.2014)
za Odbor za ustavne zadeve
o izvajanju Lizbonske pogodbe v zvezi z Evropskim parlamentom
(2013/2130(INI))
Pripravljavec mnenja: Nuno Melo
POBUDE
Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. poudarja da so se zakonodajne pristojnosti Evropskega parlamenta okrepile s povečano uporabo postopka soodločanja od začetka veljavnosti Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU); poudarja, da se pravni akti o pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah in policijskem sodelovanju zdaj praviloma sprejemajo po rednem zakonodajnem postopku; obžaluje dejstvo, da so več kot štiri leta po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe še vedno v uporabi postopki za izvajanje aktov iz nekdanjega tretjega stebra, ki pogosto izključujejo Parlament ali predvidevajo le posvetovanje z njim; poziva Komisijo, naj v svoj delovni program vključi predloge, s katerimi se bo akte nekdanjega tretjega stebra uskladilo z Lizbonsko pogodbo, torej naj jih prilagodi novi normativni hierarhiji temeljnih, delegiranih in izvedbenih aktov;
2. poudarja, da člen 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) vsebuje seznam skupnih vrednot, na katerih temelji Unija; verjame, da bi morale tako Unija kot države članice ustrezno zagotavljati spoštovanje teh vrednot; poudarja, da bi morali za zaščito vrednot Unije vzpostaviti ustrezen zakonodajni in institucionalni sistem;
3. opozarja, da je Parlament sedaj polnopravni institucionalni akter na področju varnostne politike in je zato upravičen, da dejavno sodeluje pri določanju lastnosti in prednostnih nalog te politike ter vrednotenju instrumentov s tega področja, kar naj bo postopek, ki ga skupaj izvajajo Evropski parlament, nacionalni parlamenti in Svet; meni, da bi Evropski parlament moral imeti ključno vlogo pri ocenjevanju in opredelitvi politik za notranjo varnost, saj te močno vplivajo na temeljne pravice vseh, ki živijo v EU; zato poudarja, da je treba zagotoviti, da so te politike v pristojnosti edine neposredno izvoljene evropske institucije za preverjanje in demokratični nadzor;
4. poudarja, da je vključitev Listine o temeljnih pravicah v Lizbonsko pogodbo zelo pomembna in ima ustrezne posledice; poudarja, da je postala listina za institucije EU in države članice pri izvajanju prava Unije pravno zavezujoča, s čimer se osnovne vrednote spreminjajo v konkretne pravice;
5. poziva vse institucije EU ter vlade in parlamente držav članic, naj z novim institucionalnim in pravnim okvirom, vzpostavljenim z Lizbonsko pogodbo, oblikujejo celovito notranjo politiko na področju človekovih pravic, ki bo na nacionalni ravni in na ravni EU zagotavljala učinkovite mehanizme odgovornosti za obravnavo kršitev človekovih pravic;
6. opozarja, da je Lizbonska pogodba vpeljala novo pravico za sprožitev evropske državljanske pobude; poudarja, da je treba nujno odpraviti vse tehnične in birokratske prepreke, ki še vedno ovirajo učinkovito uporabo evropske državljanske pobude, ter spodbuja dejavno udeležbo državljanov pri oblikovanju politik EU;
7. poudarja, da se lahko po Pogodbi z zakonodajnim aktom prenese na Komisijo pooblastilo za sprejemanje nezakonodajnih aktov; poziva Komisijo, naj pri zakonodajnih predlogih primerno razlikuje med delegiranimi in izvedbenimi akti, da zagotovi uporabo ustrezne oblike akta; meni, da bi bilo treba ukrepe, ki pomenijo nujno začasno odstopanje od pravil, določenih v temeljnem aktu, sprejeti z delegiranimi akti, če je temeljni akt sprejet po rednem zakonodajnem postopku;
8. opozarja na dolžnost Komisije, da Evropski parlament takoj in v celoti obvešča o tekočih pogajanjih o mednarodnih sporazumih na vseh ravneh, zlasti če ti vplivajo na temeljne pravic državljanov EU (člen 218 PDEU);
9. poudarja, da bi moral tudi Evropski parlament okrepiti svoje avtonomne ocene učinka, ki ga imajo na temeljne pravice zakonodajni predlogi in predlogi sprememb, ki se jih obravnava v okviru zakonodajnega procesa, ter vzpostaviti mehanizme za spremljanje kršitev človekovih pravic;
10. opominja Komisijo, naj upošteva člen 17(1) PEU, v skladu s katerim Komisija daje pobude za letno in večletno načrtovanje Unije z namenom doseči medinstitucionalne sporazume;
11. poziva Svet, naj zaradi odprtega sodelovanja ter odprtega in neprekinjenega dialoga med institucijami, ki sodelujejo v zakonodajnem postopku, preuči, ali bi lahko predstavniki Evropskega parlamenta v nekaterih primerih (kot so delovne skupine in Odbor stalnih predstavnikov) sodelovali na njegovih sejah, kot že velja za predstavnike Komisije;
12. pozdravlja dejstvo, da je postala z Lizbonsko pogodbo večja demokratizacija povezana tudi z večjim sodelovanjem nacionalnih parlamentov v postopku sprejemanja zakonodajnih aktov, še posebej v povezavi z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti;
13. poudarja, da člen 17(8) PEU izrecno ohranja načelo politične odgovornosti Komisije Evropskemu parlamentu, kar je bistveno za pravilno delovanje političnega sistema EU;
14. poudarja, da morajo institucije, ki so vključene v zakonodajni postopek, na ravni izmenjave dokumentov, kot so pravna mnenja, sodelovati v iskrenem duhu, kar omogoča konstruktiven, odkrit in pravno veljaven dialog med institucijami.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
30.1.2014 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
45 2 0 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Jan Philipp Albrecht, Edit Bauer, Rita Borsellino, Arkadiusz Tomasz Bratkowski, Salvatore Caronna, Philip Claeys, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Ioan Enciu, Frank Engel, Cornelia Ernst, Kinga Gál, Kinga Göncz, Nathalie Griesbeck, Sylvie Guillaume, Salvatore Iacolino, Sophia in ‘t Veld, Svetoslav Hristov Malinov, Nuno Melo, Claude Moraes, Georgios Papanikolau (Georgios Papanikolaou), Judith Sargentini, Birgit Sippel, Renate Sommer, Axel Voss, Renate Weber, Josef Weidenholzer, Cecilia Wikström, Auke Zijlstra |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Michael Cashman, Anna Maria Corazza Bildt, Cornelis de Jong, Marija Gabriel (Mariya Gabriel), Stanimir Ilčev (Stanimir Ilchev), Ilijana Malinova Jotova (Iliana Malinova Iotova), Ulrike Lunacek, Marian-Jean Marinescu, Jan Mulder, Hubert Pirker, Raül Romeva i Rueda, Carl Schlyter, Joanna Senyszyn |
||||
|
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Pablo Arias Echeverría, Zuzana Brzobohatá, Erik Bánki, Santiago Fisas Ayxela, Jens Geier, María Irigoyen Pérez, Evelyn Regner, Bart Staes, Tadeusz Zwiefka |
||||
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
11.2.2014 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
18 4 1 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Andrew Henry William Brons, Zdravka Bušić, Carlo Casini, Andrew Duff, Ashley Fox, Roberto Gualtieri, Zita Gurmai, Gerald Häfner, Daniel Hannan, Stanimir Ilčev (Stanimir Ilchev), Constance Le Grip, Morten Messerschmidt, Sandra Petrović Jakovina, Paulo Rangel, Tadeusz Ross, Algirdas Saudargas, Indrek Tarand, Luis Yáñez-Barnuevo García |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Elmar Brok, Zuzana Brzobohatá, Vital Moreira, Helmut Scholz, György Schöpflin, Rainer Wieland |
||||