POROČILO s priporočili Komisiji o varstvu ranljivih odraslih oseb
3.4.2017 - (2015/2085(INL))
Odbor za pravne zadeve
Poročevalka: Joëlle Bergeron
(Pobuda – člen 46 Poslovnika)
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
s priporočili Komisiji o varstvu ranljivih odraslih oseb
Evropski parlament,
– ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju členov 67(4) in 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,
– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člen 3, ki določa pravico do spoštovanja telesne in duševne celovitosti, ter člena 21 o prepovedi diskriminacije;
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2008 s priporočili Komisiji o čezmejnih posledicah pravnega varstva odraslih oseb[1],
– ob upoštevanju ocene evropske dodane vrednosti, ki jo je septembra 2016 pripravila Služba Evropskega parlamenta za raziskave (PE 581.388),
– ob upoštevanju Haaške konvencije z dne 13. januarja 2000 o mednarodnem varstvu odraslih oseb (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija),
– ob upoštevanju Konvencije OZN z dne 13. decembra 2006 o pravicah invalidov (v nadaljnjem besedilu: Konvencija OZN o pravicah invalidov),
– ob upoštevanju Priporočila št. R (99) 4 Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 23. februarja 1999 o načelih v zvezi s pravnim varstvom poslovno nesposobnih odraslih oseb (v nadaljnjem besedilu: Priporočilo št. R (99) 4 Odbora ministrov Sveta Evrope),
– ob upoštevanju Priporočila CM/Rec(2009)11 Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 9. decembra 2009 o načelih v zvezi s stalno pooblaščenostjo in vnaprej izraženo voljo za primer poslovne nesposobnosti (v nadaljnjem besedilu: Priporočilo CM/Rec(2009)11 Odbora ministrov Sveta Evrope),
– ob upoštevanju členov 46 in 52 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0152/2017),
A. ker je bistveno, da se Unija približa svojim državljanom in obravnava vprašanja, ki jih neposredno zadevajo, hkrati pa spoštuje temeljne pravice, brez diskriminiranja in izključevanja;
B. ker ima varstvo ranljivih odraslih oseb, ki uveljavljajo svojo pravico do svobode gibanja v Uniji, v takem primeru čezmejno naravo, ki torej zadeva vse države članice; ker to vprašanje kaže, kako pomembna je vloga, ki jo morata imeti Unija in Parlament pri reševanju težav in izzivov, s katerimi se evropski državljani soočajo pri uresničevanju svojih pravic, zlasti pri zadevah čezmejnega značaja;
C. ker je varstvo ranljivih odraslih oseb tesno povezano s spoštovanjem človekovih pravic; ker je treba ranljivo odraslo osebo obravnavati kot vsakega evropskega državljana, tj. kot imetnika pravic, zmožnega sprejemanja svobodnih, neodvisnih in informiranih odločitev v okviru svoje sposobnosti, in ne le kot pasivnega upravičenca do oskrbe in pozornosti;
D. ker ranljivost odraslih oseb in različna ureditev, ki zadeva njihovo pravno varstvo, ne sme ovirati pravice ljudi do svobode gibanja;
E. ker se je zaradi demografskih sprememb in daljše življenjske dobe povečalo število starejših ljudi, ki zaradi starostnih bolezni ne morejo ščititi lastnih interesov; ker obstajajo tudi druge okoliščine, neodvisne od starosti, kot sta duševna in telesna prizadetost, ki lahko vplivajo na sposobnost odrasle osebe, da poskrbi za svoje interese;
F. ker vse večji pretok ljudi med državami članicami povzroča težave, saj so med njimi ljudje, ki se izseljujejo, in upokojenci, pa tudi ranljive osebe in osebe, ki bi to lahko postale;
G. ker obstajajo razlike med zakonodajami držav članic na področju sodne pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja ukrepov varstva odraslih oseb; ker lahko različna prava, ki se uporabljajo, in raznolikost pristojnih sodišč ogrožajo pravico ranljivih odraslih oseb do prostega gibanja in bivanja v državi članici po lastni izbiri ter do ustrezne zaščite njihovega premoženja, če je razdeljeno med več držav članic;
H. ker se razlikujejo tudi zakonodaje držav članic na področju varstvenih ukrepov kljub napredku, ki ga je na tem področju prineslo Priporočilo št. R (99) 4 Odbora ministrov Sveta Evrope o načelih v zvezi s pravnim varstvom poslovno nesposobnih oseb;
I. ker člen 1(2)(a) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta[2] izključuje uporabo te uredbe za osebna stanja ali pravno in poslovno sposobnost fizičnih oseb;
J. ker Haaška konvencija zajema pravila mednarodnega zasebnega prava, ki so še posebno pomembna za reševanje čezmejnih težav v zvezi z ranljivimi odraslimi osebami; ker je do zdaj le malo držav članic ratificiralo to konvencijo, čeprav je od njenega sprejetja preteklo že precej časa; ker te zamude pri ratifikaciji konvencije ogrožajo varstvo ranljivih odraslih oseb v čezmejnem okolju Unije; ker je zaradi učinkovitosti torej bistveno, da se ukrepa na ravni Unije in tako zagotovi varstvo ranljivih odraslih oseb v čezmejnem okolju;
K. ker so ranljivi odrasli osebe, ki so stare 18 let ali več in ki zaradi oslabitve ali pomanjkanja osebnih sposobnosti ne morejo začasno ali dokončno poskrbeti za lastne interese in svoje premoženje;
L. ker je treba upoštevati določbe Konvencije OZN o pravicah invalidov; ker so Unija in vse njene države članice podpisale to konvencijo;
M. ker mora Unija pri oblikovanju svojih politik zagotavljati spoštovanje načela subsidiarnosti in sorazmernosti;
N. ker morajo biti ukrepi Unije na področju varstva ranljivih odraslih oseb usmerjeni predvsem v pretok, priznavanje in izvrševanje varstvenih ukrepov za ranljive odrasle osebe, ki so jih sprejeli organi druge države članice, zlasti v širjenje in priznavanje pooblastil v primeru nezmožnosti, ter v tesnejše sodelovanje med državami članicami na tem področju;
O. ker varstveni ukrepi pomenijo predvsem ukrepe iz člena 3 Haaške konvencije;
P. ker gre pri pooblastilih v primeru nezmožnosti za zastopniška pooblastila, ki jih s sporazumom ali enostranskim aktom dodeli pravno sposoben odrasli in začne veljati, ko ta odrasli ne more več poskrbeti za svoje interese;
Q. ker bi morale biti jasne in natančne informacije o nacionalnih zakonodajah na področju pravne nesposobnosti in varstva ranljivih oseb državljanom lažje dostopne, da bodo lahko sami sprejemali informirane odločitve;
R. ker bi lahko pravočasen dostop različnih upravnih in sodnih organov do informacij v zvezi s pravnim položajem odraslih oseb, za katere velja varstveni ukrep ali pooblastilo v primeru nezmožnosti, izboljšal in okrepil varstvo teh oseb;
S. ker bi bila lahko vzpostavitev zbirk podatkov ali registrov v vseh državah članicah, v katerih bi bile zabeležene upravne in sodne odločbe, ki določajo varstvene ukrepe za ranljive odrasle osebe in pooblastila v primeru nezmožnosti, če so ta pooblastila predvidena v nacionalni zakonodaji, koristna za lažji in pravočasni dostop ustreznih upravnih in sodnih organov do informacij o pravnem položaju ranljivih odraslih oseb ter za zagotavljanje večje pravne varnosti; ker bi bilo treba zagotoviti zaupnost teh zbirk podatkov ali registrov v skladu s pravom Unije in nacionalnimi zakonodajami v zvezi z varstvom zasebnosti in osebnih podatkov;
T. ker bi bilo treba varstvene ukrepe, ki jih sprejmejo organi ene države članice, po samem zakonu priznati v drugih državah članicah; ker bi bilo treba ne glede na zgoraj navedeno določiti razloge za zavrnitev priznavanja in izvrševanja varstvenega ukrepa; ker bi morali biti razlogi, ki jih lahko nacionalni pristojni organi navedejo pri zavrnitvi priznavanja in izvrševanja varstvenega ukrepa, ki so ga sprejeli organi druge države članice, omejeni na varstvo javnega redu v zaprošeni državi;
U. ker bi lahko v vsej Uniji uvedli učinkovite mehanizme za lažje priznavanje, prijavo in uporabo pooblastil v primeru nezmožnosti; ker bi bilo treba uvesti enoten obrazec za pooblastilo v primeru nezmožnosti na ravni Unije, da bi zagotovili veljavnost teh pooblastil v vseh državah članicah;
V. ker bi bilo treba uvesti enotne obrazce za Unijo, da bi spodbudili širjenje informacij o odločbah glede varstva ranljivih odraslih oseb ter njihov pretok, priznavanje in izvrševanje; ker pravno varnost pomeni, da bi morala vsaka oseba, ki ji je zaupano varstvo ranljive odrasle osebe ali njenega premoženja, imeti na podlagi zahteve in v razumnem roku pravico do potrdila, v katerem bi bile navedene njene sposobnosti, status in pooblastila, ki so ji bila zaupana;
W. ker bi morala biti odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo;
X. ker bi bilo treba vzpostaviti mehanizme sodelovanja med državami članicami, da bi spodbudili in olajšali komunikacijo med pristojnimi organi ter posredovanje in izmenjavo informacij o ranljivih odraslih osebah; ker bi lahko imenovanje osrednjega organa v vsaki državi članici, kot je bilo predvideno v Haaški konvenciji, ustrezno prispevalo k doseganju tega cilja;
Y. ker imajo lahko nekateri varstveni ukrepi, ki jih predvidijo organi držav članic v zvezi z ranljivo odraslo osebo, zlasti njena namestitev v zavod v drugi državi članici, logistične in finančne posledice za drugo državo članico; ker bi bilo treba v teh primerih vzpostaviti mehanizme sodelovanja med organi posameznih držav članic, da bi se lahko dogovorili o možnosti delitve stroškov v zvezi s tem varstvenim ukrepom;
Z. ker obstoj osrednjih organov upravnim in sodnim organom držav članic ne bi smel preprečiti neposrednega komuniciranja, če bi se jim takšno komuniciranje zdelo učinkovitejše;
AA. ker bi moral čas, ki je pretekel od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta z dne 18. decembra 2008, Komisiji omogočiti, da pridobi dovolj informacij o izvajanju Haaške konvencije v državah članicah, ki so jo ratificirale, in pripravi poročilo, ki ga Evropski parlament zahteva v tej resoluciji;
1. izreka priznanje tistim državam članicam, ki so podpisale in ratificirale Haaško konvencijo, ter poziva tiste države članice, ki je še niso podpisale ali ratificirale, naj to čim prej storijo; poziva Komisijo, naj po vseh svojih močeh vpliva na Svet in države članice, da se do konca leta 2017 poveča število ratifikacij te konvencije;
2. opozarja, da predlog uredbe, h kateremu so bila predložena priporočila v prilogi, ne bi nadomestil Haaške konvencije, ampak bi jo podprl in bi spodbudil države članice, naj konvencijo ratificirajo in jo izvajajo;
3. opozarja, da je treba za varstvo ranljivih odraslih oseb, zlasti invalidov, sprejeti celovit sklop posebnih in ciljno naravnanih ukrepov;
4. poziva države članice, naj zagotovijo, da so varstveni ukrepi iz njihove zakonodaje dovolj prilagodljivi položaju vseh ranljivih odraslih oseb, da bodo lahko pristojni nacionalni organi sprejeli prilagojene in sorazmerne varstvene ukrepe in preprečili, da bi bili državljani Unije prikrajšani za pravice, ki so jih še zmožni uveljavljati; opozarja, da je razlog za poslovno nesposobnost pri večini invalidov njihova invalidnost in ne starost;
5. opozarja Komisijo in države članice, da niso vse ranljive odrasle osebe ranljive zaradi starosti, ter jih poziva, naj sprejmejo ukrepe za okrepitev pravnega varstva in pravic ne le starejših ranljivih oseb, ampak tudi odraslih oseb, ki so ranljive ali so postale ranljive in zaradi hude duševne in/ali telesne prizadetosti ne morejo ščititi lastnih interesov; meni, da je v zvezi s tem zelo koristno uvesti izmenjavo in primerjavo dobrih praks med državami članicami na podlagi njihovih različnih sistemov varstva;
6. poziva države članice, naj spodbujajo samoodločanje odraslih oseb tako, da v nacionalno pravo uvedejo zakonodajo o pooblastilih v primeru nezmožnosti na podlagi Priporočila CM/Rec(2009)11 Odbora ministrov Sveta Evrope, ki zadeva načelo o stalni pooblaščenosti in vnaprej izraženi volji za primer poslovne nesposobnosti;
7. poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo potrebam najbolj prikrajšanih ranljivih odraslih oseb in sprejmejo ukrepe, ki naj zagotavljajo, da te osebe niso diskriminirane zaradi svojega stanja; v zvezi s tem poziva države članice, ki imajo v svojih zakonodajah pooblastilo v primeru nezmožnosti ali ki se odločijo, da ga bodo uvedle, naj v svojih pravnih sistemih ne določijo stroškov ali formalnosti, ki bi lahko odrasle osebe v slabšem družbenem položaju nerazumno odvrnili od koriščenja pooblastila v primeru nezmožnosti, ne glede na njihovo finančno stanje;
8. poziva Komisijo, naj začne, ohranja in financira projekte, prek katerih se evropski državljani lahko seznanijo z zakonodajo držav članic v zvezi z ranljivimi odraslimi osebami in varstvenimi ukrepi, ki jih zadevajo; poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe in pobude, da bi vsem ljudem na svojem ozemlju zagotovile zadostne in lahko dostopne informacije o nacionalni zakonodaji ter o razpoložljivih storitvah na področju varstva ranljivih odraslih oseb;
9. obžaluje, da se Komisija ni odzvala na poziv Parlamenta, naj Parlamentu in Svetu pravočasno predloži poročilo, v katerem naj bi bile navedene težave in najboljše prakse pri uporabi Haaške konvencije ter predlagani ukrepi Unije, ki bi dopolnjevali konvencijo ali določali, kako jo je treba uporabljati; meni, da bi bilo mogoče v tem poročilu izpostaviti praktične težave, s katerimi se sooča Komisija pri zbiranju informacij o uporabi Haaške konvencije;
10. naroči Komisiji, naj Evropskemu parlamentu in Svetu na podlagi člena 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije pred 31. marcem 2018 pošlje predlog uredbe o okrepitvi sodelovanja med državami članicami in izboljšanju priznavanja in izvrševanja odločb po samem zakonu v zvezi z varstvom ranljivih odraslih oseb in pooblastili v primeru nezmožnosti, ki upošteva priporočila v prilogi;
11. potrjuje, da ta priporočila spoštujejo temeljne pravice in načelo subsidiarnosti; v zvezi s tem poudarja, da je treba med najboljšimi nacionalnimi praksami upoštevati izkušnje lokalnih skupnosti in organov;
12. je mnenja, da zahtevani predlog ne bo imel nobenih finančnih posledic za Unijo;
13. naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo in spremljajoča podrobna priporočila Komisiji in Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.
PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJEPRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA
A. NAČELA IN CILJI PREDLOGA
1. Spodbujanje širjenja informacij o upravnih in sodnih odločbah v zvezi z ranljivimi odraslimi osebami, za katere veljajo varstveni ukrepi iz Haaške konvencije z dne 13. januarja 2000 o mednarodnem varstvu odraslih oseb, ter lažji pretok, priznavanje in izvrševanje teh odločb.
2. Oblikovanje nacionalnih zbirk podatkov ali registrov, v katerih bodo na eni strani zabeležene upravne in sodne odločbe z varstvenimi ukrepi za ranljive odrasle osebe, in na drugi strani s pooblastili v primeru nezmožnosti, kjer ta obstajajo, da bi zagotovili pravno varnost ter pristojnim upravam in sodiščem omogočili lažji pretok in hitrejši dostop do informacij o pravnem položaju oseb, za katere velja določen varstveni ukrep.
3. Oblikovanje posebnih in ustreznih ukrepov za spodbujanje sodelovanja med državami članicami, ki temeljijo na orodjih iz Haaške konvencije, predvsem vzpostavitev osrednjih organov, ki bi bili odgovorni za lažje komuniciranje med pristojnimi organi držav članic ter usklajevanje prenosov in izmenjav informacij o upravnih in sodnih odločbah v zvezi z osebami, za katere veljajo varstveni ukrepi.
4. Zagotavljanje izmenjave informacij o stanju varstva ranljivih odraslih oseb med državami članicami ter dostopa do zbirk podatkov in registrov o varstvenih ukrepih in pooblastilih v primeru nezmožnosti, ki dosledno zagotavljata spoštovanje načela o varstvu zaupnosti in osebnih podatkov zadevnih odraslih oseb.
5. Oblikovanje enotnih obrazcev Unije za spodbujanje širjenja informacij o upravnih in sodnih odločbah v zvezi z ranljivimi odraslimi osebami ter za pretok, priznavanje in izvrševanje teh odločb. Komisija bi se lahko zgledovala po vzorčnih obrazcih, ki jih je priporočila posebna diplomatska komisija Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu na zasedanju o varstvu odraslih oseb, ki je potekalo septembra in oktobra 1999.
6. Priznavanje pravice vsake osebe, ki ji je zaupano varstvo ranljive odrasle osebe ali njenega premoženja, da od pristojnih organov v razumnem času pridobi potrdilo, v katerem so navedene njene sposobnosti in pooblastila, ki so ji bila zaupana in ki so veljavna v vseh državah članicah.
7. Spodbujanje priznavanja varstvenih ukrepov po samem zakonu, ki so jih sprejeli organi ene države članice, v drugih državah članicah, ne da bi vplivali na uvedbo, izjemoma in v skladu s členoma 3 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pravnih jamstev za zaščito pravnega reda v zaprošenih državah, ki tem državam omogočajo, da ne priznavajo in ne izvršujejo zadevnih ukrepov.
8. Spodbujanje izvajanja varstvenih ukrepov, ki so jih sprejeli organi ene države članice, v drugih državah članicah, ne da bi bilo treba te ukrepe razglasiti za izvršljive.
9. Spodbujanje posvetovanja in sodelovanja med državami članicami v primeru, ko bi lahko izvrševanje odločbe, ki jo predvidijo organi ene države članice, imelo logistične in finančne posledice za drugo državo članico, da bi si ti državi članici lahko razdelili stroške, povezane z varstvenim ukrepom. Posvetovanje in sodelovanje morata vedno potekati v prid ranljive odrasle osebe in ob spoštovanju njenih temeljih pravic. Ustrezni organi lahko pristojnemu upravnemu ali sodnemu organu predložijo nadomestne ukrepe, če je končna odločitev v pristojnosti slednjega.
10. Oblikovanje enotnih obrazcev za pooblastilo v primeru nezmožnosti, da bi zainteresirane osebe, katerih informirano privolitev bi morali preveriti pristojni organi, pogosteje uporabljale ta pooblastila ter da bi spodbudili njihov pretok, priznavanje in izvrševanje..
B. PREDLAGANI UKREPI
1. naroči Komisiji, naj Evropskemu parlamentu in Svetu na podlagi člena 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije do 31. marca 2018 pošlje predlog uredbe o okrepitvi sodelovanja med državami članicami in izboljšanju priznavanja in izvrševanja odločb v zvezi z varstvom ranljivih odraslih oseb in pooblastili v primeru nezmožnosti.
OBRAZLOŽITEV
I. Uvod
Ranljive odrasle osebe so fizične osebe, ki so stare 18 let ali več in so začasno ali stalno nezmožne skrbeti zase ali za svoje premoženje. Večina ranljivih oseb je starostnikov, za katere je bolj verjetno, da bodo izgubili svoje sposobnosti zaradi bolezni, povezanih s starostjo. Poleg tega se zaradi demografskih sprememb v Evropi število ranljivih odraslih oseb eksponentno povečuje.
Vse države članice Unije imajo svoj pravni okvir z različnimi orodji za varstvo ranljivih odraslih oseb. Prosto gibanje oseb predstavlja enega pravnih temeljev Unije. Osebe, za katere veljajo varstveni ukrepi v eni od držav Unije ali za katere bi ti potencialno lahko veljali, se lahko preselijo v drugo državo članico. Premoženje teh oseb je lahko razporejeno po več državah članicah.
Kljub temu danes znotraj Evropske unije ni nobenega enotnega pravnega okvira, ki bi omogočal ustrezno varstvo ranljivih odraslih oseb v čezmejnem okolju. Ta okoliščina lahko odrasle osebe ovira pri uveljavljanju pravice do svobode gibanja in oteži varstvo njihovega premoženja. Odprava te pravne vrzeli bi ranljivim odraslim osebam omogočila, da v celoti izkoristijo prednosti načel prostega gibanja in bivanja, namesto da se morajo soočati z možnimi težavami v zvezi svojim varstvom ali varstvom svojega premoženja.
Nikakor ne gre za uskladitev varstvenih ukrepov posameznih držav članic, katerih sprejetje je v izključni odgovornosti teh držav, ampak za oblikovanje sklopa pravnih pravil, ki bi organom držav članic omogočila lažje priznavanje in izvrševanje odločb, sprejetih v eni od držav članic Unije, ter bi okrepila sodelovanje med državami članicami na tem področju. Poleg tega je treba vzpostaviti mehanizme, ki bi omogočili lažji pretok in priznavanje pooblastil v primeru nezmožnosti v vseh državah članicah v skladu z zakonodajo posameznih držav članic.
II. Haaška konvencija z dne 13. januarja 2000 o varstvu odraslih oseb
Na mednarodni ravni ima največjo veljavo Haaška konvencija z dne 13. januarja 2000, ki vsebuje pravila mednarodnega zasebnega prava na področju varstva odraslih oseb. Poročevalka meni, da ta konvencija vsebuje sklop pravil za reševanje čezmejne problematike v zvezi z ranljivimi odraslimi osebami. Kljub temu z zaskrbljenostjo ugotavlja, da jo je šestnajst let po sprejetju podpisalo le devet držav, ratificiralo pa le sedem.
Ne glede na razloge za tako nizko stopnjo ratifikacije je varstvo ranljivih odraslih oseb v čezmejnem okolju Evropske unije zato oslabljeno in ogroženo. Poročevalka v zvezi s tem meni, da je treba pri zagotavljanju varstva ranljivih odraslih oseb v čezmejnem okolju zaradi učinkovitosti nujno ukrepati na ravni Unije.
Ukrepi Unije na tem področju morajo biti v vsakem primeru skladni s Haaško konvencijo z dne 13. januarja 2000. Da bi upoštevali načelo subsidiarnosti, je cilj predvsem organom držav članic omogočiti lažje širjenje, priznavanje in izvrševanje varstvenih ukrepov za ranljive odrasle osebe ter okrepiti komunikacijo in sodelovanje med državami članicami. Omogočiti je treba tudi lažje širjenje in priznavanje pooblastil v primeru nezmožnosti.
Poleg tega morajo ukrepi Unije temeljiti na načelih in ciljih iz drugih mednarodnih instrumentov, kot je Konvencija OZN z dne 13. decembra 2006 o pravicah invalidov, katere podpisnica je tudi Evropska unija. Temeljiti morajo tudi na priporočilih Odbora ministrov Sveta Evrope o varstvu poslovno nesposobnih odraslih oseb ter o stalni pooblaščenosti in vnaprej izraženi volji za primer poslovne nesposobnosti.
III. Priznavanje in izvrševanje odločb o varstvenih ukrepih po samem zakonu in uvedba mehanizmov za lažje priznavanje pooblastil v primeru nezmožnosti
Glavni cilj predvidene uredbe bi moral biti lažje priznavanje in izvrševanje varstvenih ukrepov, sprejetih v eni državi članici, v vsej Uniji, zato poročevalka predlaga, da se odpravi zahteva glede eksekvature za ukrepe, sprejete v državah članicah Unije. Ta odprava bo zagotovo prispevala k zmanjšanju pravnih stroškov in čustvenih naporov za ranljive odrasle osebe, ki imajo težave v čezmejnem okolju, ter k večji pravni varnosti.
Pri varstvenih ukrepih gre zlasti za ukrepe iz člena 3 Haaške konvencije, v katerem so omenjeni ukrepi glede določitve nezmožnosti in uvedbe sistema varstva; varstva odraslih oseb s strani sodnih ali upravnih organov; skrbništva, varuštva in podobnih institucij; imenovanja in nalog oseb ali organov, ki so odgovorni za odraslo osebo ali njeno premoženje, jo zastopajo ali ji pomagajo; namestitve odrasle osebe v zavod ali drug kraj, kjer se lahko zagotovi varstvo, upravljanje, ohranjanje premoženja odrasle osebe ali razpolaganje z njim; ter odobritve posebne intervencije za varstvo odrasle osebe ali njenega premoženja.
Da bi omogočili lažje priznavanje in izvrševanje ukrepov, ki so bili sprejeti v drugi državi članici Unije, po samem zakonu ter povečali pravno varnost, poročevalka predlaga, da se oblikujejo enotni obrazci za Evropsko unijo in potrdilo, ki ga lahko na zahtevo pridobi vsaka oseba, ki ji je bilo zaupano varstvo ranljive osebe ali njenega premoženja. V tem potrdilu bi bila navedena sposobnost te osebe in pooblastila, ki so ji jih zaupali nacionalni organi, uporabljalo pa bi se lahko pred pristojnimi organi vseh držav članic. Evropska komisija bi se lahko pri pripravi teh dokumentov zgledovala po drugih obrazcih, ki že obstajajo na evropski ravni, in po vzorčnih obrazcih, ki jih je predlagala posebna diplomatska komisija o varstvu odraslih oseb, ki se je sestala septembra in oktobra 1999.
Poročevalka meni, da bi morali biti razlogi, ki jih lahko organi zaprošene države navedejo pri zavrnitvi priznavanja in izvrševanja varstvenega ukrepa, ki so ga sprejeli organi druge države članice, zelo omejeni, in sicer predvsem na varstvo javnega redu v zaprošeni državi.
Poleg tega poročevalka meni, da je treba spodbujati priznavanje in izvrševanje pooblastil v primeru nezmožnosti, zato predlaga oblikovanje enotnih obrazcev. Ti bi organom drugih držav članic omogočili lažje razumevanje in sprejemanje pooblastil v primeru nezmožnosti. Poročevalka se popolnoma zadeva, da je uvedba pooblastila v primeru nezmožnosti v domači zakonodaji držav članic izključno v njihovi pristojnosti. Kljub temu meni, da bi njegova uvedba spodbudila samoodločanje odraslih oseb, zato bi jo bilo treba spodbujati. V vsakem primeru bi bilo treba posebno pozornost nameniti temu, da najbolj prikrajšane ranljive odrasle osebe zaradi svojega stanja niso diskriminirane. Uvedba te ureditve v vseh državah članicah bi omogočila lažji pretok in priznavanje pooblastil v primeru nezmožnosti v skladu z zakonodajo druge države članice.
IV. Komunikacija in sodelovanje med organi držav članic
Poročevalka meni, da je za zagotavljanje boljšega varstva ranljivih odraslih oseb v čezmejnem okolju bistveno, da se izboljšata komunikacija in sodelovanje med organi držav članic. Imenovanje osrednjega organa v vsaki državi članici, kot je bil predviden v Haaški konvenciji, bi lahko v veliki meri prispevalo k doseganju tega cilja. Ti osrednji organi bi spodbujali in lajšali komunikacijo med pristojnimi organi držav ter izmenjavo informacij o ranljivih odraslih osebah, vključno z informacijami o veljavni zakonodaji njihove države. Obstoj teh osrednjih organov upravnim in sodnim organom držav članic ne bi smel preprečiti neposrednega komuniciranja, če bi se jim takšno komuniciranje zdelo učinkovitejše.
Dostop do informacij o ranljivih osebah je pogosto zapleten, kar še posebej velja v primeru ranljivih oseb v čezmejnem okolju. Poročevalka zaradi lažjega dostopa do teh informacij predlaga, da se v vsaki državi članici vzpostavijo zbirke podatkov ali registri o upravnih in sodnih odločbah, ki določajo varstvene ukrepe za ranljive odrasle osebe in pooblastila v primeru nezmožnosti.
Dostop do teh zbirk podatkov in registrov bi moral biti omejen. Zagotoviti je treba ustrezno zaupnost teh registrov, zato bi bilo treba uvesti mehanizme, s katerimi bi zagotovili, da je dostop do informacij v teh registrih omejen na nekatere kategorije posameznikov in da se omogoči le v ustrezno utemeljenih primerih. Vzpostavitev teh zbirk podatkov ali registrov v vseh državah članicah naj bi omogočila lažjo komunikacijo in sodelovanje med osrednjimi organi. Slednjim bi bilo treba zagotoviti pravico do dostopa do zbirk podatkov, da bi lahko učinkovito opravljali svoje naloge.
Nekateri varstveni ukrepi organov države članice v zvezi z ranljivimi odraslimi osebami bi lahko imeli logistične in finančne posledice za drugo državo članico, kar zlasti velja za namestitev odrasle osebe v zavod v drugi državi članici. Poročevalka meni, da bi bilo v teh primerih treba vzpostaviti mehanizme sodelovanja med organi posameznih držav, da bi se lahko dogovorili o možnosti delitve stroškov v zvezi s tem varstvenim ukrepom. Primarni cilj organov bi moralo biti varstvo interesov ranljivih oseb, zato bi lahko pristojnemu organu predlagali nadomestne ukrepe, slednji pa bi imel pri tem vprašanju zadnjo besedo.
INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
|
Datum sprejetja |
23.3.2017 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
20 0 2 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Max Andersson, Joëlle Bergeron, Marie-Christine Boutonnet, Jean-Marie Cavada, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Mary Honeyball, Sajjad Karim, Sylvia-Yvonne Kaufmann, António Marinho e Pinto, Jiří Maštálka, Emil Radev, Julia Reda, Pavel Svoboda, Tadeusz Zwiefka |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Isabella Adinolfi, Daniel Buda, Angelika Niebler, Virginie Rozière, Rainer Wieland |
||||
|
Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Eugen Freund, Maria Noichl |
||||
POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU
|
20 |
+ |
|
|
PPE S&D
ALDE GUE/NGL Verts/ALE EFDD |
Daniel Buda, Angelika Niebler, Emil Radev, Pavel Svoboda, Rainer Wieland, Tadeusz Zwiefka Eugen Freund, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Mary Honeyball, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Maria Noichl, Virginie Rozière Jean-Marie Cavada, António Marinho e Pinto Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Jiří Maštálka Max Andersson, Julia Reda Isabella Adinolfi, Joëlle Bergeron |
|
|
0 |
- |
|
|
|
|
|
|
2 |
0 |
|
|
ECR ENL |
Sajjad Karim Marie-Christine Boutonnet |
|
Uporabljeni znaki:
+ : za
- : proti
0 : vzdržani