Postopek : 2013/0255(APP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0141/2014

Predložena besedila :

A7-0141/2014

Razprave :

PV 11/03/2014 - 15
CRE 11/03/2014 - 15

Glasovanja :

PV 12/03/2014 - 8.27
CRE 12/03/2014 - 8.27
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2014)0234

VMESNO POROČILO     
PDF 234kWORD 230k
21.2.2014
PE 519.809v02-00 A7-0141/2014

o predlogu uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva

(COM(2013)0534 – 2013/0255(APP))

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

Poročevalec: Salvatore Iacolino

Pripravljavka mnenja (*):

Ingeborg Gräßle, Odbor za proračunski nadzor

(*) Pridruženi odbor - Člen 50 Poslovnika

PRED. SPREM.
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 PRILOGA K RESOLUCIJI
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za proračunski nadzor(*)
 MNENJE Odbora za proračun
 MNENJE Odbora za pravne zadeve
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o predlogu uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva

(COM(2013)05342013/0255(APP))

Evropski parlament,

–           ob upoštevanju predloga uredbe Sveta (COM(2013)0534),

–           ob upoštevanju predloga uredbe o Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust) (COM(2013)0535),

–           ob upoštevanju predloga direktive o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (COM(2012)0363),

–           ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 30. novembra 2009 o načrtu za krepitev procesnih pravic osumljenih ali obtoženih oseb v kazenskih postopkih,

–           ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja: priporočila za ukrepe in pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti(1),

–           ob upoštevanju drugih aktov na področju kazenskega prava, ki jih je Evropski parlament skupaj s Svetom sprejel v postopku soodločanja, kot sta Direktiva 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti, direktiva o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah itd.,

–           ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

–           ob upoštevanju členov 2, 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–           ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 86, 218, 263, 265, 267, 268 in 340 Pogodbe,

–           ob upoštevanju mnenja Agencije Evropske unije za temeljne pravice,

–           ob upoštevanju menja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. decembra 2013,

–           ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 30. januarja 2014,

–           ob upoštevanju člena 81(3) Poslovnika,

–           ob upoštevanju vmesnega poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in mnenj Odbora za proračunski nadzor, Odbora za proračun in Odbora za pravne zadeve (A7-0141/2014),

A.          ker so glavni cilji ustanovitve Evropskega javnega tožilstva prispevati h krepitvi varstva finančnih interesov Unije, povečati zaupanje podjetij in državljanov EU v institucije Unije ter zagotoviti učinkovitejšo in uspešnejšo preiskavo in pregon kaznivih dejanj, ki vplivajo na finančne interese EU, ob popolnem spoštovanju temeljnih pravic iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

B.          ker si je EU zadala nalogo, da bo razvila območje svobode, varnosti in pravice, in ker v skladu s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine; ker ima kriminaliteta vedno bolj čezmejno naravo in ker mora EU v primerih kaznivih dejanj zoper finančne interese Unije, ki vsako leto povzročijo znatno finančno škodo, najti učinkovit odziv, ki bi dal dodano vrednost skupnim prizadevanjem držav članic, saj je cilj zaščite proračuna EU zoper goljufije bolje dosegljiv na ravni EU;

C.           ker bi bilo treba za usklajeno in učinkovito obravnavanje goljufij, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije, uporabljati načelo nične tolerance, ko gre za proračun EU;

D.          ker so za izvrševanje približno 80 % proračuna Unije in za zbiranje lastnih sredstev v prvi vrsti pristojne države članice, kot določa Sklep Sveta 2007/436 ES, Euratom, ki ga bo kmalu nadomestil Sklep Sveta o spremenjenem predlogu Komisije za Sklep Sveta o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije (COM(2011) 0739);

E.          ker je prav tako pomembno poskrbeti za zaščito finančnih interesov Unije tako pri zbiranju sredstev EU kot pri njihovi porabi;

F.          ker se 10 % preiskav, ki jih opravi OLAF, nanaša na čezmejni organizirani kriminal, vendar ti primeri predstavljajo 40 % skupnih finančnih posledic za finančne interese Evropske unije;

G.          ker je ustanovitev Evropskega javnega tožilstva edino dejanje s področja kazenskega prava, za katerega ne bi mogli uporabiti rednega zakonodajnega postopka;

H.          ker je predlog uredbe o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva neločljivo povezan s predlogom direktive o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava in predlogom uredbe o Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust), za katera velja redni zakonodajni postopek;

I.           ker mora biti spoštovanje načela pravne države vodilno načelo vse evropske zakonodaje, zlasti s področja pravosodja in varstva človekovih pravic;

J.           ker je v zvezi s predlogom Komisije 14 domov nacionalnih parlamentov iz 11 držav članic sprožilo mehanizem „rumenega kartona“ in ker se je Komisija 27. novembra 2013 odločila ohraniti predlog, pri čemer je sicer navedla, da bo v zakonodajnem postopku ustrezno upoštevala obrazložena mnenja domov nacionalnih parlamentov;

K.         ker se po členu 86(1) PDEU za ustanovitev Evropskega javnega tožilstva zahteva soglasje v Svetu; ker to soglasje verjetno ne bo doseženo, zato bodo najverjetneje nekatere države članice Evropsko javno tožilstvo ustanovile v okviru okrepljenega sodelovanja, v tem primeru pa bo morala Komisija predložiti nov predlog;

1.          meni, da predlog Komisije predstavlja nadaljnji korak k vzpostavitvi evropskega območja kazenskega prava in k okrepitvi sredstev za boj proti goljufijam zoper finančne interese Unije, s čimer bi se povečalo zaupanje davkoplačevalcev v EU;

2.          meni, da bi ustanovitev Evropskega javnega tožilstva lahko območju svobode, varnosti in pravice dala posebno dodano vrednost, pod pogojem, da bi sodelovale vse države članice, saj morajo biti finančni interesi Unije in s tem interesi evropskih davkoplačevalcev zaščiteni v vseh državah članicah;

3.          poziva Svet, naj obširno vključi Evropski parlament v svoje zakonodajno delo s pomočjo stalnega toka informacij in ustreznih posvetovanj s Parlamentom, s čimer bi dosegli rezultat, ki bi bil v skladu s spremembami Pogodbe o delovanju Evropske unije po lizbonskem procesu in s katerim bi se strinjali obe strani;

4.          ob upoštevanju stališča, da je doslednost pri skupnemu delovanju Evropske unije na področju pravosodja nujna za njegovo učinkovitost, poziva evropskega zakonodajalca, naj ta predlog obravnava ob upoštevanju predlogov, ki so s tem tesno povezani, in sicer predloga direktive o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava, predloga uredbe o Agenciji Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust) in ustreznih drugih aktov na področju kazenskega prava in procesnih pravic, da bi tako zagotovil njihovo popolno skladnost in dosledno izvrševanje;

5.          poudarja, da morajo biti pristojnosti in praksa Evropskega javnega tožilstva v skladu s temeljnimi pravicami, ki so določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, Evropski konvenciji o človekovih pravicah in ustavnih tradicijah držav članic; zato poziva Svet, naj ustrezno upošteva naslednja priporočila:

(i)     Evropsko javno tožilstvo bi moralo strogo spoštovati pravico do pravičnega sojenja in torej načelo naravnega sodnika, v skladu s katerim je treba vnaprej jasno opredeliti merila za določitev sodnika, ki je pristojen za posamičen primer; ker daje sedanje besedilo člena 27(4) Evropskemu javnemu tožilstvu pretirano diskrecijsko pravico pri uporabi različnih meril pristojnosti, bi morala ta merila biti zavezujoča ter hierarhično razvrščena, da bi se zagotovila predvidljivost; v zvezi s tem bi bilo treba upoštevati pravice osumljencev; poleg tega bi morala biti določitev pristojnosti v skladu s temi merili predmet sodnega nadzora;

(ii)     Evropsko javno tožilstvo bi moralo biti popolnoma neodvisno od nacionalnih vlad in institucij EU ter zaščiteno pred vsemi političnimi pritiski;

(iii)    treba bi bilo natančno opredeliti področje pristojnosti Evropskega javnega tožilstva, s čimer bi se omogočila vnaprejšnja opredelitev vrst kaznivih dejanj, ki na to področje sodijo; Parlament poziva k natančnemu pregledu opredelitev iz člena 13 predloga Komisije o pomožni pristojnosti, saj v sedanjem osnutku presegajo omejitve področja člena 86(1) do 86(3) PDEU; to bi morali narediti tako, da bi zagotovili, da pristojnost Evropskega javnega tožilstva poleg kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, vključuje tudi druga kazniva dejanja, vendar le, če obenem:

a)   določeno ravnanje hkrati predstavlja kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, in druga kazniva dejanja; ter

b)   kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, so glavna in so ostala kazniva dejanja le pomožna; ter

c)   drugih kaznivih dejanj ne bi bilo več mogoče preganjati in kaznovati, če ne bi bila predmet pregona in sojenja skupaj s kaznivimi dejanji, ki škodujejo finančnim interesom Unije.

Poleg tega bi morala biti določitev pristojnosti v skladu s temi merili predmet sodnega nadzora;

(iv) ob upoštevanju dejstva, da direktiva iz člena 12 predloga, ki bi določila kazniva dejanja, za katera bo pristojen evropski javni tožilec, še ni bila sprejeta, bi besedilo predloga morajo pojasniti, da evropski javni tožilec ne more preganjati kaznivih dejanj, ki v času storitve še niso določena v zakonodajah držav članic; poleg tega Evropsko javno tožilstvo svoje pristojnosti ne bi smelo uveljavljati za kazniva dejanja, ki so bila storjena, preden je začelo polno delovati; v zvezi s tem je treba ustrezno spremeniti člen 71 predloga;

(v)  preiskovalna orodja in preiskovalni ukrepi, ki bodo na razpolago Evropskega javnega tožilstva, morajo biti usklajeni, natančno opredeljeni in združljivi s pravnimi sistemi držav članic, v katerih se uporabljajo; poleg tega bi morala biti merila za uporabo preiskovalnih ukrepov natančneje opredeljena, da se izognemo izbiranju najugodnejšega sodišča („forum shopping‟);

(vi) dopustnost dokazov in njihovo presojanje v skladu s členom 30 sta ključni sestavini kazenske preiskave. S tem povezana pravila morajo biti jasna, enotna na vsem območju, ki je v pristojnosti Evropskega javnega tožilstva, in popolnoma v skladu s polnim spoštovanjem procesnih jamstev. Za zagotavljanje tega spoštovanja morajo pogoji za dopustnost dokazov spoštovati vse pravice, ki jih zagotavljajo Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, Evropska konvencija o človekovih pravicah in sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice;

(vii) pravico do učinkovitega pravnega sredstva bi morali upoštevati ves čas trajanja dejavnosti javnega tožilstva in v celotni Uniji; zato bi zoper vse odločitve, ki jih sprejme evropski javni tožilec, moral obstajati sodni nadzor pred pristojnim sodiščem; iz tega sledi, da bi morala biti zoper odločitve, ki jih sprejme Evropsko javno tožilstvo pred sojenjem ali zunaj njega, kot so tiste iz členov 27, 28 in 29 v zvezi s pristojnostjo, opustitvijo zadeve in poravnavo, možna pritožba pred sodišči Unije.

Člen 36 bi bilo treba preoblikovati tako, da se ne bi bilo mogoče izogniti določbam Pogodbe o pristojnosti sodišč Unije ter da bi se izognili nesorazmerni omejitvi pravice do učinkovitega sodnega varstva po členu 47(1) Listine o temeljnih pravicah;

(viii) določbe člena 28 predloga bi morale jasno določati, da potem, ko Evropsko javno tožilstvo opusti primer v zvezi z manjšimi kaznivimi dejanji, nacionalnim organom pregona ni preprečeno nadaljnje preiskovanje in pregon primera, če jim to omogoča nacionalna zakonodaja; ter da je v primerih, ko pomanjkanja ustreznih dokazov ni mogoče predvidljivo odpraviti z nadaljnjimi sorazmernimi preiskovalnimi ukrepi, nujna opustitev zadeve; poleg tega bi bilo treba čim prej v postopku preiskave preveriti obstoj pogojev za obvezno opustitev ter v primeru obstoja katerega od pogojev za opustitev primer tudi nemudoma opustiti;

(ix) na vsak način se je treba izogibati samovoljnemu delovanju pravosodnega sistema; zato bi morali pogoj „ustreznega delovanja pravosodnega sistema“, kot podlago za poravnavo iz člena 29(1) predloga zamenjati z bolj specifičnimi merili. Poravnave bi morali še posebno izločiti od trenutka vložitve obtožnice, in vsekakor v primerih, ki jih je mogoče opustiti v skladu s členom 28 predloga, kot tudi v vseh hudih primerih;

(x)  ker zahteva Evropsko javno tožilstvo ne le sodni nadzor Sodišča Evropske unije, temveč tudi nadzor Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, je potrebno vključiti ustrezne določbe, še posebno za zagotovitev učinkovitih in koherentnih praks med državami članicami ter skladnost z načelom pravne države;

6.          poleg tega poziva Svet, in se pri tem sklicuje na najgloblje spoštovanje temeljnih načel, iz katerih neposredno izhajata načelo pravičnega sojenja in jamstva obrambe v kazenskem postopku, naj upošteva naslednja priporočila in naj s tem v skladu ravna:

(i)   vse delovanje Evropskega javnega tožilstva bi moralo zagotavljati visoko zaščito pravic obrambe, zlasti ob upoštevanju dejstva, da bi Unija lahko postala območje, na katerem bi lahko Evropsko javno tožilstvo delovalo z operativno hitrostjo in ne da bi mu bilo treba posegati po sredstvih vzajemne pravne pomoči; v zvezi s tem je spoštovanje minimalnih standardov EU na področju človekovih pravic v kazenskih postopkih v vseh državah članicah ključni element za ustrezno delovanje Evropskega javnega tožilstva.

Pri tem je treba ugotoviti, da načrt za krepitev procesnih pravic osumljenih ali obtoženih oseb v kazenskem postopku, ki ga je Svet sprejel 30. novembra 2009, še ni dokončan in da se predlog omejuje na sklicevanje na nacionalno zakonodajo, kar zadeva pravico do molka, domnevo nedolžnosti, pravico do brezplačne pravne pomoči in preiskovalne dejavnosti obrambe; zato bi moralo zaradi spoštovanja načela enakosti moči pravo, ki velja za osumljence ali obtožence v postopku Evropskega javnega tožilstva, veljati tudi za procesna jamstva zoper preiskovalna dejanja ali dejanja pregona tožilstva, brez poseganja v dodatne ali višje standarde za procesna jamstva, ki jih zagotavlja pravo Unije;

(ii)  po poteku ustreznega obdobja prenosa se dejstvo, da se v nacionalno zakonodajo ni prenesel ali se je napačno prenesel kateri od aktov o postopkovnih pravicah iz zakonodaje Unije, ne bi smelo razlagati v škodo posameznika, o katerem teče preiskava ali kazenski postopek, izvajanje teh aktov pa je vedno v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice;

(iii) zagotoviti bi bilo treba spoštovanje načela ne bis in idem;

(iv) kazenski postopek bi moral biti v skladu s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji, členom 16 Pogodbe o delovanje Evropske unije, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter veljavno zakonodajo EU o varstvu osebnih podatkov; posebej bi bilo treba paziti na pravice osebe, na katero se nanašajo osebni podatki, ko se njeni podatki posredujejo tretjim državam ali mednarodnim organizacijam;

7.          poziva Svet, naj upošteva naslednja priporočila, pri čemer opozarja na dejstvo, da mora Evropsko javno tožilstvo biti prilagodljiva, enostavna in učinkovita struktura, ki bo sposobna doseganja najboljši rezultatov:

(i)   za zagotovitev pozitivnega in poštenega izida preiskav in njihovega usklajevanja morajo osebe, ki bodo te preiskave vodile, dobro poznati pravne sisteme vpletenih držav. V ta namen bi moral organizacijski model evropskega javnega tožilstva na osrednji ravni zagotavljati ustrezno usposobljenost, izkušnje in znanje o pravnem sistemu držav članic;

(ii)  da bi zagotovili, da se odločitve sprejemajo pravočasno in učinkovito, mora imeti Evropsko javno tožilstvo možnost razširiti postopek sprejemanja odločitev, ob pomoči nacionalnih delegiranih tožilcev, ki bodo pristojni za posamične primere;

(iii) da bi zagotovili, da bo Evropsko javno tožilstvo lahko spoštovalo visoke standarde neodvisnosti, učinkovitosti, izkušenosti in strokovnosti, mora njegovo osebje biti karseda visoko kvalificirano in jamčiti za doseganje ciljev iz te resolucije. To osebje lahko izhaja iz sodstva, odvetništva ali drugih panog, v katerih je pridobilo omenjene izkušnje, strokovnost in ustrezno znanje o pravnih sistemih držav članic. V zvezi s tem je treba izjave Komisije iz točke 4 obrazložitvenega memoranduma predloga v zvezi s skupnimi stroški uskladiti z dejanskimi zahtevami po učinkovitosti in funkcionalnosti tožilstva samega;

(iv)  treba bi bilo vzpostaviti nadzorni mehanizem, ki bi redno poročal o dejavnostih Evropskega javnega tožilstva;

8.          je seznanjen z idejo, da bi se Evropsko javno tožilstvo oblikovalo na osnovi obstoječih struktur, kar za Evropsko komisijo predstavlja rešitev, ki naj ne bi pomenila znatnih novih stroškov za Unijo ali države članice, saj bo upravne storitve tožilstva upravljal Eurojust, človeški viri pa bodo prišli iz obstoječih organov, kot je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF);

9.          dvomi v argument o stroškovni učinkovitosti iz predloga, saj mora Evropsko javno tožilstvo oblikovati specializirane oddelke, enega za vsako državo članico, ki morajo za učinkovite preiskave in pregon imeti poglobljeno znanje o nacionalnem pravnem okviru; poziva, naj se izvede analiza za oceno stroškov ustanovitve Evropskega javnega tožilstva za proračun EU in posledično tudi za proračune držav članic; poziva, naj se v okviru te analize opravi tudi ocena koristi;

10.        je zaskrbljen, ker predlog temelji na domnevi, da upravne storitve, ki jih zagotavlja Eurojust, ne bodo imele finančnega ali kadrovskega vpliva na to decentralizirano agencijo; zato meni, da je finančni izkaz zavajajoč; v zvezi s tem opozarja na svojo zahtevo, naj Komisija predstavi posodobljeni finančni izkaz, upoštevajoč možne spremembe zakonodajalca pred zaključkom zakonodajnega postopka;

11.        priporoča, da v skladu z določbami člena 86(1) PDEU, na podlagi katerih lahko Svet „iz Eurojusta“ ustanovi Evropsko javno tožilstvo, Komisija predvidi enostavno premestitev finančnih sredstev iz urada OLAF na Evropsko javno tožilstvo in možnost, da bi Evropsko javno tožilstvo izkoristilo znanje in dodano vrednost, ki ju ima osebje Eurojusta;

12.        poudarja, da ni bilo dano nobeno jasno pojasnilo, ali mora Evropsko javno tožilstvo kot na novo ustanovljeni organ zmanjšati število zaposlenih, kar je predvideno za vse institucije in organe Unije; jasno sporoča, da takega pristopa ne bo podprl;

13.        poziva Svet, naj pojasni pristojnosti vsakega obstoječega organa, pristojnega za zaščito finančnih interesov Unije; opozarja, da je bistvenega pomena, da se podrobneje opredelijo in jasno razmejijo odnosi med Evropskim javnim tožilstvom in drugimi že obstoječimi organi, kot sta na primer Eurojust in Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF); poudarja, da bi moralo Evropsko javno tožilstvo izkoristiti dolgoletne izkušnje urada OLAF pri vodenju preiskav na nacionalni ravni in na ravni Unije na področjih, ki se nanašajo na zaščito finančnih interesov Unije, vključno s korupcijo; poudarja zlasti, da bi moral Svet pojasniti, kako se dejavnosti urada OLAF in Evropskega javnega tožilstva dopolnjujejo na področju „notranjih“ in „zunanjih“ preiskav; poudarja, da v sedanjem predlogu Komisije ta odnos z Evropskim javnim tožilstvom ali vprašanje, kako bi bilo treba izvajati notranje preiskave v institucijah EU, nista pojasnjena;

14.        meni, da bi bilo treba podrobneje analizirati vzporedno delovanje Evropskega urada za boj proti goljufijam, Eurojusta in Evropskega javnega tožilstva, da se omeji tveganje navzkrižnih pristojnosti; poziva Svet, naj pojasni pristojnosti vsakega od teh organov, navede morebitne skupne pristojnosti in neučinkovitosti ter po potrebi predlaga, kako bi jih lahko odpravili;

15.        ker bo verjetno več držav članic zavrnilo sodelovanje pri predlogu o Evropskem javnem tožilstvu, zahteva analizo, ki bo pojasnila, katere enote Evropskega urada za boj proti goljufijam in kateri člani njegovega osebja naj bi bili premeščeni v Evropsko javno tožilstvo in kateri naj bi ostali v okviru Evropskega urada za boj proti goljufijam; zahteva, da se uradu OLAF še naprej zagotavljajo potrebna sredstva za izvajanje dejavnosti boja proti goljufijam, ki ne spadajo med dejavnosti Evropskega javnega tožilstva;

16.        poudarja, da bodo države članice, ki ne bodo sodelovale pri Evropskem javnem tožilstvu, ostale v pristojnosti urada OLAF, in da bi jim bilo treba zagotoviti enako raven procesnih jamstev;

17.        zato poziva Komisijo, naj v okviru sprememb uredbe OLAF, ki so posledica ustanovitve Evropskega javnega tožilstva, vključi zadostna procesna jamstva, vključno z možnostjo sodnega nadzora preiskovalnih ukrepov, ki jih je sprejel urad OLAF;

18.        meni, da bi obveznosti nacionalnih organov, da obvestijo Evropsko javno tožilstvo o vsakem dejanju, ki bi utegnilo biti kaznivo dejanje v njegovi pristojnosti, morale biti usklajene s tistimi, ki veljajo na ravni države članice, in jih ne bi smele presegati ter bi morale spoštovati neodvisnost navedenih organov;

19.        poziva k vzpostavitvi posebnih pravil na ravni Unije, da bi se zagotovila usklajena zaščita za žvižgače;

20.        obžaluje, da Evropsko javno tožilstvo ni pristojno za hude oblike čezmejnega kriminala, kot je organizirani kriminal; spodbuja Komisijo, naj v zvezi s tem opravi analizo učinka;

21.        poziva Svet, naj še poveča učinkovitost in uspešnost zadevnih sodišč v državah članicah, saj je to nujno za uspeh projekta Evropskega javnega tožilstva.

22.        pozdravlja zamisel, da bi se Evropsko javno tožilstvo vključilo v obstoječe decentralizirane strukture z udeležbo nacionalnih delegiranih tožilcev kot „posebnih svetovalcev“; se zaveda, da je treba podrobneje razdelati neodvisnost delegiranih tožilcev nasproti nacionalnega sodstva in pregledne postopke za njihovo izbiranje, da se preprečijo kakršni koli dvomi o pristranskosti Evropskega javnega tožilstva;

23.       meni, da je treba evropskim delegiranim tožilcem in njihovemu osebju na enoten in učinkovit način zagotoviti ustrezno usposabljanje o kazenskem pravu Evropske unije;

24.        ponovno opozarja Svet in Komisijo, da je izjemno pomembno, da je Evropski parlament, sozakonodajalec s področja materialnega in procesnega prava, tesno vključen v postopek ustanovitve Evropskega javnega tožilstva in da se njegov položaj ustrezno upošteva v vseh fazah postopka; v ta namen in za namene tvornega sodelovanja namerava imeti pogoste stike s Komisijo in Svetom; se popolnoma zaveda zapletenosti naloge in dejstva, da je za njeno uresničitev potreben razumen čas, ter se zaveže, da bo izrazil svoje mnenje, če bo potrebno s pomočjo dodatnih vmesnih poročil, o prihodnjem razvoju Evropskega javnega tožilstva.

25.        poziva Svet, naj si vzame potreben čas za temeljito oceno predloga Komisije in naj pogajanj ne zaključi v naglici; poudarja, da bi bilo treba preprečiti prenagljen prehod k postopku okrepljenega sodelovanja;

26.        naroči svojemu predsedniku, naj pozove k stalnemu nadzoru predloga skupaj s Svetom;

27.        Svet opozarja na dejstvo, da zgornje politične smernice dopolnjuje tehnična priloga k tej resoluciji;

28.        naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0444.


PRILOGA K RESOLUCIJI

Uvodna izjava 22

Popravek 1

Predlog uredbe

Predlog spremembe

(22) Kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, so pogosto tesno povezana z drugimi kaznivimi dejanji. Zaradi učinkovitosti postopkov in da bi se izognili morebitni kršitvi načela ne bis in idem, bi morala v pristojnost Evropskega javnega tožilstva spadati tudi kazniva dejanja, ki v nacionalni zakonodaji niso formalno opredeljena kot kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, če so njihova osnovna dejstva enaka in neločljivo povezana z osnovnimi dejstvi kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije. V takih mešanih primerih, pri katerih prevladuje kaznivo dejanje, ki škodi finančnim interesom Unije, bi moralo Evropsko javno tožilstvo pristojnost izvajati po posvetovanju s pristojnimi organi zadevne države članice. Prevladujočo naravo kaznivega dejanja bi bilo treba določiti na podlagi meril, kot so finančni učinek kaznivega dejanja za Unijo in nacionalne proračune, število žrtev ali druge okoliščine, povezane s težo kaznivega dejanja, ali kazni za kaznivo dejanje.

(22) Kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, so pogosto tesno povezana z drugimi kaznivimi dejanji. Da bi se izognili morebitni kršitvi načela ne bis in idem, bi morala v pristojnost Evropskega javnega tožilstva spadati tudi kazniva dejanja, ki v nacionalni zakonodaji niso formalno opredeljena kot kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, če so njihova osnovna dejstva enaka in povezana z osnovnimi dejstvi kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije. V takih mešanih primerih, pri katerih je glavno kaznivo dejanje, ki škodi finančnim interesom Unije, bi moralo Evropsko javno tožilstvo pristojnost izvajati po posvetovanju s pristojnimi organi zadevne države članice. Status glavnega kaznivega dejanja bi bilo treba določiti na podlagi meril, kot so finančni učinek kaznivega dejanja za Unijo in nacionalne proračune, število žrtev ali druge okoliščine, povezane s težo kaznivega dejanja, ali kazni za kaznivo dejanje.

Člen 13

Popravek 2

Predlog uredbe

Predlog spremembe

1. Kadar so kazniva dejanja iz člena 12 neločljivo povezana z drugimi kaznivimi dejanji, ki niso navedena v členu 12, njihova skupna preiskava in pregon pa sta v interesu dobrega delovanja pravosodnega sistema, je Evropsko javno tožilstvo pristojno tudi za navedena druga kazniva dejanja, če prevladajo kazniva dejanja iz člena 12 in druga kazniva dejanja temeljijo na istih dejstvih.

 

1. Kadar so kazniva dejanja iz člena 12 povezana z drugimi kaznivimi dejanji, ki niso navedena v členu 12, je Evropsko javno tožilstvo pristojno tudi za navedena druga kazniva dejanja, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

– določen niz dejstev hkrati predstavlja tako kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot tudi druga kazniva dejanja; ter

– kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije, so prevladujoča, druga kazniva dejanja pa so le pomožna; ter

– nadaljnji pregon in kaznovanje drugih kaznivih dejanj ne bi bilo več mogoče, če jih ne bi preganjali in jim sodili skupaj s kaznivimi dejanji, ki škodijo finančnim interesom Unije;

Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, je država članica, ki je pristojna za druga kazniva dejanja, pristojna tudi za kazniva dejanja iz člena 12.

 

Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, je država članica, ki je pristojna za druga kazniva dejanja, pristojna tudi za kazniva dejanja iz člena 12.

2. javno tožilstvo in nacionalni organi pregona se med seboj posvetujejo, da bi ugotovili, kateri organ je pristojen v skladu z odstavkom 1. Kadar je to primerno zaradi lažje določitve take pristojnosti, se lahko vzpostavi povezava z Eurojustom v skladu s členom 57.

 

2. javno tožilstvo in nacionalni organi pregona se med seboj posvetujejo, da bi ugotovili, kateri organ je pristojen v skladu z odstavkom 1. Kadar je to primerno zaradi lažje določitve take pristojnosti, se lahko vzpostavi povezava z Eurojustom v skladu s členom 57.

3. V primeru nesoglasja med Evropskim javnim tožilstvom in nacionalnimi organi pregona glede pristojnosti v skladu z odstavkom 1 o pomožni pristojnosti odloči nacionalni pravosodni organ, pristojen za odločanje o dodelitvi pristojnosti glede pregona na nacionalni ravni.

 

3. V primeru nesoglasja med Evropskim javnim tožilstvom in nacionalnimi organi pregona glede pristojnosti v skladu z odstavkom 1 o pomožni pristojnosti odloči nacionalni pravosodni organ, pristojen za odločanje o dodelitvi pristojnosti glede pregona na nacionalni ravni.

4. Določitev pristojnosti v skladu s tem členom ni predmet nadzora.

4. Določitev pristojnosti v skladu s tem členom lahko na lastno pobudo pregleda pristojno nacionalno sodišče, kot je določeno v členu 27(4) predloga.

 

Popravek 3

Predlog uredbe

Predlog spremembe

(46) Splošna pravila o preglednosti, ki veljajo za agencije Unije, bi morala veljati tudi za Evropsko javno tožilstvo, vendar ob ustreznem upoštevanju njegovih upravnih nalog, da se nikakor ne bi ogrozila obveznost zaupnosti v njegovih operativnih dejavnostih. Enako bi bilo treba pri upravnih poizvedbah, ki jih izvaja Evropski varuh človekovih pravic, spoštovati zahtevo Evropskega javnega tožilstva po zaupnosti.

(46) Splošna pravila o preglednosti, ki veljajo za agencije Unije, bi morala veljati tudi za Evropsko javno tožilstvo; pri upravnih poizvedbah, ki jih izvaja Evropski varuh človekovih pravic, bi bilo treba spoštovati zahtevo Evropskega javnega tožilstva po zaupnosti.

Člen 27

Popravek 4

Predlog uredbe

Predlog spremembe

1. Evropsko javno tožilstvo in evropski delegirani tožilci imajo v zvezi s pregonom in vlaganjem obtožnic enaka pooblastila kot nacionalni javni tožilci, zlasti pooblastilo za vlaganje pritožb, sodelovanje pri dokazovanju in izvajanje razpoložljivih pravnih sredstev.

1. Evropsko javno tožilstvo in evropski delegirani tožilci imajo v zvezi s pregonom in vlaganjem obtožnic enaka pooblastila kot nacionalni javni tožilci, zlasti pooblastilo za vlaganje pritožb, sodelovanje pri dokazovanju in izvajanje razpoložljivih pravnih sredstev.

2. Kadar pristojni evropski delegirani tožilec meni, da je preiskava končana, evropskemu javnem tožilcu predloži v pregled povzetek zadeve z osnutkom obtožnice in seznam dokazov. Če evropski javni tožilec ne ukaže, naj se zadeva zavrne v skladu s členom 28, evropskemu delegiranemu tožilcu naroči, naj v zvezi z zadevo vloži obtožnico na pristojno nacionalno sodišče, ali pa jo vrne v nadaljnjo preiskavo. Evropski javni tožilec lahko obtožnico na pristojno nacionalno sodišče vloži tudi sam.

2. Kadar pristojni evropski delegirani tožilec meni, da je preiskava končana, evropskemu javnem tožilcu predloži v pregled povzetek zadeve z osnutkom obtožnice in seznam dokazov. Če evropski javni tožilec ne ukaže, naj se zadeva zavrne v skladu s členom 28, ali če je bil zavrnjen predlog za poravnavo v skladu s členom 29, izdan po njegovih navodilih, evropskemu delegiranemu tožilcu naroči, naj v zvezi z zadevo vloži obtožnico na pristojno nacionalno sodišče, ali pa jo vrne v nadaljnjo preiskavo. Evropski javni tožilec lahko obtožnico na pristojno nacionalno sodišče vloži tudi sam.

3. V obtožnici, ki se vloži na pristojno nacionalno sodišče, se navedejo dokazi, ki bodo predloženi na glavni obravnavi.

3. V obtožnici, ki se vloži na pristojno nacionalno sodišče, se navedejo dokazi, ki bodo predloženi na glavni obravnavi.

4.        Evropski javni tožilec v tesnem posvetovanju z evropskim delegiranim tožilcem, ki je predložil zadevo, in ob upoštevanju ustreznega delovanja pravosodnega sistema izbere sodno pristojnost in določi pristojno nacionalno sodišče na podlagi:

 

4. Pristojno nacionalno sodišče bi se moralo določiti na podlagi naslednjih meril, po tem prednostnem vrstnem redu:

a)        kraja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje, ali v primeru več kaznivih dejanj kraja, v katerem je bila storjena večina kaznivih dejanj;

a) kraja, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje, ali v primeru več kaznivih dejanj kraja, v katerem je bila storjena večina kaznivih dejanj;

b)        kraja, v katerem ima obdolženec običajno prebivališče;

b) kraja, v katerem ima obdolženec običajno prebivališče;

c)        kraja, v katerem so dokazi;

c) kraja, v katerem so dokazi;

d)        kraja, v katerem imajo neposredne žrtve običajno prebivališče.

d) kraja, v katerem imajo neposredne žrtve običajno prebivališče.

5.        Kadar je to potrebno zaradi izterjave, nadaljnjih upravnih ukrepov ali spremljanja, evropski javni tožilec o obtožnici uradno obvesti pristojne nacionalne organe, zainteresirane osebe in ustrezne institucije, organe ali agencije Unije.

5. Kadar je to potrebno zaradi izterjave, nadaljnjih upravnih ukrepov ali spremljanja, evropski javni tožilec o obtožnici uradno obvesti pristojne nacionalne organe, zainteresirane osebe in ustrezne institucije, organe ali agencije Unije.

Člen 28

Popravek 5

Predlog uredbe

Predlog spremembe

1. Evropski javni tožilec zadevo opusti, če sodni pregon ni več mogoč iz katerega od naslednjih razlogov:

1. Evropski javni tožilec zadevo opusti, če sodni pregon ni več mogoč iz katerega od naslednjih razlogov:

a) smrti osumljenca;

a) smrti osumljenca;

b) dejanje, ki je predmet preiskave, ne pomeni kaznivega dejanja;

b) dejanje, ki je predmet preiskave, ne pomeni kaznivega dejanja;

c) pomilostitve ali imunitete, podeljene osumljencu;

c) pomilostitve ali imunitete, podeljene osumljencu;

d) poteka zakonsko določenega zastaralnega roka za pregon;

d) poteka zakonsko določenega zastaralnega roka za pregon;

e) osumljenec je bil s pravnomočno sodbo v Uniji že oproščen ali obsojen zaradi istih dejstev ali pa je bila zadeva obravnavana v skladu s členom 29.

e) osumljenec je bil s pravnomočno sodbo v Uniji že oproščen ali obsojen zaradi istih dejstev ali pa je bila zadeva obravnavana v skladu s členom 29;

 

f) na podlagi natančne, celostne in sorazmerne preiskave Evropskega javnega tožilstva manjkajo ustrezni dokazi.

2. Evropski javni tožilec lahko opusti zadevo iz katerega koli od naslednjih razlogov:

a) kaznivo dejanje je manjša kršitev v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero se izvaja Direktiva 2013/XX/EU o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava;

b) pomanjkanja ustreznih dokazov.

2. Evropski javni tožilec lahko opusti zadevo, če je kaznivo dejanje manjša kršitev v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero se izvaja Direktiva 2013/XX/EU o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava;

3. Evropsko javno tožilstvo lahko zadeve, ki jih opusti, odstopi uradu OLAF ali pristojnim nacionalnim upravnim ali pravosodnim organom za namene izterjave, nadaljnjih upravnih ukrepov ali spremljanja.

 

3. Evropsko javno tožilstvo lahko zadeve, ki jih opusti, odstopi uradu OLAF ali pristojnim nacionalnim upravnim ali pravosodnim organom za namene izterjave, nadaljnjih upravnih ukrepov ali spremljanja.

4. Če se je preiskava začela na podlagi informacij, ki jih je predložila oškodovana oseba, jo Evropsko javno tožilstvo o tem obvesti.

4. Če se je preiskava začela na podlagi informacij, ki jih je predložila oškodovana oseba, jo Evropsko javno tožilstvo o tem obvesti.

Člen 29

Popravek 6

Predlog uredbe

Predlog spremembe

1. Kadar se zadeva ne opusti, lahko Evropsko javno tožilstvo, če bi to bilo v interesu ustreznega delovanja pravosodnega sistema in ko je škoda povrnjena, osumljencu predlaga plačilo pavšalne kazni; ko je ta poravnana, to pomeni dokončno opustitev zadeve (poravnava). Če se osumljenec strinja, plača pavšalno kazen Uniji.

1. Kadar se zadeva v skladu s členom 28 ne more opustiti in če bi bila zaporna kazen nesorazmerna, čeprav je bilo ravnanje na sojenju v celoti dokazano, lahko Evropsko javno tožilstvo, ko je škoda povrnjena, osumljencu predlaga plačilo pavšalne kazni; ko je ta poravnana, to pomeni dokončno opustitev zadeve (poravnava). Če se osumljenec strinja, plača pavšalno kazen Uniji.

2. Evropsko javno tožilstvo nadzoruje plačilo denarne kazni v okviru poravnave.

 

2. Evropsko javno tožilstvo nadzoruje plačilo denarne kazni v okviru poravnave.

3. Ko osumljenec sprejme poravnavo in jo plača, evropski javni tožilec dokončno opusti zadevo in o tem uradno obvesti pristojne nacionalne organe pregona in pravosodne organe ter obvesti ustrezne institucije, organe in agencije Unije.

4. Opustitev zadeve iz odstavka 3 ni predmet sodnega nadzora.

3. Ko osumljenec sprejme poravnavo in jo plača, evropski javni tožilec dokončno opusti zadevo in o tem uradno obvesti pristojne nacionalne organe pregona in pravosodne organe ter obvesti ustrezne institucije, organe in agencije Unije.

Člen 30

Popravek 7

Predlog uredbe

Predlog spremembe

1. Dokazi, ki jih Evropsko javno tožilstvo predloži sodišču prve stopnje, se dopustijo na glavni obravnavi brez preverjanja veljavnosti ali podobnega pravnega postopka, tudi če so v nacionalni zakonodaji države članice, v kateri je sodišče, določena drugačna pravila o zbiranju ali predložitvi takih dokazov, kadar sodišče meni, da njihova dopustitev ne bo škodljivo vplivala na poštenost postopka ali pravico do obrambe, kot sta opredeljena v členih 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

1. Dokazi, ki jih Evropsko javno tožilstvo predloži sodišču prve stopnje, se dopustijo, kadar sodišče meni, da njihova dopustitev ne bo škodljivo vplivala na poštenost postopka ali pravico do obrambe, kot sta opredeljena v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in na obveznosti držav članic po členu 6 PEU.

2. Ko so dokazi dopuščeni, to ne vpliva na pristojnost nacionalnih sodišč, da svobodno ocenijo dokaze, ki jih na glavni obravnavi predloži Evropsko javno tožilstvo.

2. Ko so dokazi dopuščeni, to ne vpliva na pristojnost nacionalnih sodišč, da svobodno ocenijo dokaze, ki jih na glavni obravnavi predloži Evropsko javno tožilstvo.

Člen 33

Popravek 8

Predlog uredbe

Predlog spremembe

1. Osumljenci in obdolženci, vključeni v postopke Evropskega javnega tožilstva, imajo v skladu z nacionalnim pravom pravico do molka pri zaslišanju v zvezi z dejstvi, iz katerih izhaja kršitev, za katero so osumljeni, da so jo storili, in so obveščeni, da niso dolžni obdolžiti sami sebe.

1. Osumljenci in obdolženci, vključeni v postopke Evropskega javnega tožilstva, imajo pravico do molka pri zaslišanju v zvezi z dejstvi, iz katerih izhaja kršitev, za katero so osumljeni, da so jo storili, in so obveščeni, da niso dolžni obdolžiti sami sebe.

2.        Osumljenci in obdolženci veljajo za nedolžne, dokler njihova krivda ni dokazana v skladu z nacionalno zakonodajo.

2. Osumljenci in obdolženci veljajo za nedolžne, dokler njihova krivda ni dokazana.

Člen 34

Popravek 9

Predlog uredbe

Predlog spremembe

Vsaka oseba, osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja, ki spada v pristojnost Evropskega javnega tožilstva, ima v skladu z nacionalno zakonodajo pravico do brezplačne ali delno brezplačne pravne pomoči, ki jo zagotavljajo nacionalni organi, če nima zadostnih sredstev, da bi jo plačala.

 

Vsaka oseba, osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja, ki spada v pristojnost Evropskega javnega tožilstva, ima pravico do brezplačne ali delno brezplačne pravne pomoči, ki jo zagotavljajo nacionalni organi, če nima zadostnih sredstev, da bi jo plačala.

Člen 36

Popravek 10

Predlog uredbe

Predlog spremembe

1. Evropsko javno tožilstvo se pri sprejetju postopkovnih dejanj, ki jih izvede pri opravljanju svojih nalog, za namene sodnega nadzora obravnava kot nacionalni organ.

 

Evropsko javno tožilstvo se za namene sodnega nadzora obravnava kot nacionalni organ v zvezi z vsemi postopkovnimi ukrepi, ki jih sprejme v času opravljanja tožilske vloge pred pristojnim sodiščem. V zvezi z vsemi drugimi dejanji ali opustitvami se Evropsko javno tožilstvo šteje za organ Unije.

2. Kadar ta uredba omogoča uporabo določb nacionalne zakonodaje, se take določbe za namene člena 267 Pogodbe ne štejejo za določbe prava Unije.

 

 

Popravek 11

Predlog uredbe

Predlog spremembe

Upravne dejavnosti Evropskega javnega tožilstva so v skladu s členom 228 Pogodbe predmet preiskav Evropskega varuha človekovih pravic.

 

V primeru nepravilnosti je Evropsko javno tožilstvo v skladu s členom 228 Pogodbe predmet preiskav Evropskega varuha človekovih pravic.


OBRAZLOŽITEV

Ustanovitev Evropskega javnega tožilstva predstavlja korak naprej v postopku sodelovanja držav članic na področju kazenskega prava. Evropski parlament je pozvan, da izrazi svoje mnenje o zakonodajnem predlogu, ki v času sanacije javnih financ izraža konkretno zahtevo državljanov po zaščiti finančnih interesov Evropske unije. Poleg tega petsto milijonov evrov, ki se vsako leto odvzamejo sociali in storitvam v dobro skupnosti, zahteva evropski odgovor.

Namen tega besedila je, da v skladu z Lizbonsko pogodbo opredeli vrsto predlogov in da natančne smernice politične narave o aktu, ki ga predlaga Komisija; Svet bo lahko to besedilo natančno preučil. Poročevalec si prizadeva za čim večjo vključitev Evropskega parlamenta v razpravo in opredelitev obravnavanega predloga, ter zato, da bi sozakonodajalec upošteval opazke in predlagane rešitve.

Poročevalec poleg tega meni, da bo uskladitev z Eurojustom, uradom OLAF in Europolom funkcionalno in bo dopolnjevalo kazenskopravno delovanje, v pričakovanju popolnega pravosodnega sodelovanja na področju kazenskega prava, ki bo v enem organu združeval ustrezne nacionalne izkušnje, ob sodelovanju, kjer je to možno, vseh držav članic.

Pojavlja se zlasti potreba po pregledu pravnih instrumentov za določitev pristojnega sodišča, kaznivih dejanj, ki sodijo v pomožno pristojnost tožilstva, preiskovalnih ukrepov, dopustnosti dokazov in zaključka preiskave.

Poleg tega je treba na področju procesnih jamstev spomniti na vrsto načel in pravic, ki povečujejo zaščito oseb v kazenskih postopkih, ne da bi se tako ošibilo preiskovanje in kaznovanje kaznivih dejanj.

Na koncu poročevalec predlaga prilagodljivo in enostavno strukturo, ki bo omogočila doseganje visokih standardov neodvisnosti, izkušenj in strokovnosti ter bo združevala potrebo po hitrih odločitvah s temeljitostjo preiskav in poznavanjem nacionalnih razmer v državah, v katerih so bila kazniva dejanja storjena.


MNENJE Odbora za proračunski nadzor(*) (18.2.2014)

za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

o predlogu uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva

(COM(2013)0534 – C7-0000/2014 – 2013/0255(APP))

Pripravljavka mnenja: Ingeborg Gräßle

(*) Pridruženi odbor – Člen 50 Poslovnika

POBUDE

Odbor za proračunski nadzor poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve kot pristojni odbor, da v svoje vmesno poročilo vključi naslednje pobude:

Priporočila

1.      podpira pristop Komisije, ki predvideva, da se obseg in naloge Evropskega javnega tožilstva osredotočijo na zaščito finančnih interesov Unije pred goljufijami in drugimi nezakonitimi dejavnostmi, ki škodujejo proračunu EU, kot je določeno v členu 86 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU);

2.      poziva Svet, naj pojasni pristojnosti vsakega obstoječega organa, ki je zadolžen za zaščito finančnih interesov Unije; opozarja, da je bistvenega pomena, da se podrobneje opredelijo in jasno razmejijo odnosi med Evropskim javnim tožilstvom in drugimi že obstoječimi organi, kot sta na primer Eurojust in Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF); poudarja, da bi moralo Evropsko javno tožilstvo izkoristiti dolgoletne izkušnje urada OLAF pri vodenju preiskav na nacionalni ravni in na ravni Unije na področjih, ki se nanašajo na zaščito finančnih interesov Unije, vključno s korupcijo; poudarja zlasti, da bi moral Svet pojasniti, kako se dejavnosti urada OLAF in Evropskega javnega tožilstva dopolnjujejo na področju „notranjih“ in „zunanjih“ preiskav; poudarja, da v sedanjem predlogu Komisije ta odnos z Evropskim javnim tožilstvom ali vprašanje, kako bi bilo treba izvajati notranje preiskave v institucijah EU, nista pojasnjena; v tem okviru zahteva, da se uradniki EU s spremembami člena 11(a) Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije in člena 19 kadrovskih predpisov EU izenačijo z drugimi državljani EU, tako da se omogoči neposredno ukrepanje Evropskega javnega tožilstva;

3.      meni, da bi bilo treba podrobneje analizirati vzporedno delovanje urada OLAF, Eurojusta in Evropskega javnega tožilstva, da se omeji tveganje nasprotujočih si pristojnosti; poziva Svet, naj pojasni pristojnosti vsakega od teh organov, navede morebitne skupne pristojnosti in neučinkovitosti ter po potrebi predlaga, kako bi jih lahko odpravili;

4.      hkrati poudarja, da bi bilo treba podrobneje izpostaviti in pojasniti dopolnilne in pomožne pristojnosti pristojnih nacionalnih organov in Evropskega javnega tožilstva, da se prepreči morebitno neučinkovito in drago prekrivanje ukrepov na teh dveh ravneh; prosi, da se v ta namen izvede analiza; poziva Svet, naj preuči uvedbo pravice do evokacije, pri čemer mora Evropsko javno tožilstvo organe kazenskega pregona držav članic obvestiti o svojih preiskavah, hkrati pa mora biti državam članicam omogočeno preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki vplivajo na finančne interese Unije, vključno s primeri, pri katerih Evropsko javno tožilstvo ni začelo preiskave ali pa jo je zaključilo brez nadaljnjega ukrepanja;

5.      meni, da je postopek imenovanja Evropskega javnega tožilstva, kot je določen v predlogu Komisije, nedemokratičen in nepregleden; zahteva, da Parlament dobi pomembnejšo vlogo v postopku imenovanja, zlasti pa da dobi pravico do imenovanja polovice članov izbirne komisije, ki pripravlja ožji seznam kandidatov; poudarja, da bi morala glavnega tožilca soglasno imenovati Evropski parlament in Svet, da bi se zagotovila njegova neodvisnost; predlaga, da se v uredbo o Evropskem javnem tožilstvu vključi formalen postopek za razpustitev Evropskega javnega tožilstva; meni, da so glede tega določbe, ki jih trenutno vsebuje člen 8 predloga Komisije, nezadostne;

6.      pozdravlja zamisel, da se Evropsko javno tožilstvo vključi v obstoječe decentralizirane strukture z udeležbo nacionalnih delegiranih tožilcev kot „posebnih svetovalcev“; meni, da je treba podrobneje razdelati neodvisnost delegiranih tožilcev nasproti nacionalnega sodstva in pregledne izbirne postopke, da se preprečijo kakršni koli namigi o pristranskosti Evropskega javnega tožilstva; poziva, naj se izvede analiza za oceno stroškov ustanovitve Evropskega javnega tožilstva za proračun EU in posledično tudi za proračune držav članic; poziva, naj se v okviru te analize ocenijo tudi koristi;

7.      ker bo verjetno več držav članic zavrnilo sodelovanje pri predlogu o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva, poziva, naj se opravi analiza, s katero se bo pojasnilo, katere enote urada OLAF in kateri člani njegovega osebja bodo premeščeni v Evropsko javno tožilstvo in kateri bodo ostali v okviru urada OLAF; zahteva, da se uradu OLAF še naprej zagotavljajo potrebna sredstva za izvajanje dejavnosti boja proti goljufijam, ki ne spadajo med dejavnosti Evropskega javnega tožilstva;

8.      poudarja, da bodo države članice, ki ne bodo sodelovale pri Evropskem javnem tožilstvu ostale v pristojnosti urada OLAF, in da bi jim bilo treba zagotoviti enako raven procesnih jamstev;

9.      zato poziva Komisijo, naj v okviru sprememb uredbe OLAF, ki so posledica ustanovitve Evropskega javnega tožilstva, vključi zadostna procesna jamstva, vključno z možnostjo sodnega nadzora preiskovalnih ukrepov, ki jih je sprejel urad OLAF;

10.    poziva Svet in Komisijo, naj pojasnita, kako bi Evropsko javno tožilstvo delovalo in kako bi bilo financirano, če bi bil predlog Komisije izveden v okviru postopka okrepljenega sodelovanja, kot to omogočajo člen 20 in členi 326 do 334 PDEU;

11.    poziva Svet, naj v duhu globokega spoštovanja pravne države obravnava naslednja priporočila:

a.  Evropsko javno tožilstvo bi moralo pri svojem delovanju strogo spoštovati : načelo pravičnosti, zato je treba vnaprej pojasniti načelo obveznega pregona; Evropsko javno tožilstvo bi moralo vsako domnevno kaznivo dejanje v njegovi pristojnosti preganjati na podlagi preglednih in objektivnih meril, s katerimi se določi, katera sodišča bodo pristojna;

b.  stvarna pristojnost in zlasti pomožna pristojnost Evropskega javnega tožilstva bi morali biti neločljivo povezani z zaščito finančnih interesov Unije, določiti pa ju bi bilo treba karseda natančno in jasno, da se zagotovi enotna uporaba v vseh državah članicah ter da lahko Evropsko javno tožilstvo učinkovito izvršuje svoj mandat; Evropski parlament v ta namen predlaga skrben pregled opredelitve pomožne pristojnosti iz člena 13 predloga Komisije;

c.  preiskovalna orodja, ki bodo Evropskemu javnemu tožilstvu na razpolago, bi morala biti enotna in temeljiti na pravnih določbah EU, ki se uporabljajo v celotnem enotnem območju svobode, varnosti in pravice; poleg tega bi morala biti v skladu s pravom države članice, v kateri se domnevno kaznivo dejanje preganja;

d.  na ravni Unije bi bilo treba uvesti poseben sklop pravil, da se okrepi varstvo podatkov in zagotovi harmonizirana zaščita prijaviteljev;

e.  posebej invazivna preiskovalna orodja bi morala sodno odobriti pristojna nacionalna sodišča v skladu s harmoniziranimi in približanimi standardi in merili, določenimi na ravni Unije; proti odločitvam, ki zelo posegajo v temeljne svoboščine posameznikov, bi se moralo biti mogoče pritožiti pred višjimi sodišči v hierarhiji in nazadnje pri Sodišču Evropske unije;

f.   dopustnost dokazov, ki jih zbere Evropsko javno tožilstvo brez upoštevanja nacionalne zakonodaje, kot je določeno v uvodni izjavi 32 in členu 30 predloga Komisije, bi bilo treba odločno zavrniti, da se prepreči vzporedna uporaba dveh različnih zakonodaj v državah članicah, zaščitijo procesne pravice zadevnih oseb in okrepi pravna varnost dejavnosti Evropskega javnega tožilstva;

g.  da bo Evropsko javno tožilstvo lahko uspešno vodilo preiskave, mora imeti poglobljeno znanje o pravnih sistemih sodelujočih držav; organizacijska struktura Evropskega javnega tožilstva bi zato morala zagotavljati, da ima na centralni ravni strokovno znanje na področju pravnih sistemov posameznih držav članic, vključno z ustreznimi procesnimi in temeljnimi pravicami; v okviru te organizacijske strukture bi bilo treba spoštovati načelo stroškovne učinkovitosti, vpliv na proračun EU pa bi moral biti omejen;

h.  zoper odločitve Evropskega javnega tožilstva o izbiri sodišča, opustitvi primerov in poravnavi bi morala biti prav tako možna pritožba pred višjimi sodišči v hierarhiji sodišč in nazadnje pred Sodiščem Evropske unije;

i.   obveznosti nacionalnih organov, da obvestijo Evropsko javno tožilstvo o dejanju, ki bi utegnilo biti kaznivo dejanje v njegovi pristojnosti, bi morale biti usklajene s tistimi, ki veljajo na ravni države članice, in jih ne bi smele presegati ter bi morale spoštovati neodvisnost navedenih organov;

j.   zagotoviti bi bilo treba spoštovanje načela ne bis in idem;

12.    obžaluje, da predloga o Evropskem javnem tožilstvu ne spremlja predlog o ustanovitvi Evropskega kazenskega sodišča kot specializiranega sodišča, pridruženega Splošnemu sodišču, v skladu s členom 257 PDEU ali predlog o evropskem okviru procesnega prava; prosi, da se v zvezi s tem izvede analiza;

13.    prosi za določitev proračunske vrstice EU za dodelitev pravne pomoči revnim posameznikom, ki jih Evropsko javno tožilstvo preganja;

14.    poudarja, da bi bilo treba pri vseh dejavnostih Evropskega javnega tožilstva potrebo po pravni varnosti združevati z varstvom osebnih podatkov in izpolnjevati najvišje standarde v zvezi s pravicami obrambe, pri čemer je treba upoštevati, da načrt o jamstvih v kazenskem postopku še ni končan in da se v zvezi s temi pravicami nanaša zgolj na nacionalno zakonodajo; prosi, da se v kadrovski strukturi Evropskega javnega tožilstva na vseh hierarhičnih ravneh zagotovi uravnotežena geografska zastopanost in uravnotežena zastopanost spolov;

15.    poziva Svet, naj v pogajanjih o zakonodajnem predlogu o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva tesno sodeluje z Evropskim parlamentom; je prepričan, da bodo med pogajanji načela, zajeta v predlogu Komisije, ki temelji na izčrpni oceni učinka, vključno s primerjalno analizo sedanjega pravnega sistema in zeleno knjigo, še naprej podlaga za odprto in pregledno razpravo med državami članicami in bodo zagotovila konstruktiven navdih za ustanovitev Evropskega javnega tožilstva;

16.    poziva Svet, naj si vzame potreben čas za temeljito oceno predloga Komisije in naj pogajanj ne zaključi v naglici; poudarja, da bi bilo treba preprečiti prenagljen prehod k postopku okrepljenega sodelovanja;

17.    poziva Svet, naj še poveča učinkovitost in uspešnost zadevnih sodišč v državah članicah, saj je to nujno za uspeh projekta Evropskega javnega tožilstva.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

18.2.2014

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

21

4

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Marta Andreasen, Inés Ayala Sender, Zigmantas Balčytis, Ryszard Czarnecki, Tamás Deutsch, Martin Ehrenhauser, Jens Geier, Gerben-Jan Gerbrandy, Ingeborg Gräßle, Rina Ronja Kari, Bogusław Liberadzki, Jan Mulder, Monika Panajotova (Monika Panayotova), Crescenzio Rivellini, Paul Rübig, Petri Sarvamaa, Teodoros Skilakakis (Theodoros Skylakakis), Georgios Stavrakakis, Michael Theurer

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Philip Bradbourn, Karin Kadenbach, Marian-Jean Marinescu

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Peter Jahr, Iosif Matula, Godelieve Quisthoudt-Rowohl, Marie-Thérèse Sanchez-Schmid

22.1.2014


MNENJE Odbora za proračun

za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

o predlogu uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva

(COM(2013)0534 – C7-0000/2013 – 2013/0255(APP))

Pripravljavec mnenja: Alain Lamassoure

POBUDE

Odbor za proračun poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve kot pristojni odbor, da v svoje poročilo vključi naslednje pobude:

Uvodne izjave

A. ker si v skladu s Pogodbami Evropska unija in države članice delijo odgovornost za zaščito finančnih interesov Unije in boj proti goljufijam in ker je za doseganje teh ciljev bistvenega pomena tesno sodelovanje med Komisijo in državami članicami;

B.  ker so za izvrševanje več kot 80 % proračuna Unije in za zbiranje lastnih sredstev v prvi vrsti pristojne države članice, kot določa Sklep Sveta 2007/436 ES, Euratom(1), ki ga bo kmalu nadomestil Sklep Sveta o spremenjenem predlogu Komisije za Sklep Sveta o sistemu virov lastnih sredstev Evropske unije COM(2011) 0739;

C. ker je prav tako pomembno poskrbeti za zaščito finančnih interesov Unije tako pri zbiranju sredstev EU kot pri njihovi porabi;

Priporočila

1.  je seznanjen z idejo, da se Evropsko javno tožilstvo oblikuje na osnovi obstoječih struktur, kar za Evropsko komisijo predstavlja rešitev, ki naj ne bi pomenila znatnih novih stroškov za Unijo ali države članice, saj bo upravne storitve tožilstva upravljal Eurojust, človeški viri pa bodo prišli iz obstoječih organov, kot je Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF);

2.  dvomi v argument o stroškovni učinkovitosti iz predloga, saj mora Evropsko javno tožilstvo oblikovati specializirane oddelke, enega za vsako državo članico, ki morajo za učinkovite preiskave in pregon imeti poglobljeno znanje o nacionalnem pravnem okviru;

3.  obžaluje dejstvo, da predlog ne vsebuje pregleda potrebnih človeških virov za urad OLAF za opravljanje preostalega pomembnega dela v okviru boja proti goljufijam na področjih, ki ne bodo spadala v pristojnosti evropskega javnega tožilca;

4.  izraža tudi zaskrbljenost, da nekatere države članice ne bodo podprle ali sodelovale pri tem evropskem pristopu; opozarja, da bo vsako nesodelovanje držav članic posledično ustvarilo dvojne strukture in bodo zato potrebna dodatna sredstva;

5.  je zaskrbljen, ker je predlog osnovan na domnevi, da upravne storitve, ki jih zagotavlja Eurojust, ne bodo imele finančnega ali kadrovskega vpliva na to decentralizirano agencijo; zato meni, da je finančni izkaz zavajajoč; v zvezi s tem poudarja svojo zahtevo, naj Komisija predstavi posodobljeni finančni izkaz, upoštevajoč možne spremembe zakonodajalca pred zaključkom zakonodajnega postopka;

6.  ni prejel jasnega pojasnila, ali mora Evropsko javno tožilstvo kot na novo ustanovljeni organ zmanjšati število zaposlenih, kar je predvideno za vse institucije in organe Unije; ne bi podprl takega pristopa;

7.  meni, da je pomembno vzpostaviti najboljše možne sinergije med Evropskim javnim tožilstvom, uradom OLAF in Eurojustom ter zadevnimi organi v državah članicah, ter poudarja, da je potrebno njihovo stalno tesno sodelovanje;

8.  poudarja pomen pregledov zakonitosti vseh ukrepov in dejavnosti, ki jih izvaja Evropsko javno tožilstvo; je prepričan, da lahko le Sodišče Evropske unije izvaja te preglede zakonitosti; se obenem popolnoma zaveda več kot 2 000 nerešenih zadev pred Sodiščem, zaradi česar bi bilo nujno izboljšati učinkovitost, če želi Sodišče reševati tako nove naloge kot tudi tiste v postopku;

9.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da lahko predlagana struktura Evropskega javnega tožilstva ustvari prekrivajoče in konkurenčne strukture, množenje in razpršenost nalog ter tudi težave s posebno odgovornostjo, kar bi lahko ogrozilo njegovo pravno verodostojnost;

10. zato v luči omenjenih pravnih zadržkov predlaga, naj pristojni odbor premisli o preložitvi obravnave predloga na čas po evropskih volitvah, s čimer bi omogočili tesnejše sodelovanje drugih ustreznih odborov in zagotovili, da bo predlog ustrezno odražal ne samo načela subsidiarnosti, ampak tudi pravno ustreznost predlaganega pravnega okvira;

11. poudarja, da morebitne odločitve zakonodajnega organa o predlogu uredbe ne smejo posegati v odločitve proračunskega organa v okviru letnega proračunskega postopka.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

22.1.2014

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

27

1

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Richard Ashworth, Zuzana Brzobohatá, Jean-Luc Dehaene, Isabelle Durant, José Manuel Fernandes, Věra Flasarová, Eider Gardiazábal Rubial, Salvador Garriga Polledo, Ivars Godmanis, Lucas Hartong, Monika Hohlmeier, Sidonia Elżbieta Jędrzejewska, Ivajlo Kalfin (Ivailo Kalfin), Jan Kozłowski, Alain Lamassoure, George Lyon, Jan Mulder, Juan Andrés Naranjo Escobar, Andrej Plenković, Dominique Riquet, László Surján, Helga Trüpel, Oleg Valjalo, Derek Vaughan, Angelika Werthmann

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Maria Da Graça Carvalho, Peter Šťastný, Georgios Stavrakakis

(1)

UL L 163, 23.6.2007, str. 17.


MNENJE Odbora za pravne zadeve (12.2.2014)

za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

o predlogu uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva

(COM(2013)0534 – C7-0000/2014 – 2013/0255(APP))

Pripravljavka mnenja: Evelyn Regner

POBUDE

Odbor za pravne zadeve poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve kot pristojni odbor, da v svoje poročilo vključi naslednje pobude:

Uvodne izjave

A.  ker bi moralo načelo vzajemnega priznavanja postati temeljnik pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in bi ga morali dojemati kot gonilo integracije evropskega kazenskega prava,

Priporočila

1.   poziva Svet, naj pri obravnavi predloga Komisije upošteva ta priporočila:

(i)  vnaprej je treba natančno opredeliti merila za pomožno pristojnost Evropskega javnega tožilstva v skladu s členom 13 predloga, zlasti:

a)  kazniva dejanja, na katera se sklicuje člen 13, bi morala biti le tista, ki so določena v zakonodajnih aktih Unije;

b)  ta kazniva dejanja bi morala veljati kot „neločljivo povezana“ s kaznivimi dejanji iz člena 12, kadar so bistvena za njihovo storitev ali so storjena, da se za dejanja iz člena 12 zagotovi nekaznovanje;

c)  pogoj, da prevladajo kazniva dejanja iz člena 12, bi moral poleg kvantitativne ocene vključevati tudi kvalitativno;

d)  črtati bi bilo treba pogoj, da kazniva dejanja iz člena 13 temeljijo na istih dejstvih, tako da bi pomožna pristojnost pokrivala primere, ko isti storilec stori več ločenih kaznivih dejanj, ter primere, ko je eno in isto dejanje kaznivo po več različnih določbah;

(ii) v uredbi o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva bi bilo treba v čim večji meri urediti odnose Evropskega javnega tožilstva z Eurojustom, Europolom in uradom OLAF; ureditev v členih 57 in 58 predloga bi se tako morala nanašati zgolj na povsem praktične vidike;  

(iii)      Evropsko javno tožilstvo svoje pristojnosti vsekakor ne bi smelo uveljavljati za kazniva dejanja, ki so bila storjena, preden je začelo polno delovati; ustrezno je treba spremeniti člen 71 predloga;

(iv)     za zagotavljanje večje pravne varnosti je treba predhodno določiti pristojno sodišče v skladu z načelom naravnega sodnika; ustrezno je treba spremeniti člen 27 predloga;

(vi)      da ne bi povzročili izbiranja najugodnejšega sodišča, je treba zagotoviti usklajenost preiskovalnih orodij in njihovo skladnost s pravnimi sistemi držav članic;

2.  pozdravlja dejstvo, da bo v skladu z veljavno ureditvijo za nepogodbeno odgovornost Evropskega javnega tožilstva v sporih glede nadomestila škode pristojno Sodišče Evropske unije po podobnih pogojih kot v členu 268 PDEU; vendar opozarja na dejstvo, da bi dve različno sodišči – na ravni Evropske unije in na nacionalni ravni –, odločali o sporih zaradi nepogodbene odgovornosti Evropskega javnega tožilstva in sporih za razveljavitev njegovih postopkovnih dejanj, tudi o tistih, kjer se lahko prizna pravica do odškodnine,

3.  poziva Komisijo, naj za Evropsko javno tožilstvo in Eurojust razvije skladen zakonodajni okvir, ki bo odražal različni funkciji obeh organov, kakor sta opredeljeni v členih 85 in 86 PDEU;

4.  priporoča, da, v skladu z določbami člena 86(1) PDEU, na podlagi katerih lahko Svet „iz Eurojusta“ ustanovi Evropsko javno tožilstvo, Komisija predvidi enostavno premestitev finančnih sredstev iz urada OLAF na Evropsko javno tožilstvo in možnost, da bi Evropsko javno tožilstvo izkoristilo znanje in dodano vrednost, ki ju ima osebje Eurojusta;

5.  spodbuja Komisijo, da v primeru nesodelujočih držav članic ali okrepljenega sodelovanja v skladu s členom 86(1) PDEU, pripravi ustrezne predloge za ureditev pravosodnega sodelovanja med sodelujočimi in nesodelujočimi državami članicami, posebno pozornost pa nameni primerom čezmejnih kaznivih dejanj ali primerom, v katerih je storilec iz ene od nesodelujočih držav članic;

6.  obžaluje, da je na podlagi sedanjih izkušenj z vzajemnim priznavanjem težko pričakovati od držav članic, da bodo pripravljene priznati in sprejeti dokaze, zbrane v drugih državah članicah na podlagi bistveno drugačnih standardov; poudarja, da so razlike med nacionalnimi zakonodajami držav članic zlasti osupljive v zvezi s posebnimi preiskovalnimi ukrepi, saj je pogosto, da je določen ukrep v nekaterih državah članicah zelo strogo urejen, v drugih pa sploh ne;

7.  meni, da bi se lahko Evropsko javno tožilstvo pridružilo kolegiju Eurojusta kot dodatni član vsakič, ko poteka razprava o zadevah v zvezi z varstvom finančnih interesov Unije;

8.  meni, da je treba področje uporabe nacionalnega postopkovnega prava pazljivo preučiti in po potrebi omejiti, saj bi spremenljiva pooblastila Evropskega javnega tožilstva ogrozila njegovo učinkovitost in spodbudila k izbiranju najboljšega sodišča, vplivala pa bi tudi na pravice osumljenca ali obtoženca;

9.  meni, da je treba evropskim delegiranim tožilcem in njihovemu osebju na enoten in učinkovit način zagotoviti ustrezno usposabljanje o kazenskem pravu Evroposke unije;

10.  pozdravlja tečaje usposabljanja za odvetnike, ki jih skupaj organizirata Evropsko odvetniško združenje za kazenske zadeve in Evropska pravna akademija in spodbuja prilagojene tečaje za izboljšanje kakovosti obrambe v kazenskih postopkih pred Evropskim javnim tožilstvom;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

11.2.2014

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

19

4

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Raffaele Baldassarre, Sebastian Valentin Bodu, Françoise Castex, Christian Engström, Marielle Gallo, Giuseppe Gargani, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Sajjad Karim, Klaus-Heiner Lehne, Antonio López-Istúriz White, Antonio Masip Hidalgo, Alajos Mészáros, Bernhard Rapkay, Evelyn Regner, Francesco Enrico Speroni, Alexandra Thein, Cecilia Wikström, Tadeusz Zwiefka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Eva Lichtenberger, Angelika Niebler, József Szájer, Axel Voss

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Sylvie Guillaume, Jan Mulder, Jaroslav Paška


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

20.2.2014

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

34

7

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jan Philipp Albrecht, Edit Bauer, Emine Bozkurt, Arkadiusz Tomasz Bratkowski, Salvatore Caronna, Philip Claeys, Carlos Coelho, Ioan Enciu, Frank Engel, Kinga Gál, Kinga Göncz, Nathalie Griesbeck, Anna Hedh, Salvatore Iacolino, Sophia in ‘t Veld, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Timothy Kirkhope, Juan Fernando López Aguilar, Svetoslav Hristov Malinov, Véronique Mathieu Houillon, Anthea McIntyre, Louis Michel, Georgios Papanikolau (Georgios Papanikolaou), Carmen Romero López, Judith Sargentini, Birgit Sippel, Renate Sommer, Wim van de Camp, Axel Voss, Renate Weber, Cecilia Wikström, Janusz Wojciechowski, Tatjana Ždanoka, Auke Zijlstra

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Michael Cashman, Cornelis de Jong, Marija Gabriel (Mariya Gabriel), Franziska Keller, Jean Lambert, Marian-Jean Marinescu, Juan Andrés Naranjo Escobar, Salvador Sedó i Alabart

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Zdravka Bušić, Ingeborg Gräßle, Constanze Angela Krehl

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov