o postopkih in praksah v zvezi s predstavitvami komisarjev: pridobljene izkušnje v sklopu postopkov leta 2014

(2015/2040(INI))

Evropski parlament,

–       ob upoštevanju člena 17(7) Pogodbe o Evropski uniji,

–       ob upoštevanju člena 246 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. decembra 2005 o smernicah za potrditev Komisije(1),

–       ob upoštevanju svojega sklepa z dne 20. oktobra 2010 o reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo(2),

–       ob upoštevanju svojega sklepa z dne 14. septembra 2011 o spremembi členov 106 in 192 ter priloge XVII Poslovnika(3),

–       ob upoštevanju kodeksa o ravnanju evropskih komisarjev, zlasti členov od 1.3 do 1.6 tega kodeksa,

–       ob upoštevanju členov 52 in 118 ter priloge XVII Poslovnika,

–       ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za promet in turizem ter Odbora za pravne zadeve (A8-0197/2015),

ob upoštevanju naslednjega:

A.     ker so javne predstavitve kandidatov za komisarje, ki so se prvič uporabile leta 1994, zdaj ustaljena praksa, s katero se povečuje demokratična legitimnost institucij Evropske unije in se institucije zbližujejo z evropskimi državljani;

B.     ker so predstavitve nujne, da lahko Parlament pri glasovanju o zaupnici Komisiji, na podlagi katere Komisija nastopi mandat, presoja na podlagi informacij;

C.     ker so predstavitve priložnost za Parlament in državljane EU, da spoznajo in ocenijo osebnost, kvalifikacije, pripravljenost in prednostne naloge kandidatov ter njihovo poznavanje delovnega področja, za katerega se potegujejo;

D.     ker se s postopkom predstavitev povečujeta preglednost in demokratična legitimnost Komisije kot celote;

E.     ker je treba na vseh področjih, tudi pri zaposlovanju, zagotoviti enakost žensk in moških; ker se mora ta zahteva odražati v sestavi Evropske komisije; ker so vlade kljub večkratnemu pozivu Jean-Clauda Junckerja leta 2014 imenovale veliko večje število moških kot pa ženskih kandidatov; ker imenovane ženske prihajajo pretežno iz držav članice z manjšim številom prebivalcev, večje države članice pa so v veliki meri prezrle to zahtevo; ker je edina pravična rešitev ta, da se vsaka država članica prosi, naj imenuje dva kandidata, moškega in žensko, tako da lahko kandidat za predsednika imenuje kakovosten kolegij z enakim številom moških in žensk;

F.     ker je mogoče javno predstavitev, katere učinkovitost se je že pokazala, vedno še izboljšati, zlasti z bolj prožnimi in dinamičnimi izmenjavami mnenja med komisarji in člani odbora, ki je pristojen za predstavitev;

G.     ker je kandidat za podpredsednika Komisije Frans Timmermans poudaril, da je treba spremeniti postopke Parlamenta, če bodo imele prihodnje Komisije poseben status za enega ali več podpredsednikov;

H.     ker člen 3(3) PEU določa, da Unija „spodbuja [...] enakost žensk in moških“, člen 23 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije pa:„Enakost žensk in moških se mora zagotoviti na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom za delo.“

1.      meni, da so za Evropski parlament in državljane EU javne predstavitve kandidatov za komisarja pomembna priložnost, da ocenijo prednostne naloge posameznega kandidata in njihovo strokovno primernost za mesto komisarja;

2.      meni, da bi bilo koristno določiti rok, do katerega morajo vse države članice predlagati svoje kandidate, da bi imel novoizvoljeni predsednik Komisije dovolj časa, da jim ob upoštevanju delovnih izkušenj in izobrazbe dodeli delovna področja, in bi Parlament lahko pripravil predstavitve in ocene, ter poziva predsednika, naj z drugimi institucijami začne razpravo za uresničitev tega cilja;

3.      meni, da bi morala vsaka država članica novoizvoljenemu predsedniku Komisije odslej predlagati najmanj dva kandidata – enakopravno moškega in žensko, o katerih bi presojal novoizvoljeni predsednik Komisije; meni, da bi morala Unija cilje glede enakosti spolov, ki si jih je zastavila, dosegati tudi znotraj lastnih institucij;

4.      meni, da je treba izboljšati preverjanje izjav o finančnih interesih kandidatov za komisarje, ki ga opravlja Odbor za pravne zadeve; meni, da bi bilo treba zato v izjavo o finančnih interesih vključiti družinske interese, kot določa člen 1.6. kodeksa o ravnanju komisarjev; meni, da je neobstoj konflikta interesov, ki ga Odbor za pravne zadeve potrdi na podlagi vsebinskega pregleda izjav o finančnih interesih, pomemben pogoj za izvedbo predstavitve pred pristojnim odborom;

