POROČILO o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj

2.5.2016 - (2015/2317(INI))

Odbor za razvoj
Poročevalec: Cristian Dan Preda


Postopek : 2015/2317(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A8-0165/2016
Predložena besedila :
A8-0165/2016
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj

(2015/2317(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki potrjuje, da mora Unija upoštevati cilj razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju,

–  ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji, ki določa, da delovanje Unije na mednarodnem prizorišču vodijo načela, ki so spodbudila njen nastanek, razvoj in širitev in ki jih želi tudi spodbujati v širšem svetu: demokracija, pravna država, univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, načel enakosti in solidarnosti ter spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava,

–  ob upoštevanju odstavkov 9 in 35 skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru srečanj Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije z naslovom „Evropsko soglasje“[1],

–  ob upoštevanju zaporednih sklepov Sveta, dveletnih poročil Komisije in resolucij Evropskega parlamenta v zvezi z usklajenostjo politik za razvoj, zlasti resolucije Parlamenta z dne 13. marca 2014 o poročilu EU o usklajenosti politik za razvoj za leto 2013[2],

–  ob upoštevanju petega dveletnega poročila Komisije o usklajenosti politik za razvoj, zlasti delovnega dokumenta o usklajenosti politik za razvoj, objavljenega avgusta 2015 (SWD(2015)0159),

–  ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki je bila leta 2015 sprejeta na vrhu OZN za trajnostni razvoj v New Yorku in ki vsebuje tudi cilj o „krepitvi usklajenosti politik trajnostnega razvoja“ (cilj 17.14)[3],

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju iz decembra 2005,

–  ob upoštevanju dokumenta o partnerstvu za učinkovito razvojno sodelovanje četrtega Foruma na visoki ravni o učinkovitosti pomoči iz decembra 2011,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A8-0165/2016),

A.  ker je v sklepih Sveta o petem dveletnem poročilu Komisije o usklajenosti politik za razvoj, sprejetih oktobra 2015, poudarjeno, da mora biti usklajevanje politik za razvoj pomemben del prispevka EU k doseganju širšega cilja usklajenosti politik za trajnostni razvoj;

B.  ker je sprejetje agende za trajnostni razvoj do leta 2030 nov izziv za doseganje usklajenosti politik za razvoj, saj agenda postavlja enoten, univerzalen nabor razvojnih ciljev, ki veljajo za vse;

C.  ker mora EU prevzeti vodilno vlogo pri spodbujanju usklajenosti politik za razvoj;

D.  ker 1,5 milijarde ljudi še zmeraj živi v revščini in trpi pomanjkanje zdravstvenih, izobraževalnih in življenjskih standardov; ker je med njimi večina žensk;

E.  ker fiskalni manevrski prostor držav v razvoju dejansko omejujejo zahteve globalnih vlagateljev in finančnih trgov; ker države v razvoju ponujajo različne davčne spodbude in izjeme, da bi privabile ali zadržale vlagatelje, zaradi česar prihaja do nevarne davčne konkurence in tekmovanja v zniževanju standardov;

F.  ker ima EU pri sodelovanju s partnerskimi državami neposredno in zgodovinsko odgovornost;

G.  ker v obstoječem evropskem razvojnem okviru primanjkuje učinkovitih mehanizmov za preprečevanje in odpravljanje neskladnosti, do katerih prihaja zaradi politik Unije;

Usklajenost politik za razvoj v okviru agende 2030

1.  poudarja, da je usklajenost politik za razvoj ključni element za uresničevanje in doseganje nove agende trajnostnega razvoja; poziva k proaktivnim ukrepom, temelječim na skupnem razumevanju usklajenosti politik za razvoj; poudarja, da bi moral pristop na podlagi človekovih pravic voditi k poglobljenemu razumevanju usklajenosti politik za razvoj, saj brez obravnavanja ovir pri uresničevanju pravic ne more biti napredka k trajnostnemu razvoju in izkoreninjenju revščine; meni, da bi morala usklajenost politik za razvoj prispevati k vzpostavljanju načel pravne države, neodvisnim institucijam ter obravnavi izziva dobrega upravljanja v državah v razvoju;

2.  obžaluje le majhen napredek pri konkretnem doseganju usklajenosti politik za razvoj, kljub temu, da je bila temu vprašanju izražena podpora v Deklaraciji tisočletja OZN[4], Lizbonski pogodbi in na forumu o učinkovitosti pomoči v Busanu[5];

3.  poziva k temu, naj se v EU v okviru agende za trajnostni razvoj in njenih 17 univerzalnih in nedeljivih ciljev trajnostnega razvoja opravi splošna razprava o usklajenosti politik za razvoj, da bi bolje razumeli, kako bi lahko koncept sovpadel z bolj univerzalnim konceptom usklajenosti politik za trajnostni razvoj;

4.  opozarja, da cilji trajnostnega razvoja veljajo tako za razvite države kot za države v razvoju in da bi jih bilo treba celovito vključiti v proces sprejemanja odločitev EU na notranji in zunanji ravni; poudarja, da je treba oblikovati procese upravljanja za spodbujanje usklajenosti politik za razvoj na svetovni ravni, in poziva, naj se usklajenost politik za razvoj kot osrednje vprašanje vključi v prihodnje razprave EU o novi globalni strategiji in večletnem finančnem okviru;

Mehanizmi usklajenosti politik za razvoj

5.  poziva, naj Evropski svet razpravlja o usklajenosti politik za razvoj, da bi spodbudili medinstitucionalno razpravo med Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), Svetom in Parlamentom, pa tudi razpravo na nacionalni ravni;

6.  predlaga, da bi morali med pripravami na ta vrh Komisija in ESZD na voditelje držav in vlad EU nasloviti konkretna priporočila o tem, kako izvajati usklajenost politik za razvoj, kako vključiti strategije EU za boljše izvajanje ciljev trajnostnega razvoja ter kako natančneje opredeliti odgovornost posameznih institucij EU pri doseganju zavez na tem področju; meni, da bi moral biti ta proces kolikor mogoče pregleden in vključujoč, pri njem pa bi morale sodelovati lokalne in regionalne vlade, organizacije civilne družbe in možganski trusti;

7.   pozdravlja ustanovitev skupine komisarjev, ki se ukvarja z zunanjimi odnosi; poziva tudi, naj podpredsednica/visoka predstavnica Odboru za razvoj redno poroča o delu te skupine.

8.  meni, da bi morali mehanizme, ki jih nekatere delegacije EU uporabljajo za sporočanje povratnih informacij Komisiji med pripravo poročila o usklajenosti politik za razvoj za leto 2015, razširiti na vse delegacije EU, ki bi morale povratne informacije sporočati vsako leto; poziva delegacije EU, naj zagotovijo, da bo usklajenost politik za razvoj na dnevnem redu ustreznih dvostranskih srečanj, sej skupnih parlamentarnih skupščin in letnega srečanja vodij delegacij EU v Bruslju;

9.  pozdravlja novi sveženj ukrepov za boljšo zakonodajo, ki ga je Komisija sprejela 19. maja 2015; pozdravlja tudi dejstvo, da je usklajenost politik za razvoj posebej navedena kot pravna zahteva v orodju 30 smernic za boljše pravno urejanje (COM(2015)0215);

10.  obžaluje, da so ocene učinka kot pomembno sredstvo za doseganje usklajenosti politik za razvoj dokaj maloštevilne na področju razvoja in da ne obravnavajo dovolj morebitnega učinka na države v razvoju; upa, da se bodo pri svežnju ukrepov za boljšo zakonodajo in njegovih smernicah z upoštevanjem razvoja in človekovih pravic v vseh ocenah učinka ter s povečanjem preglednosti te razmere izboljšale; poziva Komisijo, naj se začne v zgodnji fazi oblikovanja politik sistematično posvetovati z organizacijami za človekove pravice ter uvede močnejša varovala in mehanizme, da bi bolje uravnotežila zastopanost deležnikov; pozdravlja javno razpravo o načrtu, ki zunanjim deležnikom, tudi državam v razvoju in civilni družbi, ponuja priložnost za izražanje stališča in aktivno udeležbo; meni, da je treba začeti v izvajanje politike EU bolj sistematično vključevati naknadna ocenjevanja;

11.  meni, da mora biti poudarek na institucionalnem usklajevanju med institucijami EU, pa tudi z državami članicami; poziva vlade držav članic, naj usklajenost politik za razvoj vključijo v pravno zavezujoč akt ter opredelijo akcijski načrt za usklajenost politik za trajnostni razvoj, s katerim bi začeli ta akt izvajati; meni, da bi morali k usklajevanju politik za razvoj v večji meri pritegniti nacionalne parlamente, saj lahko od vlad terjajo odgovornost in tako nadzirajo napredek na tem področju;

12.  poudarja, da bi moral Parlament odigrati pomembno vlogo v procesu spodbujanja usklajenosti politik za razvoj, tako da bi temu področju namenil prednostno mesto v parlamentarnih agendah, povečal število srečanj v zvezi z usklajenostjo politik za razvoj med odbori in parlamenti, spodbujal izmenjavo mnenj o tej temi s partnerskimi državami in podpiral dialog s civilno družbo;

13.  ugotavlja, da so nekatere države članice za usklajevanje med ministrstvi vzpostavile učinkovit mehanizem s posebnim mandatom za usklajenost politik za trajnostni razvoj; poziva države članice, naj sledijo temu zgledu in izmenjujejo primere dobre prakse, ki je že uveljavljena v drugih državah članicah;

14.  ugotavlja, da je skupno načrtovanje uspešen način za usklajeno delovanje Unije na področju razvojnega sodelovanja; pozdravlja dejstvo, da ta način že zajema dvostranske dejavnosti držav članic v državah partnericah, vendar vseeno obžaluje, da v preteklosti ni prišlo do povezovanja med ukrepanjem EU in dejavnostmi držav članic, saj so bile na ta način zamujene priložnosti za sinergije;

15.  se zaveda, da bo za pravilno usklajevanje politik za razvoj potrebna ustrezna raven virov in zaposlenih; poziva, naj kontaktne osebe za usklajenost politik za razvoj v nacionalnih ministrstvih in delegacijah EU razpolagajo s potrebnimi viri, da bodo lahko oblikovali evropsko in nacionalne strategije glede usklajenosti politik za razvoj;

16.  poudarja, da imajo nacionalni parlamenti bistveno vlogo pri izvajanju usklajenosti politik za trajnostni razvoj, saj zagotavljajo reden nadzor nad političnimi zavezami, spremljanjem in polno vključitvijo organizacij civilne družbe, pa tudi nadzor nad poročili o oceni učinka, ki jih pripravljajo vlade;

17.  spominja na svoj predlog o tem, da bi v Uniji vzpostavili neodvisen sistem za sprejemanje pritožb oseb ali skupnosti, na katere vplivajo politike Unije; priznava pomembno vlogo Odbora za razvoj v Parlamentu in njegovega stalnega poročevalca o usklajenosti politik za razvoj pri posredovanju pomislekov posameznikov ali skupnosti, na katere vplivajo politike EU;

18.  poudarja, da mora EU več virov nameniti na dokazih temelječi analizi usklajenosti politik za razvoj; poziva Komisijo, naj brez odlašanja poišče neusklajenosti in pripravi analizo njihovih stroškov, prav tako pa naj oblikuje ustrezno spremljanje in mehanizme za ugotavljanje napredka na področju usklajenosti politik za razvoj; prav tako poziva Komisijo, naj v analizo vključi predloge, kako preprečiti oziroma obravnavati neusklajenosti med različnimi politikami; poudarja tudi, da je treba izboljšati navajanje usklajenosti politike za razvoj v programskih dokumentih;

19.  poudarja, da je treba okrepiti usklajenost politik za razvoj v okviru revizije Evropskega soglasja o razvoju in razprav o prihodnosti po sporazumu iz Cotonouja;

Prednostna področja

Migracije

20.  priznava, da se EU sooča z največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni; poudarja, da je krepitev povezave med migracijsko in razvojno politiko bistvena za spopadanje s temeljnimi vzroki tega pojava; meni, da bi morala EU pri spoprijemanju s krizo uporabiti vsa razpoložljiva orodja; vključno z varnostnimi in diplomatskimi instrumenti; poudarja, da se pri odzivu na begunsko krizo ne bi smeli osredotočati zgolj na varnostne pomisleke in da bi bilo treba bolje vključiti razvojne cilje, da bodo politike EU na področju migracij združljive s politikami, katerih cilj je zmanjšati revščino; poudarja, da je usklajenost politik za razvoj pomemben del nove politike EU v zvezi z migracijami; pozdravlja sprejetje evropske agendo o migracijah (COM(2015)0240), ki ponuja celovit odziv na krizo; meni, da bi bilo treba njeno izvajanje pospremiti s konkretnimi ukrepi za spodbujanje gospodarskega, političnega in družbenega razvoja ter dobrega upravljanja v izvornih državah; poudarja, kako pomembna so nakazila v domovino kot vir financiranja razvoja; poudarja, kako pomembni so sporazumi držav članic s tretjimi državami pri olajševanju varnega gibanja in mobilnosti mednarodnih delavcev; meni, da se programov in proračunov razvojne pomoči ne bi smelo uporabljati za obvladovanje migracij; poudarja, da se mora vsaka skupna migracijska politika osredotočati na zakonite poti v Evropo in sprejemanje migrantov;

21.  poudarja, da EU potrebuje bolj usklajeno migracijsko in azilno politiko znotraj Unije, pa tudi s svojimi mednarodnimi partnerji; predlaga, da mora resnično učinkovita in celostna migracijska in azilna politika postati sestavni del notranje in zunanje politike EU, predvsem v delovnih strukturah EU; poudarja, kako pomembno je razviti skupno azilno in migracijsko politiko; poziva, naj se vključujoče pristopi k obravnavi temeljnih vzrokov za migracije, ki so tesno povezani z razvojem, da bi trajno rešili sedanjo migracijsko krizo; opozarja, da so vse ženske in dekleta, ki so begunke ali migrantke, še posebej izpostavljene spolnemu nasilju in izkoriščanju in da je treba v migracijsko politiko EU vključiti vidik spola;

22.  poziva EU in države članice, naj, če želijo izboljšati skladnost med migracijskimi in razvojnimi politikami, stroškov za begunce ne sporočajo kot uradno razvojno pomoč, saj tako nastajajo obsežni oportunitetni stroški na račun razvojnih programov, s katerimi se učinkovito obravnavajo temeljni vzroki za migracije;

Trgovina in finance

23.  poudarja, da so EU in države članice skupaj še vedno največje svetovne donatorice pomoči za trgovino (11,7 milijard evrov leta 2013 – SWD(2015)0128); predlaga, da mora biti cilj pomoči EU za trgovino biti tudi krepitev vloge revnih proizvajalcev, zadrug ter mikro in malih podjetij, poenostavitev diverzifikacije domačih trgov, krepitev enakosti žensk ter nadaljnje regionalno povezovanje in zmanjševanje neenakosti v dohodkih; pozdravlja namero Komisije, da se v večji meri osredotoči na z razvojem povezane določbe v trgovinskih sporazumih, opozarja, da so se države članice zavezale h konkretnim prizadevanjem za uresničitev cilja nameniti 0,7 BNP uradni razvojni pomoči za države v razvoju, in spominja na priporočilo Odbora za razvojno pomoč pri OECD, da bi si bilo treba prizadevati za 86-odstotni povprečni delež subvencij v skupni uradni razvojni pomoči; poudarja, da bi morali trgovinski sporazumi prispevati k spodbujanju trajnostnega razvoja, človekovih pravic in boja proti korupciji po vsem svetu;

24.  opozarja, da liberalizacija trgovine v smislu zmanjševanja revščine sama po sebi ni pozitivna, saj bi utegnila negativno vplivati na trajnostni razvoj;

25.  poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu posreduje letno poročilo o izvajanju pomoči EU za trgovino v državah v razvoju, pri tem pa podrobno navede zneske in vire dodeljenih sredstev, tako iz poglavja 4 proračuna EU kot iz Evropskega razvojnega sklada; meni, da bi takšno poročilo zagotovilo trdno podlago za poročila EU o usklajenosti politik za razvoj, ki se bodo objavljala vsaki dve leti;

26.  opozarja, da cilj trajnostnega razvoja 17.15 potrjuje, da je treba spoštovati politični prostor vseh držav članic za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj; poudarja, da imajo države članice pravico regulirati naložbe ter tako določiti obveznosti za vse vlagatelje, tudi tuje, s tem pa zaščititi človekove pravice ter delavske in okoljske standarde;

27.  pozdravlja napredek, dosežen od sklenitve bangladeškega trajnostnega sporazuma, in poziva Komisijo, naj razširi zavezujoče okvire, da bi vanje vključila tudi druge sektorje; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj razširi pobude o družbeni odgovornosti gospodarskih družb in potrebni skrbnosti, ki dopolnjujejo obstoječo uredbo EU o lesu ali se nanašajo na predlagano uredbo EU o konfliktnih mineralih, tudi na druge sektorje, s tem pa zagotovi, da bodo EU ter trgovci in operaterji izpolnili zavezo o spoštovanju človekovih pravic ter najvišjih socialnih in okoljskih standardov;

28.  želi opomniti, da mora naložbena politika EU, zlasti pri porabi javnih sredstev, prispevati k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja; opozarja, da je treba povečati preglednost in odgovornost razvojnih finančnih institucij, da bi učinkovito spremljali in nadzirali tokove, vzdržnost dolga in dodano vrednost za projekte trajnostnega razvoja;

29.  spominja na edinstveno vlogo uradne razvojne pomoči pri doseganju učinkovitih razvojnih rezultatov; poziva k zaščiti razvojne usmeritve in narave uradne razvojne pomoči, vključno s preglednim in odgovornim sistemom za poročanje; opozarja, da je razvezava pomoči potreben pogoj, da bi odprli priložnosti socialno-ekonomskim akterjem v državah v razvoju, in se zavzema za to, da bi se sistemi javnega naročanja v državah v razvoju okrepljeno uporabljali za programe pomoči, s katerimi se podpirajo dejavnosti javnega sektorja, da bi tako okrepili lokalni zasebni sektor;

30.  vseeno opozarja, da pomoč sama ni dovolj; meni, da bi bilo treba razmisliti o inovativnih in raznolikih virih financiranja, kot so davek na finančne transakcije, davek na ogljikov dioksid, solidarnostni prispevek od letalskih vozovnic, najemnine za naravne vire ipd., te vire financiranja pa uskladiti z načeli učinkovitosti razvoja; meni, da bi bilo treba povečati skladnost med javnim, zasebnim, mednarodnim in domačim financiranjem; priznava osrednjo vlogo zasebnega sektorja pri tem; poudarja, da je pomembno ustvariti ustrezne pogoje za zasebna podjetja v državah v razvoju ter spodbujati vzpostavitev političnih in pravnih okvirov, ki bi olajševali uporabo bančnih računov in oblikovanje digitalne infrastrukture;

31.  meni, da je treba pri trgovinski politiki EU upoštevati realnost in stanje razvoja držav v razvoju, da bi izpolnili cilje usklajenosti politik za razvoj, spoštovati pa je treba tudi pravico držav v razvoju za oblikovanje lastnih razvojnih strategij; poudarja, da trgovinski in naložbeni sporazumi, ki so jih sklenile EU in države članice, ne smejo neposredno ali posredno spodkopavati razvojnih ciljev ali spodbujanja in varovanja človekovih pravic v partnerskih državah; spominja, da bi utegnila pravična in ustrezno regulirana trgovina, usklajena s pravili STO, ponujati možnosti za razvoj; pozdravlja vključitev celovitih poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju v vse trgovinske in naložbene sporazume;

32.  poziva EU, naj vzpostavi ustrezen okvir, s katerim bi obravnavala način, na katerega gospodarske družbe vključujejo človekove pravice ter socialne in okoljske standarde; poziva EU in države članice, naj še naprej aktivno sodelujejo pri delu Sveta OZN za človekove pravice, da bi od gospodarskih družb terjali odgovornost za zlorabo človekovih pravic;

33.  podpira učinkovit, pravičen in pregleden davčni sistem v skladu z načeli dobrega upravljanja; pozdravlja sveženj ukrepov za davčno preglednost, ki ga je 18. marca 2015 predstavila Komisija, in sveženj proti izogibanju davkom, ki ga je predstavila 28. januarja 2016, vključno s sporočilom Komisije o zunanji strategiji za spodbujanje dobrega davčnega upravljanja na mednarodnem prizorišču; poudarja, kako pomembno je opraviti oceno učinka in analizo prelitja nove davčne zakonodaje EU, da bi preprečili negativen vpliv na države v razvoju; opozarja, da je zbiranje domačih virov z obdavčitvijo najpomembnejši vir prihodkov za javno financiranje trajnostnega razvoja; poziva EU, naj podpira države v razvoju pri vzpostavljanju zmogljivosti na področju davčne uprave, finančnega upravljanja, vodenja javnih financ in zaustavljanja nezakonitih finančnih tokov; poziva EU, naj zagotovi, da bodo gospodarske družbe plačevale davke v državah, v katerih pridobivajo ali ustvarjajo vrednost; v skladu s tem poudarja, da je EU odgovorna za globalno spodbujanje in izvajanje načela usklajenosti politik za razvoj v davčnih zadevah; v zvezi s tem poziva EU, naj stremi k ustanovitvi novega medvladnega organa, ki bi se pod okriljem ZN ukvarjal z mednarodnim sodelovanjem v davčnih zadevah, in naj zagotovi sredstva, ki bi temu organu omogočila učinkovito delovanje, da bi lahko državam v razvoju omogočil enakopravno sodelovanje pri svetovni reformi veljavnih mednarodnih davčnih pravil;

34.  meni, da je mednarodno sodelovanje izjemno pomembno pri obravnavi nezakonitih finančnih tokov in izogibanju davkom, in poziva EU, naj spodbuja nadaljnje mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah; poziva EU, naj zagotovi pravično obravnavo držav v razvoju pri pogajanjih o davčnih sporazumih, v skladu z vzorčno konvencijo OZN o dvojnem obdavčevanju, pri tem pa naj upošteva njihov položaj in zagotovi pravično porazdelitev obdavčitvenih pravic; pozdravlja zaveze, sprejete na konferenci za financiranje razvoja, ki je potekala julija 2015 v Adis Abebi, na primer o pregledu večstranskega razvojnega financiranja in davčni pobudi, ki državam v razvoju pomaga pri vzpostavljanju sistema domačih virov; poziva EU, naj v celoti uporablja vzorčno konvencijo OECD o davku na dohodek in kapital, ki vsebuje izbirno določbo o pomoči pri pobiranju davkov;

35.  poziva k oceni vpliva cenovnih subvencij na izvoz, tarife in trgovinske ovire za države v razvoju;

36.  ponovno poudarja, da prizadevanja za zagotovitev dostopa do surovin iz držav v razvoju ne smejo ogrožati lokalnega razvoja in izkoreninjenja revščine, temveč morajo podpirati države v razvoju pri pretvorbi njihovih mineralnih bogastev v pravi razvoj;

Prehranska varnost

37.  poudarja, da bo za doseganje svetovne prehranske varnosti potrebno usklajevanje politik za razvoj na vseh ravneh, zlasti če želimo izpolniti ambiciozni cilj agende 2030, to je izkoreninjene lakote in vseh oblik podhranjenosti; meni, da bi morala EU spodbujati oblikovanje robustnih regulativnih okvirov z jasnimi merili za zaščito pravic in prehranske varnosti ranljivega prebivalstva;

38.  poziva EU, naj sistematično ocenjuje tudi učinke kmetijske, trgovinske in energetske politike EU – pri slednji zlasti politiko na področju biogoriv – na prehransko varnost v državah v razvoju in na preživetje najranljivejših skupin; poziva Komisijo, naj se še naprej osredotoča na zadruge, mikro, majhno in srednje kmetijstvo in kmetijske delavce, prav tako pa naj spodbuja trajnostne in kmetijsko-ekološke prakse v skladu z zaključki Mednarodne ocene kmetijskega znanja, znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD), priporočil posebnega poročevalca ZN za pravico do hrane in cilji trajnostnega razvoja; opozarja, da je treba pri začetku izvajanja ukrepov v okviru skupne kmetijske politike poskrbeti, da ti ne bodo ogrožali zmogljivosti za pridelavo hrane in dolgoročne prehranske varnosti v državah v razvoju; poudarja, da je treba osrednji vprašanji usklajenosti in učinka politik redno spremljati znotraj okvira politike EU za prehransko varnost (COM(2010)0127); poudarja, da mora EU podpreti oblikovanje predelovalne industrije v kmetijskem sektorju in izboljšanje tehnologij za shranjevanje živil; opozarja, kako pomembno je upoštevati vpliv sporazuma o ribištvu na prehransko varnost držav v razvoju; poziva EU in države članice, naj zagotavljajo podporo državam v razvoju pri izvajanju prostovoljnih smernic ZN za odgovorno upravljanje posesti zemlje, ribištva in gozdov na nacionalni ravniter tako prispevajo k preprečevanju prilaščanja zemljišč;

Zdravje

39.  poudarja, da morajo države v razvoju sredstva iz proračuna prednostno nameniti vzpostavitvi trdnih zdravstvenih sistemov, izgradnji trajnostne zdravstvene infrastrukture ter zagotavljanju osnovnih storitev in kakovostne nege; poziva EU, naj podpre vzpostavitev splošnega zdravstvenega varstva, s katerim se bo porazdelilo zdravstveno tveganje v državah v razvoju;

Podnebne spremembe

40.  poziva EU, države članice in vse mednarodne partnerje, naj začejo odločno izvajati pred kratkim sklenjeni pariški podnebni sporazum COP21; poudarja, da morajo EU in druge razvite države tudi v prihodnje podpirati podnebne ukrepe za zmanjšanje emisij in večjo odpornost na posledice podnebnih sprememb v državah v razvoju, predvsem v najmanj razvitih državah; opozarja na bistveni pomen zagotavljanja ustreznih finančnih sredstev v tem kontekstu; v zvezi s tem podpira proces energetskega prehoda EU in premik proti obnovljivim virom energije; poudarja, da utegne neuspeh pri omejitvi globalnega segrevanja na precej pod 2°C spodkopati razvojne dosežke; poziva EU, naj prevzame proaktivno vlogo pri obravnavi izziva globalnih podnebnih sprememb, tako da na vseh ravneh in v vseh panogah določi strateške prednostne naloge ter v skladu s pariškim sporazumom oblikuje in začne izvajati nove, zavezujoče cilje v zvezi s podnebjem, energetsko učinkovitostjo in obnovljivimi viri energije;

41.  priznava, da zasebno financiranje na področju boja proti podnebnim spremembam ne more nadomestiti javnega financiranja; poudarja, da je treba v zvezi z zasebnim financiranjem boja proti podnebnim spremembam zagotoviti pregledno poročanje in odgovornost, pa tudi izvajanje ustreznih družbenih in okoljskih varoval;

Spol

42.  pozdravlja akcijski načrt EU za enakost spolov 2016–2020 ter spodbuja spremljanje in izvajanje njegovih ciljev v vseh zunanjih ukrepih EU, vključno s projekti na ravni držav, ki jih financira EU; prav tako poziva EU, naj učinkovito vključi enakost spolov in krepitev vloge žensk v vse svoje politike, tudi proračun, ter naj zagotovi, da bodo zunanje politike prispevale k boju proti vsem oblikam diskriminacije, tudi zoper osebe LGBT;

Varnost

43.  priznava, da trajnostni razvoj in izkoreninjenje revščine nista mogoča brez zagotovljene varnosti; priznava tudi, da je povezovanje varnosti in razvoja pomemben element učinkovitega zunanjega delovanja EU;

44.  poudarja, da je treba zagotavljati usklajenost in skladnost politik med zunanjo politiko EU, varnostno, obrambno, trgovinsko politiko, humanitarno pomočjo in razvojnim sodelovanjem; opominja na izziv dobrega upravljanja v državah v razvoju; vztraja, da bi morala usklajenost politik za razvoj prispevati k vzpostavitvi načel pravne države in nepristranskih institucij, h krepitvi ukrepov za razoroževanje, zagotavljanje javnega zdravstva in prehranske varnosti, pa tudi k oblikovanju povezanih politik za varnost in razvoj;

45.  poziva EU, naj okrepi svoje zmogljivosti za preprečevanje kriz in hitro odzivanje, pa tudi sinergije med skupno varnostno in obrambno politiko (SVOP) in razvojnimi instrumenti, pri čemer naj si prizadeva za ravnotežje med kratkoročnimi odzivi na krize in dolgoročnimi razvojnimi strategijami; predlaga vzpostavitev novega instrumenta za povezovanje varnosti in razvoja, ki bi lahko pripomogel k večji usklajenosti in učinkovitosti politik za razvoj; poudarja, da se tega instrumenta ne bi smelo financirati iz obstoječih razvojnih instrumentov, temveč z novimi proračunskimi sredstvi; poziva, naj se v pripravo strategij EU za varnost in razvoj vključijo prednostne naloge in politike ustreznih regij in držav; pozdravlja uporabo političnega okvira za pristop h krizam in meni, da gre za pomembno orodje, ki omogoča splošno in hitro razumevanje kriz; poziva k okrepitvi sodelovanja med Komisijo, ESZD in državami članicami, da bi opravili celovito analizo, na podlagi katere bi bilo mogoče pri spoprijemanju s krizami sprejeti obveščeno odločitev med ukrepi SVOP in drugimi ukrepi;

46.   meni, da so strategija EU za varnost in razvoj Sahela[6], afriške enote za hitro posredovanje in regionalni akcijski načrt za Sahel za obdobje 2015–2020[7] dober primer uspešnega izvajanja celostnega pristopa EU, kjer se prepletajo ukrepi s področja varnosti, razvoja in upravljanja;

47.  poziva Komisijo in države članice, naj še naprej izboljšujejo povezave med humanitarno pomočjo, razvojnim sodelovanjem in odpornostjo na nesreče, da se bo mogoče bolj prilagodljivo in učinkovito odzivati na čedalje večje potrebe;

o

o  o

48.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

OBRAZLOŽITEV

Peto dveletno poročilo Evropske komisije o usklajenosti politik za razvoj je bilo objavljeno avgusta 2015, tik preden je bila na septembrskem vrhunskem srečanju ZN v New Yorku sprejeta agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki vključuje cilj izboljšanja usklajenosti politik za trajnostni razvoj (cilj 17.14)[1]. V sklepih Sveta o petem dveletnem poročilu Komisije o usklajenosti politik za razvoj, sprejetih oktobra 2015, je poudarjeno, da mora biti usklajevanje politik za razvoj pomemben del prispevka EU k doseganju širšega cilja usklajenosti politik za trajnostni razvoj. Čeprav je EU večkrat potrdila politično predanost usklajenosti politik za razvoj, je pred Unijo še zmeraj nerešen izziv, kako to predanost prenesti v prakso.

Prejšnja poročila Evropskega parlamenta so imela izjemno pomembno vlogo pri krepitvi koncepta usklajenosti politik za razvoj, saj so v Odboru za razvoj institucionalizirala vlogo stalnega poročevalca za usklajenost politik za razvoj, s čimer so potrdila, da je za to področje politično odgovoren Evropski parlament (kot sozakonodajalec in demokratično izvoljena institucija), in posredovala konkretne predloge za nadaljnji prenos koncepta v prakso na ravni EU.

Poleg spremljanja napredka, ki ga sporoča Evropska komisija, in opredeljevanja področij za izboljšanje sedanjih mehanizmov EU za usklajenost politik za razvoj pričujoče poročilo želi spodbuditi razpravo o prihodnosti tega koncepta na ravni EU.

1. Ocenjevanje mehanizmov usklajenosti politike za razvoj

Usklajenost politik za razvoj, usklajenost politik za trajnostni razvoj in agenda 2030

Usklajenost politik za razvoj se je v političnem programu EU prvič pojavila v začetku devetdesetih, institucionalizirana pa je bila z Maastrichstsko pogodbo leta 1992. Kljub temu se je EU šele leta 2005 dogovorila o ambicioznem programu na področju usklajenosti politik za razvoj, ki je bil zatem trdno zasidran v Evropsko soglasje o razvoju iz leta 2005. Medtem je sprejetje razvojnih ciljev tisočletja sprožilo ta razvoj, saj je postalo očitno, da je za uresničitev teh ciljev potrebno storiti več, kot zgolj zagotavljati razvojno pomoč, in da so potrebne daljnosežne strategije med razvojnimi in drugimi politikami EU. Lizbonska pogodba, ki je začela veljati leta 2009, je poudarila pravno obveznost EU za izvajanje usklajenosti politik za razvoj, doseganje skladnosti med zunanjimi in notranjimi polikami EU pa postavila še bolj v središče pozornosti;

Čeprav je še zmeraj zelo pomembno zagotavljati, da politike v državah v razvoju spodbujajo razvoj in ne ogrožajo držav v razvoju, dandanes čedalje pogosteje prevladuje mnenje, da je treba nadgraditi to paradigmo. Usklajenost politik za razvoj se je razvila v zahtevo za iskanje sinergij med razvojnim sodelovanjem in drugimi politikami ter za odpravljanje obstoječih neskladij.

Sprejetje ciljev trajnostnega razvoja leta 2015 je pomenilo novo prelomnico v oblikovanju usklajenosti politik za razvoj. Cilji trajnostnega razvoja bodo zahtevali celovitejši pristop k oblikovanju politik, pri čemer bo treba večji poudarek nameniti usklajenosti, usklajenost politik za razvoj pa bo zelo močno vplivala na izvajanje agende za trajnostni razvoj do leta 2030. Čeprav je usklajenost politik za razvoj nastala v okviru odnosov med severom in jugom in poudarja odgovornost bogatejših, razvitih držav do revnih držav v razvoju, je bila s sprejetjem agende 2030 ta vizija postavljena pod vprašaj ter vzpostavljen enoten in splošen niz razvojnih ciljev, ki velja za vse in presega paradigmo donatorjev in prejemnikov.

EU bi morala zato prevzeti vodilno vlogo pri spodbujanju splošne agende usklajenosti politik za razvoj, ki bi se pomikala proti trajnostnemu razvoju. Medtem ko so druge organizacije, na primer OECD, že sprejele koncept usklajenosti politik za trajnostni razvoj, mora EU še zavzeti nedvoumno stališče. Svet je oktobra 2015 sprejel sklepe o petem dveletnem poročilu Komisije, v katerih je Komisiji in ESZD naročil, naj v tesnem sodelovanju z drugimi partnerji predstavita konkretne predloge o tem, kako bolje vključiti usklajenost politik za razvoj v pristop EU k izvajanju agende 2030. Parlament mora biti v središču teh prizadevanj.

Usklajenost politik za razvoj v mednrodnem merilu še ni tako znana ter ostaja predvsem evropski koncept. EU in OECD sta pionirja razprave o tej temi. V vse bolj povezanem svetu si moramo prizadevati, da bi poiskali skupen pristop, s čimer bi povečali univerzalnost koncepta. Pri vključevanju usklajenosti politik za razvoj v izvajanje ciljev trajnostnega razvoja ni mogoče doseči dejanskega napredka, če drugi ključni mednarodni akterji (ZDA, Japonska in države BRICS) ne bodo seznanjeni s konceptom. Parlament bi moral zato pozvati k temu, naj se v EU v okviru agende za trajnostni razvoj do leta 2030 opravi razprava o usklajenosti politik za razvoj, da bi ugotovili, kako bi bilo mogoče koncept vključiti v bolj univerzalen koncept usklajenosti politik za trajnostni razvoj.

Mehanizmi usklajenosti politik za razvoj

EU je od leta 2005 uvedla več osrednjih orodij za zagotavljanje učinkovitega in sistematičnega izvajanja usklajenosti politik za razvoj v politikah EU. Poiskati je treba način za boljšo uporabo teh orodij. EU ima še zmeraj težave pri izvajanju usklajenosti politik za razvoj, saj je pri tem treba vzpostavljati sinergije tako med horizontalnimi (na primer trgovina, kmetijstvo in migracije) kot tudi vertikalnimi (na svetovni, regionalni in nacionalni ravni) politikami. Eden glavnih izzivov usklajenosti politik za razvoj v EU je poiskati način, kako pomagati drugim področjem politik, in sicer zunaj nišnega občinstva razvojnih akterjev.

Poročilo Komisije je samo po sebi koristno orodje za ozaveščanje o usklajenosti politik za razvoj, še bolj koristno pa bi bilo, če bi bolj analitično obravnavalo njen napredek. Konkretna priporočila o obravnavi izzivov usklajenosti politik za razvoj bi morala biti sestavni del poročila. Za ozaveščanje o usklajenosti politik za razvoj bi morali biti pristojni tudi voditelji EU, saj gre za izjemno politično vprašanje. Zato poročevalec poziva k srečanju Evropskega sveta na temo usklajenosti politik za razvoj, preden bo Komisija leta 2017 objavila naslednje poročilo. Evropsko vrhunsko srečanje na temo usklajenosti politik za razvoj bi izpolnilo naslednja pomembna cilja: S spodbujanjem medinstitucionalne razprave v EU (Komisija, ESZD, Svet, EP) in na nacionalni ravni (vsa ministrstva) bi se povečala ozaveščenost o usklajenosti politik za razvoj. Med pripravami na vrhunsko srečanje bi morala Komisija in ESZD na voditelje držav in vlad EU nasloviti dokument s konkretnimi priporočili o tem, kako dejansko v praksi izvajati usklajenost politik za razvoj. V proces bi morale biti vključene vse zainteresirane strani, tudi organizacije civilne družbe in možganski trusti. Drugi cilj evropskega vrhunskega srečanja na temo usklajenosti politik za razvoj bi bil natančneje opredeliti odgovornost posameznih institucij EU pri doseganju zavez na tem področju. Svet bi moral prav tako krepiti usklajenost politik za razvoj, tako da bi to vprašanje iz Sveta za razvoj in zunanje zadeve ponesel tudi v druge formacije.

Za pravilno izvajanje usklajenosti politik za razvoj je potrebnih dovolj sredstev in osebja. Kontaktnim osebam za usklajenost politik za razvoj v nacionalnih ministrstvih in delegacijah EU je treba zagotoviti potrebne vire, da bodo lahko oblikovali evropsko in nacionalne strategije glede usklajenosti politik za razvoj. Večina kontaktnih oseb v delegacijah EU nima ustreznih pooblastil, da bi obravnavale izključno vprašanja, povezana z usklajenostjo politik za razvoj.

Po objavi poročila Komisije o usklajenosti politik za razvoj leta 2013 je bilo oblikovanih več orodij za izboljšanje izvajanja na tem področju. Poročevalec pozdravlja novo strukturo Junckerjeve Komisije, ki deluje kolegialno, ubira presečen pristop in je bolj skladna pri oblikovanju politik. Je prav tako zadovoljen, da je bila ustanovljena skupina komisarjev, ki se pod vodstvom podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ukvarja z zunanjimi odnosi. Ta skupina odlično ponazarja potrebo po tem, da se je treba na najvišji politični ravni zavezati usklajenosti politik za razvoj. Parlament bi moral zahtevati, da podpredsednica/visoka predstavnica odboru DEVE redno poroča o delu te skupine.

Med inovacijami je tudi nova vloga, ki jo imajo delegacije EU pri mehanizmih poročanja. Poročilo o usklajenosti politik za razvoj za leto 2015 se je opiralo na informacije 41 delegacij EU. To dejavnost poročanja je treba razširiti na vse delegacije EU in jo izvajati vsako leto. Pozitiven dosežek je tudi e-usposabljanje delegacij o usklajenosti politik za razvoj. Da bi povečali sodelovanje delegacij EU, ne le pri poročanju, temveč tudi pri izvajanju, bi moralo biti to vprašanje na dnevnem redu letnega srečanja vodij delegacij EU v Bruslju. Vodje delegacij EU imajo zaradi svojega celovitega pregleda nad politikami EU v določenih državah ali regijah odločilno vlogo, prav tako pa lahko poročajo o pomanjkljivostih in neskladnostih, potem ko se med drugim posvetujejo z lokalnimi akterji, kot so vlade in organizacije civilne družbe.

Poročevalec pozdravlja sveženj ukrepov za boljšo zakonodajo, ki ga je Evropska komisija sprejela 19. maja 2015 (COM(2015)0215). Sveženj in pripomočki, s katerimi Komisija ocenjuje vpliv politik EU, bodo učinkovito prispevali k napredku usklajenosti politik za razvoj, saj se bo usklajenost obravnavala že od vsega začetka političnega ciklusa. Pozdraviti velja tudi dejstvo, da je pravna obveznost glede usklajenosti politik za razvoj izrecno omenjena v pripomočku 30 smernic za boljšo zakonodajo. Te smernice prav tako zahtevajo, da je treba analizirati morebiten učinek na človekove pravice v državah v razvoju v vseh fazah oblikovanja in izvajanja posamezne politike.

Ocene učinka so pomembno sredstvo za doseganje usklajenosti politik za razvoj. Poročevalec obžaluje, da se še zmeraj redko opravljajo ocene učinka na razvoj, in upa, da bodo sveženj za boljšo zakonodajo in njegove smernice izboljšanje stanje glede tega. Velik izziv za EU je tudi merjenje napredka in učinka usklajenosti politik za razvoj. V zvezi s tem je treba izboljšati v rezultate usmerjen pristop, vzpostaviti cilje glede kakovosti in oblikovati jasnejše kazalnike usklajenosti politik za razvoj. Neodvisna ocena, ki bo opravljena, je pozitiven korak, s katerim bo mogoče povečati verodostojnost dosežkov EU na področju usklajenosti politik za razvoj. V oceni bodo morda predlagani tudi novi pripomočki za merjenje in poročanje.

Skupno načrtovanje je še eden od uspešnih pripomočkov EU za izvajanje usklajenosti politik za razvoj, saj omogoča skladno načrtovanje dejavnosti EU. Poročevalec pozdravlja dejstvo, da skupno načrtovanje zajema dvostranske dejavnosti držav članic EU v določenih državah, saj bo mogoče s tem povečati učinkovitost ukrepov EU na kraju samem. Ker v preteklosti ni bilo mogoče povezati ukrepov EU z dejavnostmi držav članic, so bile zamujene priložnosti za izkoriščanje prednosti sinergij.

Predanost držav članic EU usklajenosti politik za razvoj se je od leta 2013 precej povečala, saj smo bili v različnih ministrstvih priča povečanju števila kontaktnih oseb za to področje. Države članice bi si morale sedaj bolj prizadevati za uvedbo mehanizmov poročanja, povezanih z usklajenostjo politik za razvoj.

2. Prednostna področja: osredotočanje na zunanjo politiko EU

Resolucija Parlamenta o usklajenosti politik za razvoj za leto 2016 analizira pet prednostnih področij (trgovina in finance, prehranska varnost, podnebne spremembe, migracije in varnost) ter oblikuje konkretna priporočila zanje. Poročevalec pa priporoča, naj se osredotoči na zunanjo politiko EU.

Glede na to, da begunska kriza in destabilizacija v sosedstvu EU spodkopava same temelje EU (npr. evropsko solidarnost in schengenski sistem), bi se morala usklajenost politik za razvoj osredotočati na področje zunanjih ukrepov. Stabilizacija sosedstva EU bi morala biti na vrhu seznama prednostnih nalog EU. Zaradi združene vloge podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko je bil na področju usklajenosti politik za razvoj, ki se uporablja za zunanje ukrepe EU, dosežen pomemben napredek. Celovit pristop EU se sicer še zmeraj sooča z resnimi izzivi, vendar postaja resničnost.

*

* *

Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 pomeni edinstveno priložnost za obravnavo prepletenih izzivov v zvezi z izkoreninjenjem revščine in trajnostnim razvojem. Usklajenost politik za razvoj ostaja pomembna politična in gospodarska naloga EU. Ni treba, da gre za, kot se je izrazil eden od komentatorjev, "misijo nemogoče"[2], če bo le mogoče najti politično voljo in dosledno uporabljati ter nenehno izboljševati vse pripomočke politik EU.

MNENJE Odbora za mednarodno trgovino (15.3.2016)

za Odbor za razvoj

o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj
(2015/2317(INI))

Pripravljavka mnenja: Lola Sánchez Caldentey

POBUDE

Odbor za mednarodno trgovino poziva Odbor za razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  opozarja, da so trgovina in finance eno od petih prednostnih področij usklajenosti politik za razvoj; opozarja, da je treba vse zunanje politike EU, tudi trgovino in naložbe, uskladiti s členom 21 Pogodbe o Evropski uniji, prav tako pa morajo prispevati k ciljem trajnostnega razvoja ter spoštovanju človekovih pravic in enakosti spolov; spominja na načela, navedena v členu 24(2) Uredbe Sveta (ES) št. 260/2009; opozarja, da je usklajenost politik za razvoj odgovornost razvitih držav, vendar imajo države v razvoju prav tako pomembno vlogo, saj zagotavljajo, da so te politike povsem učinkovite;

2.  poudarja, da člen 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa zmanjševanje in – dolgoročno – izkoreninjenje revščine kot glavni cilj politike razvojnega sodelovanja Unije ter vzpostavlja načelo usklajenosti politik za razvoj, ki zahteva, da se ta cilj upošteva v vseh politikah EU, ki bi utegnile vplivati na države v razvoju, vključno s trgovinsko politiko;

3.  spominja tudi na zavezo EU, da bo vidik spola vključila v vse svoje politike, in na to, kako pomembno je zagotoviti, da lahko imajo moški in ženske enako korist od družbenih sprememb, gospodarske rasti in ustvarjanja dostojnih delovnih mest, ob hkratni odpravi diskriminacije in spodbujanju spoštovanja pravic žensk po svetu;

4.  poziva k ustanovitvi partnerstva za sodelovanje pri razvoju med EU in Afriko, pri katerem bi se osredotočali na strateška vprašanja, kot so energija, trajnostno upravljanje naravnih virov in inovacije;

5.  poudarja, da ostaja trgovina bistvenega pomena za gospodarsko rast in trajnostni razvoj, prav tako pa je pomagala pri rešitvi več sto milijonov ljudi iz primeža revščine; priznava pa, da niso bile vse države v razvoju deležne takšnega uspeha in da so najmanj razvite države v svetovni trgovini še zmeraj najbolj potisnjene na obrobje;

6.  opozarja, da liberalizacija trgovine ne sme biti sama sebi namen, temveč jo je treba obravnavati kot sredstvo za spodbujanje trajnostnega razvoja gospodarstev in družb; spominja, da bi utegnila pravična in ustrezno regulirana trgovina, usklajena s cilji trajnostnega razvoja, ponujati možnosti za razvoj; poziva Komisijo, naj okrepi učinkovito izvršljivost ciljev trajnostnega razvoja ter v vse trgovinske sporazume vključi celovita poglavja o trajnostnem razvoju; poudarja, da je treba, če želimo, da bodo države v razvoju izkoristile trgovinske in naložbene priložnosti, še naprej podpirati reforme za zbiranje domačih prihodkov v državah v razvoju, da bi okrepili zmogljivost teh držav za povečanje prihodkov ter se s podporo oblikovanju učinkovitih, uspešnih, pravičnih in preglednih davčnih sistemov v skladu z načeli dobrega upravljanja spopasti z davčnimi utajami in izogibanjem plačilu davkov;

7.  poudarja, da morajo prizadevanja za krepitev zmogljivosti držav v razvoju za uporabo zasebnih virov nujno pospremiti ukrepi za oblikovanje okolja, ki je naklonjeno odgovornemu in trajnemu podjetništvu in naložbam, začenši z odpravo politične korupcije in pravično, učinkovito in pregledno obdavčitvijo, pa tudi odločnimi ukrepi za boj proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in davčnim oazam; opominja, da mora naložbena politika EU, zlasti pri porabi javnih sredstev, prispevati k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja; opozarja, da je treba povečati preglednost in odgovornost razvojnih finančnih institucij in javno-zasebnih partnerstev, da bi učinkovito spremljali in nadzirali denarne tokove, vzdržnost dolga in dodano vrednost za trajnostni razvoj njihovih projektov; poziva EU, naj si prizadeva za tesnejše mednarodno davčno sodelovanje, kakor je bilo dogovorjeno na ravni skupine G20 in zapisano v akcijski agendi iz Adis Abebe; v zvezi s tem opominja, da bi bilo treba spodbujati in pogosteje uporabljati programe nadzora, kot je na primer poročanje po posameznih državah;

8.  izreka pohvalo EU, da je prek pobude Vse razen orožja v sklopu svoje splošne sheme preferencialov vodilna pri zagotavljanju brezcarinskega in brezkvotnega dostopa za celotno blago (razen orožja in streliva) iz najmanj razvitih držav;

9.  priznava, da tretjina celotne uradne razvojne pomoči trenutno podpira s trgovino povezane potrebe; poziva EU, naj ohrani položaj svetovnega voditelja pri zagotavljanju podpore programom pomoči za trgovino, ki državam v razvoju pomagajo pri izkoriščanju prednosti novih trgovinskih sporazumov;

10.  pozdravlja zavezo, ki jo je v sporočilu o trgovini za vse izrazila Komisija, da bo opravila poglobljeno analizo morebitnih učinkov novih prostotrgovinskih sporazumov za najmanj razvite države, vključno z učinki v zvezi s povpraševanjem po njihovih proizvodih, regulativnimi zadevami in dostopom do trga; poziva Komisijo, naj naroči neodvisne in izčrpne študije o morebitnih učinkih trgovinskih in naložbenih sporazumov na države v razvoju; prav tako jo poziva, naj pripravi ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da bodo tudi države v razvoju deležne prednosti trgovinskih sporazumov; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vsi trgovinski sporazumi s partnerskimi državami, zlasti državami iz sosedstva, jasno usmerjeni v spodbujanje gospodarskega in družbenega razvoja teh držav; poziva Komisijo, naj uskladi vse s trgovino povezane instrumente EU s cilji trajnostnega razvoja, vključno s prostotrgovinskimi sporazumi, zlasti sporazumom o gospodarskem partnerstvu z afriškimi državami, mnogostranskimi in večstranskimi sporazumi v sklopu Svetovne trgovinske organizacije, splošne sheme preferencialov, pomočjo trgovini, uredbami EU ter mednarodnimi standardi in kodeksi ravnanja, da bi v celoti izkoristili potencial teh instrumentov; poziva, naj se to upošteva pri obravnavi sporazumov o gospodarskem partnerstvu in sporazumov o okoljskih dobrinah, da bi učinkovito povečali pozitivne priložnosti za trajnostni razvoj;

11.  poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja za dosego napredka na demokratičnih večstranskih forumih o trgovinskih vprašanjih, kjer so enakopravno zastopane vse države, in naj stopi v bran interesom držav v razvoju, ko gre za trgovinska vprašanja;

12.  obžaluje, da raven ambicij, izkazana v zaporednih poglavjih o trajnostnem razvoju v trgovinskih sporazumih EU, pogosto ne izpolnjuje najvišjih standardov; poudarja, kako pomembno je zagotoviti ustrezno spremljanje in izvrševanje določb teh poglavij, in poziva k polni vključitvi organizacij civilne družbe in socialnih partnerjev na tem področju, tako v partnerskih državah kot v EU;

13.  pozdravlja napredek, dosežen od sklenitve bangladeškega trajnostnega sporazuma, hkrati pa priznava, da je treba obravnavati preostale pomembne izzive;

14.  poziva Komisijo, naj bangladeški trajnostni sporazum obravnava kot zgled, ki ga je treba v prihodnje upoštevati in izpopolnjevati pri podobnih primerih v državah v razvoju;

15.  spominja, da je Komisija zavezana za vsa trgovinska pogajanja opraviti oceno učinka na trajnostni razvoj; obžaluje, da se te ocene ne opravljajo pravočasno; poziva Komisijo, naj izpolni svojo zavezo ter zagotovi, da se bo ustrezno upošteval vpliv morebitnih trgovinskih sporazumov na države v razvoju;

16.  poziva EU in države članice, naj se zavežejo k povečanju pomoči za trgovino, namenjene državam v razvoju, predvsem najmanj razvitim državam, obenem pa naj v prihajajoči reviziji strategije pomoči za trgovino obravnavajo pravično in etično trgovino, kakor je bilo napovedano v sporočilu o trgovini za vse; poziva, naj pomoč za trgovino in tehnična pomoč EU krepita vlogo revnih proizvajalcev, mikro in malih podjetij, podjetij, na čelu katerih so ženske, in zadrug, da bi povečali prednosti, ki jih prinaša trgovanje na lokalnih in regionalnih trgih;

17.  meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti globaliziranim vrednostnim verigam, da je treba s predpisi jasno urediti delovne in okoljske pogoje v vseh fazah teh verig in da je treba v zvezi s tem dodatno razviti družbeno odgovornost gospodarskih družb;

18.  poudarja, kako pomembno je ohraniti pravico držav, da lahko s predpisi urejajo in ohranjajo politični prostor za razvoj mladih gospodarskih panog, v skladu s posebnimi potrebami partnerskih držav in ob upoštevanju trgovinskih sporazumov; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo trgovinski sporazumi in politike podpirali strateške gospodarske sektorje držav v razvoju in da ne bodo postavili pod vprašaj prizadevanj partnerskih držav za povečanje domače dodane vrednosti, da bi napredovale po globalni vrednostni verigi, in za oblikovanje lokalnih dostojnih delovnih mest, pri čemer bi prednost namenjale prispevku žensk h gospodarskemu razvoju, zlasti na podeželju, saj gre za bistvene elemente notranjega razvoja; poziva Komisijo, naj v redna poročila o izvajanju dvostranskih sporazumov vključuje ocene tega vidika;

19.  poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje svežnjev STO iz Nairobija in z Balija, zlasti v zvezi z odpravo kmetijskih izvoznih subvencij na večstranski ravni, sklepi, ki posebej koristijo najmanj razvitim državam, in sporazumom o olajševanju trgovine;

20.  poziva Komisijo, naj še naprej vodi prizadevanja za podporo in olajševanje splošnega dostopa do zdravil po dostopnih cenah, pri tem pa naj poišče ustrezno ravnovesje s pravicami intelektualne lastnine ter s političnimi ukrepi poveča prepoznavnost javnega zdravja in splošnega dostopa do zdravil v mednarodnih trgovinskih odnosih; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj podpre imenovanje evropskega leta zdravja in dostopa do zdravil;

21.  poudarja, kako pomembno je, da nacionalni parlamenti, organizacije civilne družbe in drugi deležniki iz držav članic in tretjih držav prek obširnih in preglednih posvetovanj sodelujejo v pogajanjih, izvajanju in spremljanju trgovinskih in naložbenih sporazumov in politik EU;

22.  priznava prispevek zasebnega sektorja in vodilno vlogo EU pri spodbujanju družbene odgovornosti gospodarskih družb na mednarodnih forumih; poziva EU in države članice, naj spodbujajo večstransko razpravo o naložbenih sporazumih, pri čemer naj upoštevajo priporočila iz okvira naložbene politike za trajnostni razvoj UNCTAD, da bi spodbudile odgovornejše in preglednejše naložbe, ter naj dejavno sodelujejo s Svetom OZN za človekove pravice pri pripravi mednarodnega sporazuma, ki bi od nadnacionalnih družb terjal odgovornost za zlorabo človekovih pravic, pri čemer opozarja, da se v politikah EU vodilna načela OZN za podjetništvo in človekove pravice (t. i. Ruggiejeva načela o zaščiti, spoštovanju in popravljanju) še zmeraj ne izvajajo v celoti;

23.  v zvezi s tem poziva Komisijo, naj spodbuja EU in vlade tretjih držav k uporabi politike javnih naročil za spodbujanje pristopa podjetij k mednarodnim smernicam in načelom družbene odgovornosti gospodarskih družb in njihovega spoštovanja, pri čemer je treba pri dodeljevanju javnih naročil upoštevati, kako so podjetja v preteklosti ravnala na področju odgovornega poslovanja;

24.  poziva Komisijo, naj oblikuje sisteme za sledenje proizvodom in vzpostavi register EU za podjetja, ki sodelujejo pri razvojnih projektih EU, da bi zagotovila večjo preglednost ukrepov podjetij, državljanom pa omogočila, da bi spremljali ukrepe podjetij EU zunaj EU, obenem pa poenostavila širjenje izkušenj na mednarodni ravni in, kar je enako pomembno, prepoznavnost in ugled podjetij EU;

25.  prav tako poziva Komisijo, naj spodbuja oblikovanje koordinacijskih forumov in organizacijo skupnih sej za mednarodna podjetja, javne organe in organizacije civilne družbe, tako v EU kot v tretjih državah, saj bi tako spodbujali izmenjavo dobre prakse in oblikovanje sinergij za vključujočo rast in razvoj.

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

15.3.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

31

6

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

William (earl) Dartmouthski, Daniel Caspary, Salvatore Cicu, Marielle de Sarnez, Santiago Fisas Ayxelà, Christofer Fjellner, Eleonora Forenza, Karoline Graswander-Hainz, Jude Kirton-Darling, Bernd Lange, Marine Le Pen, David Martin, Emmanuel Maurel, Emma McClarkin, Anne-Marie Mineur, Sorin Moisă, Alessia Maria Mosca, Franz Obermayr, Artis Pabriks, Franck Proust, Tokia Saïfi, Matteo Salvini, Marietje Schaake, Helmut Scholz, Joachim Schuster, Joachim Starbatty, Adam Szejnfeld, Hannu Takkula, Jan Zahradil

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Klaus Buchner, Agnes Jongerius, Frédérique Ries, Fernando Ruas, Pedro Silva Pereira, Jarosław Wałęsa, Pablo Zalba Bidegain

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Angel Džambazki (Angel Dzhambazki), Axel Voss, Tatjana Ždanoka

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

20.4.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

18

2

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Ignazio Corrao, Nirj Deva, Doru-Claudian Frunzulică, Charles Goerens, Heidi Hautala, Maria Heubuch, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Linda McAvan, Maurice Ponga, Cristian Dan Preda, Lola Sánchez Caldentey, Elly Schlein, Pedro Silva Pereira, Davor Ivo Stier, Bogdan Brunon Wenta, Anna Záborská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Marina Albiol Guzmán, Paul Rübig, Patrizia Toia

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Amjad Bashir