POROČILO o bančni uniji – letno poročilo za leto 2017
7.2.2018 - (2017/2072(INI))
Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalec: Sander Loones
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o bančni uniji – letno poročilo za leto 2017
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2017 o bančni uniji – letno poročilo za leto 2016[1],
– ob upoštevanju povratnih informacij Komisije in Evropske centralne banke (ECB) o resoluciji Parlamenta z dne 15. februarja 2017 o bančni uniji – letno poročilo za leto 2016,
– ob upoštevanju poročila Komisije z dne 11. oktobra 2017 o enotnem mehanizmu nadzora (EMN), ki je bil ustanovljen v skladu z Uredbo (EU) št. 1024/2013,
– ob upoštevanju predlogov o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (CRR) in Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi Direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (CRDIV),
– ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 8. novembra 2017 o spremembah okvira Unije za kapitalske zahteve za kreditne institucije in investicijska podjetja (CON/2017/46),
– ob upoštevanju poročila Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) z dne 9. julija 2017 o posledicah MSRP za finančno stabilnost,
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. julija 2017 o akcijskem načrtu za zmanjševanje slabih posojil v Evropi,
– ob upoštevanju poročila podskupine za slaba posojila odbora Sveta za finančne storitve z dne 31. maja 2017,
– ob upoštevanju napotkov ECB bankam v zvezi s slabimi posojili z dne 20. marca 2017 in javnega posvetovanja o njenem osnutku dodatka k tem napotkom z dne 4. oktobra 2017,
– ob upoštevanju posvetovalnega dokumenta Komisije z dne 10. novembra 2017 o bonitetnih varovalnih mehanizmih, predpisanih z zakonodajo, ki obravnavajo nezadostne rezervacije za novo odobrena posojila, ki postanejo slaba,
– ob upoštevanju poročila Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) z dne 11. julija 2017 o obravnavanju slabih posojil v Evropi,
– ob upoštevanju javnega posvetovanja Komisije z dne 10. julija 2017 o razvoju sekundarnih trgov za slaba posojila in ogroženo premoženje ter zaščiti zavarovanih upnikov pred neplačili posojilojemalcev,
– ob upoštevanju ocene ECB z dne 6. junija 2017, v kateri je navedla, da banka Banco Popular Español S.A. propada ali bo verjetno propadla,
– ob upoštevanju izjave Enotnega odbora za reševanje (SRB) z dne 7. junija 2017 o sprejetju odločitve o reševanju banke Banco Popular Español S.A.,
– ob upoštevanju ocene ECB z dne 23. junija 2017, v kateri je navedla, da banki Veneto Banca in Banca Popolare di Vicenza propadata ali bosta verjetno propadli,
– ob upoštevanju izjave Enotnega odbora za reševanje z dne 23. junija 2017 o odločitvi, da ne bo sprejel ukrepov za reševanje bank Banca Popolare di Vicenza in Veneto Banca,
– ob upoštevanju izjave Komisije z dne 25. junija 2017 o odobritvi državne pomoči za izstop iz trga za banki Banca Popolare di Vicenza in Veneto Banca v skladu z italijanskim insolvenčnim pravom, vključno s prodajo nekaterih delov banki Intesa Sanpaolo,
– ob upoštevanju izjave Komisije z dne 4. julija 2017 o odobritvi državne pomoči za podporo preventivni dokapitalizaciji banke Monte dei Paschi di Siena,
– ob upoštevanju vodnika ECB za ciljno usmerjen pregled notranjih modelov (TRIM), in sicer njegove različice iz februarja 2017,
– ob upoštevanju osnutka vodnika ECB za inšpekcijske preglede na kraju samem in preverjanje notranjih modelov iz julija 2017,
– ob upoštevanju mnenja Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA) z dne 31. maja 2017 o splošnih načelih za spodbujanje nadzorniškega približevanja ob upoštevanju izstopa Združenega kraljestva iz EU ter njegovih treh mnenj z dne 13. julija 2017 o nadzorniškem približevanju na področjih upravljanja naložb, investicijskih podjetij in sekundarnih trgov ob upoštevanju izstopa Združenega kraljestva iz EU,
– ob upoštevanju mnenja Evropskega bančnega organa (EBA) z dne 12. oktobra 2017 o vprašanjih v zvezi z izstopom Združenega kraljestva iz EU,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2017 o krepitvi povezanega nadzora za okrepitev unije kapitalskih trgov in finančnega povezovanja v spreminjajočem se okolju (COM(2017)0542) in predlogov Komisije z dne 20. septembra 2017 o pregledu Evropskega sistema finančnega nadzora (ESFS), vključno s predlogom omnibus o spremembi upravljanja, financiranja in pristojnosti evropskih nadzornih organov,
– ob upoštevanju javnih posvetovanj ECB z dne 21. septembra 2017 o osnutkih vodnikov za ocenjevanje prošenj kreditnih institucij za pridobitev dovoljenja za opravljanje bančnih storitev in prošenj finančnotehnoloških kreditnih institucij za pridobitev tega dovoljenja,
– ob upoštevanju nezavezujočega dogovora o skupni sposobnosti pokrivanja izgub Odbora za finančno stabilnost iz novembra 2015,
– ob upoštevanju Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij in o spremembi Direktive Sveta 82/891/EGS in direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (direktiva o sanaciji in reševanju bank – DSRB),
– ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2014 (uredba o enotnem mehanizmu za reševanje),
– ob upoštevanju predlogov Komisije z dne 23. novembra 2016 o direktivi Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2014/59/EU v zvezi s sposobnostjo kreditnih institucij in investicijskih podjetij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo ter o spremembi Direktive 98/26/ES, Direktive 2002/47/ES, Direktive 2012/30/EU, Direktive 2011/35/EU, Direktive 2005/56/ES, Direktive 2004/25/ES in Direktive 2007/36/ES in o Uredbi Evropskega parlamenta o spremembi Uredbe (EU) št. 806/2014 glede sposobnosti kreditnih institucij in investicijskih podjetij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo,
– ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 8. novembra 2017 o spremembah okvira Unije za krizno upravljanje (CON/2017/47),
– ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča z dne 19. decembra 2017 z naslovom Enotni odbor za reševanje: izvajanje zahtevne naloge vzpostavitve bančne unije se je začelo, vendar je pot do cilja še dolga,
– ob upoštevanju umika predloga Komisije o strukturnih ukrepih za povečanje odpornosti kreditnih institucij v EU (COM(2014)0043),
– ob upoštevanju dokumenta Komisije z dne 27. aprila 2017 z naslovom Aprilski sveženj o kršitvah: ključne odločitve (MEMO/17/1045),
– ob upoštevanju preglednice tveganj EBA, poročila ESMA o trendih, tveganjih in pomanjkljivostih št. 2 za leto 2017, preglednice tveganj Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESBR), letnega poročila odbora ESRB za leto 2016, pregleda odbora ESRB o makrobonitetni politiki v EU iz aprila 2017 ter poročila o nebančni kreditni dejavnosti EU št. 2 iz maja 2017,
– ob upoštevanju Direktive (EU) 2017/2399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o spremembi Direktive 2014/59/EU v zvezi z razvrstitvijo nezavarovanih dolžniških instrumentov v primeru insolventnosti,
– ob upoštevanju člena 107(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o oceni stanja in izzivih pri ureditvi EU o finančnih storitvah: učinek in nadaljnji koraki k bolj učinkovitemu in uspešnemu okviru EU za regulacijo finančnega sektorja in unijo kapitalskih trgov[2],
– ob upoštevanju sporočila Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. avgusta 2013 dalje (sporočilo o bančništvu)[3],
– ob upoštevanju Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta o sistemih jamstva za vloge z dne 16. aprila 2014,
– ob upoštevanju poročila petih predsednikov z dne 22. junija 2015 z naslovom Dokončanje evropske ekonomske in monetarne unije,
– ob upoštevanju predloga Komisije z dne 24. novembra 2015 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 806/2014 za vzpostavitev evropskega sistema jamstva za vloge (EDIS) (COM(2015)0586),
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. novembra 2015 z naslovom Dokončanje bančne unije (COM(2015)0587),
– ob upoštevanju sklepov Sveta ECOFIN z dne 17. junija 2016 o načrtu za dokončanje bančne unije,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. oktobra 2017 o dokončanju bančne unije (COM(2017)0592),
– ob upoštevanju poročila odbora ESRB o nebančni kreditni dejavnosti EU št. 2 iz maja 2017,
– ob upoštevanju poročila odbora ESRB o regulativni obravnavi izpostavljenosti držav iz marca 2015,
– ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0019/2018),
A. ker je bilo v euroobmočju ob koncu leta 2016 skupno 5073 kreditnih institucij (na nekonsolidirani osnovi), kar pomeni zmanjšanje v primerjavi s 5474 ob koncu leta 2015 in s 6768 ob koncu leta 2008 ter skupno 25-odstotno zmanjšanje v obdobju od 2008 do 2016; ker je bilo v euroobmočju ob koncu leta 2016 skupno 2290 kreditnih institucij (na konsolidirani osnovi), kar pomeni zmanjšanje v primerjavi z 2904 ob koncu leta 2008 in s 2379 ob koncu leta 2015[4]; ker pa je zaželeno, da se vključi podatek, kako se je delež bank, ki so prevelike, da bi propadle, v istem obdobju spreminjal;
B. ker so skupni znesek in deleži slabih posojil zelo razpršeni med državami članicami in so med bankami z najvišjimi deleži slabih posojil v teh državah znatne razlike; ker je po poročilu odbora ESRB iz julija 2017 z naslovom Obravnavanje slabih posojil v Evropi skupni znesek slabih posojil znašal 1 bilijon EUR; ker so glede na četrtletno preglednico tveganj EBA glavne evropske banke 30. junija 2017 poročale o tehtanem povprečnem deležu slabih posojil (slaba posojila, bruto oslabitve, deljeno s skupnimi posojili) v višini 4,47 %; ker se je ta delež v zadnjih 30 mesecih stalno zmanjševal;
C. ker je po podatkih iz nedavne študije, ki jo je izvedel Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), nominalna vrednost trga izvedenih finančnih instrumentov Evropske unije 453 bilijonov EUR;
D. ker je treba bančno unijo okrepiti, saj na njej temelji finančna stabilnost euroobmočja in je nepogrešljiv element prave ekonomske in monetarne unije; ker so potrebna dodatna prizadevanja za dokončanje bančne unije, saj ne bo dokončana, dokler ne bo imela fiskalnega varovalnega mehanizma za enotni sklad za reševanje in tretjega stebra, kar pomeni evropski pristop k jamstvu in pozavarovanju za vloge; ker je predsednik ECB Mario Draghi večkrat opozoril, da je evropski sistem jamstva za vloge ključni steber bančne unije; ker je dokončana bančna unija bistvena za odpravo povezave med državo in bankami; ker si je treba bolj prizadevati za prehod z reševanja z javnimi sredstvi na reševanje s sredstvi upnikov; ker v nekaterih nacionalnih bančnih sistemih tveganja še vedno niso zadostno obravnavana; ker so sedanji ugodni ekonomski pogoji priložnost za pospešitev potrebnih reform za dokončanje bančne unije;
E. ker se ustrezno čiščenje bilanc stanja bank po krizi izvaja z zamudo, to pa še naprej ovira gospodarsko rast; ker so se količniki kapitala in likvidnosti bank EU v zadnjem letu na splošno povečali, nekatere banke, tudi velike, pa so še vedno podkapitalizirane; ker so tveganja za finančno stabilnost še vedno prisotna, vendar so se od začetka vzpostavljanja bančne unije precej zmanjšala; ker se je institucionalni in regulativni okvir evropskih bank bistveno okrepil;
F. ker lahko v bančni uniji sodelujejo tudi države članice, ki še niso uvedle eura; ker se nobena država članica EU doslej še ni odločila za to; ker več držav članic razpravlja o možnosti, da se pridružijo bančni uniji; ker se različne finančne institucije zavedajo prednosti članstva v bančni uniji;
G. ker se zaradi naših prizadevanj na področju unije kapitalskih trgov ne bi smela preusmeriti pozornost z dokončanja našega dela v zvezi z bančno unijo, ki je še vedno pogoj za finančno stabilnost v okolju Evropske unije, ki je odvisno od bank;
H. ker so banke v prvi vrsti odgovorne za to, da financirajo realno gospodarstvo;
I. ker ECB pri izvajanju nadzornih dejavnosti sicer potrebuje nekaj manevrskega prostora, vendar je treba daljnosežne in bistvene odločitve na koncu prepustiti evropskemu zakonodajalcu;
1. poziva Komisijo, naj pri predlaganju bančne zakonodaje uporabi uredbo kot zakonodajno orodje;
Nadzor
2. je seznanjen z ocenami o tem, ali banke propadajo ali bodo verjetno propadle, ki jih je ECB opravila leta 2017; ugotavlja tudi, da mehanizem nadzora in enotni mehanizem za reševanje na splošno delujeta v tem kontekstu, in se strinja s Komisijo, da je treba izboljšati postopke, na podlagi katerih se sprejme odločitev o tem, ali banka propada oziroma bo verjetno propadla;
3. je seznanjen, da bo EBA leta 2018 izvajala stresne teste; poziva EBA, ESRB, ECB in Komisijo, naj pri pripravi stresnih testov uporabljajo dosledne metodologije, scenarije in predpostavke, da bi kolikor mogoče preprečili morebitno ponovno izkrivljanje in neujemanje rezultatov stresnih testov in odločitev o reševanju, sprejetih kmalu po predstavitvi teh rezultatov; poudarja pa, da stabilnosti bank ni mogoče ugotoviti zgolj z oceno bilance stanja banke v določenem trenutku, saj se zagotavlja z dinamičnimi interakcijami med bankami in trgi ter nanjo vplivajo različni elementi v gospodarstvu kot celoti; poleg tega meni, da bi bilo koristno, če bi bili stresni testi ECB za dodatne banke pod njenim nadzorom bolj pregledni;
4. poudarja pomen sodelovanja med EBA kot regulativnim organom in enotnim mehanizmom nadzora kot nadzornim organom; v zvezi s tem želi opozoriti na delitev odgovornosti med ECB in EBA ter na razliko v geografskem območju delovanja obeh institucij; v zvezi s tem priporoča, da se konkretno usklajevanje pobud obeh institucij izboljša, kjer je to izvedljivo, da bi se zagotovila doslednost enotnih pravil, hkrati pa priznava, da bi moral enotni mehanizem nadzora imeti vodilno vlogo pri obravnavanju vprašanj, specifičnih za bančno unijo, in regulativnih vrzeli;
5. pozdravlja dejstvo, da se je z bančno unijo izboljšala izmenjava relevantnih informacij med nadzornimi organi ter zbiranje in izmenjava podatkov o evropskem bančnem sistemu, kar je na primer pripomoglo k boljšim primerjalnim analizam in omogočilo bolj celosten nadzor čezmejnih bančnih skupin; pozdravlja odlično delo skupnih nadzorniških skupin; ugotavlja, da je Komisija opredelila področja, kjer so mogoče izboljšave pri izmenjavi informacij in usklajevanju med bančnim nadzorom ECB in Enotnim odborom za reševanje, zlasti glede ključnih vprašanj, ali je institucija upravičena do preventivne dokapitalizacije in ali bo propadla oziroma bo verjetno propadla; ugotavlja, da sedanji memorandum o soglasju med ECB in Enotnim odborom za reševanje ni dovolj celovit, da bi zagotovil, da ta odbor od ECB pravočasno in na učinkovit način pridobi vse informacije, ki jih potrebuje za izvajanje svojih nalog; poziva ECB in Enotni odbor za reševanje, naj izkoristita priložnost, ki jo prinašajo potekajoče razprave o posodobitvi memoranduma o soglasju med njima, da bi odpravila obstoječe vrzeli in izboljšala učinkovitost ukrepov za reševanje; poziva k izboljšanju praktične ureditve sodelovanja in izmenjave informacij med nadzornimi organi in organi za reševanje, kar je ključnega pomena za nemoteno in učinkovito izvajanje dejavnosti reševanja, ter med vsemi evropskimi in nacionalnimi organi, ki sodelujejo pri zgodnjem ukrepanju in reševanju; poziva ECB in Enotni odbor za reševanje, naj še izboljšujeta vsakodnevno sodelovanje in utrjujeta svoj delovni odnos; pri tem odobrava spremembo uredbe o enotnem mehanizmu nadzora, s katero bi predstavnik Enotnega odbora za reševanje postal stalni opazovalec na sestankih nadzornega sveta enotnega mehanizma nadzora; poziva k medinstitucionalnemu sporazumu med ECB in Evropskim računskim sodiščem, da bi podrobno opredelili izmenjavo informacij med institucijama v okviru njunih mandatov, določenih v Pogodbah;
6. ugotavlja, da je bila leta 2017 uporabljena določba o preventivni dokapitalizaciji iz direktive o sanaciji in reševanju bank; je seznanjen s tem, da je treba pojasniti, kako se pregledi kakovosti sredstev uporabljajo za odločanje o tem, ali so izpolnjeni pogoji za preventivno dokapitalizacijo; poudarja, da mora predhodno vrednotenje sredstev temeljiti na trdnih dokazih, vključno z dokazi, da je banka solventna in izpolnjuje pravila EU o državni pomoči; poziva Komisijo, enotni mehanizem nadzora in Enotni odbor za reševanje, naj razmislijo o tem, kako povečati preglednost pri ocenjevanju solventnosti kreditnih institucij in sprejemanju odločitev o reševanju;
7. ponovno izraža zaskrbljenost zaradi visoke stopnje slabih posojil v nekaterih jurisdikcijah; pozdravlja prizadevanja več držav članic za zmanjšanje obsega slabih posojil; se strinja s Komisijo, da so za obravnavo slabih posojil sicer primarno odgovorne države članice in same banke, vendar bodo skupna državna in evropska prizadevanja ugodno vplivala na obstoječa slaba posojila in preprečila kopičenje novih v bilancah bank[5];
8. na splošno pozdravlja delo različnih institucij in organov EU v zvezi s tem vprašanjem; vendar si želi, da bi bila njihova prizadevanja bolj usklajena; poziva te akterje in države članice, naj ustrezno in čim prej uresničijo sklepe Sveta z dne 11. julija 2017 o akcijskem načrtu za zmanjševanje slabih posojil v Evropi; z zanimanjem pričakuje sveženj ukrepov za hitrejše zmanjševanje slabih posojil, ki bo predlagan v prihodnjih mesecih; v zvezi s tem podpira odločitev Komisije, da preuči možnost uskladitve bonitetne obravnave novih posojil, ki postanejo slaba posojila, na ravni EU; poziva Komisijo, naj sprejme zakonodajne in nezakonodajne ukrepe, da bi spodbudila posredovanje informacij morebitnim vlagateljem, ustanavljanje namenskih družb za upravljanje (slabe banke) in razvoj sekundarnih trgov za slaba posojila, da bi rešili ogromen problem teh posojil; opozarja, da morajo države članice po potrebi izboljšati in uskladiti insolvenčni okvir, tudi z obravnavo predloga Komisije o zgodnjem prestrukturiranju in drugi priložnosti, da bi zaščitili najbolj ranljive dolžnike, kot so mala in srednja podjetja in gospodinjstva;
9. pozdravlja nameravano pospešeno čiščenje bilanc stanja bank, obenem pa poudarja, da obvezna prodaja slabih posojil na nelikvidnem in nepreglednem trgu lahko povzroči neupravičene bilančne izgube za banke; ponovno izraža zaskrbljenost zaradi osnutka dodatka k smernicam ECB o slabih posojilih; poudarja, da ECB v teh postopkih preverjanja in ocenjevanja v okviru bančnega nadzora nikakor ne sme posegati v pristojnosti evropskega zakonodajalca; opozarja, da so splošna načela sprejemanja zakonodaje v Uniji, ki zahtevajo oceno učinka in posvetovanje, pa tudi oceno sorazmernosti in subsidiarnosti, pomembna tudi za zakonodajo na tretji ravni;
10. znova izraža zaskrbljenost zaradi tveganj, ki izhajajo iz imetništva sredstev ravni III, vključno z izvedenimi finančnimi instrumenti, in zlasti iz tega, da jih je težko vrednotiti; v zvezi s tem pozdravlja, da je EBA v metodologijo za stresne teste za leto 2018 vključila posebne ukrepe za upravljanje tveganja za instrumente na drugi in tretji ravni; ponavlja poziv enotnemu mehanizmu nadzora, naj to vprašanje postane prednostna naloga enotnega nadzora za leto 2018;
11. opozarja, da je Komisija pred Sodiščem Evropske unije sprožila postopek zoper Hrvaško, Ciper, Portugalsko in Španijo, ker niso v celoti prenesli direktive o hipotekarnih posojilih (2014/17/EU), zaradi česar njihovi državljani pri najemanju hipotekarnih posojil ali v primeru, da jih niso bili sposobni odplačevati, niso bili deležni zaščite, ki jo nudi direktiva; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je od začetka krize samo v Španiji 500 000 družin izgubilo dom in da zaradi zakona o uresničitvi hipoteke banki še vedno plačujejo dolg;
12. ponovno poudarja, da obstajajo tveganja, povezana z državnim dolgom; meni, da so finančne institucije v nekaterih državah članicah preveč vlagale v obveznice, ki so jih izdale vlade teh držav, kar pomeni čezmerno pristranskost v korist domače države, medtem ko je eden od glavnih ciljev bančne unije pretrgati povezavo med bankami in tveganjem državnih posojilojemalcev; ugotavlja, da bi bilo za omejitev tveganja finančne stabilnosti boljše, da bi bili portfelji državnih obveznic, ki jih imajo banke, bolj raznoliki; meni, da bi moral biti regulativni okvir EU za bonitetno obravnavo državnega dolga skladen z mednarodnimi standardi; opozarja na delo, ki poteka v okviru Baselskega odbora za bančni nadzor glede tveganja državnih posojilojemalcev, natančneje na nedavno objavljeni dokument za razpravo o regulativni obravnavi izpostavljenosti državnih vrednostnih papirjev; zato z velikim zanimanjem pričakuje rezultate dela odbora za finančno stabilnost v zvezi z državnim dolgom, na katerih bi lahko temeljile prihodnje odločitve; poudarja, da imajo državne obveznice ključno vlogo pri zagotavljanju visokokakovostnih likvidnih sredstev za vlagatelje in stabilnih virov financiranja za vlade; v zvezi s tem opozarja na tekoče delo Komisije, povezano s konceptom tako imenovanih vrednostnih papirjev, kritih z državnimi obveznicami (SBBS), ki bi lahko pripomogel k reševanju tega vprašanja; opominja, da vrednostni papirji, kriti z državnimi obveznicami, niso oblika vzajemnega prevzemanja dolgov; meni, da bi lahko prispevki udeležencev na trgu ohranjali zanimanje za vrednostne papirje, krite z državnimi obveznicami, na trgu;
13. poudarja, kako pomembno je odpraviti pomanjkljivosti notranjih modelov, da bodo znova postali verodostojni, in doseči enake konkurenčne pogoje za vse institucije; v zvezi s tem želi izpostaviti zunanjo študijo z naslovom What conclusions can be drawn from the EBA 2016 Market Risk Benchmarking Exercise? (Kaj je mogoče sklepati na osnovi primerjave modelov tržnega tveganja EBA za leto 2016), ki jo je naročil Oddelek za podporo ekonomskemu upravljanju Evropskega parlamenta in iz katere med drugim izhaja, da če so rezultati primerjalne študije EBA pravilni in če so instrumenti v preskusnem portfelju reprezentativni, bi notranji modeli tržnega tveganja, ki se trenutno uporabljajo v evropskih bankah, močno kršili načelo enakih konkurenčnih pogojev (če imajo različne banke isti portfelj, bi morale imeti enak znesek regulativnega kapitala); v zvezi s tem opozarja na spremembe za dokončanje okvira Basel III, ki jih je sprejel Baselski odbor za bančni nadzor, ter na oceno učinka tega okvira na bančni sektor EU, ki jo je opravil EBA; opozarja, da sporazum ne bi smel povzročiti znatnega povečanja kapitalskih zahtev na ravni Unije ali škoditi zmožnosti bank, da financirajo realno gospodarstvo, zlasti mala in srednja podjetja; pozdravlja prizadevanja ECB za ocenjevanje ustreznosti notranjih modelov, vključno z njenim novim vodnikom za ciljno usmerjen pregled notranjih modelov (TRIM), da se obravnava variabilnost uteži tveganja, ki se uporabljajo za tveganju prilagojena sredstva istega razreda v kreditnih institucijah; pozdravlja tudi delo EBA na področju njegovih primerjalnih študij; meni, da se lahko kapitalski položaj bank okrepi tudi z zmanjšanjem izplačil dividend in povečanjem svežega lastniškega kapitala, in da bi moralo izboljšanje splošnega finančnega položaja evropskih bank ostati prednostna naloga;
14. poudarja, da bi bilo treba predloge mednarodnih forumov v evropsko pravo prenesti tako, da bi se pri tem upoštevale posebnosti evropskega bančnega sektorja;
15. poudarja, da zlasti zahtev Baselskega odbora za bančni nadzor v evropsko pravo ne bi smeli prenesti v razmerju 1 : 1, če se posebnosti evropskega bančnega sistema in načelo sorazmernosti pri tem ne upoštevajo v zadostni meri;
16. želi spomniti na načelo ločitve med nalogami monetarne politike in nadzornimi nalogami enotnega mehanizma nadzora in meni, da ga je treba spoštovati, da se prepreči navzkrižje interesov; meni, da se je to načelo doslej v splošnem ustrezno spoštovalo; meni, da je treba ustreznost skupnih služb preveriti glede na politično relevantnost nalog, ki jih opravljajo; zato meni, da skupne službe niso problematične, če se ukvarjajo z vprašanji, ki niso ključnega pomena za oblikovanje politik, v drugih primerih pa bi lahko bile razlog za skrb in bi zahtevale dodatna varovala;
17. meni, da bi sodelovanje večjega števila uslužbencev ECB pri inšpekcijah na kraju samem povečalo neodvisnost bančnega nadzora od državnih vplivov;
18. je seznanjen s svežnjem o bančni reformi, ki ga je novembra 2016 predlagala Komisija; poudarja pomen skrajšanega postopka, na podlagi katerega je bil sprejet dogovor o postopnem uvajanju Mednarodnega standarda računovodskega poročanja (MSRP) 9 ter prehodne ureditve za izvzetje iz omejitve velike izpostavljenosti, ki se lahko uporabi za izpostavljenosti določenemu dolgu javnega sektorja držav članic, denominiranemu v valuti katere koli države članice (Uredba (EU) 2017/2394), da bi preprečili učinek naglega upada regulativnega kapitala kreditnih institucij; je pa seznanjen z mnenji ECB in EBA, da prehodna ureditev ne bi smela privesti do neupravičenih zamud pri izvajanju MSRP 9; poudarja, da je treba spremljati vpliv MSRP 9 na naravo in odobravanje posojil v bankah, pa tudi na morebitne prociklične učinke, ki so posledica ciklične občutljivosti parametrov kreditnega tveganja; poziva ESRB in enotni mehanizem nadzora, naj obravnavata ti vprašanji; poziva EBA in Banko za mednarodne poravnave (BIS), naj pripravita ustrezne smernice v zvezi s tem;
19. opozarja, da morajo institucije številna podobna regulativna poročila v različnih formatih posredovati številnim organom, kar pomeni znatno dodatno breme; zato poziva k oblikovanju enotnega sistema poročanja, v katerem bo osrednja informativna točka zbirala nadzorniške poizvedbe vseh pristojnih organov, jih posredovala nadzorovanim institucijam ter zbrane podatke zatem posredovala pristojnim organom; poudarja, da se na ta način lahko prepreči podvajanje poizvedb in zahtev po identičnih podatkih, kar bi občutno zmanjšalo upravno breme za banke in pristojne organe ter hkrati povečalo učinkovitost nadzora;
20. se zaveda, da se z visokimi stroški izvajanja nadzorniških zahtev morda najteže soočajo manjše banke; meni, da bi lahko ECB pri nekaterih nadzorniških ureditvah bolj upoštevala načelo sorazmernosti, ko izvaja svoje dejavnosti nadzora; zato poudarja, da so nujno potrebna dodatna prizadevanja za večjo sorazmernost pri nadzoru bank za majhne institucije z nizkim tveganjem; poudarja, da večja sorazmernost nikakor ne pomeni znižanja bonitetnih standardov, temveč zgolj upravno razbremenitev, na primer pri obveznostih poročanja in razkritja; zato pozdravlja, da se Komisija v svojem odgovoru na letno poročilo bančne unije za leto 2016 strinja s stališčem Parlamenta, da bi bilo treba zahteve za poročanje narediti učinkovitejše, ter se prav tako zavzema za več sorazmernosti pri nadzoru;
21. želi spomniti, da je treba čim bolj harmonizirati možnosti diskrecijskih pravic, ki so določene v pravu EU v zvezi z bančnim nadzorom; meni, da morajo biti čim bolj prehodne in jih je treba odvzeti, kadar niso več potrebne, da vsakdanjega dela evropskih in nacionalnih nadzornikov ne bi preveč zapletli;
22. poudarja, da bi moral regulativni okvir vključevati nekatera operativna načela in spoštovati posebno nalogo zadružnih in vzajemnih bank in da bi morali nadzorni organi to upoštevati in vključiti v svoje prakse in pristope;
23. opozarja na svojo resolucijo z dne 17. maja 2017 o finančni tehnologiji; meni, da bi morala zato za akterje na področju finančne tehnologije, ki izvajajo isto vrsto dejavnosti kot drugi akterji v finančnem sistemu, veljati ista operativna pravila; zato poziva, da se do finančnotehnoloških podjetij izbere pristop, ki bo zagotavljal pravilno ravnotežje med zaščito potrošnikov, ohranjanjem finančne stabilnosti in spodbujanjem inovacij; je v zvezi s tem seznanjen z delom Komisije, predlagano vključitvijo tehnoloških inovacij med pristojnosti evropskih nadzornih organov in tekočim javnim posvetovanjem o osnutku vodnika ECB za ocenjevanje prošenj finančnotehnoloških institucij za pridobitev dovoljenja za opravljanje bančnih storitev;
24. priznava, da so banke zaradi vse večje digitalizacije vseh vidikov bančništva precej bolj izpostavljene tveganjem v zvezi s kibernetsko varnostjo; poudarja, da so za upravljanje kibernetske varnosti odgovorne predvsem banke; poudarja, da ima kibernetska varnost pomembno vlogo pri bančnih storitvah in da je treba finančne institucije spodbujati, da bi bile zelo ambiciozne pri varstvu podatkov potrošnikov in zagotavljanju kibernetske varnosti; poziva nadzorne organe, naj skrbno spremljajo in ocenjujejo tveganja za kibernetsko varnost, finančne institucije v vsej EU pa, naj bodo zelo ambiciozne glede varstva podatkov potrošnikov in zagotavljanja kibernetske varnosti; pozdravlja pobudo ECB, da bi morala za nadzorovane banke veljati obveznost poročanja o večjih kibernetskih napadih v okviru storitve opozarjanja v realnem času, in pozdravlja tudi inšpekcijske preglede enotnega mehanizma nadzora na kraju samem, da bi nadziral kibernetsko varnost; poziva pa ga, naj prizadevanja še poveča in kibernetsko varnost formalno uvrsti med svoje najpomembnejše prednostne naloge;
25. pozdravlja delo EBA, ESMA in enotnega mehanizma nadzora v zvezi s spodbujanjem nadzorniškega približevanja ob upoštevanju izstopa Združenega kraljestva iz EU, da se omeji porast regulativnih in nadzornih tveganj arbitraže; meni, da bi moral morebitni model za sodelovanje med EU in Združenim kraljestvom na področju nadzora spoštovati finančno stabilnost EU, njene regulativne in nadzorne ureditve in standarde ter njihovo izvajanje; opozarja na pripravljenost in ustrezno načrtovanje ravnanja bank v nepredvidljivih razmerah, da se ublaži razdiralen vpliv brexita; je zaskrbljen zaradi morebitnega zaostanka nekaterih bank, zlasti manjših, pri pripravah na brexit, ter jih poziva, naj povečajo svoja prizadevanja; želi spomniti, da je za postopek pridobitve dovoljenja za opravljanje bančnih storitev in odobritve notranjih modelov potrebnih več let, ter da je to treba upoštevati;
26. je seznanjen s predlogi o pregledu Evropskega sistema finančnega nadzora, vključno s predlogom omnibus o spremembi upravljanja, financiranja in pristojnosti evropskih nadzornih organov;
27. je zaskrbljen zaradi razvoja dogodkov, ki razkrivajo težnje bančnih skupin po uporabi vse bolj kompleksnih struktur in subjektov, ki v glavnem opravljajo iste dejavnosti kot banke, vendar se izmikajo bančnemu nadzoru; v zvezi s tem je seznanjen s predlogom Komisije o investicijskih podjetjih, ki bi prispeval k vzpostavitvi enakih pogojev med temi podjetji in kreditnimi institucijami ter k odpravi vrzeli, ki bi lahko omogočale uporabo velikih investicijskih podjetij za izogibanje bančnim regulativnim zahtevam;
28. je zaskrbljen zaradi širjenja nebančne kreditne dejavnosti v EU; je seznanjen s poročilom o nebančni kreditni dejavnosti EU iz leta 2017, ki ga je pripravil ESRB, v katerem je poudarjenih več tveganj in ranljivosti, ki jih je treba spremljati v sistemu bančništva v senci v EU; zato poziva k usklajenemu ukrepanju pri obvladovanju teh tveganj, da bi zagotovili pošteno konkurenco in finančno stabilnost; vseeno priznava, da so bile po finančni krizi uvedene politike za obravnavanje tveganja finančne nestabilnosti, ki izhaja iz bančništva v senci; spodbuja organe, naj še naprej budno spremljajo in obravnavajo tveganja za finančno stabilnost in vse ukrepe za urejanje bančnega sektorja pospremijo z ustrezno ureditvijo sektorja nebančne kreditne dejavnosti; obžaluje, da Komisija tega vprašanja ni obravnavala v odgovorih na poročilo za preteklo leto[6];
29. meni, da je bančna unija še vedno pozitivna in pomembna sprememba za države članice, ki uporabljajo euro, čeprav so zaželene izboljšave zlasti glede komunikacije in preglednosti; želi spomniti, da je bančna unija odprta za vse države članice; spodbuja vse države članice, ki še niso uvedle eura, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za pridružitev bančni uniji, da bi jo postopno uskladili s celotnim notranjim trgom;
30. pozdravlja napredek, dosežen na podlagi odločitve ECB iz junija 2017, da v določeni meri omogoči prenos pooblastil na področju odločanja glede sposobnosti in primernosti; znova poudarja svojo oceno, da je potrebna sprememba predpisov, s katero bi omogočili večji in lažji prenos pooblastil za sprejemanje odločitev o nekaterih rutinskih zadevah iz nadzornega odbora na ustrezne uradnike; še enkrat poudarja svojo naklonjenost tej spremembi, ki bi prispevala k učinkovitejšemu in smotrnemu bančnemu nadzoru ECB; poziva ECB, naj opredeli naloge in pravni okvir za prenos pooblastil glede odločanja;
Reševanje
31. pozdravlja prvo uporabo nove ureditve reševanja v letu 2017; je seznanjen z velikim številom pravnih zahtev, ki so bile vložene na Splošnem sodišču EU v zvezi s tem primerom; poziva Komisijo, naj oceni, ali in na kakšen način bi to lahko ogrozilo učinkovitost nove ureditve reševanja in povzročilo neuporabnost okvira reševanja; poziva Enotni odbor za reševanje in Komisijo, naj skupaj objavita povzetek vsebin, ki so bile v pravnih zahtevah najbolj kritizirane; meni, da primeri bank iz leta 2017 odpirajo vprašanja glede preglednosti in obveščanja, in poziva k večji preglednosti pri prihodnjih odločitvah o reševanju, vključno s tem, da ima Evropski parlament v skladu z jasnimi in ustreznimi pogoji dostop do ključnih dokumentov, povezanih z odločitvami o reševanju, kot so poročila o vrednotenju s strani neodvisnih cenilcev, da bi vnaprej bolje razumeli ureditev reševanja; poziva sozakonodajalca, naj pri soodločanju o predlogih Komisije glede skupne sposobnosti pokrivanja izgub ali minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti ter o instrumentu moratorija upoštevajo izkušnje, pridobljene z bančnimi zadevami iz leta 2017;
32. je zaskrbljen zaradi neskladij med pravili o državni pomoči in zakonodajo Unije v zvezi z zmožnostjo sistemov jamstva za vloge, da sodelujejo pri reševanju v skladu z določbami direktive o sanaciji in reševanju bank ter direktive o sistemih jamstva za vloge, kot izhaja iz prejšnjega poročila[7]; poziva Komisijo, naj ponovno preuči svojo razlago pravil o državni pomoči v skladu s členoma 11(3) in 11(6) direktive o sistemih jamstva za vloge, s čimer bi zagotovili, da se preventivni in alternativni ukrepi, ki jih je določil evropski zakonodajalec, dejansko lahko izvajajo; meni, da je bilo v bančnih primerih iz leta 2017 potrjeno, kot je določeno v direktivi o sanaciji in reševanju bank, da lahko države članice uporabijo običajne insolvenčne postopke, ki jih pod določenimi pogoji lahko spremlja pomoč za likvidacijo; je prepričan, da je razlika med pravili o državni pomoči, ki se uporabljajo v skladu z ureditvijo reševanja oziroma nacionalnim insolvenčnim pravom, eden od vzrokov za arbitražne priložnosti, ki so bili razkriti v nedavnih primerih reševanja; zato poziva Komisijo, naj opravi pregled okvirov za insolventnost bank v Uniji, vključno s sporočilom o bančništvu iz leta 2013, da se upoštevajo izkušnje iz bančnih primerov v letu 2017;
33. opozarja, da je bila direktiva o sanaciji in reševanju bank oblikovana zato, da bi zagotovili kontinuiteto kritičnih funkcij, preprečili negativne učinke na finančno stabilnost, zaščitili javna sredstva tako, da bi čim bolj zmanjšali odvisnost od izredne javnofinančne podpore za propadajoče institucije, in zaščitili krite imetnike vlog in investitorje ter sredstva in premoženje strank; opozarja, da se ukrepi izredne javnofinančne podpore lahko uporabljajo le za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu in ohranitev finančne stabilnosti in da se ne smejo uporabljati za izravnavo izgub, ki jih je institucija ustvarila ali jih bo v bližnji prihodnosti verjetno ustvarila; meni, da bi morali izredno javnofinančno podporo po potrebi spremljati tudi popravni ukrepi; poziva Komisijo, naj se čim prej loti pregleda iz zadnjega pododstavka člena 32(4) direktive o sanaciji in reševanju bank, ki bi ga morala opraviti že leta 2015; poudarja, da je preventivna dokapitalizacija legitimni instrument za upravljanje bančne krize;
34. poziva Komisijo, naj vsako leto ponovno pregleda, ali so zahteve za uporabo člena 107(3)(b) PDEU glede možnosti državne pomoči v finančnem sektorju še vedno izpolnjene;
35. poziva Komisijo, naj preuči, ali je bančni sektor od začetka krize prejel implicitne subvencije in državno pomoč v obliki nekonvencionalne likvidnostne podpore;
36. pozdravlja odločitev Enotnega odbora za reševanje, da prednostno obravnava izboljšanje rešljivosti kreditnih institucij, ter napredek pri določitvi zavezujočih ciljev glede posameznih minimalnih zahtev po kapitalu in kvalificiranih obveznostih (MREL) na konsolidirani ravni; poudarja pomen izvedljivih in verodostojnih načrtov reševanja in ob tem priznava težave, ki bi jih lahko neustrezno zasnovane strategije z eno vstopno točko pomenile za finančno stabilnost držav gostiteljic; poudarja, da je potrebna učinkovita ureditev za obravnavanje kršitev te zahteve in da je treba pri minimalnih zahtevah glede kapitala in kvalificiranih obveznosti upoštevati poslovne modele institucij, da bi zagotovili njihovo rešljivosti; poziva Enotni odbor za reševanje, naj predloži izčrpen seznam ovir za rešljivost, ugotovljenih v nacionalni ali evropski zakonodaji; poudarja, da revizija direktive o sanaciji in reševanju nikakor ne sme zaostajati za mednarodno dogovorjenimi standardi;
37. pozdravlja dogovor o dodatnem usklajevanju prednostne razvrstitve nezavarovanih dolžniških instrumentov v okviru Direktive (EU) 2017/2399; poziva države članice k čim hitrejšemu izvajanju, da bodo lahko banke izdajale dolžniške instrumente v novem razredu insolvenčnega prava in tako vzpostavile zahtevane blažilnike; ponavlja stališče, ki ga je izrazil že v prejšnjem poročilu[8], da bi bilo treba instrumente, primerne za reševanje s sredstvi upnikov, prodati ustreznim vlagateljem, ki lahko pokrijejo morebitne izgube, ne da bi ogrozili svoj finančni položaj; zato priporoča, da bi morali organi za reševanje spremljati, v kolikšni meri so instrumenti, primerni za reševanje s sredstvi upnikov, v lasti neprofesionalnih vlagateljev, Evropski bančni organ pa bi moral vsako leto razkriti te zneske ter po potrebi izdati opozorila in priporočila za popravne ukrepe;
38. je seznanjen z zakonodajnimi predlogi o izvajanju skupne sposobnosti pokrivanja izgub v zakonodaji Unije, da se zmanjšajo tveganja v evropskem bančnem sektorju;
39. opozarja, da je treba vsebino medvladnega sporazuma o enotnem skladu za reševanje na koncu vključiti v pravni okvir Unije; opozarja, da je fiskalni varovalni mehanizem ključnega pomena za zagotovitev verodostojnega in učinkovitega okvira za reševanje ter sposobnosti za obvladovanje sistemskih kriz v bančni uniji kot tudi za preprečevanje uporabe javnofinančne pomoči za banke; je seznanjen s predlogom Komisije o preoblikovanju evropskega mehanizma za stabilnost v evropski denarni sklad, ki bi zajemal tudi funkcijo fiskalnega varovalnega mehanizma za Enotni sklad za reševanje;
40. pozdravlja delo Enotnega odbora za reševanje na področju izboljšanja svojih zmogljivosti za reševanje bank na ravni Unije; vendar ugotavlja, da je načrtovanje reševanja vse prej kot dorečeno; ugotavlja tudi, da ima Enotni odbor za reševanje bistveno premalo osebja; poziva ga, naj bo pri zaposlovanju bolj dejaven, nacionalne organe pa poziva, naj Enotnemu odboru za reševanje zlahka dajo na voljo napotene strokovnjake; v zvezi s tem opozarja, da je treba v okviru Enotnega odbora za reševanje zagotoviti ustrezno ravnovesje med osebjem na centralni ravni in osebjem iz nacionalnih organov za reševanje, pa tudi, da je treba jasno razdeliti naloge med Enotnim odborom za reševanje in nacionalnimi organi za reševanje; v zvezi s tem pozdravlja ukrepe, ki jih je Enotni odbor za reševanje sprejel za razdelitev vlog in nalog v okviru enotnega mehanizma za reševanje; poudarja, da je ta odbor neposredno odgovoren tudi za pomembne čezmejne institucije in ne le za banke, ki jih neposredno nadzoruje ECB; poziva države članice, nacionalne pristojne organe in ECB, naj delujejo tako, da čim bolj omejijo dodatno breme in zaplete za Enotni odbor za reševanje, ki izhajajo iz te razlike v področju delovanja;
41. poziva k preglednemu izračunu predhodnih prispevkov v enotni sklad za reševanje, in sicer z informacijami o metodologiji izračuna ter prizadevanjih za uskladitev informacij o rezultatih izračunov;
42. se boji posledic, ki bi jih odločitve o reševanju lahko imele za strukturo bančnega sistema; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja to vprašanje, izpolnjuje sprejete odločitve in redno obvešča Evropski parlament o svojih ugotovitvah;
Jamstvo za vloge
43. pozdravlja odločitev Evropskega bančnega organa, da bo vsako leto objavil podatke, ki jih prejme v skladu s členom 10(10) direktive o sistemih jamstva za vloge; meni, da je treba izboljšati prikaz podatkov, da se omogoči neposredna primerjava ustreznosti financiranja znotraj sistemov zajamčenih vlog; kljub temu ugotavlja, da je treba pri več sistemih jamstva za vloge pospešiti zbiranje razpoložljivih finančnih sredstev, da bi do 3. julija 2024 dosegli ciljne ravni;
44. poziva Evropski bančni organ, naj svojo analizo med drugim razširi na alternativne načine financiranja, ki so jih države članice uvedle v skladu s členom 10(9) direktive o sistemih jamstva za vloge, ter to analizo objavi v povezavi z informacijami, prejetimi v skladu s členom 10(10) te direktive;
45. opozarja na številne možnosti in diskrecijske pravice iz direktive o sistemih jamstva za vloge; meni, da je nadaljnje usklajevanje pravil, ki veljajo za sisteme jamstva za vloge, potrebno za doseganje enakih konkurenčnih pogojev v okviru bančne unije;
46. opozarja, da je zaščita vlog v skupnem interesu vseh državljanov EU in da bančna unija brez svojega tretjega stebra ne bo dokončana; trenutno razpravlja o predlogu o evropskem sistemu jamstva za vloge na ravni odbora; v zvezi s tem je seznanjen s sporočilom Komisije z dne 11. oktobra 2017;
47. ugotavlja, da še vedno potekajo razprave glede primerne pravne podlage za uvedbo predlaganega evropskega jamstvenega sklada za vloge;
48. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu bančnemu organu, Evropski centralni banki, enotnemu odboru za reševanje, nacionalnim parlamentom in pristojnim organom, kot je določeno v točki (40) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.
- [1] Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0041.
- [2] Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0006.
- [3] UL C 216, 30.7.2013, str. 1.
- [4] Evropska centralna banka, Poročilo o finančnih strukturah, oktober 2017, str. 23 do 24.
- [5] Sporočilo Komisije o dokončanju bančne unije, 11. oktober 2017, (COM(2017)0592), str. 15.
- [6] Evropski parlament, Resolucija z dne 15. februarja 2017 o bančni uniji – letno poročilo za leto 2016, odstavek 9.
- [7] Evropski parlament, Resolucija z dne 15. februarja 2017 o bančni uniji – letno poročilo za leto 2016, odstavek 38.
- [8] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. februarja 2017 o bančni uniji – letno poročilo za leto 2016, odstavek 48.
INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
|
Datum sprejetja |
24.1.2018 |
|
|
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
48 7 2 |
|||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Gerolf Annemans, Burkhard Balz, Hugues Bayet, Pervenche Berès, Udo Bullmann, David Coburn, Esther de Lange, Markus Ferber, Jonás Fernández, Sven Giegold, Roberto Gualtieri, Brian Hayes, Danuta Maria Hübner, Cătălin Sorin Ivan, Barbara Kappel, Wajid Khan, Wolf Klinz, Philippe Lamberts, Werner Langen, Sander Loones, Bernd Lucke, Olle Ludvigsson, Ivana Maletić, Fulvio Martusciello, Bernard Monot, Caroline Nagtegaal, Luděk Niedermayer, Stanisław Ożóg, Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis), Sirpa Pietikäinen, Dariusz Rosati, Pirkko Ruohonen-Lerner, Anne Sander, Martin Schirdewan, Molly Scott Cato, Pedro Silva Pereira, Peter Simon, Kay Swinburne, Paul Tang, Ramon Tremosa i Balcells, Ernest Urtasun, Marco Valli, Tom Vandenkendelaere, Jakob von Weizsäcker, Marco Zanni |
||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Enrique Calvet Chambon, Matt Carthy, Mady Delvaux, Herbert Dorfmann, Ramón Jáuregui Atondo, Verónica Lope Fontagné, Thomas Mann, Luigi Morgano, Lieve Wierinck |
||||
|
Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Edward Czesak, Manolis Kefalojanis (Manolis Kefalogiannis), Rainer Wieland |
||||
POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU
|
48 |
+ |
|
|
ALDE |
Enrique Calvet Chambon, Wolf Klinz, Caroline Nagtegaal, Ramon Tremosa i Balcells, Lieve Wierinck |
|
|
ECR |
Edward Czesak, Sander Loones, Bernd Lucke, Stanisław Ożóg, Pirkko Ruohonen-Lerner, Kay Swinburne |
|
|
PPE |
Burkhard Balz, Herbert Dorfmann, Markus Ferber, Brian Hayes, Danuta Maria Hübner, Manolis Kefalojanis (Manolis Kefalogiannis), Werner Langen, Verónica Lope Fontagné, Ivana Maletić, Thomas Mann, Fulvio Martusciello, Luděk Niedermayer, Sirpa Pietikäinen, Dariusz Rosati, Anne Sander, Tom Vandenkendelaere, Rainer Wieland, Esther de Lange |
|
|
S&D |
Hugues Bayet, Pervenche Berès, Udo Bullmann, Mady Delvaux, Jonás Fernández, Roberto Gualtieri, Cătălin Sorin Ivan, Ramón Jáuregui Atondo, Wajid Khan, Olle Ludvigsson, Luigi Morgano, Pedro Silva Pereira, Peter Simon, Paul Tang, Jakob von Weizsäcker |
|
|
Verts/ALE |
Sven Giegold, Philippe Lamberts, Molly Scott Cato, Ernest Urtasun |
|
|
7 |
- |
|
|
EFDD |
David Coburn, Marco Valli |
|
|
ENL |
Gerolf Annemans, Marco Zanni |
|
|
GUE/NGL |
Matt Carthy, Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis), Martin Schirdewan |
|
|
2 |
0 |
|
|
ENL |
Barbara Kappel, Bernard Monot |
|
Uporabljeni znaki:
+ : za
- : proti
0 : vzdržani