5.      opozarja, da so za izvedbo predstavitev pristojni odbori; vendar meni, da bi lahko predstavitev podpredsednika Komisije, katerega pristojnosti so predvsem horizontalne narave, izjemoma izvedli v drugačni obliki, na primer kot sejo konference predsednikov ali sejo konference predsednikov odborov, če bi ta omogočala dialog in vključevala ustrezne pristojne odbore, da bi lahko poslušali kandidate za komisarje;

6.      meni, da bi morali vnaprej poslani vprašalniki vsebovati 7 namesto 5 vprašanj, vendar posamezna vprašanja ne bi smela imeti tudi po več podvprašanj;

7.      meni, da bi bilo bolje imeti približno 25 vprašanj, vsak spraševalec pa bi lahko takoj postavil dodatno vprašanje, s čimer bi povečali učinkovitost in okrepili zasliševalski značaj predstavitev;

8.      meni, da bi lahko s postopki spremljanja odgovorov kandidatov za komisarje med predstavitvami prispevali k boljšemu nadzoru in večji odgovornosti Komisije kot celote; zato poziva k rednemu pregledu prednostnih nalog, dodeljenih kandidatom za komisarje, po začetku njihovega mandata;

9.      meni, da bi za sestanek koordinatorjev za pripravo ocene po predstavitvi morale veljati te smernice:

• če koordinatorji soglasno potrdijo kandidata – pismo o potrditvi;

• če koordinatorji soglasno zavrnejo kandidata – pismo o zavrnitvi;

• če nedvoumna večina koordinatorjev potrdi kandidata – pismo, da velika večina potrjuje kandidata (na prošnjo manjšin pa se lahko omeni, da se njihova skupina ne strinja z mnenjem večine);

• če ni jasne večine ali pa večina (a brez soglasja) zavrača kandidata in če je to po mnenju koordinatorjev potrebno:

o      najprej se z dodatnimi pisnimi vprašanji zaprosi za dodatne informacije;

o      če odgovor ni zadovoljiv, se zaprosi za dodatno enoinpolurno predstavitev, ki jo odobri konferenca predsednikov;

o      če še vedno ni soglasja ali prepričljive večine med koordinatorji – glasovanje v odboru;

• nedvoumna večina v tem pogledu bi morali biti koordinatorji, ki skupaj tvorijo vsaj dve tretjini članstva odbora;

10.    ugotavlja, da so bile predstavitve kandidatov leta 2014 deležne več zanimanja medijev in javnosti kot pretekle predstavitve, delno tudi zaradi razvoja družbenih medijev; je prepričan, da bo vpliv družbenih medijev najverjetneje naraščal tudi v prihodnje; meni, da je treba zagotoviti, da se bodo družbeni mediji in omrežja uporabljali za učinkovitejše vključevanje državljanov EU v postopek predstavitev;

11.    meni, da:

–       bi moral na spletnem mestu Parlamenta obstajati poseben razdelek, kjer bi bili v vseh uradnih jezikih in že pred predstavitvami na voljo življenjepisi kandidatov za komisarje in odgovori na pisna vprašanja;

–       bi bilo potrebno posebno in vidno mesto na spletnem mestu Parlamenta, kjer bi bile ocene objavljene v 24-ih urah;

–       bi bilo treba to pravilo spremeniti, da bi se nanašalo na 24 ur po oceni, saj so nekatere ocene dokončane šele po dodatnih postopkih;

12.    meni, da je treba horizontalna vprašanja o sestavi, strukturi in načinu dela Komisije kot celote nasloviti na novoizvoljenega predsednika Komisije, saj posamezni kandidat za komisarja nanje ne more ustrezno odgovoriti; meni, da bi bilo treba taka vprašanja obravnavati na srečanjih med novoizvoljenim predsednikom Komisije in konferenco predsednikov (eno pred postopkom predstavitev in eno po njem);

13.    meni, da bi morale izjave komisarjev o interesu ostati v pristojnosti Odbora za pravne zadeve; vendar meni, da je sedanji obseg izjav komisarjev o interesih preveč omejen, ter poziva Komisijo, naj čim prej spremeni svoja pravila; zato meni, da je pomembno, da bi Odbor za pravne zadeve v prihodnjih mesecih izdal smernice v obliki priporočila ali inicativnega poročila, da se omogoči reforma postopkov, povezanih z izjavami komisarjev o interesih; meni, da bi morale izjave o interesih in finančnih interesih komisarjev zajemati tudi družinske člane, ki živijo z njimi v istem gospodinjstvu;

14.    naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 285 E, 22.11.2006, str. 137. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0366. (3) UL C 51 E, 22.2.2013, str. 152.

1. Ozadje

Javne prestavitve kandidatov za člane Evropske komisije so postopki, ki jih je vredno opraviti. Tudi če z nobenim od kandidatov za komisarja ne bi bilo nikakršne težave, so predstavitve za Parlament in javnost priložnost, da odkrijejo značaj, splošni pristop in prednostne naloge vsakega od kandidatov za komisarja ter da ocenijo njihove kvalifikacije. In če težave so, je bolje, da se pokažejo, preden Komisija prevzame svojo funkcijo, ne pa pozneje.

Lahko bi se vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi se tak postopek opravil na nacionalni ravni, ko se imenujejo ministri – triurno javno zaslišanje, preden prevzamejo funkcijo, bi zagotovo marsikaj razkrilo!

Pogodba ne določa postopka predstavitve. Gre za prakso, ki se je razvila v zadnjih 20 letih zaradi vztrajanja Parlamenta, ki je preprosto zahteval, da se kandidati za komisarje predstavijo pred odborom ali odbori, ki ustrezajo njihovemu delovnemu področju, preden glasuje o zaupnici Komisiji (kar pa je opredeljeno v Pogodbi, in sicer v členu 17 PDEU). Sedaj je to dobro uveljavljena praksa.

Formalno Parlament kot celota glasuje o Komisiji kot celoti, mnenje posameznih odborov o posameznih komisarjih pa nima pravne veljave. Kljub temu pa je tokrat, zadnjič in predzadnjič negativno mnenje odborov o kandidatu imelo za posledico spremembo sestave Komisije ali prerazporeditev delovnih področij.

Do takega izida lahko v praksi pride le, če je med različnimi političnimi skupinami precej široko soglasje o tem, da kandidat ni primeren. Seveda predstavitve niso priložnost, da bi poskušali spremeniti politično sestavo Komisije, ki odraža bolj politično ravnotežje v nacionalnih vladah kot pa v Parlamentu. Neuspešnega kandidata bo nadomestil novi, ki ga bo imenovala ista vlada. Zato politične skupine in Parlament postopek predstavitev in glasovanja o zaupnici izkoristijo za osredotočanje bolj na program in politiko kakor na značaj – Komisija je, politično gledano, še vedno koalicija.

Čeprav se mediji načeloma osredotočajo le na to, če je kateri od kandidatov za komisarja neuspešen, ima postopek druge posledice, ki so za medije morda manj zanimive, so pa kljub temu pomembne. Te so lahko politična pojasnila in zaveze, prilagoditve delovnih področij, in, tokrat, dodatna pojasnila o odnosih med podpredsedniki in drugimi komisarji (čeprav bo to nedvomno vedno odprto vprašanje). Dobri primeri za povedano so dodelitev pristojnosti za trajnost prvemu podpredsedniku Fransu Timmermansu, pojasnitev vlog in delovnih odnosov med komisarjema Jyrkijem Katainenom in Pierrom Moscovicijem ter pojasnilo, da bo komisar za zdravje ohranil pristojnost za zdravila in farmacevtske izdelke.

Vendar je stvari vedno mogoče izboljšati. Tako kot pred petimi leti (poročilo Duff) bi morali oceniti postopke in metode ter presoditi, kaj se lahko naučimo, da bi bil v prihodnje postopek še boljši.

2. Pravila

•   Predstavitve potekajo v skladu s členom 118 in Prilogo XVI Poslovnika Parlamenta ter okvirnim sporazumom med Parlamentom in Komisijo iz leta 2005.

•   Merila za komisarje so splošna usposobljenost, nedvomna neodvisnost in „zavzetost za Evropo“ (novo merilo, dodano z Lizbonsko pogodbo (člen 17(3)PEU). Parlament želi zlasti zagotoviti, da vsi komisarji dobro poznajo svoje delovno področje, da so sposobni timskega dela ter da imajo dobre komunikacijske sposobnosti (Priloga XVI Poslovnika).

•   Parlament posveti posebno pozornost uravnoteženi zastopanosti spolov. Lahko se izreče o razporeditvi odgovornosti za posamezna delovna področja, ki jo določi novoizvoljeni predsednik.

•   Parlament lahko poišče vse informacije, pomembne za sprejetje odločitve glede sposobnosti kandidata za komisarja. Pričakuje popolno razkritje podatkov, ki se nanašajo na njihove finančne interese. Izjave o interesih kandidatov za komisarje se pošljejo v pregled odboru, pristojnemu za pravne zadeve (Priloga XVI Poslovnika).

3. Tehnični dogovori

Ti so bili uspešni. Sejni sobi (2Q2 in 4Q2) sta bili dovolj veliki za poslance, njihovo osebje, zainteresirane strani in medije. Opremljeni sta bili tudi z dvema zaslonoma in uro, za dobro počutje kandidatov za komisarje in nemoten potek postopka. Vse predstavitve so trajale po 3 ure, vedno pa sta potekali dve vzporedno, razen v primeru kandidata za podpredsednika Komisije Fransa Timmermansa.

Ponovno bi se bilo treba zahvaliti osebju Parlamenta ter mu čestitati za nemoten potek postopka.

4. Vprašalnik

Predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz je pravočasno posredoval vprašanja vsem kandidatom za komisarje. V vseh vprašalnikih sta bili dve vprašanji enaki za vse, prvo se je nanašalo na splošno usposobljenost, evropsko zavezanost in osebno neodvisnost, drugo pa na upravljanje delovnega področja in sodelovanje s Parlamentom. Tri vprašanja so bila namenjena pristojnemu odboru (dve za vsak odbor, če je postopek potekal z dvema odboroma). Pisni odgovori kandidatov za komisarje so bili posredovani pravočasno, kar je članom odborov omogočilo, da so jih ocenili pred predstavitvami.

Vprašanja so koristna zato, da se komisarji izprašajo o zavezanosti EU in da se ocenijo njihovi načrti v zvezi z delovnim področjem. Na tej podlagi se pripravijo ustna vprašanja za komisarje.

5. Potek predstavitve

Predstavitve je organizirala konferenca predsednikov na priporočilo konference predsednikov odborov. Predsednik in koordinatorji vsakega odbora so bili pristojni za natančne dogovore. Odbori lahko imenujejo poročevalce, vendar jih je le malo to storilo, saj ni jasno, v čem bi bila v tem primeru korist njihove vloge.

Bilo je devet predstavitev pred skupnimi odbori in devet predstavitev pred pridruženimi odbori.

•   Večina odborov je namenila 15 minut temu, da so kandidati za komisarje uvodoma nagovorili odbor.

•   Večina odborov je sledila preprostemu postopku z vprašanji in odgovori, in sicer je bilo 45 enominutnih vprašanj za dvominutni odgovor.

o   Nekateri odbori so v začetnem krogu koordinatorjev skupin omogočili zaporedno izmenjavo vprašanj in odgovorov (vprašanja in odgovori so trajali izmenično 1:00, 2:00, 0.30, 1:00 ali 1:00, 1:45, 0:25, 0:30).

o   Nekateri odbori so na zahtevo dovolili dodatno vprašanje, če je v triminutnem sklopu ostalo še kaj časa.

o   Noben odbor ni uporabil sistematične izmenjave vprašanj in odgovorov, saj je konferenca predsednikov sklenila, da bo 45 samostojnih vprašanj in odgovorov.

6. Izid

Prvih 27 predstavitev, od tega:

•   18 primerov, da so koordinatorji soglasno s pismi sprejeli ali odobrili kandidata,

•   7 primerov, da je odbor kandidata odobril šele po glasovanju v odboru/skupnem odboru,

o   v enem od teh primerov je do tega prišlo po drugi predstavitvi (Hill),

o   v drugem od teh primerov je do tega prišlo, ko je Odbor za pravne zadeve ponovno ocenil izjavo o interesih kandidata (Arias Canete).

•   1 primer, v katerem je odbor izglasoval zavrnitev kandidatke (Bratušek),

•   1 primer, v katerem je odbor izglasoval kandidata za komisarja, vendar ne za predlagano delovno področje (Navrascics)

Dve naknadni predstavitvi, od tega:

•   2 primera, ko so koordinatorji soglasno s pismi odobrili kandidata,

Izid glasovanja Parlamenta

Izid glasovanja o novi Komisiji je bil podoben glasovanju o Jean-Claudu Junckerju za predsednika Komisije. Temu ni vedno bilo tako, kot je razvidno iz spodnje tabele;

Mediji

V medijih je bilo zanimanje za predstavitve veliko, in sicer ne le v tradicionalnih medijih, temveč tudi na internetu (veliko tega zanimanja je bilo izkazanega na spletnem mestu Parlamenta) in v družabnih omrežjih. Slednje je od volitev pred petimi leti strmo naraslo: službe Parlamenta ocenjujejo, da je bilo med predstavitvami na platformah družabnih omrežij 38.981 omemb, 36.303 na platformah z novicami, 75.284 v blogih in 210 v forumih - skupno 150.778 omemb, vsako pa je prebralo na tisoče sledilcev. Podobno je bilo na Twitterju več kot 300.000 tvitov o EP. Poleg tega je večina poslancev o predstavitvah prejela na tisoče elektronskih pisem.

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.      priznava, da so javne predstavitve kandidatov za komisarja pomemben element evropske demokracije in dobro uveljavljena praksa, ki se je oblikovala v preteklih 20 letih kljub temu, da Pogodba o EU takšnih predstavitev ne predvideva, za Parlament in državljane EU pa predstavljajo pomembno priložnost, da ocenijo znanja in prednostne naloge vsakega kandidata in njihovo primernost za (vlogo) komisarja;

2.      poudarja, da bi bilo v zvezi z uvodnimi izjavami veliko bolje, če bi v skladu z odstavkom 1(b)(7) (Predstavitve) Priloge XVI k Poslovniku vsem kandidatom dali na voljo enako časa, da bi imeli vsi kandidati za komisarja enako in pošteno priložnost za predstavitev sebe in svojih stališč;

3.      meni, da bi bilo zaželeno, da bi vsaka država članica novoizvoljenemu predsedniku Komisije v presojo predlagala najmanj dva kandidata – moškega in žensko;

4.      meni, da bi bilo zaradi praktičnih in političnih razlogov koristno, če bi določili rok, do katerega morajo vse države članice predlagati svoje kandidate;

5.      ugotavlja, da so bile predstavitve kandidatov leta 2014 deležne več zanimanja medijev in javnosti kot pretekle predstavitve, delno tudi zaradi razvoja družbenih medijev; je prepričan, da bo vpliv družbenih medijev najverjetneje naraščal tudi v prihodnje; meni, da je treba zagotoviti, da se bodo družbeni mediji in omrežja uporabljali za učinkovitejše vključevanje državljanov EU v postopek predstavitev kandidatov za komisarje;

6.      priporoča, naj bo v odstavku 1(b)(7) (Predstavitve) Priloge XVI k Poslovniku (Smernice za potrditev Komisije) določeno, da so vprašanja lahko združena po temah, ne pa, da so združena po temah, če je to mogoče; meni, da bi bila takšna sprememba skladna s potrebo političnih skupin, da določijo svoje politične prioritete pri spraševanju, in bi omogočila večjo prožnost pri usklajevanju vse večjega števila predstavitev pred skupnimi odbori (v katerih je udeleženih dva ali več odborov);

7.      meni, da so se nekateri kandidati za komisarje med postopkom predstavitev leta 2014 zelo verjetno uspeli izogniti obravnavanju bolj občutljivih tem, ker ni bilo nadaljnjih vprašanj; glede na demokratični pomen predstavitev meni, da bi bilo treba njihovo strukturo spremeniti tako, da bi imeli poslanci možnost kandidatu za komisarja postaviti dodatna, usmerjena nadaljnja vprašanja, s čimer bi se izboljšalo ocenjevanje kandidatov; poudarja, da je treba političnim skupinam dodeliti kar največ časa za vprašanja, zlasti v primeru predstavitev pred skupnim odborom;

8.      meni, da bi bilo treba omogočiti podaljšanje predstavitev kandidatov za podpredsednike in komisarje z obsežnimi pooblastili na več kot tri ure, saj imajo ti v primerjavi z običajnimi komisarji več pristojnosti, to pa bi vsem sodelujočim odborom nenazadnje tudi omogočilo ustrezno oceno kandidatov in njihove pripravljenosti na vseh področjih, ki jih zajema njihov resor;

9.      opozarja, da je v odstavku 1(a)(1) omenjene priloge k Poslovniku določeno, da „Parlament oceni kandidate za komisarje na podlagi njihove splošne usposobljenosti, evropske zavezanosti in osebne neodvisnosti. Oceni znanje o njihovem predvidenem delovnem področju in njihove komunikacijske sposobnosti.“; predlaga, naj se kot dopolnilna merila za ocenjevanje kandidatove primernosti za položaj komisarja obravnavajo predhodne poklicne izkušnje in ravnanje; ugotavlja tudi, da ima v skladu z odstavkom 1(a) Parlament pravico, da poišče vse informacije, pomembne za sprejetje odločitve glede sposobnosti kandidata za komisarja, zlasti pa informacije o opravljanju dejavnosti in funkcij v kateri koli evropski instituciji, kjer je to primerno, in s tem povezane izjave o finančnih interesih; meni, da lahko ocena skladnosti izjave o finančnih interesih, ki jo opravi Odbor za pravne zadeve, predstavlja zgolj formalni pregled in da ne more nadomestiti politične ocene neodvisnosti kandidatov, ki med drugim temelji tudi na njihovi izjavi o interesih; meni, da bi bilo treba razširiti pregled izjav o finančnih interesih kandidatov za komisarje, da bi, če je to mogoče, vključeval tudi kandidatovo širšo družino;

10.    poudarja, da bi morali imeti poslanci Evropskega parlamenta možnost, da od kandidatov za komisarje prejmejo celovite in izčrpne odgovore;

11.    predlaga, naj imajo kandidati za komisarje možnost, da v 12 urah po naznanitvi konca predstavitve podajo pisno izjavo, če jim ni uspelo podati celovitega in izčrpnega odgovora na zastavljeno vprašanje;

12.    poudarja, da bi si morali koordinatorji odborov prizadevati za dosego soglasja o oceni; meni, da bi morali imeti v primerih, ko soglasja ni mogoče doseči, možnost, da oceno sprejmejo na podlagi odločitve koordinatorjev, ki predstavljajo večino članov odbora; poudarja, da bi morali koordinatorji glede na omejen čas, ki je na voljo za sprejetje stališča, svoje pripombe, kjer je to primerno, omejiti na tiste, ki se nanašajo na merila iz odstavka 1(a)(1) omenjene priloge; meni, da bi morale imeti skupine, ki se ne strinjajo z mnenjem večine, možnost, da zahtevajo ustrezno navedbo v pismu o oceni; želi opomniti, da Poslovnik v vsakem primeru političnim skupinam dovoljuje tudi, da od predsednika zahtevajo sklic seje odbora v polni sestavi, vključno o glasovanju o oceni kandidata;

13.    ugotavlja, da se metode in prakse, ki se uporabljajo pri oceni kandidatov po njihovi predstavitvi, med posameznimi odbori razlikujejo;

14.    kar zadeva roke, ki se uporabljajo za poročila o oceni, zaradi večje preglednosti postopka in preprečitve vsakršne zmede, ki bi utegnila nastati zaradi razlage odstavka 1(c)(6) Priloge XVI k Poslovniku, meni, da bi moralo biti s Poslovnikom izrecno določeno, da se poročilo o oceni sprejme čim prej in da se objavi na spletnem mestu Parlamenta v roku 24 ur po koncu posamezne predstavitve; poziva k strogi in enotni uporabi te določbe v vseh odborih.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

POBUDE

Odbor za promet in turizem poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.      ugotavlja, da je pri oblikovanju Junckerjeve Komisije prišlo do zamude, ker so nekatere države članice svoje kandidate za komisarja imenovale pozno, sprejemljiva stopnja uravnotežene zastopanosti spolov pa je bila dosežena šele v zadnjem trenutku, saj je Parlament odločno vztrajal, da mora biti v novi Komisiji vsaj enako število žensk kot v odhajajoči; meni, da bi takšno stanje v prihodnje lahko preprečili tako, da bi določili rok, do katerega morajo države članice imenovati svoje kandidate, države članice pa spodbudili, da novoizvoljenemu predsedniku v presojo predlagajo vsaj dva kandidata, od katerih naj bo ob upoštevanju uravnotežene zastopanosti spolov vsaj ena ženska; ugotavlja, da bo to novoizvoljenemu predsedniku omogočilo, da izbere najprimernejše kandidate, upoštevajoč tako njihovo znanje in specializacijo kot potrebo po zagotovitvi primerne stopnje uravnotežene zastopanosti spolov;

2.      meni, da bi bilo treba določiti tudi rok, do katerega bi morala novoizvoljeni predsednik in Svet v medsebojnem soglasju sprejeti seznam kandidatov za člane Komisije, da bi imel Parlament dovolj časa, da se ustrezno pripravi in izvede predstavitve, tudi dodatne, če so potrebne;

3.      priznava, da so za Parlament in državljane EU javne predstavitve kandidatov za komisarja pomembna priložnost, da ocenijo prednostne naloge vsakega kandidata in njihovo primernost za mesto komisarja;

4.      meni, da bi lahko predstavitev podpredsednika Komisije, ki ima pristojnosti predvsem horizontalne narave, izjemoma izvedli v drugačni obliki, kot je recimo seja konference predsednikov odborov, če bi bila taka seja odprta za vse poslance, ali skupna seja pristojnih odborov;

5.      meni, da bi moral kandidat za komisarja v svoji uvodni izjavi jasno opredeliti programske prednostne naloge na obravnavnem delovnem področju;

6.      poudarja, da s splošnim pravilom o 45 vprašanjih po tri minute, kot ga je določila konferenca predsednikov, odbori niso imeli zadostne prožnosti, da bi svojo prakso lahko spremenili, kadar je to potrebno, na primer tako, da bi uvedli postopek proste prijave k besedi ali pa da bi govornikom v prvem krogu dodelili več časa, saj tri minute nikakor ne zadostujejo za nadaljnja vprašanja; meni, da bi bilo treba predstavitve v prihodnje urediti tako, da bodo odbori lahko bolj prožni in da bodo v predstavitvah zagotovili zasliševalski značaj z uspešnim izvajanjem načela hitre izmenjave vprašanj in odgovorov;

7.      meni, da bi bilo treba na predstavitvi odgovarjati na vprašanja vsaj deloma v jeziku, ki ni materni jezik kandidata za komisarja;

8.      ugotavlja, da so odločitev o dodelitvi časa za govor med skupine in številu vprašanj, dodeljenih pridruženim/povabljenim odborom, na koncu sprejele konferenca predsednikov in politične skupine, čeprav je bilo to vprašanje v preteklosti urejeno na ravni odborov; ugotavlja, da je postopek povzročal zmedo, saj je konferenca predsednikov odborov sprva predlagala, da bi odbori dvostransko določili število vprašanj, ki bodo dodeljena pridruženim/povabljenim odborom;

9.      poudarja, da bi bili treba dosledno uporabljati d'Hondtovo pravilo za dodelitev časa za govor političnim skupinam;

10.    meni, da bi morali koordinatorji, če ni jasne večine ali pa večina (a brez soglasja) zavrača kandidata, kot naslednji ukrep zahtevati dodatno enoinpolurno predstavitev;

11.    poudarja, da bi bilo treba v celoti upoštevati zahtevo Parlamenta za zamenjavo določenega kandidata za komisarja ali za dodelitev drugega delovnega področja določenemu kandidatu za komisarja na podlagi ocene pristojnega odbora ali pristojnih odborov; meni, da bi bilo treba v primeru, da Parlament zahteva zamenjavo kandidata za komisarja, določiti rok za imenovanje novega kandidata zadevne države članice; nasprotuje pristopu „vzemi ali vzemi“ v izjemnih okoliščinah, ko se izkaže, da tudi drugi kandidat, ki ga je predlagala določena država članica, ni primeren za članstvo v kolegiju ali za izvajanje dodeljenih mu nalog; meni, da je omejeno podaljšanje mandata odhajajoče Komisije sprejemljivo v skrajni sili in le izjemoma, kadar Parlament nove Komisije ne uspe odobriti pred 1. novembrom, ker se mora ustrezno pripraviti na dodatne predstavitve;

12.    izraža nezadovoljstvo s postopkom, ki je privedel do zamenjave kandidata za komisarja za promet v zelo kratkem času in brez predhodnega posvetovanja s pristojnim odborom; obžaluje, da naslednja kandidatka pri svoji predstavitvi v odboru ni imela enakih in pravičnih pogojev, saj je imela na voljo zelo malo časa za priprave na predstavitev; ponavlja, da je promet ključno področje, na katerem ne bi smelo prihajati do sprememb v zadnjem trenutku;

13.    poudarja, da se morajo v skladu s Prilogo XVI Poslovnika v skupno oceno vključiti mnenja vseh odborov, ki so bili vključeni v predstavitev; ugotavlja, da ta zahteva ni bila vedno v celoti izpolnjena; zato meni, da je treba ustrezno določbo okrepiti in natančneje opredeliti, da je treba mnenja pridruženih odborov v celoti in brez sprememb priložiti k oceni;

14.    opozarja, da morajo biti v skladu s Prilogo XVI Poslovnika ocene sprejete in objavljene v 24 urah po predstavitvi; vendar ugotavlja, da dejansko postopek ni potekal v skladu s to določbo, saj so bile ocene na voljo šele potem, ko je konferenca predsednikov objavila, da so predstavitve končane; poudarja, da je treba to določbo pojasniti, da bo omogočena objava ocen na vidnem mestu na spletišču Parlamenta v 24 urah po oceni;

15.    poziva k pojasnitvi naslednjih določb Priloge XVI Poslovnika:

−      „Če je to mogoče, so vprašanja, ki so zastavljena med predstavitvijo, združena po temah.“ Razlaga te določbe je, da združuje vprašanja pridruženih/povabljenih odborov, toda dejanska tema vprašanja naj ne bi bila znana vnaprej, saj se vprašanj ne bi smelo razkriti pred predstavitvijo;

−      „Predsednik odbora kot zadnjo rešitev predlaga tajno glasovanje o teh dveh odločitvah.“ „Dve odločitvi“ se naj bi nanašalo na to, ali so „kandidati za komisarja po njihovem mnenju primerni za člane kolegija in za izvajanje posebnih nalog, ki so jim bile dodeljene.“ Vendar med tema stavkoma v Prilogi XVI ni očitne povezave, kar bi lahko privedlo do napačne razlage.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

POBUDE

Odbor za pravne zadeve poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.      ponovno potrjuje pomen zagotavljanja neodvisnosti kandidatov za komisarje; meni, da bi moral nadzor nad izjavami komisarjev o interesu ostati v izključni pristojnosti Odbora za pravne zadeve; vendar meni, da je sedanji obseg izjav komisarjev o interesih preveč omejen, ter poziva Komisijo, naj čim prej spremeni svoja pravila;

2.      meni, da je treba pri pregledovanju izjave kandidatov za komisarje o finančnih interesih preveriti, če je izjava pravilno izpolnjena, pa tudi ugotoviti, ali je iz njene vsebine razvidno navzkrižje interesov; zato meni, da bi moral Odbor za pravne zadeve imeti nadzorne pristojnosti in zlasti možnost, da zahteva razkritje vseh dodatnih informacij, ki so potrebne za poglobljeno oceno izjav, ter da od kandidata za komisarja zahteva, da osebno odgovori na dodatna vprašanja na podlagi finančne izjave, pri čemer pa odbor ne bi posegel v pristojnost glavnega odbora za vodenje predstavitve;

3.      meni, da je v izjavo o finančnih interesih treba vključiti družinske interese, kot določa člen 1.6. kodeksa o ravnanju komisarjev;

4.      poudarja, da mora Komisija ugotoviti navzkrižje interesov, zaradi katerega njen član ne bi mogel opravljati svojih dolžnosti, in zato meni, da bi morala Komisija imeti možnost, da preveri in zagotovi točnost in popolnost izjav o finančnih interesih, ki jih predložijo kandidati za komisarje pred predstavitvijo v Parlamentu;

5.      predlaga, naj se pripravi samoiniciativno poročilo posebej o vprašanju navzkrižja interesov v finančnih izjavah, ki jih predložijo kandidati za komisarje;

6.      meni, da bi bilo smiselno bolj uskladiti delovna področja komisarjev in pristojnosti parlamentarnih odborov, pri čemer pa ena institucija ne bi posegla v pravico vsake institucije, da določi notranjo strukturo in sestavo;

7.      meni, da so predstavitve, ki jih pripravljajo pristojni odbori, pomembne za oceno osebnosti in političnih prednostnih nalog kandidatov, hkrati pa je mogoče preveriti njihovo primernost in sposobnosti za opravljanje predvidenih nalog; poudarja, da bi bilo treba kandidate za podpredsednike Komisije obravnavati enako kot vse ostale kandidate;

8.      poudarja, da je namen predstavitev kandidatom za komisarje omogočiti enakopravno in pravično priložnost, da predstavijo sebe in svoje mnenje v skladu s Prilogo XVI Poslovnika Evropskega parlamenta, pri čemer je posebej poudarjena nepristranskost in politična nevtralnost postopka;

9.      poudarja, da je treba doseči enako zastopanost spolov med člani kolegija komisarjev;

10.    meni, da je potrebna večja prožnost, zlasti glede časa za dodatna vprašanja in odgovore kandidatov;

11.    meni, da bilo treba avtorjem vprašanj dovoliti dodatna vprašanja takoj po odgovoru (na primer 30 sekund za dodatno vprašanje in eno minuto za odgovor);

12.    meni, da bi bilo treba določiti pravila za predstavitve nadomestnih kandidatov za komisarje, zlasti glede rokov, da ti kandidati ne bi bili v slabšem položaju kot prvotni kandidati za komisarje, ki so se že predstavili; zato poziva, naj se z medinstitucionalnim sporazumom določijo pravila za predstavitve kandidatov za komisarje;

13.    meni, da bi bilo treba končno odločitev doseči s poimenskim glasovanjem v odboru, če koordinatorji ne dosežejo soglasja o oceni kandidata za komisarja.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU