POROČILO o učenju o EU v šolah

3.2.2016 - (2015/2138(INI))

Odbor za kulturo in izobraževanje
Poročevalec: Damian Drăghici


Postopek : 2015/2138(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A8-0021/2016
Predložena besedila :
A8-0021/2016
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o učenju o EU v šolah

(2015/2138(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa „Erasmus+“, programa Unije za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport, ter o razveljavitvi sklepov št. 1719/2006/ES, 1720/2006/ES in 1298/2008/ES[1],

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1093/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o evropskem letu državljanov (2013)[2],

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 390/2014 z dne 14. aprila 2014 o uvedbi programa „Evropa za državljane“ za obdobje 2014–2020[3],

–  ob upoštevanju priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje[4],

–  ob upoštevanju deklaracije o spodbujanju državljanstva in skupnih vrednot svobode, strpnosti in nediskriminacije z izobraževanjem (Pariška deklaracija), ki je bila sprejeta 17. marca 2015 na neformalnem srečanju ministrov Evropske unije za izobraževanje,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“)[5],

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2015 z naslovom Osnutek skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020) (COM(2015)0408),

–  ob upoštevanju Izvedbenega sklepa Komisije z dne 14. septembra 2015 o sprejetju letnega delovnega programa za leto 2016 za izvajanje programa Erasmus+: programa EU za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport (C(2015)6151),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 28. in 29. novembra 2011 o referenčnem merilu za učno mobilnost[6],

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. septembra 2015 z naslovom Osnutek skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju prenovljenega okvira za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018) (COM(2015)0429),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. aprila 2009 z naslovom Strategija EU za mlade – vlaganje v mlade in krepitev njihove vloge in položaja. Prenovljena odprta metoda koordinacije za obravnavo izzivov in priložnosti za mlade (COM(2009)0200),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 27. novembra 2009 o prenovljenem okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018)[7],

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja[8],

–  ob upoštevanju svoje resolucije o politiki izobraževanja in usposabljanja v obdobju do leta 1993[9],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. septembra 2006 o pobudah za dopolnitev nacionalnih šolskih programov z ustreznimi ukrepi podpore za vključitev evropske dimenzije[10],

–  ob upoštevanju svoje resolucije o izboljšanju kakovosti izobraževanja učiteljev[11],

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0021/2016),

A.  ker je izobraževanje temeljna človekova pravica in javno dobro, ki bi moralo biti enako dostopno za vse;

B.  ker je glavna vloga izobraževanja vzgojiti polno ozaveščene državljane in zato presega izpolnjevanje ekonomskih ciljev evropskih in nacionalnih strategij;

C.  ker je eden od ciljev izobraževanja pripraviti posameznike na življenje in aktivno državljanstvo v vse bolj kompleksnih, zahtevnih, večkulturnih in integriranih družbah;

D.  ker javnomnenjska raziskava Eurobarometra iz leta 2014 kaže, da 44 % državljanov Evropske unije meni, da imajo omejeno razumevanje delovanja EU, 52 % Evropejcev pa meni, da njihov glas v EU ne šteje[12];

E.  ker je na zadnjih volitvah v Evropski parlament volilo le 42,61 % državljanov EU in le 27,8 % mladih med 18. in 24. letom, kar predstavlja najnižjo volilno udeležbo od leta 1979[13];

F.   ker lahko slabo poznavanje EU in njene konkretne dodane vrednosti prispeva k zaznavanju demokratičnega deficita ter privede do splošnega evroskepticizma v državah članicah in državah kandidatkah; ker je treba demokratični deficit obravnavati, da bi tako odpravili vse večjo vrzel med glasom evropskih državljanov in institucij EU;

G.   ker se po podatkih posebnega poročila Eurobarometra št. 437 iz leta 2015 velika večina Evropejcev strinja, da bi morale biti v pouk in učno gradivo vključene informacije o raznolikosti glede na vero oziroma prepričanje, etnično pripadnost, spolno usmerjenost in spolno identiteto[14];

H.   ker lahko večja ozaveščenost o prednostih evropskih politik, kot so prosti pretok oseb in storitev v Uniji, ter programih mobilnosti EU prispeva k razvoju občutka pripadnosti EU, duhu skupnosti ter k sprejemanju večkulturnih in večnacionalnih družb;

I.  ker bi lahko uspešni izobraževalni sistemi in učni načrti ter večji vpliv in udeležbo Evropejcev v postopkih odločanja o politikah EU zbudili večje zanimanje za zadeve EU ter pripomogli k razumevanju in občutku pripadnosti, hkrati pa bi lahko prispevali k odpravljanju socialnih razlik, kulturne segregacije in občutka prikrajšanosti;

J.  ker je večina držav članic učenje o EU vključila v svoje učne načrte in programe za usposabljanje učiteljev; ker med državami članicami in znotraj njih še vedno obstajajo razlike;

K.  ker se teme EU v nekaterih državah članicah EU običajno sicer poučujejo na različnih stopnjah in pri različnih predmetih obveznega izobraževanja, v glavnem pa predstavljajo majhen del učnega načrta, ki ga mora posamezen učitelj predelati;

L.  ker je treba znanja in spretnosti učiteljev in drugih pedagoških delavcev o temah EU v okviru začetnega in stalnega usposabljanja nadalje razvijati in posodabljati in ker izobraževalne ustanove in učitelji pri tem potrebujejo učinkovito podporo, ki bo prilagojena in ustrezna glede na njihove specifične potrebe;

M.  ker po podatkih študije Learning Europe at school (Učenje o Evropi v šolah), ki jo je za generalni direktorat za izobraževanje in kulturo[15] opravilo zasebno svetovalno podjetje ICF GHK, učitelje o vprašanjih, povezanih z EU, izobražujejo predvsem ustanove in združenja izven visokošolskega izobraževanja;

N.  ker študija o učinku programa Erasmus, ki jo je Komisija predstavila leta 2014, kaže, da izobraževalna mobilnost in internacionalizacija študija pozitivno vplivata ne samo na študijske programe in zaposljivost, temveč tudi na poznavanje Evrope, razvoj občutka evropskega državljanstva, pozitiven odnos do Evrope ter na udeležbo na evropskih volitvah;

Evropska razsežnost v izobraževanju

1.   poudarja vse večji pomen evropske razsežnosti na različnih področjih, stopnjah in oblikah izobraževanja in da je za ta koncept potrebno širšo in poglobljeno razumevanje, v okviru katerega bo upoštevana njegova kompleksna, dinamična in večplastna narava, pri čemer je učenje o EU v šolah njegov ključni element;

2.   poudarja, da je razsežnost EU v izobraževanju ključnega pomena za to, da bi jo lahko državljani bolje razumeli EU in da bi jo državljanom lahko ponovno približali, hkrati pa lahko prispeva h krepitvi vloge vrednot iz člena 2 PEU in krepitvi glasu Unije v soodvisnem svetu;

3.  poudarja, da je treba razumeti in spodbujati zavezanost temeljnim vrednotam Evropske unije; poudarja, da je poznavanje in razumevanje skupne zgodovine in vrednot EU in njenih držav članic ključno za medsebojno razumevanje in mirno sobivanje, strpnost in solidarnost, pa tudi za razumevanje temeljnih načel Evropske unije;

4.   poudarja, da bi morala biti EU glede na vpliv, ki ga ima na vsakdanje življenje svojih državljanov, bolj vidna in bolje vključena v učno gradivo in obšolske dejavnosti; meni, da lahko vsebine, ki so izrecno povezane z EU, znatno obogatijo učne načrte ter osebni razvoj in rast učencev;

5.  poudarja, da je treba uporabljati aktivne in participativne metode poučevanja, prilagojene starosti in ravni učencev ter njihovim potrebam in interesom, ter v celoti izkoristiti možnosti, ki jih nudijo informacijske in komunikacijske tehnologije ter mediji, vključno z družbenimi;

6.  poudarja, da bi morala razsežnost EU v izobraževanju učencem omogočiti, da pridobijo znanje ter razvijejo občutek pripadnosti in spretnosti evropskega državljanstva, pa tudi da sodelujejo pri kritičnem razmisleku o EU, tudi prek učenja o temeljnih vrednotah EU, ki temeljijo na načelu pravne države in človekovih pravicah, upravljanju EU, postopkih odločanja v EU in o tem, kako le-ti vplivajo na države članice učencev in njihovo demokratično udeležbo; spodbuja k uporabi iger vlog v okviru Evropskega mladinskega parlamenta, da bodo otroci ter dijaki in študenti lažje razumeli evropske postopke ter bodo bolj ozaveščeni o evropskih vprašanjih;

7.   opozarja, da so EU oblikovale njene države članice s svojo edinstveno zgodovino in kulturo in da bo razvoj Unije tudi v prihodnje neločljivo povezan z njenimi državami članicami; hkrati poudarja prispevek različnih kultur k evropskim družbam in dediščini;

8.  ugotavlja, da EU znatno vpliva na države članice in da bi moralo učenje o EU v šolah odražati tako vlogo držav članic pri razvoju EU kot tudi vpliv EU na razvoj posameznih držav članic;

9.   poudarja, da morajo biti države članice in EU zgled vsem akterjem, ki sodelujejo pri poučevanju in učenju o EU v šolah, in delovati v skladu s temeljnimi evropskimi vrednotami socialnega vključevanja ter evropske in mednarodne solidarnosti;

10.  opozarja, da je treba zagotoviti, okrepiti in razširiti možnosti začetnega in stalnega, strokovnega in vseživljenjskega izpopolnjevanja učiteljev in pedagogov ter jim zagotoviti ustrezno podporo in vire, da bodo lahko v svoje poučevanje, zlasti zgodovine in državljanske vzgoje, vključili razsežnost EU, pa tudi da bodo lahko izvajali strategije, usmerjene v učence, in svoje učne metode prilagodili potrebam učencev;

11.  poudarja, da je treba promovirati in spodbujati znanje več jezikov in medkulturne kompetence pri pedagogih ter možnosti za njihovo mobilnost ter vzajemno učenje in izmenjavo zgledov najboljše prakse med učitelji, na primer tako, da se na evropski ravni organizirajo seminarji;

12.  poudarja vlogo, ki jo imajo univerze pri pripravi in usposabljanju visokokvalificiranih in motiviranih učiteljev in pedagogov; poziva k spodbujanju in podpiranju ukrepov držav članic v njihovem prizadevanju, da zagotovijo možnosti za specializirane programe na univerzah, ki bodo odprti in dostopni za vpisane študente ter učitelje in pedagoge, ki že poučujejo;

13.  poudarja pomen in potencial evropskega pristopa k poučevanju zgodovine, saj so bili nekateri zgodovinski dogodki odločilni za nastanek evropskih idealov in vrednot, pri čemer pa je treba upoštevati pristojnosti držav članic na tem področju; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo zgodovinska društva in centre za zgodovinske raziskave, da se poudari pomen njihovega znanstvenega prispevka k evropski zgodovini in njihova vloga pri posodabljanju znanja učiteljev;

14.  priporoča, naj se v okviru Hiše evropske zgodovine razvijejo posebni programi, instrumenti in dejavnosti za učence in učitelje na vseh stopnjah izobraževanja, s pomočjo katerih bo mogoče učinkovito predstaviti potek evropskega povezovanja in njegove temeljne vrednote;

15.  poziva, naj se v sedanjih in prihodnjih državah članicah nujno začne ponovno poučevati državljanstvo in državljansko vzgojo EU oziroma to poučevanje okrepi, da se učence glede na njihovo starost opremi z ustreznim znanjem, vrednotami, spretnostmi in kompetencami, da bodo lahko kritično razmišljali in si na podlagi dobre obveščenosti izoblikovali uravnoteženo mnenje ter da bodo lahko uveljavljali svoje demokratične pravice in odgovornosti, vključno z glasovalno pravico, cenili raznolikost, spodbujali medkulturni in medverski dialog ter da bodo aktivni in odgovorni državljani;

16.  poudarja, da lahko večja udeležba učencev, dijakov in študentov ter staršev pri šolskem upravljanju prispeva k boju proti diskriminaciji in h krepitvi trajnostne participativne demokracije in državljanstva, kar bi spodbudilo zaupanje in sodelovanje med različnimi akterji; poziva izobraževalne ustanove, naj uvedejo demokratično upravljanje in povečajo njegov obseg, tudi tako, da bolj upoštevajo glas predstavnikov učencev, dijakov in študentov, saj se je treba demokracije naučiti in jo živeti;

17.  poudarja, da je treba učitelje in učence bolj motivirati in jim v večji meri omogočiti, da se več o EU naučijo z neposrednimi izkušnjami, na primer z obiski šol v drugih državah, obiski evropskih institucij, prek stikov z uradniki EU in prek pripravništva za študente pri institucijah EU, in z medijsko vzgojo, na primer s pomočjo evropskega mladinskega portala, pri čemer je treba v celoti izkoristiti nove informacijske in komunikacijske tehnologije in prostodostopne učne vire;

18.  poziva, naj se v celoti izkoristijo možnosti, ki jih digitalne tehnologije nudijo za nadgradnjo čezmejnega poučevanja, in sicer prek digitalnih učnih programov in videokonferenc, da se bodo lahko učenci enostavneje seznanili z drugačnimi stališči in pristopi na njihovem študijskem področju;

19.  poudarja, da je lahko učenje tujih jezikov ključnega pomena za večjo medkulturno ozaveščenost in za to, da državljani pridobijo spretnosti, ki jih potrebujejo za življenje in delo v vse bolj kompleksnem in globaliziranem svetu;

20.  poudarja ključno vlogo neformalnega in priložnostnega učenja, vključno z mladinskim in prostovoljskim delom, izobraževanjem med generacijami in v družini ter izobraževanjem odraslih, ter športa kot pedagoškega instrumenta pri razvijanju socialnih in državljanskih spretnosti, kompetenc in vedenjskih vzorcev ter oblikovanju odgovornih in aktivnih evropskih državljanov; poudarja, da je treba te kompetence priznati in potrditi v okviru formalnega učenja ter formalno, neformalno in priložnostno učenje tesneje povezati;

21.  priporoča, da se sprejme medkulturni pristop k izobraževalni politiki, s pomočjo katere bodo priseljenski otroci res lahko vključeni v šole in bo temeljila na vzajemnem poznavanju različnih kultur in izgrajevanju skupnih vrednot;

Vloga Unije

22.  spodbuja Komisijo, naj še naprej podpira prizadevanja za razvoj in spodbujanje razsežnosti EU v izobraževanju ter mobilnosti akterjev v izobraževalnem sektorju, ključnim deležnikom in državljanom pa naj aktivno posreduje informacije, tudi o ustreznih možnostih financiranja ter razpoložljivih študijah in poročilih; v zvezi s tem spodbuja boljšo uporabo novih komunikacijskih tehnologij in medijev, vključno z družbenimi;

23.  poziva Komisijo, naj zagotovi skupni okvir in pripravi smernice s konkretnimi primeri za učenje o EU ter tako spodbuja objektiven in kritičen razmislek o prednostih Evropske unije za njene državljane, pri tem pa naj spoštuje pristojnosti držav članic na področju izobraževanja in usposabljanja;

24.  poziva Komisijo, naj spodbuja nadaljnje raziskave, da se ugotovi, kako se o EU trenutno poučuje v evropskih šolah, kako je vključena v učne načrte in preizkuse znanja, ter ali (a) imajo učitelji in pedagogi zadosten dostop do ustreznih programov in ukrepov EU za poklicni razvoj, vseživljenjsko učenje in platforme za izmenjavo zgledov najboljše prakse in ali (b) financirani ukrepi za vključitev učinkovitega učenja o EU v šolah res dosegajo učinek v šolah;

25.  poziva Komisijo, naj spodbuja, podpira in omogoča lažje oblikovanje mrež za spodbujanje k in sodelovanje pri učenju o EU na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter izmenjavi zgledov najboljše prakse med temi mrežami na ravni Unije ter opredeli področja, kjer so možne izboljšave;

26.  poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo zgledov najboljše prakse med državami članicami in državami kandidatkami glede razsežnosti EU v izobraževanju in boja proti diskriminaciji in predsodkom v izobraževanju, tudi z ocenjevanjem učnega gradiva ter politik za preprečevanje ustrahovanja in boj proti diskriminaciji;

27.  poudarja, kako pomembno vlogo imajo programi Erasmus+, Evropa za državljane in Ustvarjalna Evropa pri spodbujanju izobraževanja in usposabljanja, jezikovnih spretnosti, aktivnega državljanstva, kulturne ozaveščenosti, medkulturnega razumevanja ter drugih dragocenih ključnih in transverzalnih kompetenc; poudarja pomen teh programov za krepitev evropskega državljanstva in da je treba te programe bolj in ustrezno finančno podpreti, da se je treba bolj osredotočiti na njihove kvalitativne rezultate in večjo dostopnost mobilnosti, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti učiteljem in drugim pedagogom, mladim z različnim socialno-ekonomskim ozadjem ter ranljivim in prikrajšanim skupinam in osebam s posebnimi potrebami;

28.  želi spomniti, da program Erasmus+ omogoča široko paleto ukrepov in da je ta program priljubljen pri širši javnosti, ki ga tudi priznava, zlasti kar zadeva mobilnost študentov v okviru študija; poziva Komisijo in države članice, naj ozaveščajo o področjih tega programa, ki so manj poznana, na primer o Evropski prostovoljski službi;

29.  pozdravlja delovni program Komisije za leto 2016 za izvajanje programa Erasmus+ in njeno zavezo, da bo na podlagi Pariške deklaracije sprejela konkretne nadaljnje ukrepe, zlasti za povečanje učinka tega programa na spodbujanje aktivnega in demokratičnega državljanstva, medkulturnega dialoga, socialnega vključevanja in solidarnosti, vključno z odločnejšim podpiranjem vloge organizacij civilne družbe pri njihovi ključni vlogi glede državljanske vzgoje;

30.  poziva Komisijo, naj okrepi pedagoške vidike in se hitreje odziva na potrebe šol glede projektov, financiranih v okviru projektov Jean Monnet, tako da poskrbi za to, da se bodo šole lahko neposredno prijavile, in tako da zagotovi financiranje za daljše obdobje, na primer tri leta, v skladu z načinom financiranja modulov Jean Monnet; poziva Komisijo, naj ukrepe iz modulov Jean Monnet da na voljo institucijam za usposabljanje učiteljev in te institucije spodbuja, da jih vključijo v svoje programe;

31.  ugotavlja, da demokratična legitimnost Unije prestaja krizo, ne samo ker Evropejci premalo poznajo mehanizme EU, temveč tudi ker nimajo več glasu v postopkih odločanja; opozarja, da mora Unija, če naj si povrne legitimnost, ustaviti razpadanje svojih demokratičnih struktur in ponovno vzpostaviti vez z državljani;

32.  poziva Komisijo, naj učinkovito izvaja program Evropa za državljane ter tako uresniči cilje demokratične in bolj vključujoče družbe, s čimer bo okrepila udeležbo državljanov v postopkih odločanja;

33.  poziva Komisijo, naj pozorno spremlja učinek vseh programov EU na razvoj občutka državljanstva udeležencev in njihovo državljansko udeležbo;

34.   poziva Komisijo, naj nadalje razvija in čim bolj spodbuja virtualne platforme eTwinning, platformo za izobraževanje odraslih v Evropi (EPALE) in School Education Gateway ter še naprej podpira in razvija druge digitalne platforme, kot je Kotiček za učitelje, in tako omogoči lažji dostop do visokokakovostnega, preprostega za uporabo in sodobnega učnega gradiva, ki je pomembno za učenje o EU in dostopno v vseh jezikih EU;

35.  poziva Komisijo, naj pedagoge, ki trenutno poučujejo, in akademike, specializirane na evropske študije, spodbudi k izvedbi kritične analize gradiva, ki je trenutno na voljo na platformi Kotiček za učitelje, ter tako zagotovi njegovo kakovost in primernost;

36.  poudarja vlogo informacijskih pisarn evropskih institucij in pozdravlja njihovo zavezanost spodbujanju krepitve odnosov z državami članicami, nacionalnimi regionalnimi in lokalnimi izobraževalnimi ustanovami, mladinskimi organizacijami in mediji, da bi jih zbližali in zagotovili, da mladi razumejo vlogo, ki jo imajo institucije v njihovem vsakdanjem življenju;

37.  poziva k odprti in skupni razpravi med Komisijo in mesti ter lokalnimi in regionalnimi organi v zvezi s povezavo med šolskim sistemom in mestnimi modeli, kar bi omogočilo razumevanje učinkov različnih pristopov na medkulturne odnose v današnji Evropi;

38.  poziva Komisijo, naj učenje o EU v šolah spodbuja kot priporočilo, ki ga je treba pri pogajalskem procesu z državami kandidatkami za članstvo v EU čim prej podati;

Vloga držav članic

39.   spodbuja države članice, naj podpirajo, pregledujejo in posodobljajo svoje izobraževalne sisteme – in vse oblike vsebin učnih načrtov, povezanih z EU, na vseh stopnjah izobraževanja, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem – da bi v tesnem sodelovanju z vsemi ustreznimi akterji na ravni EU ter na nacionalni ravni okrepile razsežnost EU, hkrati pa naj močno spodbujajo regije in lokalne organe, da storijo enako, zlasti tiste, ki imajo v izobraževalnih sistemih neposredne pristojnosti;

40.  spodbuja države članice, naj podprejo vse možnosti za to, da se učencem ter učiteljem in drugim pedagogom prek formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja posreduje več informacij o EU, in naj v celoti izkoristijo in dopolnijo finančne instrumente, programe in pobude EU s tega področja;

41.  poziva države članice, naj sprejmejo dodatne ukrepe za spodbujanje medkulturnega, nediskriminatornega in vključujočega izobraževanja ter državljanske vrednote v šolskih in univerzitetnih učnih načrtih;

42.  poziva države članice, naj več vlagajo v kakovostno izobraževanje, tudi s pomočjo poglobljenega partnerstva z zasebnim sektorjem, in spodbujajo enake možnosti za vse, vsem izobraževalnim ustanovam in ustanovam za usposabljanje ter učiteljem in drugim pedagogom pa zagotovijo podporo, ki jo potrebujejo, da bodo lahko razsežnost EU v izobraževanje vključili in jo stalno razvijali že od zgodnjega otroštva in tudi zunaj razreda;

43.  poziva države članice, naj vsem udeležencem v učnem procesu zagotovijo enak in vključujoč dostop do inovativnega in visokokakovostnega formalnega in neformalnega izobraževanja ter možnosti za vseživljenjsko učenje; v zvezi s tem poziva države članice, naj nemudoma sprejmejo predlog direktive iz leta 2008 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost, ki bi posameznike ščitila pred diskriminacijo v izobraževanju zaradi omenjenih razlogov;

44.  poziva države članice, naj migrante, begunce in pripadnike verskih skupnosti vključijo v postopek krepitve državljanstva, ki bodo spoštljivi, krepili njihov položaj in jim omogočali udeležbo v državljanskim in kulturnem življenju;

45.  poziva države članice, naj podpirajo in spodbujajo visokokakovostno usposabljanje o temah EU za učitelje in druge pedagoške delavce, mladinske voditelje in vodje usposabljanja, tudi tako, da se jim omogoči, da del svoje izobrazbe pridobijo v drugi državi članici, ter da se zagotovi priznanje njihovih kompetenc za poučevanje o EU, na primer tako, da se uvede in promovira podelitev oznake „euročitelj“;

46.  meni, da bi morale države članice v dialogu in sodelovanju z izobraževalnimi akterji iskati možnosti za izmenjavo idej in zgledov dobre prakse glede vključevanja razsežnosti EU v izobraževalne programe, da bi med drugim spodbujali poznavanje in razumevanja procesa oblikovanja državljanstva EU in institucij EU, kar jim bo omogočilo, da bodo Unijo zaznavali kot sestavni del svojega življenjskega okolja, ki ga lahko oblikujejo in se to od njih tudi pričakuje;

47.  poziva države članice, naj priznajo in podprejo socialne partnerje in organizacije civilne družbe, zlasti mladinske organizacije, pri premoščanju vrzeli med institucijami EU in evropskimi državljani na strukturiran in trajnosten način, in sicer tako da spodbujajo in krepijo orodja participativne in neposredne demokracije;

48.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

OBRAZLOŽITEV

Evropska unija se trenutno sooča z izzivi brez primere. Zadnjih nekaj let doživlja veliko gospodarsko in finančno krizo. Družbene in politične posledice te krize pa postavljajo pod vprašaj institucije in skupne vrednote Unije, tudi pojem evropske identitete.

V tem kontekstu se zdi okrepitev dialoga o EU v naših šolah, združenjih in javnem prostoru pomembnejša kot kdaj koli prej za povrnitev zaupanja državljanov v prednosti in nujnost procesa evropskega povezovanja.

Sedanje znanje državljanov o EU in delovanju njenih institucij je omejeno, 44 % državljanov se namreč v okviru javnomnenjske raziskave, ki so jo pri Eurobarometru izvedli spomladi 2014[16], ni strinjalo z izjavo „Razumem, kako EU deluje.“ Zato ni presenetljivo, da se državljani čutijo oddaljeni ali celo vse bolj odtujeni od evropskega političnega projekta, postajajo vse bolj evroskeptični in pri postopkih odločanja v Uniji zaznavajo demokratični deficit.

Za ublažitev tega stanja bi bilo treba državljane bolje obveščati in jih spodbujati k sodelovanju in aktivnemu zanimanju za projekt evropskega povezovanja. Za uresničitev tega cilja je treba predvsem okrepiti razsežnost EU v šolskem izobraževanju, s pomočjo katere bi lahko presegli evroskepticizem in državljane pripravili na življenje in delo v vse bolj kompleksnem in globaliziranem svetu. Stanje v državah članicah glede vsebine, povezane z EU, v šolskem izobraževanju še zdaleč ni enotno, zato so potrebne nadaljnje pobude na vseh ravneh – na evropski, nacionalni in lokalni.

Koncept „evropske razsežnosti“ v izobraževanju

Na začetku evropskega povezovanja je imelo izobraževanje le obrobno vlogo. Večji ukrepi na ravni Unije na področju izobraževanja segajo v leto 1976, ko je bil sprejet prvi program na področju izobraževanja[17]. Njegov cilj je bil ublažiti škodljive učinke migracij na možnosti za izobraževanje in izobraževalne rezultate delavcev iz drugih držav članic in njihovih otrok, obravnaval pa je tudi vzajemno priznavanje kvalifikacij.

Pravna podlaga za ukrepe na področju izobraževalne politike je bila vzpostavljena šele leta 1992 z Maastrichtsko pogodbo. Njen člen 149 – sedaj člen 165 PDEU – določa, da lahko Unija spodbuja sodelovanje med državami članicami ter podpira in dopolnjuje njihove dejavnosti; učne vsebine in organizacija izobraževalnih sistemov ter kulturna in jezikovna raznolikost pa ostajajo v izključni pristojnosti držav članic. Harmonizacija zakonov in drugih predpisov držav članic je izrecno izključena.

Ukrepanje na ravni Unije lahko med drugim vključuje vzpostavitev evropske razsežnosti v izobraževanju v širšem pomenu besede, tudi prek poučevanja in razširjanja jezikov držav članic, in ukrepe za spodbujanje mobilnosti dijakov in študentov ter profesorjev ter sodelovanja med izobraževalnimi ustanovami. Unija lahko poleg tega spodbuja izmenjavo informacij o izobraževalnih sistemih in zgledov najboljše prakse držav članic ter mladinske izmenjave, državljansko udejstvovanje in udeležbo mladih v demokratičnem življenju v Evropi.

Od akcijskega programa iz leta 1976 so bile sprejete številne resolucije in programi za uresničitev ciljev izobraževalne politike EU, določenih v primarni zakonodaji EU. Z uvedbo programa Erasmus+, ki je v veljavi od 1. januarja 2014, so bile vse pobude EU na področju izobraževanja združene pod okriljem tega enotnega programa.

Medtem ko se je koncept evropske razsežnosti v izobraževanju izkazal kot zelo kompleksen, je v ospredju tega poročila en sam vidik, ki pa je ključnega pomena: „učenje o EU v šolah“, ki bi ga lahko poimenovali „razsežnost EU v izobraževanju“. Ta izbira temelji na prepričanju, da bi moralo šolsko izobraževanje učencem omogočiti temeljito razumevanje načina delovanja EU in kritičen razmislek o evropskih zadevah – tudi o vrednotah, na katerih evropsko povezovanje temelji – in o tem, kako to vpliva na njihovo državo in njihove dejavnosti, hkrati pa bi jih moralo pripraviti na življenje in delo kot aktivnih državljanov vse tesneje povezane Evrope in globaliziranega sveta.

Razsežnost EU v izobraževanju

Ideja o razsežnosti EU v izobraževanju ima dva bistvena, medsebojno povezana vidika. Prvi in najbolj očiten vidik se nanaša na pridobivanje znanja o geografiji, zgodovini in kulturi EU ter EU sami in delovanju njenih institucij. Drugega, ki temelji na predpostavki, da legitimnost in stabilnost vsakega demokratičnega političnega sistema v veliki meri temelji na državljanskem udejstvovanju, pa bi na splošno lahko poimenovali „državljanska vzgoja“.

Ob upoštevanju tega in dejstva, da je znanje številnih državljanov o EU omejeno, bi morala EU postati bolj prepoznavna v učbenikih, poučevanje o EU pa bi moralo odražati zapleten odnos med Unijo in njenimi državami članicami: EU so oblikovale njene države članice s svojo edinstveno zgodovino in kulturo, njen razvoj pa bo tudi v prihodnje neločljivo povezan z njenimi državami članicami. Obratno pa tudi EU precej vpliva na države članice. V skladu s tem bi moralo učenje o EU v šolah odražati vlogo držav članic pri razvoju EU, hkrati pa tudi vpliv EU na razvoj na nacionalni ravni. V zvezi s tem ima zgodovina kot šolski predmet pomembno vlogo pri razvijanju refleksivne zavesti o preteklosti in kritične „kulture spominjanja“, ki temelji na evropskih vrednotah in skuša upoštevati raznolikost obstoječih zgodovinskih spominov, pravzaprav zgodovine, v Evropi.

V zvezi z raznolikostjo je namen državljanske vzgoje kot drugega vidika razsežnosti EU predvsem omogočiti mladim, da pridobijo spretnosti, ki jih potrebujejo za življenje in aktivno udejstvovanje v pluralističnih demokratičnih družbah in za izražanje svojih pomislekov. Med ključnimi elementi, ki jih je treba poučevati, so zato strpnost, ozaveščenost in razumevanje za druge kulture ter demokratične vrednote in človekove pravice. Ta „nabor orodij“ državljanskega udejstvovanja in aktivnega demokratičnega državljanstva se uporablja tudi izven Evrope in je bistvenega pomena tudi na mednarodni ravni.

Državljanska vzgoja kot taka se sicer lahko izvaja v okviru samostojnega predmeta, hkrati pa se ne sme spregledati, da bi lahko bil medpredmetni pristop bolj ustrezen za zagotovitev tega, da bodo učenci prevzeli pristop in vrednote, primerne za skupno življenje in delo z ljudmi z drugačnim kulturnim in verskim ozadjem. Nadalje bi morale izobraževalne ustanove vzpostaviti strukture demokratičnega upravljanja, ki bi spremljale vsebino učnih načrtov, da se bo demokracije mogoče učiti in jo živeti že v šoli.

Trenutno stanje in pot naprej

Večina držav članic je razsežnost EU postopoma vključila v svoje učne načrte in usposabljanje učiteljev, vendar med državami članicami in znotraj njih še vedno obstajajo razlike. Storjenega bi lahko bilo še mnogo več, na primer v zvezi z učnimi načrti, usposabljanjem učiteljev, učbeniki in učnimi metodami.

Nacionalni učni načrti so, kar zadeva razsežnost EU, pogosto razdrobljeni, niso napredni, so preveč splošni ter z drugimi šolskimi predmeti niso niti usklajeni niti jih ne dopolnjujejo, zaradi česar si učenci lahko le stežka ustvarijo celovito sliko o EU. Glede na vpliv, ki ga ima EU na vsakdanje življenje državljanov, bi morala biti bolj prepoznavna v učnem gradivu, na vseh stopnjah in v vseh oblikah izobraževanja. V zvezi s tem bi bilo treba posebno pozornost nameniti sektorju poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Pedagoge je treba v okviru njihovega usposabljanja – začetnega in nadaljnjega poklicnega – teoretično in praktično ter sistematično pripraviti na poučevanje o EU in vrednotah, na katerih temelji. Poskrbeti bi bilo treba za to, da bo z učbeniki zajetih več tem, povezanih z EU, in da bodo bolje prilagojeni posameznim starostnim skupinam in interesom učencev. Z metodami poučevanja, uporabljenimi pri pouku, bi bilo treba odgovornost za učenje prenesti na učence, nadalje bi bilo treba uporabljati interaktivne metode in zunanje spodbude ter primere za to, kako EU vpliva na njihovo vsakdanje življenje.

Na evropski ravni bi bilo treba v celoti izkoristiti obstoječe možnosti, ki jih nudijo programi EU na področju izobraževanja in kulture, in sicer za spodbujanje jezikovnih spretnosti, aktivnega državljanstva, kulturne ozaveščenosti in medkulturnega razumevanja. Zagotavljanje stalne finančne podpore in širši dostop do priložnosti za mobilnost, ki ju ti programi zagotavljajo, sta ključnega pomena za zagotovitev pozitivnega učinka na občutek državljanstva udeležencev in njihovo državljansko udeležbo.

Komisija bi morala poskrbeti za to, da so ključni deležniki seznanjeni z ustreznimi možnostmi financiranja, ki jih ti programi ponujajo, in pozvani k njihovi uporabi. Poleg tega se lahko platforme, kot so eTwinning, School Education Gateway in platforma za izobraževanje odraslih v Evropi (EPALE), uporabijo za razvoj in izmenjavo učnega gradiva in projektov, povezanih z EU in njenimi institucijami, pa tudi za državljansko vzgojo.

Obstoječe nacionalne in evropske mreže, ki so vključene v učenje o EU in njegovo spodbujanje na različnih ravneh, pa tudi izmenjavo med temi mrežami bi bilo treba čim bolj spodbujati.

Na nacionalni ravni pa morajo države članice zagotoviti stalno ustreznost svojih učnih načrtov in izobraževalnih sistemov na splošno, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem. Te sisteme je treba glede na nove družbene in tehnološke izzive redno posodabljati, da se učencem omogoči, da pridobijo spretnosti in kompetence, ki jih v današnjih hitro spreminjajočih se in medsebojno povezanih družbah potrebujejo.

Izobraževalne ustanove so odraz naših kompleksnih družb in predstavljajo skupnosti ljudi z različnimi ozadji, ki skupaj živijo in se učijo. Zato bi morale države članice sprejeti dodatne ukrepe za spodbujanje večkulturnega, nediskriminatornega in vključujočega izobraževanja in vrednot državljanstva v šolskih in univerzitetnih učnih načrtih. Te vrednote je treba v učne načrte vključiti na medpredmetni ravni. Za uresničitev ambicioznega cilja o poučevanju vrednot je treba šolam zagotoviti ustrezno finančno in drugo podporo.

Države članice pa bi morale tudi priznati vlogo socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe pri premoščanju vrzeli med EU in njenimi državljani ter jim to nalogo olajšati.

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

25.1.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

23

4

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Isabella Adinolfi, Andrea Bocskor, Louise Bours, Nikolaos Hundis (Nikolaos Chountis), Silvia Costa, Mircea Diaconu, Damian Drăghici, Jill Evans, María Teresa Giménez Barbat, Jorgos Gramatikakis (Giorgos Grammatikakis), Petra Kammerevert, Rikke Karlsson, Andrew Lewer, Svetoslav Hristov Malinov, Curzio Maltese, Stefano Maullu, Luigi Morgano, Michaela Šojdrová, Yana Toom, Helga Trüpel, Sabine Verheyen, Julie Ward, Bogdan Brunon Wenta, Bogdan Andrzej Zdrojewski, Milan Zver

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Eider Gardiazabal Rubial, Dietmar Köster, Zdzisław Krasnodębski, Ernest Maragall, Algirdas Saudargas

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Gabriel Mato, Jaromír Štětina

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

23

+

ALDE

Mircea Diaconu, María Teresa Giménez Barbat, Yana Toom

EFDD

Isabella Adinolfi  

PPE

Andrea Bocskor, Svetoslav Hristov Malinov, Gabriel Mato, Stefano Maullu, Jaromír Štětina, Sabine Verheyen, Bogdan Brunon Wenta, Bogdan Andrzej Zdrojewski, Milan Zver

S&D

Silvia Costa, Damian Drăghici, Eider Gardiazabal Rubial, Jorgos Gramatikakis (Giorgos Grammatikakis), Petra Kammerevert, Dietmar Köster, Luigi Morgano, Julie Ward

Verts/ALE

Ernest Maragall, Helga Trüpel

4

-

ECR

Rikke Karlsson, Zdzisław Krasnodębski, Andrew Lewer

EFDD

Louise Bours

1

0

GUE/NGL

Nikolaos Hundis (Nikolaos Chountis)

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani