POROČILO o celovitem pristopu EU in njegovih posledicah za doslednost zunanjega delovanja EU
21.2.2014 - (2013/2146(INI))
Odbor za zunanje zadeve
Poročevalec: Arnaud Danjean
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o celovitem pristopu EU in njegovih posledicah za doslednost zunanjega delovanja EU
Evropski parlament,
– ob upoštevanju letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki,
– ob upoštevanju členov 2, 3, 21, 24 in 36 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),
– ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),
– ob upoštevanju člena 21(3) PEU, ki določa, da visoka predstavnica pomaga Svetu in Komisiji pri zagotavljanju usklajenosti različnih področij zunanjega delovanja Unije,
– ob upoštevanju člena 24(3) PEU, ki določa, da države članice dejavno in brez pridržkov podpirajo zunanjo in varnostno politiko Unije v duhu lojalnosti in medsebojne solidarnosti ter upoštevajo delovanje Unije na tem področju, da se vzdržijo vsakršnega ravnanja, ki je v nasprotju z interesi Unije ali ki bi lahko zmanjševalo njeno učinkovitost v vlogi povezovalne sile v mednarodnih odnosih, ter da Svet in visoka predstavnica skrbita za spoštovanje teh načel,
– ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 14. decembra 2012,
– ob upoštevanju sklepov medparlamentarne konference za skupno zunanjo in varnostno politiko ter skupno varnostno in obrambno politiko z dne 6. septembra 2013,
– ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice/podpredsednice Evropskemu parlamentu in Svetu o celostnem pristopu zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz (JOIN(2013)0030) z dne 11. decembra 2013,
– ob upoštevanju svojega priporočila visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Evropske komisije, Svetu in Komisiji z dne 13. junija 2013 o pregledu organizacije in delovanja Evropske službe za zunanje delovanje v letu 2013[1] in pregleda delovanja te službe v letu 2013, ki ga je visoka predstavnica predstavila julija 2013[2],
– ob upoštevanju svojih resolucij o SZVP in SVOP, zlasti resolucije z dne 22. novembra 2012 o vlogi skupne varnostne in obrambne politike v primeru podnebno pogojenih kriz in naravnih nesreč[3],
– ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju,
– ob upoštevanju poročila visoke predstavnice/podpredsednice Komisije z dne 15. oktobra 2013 o skupni varnostni in obrambni politiki,
– ob upoštevanju poročila Evropske službe za zunanje delovanje o reviziji postopkov SVOP za krizno upravljanje, ki ga je 18. junija 2013 sprejel Politični in varnostni odbor (PSC),
– ob upoštevanju ustanovne listine Združenih narodov,
– ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0138/2014),
A. ker že Lizbonska pogodba in obstoječi postopki odločanja določajo, da „Unija zagotavlja usklajenost raznih področij svojega zunanjepolitičnega delovanja in usklajenost teh z njenimi drugimi politikami“; ker bi uresničevanju tega cilja koristilo, če bi vloga Parlamenta v zunanjem delovanju dobila večjo težo;
B. ker celovitost ne pomeni zgolj skupne uporabe instrumentov in sredstev EU, ampak tudi skupno odgovornost akterjev na ravni EU in držav članic, katerih politike, ukrepi in podpora morajo prispevati k skladnejšemu in učinkovitejšemu zunanjemu delovanju EU;
C. ker je EU z Lizbonsko pogodbo nedavno pridobila nove instrumente zunanjega delovanja, ki ji omogočajo razvijanje dejavnejše, enotnejše in resnično lastne zunanje politike;
EU v spreminjajočem se svetu
1. meni, da tudi drugje po svetu prihaja do pomembnim geostrateških sprememb, zlasti zaradi nastajanja multipolarnega mednarodnega okolja, v katerem si novi akterji prizadevajo za uresničevanje konkurenčnih ciljev na regionalni in globalni ravni, vse večje medsebojne odvisnosti, pojava večplastnih asimetričnih groženj, preusmeritve varnostne politike ZDA na azijsko-tihomorsko območje, rastočega boja za zanesljivo oskrbo z energijo in viri, vse resnejših učinkov podnebnih sprememb ter hude in dolgotrajne svetovne finančne in gospodarske krize, ki je prizadela vse države članice EU;
2. poudarja, da mora EU v takem geopolitičnem okolju ohraniti in spodbujati svoje vrednote, interese in stabilnost na svetovnem prizorišču, hkrati pa zaščititi varnost in blaginjo svojih državljanov; poudarja, da je zato potreben svež pristop, s katerim bi v sodelovanju z našimi strateškimi partnerji oblikovali nov multipolarni svetovni red, ki bo vključujoč, verodostojen, pravičen, temelječ na sodelovanju, podlago pa bo imel v spoštovanju človekovih pravic, načelu pravne države in demokraciji ter bo usmerjen v reševanje nasprotij brez zatekanja k oboroženim spopadom;
Celoviti pristop EU: stanje na področju izvajanja političnega okvira
3. poudarja, da moč EU predstavlja njen potencial za uporabo virov najrazličnejših diplomatskih, varnostnih, obrambnih, gospodarskih, trgovinskih, razvojnih in humanitarnih instrumentov – ob popolnem upoštevanju določb ustanovne listine ZN – ter da uporaba teh instrumentov znotraj celovitega pristopa omogoča edinstveno prilagodljivost, da se je mogoče na učinkovit način lotiti še tako perečih mednarodnih vprašanj in doseči lastne cilje politike;
4. poudarja pomembnost učinkovitega usklajevanja in skladnosti v zunanjem delovanju Evropske unije; se strinja, da so razvojne, politične in varnostne sfere medsebojno odvisne in da je dodana vrednost, ki jo zagotavlja EU v odgovor na zapletene nujne primere, v njeni zmožnosti, da ustvari medsektorske in medinstitucionalne sinergije za doseganje trajnostnih rezultatov na terenu in dolgoročnih strateških ciljev;
5. poudarja, da je po mnenju vseh pomembnih mednarodnih akterjev (z mednarodnimi organizacijami in državami vred) celoviti pristop najboljši okvir za učinkovito odzivanje na večplastne krize in podpiranje varnosti ljudi na svetovni ravni, kar je sicer neposreden rezultat že dlje uveljavljene ugotovitve, da je zagotavljanje stabilnosti zgolj z enim pristopom verjetno obsojeno na neuspeh;
6. opozarja predvsem, da Združeni narodi od leta 2006 razvijajo koncept celovitega pristopa do konfliktnih in pokonfliktnih razmer ter da so članice zveze NATO na srečanju na vrhu leta 2010 v Lizboni sprejele nov strateški koncept, ki poziva k celovitemu pristopu k obvladovanju kriz;
7. poudarja dejstvo, da Lizbonska pogodba Uniji prinaša okvir za dosego bolj skladnega, povezanega in celovitega pristopa za učinkovito izvajanje njenih zunanjih odnosov, tudi z uvedbo trojne funkcije visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki je hkrati podpredsednica Komisije in predseduje Svetu za zunanje zadeve, ter z ustanovitvijo povezovalne in učinkovite Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD);
8. obžaluje, da kljub novostim, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba, še vedno ni bil dosežen zadosten napredek pri usklajevanju zunanjega delovanja Unije na področju razvoja, trgovine, energije, okolja, migracij in drugih svetovnih vprašanj; je zaskrbljen zaradi pogostega omejevalnega pristopa Komisije, s katerim ta ščiti svoje pristojnosti na teh področjih in zmanjšuje naloge usklajevanja z ESZD;
9. države članice poziva, naj izpolnijo svoje zaveze iz Pogodbe, da bodo dejavno podpirale zunanjo in varnostno politiko Unije v duhu medsebojne solidarnosti ter pri vodenju svoje politike upoštevale delovanje Unije na tem področju; poziva države članice, naj prevzamejo konstruktivno vlogo in spodbujajo usklajevanje strateške politike na ravni EU; poudarja, da bo zunanja politika EU učinkovita le, če bodo države članice pripravljene in sposobne oblikovati skupne politične smernice, zlasti v večstranskih organizacijah, kot je Organizacija združenih narodov;
10. pozdravlja skupno sporočilo o celostnem pristopu zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz z dne 11. decembra 2013; vendar obžaluje, da se sporočilo bolj opira na obstoječe procese, namesto da bi poskušalo raziskati nove konkretne načine za spodbujanje institucionalnega in praktičnega sodelovanja;
11. vztraja, da je celovit pristop skupna dolžnost vseh akterjev EU v institucijah EU, državah članicah EU ter na kraju samem v tretjih državah ter da mora hkrati v celoti upoštevati pristojnosti vsakega od institucij in akterjev;
12. poziva k dejavnemu vključevanju državljanov in civilne družbe ter k dialogu z njimi, da se zagotovi legitimnost in skupno razumevanje celovitega pristopa ter zunanje politike EU na splošno;
13. meni, da je treba kot izhodišče za premik od pojma celovitega pristopa k njegovemu udejanjanju upoštevati naslednja štiri področja;
1. Skladnost na institucionalni ravni
14. meni, da bi bilo treba pojem celovitega pristopa razumeti kot usklajeno delovanje vseh ustreznih institucij (ESZD, ustrezne službe Komisije, med njimi ECHO, DEVCO, TRADE in ELARG, pa tudi Parlament in Svet) za skupne cilje znotraj dogovorjenega okvira, zasnovanega na ravni EU, in z uporabo njenih najpomembnejših instrumentov, tudi SVOP, kadar to zahtevajo varnostne razmere; meni, da je bilo takšno skladno zunanje delovanje EU zaradi institucionalnih in postopkovnih pomanjkljivosti doslej pretežno nemogoče na večini kriznih območij, kjer je delovala EU, kar je oslabilo njeno verodostojnost v vlogi akterja, ki deluje na svetovni ravni in ki zagotavlja varnost;
15. opozarja, da sta bila z Lizbonsko pogodbo uvedena ESZD in trojna funkcija visoke predstavnice/podpredsednice, s čimer naj bi se zagotovila enotnost, doslednost, prepoznavnost in učinkovitost zunanjega delovanja EU; poudarja, da do zdaj ni bil izkoriščen ves potencial vseh treh vlog; poziva, da naj se ključna usklajevalna vloga visoke predstavnice/podpredsednice kot podpredsednice Komisije okrepi znotraj Komisije same z institucionaliziranimi rednimi kolegiji komisarjev s področja RELEX, ki bi jih vodila visoka predstavnica/podpredsednica in v katere bi se vključili drugi pristojni komisarji; poziva k takojšnji reformi ESZD na podlagi pregleda za leto 2013 in smernic Parlamenta, da bi čim bolje izkoristili omejena finančna sredstva;
16. poudarja, da je sicer sodelovanje bistvenega pomena, vendar je treba pri tem v celoti upoštevati pristojnosti in postopke vseh institucij in držav članic; zato poziva vse akterje EU, naj delujejo v dobri veri in si po svojih najboljših močeh prizadevajo za celovit pristop;
17. je prepričan, da so za celovit pristop potrebne odzivne, prilagodljive in učinkovite strukture ESZD; opozarja na svoje prepričanje, da bi morala biti institucionalna zasnova ESZD poenostavljena, s čimer bi zagotovili učinkovito odločanje in uporabo njenih instrumentov, tudi civilnih in vojaških instrumentov SVOP, kakor zahteva poročilo Parlamenta iz leta 2013;
18. poudarja, da bi moral celoviti pristop zagotavljati tudi vključevanje načela enakosti med spoloma in ravnotežje pri oblikovanju, razvoju in izvajanju vsakega zunanjega delovanja Unije;
19. poudarja pomembno vlogo mediacije in dialoga pri preprečevanju in mirnem reševanju sporov; izreka pohvalo napredku ESZD na področju krepitve svojih zmogljivosti za mediacijo, ponovno izraža svojo podporo dodatni krepitvi evropskih zmogljivosti na tem področju in poziva k vključitvi mediacije kot pomembnega standardnega sestavnega dela vsakega prihodnjega celovitega pristopa za posamezno krizno regijo; poudarja vlogo Parlamenta pri oblikovanju in spremljanju skupne zunanje politike ter poziva naslednji Parlament, naj zagotovi učinkovitost, predvsem pa doslednost te politike; opozarja na prizadevanja Parlamenta za dejavno sodelovanje pri opazovanju volitev, mediaciji in spodbujanju demokracije; meni, da je Parlament z udeležbo v procesih mediacije v Ukrajini in v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (FYROM) dokazal, kako pomembna je lahko vloga parlamentarcev na tem področju;
20. opominja, da je treba posebno pozornost nameniti spoštovanju načel humanitarne pomoči (neodvisnost, nepristranskost, nevtralnost); meni, da se varen dostop do prizadetega prebivalstva in varnost humanitarnih delavcev opirata predvsem na to, kako jih dojemajo vplivni akterji na terenu, ter da bi morali veljati za neodvisne od strankarskih političnih pogledov; vendar opozarja, da je služba Komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO) še vedno del EU, ter je zato trdno prepričan, da bi bilo treba storiti več za okrepitev sodelovanja in usklajevanja med ECHO in ESZD;
21. pozdravlja skupno sporočilo z dne 11. decembra 2013 z naslovom „Celosten pristop zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz“ (JOIN(2013)0030), ki predstavlja priložnost za razjasnitev in operacionalizacijo tega pristopa v institucionalni ureditvi po Lizbonski pogodbi, pa tudi za utrditev zavez EU k celovitem okviru njenega delovanja na področju zunanjih odnosov; priznava, da podpiranje in izvajanje tako ambiciozne politike spremljajo veliki izzivi; pozdravlja zlasti poudarek, namenjen povezavi med varnostjo in razvojem, ki bi morala biti ključno načelo v podlagi uporabe celovitega pristopa EU;
22. odločno podpira pojmovanje bolj usklajenega zunanjega delovanja; poudarja, da EU ne bi smela sprejeti ozke opredelitve celovitega pristopa; pozdravlja dejstvo, da skupno sporočilo spodbuja razumevanje celovitega pristopa, ki zajema vse faze v ciklu konflikta ali druge zunanje krize prek zgodnjega opozarjanja in pripravljenosti, preprečevanja konfliktov, odzivanja na krize in kriznega upravljanja do zgodnje obnove ter stabilizacije in vzpostavljanja miru, da se državam pomaga pri vrnitvi na pot trajnostnega in dolgoročnega razvoja; je zelo zaskrbljen zaradi možnosti, da bi lahko cilji zunanje politike prevladali nad načeli razvoja in načelnim humanitarnim delovanjem;
23. opozarja, da člen 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa načelo usklajenosti razvojnih politik, in poudarja, da so med usklajenostjo razvojnih politik in celovitim pristopom do kriznega upravljanja izven EU mogoča neskladja; poudarja, da je glavni cilj razvojne politike EU izkoreninjenje revščine in je zato bistveno, da cilji boja proti revščini niso odrinjeni na rob zunanje politike EU in da celovit pristop ne spreminja civilnega značaja razvojnega sodelovanja; izraža zaskrbljenost zaradi pritiska, ki bi lahko izhajal iz celostnega izvajanja ciljev zunanje politike za dodeljevanje razvojne pomoči področjem strateškega pomena; je seznanjen z dejstvom, da se s skupnim poročilom na visoko predstavnico/podpredsednico Komisije in predsednika Komisije prenaša odgovornost za zagotavljanje strateške in operativne usklajenosti v zunanjih odnosih, tudi glede zunanjega vpliva notranjih politik; poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije in predsednika Komisije, naj se k temu obvežeta;
24. opozarja, da tako člen 214 PDEU kot Evropsko soglasje o humanitarni pomoči iz leta 2008 ščitita načelno humanitarno delovanje; poziva k varovanju humanitarnih načel humanosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti, ki so bistvenega pomena tako za učinkovitost humanitarnega delovanja kot za varnost njegovih akterjev; odločno poudarja, da boj proti terorizmu in varnostni programi ne smejo spodkopavati sposobnosti humanitarnih akterjev za zagotavljanje pomoči in da pod nobenimi pogoji humanitarna pomoč ne bi smela služiti političnim ciljem ali biti obravnavana kot orodje kriznega upravljanja; opozarja, da mora biti humanitarna pomoč za zagotavljanje dostopa do prebivalstva v stiski ne samo dejansko nevtralna, ampak se mora tudi dojemati kot takšna; sicer priznava, da bi bilo treba ohraniti ločenost zagotavljanja humanitarne pomoči, ki temelji na potrebah, a vseeno poziva k širšemu sodelovanju s humanitarnimi akterji, da se bolje opredelijo parametri njihovega razmerja s celovitim pristopom;
25. meni, da obstajajo močne povezave med razvojem in preprečevanjem sporov, saj je revščina pogosto glavni vir in rezultat konfliktov; poudarja, da preprečevanje prispeva k miru, varnosti in trajnostnemu razvoju; pozdravlja osredotočenost na preprečevanje v skupnem sporočilu in poziva h krepitvi sistemov EU za zgodnje opozarjanje; poziva EU, naj nadaljuje s podpiranjem nestabilnih držav, da bi obravnavala temeljne vzroke in vzpostavila delujoče ter odgovorne institucije, ki bi lahko zagotavljale osnovne storitve in podpirale zmanjševanje revščine; poudarja potrebo po oblikovanju strategije EU za nestabilne države, ki bi v sistem EU vključila načela OECD-DAC o nestabilnih državah, pa tudi cilje novega dogovora za delovanje v nestabilnih državah, ki je bil sklenjen v Busanu decembra 2011;
26. pozdravlja zavezo dolgoročni strategiji, izraženo v skupnemu sporočilu, saj lahko le dolgoročna prizadevanja skupaj s trajnostnim razvojem spodbujajo mir in varnost; poziva k boljšemu usklajevanju kratkoročnih in dolgoročnih ciljev politik EU ob ustreznem upoštevanju mnenj interesnih skupin na lokalni ravni;
27. poudarja, da bi moral celoviti pristop EU, da bi bil uspešen, v največji možni meri temeljiti na skupnih analizah, ocenah in načrtovanju celotnega sistema EU z jasno delitvijo odgovornosti; v zvezi s tem opozarja na pomen skupnega načrtovanja programov kot orodja za doseganje doslednosti zunanjega delovanja;
28. meni, da mora biti celovit pristop trdno zasidran v skupni viziji vseh akterjev EU o razvijajočem se strateškem okolju delovanja EU; zato poziva k bolj redni in pregledni izmenjavi informacij, usklajevanju politik in skupinskemu delu akterjev EU v vseh fazah delovanja EU; poleg tega poziva k oblikovanju formalnih struktur za tovrstno izmenjavo ter za zgodnje opozarjanje, analizo razmer ter spremljanje kriznih in pokriznih razmer, kamor bi se morda lahko vključile obstoječe strukture (kot so krizni center EU SITROOM, središče za usklajevanje odzivanja v izrednih razmerah in sistem hitrega opozarjanja ARGUS); ponavlja potrebo po „odboru za odzivanje na krize“ v okviru ESZD pod vodstvom visoke predstavnice/podpredsednice, v katerem bi bili združeni vsi akterji, vključeni v obvladovanje kriz;
29. meni, da je za uresničitev celovitega pristopa potrebno tudi boljše usklajevanje, pod vodstvom visoke predstavnice/podpredsednice, z notranjimi politikami EU, ki imajo pomembno zunanjepolitično razsežnost, kot so notranji trg, migracije, okolje in energija;
30. poziva k boljšemu usklajevanju trgovinske politike s skupno zunanjo politiko, tudi na področju človekovih pravic in razvoja;
31. poudarja, da je neučinkovito izvajanje zunanjih politik EU na terenu deloma posledica pomanjkljivega usklajevanja in načrtovanja politik med ustreznimi institucijami; ugotavlja, da se stvari na tem področju izboljšujejo odkar so delegacije EU prevzele nalogo usklajevanja med EU in državami članicami, vendar je potreben nadaljnji napredek, da bi se okrepilo izvajanje zunanjih politik EU na terenu, zlasti v kriznih regijah in v povezavi z dejavnostmi SZVP;
32. poziva k okrepitvi zmogljivosti EU za obvladovanje svetovnih izzivov, zlasti podnebne diplomacije; poziva ESZD, naj opredeli politične kompromise in sklepa politične dogovore s povezovanjem podnebnih in drugih vidikov odnosov EU s partnerskimi državami; upa, da bo ESZD pred konferenco ZN o podnebju v Parizu leta 2015 začela uporabljati svojo široko mrežo delegacij EU po svetu, da bi poglobila evropsko razumevanje interesov in domače politike podnebnih ukrepov v partnerskih državah;
2. Finančna skladnost
33. poudarja, da je Parlament odločen zagotoviti, da bodo zunanji finančni instrumenti Unije za obdobje od 2014 do 2020 zasnovani tako, da bodo olajšali celovit pristop v zunanjih odnosih Unije, zlasti z oblikovanjem instrumentov, ki bodo delovali v celotnem razponu od preprečevanja sporov, obvladovanja kriz, izgradnje miru, razvojnega sodelovanja do krepitve strateških partnerstev; poudarja, da lahko EU v okviru novega partnerskega instrumenta tudi finančno podpira dejavnosti zunanje politike s tretjimi državami; poudarja, da je odločen v celoti uresničevati demokratični nadzor nad izvajanjem teh instrumentov ter s tem zagotoviti, da bodo pomembni, vendar ne neizčrpni viri Unije uporabljeni učinkovito in gospodarno za doseganje rezultatov; poudarja, da ima Parlament v okviru vmesnega pregleda zunanjih finančnih instrumentov pravico pregledati izvajanje instrumentov in uvesti potrebne spremembe;
34. obžaluje pomanjkanje ambicij v proračunu EU za zunanje delovanje za obdobje 2014–2020; poziva k boljšemu predvidevanju potrebnega financiranja za izvajanje strategij EU; obžaluje nekatere zamude pri ukrepih EU zaradi težav s financiranjem; poziva, naj se v prihodnosti tovrstne strukturne težave odpravijo, tudi z novimi določbami instrumenta za stabilnost in mir o krepitvi zmogljivosti za sodelovanje in napotitev v okviru civilnih stabilizacijskih misij (člen 4c); prav tako opozarja na potrebo po pregledu mehanizma financiranja vojaških operacij SVOP (mehanizem ATHENA), da bi omogočili ustreznejšo in pravičnejšo delitev stroškov vojaških operacij EU, tako da bi lahko vse države članice prispevale k tem operacijam z oblikovanjem sil ali financiranjem stroškov za njihovo podpiranje;
35. opozarja visoko predstavnico/podpredsednico, da je Parlament revidiral zunanje finančne instrumente Unije za obdobje od 2014–2020, da bi omogočil krepitev zmogljivosti podobno mislečih mednarodnih, regionalnih in vladnih akterjev ter akterjev civilne družbe, ki so pripravljeni sodelovati z Unijo pri uresničevanju ciljev ob hkratnem podpiranju naših temeljnih vrednot, kot je spodbujanje demokracije;
3. Skladnost v praksi
36. odobrava nedavno izoblikovanje regionalnih strategij EU, katerih namen je opredeliti politične prednostne naloge, seznanjati s cilji politik, usklajevati odzive politik, graditi partnerstva in se usmeriti v izvajanje na podlagi virov; poziva k sistematični pripravi strategij EU, ki bi vzpostavile okvir in skladnost delovanja EU na terenu ter bi jih skupaj izdelale ESZD in ustrezne službe Komisije (zlasti DEVCO in ECHO) pod vodstvom visoke predstavnice/podpredsednice; poziva Komisijo, naj dejavno sodeluje na področjih v njeni pristojnosti od samega začetka tega usklajevanja;
37. vztraja, da bi morale take strategije jasno začrtati cilje in prednostne naloge EU ter konkretni časovni okvir izvajanja ter opredeliti najprimernejše instrumente za ukrepanje (med drugim od humanitarne in razvojne pomoči do diplomatskih ukrepov in mediacije, gospodarskih sankcij ter SVOP); vztraja, da bi morala biti vloga in prispevek SVOP vključena v začetno politično analizo in opredelitev ciljev politik, kar bi omogočilo hitrejšo vključitev načrtovalcev SVOP ter zadevnih parlamentarnih organov na evropski in nacionalni ravni; v zvezi s tem odobrava pohvalno oblikovanje političnega okvira za pristop h krizam v misijah in operacijah SVOP ter poziva, naj se ta razširi na vse pobude za odzivanje na krize;
38. odobrava zlasti strateški okvir EU za Afriški rog, ki si prizadeva za stabilnost tega strateškega območja z bojem proti piratstvu in vzrokom zanj, vzpostavitvijo zakonitih oblasti v Somaliji in za spodbujanje regionalnega sodelovanja s hkratno uporabo zunanjih instrumentov EU, v sodelovanju s partnerji na terenu; vendar pa opozarja, da delovanje EU na tem območju temelji na prelomnih pobudah SVOP (in sicer EUNAVFOR Atalanta in EUTM Somalia), ki so jima sledili drugi instrumenti EU, zaradi česar je celovit pristop na Afriškem rogu nastal bolj kot empirična in pragmatična posledica, ne pa kot dobro zasnovana in načrtovana strategija; močno verjame, da je treba v prihodnje strategije EU izdelati že pred delovanjem EU v neki regiji, ne šele po tem;
39. obžaluje, da tudi takrat, kadar so strategije opredeljene, EU teh pogosto ne uspe udejanjiti, in je zato prisiljena k nepredvidenim in nujnim ukrepom; opominja, da se je to zgodilo zlasti na območju Sahela, za katerega je bila soglasno odobrena celovita in dobro zasnovana strategija EU (strategija EU za varnost in razvoj Sahela iz leta 2011), vendar se ta do hudega poslabšanja razmer v Maliju ni zadovoljivo izvajala; poziva k analizi izkušenj iz tega primera ter – širše – k izboljšani analizi zgodnjega opozarjanja za ključna nemirna območja, da bi se izoblikovale konkretne pobude za preprečevanje sporov in mediacijo ter s tem izboljšalo delovanje v fazah pred tem, in sicer s prehodom s pristopa politike, usmerjenega v odzivanje, na ustreznejši in učinkovitejši pristop, usmerjen v preprečevanje;
40. poudarja, da je veliko obstoječih nacionalnih, regionalnih in mednarodnih sporov povezanih tudi s podnebjem ter da mora zato celovit pristop vključevati pojem varnosti ljudi; opozarja na analizo, ki jo je objavil Program Združenih narodov za okolje (UNEP) decembra 2011 o razmerah na območju Sahela, v kateri je navedeno, da je naraščanje temperature privedlo do pomanjkanja vode in lokalno prebivalstvo, katerega preživetje je odvisno od naravnih virov, kot so kmetijstvo, ribolov in paša, postavilo pod močan pritisk, kar je v nekaterih primerih privedlo do nasilja in oboroženih spopadov;
41. je prepričan, da mora biti EU takrat, kadar se krizam ni mogoče izogniti, sposobna načrtovati in napotiti ustrezne civilne in vojaške vire ter hitro in učinkovito uporabiti dopolnilne instrumente EU na vseh področjih obvladovanja kriz, tudi v primerih humanitarne krize; poziva k izvajanju ustreznih členov Pogodb na področju hitrega odzivanja, med njimi člena 44 PEU; v zvezi s tem poudarja potrebo po strokovnjakih za politiko in varnost na ustreznih delegacijah EU;
42. vztraja, da bi morala biti EU zmožna dolgoročno utrditi mir in stabilnost; poziva, da je treba jasne strategije prehoda opredeliti že veliko prej, med kratkoročnimi instrumenti odzivanja na krizo (in sicer diplomatskimi, instrumenti SVOP, ECHO in novim instrumentom za stabilnost in mir) in pokriznimi instrumenti (in sicer instrumentom za stabilnost in mir ter razvojno pomočjo), v podporo napredku na terenu; odobrava – kot pomemben prvi korak – učinkovito sodelovanje med ESZD in Komisijo v podporo misiji SVOP v Mali ter zgodnjo obravnavo izhodne strategije za EUTM Mali;
43. poziva EU k nadaljnjemu napredku pri enotnemu delovanju na ravni posameznih držav, z jasno razmejitvijo pristojnosti, pod vodstvom vodje delegacije, ki je pristojen za izvajanje zunanje politike EU v državi, ob hkratnem usklajevanju na kraju samem z državami članicami ter gostiteljsko vlado, civilno družbo in drugimi mednarodnimi partnerji; poziva države članice, naj si prizadevajo za enotno delovanje EU v tretjih državah in poskrbijo, da se bosta usklajevanje in povezovanje ukrepov na kraju samem izvajala v ustreznem sodelovanju z institucijami EU, tj. Komisijo in ESZD; v zvezi s tem obžaluje, da se je samostojno delovanje držav članic v tretjih državah, zlasti v pokonfliktnih družbah in družbah v procesu demokratizacije, brez ustreznega povezovanja med njimi in lokalno delegacijo EU izkazalo za škodljivo ciljem in interesom EU ter njeni verodostojnosti v odnosu do tretjih držav in drugih mednarodnih partneric;
4. Partnerstva
44. poudarja, da je za uspeh celovitega pristopa nujno tudi oblikovanje partnerstev zunaj institucij Unije in držav članic, da se pritegnejo drugi mednarodni in večstranski partnerji, strateški partnerji, države gostiteljice, regionalne organizacije, akterji civilne družbe in zasebni sektor, ob upoštevanju neodvisnosti EU pri odločanju;
45. poziva EU, naj z uporabo vseh pooblastil, ki ji jih podeljuje status organizacije za regionalno povezovanje, učinkovito sodeluje pri delu Generalne skupščine Združenih narodov;
46. ponovno izraža zahtevo, da stalni sedež EU v razširjenem Varnostnem svetu Združenih narodov v skladu s cilji Lizbonske pogodbe za boljšo zunanjo politiko in večjo vlogo EU na področju svetovnega miru, varnosti in ureditve, ostane osrednji, dolgoročni cilj Evropske unije; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj prevzame pobudo, da bodo države članice oblikovale skupno stališče v zvezi s tem; da se v prihodnje doseže ta cilj, predlaga, da si je treba prizadevati za predhodno uskladitev stališč v Svetu EU, za uvedbo novih stalnih članic v Varnostni svet ZN ter za spremembo načina za sprejemanje odločitev v smeri morebitne uporabe super kvalificirane večine;
47. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
- [1] Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0278.
- [2] http://eeas.europa.eu/library/publications/2013/3/2013_eeas_review_sl.pdf
- [3] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0458.
MANJŠINSKO MNENJE (18.2.2014)
za Odbor za zunanje zadeve
o celovitem pristopu EU in njegovih posledicah za doslednost zunanjega delovanja EU
(2013/2146(INI))
Vložila: Sabine Lösing
Poročilo podpira „celoviti pristop“ v zunanji politiki, zlasti združitev vojaške/varnostne in humanitarne/razvojne pomoči. Podpira civilno–vojaško sodelovanje in zagovarja nadaljnjo militarizacijo civilnih struktur in sektorjev.
Poročilu nasprotujemo, ker:
- podpira slabitev konsenza EU o razvoju iz člena 208 PDEU, in sicer s financiranjem mirovne pomoči za Afriko (instrument financiranja varnostnih operacij) iz Evropskega razvojnega sklada;
- prek skupnega pristopa daje prednost uporabi razvojne pomoči (Evropski razvojni sklad) za financiranje vojaških operacij, kot da gre za običajno prakso;
- zagovarja nadaljnjo centralizacijo SVOP, strukture poveljevanja in odločanja brez kakršnega koli nadzora javnosti, in sicer tako, da postavlja visoko predstavnico/podpredsednico Komisije – nosilko treh funkcij – in ESZD v vlogo vrhovnih teles kar zadeva izvajanje skupnega pristopa in uporabo vseh instrumentov, tudi vojaških;
- ne vključuje reševanja konfliktov, ki bi bilo povsem civilno, in se raje osredotoča na obrambo EU, posredovanja, militarizacijo in reševanje sporov;
- podpira in spodbuja dodatno civilno–vojaško sodelovanje ter zagovarja podrejenost področij politik SVOP.
Zahtevamo:
- da izkoreninjenje revščine ostane prvi cilj razvojne politike EU ter da se tega ne sme potiskati ob rob niti podrejati kateri koli drugi politiki EU in da mora – tako kot humanitarna pomoč – ostati nevtralen, univerzalen, nepristranski in neodvisen;
- da se razvojna pomoč ne uporablja za vojaške namene;
- da se vse dejavnosti izvajajo dosledno v skladu z ustanovno listino OZN in mednarodnim pravom;
- civilno Evropsko unijo, civilne pristope do reševanja konfliktov, ločitev civilnih in vojaških ukrepov;
- ločitev EU od Nata.
MNENJE Odbora za razvoj (21.1.2014)
za Odbor za zunanje zadeve
o celovitem pristopu EU in njegovih posledicah za doslednost zunanjega delovanja EU
(2013/2146(INI))
Pripravljavec mnenja: Enrique Guerrero Salom
POBUDE
Odbor za razvoj poziva Odbor za zunanje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. poudarja pomembnost učinkovitega usklajevanja in skladnosti v zunanjem delovanju Evropske unije; se strinja, da so razvojne, politične in varnostne sfere medsebojno odvisne in da je dodana vrednost, ki jo zagotavlja EU v odgovor na zapletene nujne primere, v njeni zmožnosti, da ustvari medsektorske in medinstitucionalne sinergije za doseganje trajnostnih rezultatov na terenu in dolgoročnih strateških ciljev;
2. pozdravlja skupno sporočilo z dne 11. decembra 2013 z naslovom „Celosten pristop zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz“ (JOIN(2013)0030), ki predstavlja priložnost za razjasnitev in operacionalizacijo tega pristopa v institucionalni ureditvi po Lizbonski pogodbi, pa tudi za utrditev zavez EU k celovitem okviru njenega delovanja na področju zunanjih odnosov; priznava, da podpiranje in izvajanje tako ambiciozne politike spremljajo veliki izzivi; pozdravlja zlasti poudarek, namenjen povezavi med varnostjo in razvojem, ki bi morala biti ključno načelo v podlagi uporabe celovitega pristopa EU;
3. odločno podpira pojmovanje bolj usklajenega zunanjega delovanja; poudarja, da EU ne bi smela sprejeti ozke opredelitve celovitega pristopa; pozdravlja dejstvo, da skupno sporočilo spodbuja razumevanje celovitega pristopa, ki zajema vse faze v ciklu konflikta ali druge zunanje krize prek zgodnjega opozarjanja in pripravljenosti, preprečevanja konfliktov, odzivanja na krize in kriznega upravljanja do zgodnje obnove ter stabilizacije in vzpostavljanja miru, da se državam pomaga pri vrnitvi na pot trajnostnega in dolgoročnega razvoja; je zelo zaskrbljen zaradi možnosti, da bi lahko cilji zunanje politike prevladali nad načeli razvoja in načelnim humanitarnim delovanjem;
4. pozdravlja sklicevanje v skupnem sporočilu na posebna načela razvojne pomoči in humanitarnega delovanja, ki bi morala biti podlaga za ukrepe EU v okviru celovitega pristopa; poziva ESZD, Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se bodo pri vključevanju razvojnih politik in humanitarne pomoči v celovit pristop ustrezno upoštevala načela teh politik, katerim se EU zavezuje;
5. opozarja, da člen 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa načelo usklajenosti razvojnih politik, in poudarja, da so med usklajenostjo razvojnih politik in celovitim pristopom do kriznega upravljanja izven EU mogoča neskladja; poudarja, da je glavni cilj razvojne politike EU izkoreninjenje revščine in je zato bistveno, da cilji boja proti revščini niso odrinjeni na rob zunanje politike EU in da celovit pristop ne spreminja civilnega značaja razvojnega sodelovanja; izraža zaskrbljenost zaradi pritiska, ki bi lahko izhajal iz celostnega izvajanja ciljev zunanje politike za dodeljevanje razvojne pomoči področjem strateškega pomena; je seznanjen z dejstvom, da se s skupnim poročilom na visoko predstavnico/podpredsednico Komisije in predsednika Komisije prenaša odgovornost za zagotavljanje strateške in operativne usklajenosti v zunanjih odnosih, tudi glede zunanjega vpliva notranjih politik; poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije in predsednika Komisije, naj se k temu obvežeta;
6. opozarja, da tako člen 214 PDEU kot Evropsko soglasje o humanitarni pomoči iz leta 2008 ščitita načelno humanitarno delovanje; poziva k varovanju humanitarnih načel humanosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti, ki so bistvenega pomena tako za učinkovitost humanitarnega delovanja kot za varnost njegovih akterjev; odločno poudarja, da boj proti terorizmu in varnostni programi ne smejo spodkopavati sposobnosti humanitarnih akterjev za zagotavljanje pomoči in da pod nobenimi pogoji humanitarna pomoč ne bi smela služiti političnim ciljem ali biti obravnavana kot orodje kriznega upravljanja; opozarja, da mora biti humanitarna pomoč za zagotavljanje dostopa do prebivalstva v stiski ne samo dejansko nevtralna, ampak se mora tudi dojemati kot takšna; sicer priznava, da bi bilo treba ohraniti ločenost zagotavljanja humanitarne pomoči, ki temelji na potrebah, a vseeno poziva k širšemu sodelovanju s humanitarnimi akterji, da se bolje opredelijo parametri njihovega razmerja s celovitim pristopom;
7. meni, da obstajajo močne povezave med razvojem in preprečevanjem sporov, saj je revščina pogosto glavni vir in rezultat konfliktov; poudarja, da preprečevanje prispeva k miru, varnosti in trajnostnemu razvoju; pozdravlja osredotočenost na preprečevanje v skupnem sporočilu in poziva h krepitvi sistemov EU za zgodnje opozarjanje; poziva EU, naj nadaljuje s podpiranjem nestabilnih držav, da bi obravnavala temeljne vzroke in vzpostavila delujoče ter odgovorne institucije, ki bi lahko zagotavljale osnovne storitve in podpirale zmanjševanje revščine; poudarja potrebo po oblikovanju strategije EU za nestabilne države, ki bi v sistem EU vključila načela OECD-DAC o nestabilnih državah, pa tudi cilje novega dogovora za delovanje v nestabilnih državah, ki je bil sklenjen v Busanu decembra 2011;
8. pozdravlja zavezo dolgoročni strategiji, izraženo v skupnemu sporočilu, saj lahko le dolgoročna prizadevanja skupaj s trajnostnim razvojem spodbujajo mir in varnost; poziva k boljšemu usklajevanju kratkoročnih in dolgoročnih ciljev politik EU ob ustreznem upoštevanju mnenj interesnih skupin na lokalni ravni;
9. poudarja, da bi moral celoviti pristop EU, da bi bil uspešen, v največji možni meri temeljiti na skupnih analizah, ocenah in načrtovanju celotnega sistema EU z jasno delitvijo odgovornosti; v zvezi s tem opozarja na pomen skupnega načrtovanja programov kot orodja za doseganje doslednosti zunanjega delovanja.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
21.1.2014 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
23 1 0 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Thijs Berman, Michael Cashman, Ricardo Cortés Lastra, Véronique De Keyser, Leonidas Donskis, Charles Goerens, Mikael Gustafsson, Filip Kaczmarek, Miguel Angel Martínez Martínez, Gay Mitchell, Norbert Neuser, Bill Newton Dunn, Maurice Ponga, Jean Roatta, Birgit Schnieber-Jastram, Michèle Striffler, Alf Svensson, Keith Taylor, Ivo Vajgl, Iva Zanicchi |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Philippe Boulland, Emer Costello, Enrique Guerrero Salom, Cristian Dan Preda |
||||
MNENJE Odbora za pravice žensk in enakost spolov (23.10.2013)
za Odbor za zunanje zadeve
o celovitem pristopu EU in njegovih posledicah za doslednost zunanjega delovanja EU
(2013/2146(INI))
Pripravljavka mnenja: Minodora Cliveti
POBUDE
Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za zunanje zadeve kot pristojni odbor, naj v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. pozdravlja delo Komisije, ki si prizadeva na politični ravni in z instrumenti financiranja ter mehanizmi proračunske podpore okrepiti svoje zaveze za spodbujanje krepitve vloge žensk, zlasti s prizadevanjem, da bi prednostne naloge in potrebe žensk vključila v vsa glavna področja zunanjega delovanja EU;
2. poudarja, da je treba omogočiti sredstva za spodbude, ki ženskam omogočajo sodelovanje in prevzemanje vodstva pri obnovi življenja skupnosti ter zagotavljajo dostop do infrastrukture, kot so oskrba z vodo, elektriko, šole, bolnišnice in ceste ter (ponovna) izgradnja pravnih in upravnih struktur države;
3. poziva Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj izboljša svoje zmogljivosti, da bi pri predlaganju kandidatov za funkcijo vodij delegacij zagotovila uravnoteženo zastopanost spolov;
4. poziva Komisijo in države članice, naj v okviru skupne zunanje in varnostne politike, tudi z evropskim instrumentom za demokracijo in človekove pravice, dejavno ukrepajo in spodbudijo nediskriminacijo ter preprečijo večplastno diskriminacijo na podlagi spola, narodnosti, invalidnosti, vere, starosti in spolne usmerjenosti;
5. poudarja, da je treba ženske in nevladne organizacije za pravice žensk vključiti že v fazo priprave zunanjih politik EU, zlasti z zagotavljanjem usposabljanj o vprašanjih spola v ESZD in delegacijah EU v tretjih državah;
6. poudarja vlogo žensk pri spodbujanju razvojnih politik v smislu sodelovanja pri njihovem oblikovanju in izvajanju, s čimer se zagotovi, da se v političnih in gospodarskih pogajanjih upoštevajo interesi žensk, in se vzpostavi pozitiven krog, v katerem so ženske gonilna sila razvojnih politik;
7. poudarja, da je treba zagotoviti spoštovanje pravice deklic, da izrazijo mnenje in da se ga upošteva v zadevah, ki vplivajo na njihovo zdravje in človekovo dostojanstvo, pri čemer mora biti glavna skrb korist otroka; izpostavlja potrebo vseh otrok, zlasti deklic, da se jih vzgaja v družinskem okolju miru, dostojanstva, strpnosti, svobode, nediskriminacije, enakosti med spoloma in solidarnosti; poziva k doslednemu izvajanju Ženevske deklaracije o otrokovih pravicah in Pekinške deklaracije o ženskah;
8. poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj si čim bolj prizadeva, da bi zaustavila uradne poroke otrok v državah, v katerih je ta praksa razširjena;
9. poudarja nizko stopnjo udeležbe žensk v politiki in sistemih upravljanja, vključno pri različnih nacionalnih odborih za pogajanja in posredovanje; poudarja, da je treba pregledati institucionalne mehanizme, da bi spodbujali enakost med spoloma in po potrebi uvedli posebne začasne ukrepe, kot so pozitivna diskriminacija, prednostna obravnava in določanje kvot, da bi omogočili udeležbo žensk v parlamentarnem in političnem življenju na splošno ter v vseh institucijah, misijah in pomembnih nacionalnih, regionalnih in mednarodnih procesih, vključno z operacijami v podporo miru;
10 poudarja, da morajo nacionalne vlade, pa tudi podregionalne, regionalne in mednarodne organizacije podpreti vse javne, skupnostne ali zasebne pobude, ki ženskam zagotavljajo večji dostop do sredstev in večjo ekonomsko neodvisnost, hkrati pa spodbujajo vstop žensk v poslovno dejavnost in njihov dostop na trge in do kreditov, zlasti na podeželju; poudarja, da morajo imeti lokalne organizacije lažji dostop do nacionalnega in mednarodnega javnega financiranja, ženske pa morajo biti vključene kot enakovredne osebe (kot udeleženke in upravičenke) v lokalne razvojne programe, programe ustvarjanja delovnih mest (vključno z zaposlovanjem mladih), zagotavljanje najnujnejših storitev ter programe za okrevanje gospodarstva v konfliktnih območjih;
11. poudarja, da prizadevanja žensk za mir pogosto niso priznana in da so v državah v vojni ženske žrtve nepopisnega trpljenja;
12. meni, da morajo biti pri ukrepih pomoči upoštevane značilnosti kriz in nujnih razmer ter držav, v katerih se ne spoštujejo temeljne svoboščine ali v katerih nevladne organizacije delujejo v težkih razmerah; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj skupaj s predstavniki zadevnega prebivalstva opredeli omejeno število prednostnih nalog, ki jih je treba najprej in sočasno obravnavati, da se lahko sredstva in viri namenijo za učinkovitejše doseganje ciljev; poudarja, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti razmeram, v katerih so ženske izpostavljene telesnemu ali psihičnemu nasilju;
13 poudarja pomen izkoreninjanja nasilja nad ženskami in deklicami, ob upoštevanju, da je v nekaterih oboroženih konfliktih nasilje nad ženskami zelo razširjeno in sistematično ter da oborožene skupine oblike spolnega nasilja, kot so posilstva, prisilna prostitucija, trgovina z ljudmi ali suženjstvo, uporabljajo kot taktiko bojevanja za teroriziranje ali razseljevanje civilistov ali v korist strani konflikta;
14. poziva k vzpostavitvi podpornih sistemov in naložbam v specializirane storitve za pomoč žrtvam nasilja na podlagi spola, kot so posilstva in travme, zagrešenega med konflikti in vojnami;
15. poudarja pomen krepitve vloge žensk in ozaveščanja o njej pri spodbujanju človekovih pravic in demokratičnih reform, podpiranju preprečevanja konfliktov ter utrjevanju politične udeležbe in zastopanosti ter v vseh fazah mirovnih pogajanj, vzpostavitvi miru in pokonfliktnem načrtovanju; v tem smislu ugotavlja, da je treba upoštevati priporočila iz poročil misij EU za opazovanje volitev, ki zadevajo udeležbo žensk pri volilnem postopku;
16. opozarja, da je verodostojnost zunanjega delovanja Unije odvisna tudi od spoštovanja načela skladnosti med notranjimi politikami in razvojnimi cilji.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
21.10.2013 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
23 0 0 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Regina Bastos, Marije Cornelissen, Edite Estrela, Iratxe García Pérez, Zita Gurmai, Mikael Gustafsson, Mary Honeyball, Silvana Koch-Mehrin, Elisabeth Morin-Chartier, Norica Nicolai, Antonija Prvanova (Antonyia Parvanova), Joanna Senyszyn, Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Britta Thomsen, Inês Cristina Zuber |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Izaskun Bilbao Barandica, Minodora Cliveti, Rosa Estaràs Ferragut, Marija Gabriel (Mariya Gabriel), Nicole Kiil-Nielsen, Christa Klaß, Antigoni Papadopulu (Antigoni Papadopoulou), Angelika Werthmann |
||||
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
|
Datum sprejetja |
17.2.2014 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
23 1 5 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Arnaud Danjean, Mark Demesmaeker, Ana Gomes, Richard Howitt, Liisa Jaakonsaari, Anneli Jäätteenmäki, Evgeni Kirilov, Wolfgang Kreissl-Dörfler, Krzysztof Lisek, Francisco José Millán Mon, María Muñiz De Urquiza, Annemie Neyts-Uyttebroeck, Raimon Obiols, Ria Oomen-Ruijten, Ioan Mircea Paşcu, Alojz Peterle, Tonino Picula, Bernd Posselt, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, Werner Schulz, Charles Tannock, Nikola Vuljanić, Sir Graham Watson |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Andrew Duff, Elisabeth Jeggle, Barbara Lochbihler, Indrek Tarand |
||||
|
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Paul Rübig, Dubravka Šuica |
||||