Postopek : 2015/2086(INL)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0370/2016

Predložena besedila :

A8-0370/2016

Razprave :

PV 02/02/2017 - 4
CRE 02/02/2017 - 4

Glasovanja :

PV 02/02/2017 - 7.2
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2017)0013

POROČILO     
PDF 660kWORD 70k
6.12.2016
PE 582.107v03-00 A8-0370/2016

s priporočili Komisiji o čezmejnih vidikih posvojitev

(2015/2086(INL))

Odbor za pravne zadeve

Poročevalec: Tadeusz Zwiefka

(Pobuda – člen 46 Poslovnika)

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJE:PODROBNA PRIPOROČILA ZA UREDBO SVETA O ČEZMEJNEM PRIZNAVANJU AKTOV O POSVOJITVI
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za peticije
 IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

s priporočili Komisiji o čezmejnih vidikih posvojitev

(2015/2086(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju členov 67(4) in 81(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989, zlasti členov 7, 21 in 35 Konvencije,

–  ob upoštevanju člena 2 izbirnega protokola h Konvenciji OZN o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije z dne 25. maja 2000,

–  ob upoštevanju Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih z dne 24. aprila 1963,

–  ob upoštevanju Haaške konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993,

–  ob upoštevanju poročila komisarja za človekove pravice o posvojitvah in otrocih z vidika človekovih pravic, ki je bilo objavljeno 28. aprila 2011,

–  ob upoštevanju členov 46 in 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za peticije (A8-0370/2016),

Skupni minimalni standardi za posvojitev

A.  ker je treba pri sprejemanju vseh odločitev na področju posvojitev nujno upoštevati načelo največje koristi za otroka, nediskriminacijo in njegove temeljne pravice;

B.  ker namen posvojitve ni, da bi odraslim dali pravico do otroka, temveč da bi otroku dali stabilno, ljubeče in skrbno okolje, v katerem bo otrok lahko skladno rasel in se razvijal;

C.  ker postopek posvojitve zadeva otroke, ki ob vložitvi prošnje za posvojitev še niso dopolnili 18 let oziroma še niso dosegli polnoletnosti v svoji državi izvora;

D.  ker je treba najti ravnovesje med pravico posvojenega otroka, da pozna svojo pravo identiteto, in pravico bioloških staršev, da zaščitijo svojo identiteto;

E.  ker gmotno stanje bioloških staršev ne bi smelo biti edina podlaga in razlog, da jim pristojni organi odvzamejo roditeljsko pravico in dajo otroka v posvojitev;

F.  ker se postopek posvojitve ne sme začeti, preden postane morebitna odločba o odvzemu roditeljske pravice bioloških staršev pravnomočna in so ti imeli priložnost, da uporabijo vsa pravna sredstva zoper tako odločbo; ker lahko druge države članice zavrnejo priznanje akta o posvojitvi, ki je bil sprejet brez teh postopkovnih jamstev;

G.  ker bo večja učinkovitost in preglednost omogočila izboljšave nacionalnih postopkov posvojitve, poenostavila pa bi lahko tudi mednarodne posvojitve, kar bi povečalo število posvojenih otrok; ker bi moralo biti s tem v zvezi spoštovanje člena 21 Konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki so jo ratificirale vse države članice, glavno referenčno merilo za vse postopke, ukrepe in strategije v zvezi s čezmejnimi posvojitvami, ob spoštovanju največje koristi za otroka;

H.  ker bi bilo treba narediti več, da bi brezvestnim posredniškim organizacijam za preprečevanje izkoriščanja bodočih staršev, ki jih zanima posvojitev, in ker je treba torej sodelovanje pri boju proti kriminalu in korupciji v EU okrepiti tudi na tem področju;

I.  ker bi bilo treba čim bolj spodbujati namestitev bratov in sester v isto posvojiteljsko družino, da bi jih obvarovali pred dodatnimi travmatičnimi izkušnjami zaradi ločitve;

Meddržavne posvojitve po Haaški konvenciji iz leta 1993

J.  ker je s Haaško konvencijo o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993, ki so jo ratificirale vse države članice, določen sistem upravnega sodelovanja in priznavanja meddržavnih posvojitev, tj. posvojitev, pri katerih posvojitelji in otrok oz. otroci ne prebivajo v isti državi;

K.  ker je s Haaško konvencijo določeno, da se meddržavne posvojitve samodejno priznajo v vseh državah podpisnicah in da za veljavnost posvojitve ni potreben poseben postopek priznanja;

L.  ker se v skladu s Haaško konvencijo priznanje odkloni le, če je posvojitev v očitnem nasprotju z javnim redom te države, ob upoštevanju največje koristi za otroka;

Sodelovanje v civilnih zadevah na področju posvojitve

M.  ker je izobraževanje v pravosodju v najširšem pomenu bistveno za medsebojno zaupanje na vseh pravnih področjih, tudi na področju posvojitev; ker se morajo zato obstoječi programi EU za izobraževanje v pravosodju in podporo Evropski mreži institucij za izobraževanje v pravosodju bolj osredotočiti na specializirana sodišča, kot so sodišča za družinske zadeve in za mladoletnike;

N.  ker bi morali dobiti državljani boljši dostop do izčrpnih informacij o pravnih in postopkovnih vidikih posvojitev v državah članicah; ker bi s tem v zvezi lahko razširili portal e-pravosodje;

O.  ker je bilo leta 1997 vzpostavljeno sodelovanje v okviru Evropske mreže varuhov otrokovih pravic in bi bilo treba evropske varuhe s področja zadev, poveznih z otroki, spodbuditi k tesnejšemu sodelovanju in usklajevanju znotraj te mreže; ker bi bilo lahko med temi prizadevanji tudi njihovo vključevanje v obstoječe programe za izobraževanje v pravosodju, ki jih financira EU;

P.  ker bi bilo treba opraviti poglobljeno analizo, saj je treba storiti več za preprečevanje in boj proti čezmejni trgovini z otroki za posvojitev ter izboljšati ustrezno in učinkovito izvajanje obstoječih predpisov in smernic za boj proti trgovini z otroki; ker je treba torej sodelovanje pri boju proti kriminalu in korupciji v EU okrepiti tudi na tem področju, da bi preprečili ugrabitve, prodajo ali trgovino z otroki;

Čezmejno priznanje nacionalnih aktov o posvojitvi

Q.  ker je načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami temeljnega pomena v pravu Unije, saj omogoča oblikovanje in vzdrževanje območja brez notranjih meja; ker načelo vzajemnega priznavanja, ki temelji na vzajemnem zaupanju, obvezuje države članice k temu, da izvršijo sodbo ali odločbo iz druge države članice;

R.  ker so kljub mednarodnim pravilom na tem področju še vedno razlike med mnenji držav članic glede načel, ki bi morala veljati za postopek posvojitve, tako kot obstajajo razlike tudi glede postopka posvojitve in pravnih učinkov postopka posvojitve;

S.  ker je Evropska unija pristojna za sprejemanje ukrepov za izboljšanje pravosodnega sodelovanja med državami članicami brez vpliva na nacionalno zakonodajo na družinskem področju, vključno s področjem posvojitev;

T.  ker izjeme javnega reda služijo varovanju identitete držav članic, kar odraža tudi materialno družinsko pravo držav članic;

U.  ker trenutno ni evropskih določb o priznanju – samodejnem ali ne – nacionalnih aktov o posvojitvi, se pravi o posvojitvah, ki se opravijo izključno v eni državi članici;

V.  ker odsotnost takšnih določb povzroča precejšnje težave evropskim družinam, ki se po posvojitvi otroka preselijo v drugo državo članico, kjer posvojitev morda ne bo priznana, kar lahko pomeni, da bodo imeli starši težave pri zakonitem izvajanju roditeljske pravice, lahko pa se soočijo tudi s gmotnimi težavami zaradi različnih taks na tem področju;

W.  ker odsotnost takšnih določb ogroža pravice otrok do stabilne in stalne družine;

X.  ker so starši ob selitvi v drugo državo članico sedaj lahko dolžni iti skozi posebni nacionalni postopek priznanja ali celo ponovne posvojitve otroka, kar povzroča precejšnjo pravno negotovost;

Y.  ker lahko sedanje stanje povzroča resne težave in preprečuje družinam, da bi v celoti uveljavljale pravico do prostega gibanja;

Z.  ker je morda treba pregledati in oceniti splošno stanje prek posvetovanj med pristojnimi organi držav članic;

AA.  ker se Uredba Bruselj II ne ukvarja s priznanjem akta o posvojitvi, saj obravnava le starševsko odgovornost;

AB.  ker je zato izjemno pomembno, da se sprejme zakonodaja, ki bo omogočala samodejno priznanje domačega akta o posvojitvi, izdanega v eni državi članici, v drugi državi članici, pod pogojem, da se zagotovi spoštovanje nacionalnih predpisov o javnem redu in načel subsidiarnosti in sorazmernosti;

AC.  ker bi takšna zakonodaja dopolnila Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003(1) (Bruselj IIa) na področju sodne pristojnosti in starševske odgovornosti in zapolnila luknjo na področju priznavanja posvojitev, kot določa mednarodno pravo (Haaška konvencija iz leta 1993);

Skupni minimalni standardi za posvojitev

1.  poziva organe držav članic, naj sprejmejo vse odločitve v zadevah v zvezi s posvojitvijo v najboljšo korist za otroka in s spoštovanjem njegovih temeljnih pravic, ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznih primerov;

2.  poudarja, da ne bi smeli obravnavati otrok, ki so dani v posvojitev, kot last države, temveč kot posameznike z mednarodno priznanimi temeljnimi pravicami;

3.  poudarja, da je vsak primer posvojitve drugačen in ga je treba oceniti glede na njegove značilnosti;

4.  meni, da bi bilo treba v primerih posvojitev s čezmejnimi vidiki upoštevati kulturne in jezikovne navade otroka in jih čim bolj spoštovati;:

5.  meni, da je treba v postopku za posvojitev otroku vedno dati možnost, da ga poslušajo, in to brez pritiskov, in da izrazi svoje mnenje o postopku za posvojitev, ob upoštevanju njegove starosti in zrelosti; zato meni, da je izjemnega pomena, da si prizadevamo pridobiti otrokovo soglasje k posvojitvi, kadar koli je to mogoče in ne glede na otrokovo starost; s tem v zvezi poziva, da je treba še posebej skrbno ravnati v primeru mladih otrok in dojenčkov, ki še ne morejo izraziti svojega mnenja;

6.  meni, da odločba o posvojitvi ne bi smela biti sprejeta, preden biološki starši izrazijo svoje mnenje, in, kjer je to primerno, preden izčrpajo vsa pravna sredstva v zvezi z roditeljsko pravico in preden je odvzem roditeljske pravice bioloških staršev dokončen; zato poziva organe držav članic, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za dobro počutje otroka tekom postopkov uporabe pravnih sredstev in med celotnim pravnim postopkom posvojitve, obenem pa poskrbijo, da bo otrok imel varstvo in oskrbo, ki jo potrebuje za skladen razvoj;

7.  poziva Komisijo, naj preuči možnost izvedbe primerjalne študije, ki bi analizirala pritožbe v zvezi s posvojitvami brez privolitve staršev s čezmejnimi vidiki;

8.  poudarja, da bi morali pristojni organi, preden dajo otroka v posvojitev tujim osebam, vedno najprej preučiti možnost, da otroka namestijo k sorodnikom, tudi če živijo v drugi državi, če ima otrok vzpostavljen odnos s temi družinskimi člani in po opravljeni individualni oceni otrokovih potreb; meni, da odločilni dejavnik ne bi smelo biti prebivališče družinskih članov, ki želijo prevzeti skrb za otroka;

9.  poziva k enakemu obravnavanju staršev z različnim državljanstvom v postopkih v zvezi s starševsko odgovornostjo in posvojitvijo; poziva države članice, naj zagotovijo enakost vseh procesnih pravic sorodnikov, vključenih v postopek posvojitve, ki so državljani drugih držav članic, vključno z zagotavljanjem pravne pomoči, pravočasnega obveščanja o obravnavah, pravice do tolmača ter vseh dokumentov v zvezi z zadevo v njihovem maternem jeziku;

10.  poudarja, da bi morali pred sprejetjem kakršne koli odločitve o posvojitvi otroka, ki je državljan druge države članice, o tem obvestiti konzularni organ te države članice in otrokovo družino, ki prebiva v tej državi članici, ter se z njimi posvetovati;

11.  poleg tega poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo mladoletnikom brez spremstva, ki so zaprosili ali pridobili status begunca, in zagotovijo, da ti prejmejo varstvo, pomoč in oskrbo, h katerim države članice zavezujejo njihove mednarodne obveznosti, po možnosti tako, da jih v vmesnem obdobju namestijo pri rejniških družinah;

12.  poudarja, kako pomembno je socialnim delavcem zagotoviti primerne delovne pogoje, da lahko brez morebitnih finančnih ali pravnih pritiskov in ob popolnem upoštevanju najboljše koristi za otroka ustrezno presojajo vsak primer posebej, pri čemer obravnavajo kratko-, srednje- in dolgoročne vidike;

Meddržavne posvojitve po Haaški konvenciji iz leta 1993

13.  je seznanjen z dosežki Haaške konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993 in s pomembnostjo njenega izvajanja ter spodbuja vse države, naj jo podpišejo, ratificirajo ali pristopijo k njej;

14.  obžaluje dejstvo, da se težave pogosto pojavijo pri izdaji potrdil o posvojitvi; zato poziva organe držav članic, naj zagotovijo dosledno upoštevanje postopkov in zaščitnih ukrepov iz Haaške konvencije, da bi tako zagotovili samodejno priznanje; poziva države članice, naj ne ustvarjajo nepotrebnih birokratskih ovir za priznanje posvojitev v okviru Haaške konvencije, ki bi lahko podaljšali trajanje in zvišali stroške postopka;

15.  poudarja, da bi si lahko bolj prizadevali za spoštovanje in dosledno izvrševanje določb Haaške konvencije, saj nekatere države članice zahtevajo dodatne upravne postopke ali nesorazmerne pristojbine v zvezi s priznanjem posvojitve, na primer za vpis ali spremembo zapisa matičnega dejstva ali za pridobitev državljanstva, čeprav je to v nasprotju z določbami konvencije;

16.  poziva države članice, naj spoštujejo postopke v zvezi s posvetovanjem in zahteve po soglasju iz člena 4 Haaške konvencije;

Sodelovanje v civilnih zadevah na področju posvojitve

17.  poziva države članice, naj okrepijo svoje sodelovanje na področju posvojitve, tudi pri pravnih in socialnih vidikih, in poziva k večjemu sodelovanju pristojnih organov pri nadaljnjih ocenah, kjer je to potrebno; s tem v zvezi poziva EU, naj dosledno obravnava pravice otrok v vseh svojih pomembnejših notranjih in zunanjih politikah;

18.  poziva Komisijo, naj vzpostavi učinkovito evropsko mrežo sodnikov in organov, specializiranih za posvojitev, da bi olajšali izmenjavo informacij in zgledov dobre prakse, kar je zlasti koristno, kadar je pri posvojitvi prisoten tuj element; meni, da je zelo pomembno spodbujati usklajevanje in izmenjavo dobre prakse z zdajšnjo Evropsko mrežo institucij za izobraževanje v pravosodju, da bi dosegli čim večjo doslednost v primerjavi s programi, ki jih EU že financira; s tem v zvezi poziva Komisijo, naj odobri financiranje specializiranega usposabljanja za sodnike, ki delajo na področju čezmejnih posvojitev;

19.  meni, da lahko priložnosti za usposabljanje in srečevanje za sodnike, ki delajo na področju čezmejnih posvojitev, pripomorejo pri natančni opredelitvi pričakovanih in zahtevanih pravnih rešitev na področju priznavanja nacionalnih posvojitev; zato poziva Komisijo, naj pri pripravi osnutka uredbe zagotovi tudi financiranje za priložnosti za usposabljanje in srečevanje;

20.  poziva Komisijo, naj na evropskem portalu e-pravosodje objavi ustrezne pravne in postopkovne informacije o posvojitvenem pravu in praksi v vseh državah članicah;

21.  je seznanjen z dejavnostmi Evropske mreže varuhov otrokovih pravic in meni, da bi bilo treba to sodelovanje nadalje razviti in okrepiti;

22.  poudarja, da je potrebno tesno sodelovanje, tudi prek evropskih organov, kot je Europol, da bi preprečili čezmejne ugrabitve, prodajo in trgovino z otroki za namen posvojitve; ugotavlja, da lahko zanesljivi nacionalni sistemi vpisa rojstev preprečijo trgovino z otroki za namen posvojitve; s tem v zvezi poziva k boljšemu usklajevanju na občutljivem področju posvojitve otrok iz tretjih držav;

Čezmejno priznanje nacionalnih aktov o posvojitvi

23.  navaja, da obstaja jasna potreba po evropski zakonodaji, ki bo določala samodejno čezmejno priznavanje nacionalnih aktov o posvojitvi;

24.  poziva Komisijo, naj do 31. julija 2017 na podlagi členov 67 in 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije v skladu s priporočili iz priloge k temu predlogu resolucije in v skladu z obstoječimi mednarodnimi predpisi pripravi predlog akta o čezmejnem priznanju aktov o posvojitvi;

25.  potrjuje, da priporočila, priložena temu predlogu resolucije, spoštujejo temeljne pravice ter načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

26.  meni, da zahtevani predlog ne bo imel negativnih finančnih posledic, ker bo končni cilj, tj. samodejno priznanje aktov o posvojitvi, privedel do zmanjšanja stroškov;

27.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, 23.12.2003, str. 1).


PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJE:PODROBNA PRIPOROČILA ZA UREDBO SVETA O ČEZMEJNEM PRIZNAVANJU AKTOV O POSVOJITVI

A.  NAČELA IN CILJI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

1.  Čedalje večje število državljanov EU vsako leto uveljavi svojo pravico do prostega gibanja in se odloči, da se bo preselilo v drugo državo članico Unije. To ima vrsto težavnih posledic v zvezi s priznanjem in pravnim reševanjem osebnega in družinskega pravnega položaja mobilnih posameznikov. Unija je začela obravnavati te težavne situacije, npr. s sprejetjem uredbe o dedovanju in z uvedbo tesnejšega sodelovanja pri priznanju določenih vidikov premoženjskih razmerij med zakoncema in premoženjskih posledic registriranih partnerskih skupnosti.

2.  Haaška konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993 velja v vseh državah članicah. Nanaša se na postopke čezmejne posvojitve in določa samodejno priznanje teh posvojitev. Ne zajema pa položaja družine, v kateri je bil otrok posvojen povsem v skladu z nacionalnim postopkom, družina pa se nato preseli v drugo državo članico. To lahko privede do precejšnjih pravnih težav, če se pravno razmerje med staršem oz. staršema ter posvojenim otrokom ne prizna samodejno. Potrebni so lahko dodatni upravni ali sodni postopki, v skrajnih primerih pa je lahko priznanje tudi v celoti zavrnjeno.

3.  Zato je treba za zaščito temeljnih pravic in svoboščin teh državljanov Unije sprejeti uredbo, ki bo zagotavljala samodejno čezmejno priznanje aktov o posvojitvi. Ustrezna pravna podlaga za tak predlog sta člen 67(4) PDEU, ki ureja vzajemno priznavanje sodb in odločb, in člen 81(3) PDEU, ki zadeva ukrepe na področju družinskega prava. Uredbo po posvetovanju z Evropskim parlamentom sprejme Svet.

4.  Predlagana uredba zagotavlja samodejno priznanje aktov o posvojitvi, izdanih v državah članicah v okviru vseh postopkov, z izjemo postopka iz Haaške konvencije iz leta 1993. Ker imajo lahko evropske družine povezave s tretjimi državami ali so v teh tretjih državah v preteklosti živele, uredba določa tudi, da se akt o posvojitvi, izdan v tretji državi, prizna v vseh državah članicah, če je bil v okviru ustreznih nacionalnih postopkovnih pravil priznan v eni državi članici.

5.  Da pa bi se izognili iskanju najugodnejše pravne ureditve ali uporabi neustreznih nacionalnih pravil, je samodejno priznanje pogojeno, in sicer priznanje ne sme biti v očitnem nasprotju z javnim redom države članice, v kateri poteka postopek za priznanje, ob poudarku, da takšna zavrnitev nikoli ne sme voditi v de facto diskriminacijo, ki je prepovedana s členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, poleg tega pa mora biti država članica, ki je odločala o posvojitvi, pristojna v skladu s členom 4. To pristojnost ima lahko le država članica, kjer prebiva eden izmed staršev, oba starša ali otrok. Pristojnost za prvo priznanje posvojitve v Uniji ima lahko tudi država članica, katere državljani so starši ali otrok, če je bil akt o posvojitvi izdan v tretji državi. S tem se zagotovi dostop do sodnega varstva evropskim družinam, ki ne živijo v EU.

6.  Posebni postopki so potrebni za odločanje o vseh ugovorih zoper priznanje v posameznih primerih. Te določbe so podobne tistim iz drugih aktov Unije na področju civilnega pravosodja.

7.  Da bi pospešili upravne postopke v zvezi s samodejnim priznanjem, bi morali uvesti evropsko potrdilo o posvojitvi. Komisija sprejme obrazec za omenjeno potrdilo v obliki delegiranega akta.

8.  Predlog zadeva le posamezni odnos starša in otroka. Države članice ne obvezuje k priznanju posebnih pravnih razmerij med staršema posvojenega otroka, saj se nacionalna zakonodaja v zvezi s pari močno razlikuje.

9.  Končno vsebuje predlog tudi običajne končne in prehodne določbe iz instrumentov civilnega pravosodja. Samodejno priznanje posvojitve velja le za odločbe o posvojitvi, izdane od datuma začetka veljavnosti uredbe, in od tega datuma tudi za vse prej izdane akte o posvojitvi, če je otrok še mladoleten.

10.  Ta predlog je v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, saj države članice ne morejo same vzpostaviti pravnega okvira za čezmejno priznavanje aktov o posvojitvi, predlog pa tudi ne presega tistega, kar je nujno, da se zagotovi stabilnost pravnega položaja posvojenih otrok. Predlog ne vpliva na družinsko pravo držav članic.

B.  BESEDILO ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Uredba Sveta o čezmejnem priznavanju aktov o posvojitvi

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov 67(4) in 81(3) Pogodbe,

ob upoštevanju zahteve Evropskega parlamenta, naslovljene na Evropsko komisijo,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,

v skladu s posebnim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Unija si je zastavila cilj ohranjanja in razvijanja območja svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Za postopno oblikovanje tega območja mora Unija sprejeti ukrepe, povezane s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, tudi na področju družinskega prava.

(2)  V skladu s členoma 67 in 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ti ukrepi vključujejo ukrepe za zagotavljanje vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb.

(3)  Da bi zagotovili prosto gibanje družin, ki so posvojile otroka, je potrebno in primerno, da pravila, ki urejajo pristojnost ter priznanje aktov o posvojitvi, določa zavezujoč pravni instrument Unije, ki se uporablja neposredno.

(4)  S to uredbo naj bi se ustvaril jasen in celovit pravni okvir na področju čezmejnega priznanja aktov o posvojitvi, družinam naj bi se zagotovile primerne rešitve glede pravne varnosti, predvidljivosti in prožnosti, preprečili pa naj bi se primeri, v katerih pravno veljavni akt o posvojitvi iz ene države članice ni priznan v drugi državi članici.

(5)  Urejati bi morala priznanje aktov o posvojitvi, izdanih ali priznanih v državi članici, ne bi pa smela zajemati priznanja meddržavnih posvojitev, izvedenih v skladu s Haaško konvencijo o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993, saj ta že zagotavlja samodejno priznanje teh posvojitev. Zato bi se morala ta uredba uporabljati le za priznanje nacionalnih posvojitev in za mednarodne posvojitve, ki niso izvedene v skladu z omenjeno konvencijo.

(6)  Obstajati mora povezava med posvojitvijo in ozemljem države članice, ki je izdala akt o posvojitvi ali ga je priznala. Posledično bi moralo biti priznanje odvisno od skladnosti s skupnimi pravili o pristojnosti.

(7)  Pravila o pristojnosti bi morala biti povsem predvidljiva in temeljiti na načelu, da je pristojnost na splošno odvisna od kraja, kjer posvojitelja oziroma eden izmed posvojiteljev ali otrok prebivajo. Pristojnost bi morala biti omejena na to ozemlje, razen v primerih, ki vključujejo tretje države, kjer je lahko povezovalni dejavnik država članica državljanstva.

(8)  Ker posvojitve načeloma zadevajo mladoletnike, ni ustrezno, da bi staršema ali otroku omogočili prožnost pri izbiri organov, ki bodo odločali o posvojitvi.

(9)   Medsebojno zaupanje pri delovanju pravosodja v Uniji upravičuje načelo, da bi bilo treba akte o posvojitvi, izdane ali priznane v državi članici, priznati v vseh drugih državah članicah, ne da bi bil za to potreben poseben postopek. Zato bi morali v državi članici izdan akt o posvojitvi obravnavati, kot da je bil izdan v zaprošeni državi članici.

(10)  Samodejno priznanje akta o posvojitvi, ki je bil izdan v drugi državi članici, v zaprošeni državi članici ne bi smelo ogroziti spoštovanja pravic obrambe. Zato bi morala imeti vsaka zainteresirana stran možnost, da zahteva zavrnitev priznanja akta o posvojitvi, če meni, da je izpolnjen eden od pogojev za zavrnitev priznanja.

(11)  Priznanje nacionalnih aktov o posvojitvi bi moralo biti samodejno, razen če država članica, v kateri je potekala posvojitev, ni bila pristojna ali če bi bilo takšno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom države članice, ki naj bi priznala posvojitev, po razlagi v skladu s členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(12)  Ta uredba ne bi smela vplivati na materialno družinsko pravo držav članic, tudi pravo o posvojitvah. Poleg tega priznanje akta o posvojitvi po tej uredbi ne bi smelo pomeniti priznanja pravnega razmerja med posvojiteljema kot posledico priznanja akta o posvojitvi, vendar to tudi ne bi smelo vplivati na odločitev o priznanju akta o posvojitvi.

(13)  Vsa postopkovna vprašanja, ki jih ne ureja ta uredba, bi se morala obravnavati v skladu z nacionalnim pravom.

(14)  Če akt o posvojitvi vsebuje pravno razmerje, ki ga pravo zaprošene države članice ne pozna, bi bilo treba to pravno razmerje, vključno z vsemi pravicami, ki izhajajo iz njega, kolikor je mogoče, prilagoditi pravnemu razmerju, ki ima v pravu zadevne države članice enakovredne učinke ter je namenjen izpolnjevanju podobnih ciljev. Vsaka država članica bi morala določiti, kdo opravi prilagoditev in na kakšen način.

(15)  Zaradi poenostavitve samodejnega priznanja iz te uredbe bi morali pripraviti obrazec za prenos aktov o posvojitvi, tj. evropsko potrdilo o posvojitvi. V ta namen bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s pripravo in spreminjanjem obrazca potrdila. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, tudi na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti sočasno, pravočasno in na ustrezen način posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu.

(16)  Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči cilja te uredbe in ker se ta cilj lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(17)  V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, [sta Združeno kraljestvo in Irska predložila uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe] / [Združeno kraljestvo in Irska brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe, ki zanju ni zavezujoča niti se zanju ne uporablja].

(18)  V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo zato ni zavezujoča in se v tej državi ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Področje uporabe

1.  Ta uredba se uporablja za priznanje aktov o posvojitvi.

2.  Ta uredba se ne uporablja za ali vpliva na:

(a)  zakonodajo držav članic glede pravice do posvojitve ali drugih vprašanj s področja družinskega prava;

(b)  meddržavne posvojitve po Haaški konvenciji o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993.

3.  Določbe te uredbe držav članic ne zavezujejo k:

(a)  priznanju obstoja kakršnega koli pravnega razmerja med starši posvojenega otroka kot posledico priznanja akta o posvojitvi;

(b)  izdaji aktov o posvojitvi v okoliščinah, v katerih ustrezno nacionalno pravo tega ne dovoljuje.

Člen 2

Opredelitev

Za namene te uredbe pomeni „akt o posvojitvi“ sodbo ali odločbo, ki ustvari ali prizna trajno pravno razmerje med otrokom, ki še ni polnoleten, in novim staršem ali staršema, ki nista biološka starša tega otroka, ne glede na poimenovanje tega pravnega razmerja v nacionalnem pravu.

Člen 3

Samodejno priznanje aktov o posvojitvi

1.  Akt o posvojitvi, izdan v državi članici, se brez posebnega postopka prizna v drugi državi članici, če je država članica, ki je akt izdala, pristojna v skladu s členom 4.

2.  Vsaka zainteresirana stran lahko v skladu s postopkom iz člena 7 zahteva odločitev, da ni razlogov za zavrnitev priznanja iz člena 6.

3.  Če je izid postopka pred sodiščem države članice odvisen od odločitve o zavrnitvi priznanja kot o predhodnem vprašanju, je za to vprašanje pristojno to sodišče.

Člen 4

Pristojnost za akte o posvojitvi

1.  Organi države članice lahko izdajo akt o posvojitvi le, če posvojitelj oziroma posvojitelja ali posvojeni otrok prebivajo v tej državi članici.

2.  Kjer so akt o posvojitvi otroka izdali organi tretje države, lahko organi države članice prav tako izdajo akt o posvojitvi ali odločijo o priznanju akta o posvojitvi iz tretje države v skladu s postopki nacionalnega prava, če posvojitelj oziroma posvojitelja ali posvojeni otrok ne prebivajo v tej državi članici, vendar so njeni državljani.

Člen 5

Zahtevana dokumentacija za priznanje

Stranka, ki želi v državi članici uveljaviti akt o posvojitvi, izdan v drugi državi članici, predloži:

(a)  izvod akta o posvojitvi, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti ter

(b)  evropsko potrdilo o posvojitvi, izdano v skladu s členom 11.

Člen 6

Zavrnitev priznanja

Na zahtevo zainteresirane strani se lahko priznanje akta o posvojitvi, izdanega v državi članici, zavrne le:

(a)  če je to priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom (ordre public) v zaprošeni državi članici;

(b)  če država članica, ki je akt izdala, ni bila pristojna v skladu s členom 4.

Člen 7

Zahteva za zavrnitev priznanja

1.  Na zahtevo zainteresirane strani , kot je to opredeljeno v nacionalnem pravu, se priznanje akta o posvojitvi zavrne, če se ugotovi obstoj enega od pogojev iz člena 6.

2.  Zahteva za zavrnitev priznanja se vloži pri sodišču, katerega ime je zadevna država članica sporočila Komisiji v skladu s točko (a) člena 13 kot sodišče, pri katerem se zahteva vloži.

3.  Za postopek zavrnitve priznanja, v kolikor ni določen v tej uredbi, se uporablja pravo zaprošene države članice.

4.  Vlagatelj zahteve sodišču predloži izvod akta in po potrebi njegov prevod ali prečrkovanje.

5.  Sodišče lahko vlagatelja oprosti predložitve dokumentov iz odstavka 4, če jih že ima ali če se mu zdi, da zahteva za njihovo predložitev ni razumna. V slednjem primeru lahko sodišče zahteva, da navedene dokumente predloži druga stranka.

6.  Stranki, ki zahteva zavrnitev priznanja akta o posvojitvi, izdanega v drugi državi članici, v zaprošeni državi članici ni treba imeti poštnega naslova. Tej stranki v zaprošeni državi članici prav tako ni treba imeti pooblaščenca, razen če je tak pooblaščenec obvezen ne glede na državljanstvo ali stalno prebivališče strank.

7.  Sodišče nemudoma odloči o zahtevi za zavrnitev priznanja.

Člen 8

Pravna sredstva zoper odločbo o zahtevi za zavrnitev priznanja

1.  Obe stranki lahko zoper odločbo o zahtevi za zavrnitev priznanja vložita pravno sredstvo.

2.  Pravno sredstvo se vloži pri sodišču, katerega ime je zadevna država članica sporočila Komisiji v skladu s točko (b) člena 13 kot sodišče, pri katerem se tako pravno sredstvo vloži.

3.  Razsodba o pravnem sredstvu se lahko izpodbija samo, če je zadevna država članica Komisiji v skladu s točko (c) člena 13 sporočila ime sodišča, pri katerem se vloži nadaljnje pravno sredstvo.

Člen 9

Pravna sredstva v državi članici, kjer je bil akt o posvojitvi izdan

Sodišče, pri katerem je vložena zahteva za zavrnitev priznanja, ali sodišče, pri katerem je vloženo pravno sredstvo v skladu s členoma 8(2) ali (3), lahko prekine postopek, če je bilo zoper akt o posvojitvi vloženo redno pravno sredstvo v državi članici izvora ali če se rok za to pravno sredstvo še ni iztekel. V slednjem primeru lahko sodišče določi rok, v katerem mora biti to pravno sredstvo vloženo.

Člen 10

Nepreverjanje vsebine

Pod nobenimi pogoji izdanega akta o posvojitvi ali sodbe, izdane v državi članici, v zaprošeni državi članici ni dovoljeno preverjati glede vsebine.

Člen 11

Evropsko potrdilo o posvojitvi

Organi države članice, ki je izdala akt o posvojitvi, na prošnjo zainteresirane strani izdajo večjezično evropsko potrdilo o posvojitvi, skladno z obrazcem iz člena 15.

Člen 12

Prilagoditev akta o posvojitvi

1.  Če odločba ali sodba vsebuje ukrep ali odredbo, ki je pravo zaprošene države članice ne pozna, je treba ta ukrep ali odredbo, kolikor je najbolj mogoče, prilagoditi ukrepu ali odredbi, ki obstaja v pravu zadevne države članice in ima enakovredne učinke ter je namenjen izpolnjevanju podobnih ciljev in interesov. Taka prilagoditev ne sme imeti učinkov, ki bi presegali učinke, določene v pravu države članice izvora.

2.  Vsaka od zainteresiranih strani lahko pred sodiščem izpodbija prilagoditev zadevnega ukrepa ali odredbe.

Člen 13

Informacije, ki jih zagotovijo države članice

1.  Države članice do 1. julija 2018 obvestijo Komisijo o morebitnih nacionalnih določbah glede:

(a)  sodišč, pri katerih se v skladu s členom 7(2) predloži zahteva za zavrnitev priznanja;

(b)  sodišč, pri katerih se v skladu s členom 8(2) vloži pravno sredstvo zoper odločitev o zahtevi za zavrnitev priznanja ter

(c)  sodišč, pri katerih se v skladu s členom 8(3) vložijo nadaljnja pravna sredstva.

2.  Komisija na vsak ustrezen način, zlasti pa prek evropskega portala e-pravosodje, omogoči dostop javnosti do informacij iz odstavka 1, kot tudi do vseh drugih ustreznih informacij o postopkih za posvojitev in njihovem priznanju v državah članicah.

Člen 14

Uradna potrditev in podobne formalnosti

Za dokumente, ki se v državi članici izdajo v zvezi s to uredbo, ni potrebna uradna potrditev ali druga podobna formalnost.

Člen 15

Pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 16 v zvezi s pripravo in spreminjanjem večjezičnega obrazca evropskega potrdila o posvojitvi iz člena 11.

Člen 16

Postopek za sprejetje delegiranih aktov

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov iz člena 15 se prenese na Komisijo za nedoločen čas od 1. julija 2018.

3.  Prenos pooblastila iz člena 15 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.  Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 15, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 17

Prehodne določbe

Ta uredba velja le za akte o posvojitvi, izdane 1. januarja 2019 ali pozneje.

Vseeno pa se akt o posvojitvi, izdan pred 1. januarjem 2019, prizna od tega datuma, če otrok v postopku na ta datum še ni polnoleten.

Člen 18

Razmerje do veljavnih mednarodnih konvencij

1.  Ta uredba ne velja za akte o posvojitvi, izdane na podlagi Haaške konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993.

2.  Ta uredba ne vpliva na uporabo mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic ob začetku veljavnosti te uredbe in ki določajo pravila glede priznavanja posvojitev, ne glede na obveznosti držav članic v skladu s členom 351 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

3.  Vendar pa ta uredba v razmerjih med državami članicami prevlada nad konvencijami, sklenjenimi izključno med dvema ali več državami članicami, kolikor se te konvencije nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba.

Člen 19

Klavzula o pregledu

1.  Komisija do 31. decembra 2024 in zatem vsakih pet let Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o uporabi te uredbe. Poročilu po potrebi priloži predloge za prilagoditev te uredbe.

2.  Države članice v ta namen Komisiji posredujejo ustrezne podatke o tem, kako to uredbo uporabljajo njihova sodišča.

Člen 20

Začetek veljavnosti in uporabe

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. januarja 2019, razen členov 13, 15 in 16, ki se uporabljajo od 1. julija 2018.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama.

V Bruslju, [datum]

Za Svet

Predsednik


OBRAZLOŽITEV

Poročevalec je poročilo pripravil v času, ko je bil Evropski parlament opozorjen na številna vprašanja glede posvojitev v čezmejnih kontekstih. Ta vprašanja zahtevajo različne odzive, zato poročevalec za nekatera vprašanja predlaga nezakonodajne rešitve, kljub temu pa predlaga sprejetje uredbe, ki bi urejala ločeno vprašanje čezmejnega priznavanja nacionalnih aktov o posvojitvi.

I.  Skupni minimalni standardi za posvojitev

Poročevalec meni, da bi lahko del polemik glede posvojitve ustrezno rešili z oblikovanjem skupnih minimalnih standardov za posvojitev. Teh standardov pa ne bi smeli oblikovati v zakonodajni predpis, temveč v smernice dobre prakse, ki bodo zlasti pomembne v primeru posvojitev z mednarodnim elementom. Zlasti je treba priznati, da je vsak akt o posvojitvi izdan izključno v korist otroka, zato ga je treba obravnavati na podlagi posameznih značilnosti od primera do primera. Nekatere težave med državami članicami bi lahko rešili, če bi o predlagani odločitvi o posvojitvi otroka, ki je državljan druge države članice, obvestili pristojne konzularne organe.

II.  Meddržavne posvojitve po Haaški konvenciji iz leta 1993

Poročevalec z zadovoljstvom ugotavlja, da je uporaba Haaške konvencije o meddržavnih posvojitvah iz leta 1993 uspešna. Ta konvencija zagotavlja samodejno priznanje vseh aktov o posvojitvi, ki se sprejmejo v skladu s postopkom iz konvencije, v vseh državah podpisnicah (med katerimi so vse države članice Evropske unije). Čeprav je pravni okvir zadovoljiv, pa je treba priznati, da se postopkovne določbe konvencije ne upoštevajo vedno, na primer glede svetovanja in zahtev glede soglasja otrokovih bioloških staršev. Obvezno samodejno priznanje se ne izvede vedno tudi zaradi pogostih težav pri prepisu vpisa matičnega dejstva na podlagi potrdil, izdanih po konvenciji.

III.  Sodelovanje v civilnih zadevah na področju posvojitev

Poročevalec meni, da bi bilo treba več truda vložiti v sodelovanje v civilnih zadevah na področju posvojitev. Izboljšano medsebojno zaupanje med sodnimi in upravnimi organi, ki ga je najlažje doseči z več priložnostmi za usposabljanje, bi olajšalo čezmejno priznanje meddržavnih ali nacionalnih aktov o posvojitvi. Komisija bi lahko tudi spodbujala boljše sodelovanje in lažji dostop do sodnega varstva, če bi ustrezne informacije o posvojitvah objavljala na evropskem portalu e-pravosodje.

IV.  Čezmejno priznanje nacionalnih aktov o posvojitvi

Na podlagi posvetovanj in raziskav ob pripravi tega poročila je poročevalec ugotovil, da je za olajšanje priznanja nacionalnih aktov o posvojitvi potrebno zakonodajno ukrepanje na evropski ravni. V tem trenutku ni zavezujočih mednarodnih ali evropskih okvirov za priznanje aktov o posvojitvi, izdanih na podlagi nacionalnega postopka in ne na podlagi postopka iz Haaške konvencije iz leta 1993. Mnoge države članice sicer imajo določbe v nacionalnem pravu za priznanje takih tujih posvojitev, vendar še zdaleč ne vse. Ta položaj je v nasprotju z vse večjim gospodarskim in socialnim povezovanjem v Evropski uniji, ki je privedlo do povečanja mobilnosti družin po Evropi. Nekatere izmed teh družin vključujejo posvojene otroke. V mnogih primerih selitev take družine v drugo državo članico ne povzroča pravnih težav, v nekaterih primerih pa, saj se razmerje starša in otroka morda ne prizna brez dodatnega upravnega ali sodnega postopka. To je v nasprotju s pravico posvojenega otroka do stabilnega pravnega položaja. Pravica evropskih državljanov do družinskega življenja in pravica do prostega gibanja zahtevata jasen pravni okvir, ki bo zagotavljal samodejno in vzajemno priznanje nacionalnih aktov o posvojitvi v Evropi. Podlaga za zavrnitev priznanja akta o posvojitvi je lahko le neupoštevanje pravil o pristojnosti ali če je posvojitev v nasprotju z javnim redom države članice. Podrobnejše ozadje zakonodajnega predloga lahko bralec najde v prilogi k zgornji resoluciji.


MNENJE Odbora za peticije (21.4.2016)

za Odbor za pravne zadeve

o čezmejnih vidikih posvojitev

(2015/2086(INL))

Pripravljavec mnenja: Notis Marias

POBUDE

Odbor za peticije poziva Odbor za pravne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  meni, da je pri vseh odločitvah o posvojitvi najpomembnejša otrokova korist, ki mora biti tudi glavno merilo; poziva države članice, naj zagotovijo priznavanje pravice otroka, da svobodno izraža svoje mnenje in se to upošteva v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo, kot je določeno v členu 24 Listine o temeljnih pravicah;

2.  navaja, da na ravni Unije ni mehanizma za samodejno vzajemno priznavanje nacionalnih aktov o posvojitvah, izdanih v državah članicah, kar ovira prosto gibanje družin; vztraja, da je zaradi varstva pravic staršev in otrok, ter spoštovanja in hkratnega spodbujanja določb prava Unije, ki se nanašajo na državljanstvo, ter Listine o temeljnih pravicah nujno treba zagotoviti pravno varnost in dosledno spoštovanje načel vzajemnega priznavanja in medsebojnega zaupanja na področju čezmejnega priznavanja nacionalnih posvojitev; meni, da bi morale države članice zagotoviti, da se pri uresničevanju svobode gibanja in prebivanja ne bi bilo treba odpovedati pravici do družinskega življenja;

3.  ugotavlja, da bi morali evropski sodniki na tem področju bolj sodelovati med seboj, da se zagotovi varovanje otrokove koristi;

4.  poziva države članice, naj se v postopkih priznavanja meddržavnih posvojitev, ki jih je druga država članica EU že priznala, izogibajo zapleteni birokraciji in tako zagotovijo pravilno izvajanje Haaške konvencije iz leta 1993; poziva države članice, naj države, ki niso pogodbenice Haaške konvencije iz leta 1993, spodbudijo k pridružitvi tej konvenciji, s čimer bi zagotovili, da bodo vsi otroci in drugi udeleženci deležni koristi, ki jih prinašajo njihove pravice, ter minimalne procesne standarde ter roke za uveljavljanje teh pravic, poleg tega pa bi se lahko izognili vzporednim sistemom z manj zaščitnimi ukrepi;

5.  poziva države članice, naj, kadar je to ustrezno, zagotovijo polno in učinkovito izvajanje člena 15 o prenosu pristojnosti na sodišče, ki je primernejše za odločanje o zadevi, in člena 55 o načelih sodelovanja v posameznih zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo iz Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, da bi bolje zaščitili interese otrok ter izboljšati usklajevanje in sodelovanje med državami članicami;

6.  meni, da bi bilo treba oblikovati minimalne skupne standarde za opredelitev „običajnega prebivališča“ in „koristi otroka“;

7  poziva države članice, naj redno zbirajo statistične podatke o primerih otrok, ki so državljani druge države članice in so bili oddani v rejništvo ali posvojeni;

8.  poziva države članice, naj spodbujajo posebne programe usposabljanja za socialne delavce, sodnike, odvetnike in druge javne uradnike, ki sodelujejo v nadnacionalnih postopkih posvojitve otrok, da bodo imeli ti uslužbenci potrebno znanje in spretnosti na področju varstva otrokovih pravic na ravni Unije in na nacionalni ravni;

9.  poziva države članice, naj v primeru postopkov v zvezi s posvojitvami s čezmejnimi vidiki brez privolitve staršev sistematično izvajajo določbe Dunajske konvencije o konzularnih odnosih iz leta 1963 in zagotovijo, da so organi držav izvora staršev, ki sodelujejo v teh postopkih, brez odlašanja ustrezno obveščeni od samega začetka postopka in med celotnim postopkom, tudi o otrokovem zaslišanju, ter da imajo primeren dostop do postopkov in z njimi povezanih spisov; poudarja, da je pomembno, da se vedno, ko je to potrebno, zagotovi ustrezno tolmačenje in pravna pomoč;

10.  priznava, da so posvojitve otrok brez privolitve staršev sicer v prvi vrsti namenjene zaščiti otrok pred zlorabo in hudo malomarnostjo, a imajo tudi hude posledice za biološke starše in posvojene otroke; poudarja, da se je treba za to vrsto posvojitve odločati v skrajni sili in le v posebej izjemnih in utemeljenih primerih, ko so bili vsi ustrezni ukrepi v podporo biološkim staršem izčrpani, pri čemer je seveda treba v vseh primerih varovati koristi otroka ter presojati za vsak primer posebej in upoštevati pravico otroka, da je slišan; poziva države članice, naj spodbujajo in/ali okrepijo in izboljšajo te podporne ukrepe;

11.  opozarja Komisijo, Svet in države članice na škodljive posledice, ki jih ima uporaba strogih praks na področju posvojitev brez privolitve staršev v nekaterih državah članicah za biološke starše in posvojene otroke; poziva Evropsko komisijo, naj v okviru načrtovane reforme Uredbe št. 2201/2003 predlaga ustrezne ukrepe za odpravo teh praks; poleg tega opozarja na škodljive posledice oddajanja otrok v dolgoročno rejništvo brez privolitve njihovih staršev, kar je tudi v nasprotju z načelom, ki se je uveljavilo vsaj v nekaterih državah članicah, in sicer da bi moralo biti rejništvo le začasna rešitev;

12.  poziva države članice, naj se za primere, ko gre za posvojitev otrok, ki so izgubili starše, in posvojitev, v katero biološki starši niso privolili, brez poseganja v prednostno obravnavanje možnosti, da otroka posvoji mačeha ali očim, dogovorijo o minimalnem času trajanja čezmejnih postopkov posvojitve, pri čemer naj zagotovijo, da se svojci bioloških staršev štejejo za stalne skrbnike otroka pred sprejetjem dokončne odločbe o varstvu in vzgoji otroka; v zvezi s tem opozarja na mednarodne standarde in člena 8 in 20 Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP);

13.   glede na pomen ohranjanja večjezičnosti in kulturne raznolikosti navaja, da morajo imeti posvojeni otroci ali otroci v rejništvu ustrezne vezi s svojo izvorno kulturo, da ne pozabijo svojega maternega jezika, in da je treba zlasti dovolj pogosto dovoliti obiske bioloških staršev, in sicer v njihovem jeziku; če seveda ta stik ni v nasprotju z otrokovo koristjo, na primer v primerih predhodnega nasilja ali zlorab;

14.  poziva organe držav članic, ki sodelujejo v postopkih posvojitve, naj si nadvse prizadevajo, da ne ločijo bratov oziroma sester; v zvezi s tem opozarja na člen 8 Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, v katerem je poudarjeno, da morajo upravni organi spoštovati in ščititi otrokovo identiteto, vključno z njihovimi družinskimi razmerji;

15.  meni, da morajo socialni delavci obeh držav članic v primerih, ko se razglasi, da so otroci, ki so izgubili starše, upravičeni do posvojitve, ali v primerih posvojitve, za katero ni bila pridobljena privolitev bioloških staršev, brez poseganja v posvojitve pastorkov, preučiti, ali je primerno, da člani razširjene družine postanejo rejniki;

16.  poziva k enakemu obravnavanju staršev z različnim državljanstvom v postopkih o zadevah v zvezi z roditeljsko pravico in posvojitvijo;

17.  poziva države članice, naj zagotovijo spoštovanje vseh procesnih pravic sorodnikov, vključenih v postopek, ki so državljani druge države članice, vključno z zagotavljanjem pravne pomoči, ustreznega pravočasnega obveščanja o obravnavah, tolmača, vseh dokumentov, pomembnih za zadevo, v njihovem maternem jeziku itd.;

18.  poziva državo članico, katere socialni delavci se v zadevi posvojitve napotijo na misijo za ugotavljanje dejstev v drugo državo članico, naj o tem obvesti ustrezne organe države, v kateri misija poteka;

19.  opozarja, da varčevalni ukrepi in ukrepi zmanjšanja porabe, ki jih morajo po navodilih Komisije izvajati nekatere države članice, zelo spodkopavajo kakovost in dostopnost socialnih storitev; poudarja, kako pomembno je socialnim delavcem zagotoviti primerne delovne pogoje, da lahko brez morebitnih finančnih ali pravnih pritiskov in ob popolnem upoštevanju koristi otroka ustrezno presojajo vsak primer posebej, pri čemer obravnavajo kratko-, srednje- in dolgoročno perspektivo;

20  poudarja, da je treba izboljšati podporne strukture za družine; zato poziva Komisijo in države članice, naj sofinancirajo in spodbujajo ustanavljanje mrež nevladnih organizacij, ki pomagajo državljanom Unije, ki s svojimi družinami živijo v drugi državi članici in potrebujejo dodatno pomoč pri sodelovanju s socialnimi službami in lokalnimi organi, pristojnimi za zaščito otrok;

21  poziva države članice, naj žrtvam nasilja v družini ali zlorab alkohola ali drog, ki so jim odvzeli otroke, dajo razumno možnost, da si v celoti opomorejo, preden sodišče sprejme dokončno odločbo o posvojitvi;

22.  poziva države članice, naj pritožbe v zvezi z nasiljem v družini, zlasti v zvezi z nasiljem na podlagi spola in/ali spolnim nasiljem, ki so ga nad otroki izvajali biološki starši oziroma ga niso skušali preprečiti, upoštevajo kot ključno merilo v primerih posvojitve;

23.  poziva Komisijo, naj v primeru pritožb v zvezi s posvojitvami brez privolitve staršev, ki vsebujejo čezmejne vidike, opravi primerjalno študijo, v kateri naj analizira, ali je v državah članicah, ki imajo močno infrastrukturo in dobro urejen sistem rejništva poleg drugih shem oskrbe in vzgoje otrok pred posvojitvijo, manj pritožb te vrste;

24.  poziva Komisijo, naj pripravi jasen in enostavno dostopen vodnik za državljane EU s praktičnimi informacijami o institucionalnih ureditvah za zaščito otrok, zlasti kar zadeva posvojitve brez privolitve staršev in pravice staršev v različnih državah članicah;

25.  poziva države članice, naj si izmenjajo informacije in izvajajo kampanje za ozaveščanje državljanov o kulturnih tradicijah in pravilih v zvezi z vzgojo otrok, ki veljajo v drugih državah članicah, da bodo seznanjeni s praksami, ki bi lahko privedle do odvzema njihovih starševskih pravic in posvojitve njihovih otrok.

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

19.4.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

21

0

8

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Marina Albiol Guzmán, Margrete Auken, Alberto Cirio, Pál Csáky, Rosa Estaràs Ferragut, Eleonora Evi, Peter Jahr, Rikke Karlsson, Jude Kirton-Darling, Notis Marias, Edouard Martin, Roberta Metsola, Marlene Mizzi, Julia Pitera, Gabriele Preuß, Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), Jarosław Wałęsa, Cecilia Wikström, Tatjana Ždanoka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Enrique Calvet Chambon, Kostadinka Kuneva, Miltiadis Kirkos (Miltiadis Kyrkos), Julia Reda, Sven Schulze, Ángela Vallina

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

José Blanco López, Martina Dlabajová, Elena Gentile, Zbigniew Kuźmiuk


IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

29.11.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

21

2

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Max Andersson, Joëlle Bergeron, Marie-Christine Boutonnet, Jean-Marie Cavada, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Therese Comodini Cachia, Mady Delvaux, Rosa Estaràs Ferragut, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Mary Honeyball, Dietmar Köster, António Marinho e Pinto, Emil Radev, Julia Reda, Evelyn Regner, Pavel Svoboda, Axel Voss, Tadeusz Zwiefka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Daniel Buda, Angel Džambazki (Angel Dzhambazki), Angelika Niebler, Virginie Rozière, Kosma Złotowski

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Mylène Troszczynski

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov