Poročilo - A8-0202/2017Poročilo
A8-0202/2017
Evropski parlament

POROČILO o gradnikih kohezijske politike EU po letu 2020

24.5.2017 - (2016/2326(INI))

Odbor za regionalni razvoj
Poročevalka: Kerstin Westphal


Postopek : 2016/2326(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A8-0202/2017
Predložena besedila :
A8-0202/2017
Razprave :
Glasovanja :
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o gradnikih kohezijske politike EU po letu 2020

(2016/2326(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti njenega člena 3, in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti njenih členov 4, 162, od 174 do 178 in 349,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (v nadaljnjem besedilu: uredba o skupnih določbah)[1],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in o posebnih določbah glede cilja „naložbe za rast in delovna mesta“ ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006[2],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1081/2006[3],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“ iz Evropskega sklada za regionalni razvoj[4],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1302/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 1082/2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), kar zadeva razjasnitev, poenostavitev in izboljšanje ustanavljanja in delovanja takih združenj[5],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1300/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006[6],

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020[7],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002[8],

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. septembra 2016 z naslovom Vmesni pregled/revizija večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 – Proračun EU, usmerjen v rezultate (COM(2016)0603),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. decembra 2015 z naslovom Vlaganje v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov (COM(2015)0639),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o naložbah v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov: ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah[9],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o evropskem teritorialnem sodelovanju – najboljša praksa in inovativni ukrepi[10],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2016 o hitrejšem izvajanju kohezijske politike[11],

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 21. januarja 2010 o evropski strategiji za Podonavje[12], z dne 6. julija 2010 o strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja in vlogi makroregij v prihodnji kohezijski politiki[13], z dne 28. oktobra 2015 o strategiji EU za jadransko-jonsko regijo[14] in z dne 13. septembra 2016 o strategiji EU za alpsko regijo[15],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2016 o sinergijah za inovacije: evropski strukturni in investicijski skladi, program Obzorje 2020 ter drugi evropski inovacijski skladi in programi EU[16],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2016 o novih orodjih teritorialnega razvoja v kohezijski politiki za obdobje 2014–2020: celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost[17],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2015 z naslovom Na poti k poenostavljeni in v uspešnost usmerjeni kohezijski politiki za obdobje 2014–2020[18],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o naložbah za delovna mesta in rast: spodbujanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v Uniji[19],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o mestni razsežnosti politik EU[20],

–  ob upoštevanju sporočil Komisije in svojih resolucij o najbolj oddaljenih regijah, zlasti resolucije z dne 18. aprila 2012 o vlogi kohezijske politike v najbolj oddaljenih regijah Evropske unije v okviru strategije Evropa 2020[21] in resolucije z dne 26. februarja 2014 o čim boljšem izkoriščanju potenciala najbolj oddaljenih regij z ustvarjanjem sinergije med strukturnimi skladi in drugimi programi Evropske unije[22],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. oktobra 2015 o kohezijski politiki in pregledu strategije Evropa 2020[23],

–  ob upoštevanju sklepov in priporočil iz poročila skupine na visoki ravni za spremljanje poenostavitve za upravičence do evropskih strukturnih in investicijskih skladov,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o posebnem poročilu Evropskega računskega sodišča iz leta 2016 št. 31 z naslovom Poraba vsaj enega evra od petih iz proračuna EU za podnebne ukrepe: delo, ki poteka, je ambiciozno, vendar obstaja resno tveganje, da cilj ne bo dosežen, ki so bili sprejeti 21. marca 2017,

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 15. decembra 2015 glede razlage člena 349 PDEU,

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 19/2016: Izvrševanje proračuna EU s finančnimi instrumenti – izkušnje, pridobljene v programskem obdobju 2007–2013,

–  ob upoštevanju poročila Evropske komisije z dne 22. februarja 2016 o dopolnjevanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter Evropskega sklada za strateške naložbe za zagotavljanje usklajevanja, sinergij in dopolnjevanja,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenja Odbora za proračun (A8-0202/2017),

A.  ker kohezijska politika EU izhaja iz PEU in PDEU ter izraža solidarnost EU kot enega od temeljnih načel Unije, in sicer z uresničevanjem cilja iz pogodb za zmanjševanjem regionalnih razlik ter spodbujanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v vseh regijah EU;

B.  ker se je po letu 2008 delovanje EU kot „orodja za konvergenco“ zaustavilo, zaradi česar so se povečale razlike državami članicami v znotraj njih, poglobile pa so se tudi socialne in gospodarske neenakosti v EU; želi poudariti, da je kohezijska politika na evropski ravni zelo učinkovita, zlasti pri spodbujanju različnih oblik ozemeljskega sodelovanja, zato z ekonomskega, socialnega in ozemeljskega vidika ostaja izredno pomembna politika, ki združuje posebne potrebe posameznega ozemlja in prednosti EU ter zagotavlja lokalne oprijemljive rezultate v korist vseh državljanov;

C.  ker kohezijska politika ostaja glavna, izredno uspešna in cenjena naložbena in razvojna politika na ravni EU za trajnostno ustvarjanje novih delovnih mest ter pametno, trajnostno in vključujočo rast in konkurenčnost po letu 2020, zlasti glede na strm upad javnih in zasebnih naložb v mnogih državah članicah in posledice globalizacije; želi opomniti, da ima kohezijska politika ključno vlogo ter se je izkazala za zelo odzivno na makroekonomske omejitve;

D.  ker je bila zadnja reforma kohezijske politike leta 2013 obsežna in vsebinska, pri čemer je bila politika po eni strani preusmerjena v pristop, temelječ na rezultatih, tematski osredotočenosti, učinkovitosti in uspešnosti, po drugi pa na načelih, kot so partnerstvo, upravljanje na več ravneh, pametna specializacija in lokalni pristopi;

E.  ker je prenovljena kohezijska politika privedla do postopne preusmeritve od velikih projektov, povezanih z infrastrukturo, k spodbujanju gospodarstva, temelječega na znanju in inovacijah;

F.  ker bi bilo treba ta načela ohraniti in utrditi po letu 2020, da se zagotovi kontinuiteta, prepoznavnost, pravna varnost, dostopnost in preglednost izvajanja politike;

G.  ker je za uspešnost kohezijske politike po letu 2020 bistveno zmanjšati upravno breme za njene upravičence in upravne organe, našli pravo mero med usmerjenostjo politike k rezultatom ter ravnjo preverjanj in kontrol, da bi se povečala sorazmernost, uvesti razlikovanje pri izvajanju programov ter poenostaviti pravila in postopke, saj dojema kot preveč kompleksna;

H.  ker ti elementi, skupaj s celostnimi pristopom politike in načelom partnerstva, ponazarjajo dodano vrednost kohezijske politike;

I.  ker kohezijske politike EU ne smejo oslabiti vse večje omejevanje proračuna EU in nacionalnih proračunov ter posledice izstopa Združenega kraljestva; zato obe pogajalski strani poziva, naj preučita prednosti in slabosti, da bi Združeno kraljestvo še naprej sodelovalo v programih evropskega teritorialnega sodelovanja;

J.  ker se v okviru kohezijske politike že obravnavajo zelo različni izzivi, povezani z uresničevanjem njenih ciljev v skladu s pogodbama, in ni mogoče pričakovati, da bi se lahko z enakimi ali celo manjšimi proračunskimi sredstvi soočili z vsemi novimi izzivi, s katerimi se bo EU soočala po letu 2020, čeprav bi lahko bil vpliv večji, če bi državam članicam, regijam in mestom omogočili večjo prožnost pri podpiranju novih političnih izzivov;

Dodana vrednost kohezijske politike EU

1.  močno nasprotuje vsem možnim potekom dogodkom za EU-27 do leta 2025, ki so navedeni v beli knjigi o prihodnosti Evrope, pri čemer bi se zmanjšala prizadevanja EU v zvezi s kohezijsko politiko; poziva Komisijo, naj namesto tega predstavi obsežen zakonodajni predlog za trdno in učinkovito kohezijsko politiko po letu 2020;

2.  poudarja, da lahko dosežemo rast ter regionalno, gospodarsko in socialno zbliževanje samo z dobrim upravljanjem, sodelovanjem, vzajemnim zaupanjem in učinkovitim vključevanjem partnerjev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, kot to določa načelo partnerstva (člen 5 uredbe o skupnih določbah); ponavlja, da deljeno upravljanje kohezijske politike EU zagotavlja edinstveno orodje, s katerim lahko Unija neposredno obravnava skrbi državljanov v zvezi z notranjimi in zunanjimi izzivi; meni, da je deljeno upravljanje, ki temelji na načelu partnerstva, upravljanju na več ravneh in usklajevanju različnih upravnih ravni, zagotavlja večje prevzemanje odgovornosti za izvajanje politike med vsemi vključenimi deležniki;

3.  poudarja, da ima kohezijska politika in z njo povezane izkušnje, ki jih lahko pridobijo upravni organi, upravičenci in deležniki, spodbujevalni učinek; meni, da ima kohezijska politika pomemben horizontalni in medsektorski pristop ter kot kot pametna, trajnostna in vključujoča politika zagotavlja okvir za mobilizacijo in usklajevanje nacionalnih in podnacionalnih akterjev ter njihovo neposredno vključevanje v sodelovanje pri doseganju prednostnih nalog EU s sofinanciranimi projekti; zato poziva k optimalnem usklajevanju in sodelovanju z generalnimi direktorati Evropske komisije, ki so pristojni za kohezijsko politiko, in drugimi generalnimi direktorati, pa tudi z ministrstvi ter regionalnimi/lokalnimi organi;

4.  obžaluje pozno sprejetje več operativnih programov in pozno določitev organov upravljanja v nekaterih državah članicah v sedanjem programskem obdobju; pozdravlja prve znake pospešenega izvajanja operativnih programov, opažene v letu 2016; poziva Komisijo, naj nadaljuje delo projektne skupine za boljše izvajanje, da bi podpirala izvajanje in opredelila razloge za zamudo pri izvajanju, ter naj predlaga praktične smernice in ukrepe, da bi se takšnim težavam in zamudam izognili v naslednjem programskem obdobju; močno spodbuja vse vključene akterje, si še naprej prizadevajo za izboljšanje in pospešitev izvajanja dejavnosti, ne da bi povzročali nastanek ozkih grl;

5.  je seznanjen s pomanjkljivostmi v sistemu za finančno načrtovanje in izvajanje, ki so povzročile nezaslišano kopičenje neporavnanih računov in zahtevkov, ki so se iz prejšnjega večletnega finančnega okvira prenesli v sedanjega; poziva Komisijo, naj pripravi strukturirano rešitev, da bi te težave odpravili pred koncem sedanjega večletnega finančnega okvira in tako preprečili njihovo širjenje v prihodnji večletni finančni okvir; poudarja, da mora raven odobritev za plačila ustrezati obveznostim iz preteklosti, zlasti proti koncu obdobja, ko so zahteve držav članic po plačilih bistveno višje;

6.  priznava, da je v nekaterih državah članicah načelo partnerstva privedlo do tesnejšega sodelovanja z regionalnimi in lokalnimi organi, da pa še vedno obstajajo možnosti za izboljšave glede dejanskega in zgodnjega vključevanja vseh deležnikov, tudi predstavnikov civilne družbe, da bi zagotovili večjo odgovornost in prepoznavnost pri izvajanju kohezijske politike brez povečanja upravnih bremen ali ustvarjanja zamud; poudarja, da bi morali biti deležniki še naprej vključeni v skladu s pristopom upravljanja na več ravneh; meni, da bi bilo treba v prihodnje načelo partnerstva in kodeks ravnanja dodatno okrepiti, denimo z uvedbo jasnih minimalnih zahtev glede partnerskega sodelovanja;

7.  poudarja, da so regionalne razlike, razlike v konkurenčnosti in socialne neenakosti še vedno precejšnje, čeprav je kohezijska politika ublažila posledice nedavne gospodarske in finančne krize v EU ter posledice varčevalnih ukrepov; poziva k okrepljenim prizadevanjem za zmanjšanje obstoječih razlik in preprečevanje nastajanja novih razlik v vseh tipih regij, pri čemer je treba ohraniti in utrditi podporo regijam, da bi spodbudili odgovornost vseh regij za politiko ter dosegli cilje EU na ozemlju celotne Unije; meni, da je treba pri tem več pozornosti nameniti zagotovitvi, da bodo regije bolj odporne na nenadne pretrese;

8.  poudarja, da se na podlagi vsakršnega teritorialnega sodelovanja, tudi v okviru makroregionalnih strategij, s potencialom, ki še ni v celoti izkoriščen, prenaša koncept čezmejnega političnega sodelovanja in usklajevanja regij in državljanov v EU; poudarja, da je kohezijska politika pomembna za obravnavanje izzivov, s katerimi se soočajo otoki, čezmejne regije in najbolj oddaljene in redko poseljene severne regije, v skladu s členom 174 PDEU, najbolj oddaljene regije v skladu s členoma 349 in 355 PDEU, ki imajo poseben status, njihova posebna orodja in financiranje pa bi bilo treba ohraniti tudi po letu 2020, in obrobne regije;

9.  meni, da je evropsko teritorialno sodelovanje eden od pomembnih ciljev kohezijske politike v obdobju 2014–2020, ki zagotavlja pomembno dodano vrednost pri uresničevanju ciljev EU, spodbuja solidarnost med regijami EU in njihovimi sosedami ter spodbuja izmenjavo izkušenj in prenos dobrih praks, denimo v okviru standardiziranih dokumentov; poudarja, da je treba ohraniti čezmejno, nadnacionalno in medregijsko sodelovanje v okviru krepitve teritorialne kohezije v skladu s členom 174 PDEU; meni, da bi moralo ostati pomemben instrument tudi v obdobju po letu 2020; vendar poudarja, da sedanja proračunska sredstva za evropsko teritorialno sodelovanje ne ustrezajo velikim izzivom, s katerimi se soočajo programi Interreg, ter ne podpirajo učinkovito čezmejnega sodelovanja; zato poziva k znatnemu povečanju proračuna za evropsko teritorialno sodelovanje v naslednjem programskem obdobju;

10.  poudarja, da je sedanji program sodelovanja za evropske javne organe Interreg Europe pomemben za spodbujanje izmenjave izkušenj in prenosa dobrih praks; predlaga povečanje možnosti financiranja v naslednjem programskem obdobju Interreg Europe po letu 2020, da bi omogočili naložbe v pilotne in predstavitvene projekte, pri čemer bi upoštevali tudi sodelovanje deležnikov iz vse Evrope;

Struktura kohezijske politike po letu 2020: kontinuiteta in možnosti za izboljšanje

11.  poudarja, da se je s sedanjo kategorizacijo regij, uvedbo reform, kot je tematska osredotočenost, ter okvirom uspešnosti izkazal pomen kohezijske politike; poziva Komisijo, naj predstavi predloge, kako doseči večjo prožnost pri izvajanju proračuna EU kot celote; meni, da je v zvezi s tem zanimiva opcija oblikovanje rezerve za reševanje večjih nepredvidenih dogodkov v programskem obdobju ter za omogočanje reprogramiranja operativnih programov, da bi naložbe evropskih strukturnih in investicijskih skladov prilagajali glede na nove potrebe v posameznih regijah, ter za soočanje s posledicami globalizacije na regionalni in lokalni ravni, kar pa naj ne bi negativno vplivalo na naložbe v okviru kohezijske politike ali na strateško usmeritev, dolgoročne cilje in gotovost načrtovanja večletnih programov za regionalne in lokalne organe;

12.  priznava pomen predhodnih pogojev, zlasti za raziskovalne in inovacijske strategije za pametno specializacijo (RIS3), ki še naprej podpirajo strateško programiranje evropskih strukturnih in investicijskih skladov in so privedle do večje usmerjenosti v uspešnost; ugotavlja, da predhodni pogoji evropskim strukturnim in investicijskim skladom omogočajo učinkovito podpiranje ciljev strategije EU po letu 2020, brez poseganja v doseganje ciljev kohezijske politike iz Pogodbe;

13.  poudarja, da mora obstajati vzajemna in uravnotežena povezanost med kohezijsko politiko in procesi ekonomskega upravljanja v evropskem semestru za vse vključene deležnike; meni, da bi bilo za evropski semester koristno večje priznavanje teritorialne razsežnosti, tj. da bi bilo treba najti pravo mero med ekonomskim upravljanjem in cilji kohezijske politike (ekonomska, socialna in teritorialna kohezija, trajnostna rast, delovna mesta in varstvo okolja);

14.  meni, da bi bilo treba nacionalne prispevke za sofinanciranje projektov, ki jih bo podpirala kohezijska politika po letu 2020, izključiti iz izračuna primanjkljaja v skladu s Paktom za stabilnost in rast, saj so sredstva kohezijske politike namenjena spodbujanju naložb, rasti in zaposlovanja v EU;

15.  poudarja, da je za pravočasno in uspešno izvajanje kohezijske politike ter konvergenco k višjim standardom bistveno povečanje upravnih zmogljivosti za načrtovanje ter tudi krepitev nacionalnih in regionalnih agencij za podpiranje vlaganja na področju programiranja, izvajanja in ocenjevanja operativnih programov ter kakovosti strokovnega usposabljanja v državah članicah in regijah; v zvezi s tem poudarja, da je pomembna pobuda Taiex Regio Peer 2 Peer, ki izboljšuje upravno in institucionalno zmogljivost in prinaša boljše rezultate naložb EU;

16.  poudarja, da je treba poenostaviti splošni sistem upravljanja kohezijske politike na vseh ravneh upravljanja ter s tem olajšati načrtovanje, upravljanje in vrednotenje operativnih programov, da bo bolj dostopen, prilagodljiv in učinkovit; v zvezi s tem poudarja, da se je treba boriti proti pojavu čezmernega prenašanja zakonodaje v državah članicah; poziva Komisijo, naj poveča možnosti za e-kohezijo in posebne vrste stroškov, kot so standardne lestvice stroškov na enoto in pavšalni zneski v okviru uredbe o skupnih določbah, in naj uvede digitalno platformo ali sisteme vse na enem mestu z informacijami za prosilce in upravičence; podpira sklepe in priporočila, ki jih je sprejela skupina na visoki ravni za spremljanje poenostavitve za upravičence do evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ter poziva države članice k izvajanju teh priporočil;

17.  poziva Komisijo, naj razmisli o rešitvah v skladu z načelom sorazmernosti in razlikovanja pri izvajanju programov, ki bi temeljile na tveganju, objektivnih merilih in pozitivnih spodbudah za programe, njihovih lestvicah in upravni zmogljivosti, zlasti glede večslojnosti revizij, s poudarkom na boju proti nepravilnostih, tj. goljufijam in korupciji, in števila pregledov, da bi dosegli boljšo usklajenost kohezijske politike, politike konkurence in drugih področij politike Unije, zlasti pravil o državni pomoči, ki veljajo za evropske strukturne in investicijske sklade, ne pa tudi za Evropski sklad za strateške naložbe in Obzorje 2020, pa tudi glede možnosti enotnega sklopa pravil za vse evropske strukturne in investicijske sklade, da bi bilo financiranje učinkovitejše in da bi se upoštevale posebnosti vsakega sklada;

18.  poziva Komisijo, naj z namenom dejanske poenostavitve in v skladu z organi upravljanja nacionalnih in regionalnih programov pripravi izvedljiv načrt za razširitev sistema poenostavljenega obračunavanja na ESRR, tudi v skladu z določbami predlagane uredbe, ki spreminja finančna pravila, ki se uporabljajo za proračun, t. i. uredbe omnibus;

19.  meni, da bi morala biti nepovratna sredstva še naprej podlaga za financiranje kohezijske politike; vendar opaža čedalje večjo vlogo finančnih instrumentov; poudarja, da imajo lahko posojila, lastniški kapital in jamstva dopolnilno vlogo, uporabljati pa jih je treba previdno in na podlagi ustrezne predhodne ocene, in da je treba nepovratna sredstva dopolniti le v primeru, ko se izkaže, da imajo takšni finančni instrumenti dodano vrednost in da bi lahko imeli učinek vzvoda, pri čemer je treba upoštevati razlike med regijami ter raznolikost praks in izkušenj;

20.  poudarja, da je pomembno, da Komisija, Evropska investicijska banka in države članice lokalnim in regionalnim organom nudijo pomoč pri inovativnih finančnih instrumentih prek platform, kot je platforma fi-compass, ali s spodbudami za upravičence, ter opozarja, da ti instrumenti niso primerni za vse oblike posegov v okviru kohezijske politike; meni, da bi morale imeti vse regije možnost na prostovoljni osnovi in v skladu s svojimi potrebami odločati o izvajanju finančnih instrumentov, vendar nasprotuje kvantitativnim in zavezujočim ciljem glede uporabe finančnih instrumentov ter poudarja, da vse pogostejša uporaba finančnih instrumentov ne bi smela privesti do zmanjšanja splošnega proračuna EU;

21.  poziva Komisijo, naj zagotovi boljšo sinergijo med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi ter drugimi skladi in programi Unije, vključno z Evropskim skladom za strateške naložbe, pa tudi komuniciranje o njih, ter olajša izvajanje operacij, ki se financirajo iz več skladov; poudarja, da Evropski sklad za strateške naložbe ne bi smel ogrožati strateške usklajenosti in teritorialne koncentracije, dolgoročna perspektiva načrtovanja kohezijske politike ne bi smela nadomestiti ali izriniti nepovratnih sredstev ter imeti cilj nadomestiti ali zmanjšati proračun tega sklada; vztraja, da morajo viri sklada zagotavljati resnično dodatnost; poziva, naj se določijo jasne meje med Evropskim skladom za strateške naložbe in kohezijsko politiko ter zagotovijo možnosti za njuno kombinirano in poenostavljeno uporabo, ne da bi se ju pomešalo, s čimer bi lahko postala struktura financiranja privlačnejša, da bi na ta način zagotovili optimalno porabo omejenih sredstev EU; meni, da je treba uskladiti pravila za operacije, ki se financirajo iz več skladov, potrebna pa je tudi jasna komunikacijska strategija o obstoječih možnostih financiranja; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem razvije nabor orodij za upravičence;

22.  poziva Komisijo, naj razmisli o razvoju nabora dodatnih kazalnikov, s katerimi bi dopolnili kazalnik BDP, ki ostaja poglavitni zakonit in zanesljiv način za pravično dodeljevanje sredstev evropskih strukturnih in investicijskih skladov; meni, da bi bilo treba v tem okviru oceniti in proučiti kazalnik družbenega napredka ali demografski kazalnik, s čimer bi zagotovili celostno podobno regionalnega razvoja; meni, da bi se lahko s takšnimi kazalniki bolje odzvali na nastajajoče nove oblike neenakosti med regijami EU; poudarja tudi pomen kazalnikov rezultatov za krepitev usmerjenosti k rezultatom in učinkovitosti politike;

23.  poziva Komisijo, naj razmisli o ukrepih za reševanje vprašanja nacionalnega financiranja projektov kohezijske politike ob upoštevanju težav, s katerimi se soočajo lokalni in regionalni organi v močno centraliziranih državah članicah, ki nimajo dovolj fiskalnih in finančnih zmogljivosti ter imajo zaradi pomanjkanja razpoložljivih finančnih sredstev velike težave pri sofinanciranju projektov ali celo pri pripravi dokumentacije zanje, kar povzroča manjšo uporabo kohezijske politike;

24.  spodbuja Komisijo, naj razmisli o možnosti uporabe razvrstitve regij na ravni NUTS III v kohezijski politiki za nekatere izbrane prednostne naloge;

Glavna področja politik za prenovljeno kohezijsko politiko po letu 2020

25.  poudarja pomen Evropskega socialnega sklada, jamstva za mlade in pobude za zaposlovanje mladih, zlasti v boju proti dolgotrajni brezposelnosti in brezposelnosti mladih v Uniji, ki sta visoki kot še nikoli do zdaj, zlasti v manj razvitih regijah, najbolj oddaljenih regijah in regijah, ki jih je kriza najhuje prizadela; poudarja ključno vlogo malih in srednjih podjetij pri ustvarjanju novih delovnih mest (ustvarjajo 80 % delovnih mest v Uniji), saj spodbujajo inovativne sektorje, kot sta digitalno in nizkoogljično gospodarstvo;

26.  meni, da bi si morali v kohezijski politiki za obdobje po letu 2020 še naprej prizadevati za ranljive in marginalizirane, za odpravo vse večjih neenakosti ter za vzpostavitev solidarnosti; je seznanjen s pozitivnim učinkom v smislu socialne in zaposlitvene dodane vrednosti naložb na področju izobraževanja, usposabljanja in kulture; nadalje opozarja, da je treba ohraniti socialno vključenost, vključno s porabo sredstev iz Evropskega socialnega sklada, ki ga je treba na tem področju dopolnjevati z naložbami na tem področju iz Evropskega sklada za regionalni razvoj;

27.  predlaga boljšo porabo evropskih strukturnih in investicijskih skladov za spopadanje z demografskimi spremembami ter za odpravo njihovih lokalnih posledic; meni, da je treba v regijah, ki se soočajo z izzivi, kot je odseljevanje prebivalstva, sredstva evropskih strukturnih in investicijskih skladov optimalno usmeriti v ustvarjanje delovnih mest in rast;

28.  je seznanjen z vse večjim pomenom teritorialne agende in uspešnega sodelovanja med mesti in podeželjem ter zgledno vlogo pametnih mest kot mikrokozmosov in spodbud za inovativne rešitve za regionalne in lokalne izzive;

29.  pozdravlja Amsterdamski pakt in večje priznavanje vloge, ki jo imajo mesta in mestna območja pri oblikovanju evropske politike, ter poziva k učinkovitemu izvajanju metode zadružne prakse prek partnerstev iz pakta; pričakuje, da bodo rezultati vključeni v politike EU za obdobje po letu 2020;

30.  poudarja okrepljeno mestno razsežnost kohezijske politike v obliki posebnih določb za trajnostni razvoj mest in programa inovativnih ukrepov v mestih; meni, da bi bilo treba to v obdobju po letu 2020 dodatno razviti in finančno okrepiti, okrepiti pa bi bilo treba tudi prenosa pristojnosti na nižje ravni; spodbuja Komisijo, naj izboljša usklajevanje med različnimi ukrepi za mesta, da bi in naj v okviru kohezijske politike okrepi neposredno podporo lokalnim vladam s financiranjem in prilagojenimi instrumenti za teritorialni razvoj; poudarja, da bodo imela v prihodnosti pomembno vlogo nova orodja teritorialnega razvoja, kot so lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, in celostne teritorialne naložbe;

31.  podpira izpolnjevanje zavez EU v okviru Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah; želi v zvezi s tem opomniti, da so vse institucije EU podprle cilj, po katerem naj bi najmanj 20 % proračuna EU porabili za podnebne ukrepe, in poudarja, da imajo pri tem ključno vlogo evropski strukturni in investicijski skladi in da bi jih morali še naprej čim bolj učinkovito uporabljati za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter za zeleno gospodarstvo in obnovljive vire energije; meni, da je treba izboljšati sistem za spremljanje in sledenje izdatkov, povezanih s podnebnimi spremembami; poudarja, da ima pri tem velik potencial evropsko teritorialno sodelovanje, pomembno vlogo pa imajo tudi mesta in regije v okviru agende za mesta;

32.  ugotavlja, da raziskovalne in inovacijske strategije za pametno specializacijo (RIS3) prispevajo h krepitvi regionalnih inovacijskih ekosistemov; poudarja, da morajo imeti raziskave, inovacije in tehnološki razvoj še naprej pomembno vlogo, da bi se lahko EU kosala s svetovno konkurenco; meni, da bi moral model pametne specializacije postati glavni pristop v kohezijski politiki po letu 2020, in sicer s spodbujanjem sodelovanja med posameznimi regijami ter mestnimi in podeželskimi območji ter krepitvijo gospodarskega razvoja EU in vzpostavljanjem sinergije med nadnacionalnimi raziskovalnimi in inovacijskimi strategijami za pametno specializacijo (RIS3) ter vrhunskimi grozdi; želi spomniti na obstoječi pilotni projekt z imenom Pot do odličnosti, ki regije še vedno podpira pri razvoju in izkoriščanju sinergije med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi, programom Obzorje 2020 in drugimi programi financiranja EU; zato meni, da so potrebna nadaljnja prizadevanja za maksimalno povečanje sinergije, da bi dodatno okrepili pametno specializacijo in inovacije;

33.  poudarja, da je večja prepoznavnost kohezijske politike bistvena za boj proti evroskepticizmu in lahko prispeva k ponovni vzpostavitvi zaupanja državljanov; poudarja, da mora biti za povečanje prepoznavnosti evropskih strukturnih in investicijskih skladov večji poudarek na vsebini in rezultatih njihovih programov s pristopom od spodaj navzgor, da bi omogočili sodelovanje deležnikov in upravičencev, ki so lahko učinkovit kanal za razširjanje dosežkov kohezijske politike; poleg tega poziva Komisijo, države članice, regije in mesta, naj učinkoviteje obveščajo o merljivih rezultatih kohezijske politike, ki zagotavljajo dodano vrednost v vsakdanjem življenju državljanov EU; poziva, da se po potrebi še naprej izvajajo dejavnosti obveščanja v sklopu posameznih proračunskih postavk v okviru tehnične pomoči, dokler se posamezen projekt ne zaključi po jasno doseženih rezultatih;

Obeti

34.  poziva, da se krepitev ekonomske, socialne in teritorialne kohezije in solidarnosti v EU ter usmerjanje skladov EU k rasti, delovnim mestom in konkurenčnosti umesti na vrh dnevnega reda EU; poziva tudi k nadaljnjemu boju proti neenakostim med regijami, revščini in socialni izključenosti ter proti diskriminaciji; meni, da bi morala kohezijska politika poleg ciljev, zapisanih v Pogodbah, še naprej služiti kot orodje za doseganje političnih ciljev EU, s čimer bi tudi prispevala k večji ozaveščenosti o njeni uspešnosti ter bila še naprej glavna naložbena politika Unije za vse regije;

35.  poudarja, da je skrajni čas, da se pripravi kohezijska politika EU za obdobje po letu 2020, da se jo bo lahko začelo učinkovito uporabljati že na samem začetku novega programskega obdobja; zato poziva Komisijo, naj začne pravočasno pripravljati novi zakonodajni okvir, in sicer takoj po sprejetju in prevodu prihodnjega večletnega finančnega okvira v vse uradne jezike; poziva tudi, naj se pravočasno, še pred začetkom novega programskega obdobja, sprejmejo vsi zakonodajni predlogi o prihodnji kohezijski politiki ter o smernicah za upravljanje in nadzor, in sicer brez retroaktivnega učinka; poudarja, da zamuda pri izvajanju operativnih programov vpliva na učinkovitost kohezijske politike;

36.  ugotavlja, da bi bilo treba jedro sedanjega zakonodajnega okvira za kohezijsko politiko po letu 2020 ohraniti s prečiščeno, okrepljeno, lahko dostopno in v rezultate usmerjeno politiko in z dodatno vrednostjo politike, o kateri so državljani bolje obveščeni;

37.  poudarja, glede na predlog Komisije 2016/0282 (COD), da sprejem migrantov in begunce, ki uživajo mednarodno zaščito, ter njihovo socialno in ekonomsko vključevanje zahtevajo usklajen mednarodni pristop, ki bi ga bilo treba obravnavati tudi s sedanjo in prihodnjo kohezijsko politiko EU;

38.  poudarja, da morajo biti pravila stabilna; poziva Komisijo, naj v prihodnjem večletnem finančnem okviru čim manj spreminja izvedbene določbe za kohezijsko politiko; meni, da je treba za kohezijsko politiko v obdobju po letu 2020 nameniti ustrezen delež proračuna EU, če ne višji, da bi upoštevali kompleksne notranje in zunanje izzive, s katerimi se bo ta politika soočala pri izpolnjevanju zastavljenih ciljev; meni, da se kohezijske politike v nobenih okoliščinah ne sme oslabiti, tudi v primeru izstopa Združenega kraljestva iz EU ne, in da v skupnem proračunu EU s preusmerjanjem sredstev za financiranje novih izzivov ne bi smeli zmanjšati deleža, namenjenega tej politiki; poudarja tudi večletni vidik kohezijske politike in poziva, da se ohrani njeno sedemletno programsko obdobje ali uvede programsko obdobje 5 + 5 let z obvezno vmesno revizijo;

39.  poziva k hitremu dodeljevanju rezerve za uspešnost; ugotavlja, da je obdobje med doseganjem uspešnosti in odprtjem rezerve predolgo, zato se učinkovitost rezerve zmanjša; odločno poziva Komisijo, naj državam članicam dovoli, da uveljavijo uporabo rezerve za uspešnost, takoj ko je ocena končana;

40.  v zvezi s tem poudarja, da mora biti digitalna agenda skupaj z zagotovitvijo potrebne infrastrukture in naprednih tehnoloških rešitev prednostna naloga v okviru kohezijske politike zlasti v naslednjem obdobju financiranja; meni, da mora razvoj v sektorju telekomunikacij v vsakem primeru spremljati ustrezno usposabljanje, ki ga mora podpirati tudi kohezijska politika;

41.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji   državam članicam in njihovim parlamentom ter Odboru regij.

OBRAZLOŽITEV

Evropska unija temelji na zamisli miroljubnega sodelovanja njenih različnih ljudstev in narodov. Z Lizbonsko pogodbo so opredeljene skupne naloge in cilji držav članic. Eden od ključnih ciljev te unije je spodbujati ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo in solidarnost med različnimi regijami. Ta cilj se uresničuje z evropsko kohezijsko politiko, ki ustvarja edinstveni naložbeni instrument za vse regije. Kohezijska politika je osrednja naložbena politika EU za rast in delovna mesta.

Poročevalka v celoti podpira cilj ekonomske, socialne in teritorialne kohezije. Za prihodnjo kohezijsko politiko je pomembno, da se naučimo iz preteklih izkušenj in upoštevamo izzive današnjega časa.

Menimo, da je potrebno soglasje o dveh načelih kohezijske politike:

kohezijska politika potrebuje ustrezen proračun. Omejitve proračuna EU in nacionalnih proračunov ter posledice izstopa Združenega kraljestva ne bi smele oslabiti kohezijske politike EU.

Kohezijska politika bi morala zmanjšati razlike, zlasti v manj razvitih regijah, in okrepiti vse regije, tudi tiste, ki so v prehodu in bolj razvite. Te kategorije bi bilo treba ohraniti.

Izkušnje iz tega programskega obdobja kažejo, da so potrebne zgodnje priprave in da je treba kohezijsko politiko po letu 2020 začeti zgodaj, da bi lahko pravočasno začeli s konkretnimi pobudami na terenu v regijah.

Poročevalka o strukturi prihodnje kohezijske politike meni, da je izjemno pomembno, da jo poenostavi. Birokratske obremenitve za regije in državljane treba čim bolj zmanjšati. Izboljšave so možne na več ravneh revizije in količini pregledov ter pri uporabi pavšalnih zneskov in standardnih stroškov. Predlagamo tudi boljše usklajevanje kohezijske politike in pravil o državni pomoči. Menimo, da bil lahko bil samo en sklop pravil za vse evropske strukturne in investicijske sklade.

Okrepiti je treba sinergijo med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi in drugimi skladi. V zvezi s tem predlaga, da Evropski sklad za strateške naložbe ne bi smel ogrožati strateške usklajenosti in dolgoročne perspektive kohezijske politike. Sredstva Evropskega sklada za strateške naložbe bi morala biti dodatna.

Poleg tega mora biti kohezijska politika prožna, da lahko obravnavo nepredvidene dogodke. Čeprav se je tematska osredotočenost izkazala za uspešno, pa poročevalka poziva Komisijo, naj preuči možnosti za dodatno prožnost, na primer vrsto rezerve ali lažje reprogramiranje.

Poročevalka meni, da je treba pri pripravi operativnih programov upoštevati glas lokalnih in regionalnih deležnikov. Tako imenovano načelo partnerstva, določeno v uredbi o skupnih določbah, bi moralo biti obvezno za nacionalne, regionalne in lokalne organe. To pomeni, da je treba prispevek regionalnih in lokalnih ravni, pa tudi gospodarskih in socialnih partnerjev in civilne družbe vključevati v vseh faze oblikovanja, sprejetja in izvajanja nove politike, tudi pri sestavi odborov za spremljanje (čl. 5 in 38 uredbe o skupnih določbah). To načelo je treba še okrepiti po letu 2020.

Poročevalka se zaveda, da je potrebna večja stopnja usklajevanja kohezijske politike z makroekonomskimi politikami. Vendar bi večje priznavanje teritorialne razsežnosti koristilo tudi evropskemu semestru. Teritorializacija gospodarskega upravljanja bi utegnila biti koristna za boljše razumevanje regionalnih razlik v gospodarskih, socialnih in institucionalnih razvojnih potrebah in izzivih ter za ustrezno oblikovanje predlogov reform. Kakršno koli makroekonomsko pogojevanje ni koristno.

Na področju financiranja bi bilo treba nepovratna sredstva (učinkovita oblika podpore na številnih področjih javnega posredovanja) ohraniti kot glavno orodje kohezijske politike, zlasti za male upravičence. Finančni instrumenti so lahko koristno dodatno naložbeno orodja za tiste sektorje, na katerih so se pokazali za bolj primerno orodje kot nepovratna sredstva. Vendar pa ne bi smeli nadomestiti tradicionalne podpore v obliki nepovratnih sredstev, temveč bi jih bilo treba uporabiti za pritegnitev dodatne finančne podpore za kohezijo. Medtem ko naj BDP ostane glavno merilo za upravičenost, pa poročevalka poziva Komisijo, naj razmisli tudi o dodatnih kazalnikih (ki bi upoštevali demografski ali socialni razvoj).

O področjih politike menimo, da je boj proti brezposelnosti (in bo ostal tudi v prihodnje) eno od najpomembnejših vprašanj za obravnavo. Druga ključna področja so boj proti podnebnim spremembam in demografske spremembe ter podpora inovacijam in malim in srednjim podjetjem, vključevanje migrantov ter trajnostna osnovna infrastruktura. Enako pomembni so tudi dobri odnosi med mestnimi območji in njihovim podeželskim zaledjem. Poročevalka zato želi, da priporočila „partnerstev“ (ustvarjena z Amsterdamskim paktom) postanejo del kohezijske politike po letu 2020.

MNENJE Odbora za proračun (25.4.2017)

za Odbor za regionalni razvoj

o gradnikih kohezijske politike EU po letu 2020
(2016/2326(INI))

Pripravljavec mnenja: Jan Olbrycht

POBUDE

Odbor za proračun poziva Odbor za regionalni razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja, da je kohezijska politika najbolj viden, oprijemljiv in merljiv izraz evropske solidarnosti in pravičnosti ter bistveno prispeva k blažitvi posledic krize v EU; poudarja, da je v zadnjih desetletjih kohezijska politika kot strukturna politika postala glavna politika EU za naložbe in orodje za doseganje splošnih političnih ciljev Unije poleg posebnih ciljev, določenih v pogodbah; meni, da bi morala kohezijska politika po letu 2020 še naprej stremeti k temu cilju in ostati politika za vse države članice in regije; meni, da se je se ne sme v nobenih okoliščinah oslabiti, tudi v primeru izstopa Združenega kraljestva iz EU ne, v skupnem proračunu EU pa bi bilo treba tudi v prihodnje ohraniti delež kohezijske politike in se je ne bi smelo oslabiti s preusmerjanjem sredstev za financiranje novih izzivov;

2.  je seznanjen s pomanjkljivostmi v sistemu za finančno načrtovanje in izvajanje, ki so povzročile nezaslišano kopičenje neporavnanih računov in zahtevkov, ki so se iz prejšnjega večletnega finančnega okvira prenesli v sedanjega; je vse bolj zaskrbljen zaradi počasnega izvajanja operativnih programov za obdobje 2014–2020, kar lahko privede do tega, da bo takšno stanje tudi v prihodnosti, ter ovira rast; poziva Komisijo, naj pripravi strukturno rešitev, da bi te težave odpravili pred koncem sedanjega večletnega finančnega okvira in tako preprečili njihovo širjenje v prihodnji večletni finančni okvir; poudarja, da mora raven odobritev za plačila ustrezati obveznostim iz preteklosti, zlasti proti koncu obdobja, ko so zahteve držav članic po plačilih bistveno višje;

3.  poudarja, da je pri izvajanju proračuna EU kot celote vse bolj pomembna prožnost, tudi na področju kohezijske politike, da bi se lahko soočali z novimi izzivi med programskim obdobjem ter po potrebi omogočili lažje reprogramiranje; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem preuči različne rešitve; meni, da je zanimiva možnost v zvezi s tem oblikovanje rezerve na ravni EU, vendar meni, da so za to potrebna prizadevanja tako na ravni EU kot na nacionalni in regionalni ravni; poziva k večji prožnosti za države članice in regije ter hitremu dodeljevanju rezerve za uspešnost ter hkrati podpira izvajanje metode deljenega upravljanja; poudarja, da je uspešnost deljenega upravljanja odvisna od prizadevanj držav članic za načrtovanje in izvajanje ter od celotnega sistema upravljanja in nadzora in njegovega pravilnega in dobrega delovanja;

4.  spodbuja Komisijo, naj razmisli o drugih kazalnikih poleg BDP, ki bi omogočili pravično razporeditev sredstev v okviru kohezijske politike za odziv na nove oblike neenakosti med regijami EU, ki se pojavljajo in presegajo gospodarski razvoj;

5.  poudarja, da je treba podpreti poenostavljen in usklajen pristop do kohezijske politike, da bi racionalizirali številne različne sklope pravil ter izboljšali učinkovitost financiranja;

6.  ugotavlja, da imajo finančni instrumenti čedalje pomembnejšo vlogo in da po svoji naravi dopolnjujejo finančno podporo iz proračuna EU, tako kot subvencije in nepovratna sredstva; spodbuja Komisijo, naj v okviru kohezijske politike v naslednjem finančnem okviru razmisli o ustreznem ravnovesju med nepovratnimi sredstvi in finančnimi instrumenti, ter poudarja, da finančni instrumenti niso primerni za vse oblike posegov, ki pogosto prejemajo podporo v okviru kohezijske politike; poudarja, da se zaradi čedalje večje uporabe finančnih instrumentov ne bi smel zmanjšati splošni proračun Unije;

7.  poziva k ustrezni reviziji in nadzoru nad financiranjem programov, da se zagotovi natančen pregled ter čim večja prepoznavnost kohezijske politike;

8.  poudarja, da je pomembna normativna stabilnost in da lahko kontinuiteta regulative pomembno prispeva k učinkoviti uporabi sredstev EU; poziva Komisijo, naj v prihodnjem večletnem finančnem okviru čim manj spreminja izvedbene določbe za kohezijsko politiko, da bodo lahko organi, pristojni za izvajanje in nadzor nad uporabo sredstev EU, izkoristili pridobljene izkušnje in znanje;

9.  poudarja, da je pri razpravi o trajanju naslednjega večletnega finančnega okvira bistvenega pomena večletni značaj kohezijske politike; zato poziva, da se sedemletno programsko obdobje ohrani, ali pa da se oblikuje programsko obdobje 5+5 let z obvezno vmesno revizijo.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

24.4.2017

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

26

3

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Levteris Hristoforu (Lefteris Christoforou), Gérard Deprez, José Manuel Fernandes, Eider Gardiazabal Rubial, Ingeborg Gräßle, Bernd Kölmel, Zbigniew Kuźmiuk, Clare Moody, Siegfried Mureşan, Jan Olbrycht, Paul Rübig, Petri Sarvamaa, Jordi Solé, Patricija Šulin, Monika Vana, Daniele Viotti, Tiemo Wölken, Marco Zanni, Stanisław Żółtek

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Ivana Maletić, Pier Antonio Panzeri, Nils Torvalds, Marco Valli, Derek Vaughan, Rainer Wieland, Tomáš Zdechovský

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Karin Kadenbach, Ramón Luis Valcárcel Siso

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

26

+

ALDE

Gérard Deprez, Nils Torvalds

ECR

Zbigniew Kuźmiuk

EFDD

Marco Valli

PPE

Levteris Hristoforu (Lefteris Christoforou), José Manuel Fernandes, Ingeborg Gräßle, Ivana Maletić, Siegfried Mureşan, Jan Olbrycht, Paul Rübig, Petri Sarvamaa, Ramón Luis Valcárcel Siso, Rainer Wieland, Tomáš Zdechovský, Patricija Šulin

S&D

Nicola Caputo, Eider Gardiazabal Rubial, Karin Kadenbach, Clare Moody, Pier Antonio Panzeri, Derek Vaughan, Daniele Viotti, Tiemo Wölken

VERTS/ALE

Jordi Solé, Monika Vana

3

-

ECR

Bernd Kölmel

ENL

Stanisław Żółtek Marco Zanni

0

0

 

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

18.5.2017

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

20

4

13

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Pascal Arimont, Franc Bogovič, Mercedes Bresso, James Carver, Andrea Cozzolino, Rosa D’Amato, Tamás Deutsch, Raymond Finch, Iratxe García Pérez, Michela Giuffrida, Krzysztof Hetman, Ivan Jakovčić, Marc Joulaud, Constanze Krehl, Sławomir Kłosowski, Louis-Joseph Manscour, Martina Michels, Iskra Mihajlova (Iskra Mihaylova), Jens Nilsson, Andrej Novakov (Andrey Novakov), Younous Omarjee, Konstantinos Papadakis, Mirosław Piotrowski, Stanislav Polčák, Terry Reintke, Liliana Rodrigues, Fernando Ruas, Monika Smolková, Maria Spiraki (Maria Spyraki), Ramón Luis Valcárcel Siso, Monika Vana, Matthijs van Miltenburg, Lambert van Nistelrooij, Derek Vaughan, Kerstin Westphal, Joachim Zeller

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Viorica Dăncilă

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

20

+

ALDE

Ivan Jakovčić, Iskra Mihajlova (Iskra Mihaylova), Matthijs van Miltenburg

ECR

Sławomir Kłosowski, Mirosław Piotrowski

EFDD

Rosa D'Amato

S&D

Mercedes Bresso, Andrea Cozzolino, Viorica Dăncilă, Iratxe García Pérez, Michela Giuffrida, Constanze Krehl, Louis-Joseph Manscour, Jens Nilsson, Liliana Rodrigues, Monika Smolková, Derek Vaughan, Kerstin Westphal

VERTS/ALE

Terry Reintke, Monika Vana

4

-

EFDD

James Carver, Raymond Finch

NI

Konstantinos Papadakis

PPE

Stanislav Polčák

13

0

GUE/NGL

Martina Michels, Younous Omarjee

PPE

Pascal Arimont, Franc Bogovič, Tamás Deutsch, Krzysztof Hetman, Marc Joulaud, Andrej Novakov (Andrey Novakov), Fernando Ruas, Maria Spiraki (Maria Spyraki), Ramón Luis Valcárcel Siso, Joachim Zeller, Lambert van Nistelrooij

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov