POROČILO Kako poenotiti nadzor ribištva v Evropi?
18.7.2016 - (2015/2093(INI))
Odbor za ribištvo
Poročevalka: Isabelle Thomas
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
Kako poenotiti nadzor ribištva v Evropi?
Evropski parlament,
– ob upoštevanju člena 3(3) Pogodbe o EU, ki določa, da si Unija „prizadeva za trajnostni razvoj Evrope“, vključno z določbo o prizadevanju „za visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja“, ter Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 11, 43 in 191,
– ob upoštevanju člena 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike,
– ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 o skupni ribiški politiki, zlasti členov 15 in 36,
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 768/2005 z dne 26. aprila 2005 o ustanovitvi Agencije Skupnosti za nadzor ribištva,
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1010/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1005/2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova,
– ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 2015/812 glede obveznosti iztovarjanja, zlasti členov 7 in 9,
– ob upoštevanju Izvedbene uredbe (EU) št. 404/2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2014 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike[1],
– ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0068/2016) (Evropska agencija za nadzor ribištva – PECH/8/05354),
– ob upoštevanju resolucije Odbora za ribištvo (B8-0581/2016) (o sledljivosti ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v restavracijah in prodaji na drobno – PECH/8/05296),
–ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,
–ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0234/2016),
A. ker je področje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti Evropska unija;
B. ker inšpekcijski obrazci v različnih inšpekcijskih poročilih iz Izvedbene uredbe (EU) št. 404/2011 niso usklajeni, saj se v njih iste zadeve različno poimenujejo, kar povzroča težave pri prenosu informacij med organi;
C. ker so bili zadnji protokoli za izmenjavo podatkov, ki so bistveni za izpolnjevanje elektronskih ladijskih dnevnikov, končani julija 2010, in ker so elektronski ladijski dnevniki obvezni od januarja 2010;
D. ker dejansko obstaja ali ker ribiči občutijo neenakost glede rednosti, pogostosti, trajanja, strogosti, temeljitosti, učinkovitosti in metod izvajanja nadzora ribištva v Evropi, ter potrebo po enakem in nediskriminatornem obravnavanju;
E. ker bi morala prizadevanja za nadzor ribištva neizogibno računati na popolno in aktivno sodelovanje ribiškega sektorja;
F. ker se s sistemom, ki temelji na točkah, kaznujejo ribiška plovila - in ne lastniki ladij - ribiči ali drugi udeleženci v proizvodni verigi;
G. ker je ribiški sektor med veliki deležniki pri trajnostnem upravljanju morja in oceanov;
H. ker poleg možnih regionalnih različic obstajajo velike razlike pri izvajanju evropskih predpisov v državah članicah, zlasti uredbe o nadzoru, in ker imajo države članice svoj pravni sistem ter različno upravno in pravosodno strukturo, ki se neizogibno odraža v sistemih za upravne in/ali kazenske sankcije za neskladnost s pravili skupne ribiške politike, ti sistemi pa povzročajo razhajanja in nepoštenost med državami članicami;
I. ker je bilo ugotovljeno, da nacionalni inšpekcijski organi nimajo vedno dostopa do ustreznih podatkov za dejanski pregled tujega plovila, in ker različni pristopi k nadzoru in sankcijam predstavljajo problem za države članice, ko se obrnejo na države zastave zaradi ugotovljenih kršitev;
J. ker je treba strožje pregledati proizvode, ki prihajajo v EU od nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova, in ker je treba zagotoviti enak nadzor na tovrstnim ribolovom v vseh državah članicah;
K. ker so države članice odgovorne za izvajanje Uredbe (ES) št. 1224/2009 in ustreznih sankcij;
L. ker v nekaterih državah članicah primanjkujejo enote specializiranih ribiških inšpektorjev;
M. ker je Evropska agencija za nadzor ribištva (EFCA), ki je bila ustanovljena za spodbujanje višjih skupnih nadzornih standardov v okviru skupne ribiške politike, učinkovita pri poenotenju izvajanja nadzornega sistema, kljub omejenim sredstvom, ki jih ima na voljo;
N. ker lahko Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, zlasti s proračunskima postavkama 11 06 62 02 (nadzor in izvajanje skupne ribiške politike in integrirane pomorske politike) in 11 06 64 (EFCA), prispeva k izboljšanju in posodobitvi ribiškega nadzora;
O. ker se izvaja prepoved zavržkov in je v praksi to nepošteno do ribičev, ki, čeprav uporabljajo orodje in instrumente, ki jih zakonodaja EU dovoljuje, in se po najboljših močeh trudijo, da bi se izognili naključnemu ulovu, so lahko kaznovani zgolj zaradi dejstva, da ta ulov presega omejitev, ki jo določa zakonodaja EU in nacionalne zakonodaje;
P. ker so se ribolovne tehnike in oprema spremenile in izboljšale, nadzorne sisteme in tehnike pa je treba posodobiti, da bodo učinkoviti; opozarja, da se lahko Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo izkoristi za ta namen;
Q. ker je obveznost iztovarjanja ključni element pri nadzoru, na katero morajo biti zakonodajalci in organi, odgovorni za nadzor, posebej pozorni;
R. ker nizkocenovne tehnologije za sledenje, kot je sistem samodejnega prepoznavanja (AIS), omogočajo prostovoljni nadzor in lahko olajšajo spremljanje ter povečajo varnost ribičev;
S. ker je nezakoniti, neprijavljeni in zakonsko neurejeni ribolov ter trgovanje s tako pridobljenim ulovom kriminalna dejavnost v svetovnem merilu;
T. ker imajo ribje dražbe pomembno vlogo v industriji z morsko hrano in pri nadzorovanju iztovorjenega ulova;
U. ker imajo države članice različne pravne sisteme in ker morajo biti zbrani dokazi dopustni in uporabni v različnih sistemih, ki so specifični za državo, ki toži;
V. ker so najboljši zavezniki izvajanja uredbe o nadzoru dobro usposobljeni in opogumljeni ribiči, ki razumejo koristi od takšnega nadzora in ga dejansko spoštujejo;
I – Ovire za usklajevanje
1. poudarja, da je treba zagotoviti dejanski nadzor nad ribiškimi dejavnostmi, da se zajamči trajnostna uporaba živih morskih virov in ohranijo enaki pogoji za vse flote EU; poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito izvajanje uredbe o nadzoru;
2. poudarja, da bi moral ambiciozen boj EU proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu po svetu sovpadati z učinkovitim izvajanjem uredbe o nadzoru v njenih vodah;
3. poudarja, da so področja uporabe in kraji nadzora različni, rezultat tega pa je diskriminacija pri ribiškem nadzoru, saj nekatere države članice nadzorujejo dobavno verigo od ribolovnega orodja do krožnika, druge pa samo nekatere njene dele ter izključujejo na primer prevoz ulova ali gostinske obrate;
4. ugotavlja, da je prišlo do pomembnega izboljšanja nadzornega sistema, zahvaljujoč se uredbi o nadzoru, v kombinaciji z uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in zakonsko neurejenem ribolovu, in to zaradi konsolidacije mnogih predhodnih, ločenih uredb, uvedbe možnosti uporabe novih tehnologij, predhodnih korakov za harmonizacijo sankcij, pojasnila o vlogi Komisije in držav članic, izboljšanja sledljivosti in drugih izboljšav;
5. opozarja, da ribiči sprejemajo pravila, če menijo, da je njihov učinek pravičen, če menijo, da so smiselna ter združljiva s tradicionalnimi ribolovnimi vzorci in praksami;
6. meni, da je treba pojasniti, klasificirati in določiti standarde za ribolov na različnih morskih območjih;
7. ugotavlja, da je nadzor različno organiziran, saj ga v nekaterih državah izvajajo različne uprave, v drugih pa le en upravni organ, različni pa so tudi instrumenti, orodja ter človeški, logistični in finančni viri, ki se uporabljajo za izvajanje nadzora; prav tako ugotavlja, da je zaradi tega težko zagotavljati preglednost upravlja in dostop do informacij;
8. poudarja, da se učinkovitost nadzora prav tako razlikuje zaradi zelo velikih razlik med ribolovnimi območji v EU, ki gredo od ozkih, omejenih območij, kjer si ribolovne vire največkrat delijo sosedske države članice, do zelo oddaljenih in odročnih območij; meni, da posebnosti najbolj oddaljenih regij, s prostranimi in pretežno oceanskimi izključnimi ekonomskih conah, skupaj z izkoriščanimi vrstami ribjih staležev (predvsem globokomorske vrste in izrazito selivske pelagične ribe) ter pomanjkanjem alternativnih virov zagotovo upravičujejo strožje nadzorne ukrepe v teh regijah, ki so pretežno odvisne od ribolova in so izredno občutljive na veliko škodo, ki jo povzročajo flote, znane po tem, da kršijo pravila SRP;
9. spodbuja države članice, naj v celoti in ustrezno izvajajo uredbo o nadzoru, da bi bilo bolj jasno, katera poglavja je treba izboljšati pri prihodnji reviziji, da se za prihodnost zagotovi funkcionalna uredba, enostavna za uporabo;
10. ugotavlja, da obstajajo razlike v pristopu med nadzorom, ki temelji na oceni tveganja, in naključnimi pregledi ribolovne dejavnosti in tržnih kanalov ulova;
11. ugotavlja, da zapletenost veljavnih tehničnih ukrepov in veliko število določb, včasih celo protislovnih, pa številna odstopanja in izjeme, določbe, ki se nahajajo v vrsti različnih pravnih besedil, otežujejo ne le razumevanje, ampak tudi nadzor in izvrševanje;
12. opozarja, da se večji del naključnih pregledov izvaja v času iztovarjanja, inšpekcijski pregledi na morju pa razkrivajo navidezno višjo stopnjo kršitev kot pregledi na kopnem, saj temeljijo na oceni tveganja;
13. opozarja, da je obveznost iztovarjanja temeljna sprememba v ribištvu, zato uredba omnibus ((EU) št. 812/2015) omogoča dvoletno obdobje prilagajanja, preden bo kršitev obveznosti iztovarjanja postala resna kršitev; poziva, naj se to obdobje po potrebi podaljša;
14. ugotavlja, da države članice, včasih pa tudi regije, zaradi velikega števila neobveznih določb v Uredbi Sveta (ES) št. 1224/2009 na različne načine prenašajo predpise v nacionalno in regionalno zakonodajo; poudarja, da je težko v praksi izvajati nekatere od teh določb, bodisi zaradi slabe prilagodljivosti predpisov realnosti (na primer zaradi opredelitve značilnosti ribiškega sektorja (flota, ribolovno orodje, ribolovna območja in ciljne vrste), ki se zelo spreminja od enega morskega bazena, države članice in ribištva do drugega), bodisi zaradi protislovij, ki lahko inšpektorje vodijo v številne različne razlage;
15. ugotavlja, da se stopnja kršitev razlikuje po posameznih državah članicah ter da so lahko sankcije za enako kršitev upravne ali kazenske; meni, da sistem licenc, ki temelji na točkah, ki se odštevajo zaradi neskladnosti, je koristen evropski instrument za zagotavljanje okvira za sankcije zaradi hudih kršitev, vendar brez potrebne enotnosti poslabša že tako nepravično stanje med različnimi izvajalci v državah članicah; zahteva, da se te razlike v sankcijah odpravijo;
16. ugotavlja, da je pomanjkanje zaupanja in preglednosti med državami članicami ključni dejavnik, da se ne izmenjujejo podatki glede predpisov; spodbuja, naj se to stanje odpravi, da se zagotovijo enaki pogoji vsem ribičem;
17. želi opomniti, da EFCA skrbi za uporabo skupnih standardov glede nadzora, inšpekcijskih pregledov in spremljanja ter omogoča operativno sodelovanje med državami članicami prek skupnih načrtov uporabe; poudarja, da je pomembno, da se EFCA okrepi mandat in vzpostavi skupni nadzor nad ribiškimi operacijami ter omogoči učinkovito in usklajeno delovanje številnih lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov ter agencij EU, ki opravljajo naloge obalne straže na ravni EU; poziva EFCA, naj poveča vire za te dejavnosti;
18. meni, da je izvajanje osnovnega učnega načrta EFCA za usposabljanje ribiških inšpektorjev bistveno za poenotenje usposabljanja inšpektorjev in nadzornih postopkov, ter poziva države članice, naj ga uporabljajo; ugotavlja, da države članice nimajo enakih standardov za usposabljanje, razen če se zato odločijo prostovoljno, zato se vsebina spričeval, načini zaposlovanja in naloge med njimi razlikujejo;
19. ugotavlja, da so ribiči v državah članicah različno usposobljeni in obveščeni ter da ni bilo vzpostavljeno nobeno orodje za poenostavitev in dostopnost do vsebine in ciljev uredbe o nadzoru; meni, da te razmere omogočajo pomanjkanje ozaveščenosti, kar je velika ovira za zaželeno usklajeno uporabo zakonodaje; močno spodbuja čimprejšnjo uporabo tega orodja;
20. ugotavlja, da so skozi leta potrošniki postali bolj ozaveščeni o izvoru in oznaki tega, kar kupujejo, zahvaljujoč se kampanjam Komisije za dvig ozaveščenosti, a vendar ti isti potrošniki ne morejo dobiti ustreznih informacij o ribjih proizvodih, ki se strežejo v restavracijah, saj to ni obvezna zahteva v tem zadnjem členu komercialne verige;
21. poudarja, da je uporaba novih tehnologij za spremljanje in sprotni prenos podatkov ter komunikacijo bistvena za izboljšanje pomorskega nadzora; poziva, naj bodo instrumenti, ki se uporabljajo v državah članicah, med seboj tehnično združljivi, ter naj se podatkovne baze, povezane z nadzorom, delno souporabljajo, da se zmanjša neenakost in poveča učinkovitost;
22. poudarja, da ni bilo ocene dejanske neizvršljivost nekaterih pravil zaradi različnih tehnoloških ravni plovil, logistike na obali in organizacije sektorja v različnih pristaniščih;
23. poudarja vlogo Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, zlasti njegovega proračuna, namenjenega nadzoru ciljev SRP, ki za obdobje 2014–2020 znaša 580 milijonov EUR;
24. poudarja, da je treba zagotoviti skladnost enotnega trga ter v vseh državah članicah enako spoštovanje zahtev za nadzor, z enotno kakovostno ravnjo pri notranjem in zunanjem nadzoru v državah članicah, ne glede na meje, kjer proizvodi vstopajo v EU;
II – Predlogi za izboljšave
25. se strinja s poenostavitvijo in izboljšanjem evropske zakonodaje ter s ponovno uvedbo upravnih bremen za boljše sprejemanje zakonodaje, zlasti prek omejene in ciljno usmerjene revizije Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009, predvidene in pričakovane najkasneje v letu 2017, hkrati pa je treba ohraniti učinkovita pravila za preprečevanje, ugotavljanje in kaznovanje kršitev SRP ter se osredotočiti predvsem na boljše izvajanje pravil v različnih državah članicah, zlasti prek večje harmonizacije, pod pogojem, da poenostavitev temelji na močnem veljavnem nadzornem okviru in ne pomeni zmanjšanja visokih zaščitnih standardov na področju dela, okolja, sindikatov ali družbe;
26. meni, da je za regionalizacijo, predvideno v novi SRP, potreben premišljen in harmoniziran nadzorni sistem; ostro nasprotuje temu, da se zmanjša pomen uredbe o nadzoru, ter meni, da države članice že lahko uporabljajo fleksibilnost, ki jo omogoča veljavni okvir;
27. poziva, naj pri tem pregledu evropske institucije sodelujejo z ribiškim sektorjem, zlasti na področju malega priobalnega ribolova, ki bi ga morala vsaka nova zakonodaja ščititi in spodbujati;
28. poudarja, da so pri oblikovanju ali reviziji pravnih instrumentov potrebne razprave z različnimi nacionalnimi in regionalnimi organi ter najbolj oddaljenimi regijami;
29. meni, da bi bilo tesnejše sodelovanje med državami članicami način za nadaljnjo harmonizacijo nadzora; v zvezi s tem poudarja pomen skupine strokovnjakov za spoštovanje obveznosti iz sistema Unije za nadzor ribištva;
30. opozarja Komisijo, da je treba pred izvajanjem obveznih pravil ustvariti pravno in operativno okolje, da bi se tako izognili paradoksalnim situacijam;
31. meni, da mora Komisija zagotoviti enoten in dosleden prenos ter preveriti izvajanje obstoječe zakonodaje, na primer z določitvijo minimalnega odstotka pošiljk, ki jih vsaka država članica preveri; poleg tega verjame, da morajo biti nadzorni postopki pregledni, uravnoteženi in standardizirani, ki naj državam članicam omogočajo enakopraven položaj v zvezi z nadzorovanjem njihovih ribičev, ter da bi morala biti pravila preprostejša, celovitejša in skladnejša;
32. zagovarja okrepitev nadzora, da se prepreči uvoz rib od nezakonitega, neprijavljenega in zakonsko neurejenega ribolova; med drugimi ukrepi predlaga ustanovitev nacionalnih obveščevalnih ekip, ki bi jih sestavljali specializirani ribiški inšpektorji, ki so najboljše kvalificirani za zaznavanje tveganj, ter določitev minimalnega odstotka pošiljk, ki jih mora vsaka država članica preveriti;
33. meni, da je za nadzor in oceno učinkovitosti izvajanja obveznosti iztovarjanja in uskladitev zbiranja podatkov z zahtevami revidirane SRP potrebno zbiranje, upravljanje in uporaba kakovostnih podatkov o obveznosti iztovarjanja;
34. poziva države članice in njihove pomorske ribiške nadzorne organe, naj ustanovijo ekipe specializiranih ribiških inšpektorjev; podpira in poziva k večjemu sodelovanju med državami članicami z izmenjavami inšpektorjev, metod nadzora, podatkov, posredovanjem analiz tveganja in informacij o kvotah plovil, ki plujejo pod določeno zastavo;
35. opozarja, da so države članice odgovorne za izvajanje uredbe o nadzoru; poziva države članice, naj izpolnjujejo obveznosti in tesno sodelujejo druga z drugo, naj si izmenjujejo dobre prakse in podatke in naj omogočijo interoperabilnost nadzornih sistemov;
36. meni, da bi enotno in predvidljivo izvajanje različnih vrst možnih inšpekcij, s pomočjo natančne opredelitve, harmonizacije in razlage teh inšpekcij, omogočilo potrebne enotne pogoje za vsa ribištva v EU;
37. poudarja, da se v nekaterih regijah bazeni upravljajo skupaj z državami zunaj EU, ter poziva, naj se okrepi sodelovanje med državami članicami in nečlanicami;
38. verjame, da morajo države članice, Evropska agencija za nadzor ribištva in Komisija tesneje sodelovati in se usklajevati;
39. poziva, naj EFCA in institucije za usposabljanje v državah članicah izvajajo enoten evropski učni načrt za usposabljanje ribiških inšpektorjev, ki naj temelji na enotnih predmetnikih in standardnih pravilih, financira pa se lahko delno s sredstvi Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo;
40. poziva, naj se s pomočjo Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo osnovni učni načrt EFCA prevede in posreduje, na primer prek usposabljanja članov nacionalnih organov; predlaga, naj se priročnik dopolni s primeri dobre prakse inšpektorjev;
41. poudarja, da je pomembno oceniti in preveriti pobude za usposabljanje za nadzor, ki jih ponujajo zunanji izvajalci;
42. predlaga izboljšanje usposabljanja in obveščanja ribičev, za kar bi lahko poskrbele njihove strokovne organizacije in obalne akcijske skupine, za boljše razumevanje smisla in splošnega pomena pravil ter vcepljanje kulture razumevanja in spoštovanja; v ta namen priporoča učinkovito sodelovanje s svetovalnimi sveti; predlaga, naj se ustvarijo spletne podatkovne baze za dokumente in informacije o ribištvu (vključno s sistemom kazenskih točk), kolikor to omogočajo veljavne določbe o varstvu podatkov, da bodo predpisi vsem dostopni za branje in razumevanje; poziva Komisijo, naj oceni obstoječe tečaje za usposabljanje bodočih ribičev v Evropi ter naj sporoči svoje zaključke;
43. predlaga, naj se preuči zamisel o elektronskem registru EFCA (enotno okence EFCA), z obrazci, pripravljenimi za tiskanje, ali elektronskimi obrazci za inšpekcije in za zbiranje inšpekcijskih poročil; ugotavlja, da bi se lahko elektronski register EFCA uporabljal za sprejemanje in zbiranje potrdil o ulovu, ki bi jih izdajale države članice in tretje države;
44. predlaga, naj se izboljšajo sistemi za javno komunikacijo, ki jih uporabljajo nadzorne agencije, ter poudarja, da je pomembno občasno poročati o opravljenem delu ter o doseženih rezultatih, redno pa je treba poročati o pravilih, ki veljajo za ribje vire, kot je na primer najmanjša velikost ter o časovnih in prostorskih zaporah;
45. poudarja, da je treba okrepiti vlogo EFCA, zlasti njen proračun, kompetenc in človeške vire; predlaga revizijo pogojev za posredovanje iz členov 94 in 95 Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009, zlasti glede pravice za posredovanje v primeru ribjih virov, ki se prekomerno izkoriščajo, in tistih, ki še niso dosegli največji trajnostni donos;
46. poudarja pomen okrepitve in poostritve nadzora, zlasti v državah članicah, ki slabo izvajajo uredbo o nadzoru, za preprečevanje nezakonitega ribolova, delovanje v skladu s pravili SRP in za boljšo kakovost pridobljenih podatkov;
47. opozarja, da je pomembno pravočasno posredovanje podatkov, zlasti v času nadzornih operacij, ki jih opravi agencija v sodelovanju z državami članicami, agencija pa jih tudi usklajuje na podlagi skupnih načrtov uporabe;
48. poudarja pomen večje prisotnosti EFCA v državah članicah, tudi v najbolj oddaljenih regijah;
49. predlaga, naj se vsaj dva predstavnika Evropskega parlamenta pridružita upravnemu odboru agencije, v katerem je že šest predstavnikov Komisije in po en predstavnik vsake države članice; sestava naj bo enakopravna (enako število žensk in moških), ki jih med svojimi člani izbere Odbor Parlamenta za ribištvo;
50. priporoča, naj se nadzor razširi na celotno proizvodno verigo (naj se na primer razširi spremljanje), odgovornost za nadzor na morju pa dodeli enemu samemu upravnemu organu, s čimer bi se preprečilo podvajanje nadzora, kar je potratno z vidika človeških, logističnih in finančnih virov, povzroča zmedo in ustvarja nepotreben pritisk na delavce v ribiškem sektorju; poleg tega poziva k uradnemu sodelovanju med institucijami držav članic, da se tako lahko nadzoruje celotna ribja proizvodna veriga;
51. poziva Komisijo, naj ugotovi, ali je povezovanje kazenskih točk z dovoljenji za ribolov ustrezno; poudarja, da se v primeru prodaje plovila sistem s točkami prenese z dovoljenjem, kar lahko v nekaterih primerih zniža vrednost plovila ali prepreči preprodajo, na primer mladim ribičem, ki bi želeli začeti z dejavnostjo;
52. priporoča sprejetje posebnih ukrepov za bolj ozaveščeno in odgovorno porabo v restavracijah, pri tem pa naj se ne izključi obveznost gostinca, da posreduje osnovne informacije o proizvodu in tako potrošniku omogoči posredni nadzor;
53. predlaga, naj skupnosti ali regije samostojno nadzorujejo celinske vode, nacionalne inšpekcije morski ribolov do 12 navtičnih milj in inšpekcije EU vse druge vode;
54. ocenjuje, da bi moral nadzor na osnovi ocene tveganja temeljiti na seznamu preglednih, specifičnih in izmerljivih meril, opredeljenih na evropski ravni;
55. poziva k poenotenju sankcij, ki pa naj bodo sorazmerne, nediskriminatorne in odvračilne; daje prednost ekonomskim sankcijam pred kazenskimi (na primer začasno prenehanje dejavnosti), vendar meni tudi, da je treba v skladu s členom 17 Uredbe (EU) št. 1380/2013 dati prednost spodbudam za ribiče, ki spoštujejo pravila SRP, da se preprečijo kršitve;
56. opozarja, da je odgovornost na državah članicah in da Evropska unija nima pravne podlage, da bi vsilila poenotenje na podlagi Uredbe št. 1224/2009; vendar poudarja, da je sistem, ki temelji na točkah, pomemben okvir za sankcije, in poziva države članice, naj prevzamejo pobudo za široko poenotenje sankcij, zlasti kazenskih, da se odpravijo sedanje neenakosti;
57. meni, da sistem prilova vodi v objektivno in popolno odgovornost ribičev, ki morajo odgovarjati, tudi če so v celoti upoštevali zakone in bili skrajno previdni, da bi se izognili naključnemu ulovu;
58. trdi, da so splošna načela prava Evropske unije neskladna s sistemom, kjer mora posameznik odgovarjati za nekaj, kar ni naredil iz malomarnosti ali namenoma;
59. poziva Komisijo in države članice, naj preučijo možnost vzpostavitve harmonizirane kazni na najnižji ravni za primere hudih kršitev in/ali ponavljajočega se nezakonitega delovanja;
60. zagovarja uvedbo strožjih sankcij za nezakonit, neprijavljen in zakonsko neurejen ribolov;
61. poziva k uvedbi mehanizma za opozarjanje na dobre primere, da se poveča spoštovanje pravil;
62. meni, da razlaga nekaterih določb, na podlagi katere se kaznujejo presežki naključnega ulova, ne da bi se upoštevala odsotnost malomarnosti ali nenamernost pri opravljanju zakonitih dejavnosti, je očitno v nasprotju s temeljnimi načeli Evropske unije, kot jih določa člen 6 PEU, ki je del primarne zakonodaje;
63. poziva Komisijo, naj določi smernice, enostavne za izvajanje in razumljive, da se prepreči neenaka obravnava držav članic, zlasti ko ribiči prostovoljno poročajo o naključnem ulovu in tako dokažejo dobro vero in nenamernost ulova;
64. meni, da bo pomoč izvajalcem za vlaganje v moderno tehnologijo in opremo, skladno s tisto v drugih državah članicah in enostavno za posodabljanje, omogočila bolj pošten, uravnotežen in učinkovit nadzor;
65. spodbuja vzpostavitev finančnega mehanizma za povečanje uporabe nizkocenovnih tehnologij za prostovoljni nadzor, boljše spremljanje in večjo varnost ribičev, zlasti v malem, priobalnem, obrtnem ribolovu;
66. poudarja pomen elektronskih tehnologij (elektronsko poročanje in elektronski sistem za spremljanje), ki so lahko stroškovno učinkovito sredstvo za razširitev opazovanja dejavnosti na morju;
67. nasprotuje vsakršnemu obveznemu sistemu za videonadzor na krovu;
68. opozarja Komisijo, da bi uporaba novih tehnologij za opazovanje Zemlje, na primer satelitov Sentinel, koristila ribiškemu nadzoru;
69. priporoča, naj se enak nadzor izvaja za uvožene ribiške proizvode, ribolov brez plovil in rekreativni ribolov ter za floto EU, ki lovi v vodah zunaj EU, in floto tretjih držav, ki lovi v vodah EU, da se za ves evropski trg zagotovi enakovreden dostop; predlaga, naj bo izmenjava podatkov v zvezi z nezakonitim, neprijavljenim in zakonsko neurejenim ribolovom obvezna;
70. se zavzema, da bi bila proračunska sredstva, ki so na voljo, zlasti v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, stvarna, stalna in zadostna za uresničevanje ciljev nadzora;
71. priporoča, naj se zagotovi stalnost ribjih dražb, zlasti prek Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, ki so ključne za območje, saj prispevajo k preglednosti in sledljivosti ter omogočajo ribiški nadzor;
72. podpira vključitev učinka rekreativnega ribolova v revidirano uredbo o nadzoru;
73. poziva, naj se vzpostavi sistem za spremljanje, prenos informacij in analizo podatkov, ki bo združljiv v vsej EU; prav tako poziva Komisijo, naj določi okvir za izmenjavo informacij in podatkov v skladu z veljavnimi določbami o varstvu podatkov; poudarja, da je pregleden okvir za izmenjavo podatkov in informacij ključni element za ugotavljanje, ali obstajajo enaki pogoji za vse;
74. poudarja, da mora biti pri nadzoru izvajanja obveznega iztovarjanja prisotna ustrezna fleksibilnost, saj je treba upoštevati bistvene spremembe, ki jih ta obveznost nalaga ribolovu, zlasti ko gre za mešan ulov; poudarja pomen postopnega uvajanja sankcij in sistema, ki temelji na točkah, v primeru velikih kršitev zaradi neupoštevanja obveznosti iztovarjanja, v skladu z Uredbo 2015/812 glede obveznosti iztovarjanja;
75. poudarja, da morajo biti deležnikom in javnosti na voljo informacije o tem, če in kako države članice sankcionirajo različne vrste kršitev in ali se sankcije izvajajo dosledno, ne glede na zastavo, pod katero pluje plovilo, vendar je treba ob tem v celoti spoštovati zasebnost vpletenih subjektov;
76. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
- [1] Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0083.
OBRAZLOŽITEV
Ribiči se pogosto pritožujejo, da je nadzor ribolova pri njih precej strožji kot pri njihovih sosedih, pa naj bo to druga država članica ali drugo ribolovno območje. Poleg tega trdijo, da opravljajo najbolj nadzorovan poklic od vseh. Ob tem občutku nepravičnosti se dejansko postavlja vprašanje – o enotnosti uporabe pravil in njihovi učinkovitosti. Če obstaja sum, da se pravila ne uporabljajo enako strogo, lahko pride do stanja, v katerem se pravila ne upoštevajo več, ker niso enaka za vse.
Nekaj mesecev pred revizijo uredbe o nadzoru ribištva, do katere bo prišlo z reformo skupne ribiške politike, in ob uvedbi obveznosti iztovarjanja bi bilo koristno, da Odbor za ribištvo obravnava to tematiko. Cilj je dvojen: opredeliti vrzeli v uporabi pravil, ki povzročajo ta občutek nepravičnosti, in predlagati rešitve za boljše usklajevanje nadzora skupne ribiške politike, ki je kljub temu ena izmed najbolj integriranih politik v Evropi.
I. Pristop poročevalke
Poročevalka je pri pripravi tega poročila upoštevala več potovanj, ki jih je opravila, da bi se srečala z deležniki in raziskala razlike v nadzoru ribištva (Vigo v Španiji, kjer je sedež Evropske agencije za nadzor ribištva, Kiel v Nemčiji, Genova v Italiji, Oostende v Belgiji, Lorient in Etel v Bretanji ter Boulogne-sur-Mer v severni Franciji).
Na teh potovanjih, pa tudi v Bruslju, je govorila s številnimi ribiči, predstavniki Evropske agencije za nadzor ribištva ter nacionalnimi in regionalnimi inšpektorji.
Poleg tega je organizirala predstavitev v Odboru za ribištvo, na katero so bili povabljeni direktor Evropske agencije za nadzor ribištva in odgovorni za ribiški nadzor iz več držav članic: Francije, Nemčije, Irske, Italije in Španije.
II. Ključne ugotovitve poročevalke
V tem poročilu je mogoče obravnavati več ugotovitev in oblikovati nekaj priporočil.
1. Ugotovitve glede ovir za poenotenje
- Področje uporabe
Poročevalka se je na svojih potovanjih in srečanjih seznanila s široko paleto področij uporabe nadzora, postopkov in strategij. Nekatere države članice prek enega nadzornega organa nadzirajo dobavno verigo z morskimi proizvodi od ribolovnega orodja do krožnika, nekatere države imajo več nadzornih organov, druge pa se osredotočajo le na nekatere dele te verige.
- Usposabljanje
Vsaka država članica zagotavlja lastno usposabljanje ribiških inšpektorjev, standarde usposabljanja, zahtevano znanje in metode zaposlovanja.
Usposabljanje ribičev je neusklajeno, poleg tega pa se zdi, da vprašanje nadzora in sankcij ni del znanja, ki se zahteva od ribičev.
- Postopek in metode nadzora
Države članice uporabljajo različne postopke nadzora. Enoten obrazec za zabeležbo kršitev na krovu ladje sicer obstaja, a so postopki nadzora različni. Tako na primer ni določeno zaporedje za opravljanje nadzora. Možna protislovja ali neuporaba predpisov puščajo inšpektorjem manevrski prostor za presojo. Poleg tega se ne uporabljajo nujno iste nadzorne metode in orodja.
Splošna ugotovitev je, da države članice, včasih pa tudi regije, zaradi velikega števila neobveznih določb v Uredbi Sveta (ES) št. 1224/2009 na različne načine prenašajo predpise v nacionalno zakonodajo. Ob številnih priložnostih je naraslo število neizvršljivih določb uredbe, bodisi zaradi pravil, ki ne ustrezajo realnosti, ali zaradi protislovij, na primer v členu 17 Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009, zaradi česar si lahko inšpektorji predpise razlagajo po svoje.
Poleg tega je metoda izračuna tveganja včasih zelo subjektivna in nepregledna, zaradi česar se lahko strokovnjaki sprašujejo o razlogih za večkratni nadzor.
In končno, Evropska agencija za nadzor ribištva izvaja skupne načrte uporabe, ki omogočajo usklajevanje ukrepov med državami članicami. Danes so pooblastila agencije za izvajanje skupnih projektov zelo omejena, a dodeljujejo ji jih države članice v skladu z določbami členov 94 in 95 Uredbe Sveta št. 1224/2009. Agencija ima prav tako premajhna proračunska sredstva, skupna ribiška politika in uredba omnibus pa sta bili sprejeti, ne da bi bila dodeljena ustrezna finančna sredstva agenciji za nadzor ribištva.
- Sankcije
Sodni postopki in sankcije so v Evropski uniji različni: sankcije za enako kršitev so lahko upravne ali kazenske. Opozoriti je treba, da se v državah članicah, kjer so sankcije kazenske, prisotnost ribičev na sodišču poleg oseb, obtoženih kaznivega dejanja, kaže kot neprimerna in nesmiselna, saj to prispeva k zelo nizkim sankcijam.
Gospodarske sankcije, kot je prepoved ribolovnih potovanj, se torej zdijo učinkovitejše.
Sistem točkovanja, uveden z uredbo o nadzoru iz leta 2009, je poskus poenotenja sankcij za hujše kršitve na evropski ravni, in sicer z gospodarskimi sankcijami. Izvajanje sistema je kljub temu razvrednoteno z različnimi razlagami držav članic, zaradi česar močno primanjkuje podpore strokovnjakov, stanje pa še bolj otežuje prenosljivost kazni na ladje in ne na posameznike, kar je nov pravni scenarij, ki je v nasprotju z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Določbe iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo omogočajo tudi uporabo evropskih sankcij.
- Instrumenti (tehnologije in orodja)
Instrumenti, orodja in finančna sredstva, ki se uporabljajo za izvajanje nadzora, se prav tako razlikujejo od ene države članice do druge. Nezdružljivost nekaterih instrumentov ali tehnologij, ki jih uporabljajo države članice, žal privede do manjše učinkovitosti. Primer različnih tehnologij za ladijske dnevnike zastavlja vprašanje o uporabi povabil k oddaji ponudb na evropski ravni. Poleg tega se opaža, da so nekatere uporabljene tehnologije zastarele in neučinkovite, kar je še toliko bolj obžalovanja vredno, saj gre za pomanjkanje proračunskih sredstev za posodobitev nadzornih tehnologij.
- Zbiranje podatkov
Države članice si ne izmenjujejo vedno podatkovnih baz, ki jih uporabljajo, čeprav so izmenjave bistvene za ocenjevanje tveganja in nadzorne strategije. Zaupnost nekaterih podatkov je v nasprotju s poenotenjem.
Nekatere uprave so vzpostavile spletne zbirke podatkov, ki so dostopne vsem, da bi zabeležile zlasti vse podatke o ulovu, uporabljenih orodjih in cenah. Ta praksa ima dvojno prednost, saj omogoča, da so podatki na voljo, ko je to potrebno, in zagotavlja podporo nadzoru.
2. Predlogi poročila
- Harmonizacija področja
Veljavno zakonodajo Unije bi treba poenostaviti, najprej z revizijo Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009, ki je predvidena v letu 2017. Struktura sedanje uredbe je preveč zapletena. Če želimo na primer razumeti, kaj pomeni dolgoročni načrt, moramo prebrati več deset členov. Poleg tega bi bilo treba prepovedati rabo pogojnika.
- Usposabljanje
Izvajati je treba evropsko usposabljanje inšpektorjev in razviti enotne standarde za nadzor. Okrepiti je treba tudi usposabljanje ribičev. Slednjega bi lahko spodbujale in urejale njihove strokovne organizacije ter tako izboljšale razumevanje namena in smisla pravil in nadzora ter krepile kulturo spoštovanja. Prav tako je nujno treba vzpostaviti vsem dostopno spletno podatkovno bazo in čeprav Uredba Sveta (ES) št. 1224/2009 spodbuja k vzpostavljanju javnih spletišč, še vedno niso na voljo povsod.
Posvetovanje s svetovalnimi odbori zdaj na papirju sicer obstaja, vendar ni učinkovito, saj imajo odbori na voljo zelo malo časa, da se odzovejo na posvetovanje. Pomembno je, da so ti odbori popolnoma vključeni v odločanje, kar bi to zagotavljalo sprejemanje pravil in njihovo ustreznost.
- Postopki in metode
Poenotiti je treba postopke v Evropi in okrepiti vlogo EFCA, zlasti glede sredstev in področja uporabe. Danes se resnični napredek vidi tam, kjer agencija deluje prek skupnih načrtov uporabe. Koristno bi torej bilo, da ukrepa tam, kjer se zdi najprimernejše, zlasti na vseh ribolovnih območjih, kjer se lovijo vrste pod največjim trajnostnim donosom. Glede na močne strateške kompetence njenega upravnega odbora je nerazumljivo, da Evropski parlament ni zastopan, zato bi bilo primerno, da se ga vključi.
Poleg tega bi morali biti nadzorni postopki pregledni in poenoteni. V zvezi s tem je treba nadzor na osnovi ocene tveganja objektivizirati in oceniti na pregleden način, merila tveganja pa se morajo oblikovati na evropski ravni.
Uskladiti je treba tudi različne nadzorne organe, da bi preprečili tekmovanje med njimi in racionalizirali dejavnosti.
- Sankcije
Sankcije morajo biti enake za vse za enako kršitev, uvesti pa bi bilo treba tudi spodbude. Vzpostavitev v vsaki državi članici funkcije sodnika, specializiranega za pomorstvo, bi bil prvi korak v tej smeri.
- Posodobitev
Nadzor bo učinkovitejši, če bodo lahko deležniki vlagali v sodobne in združljive tehnologije. Tako se lahko na primer s satelitskim spremljanjem plovil ugotovijo kršitve na kopnem in usmerijo potrebni ukrepi.
V zvezi s tem bi morala biti proračunska sredstva, ki so na voljo, zlasti prek Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, v skladu s cilji nadzora ter bi morala spodbujati raziskave in inovacije. Vsa politika nadzora bi se lahko posodobila s sredstvi Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo. Na žalost je sedanje financiranje Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo nezadostno.
- Podatki
Kot pri zakonodajnem delu so podatki bistvenega pomena za izvajanje učinkovitega nadzora. Pomagajo opredeliti strategije, optimizirati učinkovitost in bolje usmeriti ribolovna območja, plovila in najbolj tvegane prakse. Zato je treba zbirati podatke, ki so združljivi med državami članicami, in zagotavljati njihov prenos na kopno.
III. Zaključek
Poročevalka za zaključek tega poročila in povzetek pričakovanj glede poenotenja navaja besede enega od ribičev: „Flota lahko izvaja strožje predpise, vendar morajo biti enaki za vse.“
IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU
|
Datum sprejetja |
12.7.2016 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
18 1 2 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Marco Affronte, Clara Eugenia Aguilera García, Renata Briano, Alain Cadec, David Coburn, Diane Dodds, Linnéa Engström, João Ferreira, Carlos Iturgaiz, Gabriel Mato, Norica Nicolai, Ulrike Rodust, Remo Sernagiotto, Ricardo Serrão Santos, Isabelle Thomas, Peter van Dalen, Jarosław Wałęsa |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Izaskun Bilbao Barandica, Ole Christensen, Ian Duncan, Jens Gieseke, Maria Lidia Senra Rodríguez |
||||