POROČILO o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah

19.7.2016 - (2015/2315(INI))

Odbor za zunanje zadeve
Poročevalec: Ignazio Corrao

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o odgovornosti gospodarskih družb za hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah

(2015/2315(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih pogodb in instrumentov Združenih narodov o človekovih pravicah, zlasti Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki sta bila sprejeta 16. decembra 1966 v New Yorku,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju členov 2, 3, 8, 21 in 23 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju členov 81, 82, 83, 114, 208 in 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo, ki ga je Svet za zunanje zadeve sprejel 25. junija 2012[1], ter akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019, ki ga je Svet sprejel 20. julija 2015[2],

–  ob upoštevanju smernic Evropske unije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in pravne države,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2014 in politiki Evropske unije na tem področju[3],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2013 ter politiki Evropske unije na tem področju[4],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2013 o korupciji v javnem in zasebnem sektorju: vpliv na človekove pravice v tretjih državah[5],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2013 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: upravičljivo, pregledno in odgovorno poslovno ravnanje in trajnostna rast[6],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2013 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb: spodbujanje interesov družbe in pot k trajnostnemu in vključujočemu okrevanju[7],

–  ob upoštevanju resolucije Sveta Združenih narodov za človekove pravice št. 26/9 z dne 26. junija 2014, v kateri je sklenil ustanoviti odprto medvladno delovno skupino, zadolženo za pripravo mednarodnega pravno zavezujočega instrumenta o nadnacionalnih družbah in drugih podjetjih v zvezi s človekovimi pravicami[8],

–  ob upoštevanju vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah, revidiranih smernic Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za večnacionalna podjetja, tristranske deklaracije Mednarodne organizacije dela o načelih za večnacionalna podjetja in socialno politiko, okvira Mednarodnega sveta za celovito poročanje (IIRC), desetih načel globalnega dogovora Združenih narodov in standarda ISO 26000 Mednarodne organizacije za standardizacijo, ki zagotavlja smernice za družbeno odgovornost, ter navodil za evropska mala in srednja podjetja glede standarda ISO 26000 – smernice za družbeno odgovornost Evropskega urada obrti ter malih in srednje velikih podjetij za standardizacijo,

–  ob upoštevanju projekta o uresničevanju dolgoročne vrednosti podjetij in vlagateljev[9], ki se izvaja v okviru pobude Združenih narodov za uveljavitev načel za odgovorno vlaganje in globalnega dogovora Združenih narodov,

–  ob upoštevanju priporočila Sveta Evrope državam članicam o človekovih pravicah in podjetništvu, ki je bilo sprejeto 2. marca 2016[10],

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o obnovljeni strategiji EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–2014[11] in njene zelene knjige z naslovom „Promoting a European framework for corporate social responsibility (Spodbujanje evropskega okvira za družbeno odgovornost gospodarskih družb)“[12] ter opredelitve družbene odgovornosti gospodarskih družb v njej, pa tudi nadaljnjih sporočil iz leta 2006 in 2011,

–  ob upoštevanju ekstrateritorialnih obveznosti, ki jih državam članicam nalagajo maastrichtska načela,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A8-0243/2016),

A.  ker EU temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin, in ker jo pri njenem delovanju na mednarodni ravni (vključno s trgovinsko politiko) „vodijo [ta] načela“;

B.  ker se vodilna načela Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah uporabljajo za vse države in vsa podjetja, bodisi nadnacionalna ali druga, ne glede na njihovo velikost, sektor, lokacijo, lastništvo in strukturo, vendar pri izvajanju teh načel na svetovni ravni še vedno ne obstajajo učinkovite kontrole in sankcije; ker je Evropski parlament v resoluciji z dne 6. februarja 2013 opozoril na posebne značilnosti malih in srednjih podjetij, ki bi jih bilo treba v politiki družbene odgovornosti podjetij ustrezno upoštevati, pristop k tej odgovornosti pa bi moral biti prilagodljiv in ustrezati njihovemu potencialu;

C.  ker globalni dogovor Združenih narodov[13], ki ga sestavlja deset načel, od gospodarskih družb zahteva, naj v svojem vplivnem območju sprejmejo, podpirajo in uresničujejo sklop temeljnih vrednot s področja človekovih pravic, delavskih standardov, okolja in boja proti korupciji, h katerim naj se prostovoljno zavežejo in jih vključijo v svoje poslovno delovanje;

D.  ker družbe sodijo med glavne akterje v gospodarski globalizaciji in mednarodni trgovini ter morajo upoštevati vse veljavne zakone in mednarodne sporazume ter spoštovati človekove pravice; ker se trgovina in človekove pravice medsebojno krepijo in ker lahko tudi poslovna skupnost, ki je obvezana spoštovati človekove pravice, odigra pomembno vlogo pri pozitivnih spodbudah za podpiranje človekovih pravic, demokracije, okoljskih standardov in odgovornosti gospodarskih družb;

E.  ker lahko ta podjetja občasno povzročijo kršitve človekovih pravic ali prispevajo k njim in vplivajo na pravice ranljivih skupin, kot so manjšine, avtohtoni prebivalci, ženske in otroci, ali prispevajo k okoljskim problemom;

F.  ker so kršitve človekovih pravic s strani gospodarskih družb svetovni problem in ker bi morale vse gospodarske družbe na svetu te pravice spoštovati, hkrati pa je glavna dolžnost evropskih institucij, da odgovornost tistih družb, ki so povezane z EU, uredijo z zakoni in predpisi;

G.  ker ima veliko mednarodno aktivnih evropskih in neevropskih družb, ki opravljajo dejavnost v tretjih državah, sedež v Evropi ali tam opravijo veliko poslov, so v lasti evropskih družb, imajo premoženje ali blago v Evropi ali pa nadzorujejo druge družbe v Evropi oziroma prejemajo naložbe ali uporabljajo finančne storitve institucij v Evropi; ker sta globalizacija in razvoj tehnologije privedla do tega, da gospodarske družbe dejavnosti prepuščajo lokalnim dobaviteljem ali v svojih proizvodnih in dobavnih verigah uporabljajo proizvode ali storitve, ki so jih proizvedle ali opravile druge gospodarske družbe iz različnih držav in s tem jurisdikcij z drugačnim pravnim sistemom, ravnjo varstva človekovih pravic in standardi ter drugačnim obsegom izvrševanja;

H.  ker mora biti varstvo človekovih pravic prednostna naloga držav članic in Unije; ker je EU igrala vodilno vlogo pri pogajanjih o številnih pobudah za svetovno odgovornost, ki so povezane s spodbujanjem in spoštovanjem mednarodnih standardov, pa tudi pri njihovem izvajanju; ker kršitve človekovih pravic zahtevajo učinkovita pravna sredstva; ker je treba tako z nacionalno kot z mednarodno zakonodajo zagotoviti pravičnejši in učinkovitejši sistem pravnih sredstev za obravnavanje kršitev človekovih pravic, ki so jih zagrešila podjetja;

I.  ker še vedno ni celovitega svetovnega pristopa k odgovornosti gospodarskih družb za kršitve človekovih pravic; ker se žrtve kršenja človekovih pravic, v katero so vpletena mednarodna podjetja, soočajo s številnimi ovirami pri dostopu do pravnih sredstev, vključno s postopkovnimi ovirami glede dopustnosti in razkritja dokazov, pogosto previsokimi stroški sodnih postopkov, pomanjkanjem jasnih standardov glede odgovornosti za vpletenost družb v kršenje človekovih pravic in pomanjkanjem jasnosti o uporabi pravil EU glede mednarodnega zasebnega prava v nadnacionalnih civilnih sporih;

Gospodarske družbe in človekove pravice

1.  ugotavlja, da bo zaradi vse večje globalizacije in internacionalizacije poslovnih dejavnosti in dobavnih verig vloga gospodarskih družb pri spoštovanju človekovih pravic vse bolj pomembna, mednarodne norme, pravila in sodelovanje pa bodo ključnega pomena za preprečevanje kršitev človekovih pravic v tretjih državah; je močno zaskrbljen zaradi kršitev človekovih pravic v tretjih državah, med drugim zaradi odločitev vodstva nekaterih gospodarskih družb in podjetij iz EU, pa tudi posameznikov, nedržavnih akterjev in držav; opozarja družbe, da so odgovorne za spoštovanje človekovih pravic pri svojem delovanju po svetu, ne glede na to, kje so njihovi uporabniki in ali država gostiteljica izpolnjuje svoje obveznosti s področja človekovih pravic;

2.  ugotavlja, da hiter tehnološki napredek zahteva takojšnjo pozornost in ustrezen pravni okvir;

3.  ponovno potrjuje, da so nujno potrebni stalni, učinkoviti in dosledni ukrepi na vseh ravneh, tudi na nacionalni, evropski in mednarodni, da bi lahko učinkovito obravnavali kršitve človekovih pravic s strani mednarodnih družb in pravna vprašanja, ki izhajajo iz ekstrateritorialne razsežnosti podjetij in njihovega ravnanja, ter z njimi povezano negotovost v zvezi s tem, kdo je odgovoren za kršitve človekovih pravic;

Mednarodni okvir

4.  pozdravlja sprejetje vodilnih načel Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah in odločno podpira njihovo izvajanje po vsem svetu; poudarja, da so Združeni narodi ta načela sprejeli soglasno in s popolno podporo držav članic EU, Mednarodne organizacije dela in Mednarodne trgovinske zbornice, ki so podprle tudi pojem premišljene kombinacije regulativnega in prostovoljnega ukrepanja; poziva, naj se predstavniki EU pri dialogih o človekovih pravicah s tretjimi državami dosledno sklicujejo na ta načela in druge mednarodne standarde družbene odgovornosti gospodarskih družb; podjetja poziva, naj ta načela izvajajo, tudi s sprejetjem politike potrebne skrbnosti in oblikovanjem zaščitnih ukrepov za upravljanje tveganja ter z zagotavljanjem učinkovitih protiukrepov v primeru, da so njihove dejavnosti povzročile negativne učinke na področju človekovih pravic ali prispevale k njim;

5.  priznava globalni dogovor Združenih narodov, standard ISO 26000 o družbeni odgovornosti, tristransko deklaracijo Mednarodne organizacije dela o načelih za večnacionalna podjetja in socialno politiko ter smernice OECD za večnacionalna podjetja kot orodja, ki lahko vzpostavijo odgovornost v poslovnih dejavnostih podjetij;

Pozivi gospodarskim družbam in njihova dolžnost spoštovanja človekovih pravic

6.  poziva podjetja, tako evropska kot preostala, naj izvajajo primerno skrbnost na področju človekovih pravic in svoje ugotovitve vključijo v politike in postopke z ustrezno dodeljenimi sredstvi in pooblastili; poudarja, da je za to treba dodeliti dovolj finančnih sredstev; poudarja, da sta preglednost in obveščanje o ukrepih, sprejetih za preprečevanje kršitev človekovih pravic v tretjih državah, ključnega pomena, če želimo omogočiti ustrezen demokratični nadzor in potrošnikom dovoliti sprejemanje odločitev na podlagi dejstev;

7.  priznava, kako pomembna je družbena odgovornost gospodarskih družb, in pozdravlja vse večjo uporabo instrumentov, ki temeljijo na družbeni odgovornosti in samoobvezi družb; vseeno odločno poudarja, da je spoštovanje človekovih pravic moralna in pravna obveznost podjetij in njihovega vodstva in bi jo bilo treba vključiti v dolgoročno gospodarsko perspektivo, ne glede na kraj poslovanja, velikost ali industrijski sektor; meni, da bi bilo treba specifične pravne obveznosti gospodarskih družb prilagoditi njihovi velikosti in zmogljivostim, EU in države članice pa bi si morale prizadevati za čim boljšo zaščito človekovih pravic z najučinkovitejšimi ukrepi, ne pa s pretiranimi upravnimi in birokratskimi formalističnimi pravili;

8.  izraža prepričanje, da mora izvajanje smernic glede družbene odgovornosti gospodarskih družb zagotavljati dovolj prožnosti za posebne potrebe vsake posamezne države članice in regije, zlasti pa z vidika zmogljivosti malih in srednjih podjetij; pozdravlja, da Komisije dejavno sodeluje s Parlamentom in Svetom ter drugimi mednarodnimi organi, da bi dolgoročno dosegli temeljno konvergenco pobud s področja družbene odgovornosti gospodarskih družb ter izmenjali in spodbudili dobro prakso družb v zvezi z družbeno odgovornostjo, pa tudi promovirali smernice iz mednarodnega standarda ISO 26000, da bi zagotovili enotno svetovno, skladno in pregledno opredelitev družbene odgovornosti gospodarskih družb; poziva Komisijo, naj učinkovito prispeva k usmerjanju in usklajevanju politik držav članic EU in s tem zmanjša tveganje, da bi podjetja, ki poslujejo v več kot eni državi članici, zaradi različnih določb bremenili dodatni stroški;

9.  ponavlja, da je treba pozornost nameniti posebnim lastnostim malih in srednjih podjetij, ki predvsem delujejo na lokalni in regionalni ravni v specifičnih sektorjih; zato meni, da je bistveno, da politike Unije na področju družbene odgovornosti gospodarskih družb, vključno z nacionalnimi akcijskimi načrti na tem področju, ustrezno upoštevajo posebne potrebe malih in srednjih podjetij in da so skladne z načelom, po katerem je treba „najprej razmišljati v majhnem merilu“, ter da priznavajo neformalni in intuitivni pristop teh podjetij do družbene odgovornosti; znova zavrača vse ukrepe, ki utegnejo privesti do dodatnih upravnih ali finančnih bremen za mala in srednja podjetja, in podpira pa tiste ukrepe, ki bodo slednjim omogočali izvajanje skupnih dejavnosti;

10.  opozarja, da morajo podjetja, če se ugotovi, da so povzročila škodo ali prispevala k njej, prevzeti moralno in pravno odgovornost ter zagotoviti učinkovita pravna sredstva za prizadete posameznike in skupnosti ali sodelovati pri tem; ugotavlja, da to vključuje vračilo, odškodnino, rehabilitacijo in jamstvo, da se zadeva ne bo ponovila;

11.  pozdravlja prakso vključevanja odgovornosti za spoštovanje človekovih pravic v zavezujoče pogodbene zahteve med podjetji ter njihovimi poslovnimi in zasebnimi strankami in dobavitelji; ugotavlja, da je mogoče te zahteve v večini primerov izvrševati s pravnimi sredstvi;

Pozivi državam članicam in njihova dolžnost varovanja človekovih pravic

12.  toplo pozdravlja priprave na zavezujočo pogodbo Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah; obžaluje, da nekateri ta proces ovirajo, ter poziva EU in države članice, naj konstruktivno sodelujejo v pogajanjih;

13.  opozarja na različni, vendar dopolnjujoči se vlogi držav in podjetij v zvezi z varstvom človekovih pravic; opozarja, da so države na območju svoje jurisdikcije dolžne varovati človekove pravice, tudi pred kršitvami, ki jih zagrešijo podjetja, čeprav dejavnosti opravljajo v tretjih državah; odločno opozarja, da morajo države žrtvam kršitev človekovih pravic omogočiti dostop do učinkovitih pravnih sredstev; v zvezi s tem ponavlja, da je spoštovanje človekovih pravic v tretjih državah, vključno z učinkovitimi pravnimi sredstvi za ljudi, ki so v njihovi sodni pristojnosti, bistven element zunanjih odnosov EU s temi državami;

14.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo skladnost politike o podjetništvu in človekovih pravicah na vseh ravneh: v različnih institucijah EU, med institucijami ter med EU in njenimi državami članicami, še zlasti pa v zvezi s trgovinsko politiko Unije; poziva Komisijo in države članice, naj to načelo izrecno vključijo v vse sporazume, ki jih podpišejo, saj je to v skladu z mednarodnimi obveznostmi, ki so jih prevzele v zvezi s človekovimi pravicami; ugotavlja, da bo za to potrebno intenzivno sodelovanje med različnimi generalnimi direktorati Komisije in Evropsko službo za zunanje delovanje;

15.  poziva EU, države članice, tretje države in vse državne in mednarodne organe, naj čim hitreje in čim širše sprejmejo zavezujoče instrumente za učinkovito varstvo človekovih pravic na tem področju in poskrbijo, da se bodo v celoti izvrševale vse državne in mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz zgoraj omenjenih mednarodnih pravil; upa, da bodo evropska prizadevanja za družbeno odgovornost gospodarskih družb zgled za druge države; je prepričan, da morajo nacionalne razvojne banke dajati zgled pri preverljivem spoštovanju človekovih pravic;

16.  poziva vse države, med drugim EU in njene države članice, naj hitro in odločno izvedejo vodilna načela Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah na vseh področjih, ki spadajo v okvir njihove pristojnosti, tudi z razvojem akcijskih načrtov; obžaluje, da so kljub sporočilu Komisije iz leta 2011 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb le nekatere države članice sprejele izjave o družbeni odgovornosti ali politike, ki zadevajo človekove pravice, ali objavile svoje načrte na področju podjetništva in človekovih pravic, in poziva EU, naj objavi svoj načrt; poziva države članice, naj pripravijo ali pregledajo nacionalne akcijske načrte v skladu s smernicami delovne skupine OZN za podjetništvo in človekove pravice; poziva, naj se ti načrti pripravijo na podlagi izhodiščnih ocen, s katerimi se ugotavljajo vrzeli v zakonih, ter naj se vzpostavijo mehanizmi za spremljanje izvajanja in uspešnosti načrtov, politik in prakse, med drugim prek plodnega sodelovanja deležnikov;

17.  poziva države članice, naj sprejmejo skladno, celovito, učinkovito in zavezujočo zakonodajo, da bodo lahko izpolnile svojo dolžnost glede preprečevanja, preiskovanja, kaznovanja in obravnavanja kršitev človekovih pravic, ki so jih zagrešile družbe, ki opravljajo dejavnosti v njihovi jurisdikciji, tudi tistih, neposredno ali posredno zagrešenih v tretjih državah;

18.  poziva EU in države članice, naj določijo jasna pravila, da morajo podjetja, ki imajo sedež na njihovem ozemlju in/ali na območju njihove jurisdikcije, spoštovati človekove pravice pri vseh svojih dejavnostih, v vseh državah, na vseh področjih in v vseh poslovnih odnosih, tudi zunaj EU; meni, da bi morala podjetja, ki poslujejo v tretjih državah, tudi banke ter druge finančne ustanove in posojilnice, v skladu s svojo velikostjo in zmogljivostmi poskrbeti za to, da imajo vzpostavljene sisteme za ocenjevanje tveganj in blaženje morebitnih negativnih učinkov, povezanih s človekovimi pravicami, delom, varstvom okolja ter vidiki njihovih dejavnosti in vrednostnih verig; poziva države članice, naj redno ocenjujejo ustreznost zakonodaje na tem področju in odpravijo morebitne pomanjkljivosti;

19.  želi spomniti, da so nedavne zakonodajne novosti na nacionalni ravni, kot sta določba o preglednosti v dobavnih verigah iz zakona Združenega kraljestva o modernem suženjstvu ter francoski zakon o dolžnosti skrbnega ravnanja, pomembni koraki k obvezni skrbnosti pri človekovih pravicah in da je EU že sprejela ukrepe v tej smeri (uredba EU o lesu, direktiva EU o nefinančnem poročanju, predlog Komisije za uredbo o sistemu Unije za samopotrjevanje potrebne skrbnosti odgovornih uvoznikov v oskrbovalni verigi, ki uvažajo kositer, tantal in volfram, njihove rude in zlato z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem); poziva Komisijo in države članice, pa tudi vse druge države, naj se seznanijo s tem modelom za uvedbo primerne skrbnosti pri človekovih pravicah;

20.  poudarja, da bi morala obvezna primerna skrbnost pri človekovih pravicah slediti ukrepom, ki se zahtevajo pri vodilnih načelih OZN, voditi pa bi jo morala nekatera krovna načela, povezana s proaktivno opredelitvijo tveganj za človekove pravice, pripravo strogih in otipljivih akcijskih načrtov za preprečevanje ali blaženje teh tveganj, ustreznim odzivom na znane kršitve in preglednostjo; poudarja, da bi bilo treba v politikah upoštevati velikost podjetij in zmogljivosti, ki jih zato imajo, s posebnim poudarkom na mikro-, malih in srednjih podjetjih; poudarja, da bi bilo treba v vseh fazah zagotoviti posvetovanje z ustreznimi akterji, pa tudi razkritje vseh ustreznih informacij o projektih ali informacij, povezanih z naložbami, prizadetim deležnikom;

21.  poziva vse države, zlasti EU in države članice, naj namenijo prednost takojšnjim ukrepom za uvedbo obvezne primerne skrbnosti pri človekovih pravicah za podjetja, ki so v lasti države ali jih ta nadzira oziroma prejemajo znatno podporo in storitve od državnih agencij ali evropskih institucij, pa tudi za podjetja, ki dobavljajo blago ali storitve po pogodbah o javnih naročilih,

22.  poziva EU in države članice, naj podjetja, ki v okviru trenutnega zakonodajnega postopka uporabljajo surovine ali blago, ki bi lahko izviralo s konfliktnih območij (na primer tako imenovane konfliktne minerale), pozovejo, naj z označevanjem izdelkov razkrijejo izvor in uporabo takih materialov ter posredujejo celovite informacije o vsebini in poreklu izdelkov, ki so jih dobila od svojih ponudnikov, evropskih in neevropskih; poziva k podpori za tako imenovano obvezno primerno skrbnost uvoznikov mineralov in kovin (tantala, volframa in zlata) na podlagi smernic OECD o primerni skrbnosti za odgovorne verige oskrbovanja z minerali z območij, prizadetih zaradi konfliktov, in območij z visokim tveganjem; poziva, da se razmisli o vključitvi primerne skrbnosti v dobavni verigi v ta proces;

23.  z zadovoljstvom ugotavlja, da bodo morala velika podjetja in skupine zaradi revizije veljavne računovodske direktive (2014/95/EU) glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti od leta 2017 razkrivati informacije o politikah, tveganjih in rezultatih v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic in s tem povezanih vprašanjih; poziva države članice, naj v predvidenem roku v celoti prenesejo revidirano računovodsko direktivo, vključno z uvedbo ustreznih in učinkovitih mehanizmov, ki bodo zagotovili, da podjetja spoštujejo zahteve za poročanje; poziva Komisijo, naj oblikuje jasna navodila za podjetja, kar zadeva nove zahteve o nefinančnem poročanju; priporoča, da bi morala ta navodila vključevati in podrobneje pojasnjevati minimalne ključne elemente za natančno in celovito razumevanje poglavitnih tveganj in učinkov, ki jih imajo za človekove pravice dejavnosti podjetja in njegova svetovna vrednostna veriga;

Dostop do učinkovitih pravnih sredstev

24.  poziva Komisijo, naj ob posvetovanju z deležniki, med drugim s civilno družbo in podjetji, temeljito preuči obstoječe ovire pri dostopu do sodnega varstva v primerih, ki jih obravnavajo sodišča v državah članicah zaradi domnevnih kršitev človekovih pravic, ki so jih podjetja iz EU zagrešila v tujini; vztraja, da bi morala biti ta ocena usmerjena v prepoznavanje in spodbujanje sprejemanja učinkovitih ukrepov, s katerimi se odpravijo ali zmanjšajo te ovire;

25.  poziva države članice, naj v sodelovanju z mednarodnimi partnerji sprejmejo ustrezne ukrepe, da bodo prizadetim osebam v primeru kršitev človekovih pravic s sodnimi, upravnimi, zakonodajnimi ali drugimi ustreznimi sredstvi zagotovile dostop do učinkovitih pravnih sredstev, kadar ima družba s sedežem v neki državi v lasti podjetja, ki so odgovorna za kršitve človekovih pravic v drugih državah, oziroma jih upravlja ali nadzira; poziva države članice, naj s sprejetjem ustreznih ukrepov odpravijo pravne, praktične in druge ovire, ki bi lahko povzročile zavrnitev dostopa do pravnih sredstev, in vzpostavijo ustrezne postopke, ki bodo žrtvam iz tretjih držav omogočile uporabo civilnih in kazenskih pravnih sredstev; v zvezi s tem jih še poziva, naj razkrijejo pravno osebnost družb v primerih, ko prikriva dejansko lastništvo nekaterih podjetij;

26.  poziva EU in vse države, zlasti države članice, naj odpravijo finančna in postopkovna bremena v pravdnih postopkih; pozdravlja priporočilo Komisije št. 2013/396/EU, sprejeto 11. junija 2013[14], in spodbuja vse države članice, naj ga upoštevajo; meni, da bi lahko mehanizem, predlagan v tem priporočilu, znižal pravdne stroške, ki jih imajo žrtve kršitev človekovih pravic; spodbuja uporabo tega pravnega sredstva za vse žrtve kršitev človekovih pravic, tudi v tretjih državah, in poziva k skupnim standardom, da bodo lahko predstavniška združenja vlagala tožbe v imenu domnevnih žrtev;

Pozivi Komisiji

27.  se zaveda, da „odgovornost gospodarskih družb“ ni samostojno vprašanje, temveč vprašanje, ki se dotika širokega razpona različnih pravnih in političnih področij;

28.  pozdravlja nezavezujoče pobude za odgovorno upravljanje dobavne verige za zasebni sektor, ki so jih uvedle službe Komisije, vendar poudarja, da te pobude ne zadostujejo; poziva, da je nujno treba sprejeti zavezujoča in izvršljiva pravila ter določiti z njimi povezane sankcije in neodvisne mehanizme spremljanja;

29.  pozdravlja novo uredbo o splošni shemi preferencialov (GSP+), ki je začela veljati 1. januarja 2014[15], kot ključni instrument trgovinske politike EU za spodbujanje človekovih pravic in pravic delavcev, varstva okolja in dobrega upravljanja v ranljivih državah v razvoju; zlasti pozdravlja strog in sistematičen mehanizem za spremljanje GSP+ ter poziva, naj se pozornost usmeri v učinkovito izvajanje konvencij, navedenih v konvenciji, na nacionalni ravni;

30.  poudarja, da morajo EU in njene države članice varovati človekove pravice; ugotavlja, da lahko trgovinski sporazumi na splošno prispevajo h krepitvi svetovnega trgovinskega sistema, ki temelji na pravilih, ter da morajo trgovino spremljati vrednote, kot je nedavno poudarila Komisija v svoji novi trgovinski strategiji „Trgovina za vse“; opozarja, da je treba oceniti morebiten vpliv trgovinskih in naložbenih sporazumov na človekove pravice ter na tej podlagi vključiti vse potrebne klavzule in jamstva o človekovih pravicah, ki bodo lahko zmanjšala in odpravila ugotovljena tveganja učinkov na človekove pravice; zahteva, da Komisija naredi vse potrebne in mogoče korake, da bi ravnala celovito in skladno, ter odločno poziva, naj se v trgovinske in naložbene sporazume sistematično vključujejo pravila o odgovornosti gospodarskih družb za kršitve človekovih pravic, ki jih je treba izvajati na nacionalni ravni, ter sklici na mednarodno priznana načela in smernice;

31.  poziva Komisijo, naj čim prej pripravi zakonodajni predlog o nadzoru izvoza blaga z dvojno rabo, saj se tehnologije evropskih podjetij še vedno uporabljajo za kršenje človekovih pravic po vsem svetu;

32.  poziva k oblikovanju dosledne zakonodaje, vključno s pravili, ki urejajo dostop do pravnega varstva, pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, pravo, ki se uporablja, in pravno pomoč v čezmejnih primerih, ki vključujejo tretje države;

33.  spodbuja k razmisleku o tem, da bi se pravila o sodni pristojnosti iz uredbe Bruselj I[16] razširila na tožene stranke iz tretjih držav v sodnih postopkih zoper podjetja, ki imajo jasne povezave z eno od držav članic – ker imajo tam sedež ali tam poteka velik del njihovih poslovnih dejavnosti oziroma je EU njihov glavni kraj poslovanja –, in podjetja, za katere je EU bistven trg;

34.  poziva k večji dostopnosti dokazov z izboljšavami postopkov za razkritje dokaznega gradiva;

35.  opozarja, da so lahko kršitve človekovih pravic, ki jih zagrešijo družbe, povezane z osebno kazensko odgovornostjo, in poziva, da se odgovorne za ta kazniva dejanja preganja na ustrezni ravni; poziva države članice, naj se spoprimejo s pravnimi, postopkovnimi in praktičnimi ovirami, ki organom pregona preprečujejo preiskave in kazenski pregon družb in/ali njihovih predstavnikov, vpletenih v kazniva dejanja, povezana s kršitvami človekovih pravic;

36.  poziva Svet in Komisijo, naj v skladu s členom 83 PDEU določita minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami, kamor sodijo hude kršitve človekovih pravic v tretjih državah, ki so jih zagrešila podjetja, zaradi narave ali učinkov teh dejanj in posebne potrebe po skupnem boju proti njim;

37.  poudarja, da je polno spoštovanje človekovih pravic v proizvodni verigi temeljna pravica, in ne vprašanje izbire potrošnika; kljub temu poziva, naj se za večjo odgovornost proizvajalcev in potrošnikov na ravni EU prostovoljno oblikuje oznaka za proizvode, izdelane brez zlorab, pri čemer bi nadzor izvajal neodvisen organ, ki bi upošteval stroga pravila in ki bi bil pooblaščen za izvajanje pregledov, namenjenih preverjanju in potrjevanju, da na nobeni stopnji v verigi proizvodnje blaga ni prišlo do zlorab; je prepričan, da bi morale EU in države članice to blagovno oznako promovirati; priporoča, da se izdelkom, ki pridobijo oznako, da so izdelani brez zlorab, dodelijo posebne ugodnosti;

38.  odločno poziva Komisijo, naj začne s kampanjo v EU za uvedbo in promocijo oznake za izdelke, izdelane brez zlorab, ter naj evropske potrošnike pozove k izbiranju izdelkov in podjetij, ki pridobijo to oznako, vse gospodarske družbe in podjetja pa naj pozove k sprejetju najboljše prakse na področju spoštovanja človekovih pravic in s tem povezanih vprašanj;

39.  poziva Komisijo in države članice, naj redno poročajo o svojih korakih za zagotavljanje učinkovitega varstva človekovih pravic v kontekstu poslovnih dejavnosti, o doseženih rezultatih, o preostalih vrzelih na področju varstva in priporočenih prihodnjih ukrepih za odpravljanje teh vrzeli;

40.  naroči svojemu predsedniku, naj to poročilo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice ter Evropski službi za zunanje delovanje.

• [1]  http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-11855-2012-INIT/sl/pdf
• [2]  http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-10897-2015-INIT/sl/pdf
• [3]  Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0470.
• [4]  Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0076.
• [5]  Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0394.
• [6]  Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0049.
• [7]  Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0050.
• [8]  http://daccess-dds-ny.un.org/doc/UNDOC/GEN/G14/082/52/PDF/G1408252.pdf?OpenElement
• [9]  http://www.unpri.org/whatsnew/realising-long-term-value-for-companies-and-investors/
• [10]  https://wcd.coe.int/ViewDoc.jsp?p=&Ref=CM/Rec(2016)3&Language=lanEnglish&Ver=original&BackColorInternet=DBDCF2&BackColorIntranet=FDC864&BackColorLogged=FDC864&direct=true
• [11]  COM(2011)0681.
• [12]  COM(2001)0366.
• [13]  https://www.unglobalcompact.org/what-is-gc/mission/principles
• [14]  UL L 201, 26.7.2013, str. 60.
• [15]  http://ec.europa.eu/trade/policy/countries-and-regions/development/generalised-scheme-of-preferences/
• [16]  http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=URISERV%3Al33054

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja	12.7.2016
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	62 5 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Lars Adaktusson, Michèle Alliot-Marie, Nikos Andrulakis (Nikos Androulakis), Francisco Assis, Petras Auštrevičius, Amjad Bashir, Mario Borghezio, Elmar Brok, Klaus Buchner, James Carver, Lorenzo Cesa, Javier Couso Permuy, Andi Cristea, Mark Demesmaeker, Georgios Epitidios (Georgios Epitideios), Knut Fleckenstein, Anna Elżbieta Fotyga, Eugen Freund, Michael Gahler, Iveta Grigule, Sandra Kalniete, Manolis Kefalojanis (Manolis Kefalogiannis), Afzal Khan, Janusz Korwin-Mikke, Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Eduard Kukan, Ilhan Kjučuk (Ilhan Kyuchyuk), Arne Lietz, Barbara Lochbihler, Sabine Lösing, Andrejs Mamikins, David McAllister, Tamás Meszerics, Francisco José Millán Mon, Javier Nart, Pier Antonio Panzeri, Dimitris Papadakis (Demetris Papadakis), Ioan Mircea Paşcu, Vincent Peillon, Alojz Peterle, Tonino Picula, Cristian Dan Preda, Jozo Radoš, Sofia Sakorafa, Jacek Saryusz-Wolski, Jaromír Štětina, Charles Tannock, Ivo Vajgl, Geoffrey Van Orden, Hilde Vautmans, Boris Zala
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Laima Liucija Andrikienė, Andrzej Grzyb, Takis Hadzigeorgiu (Takis Hadjigeorgiou), Marek Jurek, Soraya Post, Tokia Saïfi, Igor Šoltes, Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), Traian Ungureanu, Bodil Valero, Marie-Christine Vergiat, Janusz Zemke
Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Beatriz Becerra Basterrechea, Therese Comodini Cachia, Ignazio Corrao, Edouard Ferrand, Liliana Rodrigues