POROČILO o priporočilu Sveta o imenovanju podpredsednika Evropske centralne banke

6.3.2018 - (N8-0053/2018 – C8-0040/2018 – 2018/0804(NLE))

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalec: Roberto Gualtieri
PR_NLE_Members

PREDLOG SKLEPA EVROPSKEGA PARLAMENTA

o priporočilu Sveta o imenovanju podpredsednika Evropske centralne banke

(N8-0053/2018 – C8-0040/2018 – 2018/0804(NLE))

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. februarja 2018 (N8-0053/2018)[1],

–  ob upoštevanju druge alinee člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je posvetoval z Evropskim svetom (C8-0040/2018),

–  ob upoštevanju člena 122 Poslovnika;

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0056/2018),

A.  ker se je Evropski svet s pismom z dne 22. februarja 2018 posvetoval z Evropskim parlamentom o imenovanju Luisa de Guindosa za podpredsednika Evropske centralne banke za mandat osmih let z začetkom 1. junija 2018;

B.  ker je Odbor Parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve ocenil kandidatova priporočila, zlasti glede na zahteve iz člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije ter potrebo po polni neodvisnosti Evropske centralne banke v skladu s členom 130; ker je med ocenjevanjem odbor prejel življenjepis kandidata ter njegove odgovore na pisni vprašalnik, ki mu je bil poslan;

C.  ker je imel nato kandidat 26. februarja 2018 petinsedemdesetminutno predstavitev v odboru, ki jo je začel z uvodno izjavo, nadaljeval pa z odgovori na vprašanja članov odbora;

D.  ker ima Parlament pomisleke glede uravnotežene zastopanosti spolov, izbirnega postopka, časa imenovanja in politične neodvisnosti ter od Sveta zahteva, naj začne s Parlamentom razpravo o tem, kako bi postopek pri prihodnjih imenovanjih izboljšali;

1.  odobri priporočilo Sveta za imenovanje Luisa de Guindosa za podpredsednika Evropske centralne banke;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Evropskemu svetu, Svetu in vladam držav članic.

• [1]  UL C 67, 22.2.2018, str. 1.

PRILOGA 1: ŽIVLJENJEPIS Luisa de Guindosa

Luis de Guindos Jurado

Minister za gospodarstvo, industrijo in konkurenčnost

Datum rojstva: 16. januar 1960

IZOBRAŽEVANJE

–   Univerzitetna diploma iz ekonomije, pridobljena na Colegio Universitario de Estudios Financieros (CUNEF) – diplomiral z odliko

–   Tecnico Comercial y Economista del Estado (državni ekonomist, javni izpit stopnje A, najboljši po uspehu)

POKLICNA POT

Javni sektor

–   Minister za gospodarstvo, industrijo in konkurenčnost (od novembra 2016), odgovoren za naslednja področja: gospodarstvo in podpora podjetništvu, mednarodni gospodarski odnosi, makroekonomske analize, španska državna blagajna, mednarodna trgovina in naložbe, raziskave, razvoj in inovacije ter industrija

–   Minister za gospodarstvo in konkurenčnost (december 2011–november 2016)

–   Državni sekretar za gospodarske zadeve (2002–2004)

–   Sekretar vladne komisije za gospodarske zadeve (2002–2004)

–   Generalni sekretar za gospodarsko politiko in politiko konkurence (2000–2002)

–   Generalni direktor za gospodarsko politiko in politiko konkurence (1996–2000)

Posebna imenovanja

–   Član Sveta ECOFIN in Euroskupine ter stalni gost skupine G-20

–   Guverner evropskega mehanizma za stabilnost (od leta 2012), Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, Evropske investicijske banke, Evropske banke za obnovo in razvoj, Medameriške razvojne banke, Afriške razvojne banke, Srednjeameriške banke za gospodarsko povezovanje, Azijske razvojne banke (od leta 2011) in Azijske banke za investicije v infrastrukturo (od leta 2017)

–   Član Odbora za ekonomska in finančna vprašanja EU (2002–2004)

–   Podpredsednik Odbora za ekonomsko politiko EU (1996–2000)

–   Vodja španske delegacije v Svetu ECOFIN med španskim predsedovanjem EU (2002)

Zasebni sektor

–   Direktor šole IE Business School in centra PwC za finančni sektor (marec 2010–december 2011)

–   PricewaterhouseCoopers, odgovoren za finančne storitve (december 2008–december 2009)

–   Nomura Securities, izvršni direktor (september 2008–december 2008)

–   Lehman Brothers, izvršni direktor za ibersko regijo (april 2006–september 2008)

–   AB Asesores, izvršni direktor (1988–1996)

–   Član uprave družb Endesa, S.A., Endesa Chile, Unedisa, Logista in BMN

PRILOGA 2: ODGOVORI Luisa de Guindosa NA VPRAŠALNIK

A. Zasebno in poklicno življenje

1. Izpostavite glavne vidike svojih poklicnih znanj in spretnosti v zvezi z monetarnimi, finančnimi in poslovnimi zadevami ter glavne vidike svojih evropskih in mednarodnih izkušenj.

Imam univerzitetno diplomo iz ekonomije in poslovnih ved z univerze CUNEF, diplomiral sem z odliko. Bil sem tudi najboljši po uspehu na javnem izpitu za državnega ekonomista in strokovnjaka za trgovino. Moje akademsko ozadje je osredotočeno predvsem na monetarne, finančne, gospodarske in poslovne zadeve.

Poleg tega sem večkrat deloval kot javni uradnik, med drugim kot državni sekretar za gospodarske zadeve in generalni sekretar za gospodarsko politiko in politiko konkurence. V teh vlogah sem imel priložnost sodelovati pri oblikovanju gospodarskih politik, s katerimi je Španija izpolnila vse pogoje za vstop v monetarno unijo.

Od leta 2011 sem španski minister za gospodarstvo, industrijo in konkurenčnost. Pristojen sem za državno blagajno, pa tudi oddelke za gospodarstvo in podporo podjetništvu, mednarodne gospodarske zadeve, makroekonomske analize, mednarodne naložbe in trgovino, raziskave, razvoj in inovacije ter industrijo.

Na tem položaju sem omogočil korenito reformo španskega finančnega sektorja, ki je med drugim vključevala dokapitalizacijo in prestrukturiranje tega sektorja, pa tudi druge ukrepe za zagotavljanje, da se morebitno prihodnje reševanje bank izvede brez poseganja po denarju davkoplačevalcev. Več teh ukrepov se je izvedlo s programom finančne pomoči, ki je bil Španiji zagotovljen iz evropskega mehanizma za stabilnost (EMS). Vsi ti ukrepi so omogočili, da je finančni sistem, ki je glavno gonilo denarne politike, ponovno začel pravilno delovati.

Kot minister za gospodarstvo sem tudi predstavnik Španije v Svetu za ekonomske in finančne zadeve EU ter Euroskupini. V okviru teh forumov sem prispeval k vzpostavitvi ekonomske in monetarne unije.

Sem tudi stalni član skupine G20 ter guverner EMS, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, Evropske investicijske banke, Evropske banke za obnovo in razvoj, Medameriške razvojne banke, Afriške razvojne banke, Srednjeameriške banke za gospodarsko povezovanje, Azijske razvojne banke in Azijske banke za investicije v infrastrukturo.

Poleg tega sem delal za več zasebnih podjetij, povezanih s finančnim sektorjem (odgovoren za finančne storitve pri PricewaterhouseCoopers, izvršni direktor za ibersko regijo pri Lehman Brothers in Nomura Securities, izvršni direktor pri AB Asesores) in akademskim sektorjem (direktor šole IE Business School in centra PwC za finančni sektor).

Bil sem tudi član uprave družb Endesa, S.A., Endesa Chile, Unedisa, Logista in BMN.

2. Ali imate poslovne ali finančne deleže ali druge obveznosti, ki bi utegnili biti v navzkrižju z vašimi prihodnjimi nalogami, in ali obstaja kakšen drug pomemben osebni ali drugačen dejavnik, ki bi ga moral Parlament upoštevati pri odločanju o vašem imenovanju?

Ne, nimam poslovnih deležev ali obveznosti, ki bi utegnili biti v navzkrižju z mojimi prihodnjimi nalogami. Imam samo načrt osebnega pokojninskega zavarovanja in vložek v odprtem vzajemnem skladu. Oboje upravlja podjetje Mutuactivos, investicijska podružnica zavarovalnice. V lasti nimam nobenega drugega finančnega premoženja, niti neposredno niti posredno.

Sem tudi lastnik hiše na jugu Španije, 50 % stanovanja v Madridu ter drugih nepremičnin, ki sem jih podedoval od staršev.

Med drugimi osebnimi informacijami je za položaj pri ECB morda pomembno dejstvo, da je moja 30-letna hči zaposlena kot nižja analitičarka tveganja v španski banki za poslovanje z občani, moj 26-letni sin pa dela v naložbenem oddelku zavarovalnice.

3. Katere vodilne cilje boste poskušali doseči v okviru mandata v Evropski centralni banki?

Držal se bom naloge, ki je Evropski centralni banki dodeljena s Pogodbo o Evropski uniji, tj. ohranjanje stabilnosti cen v euroobmočju in podpora splošnim ekonomskim politikam v Uniji. Moj prispevek k ECB bo med drugim celovit in celosten pristop k odločanju, s katerim bodo upoštevani medsebojni vplivi vseh gospodarskih politik.

Pri uresničevanju teh ciljev bom dosledno upošteval glavni vodilni načeli ECB, tj. neodvisnost in preglednost, saj brez tega ni mogoče v celoti izvajati učinkovite denarne politike.

B. Denarna politika ECB

4.  Kako bi morala ECB izvajati denarno politiko v trenutnem makroekonomskem okolju?

Najprej je treba upoštevati, da je naloga ECB zagotavljati, da je srednjeročna inflacija v euroobmočju pod 2 %, a vseeno blizu te meje.

Čeprav gospodarska dejavnost v območju vztrajno okreva, se to še ni preneslo v trajno izboljšanje obetov za srednjeročno inflacijo, ki ostajajo razmeroma nizki (ECB napoveduje, da bo povprečna skupna inflacija v letu 2018 znašala 1,4 %, v letu 2019 pa 1,5 %). Inflacijski pritiski so še naprej neizraziti, saj je na trgu dela še vedno precejšnje zatišje. Izboljšave na trgih dela, ki smo jih opazili, se bodo šele čez nekaj časa prenesle v bolj dinamično rast plač. Poleg tega so trenutni inflacijski obeti do neke mere še vedno odvisni od spodbud, ki jih zagotavljajo izredni ukrepi ECB. Zato je potrebno stalno ocenjevanje gospodarskih in monetarnih pogojev v euroobmočju ter učinkov doslej sprejetih ukrepov. Pričakuje se, da bo ECB ohranila trenutno naravnanost denarne politike, dokler se inflacijski pritiski ne bodo povečali in ne bodo opaženi zadostni znaki trajne spremembe inflacije. Zato bi morala biti ECB pripravljena, da po potrebi prilagodi svojo naravnanost in s tem izpolni svojo nalogo.

ECB mora tudi pozorno spremljati, ali se bodo v trenutnem okolju zelo nizkih obrestnih mer ter ohlapnih monetarnih in finančnih pogojev morebiti prekomerno kopičila finančna tveganja.

5.   Kakšen je vaš pogled na heterogenost monetarnih pogojev in dostopa do posojil v euroobmočju ter na njen vpliv na enotno denarno politiko ECB?

Vsako monetarno območje, ki je dovolj veliko, ima že po naravi neko mero heterogenosti gospodarskih struktur med različnimi državami in regijami. Euroobmočje pri tem ni nobena izjema.

ECB določa svojo politiko tako, da ustreza celotnemu euroobmočju. Zaradi gospodarske heterogenosti je izvajanje denarne politike bolj zapleteno. Večja kot je strukturna in ciklična konvergenca, bolj verjetno je, da denarna politika ustreza vsaki državi članici. Včasih je politika ECB za nekatere države članice preohlapna, za druge pa prestroga. Tako je bilo v času pred krizo. Zaradi občutnih znižanj obrestnih mer v nekaterih državah po uvedbi eura je prišlo do nevzdržne ekspanzije in s tem do vedno večjih neravnovesij, zaradi katerih se je pozneje kriza še poglobila. Takrat je razhajanje glede stopenj rasti in inflacije povzročila denarna politika, ki ni mogla ustrezati vsem.

Heterogenost monetarnih pogojev je odvisna od več dejavnikov, glavnega pa še vedno predstavljajo različni ciklični položaji zaradi različnih učinkov finančne krize na gospodarstva in različnih tempov okrevanja. Poleg tega nanjo vplivajo posebni strukturni dejavniki.

Med krizo je dodatno težavo pomenilo medsebojno vplivanje razhajanj med državami glede fiskalnega položaja in trdnosti nacionalnih bančnih sektorjev na eni strani ter dejstvom, da ni bila vzpostavljena prava fiskalna in finančna unija, na drugi. Zaradi vsega tega je prišlo do določene finančne razdrobljenosti med različnimi jurisdikcijami, kar je negativno vplivalo na prenos enotne denarne politike. Nekateri izredni ukrepi ECB, povezani s krizo (kot so program v zvezi s trgi vrednostnih papirjev, dokončne denarne transakcije in operacije dolgoročnejšega financiranja), so pomembno prispevali k znatnemu zmanjšanju te razdrobljenosti, kar se odraža na primer v zaznani konvergenci glede stroškov financiranja bank in drugih finančnih pogojev. Denarna politika je tako prispevala k zmanjšanju heterogenosti in s tem pripomogla, da so gospodarstva izšla iz recesije in ušla deflacijskim pritiskom. K oslabitvi povezave med bankami in državami je pripomogel tudi napredek pri vzpostavljanju bančne unije.

Dolgoročneje bodo potrebna nadaljnja prizadevanja za izboljšanje euroobmočja, in sicer bo treba pospešiti strukturne reforme ter povečati fiskalni manevrski prostor, da se bo vsako gospodarstvo bolj zmožno prilagoditi asimetričnim pretresom in spreminjajočim se monetarnim pogojem. K zmanjšanju heterogenosti bo pripomoglo poglabljanje povezovanja, zlasti v finančnem sektorju. V takih okoliščinah bodo gospodarstva bolj usklajena in obenem bolje pripravljena na spopadanje s škodljivimi pretresi, skupno breme za denarno politiko pa se bo zmanjšalo.

6.  Kaj menite o povečanju bilance stanja ESCB zaradi programa nakupa vrednostnih papirjev?

Zaradi finančne in gospodarske krize je ECB znižala ključne nominalne obrestne mere na raven, ki je blizu njihove spodnje meje, vendar to ni bilo dovolj za približanje inflacijskemu cilju. Zato je bilo treba sprejeti manj konvencionalne ukrepe denarne politike.

Eden izmed njih je program nakupa vrednostnih papirjev, namenjen povečanju bilance stanja Eurosistema in s tem zmanjšanju pričakovane deflacije pri že tako nizkih obrestnih merah. Program je imel ključno vlogo pri stabilizaciji finančnih pogojev v euroobmočju. Finančne pogoje, ki zadevajo realni sektor, je izboljšal na dva načina. Prvič, z nakupom so se zvišale cene in s tem znižali donosi kupljenih vrednostnih papirjev. Vlagatelji, vključno z bankami, so se zato usmerili v donosnejše naložbe, na primer posojanje realnemu sektorju. Drugič, ker je ECB s temi nakupi pokazala, da je zavezana prilagodljivi naravnanosti denarne politike, se je pričakovalo, da bo nadaljevala politiko nižanja obrestnih mer. To je pomenilo pritisk za nadaljnje zniževanje dolgoročnih obrestnih mer, ki so ključni dejavnik pri investicijskih odločitvah gospodinjstev in podjetij.

Velika bilanca stanja Eurosistema je le logična posledica tega programa. Bilanca stanja ECB se je v zadnjem desetletju povečala za približno štirikrat.

Ko bo inflacija dosegla raven, ki je skladna z zagotavljanjem stabilnosti cen, bo morala ECB razmisliti, kako veliko bilanco stanja naj ima v prihodnje, kako hitro naj doseže želeno velikost in kakšna naj bo njena optimalna sestava.

7.  Kakšen je po vašem mnenju ustrezen časovni okvir za končanje programa nakupa vrednostnih papirjev?

Kot sem že omenil, je bil program nakupa vrednostnih papirjev uveden kot odgovor na izredne okoliščine, a ker so se te zdaj začele umirjati, bi morala ECB načrtovati postopno vrnitev k bolj konvencionalni politiki. Težko pa je opredeliti določen časovni okvir za konec tega programa.

Svet ECB je jasno sporočil, da se bodo neto nakupi vrednostnih papirjev v sedanjem mesečnem obsegu 30 milijard EUR nadaljevali do konca septembra tega leta ali dlje, če bo potrebno. ECB se bo morala pravočasno odločiti, kaj bo z nakupi po tem obdobju, in sicer na podlagi takratnih prevladujočih obetov za inflacijo ter ocene Sveta, kakšna raven monetarnih spodbud bo potrebna. Pripomniti je treba, da se pričakuje, da bo ECB po koncu neto nakupov še naprej reinvestirala plačila glavnic vrednostnih papirjev, ki zapadejo, dokler bo to potrebno. Zatem bi moral proces normalizacije denarne politike temeljiti na oceni, kakšna naravnanost denarne politike je potrebna, da ECB izpolni svojo nalogo ohranjanja stabilnosti cen.

8.  Kako boste zagotovili preglednost v zvezi z izvajanjem programa nakupa vrednostnih papirjev?

Že od začetka programa nakupa vrednostnih papirjev je preglednost za ECB zelo pomembna. Zunanja komunikacija pomeni ključno podporo za nadaljnje nemoteno izvajanje nakupov vrednostnih papirjev. Čeprav je izvajanje zapleteno in decentralizirano, bi morala biti prizadevanja za zagotavljanje preglednosti prednostna naloga. Pravzaprav je preglednost zaželena pri vsaki vladni politiki. Po mojem mnenju ECB glede izvajanja programa nakupa vrednostnih papirjev zagotavlja zelo visoko raven preglednosti. Parametri programa so jasno opredeljeni, na primer zahteva, da se nakupi razdelijo med jurisdikcije v skladu s kapitalskim ključem. Poleg tega ECB ponuja aktualne in podrobne informacije o različnih vidikih programa (tedensko konsolidirano računovodsko bilanco stanja, mesečno poročilo o vrednosti kupljenih vrednostnih papirjev v vsakem izmed štirih programov v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev, mesečne in skupne vrednosti nakupov ustreznih vrednostnih papirjev po državah v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja itd.).

Na splošno je ta raven preglednosti najmanj primerljiva s preglednostjo obsežnih programov nakupov vrednostnih papirjev pri drugih večjih centralnih bankah. Poleg tega sedanji sistem dosega pravo ravnovesje, saj je zagotovljena preglednost, ki pa je združljiva s prilagodljivostjo izvajanja programa, ki je potrebna za njegovo maksimalno učinkovitost in preprečevanje arbitraže na trgu. Pri nakupih na primer ni treba upoštevati kapitalskih ključev v določenem trenutku, celoten skupek sredstev pa dejansko temelji na kapitalskih ključih.

Zunanja komunikacija glede politike je vsekakor nujen del oblikovanja instrumenta. Zato bi bilo treba o tem, kaj in kako pogosto objavljati, podrobno razpravljati in sprejeti odločitev v Svetu ECB.

9.  Kakšne pogoje je treba vzpostaviti, da bi se izvedlo zvišanje obrestne mere brez negativnih učinkov na države in trge?

Najprej je treba poudariti, da ECB svoje politike in instrumente oblikuje in izvaja povsem neodvisno, da lahko opravlja svojo nalogo. Kot so v zadnjem času poudarili nekateri člani Sveta ECB, bo moral proces normalizacije denarne politike (ki vključuje zvišanje obrestnih mer), ko se bo začel, upoštevati dve osrednji izhodišči. Prvič, biti bo moral predvidljiv in pregleden, da se bo zagotovila nemotena komunikacija z udeleženci na trgu. Drugič, biti bo moral postopen in sorazmeren s prevladujočimi inflacijskimi obeti.

Države se načeloma ne razlikujejo od drugih udeležencev na trgu. Njihova naloga je, da se pripravijo na morebitne spremembe denarne politike in se jim prilagodijo; ni naloga ECB, da oblikuje politiko, ki bi olajšala izdajanje državnih dolžniških vrednostnih papirjev. Državni izdajatelji že več let zmanjšujejo svoje potrebe po izdajanju in višajo življenjsko dobo svojih emisij, s čimer se bo povečala njihova odpornost v primeru zvišanja obrestnih mer. Vlade bi morale tudi izkoristiti ugodne gospodarske razmere, da povečajo fiskalne blažilnike in pripravijo svoja gospodarstva, da bodo bolje prenesla prihodnje pretrese, kot je zvišanje obrestnih mer. Navsezadnje obrestne mere ne bodo vedno ostale tako nizke.

Prihodnja usmeritev denarne politike, ki jo trenutno sporočajo v euroobmočju, ZDA, Združenem kraljestvu in na Japonskem, lahko znatno pripomore k temu, da se trgi pripravijo na zvišanje obrestnih mer. Terminska borza je precej likvidna, zaradi česar lahko tržni posredniki razmeroma natančno izrazijo svoja pričakovanja. V idealnem primeru bi moralo biti vsako zvišanje postopno in pričakovano na trgu.

Če povzamem, ECB s sedanjim izvajanjem in sporočanjem odločitev dobro pripravlja trg na normalizacijo denarne politike.

10.  Kako lahko po vašem mnenju ECB prispeva h gospodarski rasti in polni zaposlenosti ter obenem v celoti upošteva svoj prednostni cilj ohranjanja stabilnosti cen? S katerimi ukrepi bi se po vašem mnenju izboljšali pozitivni učinki denarne politike na realni sektor?

Pomembno je imeti v mislih, da je doseganje stabilnosti cen izrecna naloga ECB. Monetarna oblast lahko h gospodarski rasti najbolje prispeva z zagotavljanjem razmeroma nizke in stabilne stopnje inflacije. Obenem je za doseganje stabilne inflacije nujno zagotavljati, da gospodarska rast ne odstopa preveč od stopnje, ki bi jo bilo mogoče doseči. Vendar bi moralo tudi to vodstvo centralnih bank zanimati le kot način za doseganje stabilnosti cen.

Obstaja veliko dokazov, da se dolgoročno inflacija in rast medsebojno ne izključujeta. Kot sem že omenil, je stabilnost cen osnovni pogoj za trajno rast. Do medsebojnega izključevanja pa lahko pride kratkoročno, zlasti med recesijami. V tem okviru se ECB osredotoča na stabilnost cen, s čimer je ob razpoložljivi prilagodljivosti, zaradi katere je med nedavno krizo lahko uvedla cel sklop nekonvencionalnih ukrepov politike, pripomogla, da se je gospodarstvo izognilo deflaciji. Sveženj ukrepov, ki jih od leta 2012 izvaja ECB, očitno zadošča za podporo tako stabilnosti cen kot gospodarskemu okrevanju. Konkreten dokaz za to je zmanjšanje razlik v donosu državnih dolžniških vrednostnih papirjev, pa tudi konvergenca obrestnih mer, ki jih kreditne institucije zaračunavajo malim in srednjim podjetjem. Ta konvergenca sicer ne bi bila mogoča, če v zadnjih letih ne bi prišlo do izboljšav pri finančnem nadzoru, okrepitve likvidnosti in kapitalskih položajev bank ter strukturnih reform v številnih državah euroobmočja. Poleg tega je osnovni pogoj za trajno rast tudi finančna stabilnost. Ker je ECB z učinkovitim nadzorom preprečila večjo finančno nestabilnost, je tudi podprla rast in zaposlovanje. Tako je ECB pomembno prispevala tudi k doseganju svojih sekundarnih ciljev.

Zdi se, da so ukrepi politike, ki jih ECB trenutno izvaja, z vidika trenutnih inflacijskih obetov in želene naravnanosti denarne politike ustrezni. Glede prihodnjih ukrepov se bo treba odločiti na podlagi prevladujočih inflacijskih obetov ter splošnih ekonomskih in finančnih pogojev v euroobmočju.

11.  Kaj menite o tveganjih, povezanih s programom nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja? Pričakujete izkrivljajoče učinke na konkurenco na enotnem trgu? Kako bi bilo mogoče po vašem mnenju zmanjšati morebitne izkrivljajoče učinke programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja? Menite, da bi program moral vključevati cilje Pariškega sporazuma in cilje trajnostnega razvoja?

Menim, da je program nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja precej uspešen pri izboljšanju dostopa podjetij do financiranja, ne le neposredno za velike korporacije, katerih obveznice so običajno primerne za nakupe v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja, ampak tudi posredno za vsa podjetja in druge segmente trga, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP), ki nimajo dostopa do trgov obveznic. Ugodne razmere na trgu obveznic imajo pozitivne učinke prelivanja za MSP, na primer s spodbujanjem velikih korporacij, da bi se bolj zanašale na financiranje z obveznicami, zaradi česar je v bilancah stanja bank na voljo več manevrskega prostora za zagotavljanje posojil MSP. S programom nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja se je tako povečala učinkovitost prenosa denarne politike prek bančnega sistema z neposrednim znižanjem stroškov tržnega financiranja nefinančnih korporacij.

ECB bo morala kljub temu ostati previdna v zvezi z morebitnim kopičenjem neravnotežij in tveganj v nekaterih segmentih trga podjetniških dolžniških papirjev zaradi zelo ohlapnih finančnih pogojev.

Da bi preprečili morebitne izkrivljajoče učinke programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja na konkurenco na enotnem trgu, ECB uporablja nekatere blažilne ukrepe za likvidnost primarnega in sekundarnega trga. S sodelovanjem pri nakupih na primarnem trgu zagotavlja ravnovesje med ciljem programa in potrebo po zagotavljanju ustreznega delovanja trga. ECB podobno pri nakupih na sekundarnem trgu upošteva redkost posebnih dolžniških instrumentov in splošne tržne razmere, da ne bi izkrivljali cen in likvidnosti. Poleg tega nakupi sorazmerno odražajo vse kvalificirane odprte izdaje, pri čemer tržna kapitalizacija zagotavlja ponderiranje za vsako izmed različnih jurisdikcij izdaje.

Kar zadeva cilje Pariškega sporazuma in trajnostnega razvoja, bi morali začeti priznavati, da sta trajnostni razvoj in varstvo okolja cilja EU, ki sta določena v primarni zakonodaji. Tako je podpora Eurosistema upravičena, če v celoti upošteva glavni cilj ECB, tj. srednjeročno stabilnost cen. V zvezi s tem je pomembno upoštevati tekoče delo v zvezi z vzdržnim financiranjem v različnih evropskih in mednarodnih forumih. Na primer, strokovna skupina EU na visoki ravni za vzdržne finance je pred kratkim objavila poročilo, ki je bilo februarja 2017 predstavljeno Svetu ECOFIN in v katerem so predlagana priporočila, ki vključujejo pripravo taksonomije in sistema označevanja za zelene obveznice in zelene izpostavljenosti ter jih bo Komisija upoštevala pri prihodnjem akcijskem načrtu. Pobude pripravljata tudi skupina G20 v okviru študijske skupine za zeleno financiranje in Odbor za finančno stabilnost v okviru projektne skupine za finančna razkritja v zvezi s podnebjem, da bi okrepili razkrivanje s podnebjem povezanih tveganj in dosegli boljše razumevanje v zvezi s tem, ali bi bila lahko ta tveganja bolje vključena v regulativne okvire in okvire za obvladovanje tveganja. Te pobude je treba dodatno razviti, pomembna pa bo podpora ECB. Ko bodo te pobude dodatno razvite, bi lahko ECB omogočile upoštevanje okoljskih pomislekov pri izvajanju nakupov (npr. upoštevanje omenjene taksonomije). Kljub temu bi morala ECB pred vključitvijo zelenih dejavnikov v svoj okvir denarne politike natančno proučiti vsa tveganja v smislu finančne stabilnosti, ki bi izvirala iz obravnavanja meril poleg kreditnega tveganja, ki morda ne bi bilo upravičeno z bonitetnega vidika.

12.  Kako ocenjujete trenutno naraščajoči delež programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja na primarnem trgu in hkrati trenutno upadajoči delež programa nakupov v javnem sektorju na sekundarnem trgu?

Opozoriti je treba, da se ta programa izvajata pod različnimi pogoji. Nakupi v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja se izvajajo na primarnem in sekundarnem trgu, nakupi v okviru programa nakupov v javnem sektorju pa se izvajajo le na sekundarnem trgu, saj ECB v skladu s členom 123 Pogodbe o delovanju Evropske unije ne sme kupovati državnih obveznic na primarnih trgih.

Razmeroma velik delež programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja na primarnem trgu je torej naravna posledica zasnove programa, saj spodbuja nove izdaje. Vendar je program zasnovan tudi tako, da zagotavlja, da Eurosistem prejme razmeroma majhen delež novih izdaj (tj. ne več kot 30 % na izdajo), da bi zagotovili nemoteno delovanje trga.

Kar zadeva program nakupov v javnem sektorju, je njegov upadajoči delež dejavnosti na sekundarnem trgu posledica nedavnega znižanja mesečnega cilja za neto nakupe v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev s 60 na 30 milijard EUR. Večji del tega znižanja je osredotočen na del programa nakupa vrednostnih papirjev, ki zajema program nakupov v javnem sektorju, kar odraža nedavni razvoj relativne dobave obveznic javnega sektorja glede na druga upravičena sredstva.

13.  Kaj menite o izvajanju izredne likvidnostne pomoči? Kako bi bilo mogoče izboljšati postopek odločanja o dodeljevanju izredne likvidnostne pomoči?

Finančna stabilnost je potreben pogoj za ustrezen prenos denarne politike. Nacionalne centralne banke se lahko odločijo, da bodo izredno likvidnostno pomoč zagotovile plačilno sposobnim finančnim institucijam, ki se soočajo z začasnimi likvidnostnimi težavami, ločeno od običajnih dejavnosti denarne politike Eurosistema.

Izredna likvidnostna pomoč se zagotavlja pod odgovornostjo nacionalnih centralnih bank, na njihove stroške in tveganje, in sicer vedno plačilno sposobnim institucijam. Nacionalne centralne banke se lahko odločijo, ali bodo to pomoč zagotovile določeni instituciji, kakšno zavarovanje se bo zahtevalo in kateri drugi ukrepi za nadzorovanje tveganj bodo sprejeti.

Vendar njihovo diskrecijsko pravico omejuje Svet ECB, ki lahko prepove, omeji ali pogojuje dejavnosti v okviru izredne likvidnostne pomoči, če ugotovi, da ovirajo cilje in naloge ESCB. Intenzivnost spremljanja, ki ga izvaja Svet ECB, se povečuje z obsegom zahtevane izredne likvidnostne pomoči. Okvir za izredno likvidnostno pomoč zagotavlja tudi prilagodljivost za odzivanje na posebne nujne primere ali preprečevanje morebitnih sistemskih posledic: Svet ECB se lahko odloči, da ne bo ugovarjal zagotavljanju izredne likvidnostne pomoči posameznim bankam do določenega praga in v vnaprej določenem časovnem obdobju.

Zagotavljanje izredne likvidnostne pomoči je bilo ključno pri izvajanju denarne politike Eurosistema, zlasti med krizo. To je prispevalo k finančni stabilnosti in preprečilo negativne učinke na zaupanje ter tako podprlo prenos denarne politike v okviru nalog ECB.

Pravila v zvezi s tem so jasna. Kreditna institucija bi lahko dostopala do izredne likvidnostne pomoči, če je plačilno sposobna in ima dovolj razpoložljivih sredstev, da zajamči vračilo zagotovljenega denarja, da centralna banka in nazadnje državljani ne bodo utrpeli izgub.

Postopek odločanja je pregleden. ECB je lani objavila sporazum o nujni likvidnostni pomoči. Zajema vse podrobnosti postopka: od opredelitve plačilne sposobnosti banke do delitve odgovornosti med nacionalno centralno banko, ki zagotavlja posojilo, in Evropsko centralno banko, ki posojilu ne ugovarja.

14.   Ali bi morali biti zaskrbljeni zaradi sedanjih ravni neravnotežij v sistemu TARGET?

Sedanja neravnotežja v sistemu TARGET2 se zelo razlikujejo od neravnotežij leta 2011 in 2012. Takrat so se pojavili dvomi v nadaljnji obstoj EMU, ki pa so se izkazali za neupravičene. V zvezi s tem je obstajala bojazen, da države s primanjkljajem na tekočem računu ogroža devalvacija, državam s presežki na tekočem računu pa so bile dodeljene nekatere verjetnosti prevrednotenja, zato je bil razumen odziv trga beg kapitala od t. i. obrobja k Nemčiji.

Povečanje neravnotežij v sistemu TARGET2 od konca leta 2014 se razlikuje od prejšnjega pojava vse večjih neravnotežij. Izvajanje programa nakupa vrednostnih papirjev izkrivlja signale, ki jih pošiljajo neravnotežja v sistemu TARGET, in lahko povzroča napačne razlage. Splošno znano je, da so nekatera neravnotežja v sistemu TARGET mehanskega izvora in so povezana z načinom izvajanja nakupov v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev. Izboljšanje položaja nemške zvezne banke Bundesbank kot upnika je posledica statusa Frankfurta kot finančnega središča in statusa Bundesbank kot nasprotne stranke v okviru sistema TARGET2 za večino mednarodnih bank. Na kratko, menim, da nas ne bi smelo skrbeti zaradi sedanjih neravnotežij v sistemu TARGET. Ta vidik podpira dejstvo, da cene sredstev ne odražajo kakršnih koli težav, kot je bilo med krizo državnega dolga v obdobju 2011–2012.

Skratka, pomembno je, da ECB še naprej pozorno spremlja ravnotežja v sistemu TARGET2 in raznolike kazalnike, ki zagotavljajo informacije o ravneh tržnega stresa, kot to počne danes.

15.  Kakšna so tveganja za monetarno stabilnost, povezana z razvojem virtualnih valut, kot je bitcoin? Kakšno vlogo bi morala imeti ECB pri obravnavanju virtualnih valut? 

Najprej naj povem očitno: Bitcoini in druge kriptovalute so daleč od tega, da bi izpodrinili denar, ki ga izdajajo centralne banke. Z njimi je povezanih več težav, povezanih zlasti z zgodnjimi fazami izvajanja tehnologije distribuirane knjige transakcij. Distribuirana knjiga transakcij je še vedno razmeroma neučinkovita, hitrost transakcij je omejena, nenehne izboljšave tehnoloških konfiguracij pa so proizvedle skoraj 900.000 različnih valut. Poleg tega so bitcoini in glavni drugi t. i. alternativni kovanci v maloštevilnih rokah, zaradi česar gre skupaj z majhno likvidnostjo za zelo nestabilno okolje, ki je nagnjeno k špekulativnim balonom in pojavom pokov. Zato kriptovalute danes ne morejo vzdržno izvajati osnovnih funkcij denarja (plačilno sredstvo, obračunska enota in hranjenje vrednosti).

Zasebno izdane digitalne valute lahko centralnim bankam sčasoma prinesejo izzive. Načeloma so za centralno banko izzivi, ki jih prinaša digitalna valuta, v osnovi enaki kot izzivi, ki jih prinaša prisotnost konkurenčne tuje valute. Ponudba in povpraševanje v svetovnem gospodarstvu zaradi konkurence med valutami določata ravnotežno ceno, menjalni tečaj, ki odraža relativno koristnost valut.

Na splošno, če bi kroženje ene ali več zasebno izdanih digitalnih valut doseglo znatne ravni, bi to na denarno politiko vplivalo enako kot pri kateri koli drugi valuti. Centralna banka (in regulatorji ter nadzorne agencije) bi morala spremljati menjalne tečaje, plačilne sisteme takih valut, finančne trge vrednostnih papirjev, denominiranih v novih valutah, in medsebojne povezave med trgi in udeleženci na trgu ter tradicionalnim finančnim sistemom. To spremljanje bi bilo potrebno za zagotavljanje učinkovitosti monetarnih impulzov ter celovitosti plačilnih sistemov in finančnih trgov, ohranjanje finančne stabilnosti in varovanje sistema pred pretresi. Nadalje bi se morali za nove digitalne valutne trge in plačila uporabljati vsi predpisi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter varstvo vlagateljev.

Kriptosredstva zaradi omejenega obsega in medsebojne povezanosti zaenkrat ne pomenijo resnega tveganja za finančno stabilnost, kot poudarja Odbor za finančno stabilnost. V prihodnje bi lahko vplivala na finančno stabilnost, če bi se povečal njihov obseg in bi se izboljšala medsebojna povezanost s finančnim sektorjem.

Centralne banke bi se lahko nazadnje odločile za tehnologijo distribuirane knjige transakcij, na kateri temelji bitcoin, za izdajo državne digitalne valute. Digitalni primarni denar bi lahko centralnim bankam pomagal ohraniti nadzor nad monetarnimi mehanizmi, vendar ima lahko pomembne posledice za razdrobljeno bančništvo, ki bi jih bilo treba dodatno proučiti.

Za reguliranje digitalnih valut so odgovorni finančni regulatorji po svetu. ECB bi morala poleg dolgoročnih vidikov denarne politike spremljati razvoj na področju kriptovalut ter medsebojno povezanost tradicionalnega finančnega sistema in teh trgov. Obsegi kriptovalut na trgih so zaenkrat razmeroma majhni, finančne institucije pa se izogibajo tveganim sredstvom, zato ni potrebno posredovanje ECB, ki pa bi morala ostati pozorna na njihov morebitni učinek na finančno stabilnost in vse deležnike opozoriti na tveganja, ki jih zajemajo.

16.  Kako ocenjujete medsebojne vplive med plačilnimi sistemi in denarno politiko? Kakšna bi morala biti vloga ECB kot centralne banke izdajateljice pri nadzoru centralnih nasprotnih strank (CNS)?

Plačilni sistemi so bistveni za izvajanje denarne politike. Centralna banka je odvisna od varnega in učinkovitega plačilnega sistema, ki je osnovni pogoj za nemoten prenos denarne politike in ohranitev finančne stabilnosti. Zato je ena izmed osnovnih nalog Eurosistema spodbujanje nemotenega delovanja plačilnih sistemov (člen 127(2) Pogodbe o delovanju EU), nadzor, ki ga izvaja ECB, pa je namenjen varovanju prenosnega kanala za denarno politiko. Če se sredstva med udeleženci na trgu ne prenašajo nemoteno, lahko pride do neurejenega obnašanja obrestnih mer, kar bi lahko vplivajo na njihovo oblikovanje. V zvezi s tem je denarna politika oslabljena, če plačilni sistem ne deluje, kot bi moral. Poleg tega je Eurosistem z vzpostavitvijo sistema TARGET zagotovil plačilni sistem na ravni EU, ki se uporablja za poravnavo operacij centralnih bank. TARGET je postal pomemben nosilec za izvajanje denarne politike za Eurosistem in je pomagal ustvariti enoten denarni trg znotraj euroobmočja.

Kar zadeva vlogo ECB kot centralne banke izdajateljice v zvezi z nadzorom CNS, bo med tekočim pregledom uredbe EMIR predvidoma obravnavana potreba po tem, da ima ECB ustrezne pristojnosti za zagotavljanje primernega spremljanja morebitnih tveganj, ki izvirajo iz CNS, za izvajanje denarne politike in delovanja plačilnih sistemov. Predlog med drugim predvideva krepitev vloge centralnih bank EU v regulativnem okviru. Ta krepitev je potrebna predvsem zaradi nadaljnjega povečevanja koncentracije centralnega kliringa in finančnih tveganj v CNS, kar povečuje morebitne motnje, ki jih imajo lahko CNS na izvajanje denarne politike. Poleg tega bi se lahko zaradi izstopa Združenega kraljestva iz EU v prihodnje zelo velik del klirinških dejavnosti v eurih opravljal zunaj EU.

17.  Kakšna so tveganja za finančno stabilnost, povezana z izstopom Združenega kraljestva iz EU?

Učinek izstopa Združenega kraljestva iz EU bo odvisen od prihodnjega odnosa med Združenim kraljestvom in EU. Ker ne poznamo končnega izida pogajanj, bi morali biti pripravljeni na vse možnosti, vključno z najbolj drastičnim scenarijem. Prehodna ureditev, skladna z decembrskimi smernicami Evropskega sveta, bi seveda omogočila lažji prehod, vendar je s celotnim postopkom še vedno povezana negotovost.

Z vidika evropskega trga finančnih storitev bi, če bi bil obseg sklenjenih poslov v Londonu razdrobljen in bi se izvajal na enem ali več evropskih ali mednarodnih trgov, prišlo do več posledic.

Razdrobljenost bi kapitalskemu trgu EU prinesla začasne strukturne stroške zaradi izgube ekonomij obsega in omrežja ter manjše likvidnosti in globine trgov. Vendar bi se ti stroški dolgoročneje znižali, saj bi se trgi, ki bi nadomestili londonski City, poglobili.

Zaradi močnih čezmejnih povezav med Združenim kraljestvom in EU pri zagotavljanju finančnih storitev bi lahko izredni dogodek, tj. neurejen izstop Združenega kraljestva iz EU, pomenil znatna tveganja za finančno stabilnost. Zaskrbljujoče je področje pogodb o izvedenih finančnih instrumentih OTC in zavarovalnih pogodb. Prehod zlasti v zvezi s CNS ustvarja negotovost, ker ni mogoče sklepati, da bodo lahko člani novih klirinških hiš brez prekinitev uravnotežili povpraševanje in ponudbo. Stanje poslov in nove posle trgov na podlagi eura je treba izvesti ali prenesti na CNS, ki jih je EU pooblastila ali priznala kot subjekte, ki nadomeščajo prejšnje. To je kompleksen in dolgotrajen postopek. Splošneje obstajajo tudi pomisleki glede prehoda na nova pravila/pravne standarde.

Vendar je mogoče negotovost v zvezi s prehodom ublažiti z več ukrepi: zgodnje napovedi glede prihodnjega okvira, začasne odobritve, mehanizmi za ohranitev predhodno veljavnih pravil in/ali čas za novacijo vseh pogodb so koraki, ki lahko prispevajo k urejenemu prehodu.

Veliko je odvisno od strateških odločitev bank, ki največ poslujejo na teh trgih. Zadevni subjekti se morajo nujno pravočasno pripraviti na trenja med prehodom in se prilagoditi kakršnim koli mogočim prihodnjim scenarijem.

ECB in nacionalne centralne banke bi morale biti pripravljene na prehod in selitev finančnih subjektov iz Združenega kraljestva. Zagotoviti je treba jasna merila v zvezi s tem, kako obravnavati te subjekte (tj. potrjevanje notranjih modelov, ki so jih uporabljali v Združenem kraljestvu), nadzorniki pa bi morali zagotoviti, da ti preseljeni subjekti niso le prazne lupine, ki bodo vse dejavnosti in vire ohranile v Združenem kraljestvu.

Če bodo izvedene ustrezne priprave na prehod, ne bi smelo priti do pomembnih dolgoročnih posledic za finančno stabilnost in gospodarstvo euroobmočja.

18.  Kako bi bilo mogoče izboljšati okvir ekonomskega upravljanja in zlasti njegovo izvajanje? EU

Države članice se v valutni uniji odrečejo pomembnim stabilizacijskim orodjem. To bi bilo treba nadomestiti s krepitvijo drugih mehanizmov za preprečevanje in blaženje pretresov.

•  Prvič, finančni trgi prerazporejajo tveganja v monetarni uniji in povečujejo delitev tveganja z zasebnim sektorjem. Cilj dokončanja bančne unije in unije kapitalskih trgov je oblikovati povezane finančne trge, ki učinkovito razporejajo sredstva v EMU. Dokončanje teh dveh unij bi morala biti prednostna naloga.

•  Drugič, nujno je treba okrepiti odpornost posameznih gospodarstev in preprečiti razlike v konkurenčnosti med članicami EMU, ki povzročajo nevzdržna neravnotežja. Za to je potreben močan in dobro delujoč okvir ekonomskega upravljanja, ki zagotavlja finančno stabilnost. Strukturne reforme so pomembne za zagotavljanje konvergence v EU, še pomembnejše pa so za države, imajo skupno valuto, ter nemoteno delovanje ekonomske in monetarne unije.

•  Države članice se morajo zavedati, da je za vključenost v monetarno unijo potrebno globlje usklajevanje ekonomskih politik v skladu z globljo ravnjo povezovanja.

Kriza je pokazala, da stabilnost cen, ki jo je zagotovila ECB, in javne finance, usklajevane prek Pakta za stabilnost in rast, niso zadostovale za zagotavljanje finančne stabilnosti euroobmočja. Kopičenje neravnotežij lahko ogrozi finančno stabilnost in prizadene transmisijske mehanizme denarne politike. Zato so bile sprejete obsežne reforme ekonomskega upravljanja euroobmočja: poleg izboljšanja Pakta za stabilnost in rast in večjega proračunskega usklajevanja je bil sprejet okvir za nadzor nad makroekonomskimi neravnotežji in njihovo odpravljanje. Postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji je namenjen spremljanju kopičenja neravnotežij in po potrebi uvedbi popravnih ukrepov. Poleg tega se v okviru evropskega semestra zahteva, da države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za obravnavanje njihovih glavnih izzivov, in da se uskladi izvajanje strukturnih reform.

Vse to so bile potrebne in koristne reforme ekonomskega upravljanja, vendar je treba narediti še več.

•  V fiskalnih politikah se vse bolj poziva k poenostavitvi fiskalnih pravil, da bi zagotovili večjo odgovornost ter pregledno in skladno izvajanje dogovorjenih pravil. Pomembno je, da Pakt za stabilnost in rast zagotavlja, da države članice v uspešnih časih vzpostavijo fiskalne blažilnike. Dogovorjena fiskalna pravila je nato treba odločno izvrševati, sicer bodo države članice zaradi omejenega fiskalnega prostora, ki je danes na voljo, še naprej ogrožale naslednje krize.

•  Poleg tega so možne izboljšave postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji, da bi tako postal resnično orodje za zgodnje opozarjanje na nakopičena neravnotežja, ki bi sprožilo popravljalne ukrepe.

•  Izboljšati je treba tudi izvajanje strukturnih reform. Države članice bi morale prevzeti polno odgovornost za reforme, potrebne za obravnavanje svojih neravnotežij in prevzemanje svojih odgovornosti.

•  Izpolnjevati morajo svoje zaveze, evropski semester pa bi moral zagotoviti okvir za ustrezno usklajevanje in določanje zaporedja strukturnih reform, da bi ponotranjili morebitna prelivanja. V zvezi s tem se lahko z zagotavljanjem skladnosti priporočil za posamezne države in euroobmočje okrepi odpornost monetarne unije.

Strukturne reforme so bistvene za povečanje odpornosti monetarne unije in vzdrževanje visokih ravni dolgoročne trajnostne rasti in zaposlovanja. Omogočajo morebitno rast in z odpravljanjem ozkih grl za naložbe ustvarjajo okolje, ki spodbuja naložbe. Poleg tega so strukturne reforme glavni mehanizem za zmanjševanje tveganja v monetarni uniji in bodo pomagale krepiti potrebno politično zaupanje za nadaljnji napredek na področju drugih reform, ki so potrebne za poglobitev EMU.

Vsi ti ukrepi bodo prispevali k doseganju večje odpornosti posameznih gospodarstev in euroobmočja kot celote na negativne pretrese. Vendar celo najprilagodljivejši in najučinkovitejši trgi niso sposobni blažiti zelo obsežnih pretresov. Euroobmočje potrebuje ustrezno varnostno mrežo, prav to pa je cilj tekoče razprave o krepitvi evropskega mehanizma za stabilnost (glej vprašanje, ki se nanaša na evropski mehanizem za stabilnost).

Euroobmočju bi z dolgoročnejšim pristopom koristilo boljše usklajevanje fiskalnih politik in zmogljivost izvajanja ustrezne kombinacije politik v euroobmočju. Instrument za fiskalno stabilizacijo bi lahko v zvezi s tem pomagal pri spopadanju z obsežnimi pretresi brez pretiranega zanašanja na ECB za namene stabilizacije. Njegova zasnova bi morala omiliti pomisleke v zvezi z moralnim tveganjem, pri čemer bi pogojevanje dostopa do te zmogljivosti z izpolnjevanjem zavez s področja strukturnih reform in skladnostjo s fiskalnimi pravili lahko zagotovilo ustrezne spodbude za zanesljive ekonomske politike.

Voditelji vlad in držav so se na vrhu držav euroobmočja decembra 2017 odločili, da bodo prednost imele razprave o bančni uniji in prihodnosti evropskega mehanizma za stabilnost, pri čemer naj bi prvi sklop odločitev sprejeli junija. Hkrati se pričakuje nadaljevanje razprav o drugih vprašanjih z dolgoročnejšim pristopom. Gospodarski obeti so se izboljšali, zato je zdaj čas za razmislek o ekonomskem upravljanju EMU, da bi zagotovili njegovo odpornost v primeru prihodnjih kriz.

19.  Kaj menite o sedanji razpravi o vztrajno visokih ravneh javnega dolga v euroobmočju?

Kriza je povzročila znatno poslabšanje stanja javnih financ v EU in euroobmočju, saj so vlade dovolile povečevanje primanjkljajev, da bi podprle gospodarstvo, pa tudi zato, ker so se implicitne obveznosti bančnega sektorja nekaterih držav članic pojavile v bilancah stanja javnega sektorja. Vlagatelji so izražali pomisleke v zvezi z vzdržnostjo javnega dolga v nekaterih državah, zato je prišlo do razdrobitve finančnih trgov v euroobmočju glede na nacionalne meje.

Sprejeti so bili ukrepi, ki naj bi preprečili, da bi se to še kdaj ponovilo, vključno z oblikovanjem bančne unije (kot je omenjeno zgoraj) in obsežnimi reformami, namenjenimi krepitvi proračunske discipline in povečanju usklajevanja ekonomskih politik. EU je zaradi teh prizadevanj ena izmed regij, v katerih je bila kljub negotovemu okrevanju dosežena največja fiskalna konsolidacija, države članice pa uspešno izstopajo iz postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Države članice bodo v prihodnjih nekaj letih predvidoma vključene v preventivni del Pakta za stabilnost in rast. Delež javnega dolga v BDP v euroobmočju zaradi prizadevanj na področju konsolidacije vztrajno upada.

Vendar ta pozitivni skupni trend zakriva pomembne razlike med državami članicami. V zvezi s tem je izredno pomembno, da se sedanje pozitivno gospodarsko okolje uporabi za vzpostavitev fiskalnih blažilnikov. To zlasti velja za zelo zadolžene države članice, ki morajo sprejeti ustrezen potek konsolidacije v skladu s svojimi cikličnimi razmerami. Fiskalne politike bi morale v uspešnih časih ustvariti dovolj fiskalnega manevrskega prostora za kljubovanje prihodnjim negativnim pretresom, sicer bo euroobmočje še naprej izpostavljeno prihodnjim gospodarskim upadom. To pomeni, da morajo države članice izpolniti svoje odgovornosti v okviru Pakta za stabilnost in rast,

ne pa tudi, da ni dovolj prostora za srednjeročno izboljšanje fiskalnega okvira v euroobmočju. Vse bolj se poziva k poenostavitvi fiskalnih pravil in utemeljitvi priporočil za fiskalno politiko na kazalnikih pod nadzorom vlade, ki jih je mogoče spremljati in odražajo skupno razumevanje cikličnih razmer. Tako bi povečali odgovornost fiskalnih pravil in spodbudili njihovo skladno izvajanje.

Nazadnje ne bi smeli pozabiti, da ostaja rast bistvena za vzdržnost javnih financ. V zvezi s tem bodo strukturne reforme, ki omogočajo morebitno rast in povečujejo konkurenčnost gospodarstev euroobmočja, pomagale upravljati sedanje stanje dolga, ki je nastal po krizi, z zagotavljanjem dolgoročne trajnostne rasti in zaposlovanja.

20.  Kako ocenjujete nedavni razvoj menjalnega tečaja med ameriškim dolarjem in eurom?

Menjalni tečaj sam po sebi ni del pristojnosti ECB (ki se osredotoča na stabiliziranje inflacije cen življenjskih potrebščin), vendar je nedvomno ena izmed finančnih cen, ki jih ECB pozorno spremlja pri oceni makroekonomskih obetov, ki so osnovni temelj njenih odločitev v zvezi z denarno politiko.

Nedavna rast vrednosti eura (18 % v zadnjem letu) glede na pretekle standarde ni nenavadna: od uvedbe enotne valute se je vrednost že večkrat zvišala za podoben ali celo višji odstotek. Rast vrednosti eura je povezana s ponovno oceno obetov denarne politike s strani udeležencev na trgu ob upoštevanju pozitivnega makroekonomskega razvoja v euroobmočju ter s pričakovanim zmanjšanjem nakupov vrednostnih papirjev s strani ECB. Ta nedavna rast vrednosti nominalnega efektivnega menjalnega tečaja euroobmočja v veliki meri odraža pozitiven razvoj, kot sta izboljšanje gospodarskih obetov in večje zaupanje v trg, v okviru presežka na tekočem računu, zato je to gibanje povezano z izboljševanjem temeljev. Seveda bo ta rast vrednosti predvidoma nekoliko ovirala izvoz in inflacijo, vendar bi lahko trend rasti vrednosti, če bi se še nadaljeval ali bi bil preizrazit, imel večji učinek na rast in inflacijo, zaradi česar bi ECB težje dosegla ciljno stopnjo inflacije. V vsakim primeru bi morala ostati pozorna na spremembe menjalnih tečajev in redno ocenjevati izzive, ki jih lahko pomenijo za stabilnost cen.

21.  Kako ocenjujete dosežke skupine G20? Kaj menite o sedanji ravni usklajevanja med glavnimi centralnimi bankami?

Skupina G20 se je izkazala za ključni forum za izboljšanje mednarodnega gospodarskega sodelovanja ter spodbujanje odprtega in povezanega svetovnega gospodarstva. Zlasti učinkovita je bila na dveh področjih. Po eni strani je okrepila odpornost svetovnega finančnega sistema, ko je Odbor za finančno stabilnost pooblastila za pripravo celovitega svežnja reform, s katerimi bi obravnavali zlasti moralno tveganje zaradi svetovnih sistemsko pomembnih institucij. Po drugi strani je imela skupina G20 ob sodelovanju z OECD ključno vlogo pri boju proti davčni utaji in pranju denarja s sprejetjem sklopa ukrepov, ki obravnavajo erozijo davčne osnove in preusmerjanje dobička ter se zavzemajo za samodejno izmenjavo fiskalnih informacij. Zdaj so pred njo novi izzivi, kot so obravnavanje finančnih inovacij v finančnem sistemu (FinTech) in na področju obdavčevanja, kar dokazuje, da ima še vedno zelo pomembno vlogo na področju svetovnega usklajevanja.

Centralne banke lahko pripomorejo k stabilnosti menjalnih tečajev, tako da vnaprej podrobno opišejo svojo naravnanost denarne politike, kar je bilo v zadnjih letih izboljšano s predložitvijo prihodnjih usmeritev denarne politike. V tem smislu je zelo pozitivno, da sporočila Mednarodnega monetarnega in finančnega odbora ter skupin G7 in G20 še naprej odražajo negativne posledice, ki jih imajo lahko pretirana nestanovitnost in neurejena gibanja menjalnih tečajev na gospodarsko in finančno stabilnost ter predanost organov držav, da se izogibajo konkurenčnim devalvacijam in vplivanju na menjalne tečaje za namene konkurence. ECB bi morala redno komunicirati s centralnimi bankami drugih valut, vendar je prostor za daljnosežnejše svetovno usklajevanje denarne politike omejen, saj imajo centralne banke pooblastila na nacionalni ravni. Kljub temu menim, da smo bili v zadnjih letih priča sorazmerno zadovoljivi stopnji sodelovanja med večjimi centralnimi bankami v naprednih gospodarstvih, kot je razvidno iz njihove tekoče komunikacije glede menjalnih tečajev, zagovarjanja svetovne stabilnosti in zagotavljanja likvidnosti v tuji valuti. To usklajevanje je dobrodošlo in bi ga bilo treba v prihodnje dodatno krepiti.

C. Finančna stabilnost in nadzor

22.  Kako lahko obravnavamo zapuščino krize, tj. visoke ravni slabih posojil in tveganja v pretoku slabih posojil?

Čeprav so slaba posojila koncentrirana v določenih bankah, so zdaj najbrž največji izziv finančnega sistema euroobmočja, saj slabo vplivajo na zaupanje v evropske banke. Bremenijo bilance stanja bank, ne samo z oviranjem njihove morebitne dobičkonosnosti, ampak tudi z omejevanjem njihove zmogljivosti za posojanje. Evropski bančni organ (EBA) navaja, da se obseg slabih posojil od leta 2014 zmanjšuje, vendar ostajata razmerje in višina dolgov velika (tj. približno 800 milijard EUR).

Trije najpomembnejši vidiki, ki jih je treba upoštevati pri obravnavanju slabih posojil, so preglednost, ustrezno vrednotenje in primerno oblikovanje rezervacij. V skladu s tem so ukrepi, ki sta jih pred kratkim predlagali ECB in Komisija, korak v pravo smer.

Potreben je postopen pristop, ki združuje nenehen pritisk nadzornikov (npr. enotni mehanizem nadzora), da bi povečali rezervacije in prodali slaba sredstva, z izboljšavami regulativnega okvira v nekaterih državah, da bi bila ponovna pridobitev zavarovanj lažja, prodaja slabih posojil in sredstev, ki so predmet izvršbe, pa učinkovitejša. Pri hitrosti postopka bo morda treba upoštevati tudi kapitalske ravni bank in njihovo sposobnost zbiranja sredstev na trgih.

K zmanjševanju slabih posojil je treba pristopiti celostno, kot je navedeno v sklepih Sveta ECOFIN iz julija 2017 o akcijskem načrtu za zmanjševanje slabih posojil v Evropi. To zajema raznolike ukrepe, od bonitetnih varoval do insolvenčnih okvirov ali razvoja sekundarnih trgov.

23.  Kako ocenjujete visoko raven sredstev stopnje 2 in 3 v številnih bilancah stanja bank? So ta sredstva ustrezno upoštevana v veljavnem nadzornem okviru?

Za ustrezno upravljanje banke in nadzor nad njo so ključne primerne informacije o resnični vrednosti njenih sredstev. Večja ko je nenatančnost na tem področju, zapletenejša in manj zanesljiva je kakršna koli ocena njene solventnosti.

Tako sredstva stopnje 2 in 3, katerih cene se ne oblikujejo redno na trgih in katerih vrednost je treba oceniti na podlagi drugih referenčnih meril ali zapletenih matematičnih modelov, otežujejo delo računovodij, nadzornikov in bančnih upravnikov.

Prav zato okvir, ki ga je Odbor za finančno stabilnost vzpostavil za določanje, katere banke se štejejo za globalno sistemske (globalne sistemsko pomembne banke – GSPB), upošteva obseg tovrstnih sredstev kot enega izmed glavnih elementov za opredelitev stopnje kompleksnosti banke. GSPB so na podlagi te razvrstitve podvržene strožjim zahtevam glede solventnosti in reševanja.

V vsakem primeru se zdi, da obstaja vprašljiva nagnjenost k samodejni stigmatizaciji teh sredstev in njihovemu obravnavanju kot „problematična sredstva“, kot so slaba posojila, restrukturirana posojila ali sredstva, ki so predmet izvršbe.

Kljub temu morajo nadzorniki ustrezno obravnavati ta sredstva. Prvič, prepričati se je treba, da so sredstva stopnje 2 in 3 ustrezno opredeljena in razvrščena v bilancah stanja bank. Drugič, nadzorniki morajo spremljati ustrezno vrednotenje obeh vrst sredstev. To zlasti velja za velike in kompleksne banke. Podobno kot pri pristopu s slabimi posojili morajo bančni nadzorniki poskrbeti, da banke pravilno vrednotijo sredstva ali pa podcenitev čim hitreje izrazijo v izkazu poslovnega izida.

24.  Kaj menite o zakonodajni ureditvi subjektov, ki opravljajo dejavnosti bančništva v senci?

Nebančno financiranje je alternativna možnost bančnemu financiranju in pomaga podpirati realni sektor. Bančništvo v senci je vir diverzifikacije ponudbe kreditov, vendar lahko postane tudi vir sistemskega tveganja, in sicer neposredno ali posredno prek medsebojne povezanosti z bankami. Zato je pomembno obravnavati ta tveganja in opredeliti ustrezne ukrepe politike, da bi se jim izognili in zagotovili preglednost subjektov, ki opravljajo dejavnosti bančništva v senci. Preglednejša ko so tveganja, natančnejše je njihovo oblikovanje cen.

V tem smislu je bil dosežen velik napredek. Odbor za finančno stabilnost si vse od ustanovitve leta 2009 prizadeva za preobrazbo bančništva v senci v odporno tržno financiranje. Poleg tega je Evropska komisija leta 2013 izdala sporočilo, v katerem določa številne prednostne naloge, kot so preglednost sektorja bančništva v senci in vzpostavitev okvira za sklade denarnega trga (SDT). Skladi denarnega trga zagotavljajo kratkoročno financiranje finančnih institucij, korporacij in vlad. Uredba (EU) 2017/1131 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o skladih denarnega trga je začela veljati 20. julija 2017, pri čemer je več ukrepov namenjenih zmanjšanju ranljivosti teh skladov za beg investitorjev.

Skratka, ker je bančništvo v senci pomembno za makrofinančno stabilnost, ga je treba še naprej pozorno spremljati.

25.  Ali menite, da je okvir za reševanje učinkovit, kar zadeva primere Banco Popular, Banca Populare di Vicenza in Veneto Banca?

Nedavni primeri kažejo, da se je evropski okvir za reševanje, ki je bil vzpostavljen leta 2014 s sprejetjem direktive o prestrukturiranju in reševanju bank (v nadaljnjem besedilu: direktiva BRRD) in uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje (v nadaljnjem besedilu: uredba SRMR), izkazal za učinkovitega.

Eden od takih primerov je nedavno reševanje banke Banco Popular junija lani. Enotni odbor za reševanje (SRB) je 6. junija 2017 po ugotovitvi ECB, da šesta največja banka v Španiji propada ali bo verjetno propadla, sprejel sistem reševanja (ki ga je odobrila Evropska komisija in uvedel španski izvršni organ za reševanje FROB) in izvedel prodajo skupine uspešnemu kupcu. S tem je izpolnil svojo nalogo glede zaščite finančne stabilnosti, zagotavljanja kritičnih funkcij in preprečevanja uporabe denarja davkoplačevalcev. 7. junija zjutraj je banka Banco Popular začela poslovati kot običajno, ne da bi se porabil en sam cent javnega denarja ter brez vpliva na finančne trge in širšo javnost, kljub temu, da je organ za reševanje uporabil svoja izredna pooblastila za reševanje s sredstvi upnikov in zamenjavo delnic ter instrumentov dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala.

Prvim izkušnjam z reševanjem v okviru bančne unije so sledili drugi primeri v Italiji, v katerih so pristojni organi v Evropi tesno sodelovali pri uporabi ureditve EU.

ECB je 23. junija 2017 razglasila, da banki Banca Popolare di Vicenza in Veneto Banc propadata ali bosta verjetno propadli, enotni odbor za reševanje pa je odločil, da ukrepi za reševanje za ti banki niso bili sprejeti v javnem interesu. Zato sta banki prenehali po italijanskem insolvenčnem postopku.

Na koncu bi lahko omenili tudi najnovejša primera banke ABLV v Latviji in njene podružnice v Luksemburgu. 23. februarja je bilo razglašeno, da propadata ali bosta verjetno propadli in da bosta prenehali v skladu z nacionalno zakonodajo.

Kljub velikemu napredku, doseženemu pri oblikovanju bančne unije, se lahko iz teh primerov tudi veliko naučimo. Prvič, insolvenčni okviri bi se lahko dodatno uskladili, saj so alternativa reševanju, ki pa se v nasprotju z njimi izvaja na podlagi skupnega okvira EU. Drugič, okrepiti je treba tudi okvir za reševanje za obvladovanje likvidnostne krize, po možnosti z instrumenti in postopki, ki bi morali biti enostavni, hitri in dovolj verodostojni. Nadaljevati je treba tudi delo na področju krepitve postopka načrtovanja reševanja, tudi z določitvijo in spremljanjem minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za vse subjekte (vedno ob upoštevanju posebnih okoliščin posamezne skupine), oblikovanjem strategij reševanja ali večjim poudarkom na zbiranju pravočasnih in posodobljenih informacij. Reforma DRSB, ki trenutno poteka, je priložnost za vključitev nekaterih ključnih elementov v sedanji sistem in nazadnje za še bolj okrepljen in trden evropski okvir za reševanje.

25.  Kaj menite o možnih ukrepih za dokončanje bančne unije z evropskim sistemom zajamčenih vlog in skupnim fiskalnim varovalnim mehanizmom, vključno s potrebnim izvajanjem obstoječe zakonodaje o bančni uniji in tekočim delom, povezanim z delitvijo in zmanjševanjem tveganja?

Dokončanje bančne unije in unije kapitalskih trgov je prednostna naloga ekonomske in monetarne unije. Ker se fiskalno tveganje ne deli, je še toliko bolj pomembno, da finančna unija obvladuje pretrese. Poleg tega bo vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za banke v bančni uniji prispevala k finančni stabilnosti in nemotenemu prenosu denarne politike.

Kot je bilo navedeno, se že vse od konca krize izvajajo obsežne reforme z revizijo predpisov o bančništvu ter vzpostavitvijo enotnega mehanizma za nadzor in enotnega mehanizma za reševanje. Rezultat tega je, da so banke danes bolje kapitalizirane in precej bolj odporne, z izboljšano solventnostjo, likvidnostjo in količnikom finančnega vzvoda.

Svet EU je junija 2016 sprejel načrt za dokončanje bančne unije. Ta načrt vključuje ukrepe za zmanjšanje in delitev tveganj v bančnem sektorju. Trenutno poteka delo v zvezi s proučevanjem, katero zaporedje teh ukrepov bi bilo najprimernejše, in v zvezi z izvajanjem tega načrta v skladu z zahtevami z vrha držav euroobmočja leta 2017. Države članice bi se morale odločiti, ali bi se morali ukrepi za zmanjšanje in delitev tveganja izvajati sočasno ali zaporedno.

Glede ukrepov za zmanjšanje tveganja, predvidenih v načrtu, je bil dosežen znaten napredek z zakonodajnimi predlogi Komisije iz novembra 2016, od katerih sta bila dva (hierarhija upnikov in MSRP 9) že sprejeta po hitrem postopku. Pogajanja glede drugih predlogov tega svežnja še potekajo. Slaba posojila so še vedno glavni izziv v bančnem sektorju EU. Spopasti se je treba s posledicami krize in preprečiti kopičenje slabih posojil v prihodnosti.

Po oceni Evropske komisije, s katero se strinjajo tudi druge institucije, so se tveganja v bančnem sektorju znatno zmanjšala in čas je, da naredimo korak naprej pri zagotavljanju dveh manjkajočih elementov bančne unije: evropskega sistema jamstva za vloge (EDIS) in skupnega fiskalnega varovalnega mehanizma za enotni sklad za reševanje.

EDIS je tretji steber bančne unije in kot tak najpomembnejša vrzel v njeni strukturi. Polno delujoč evropski sistem jamstva za vloge bi zagotovil enake konkurenčne pogoje v bančni unij in spodbujal večje finančno povezovanje. Zdaj, ko sta nadzor in reševanje bank centralizirana, bi se z zagotavljanjem enakega jamstva vlagateljem, ne glede na njihovo lokacijo, uskladile odgovornosti in obveznosti v bančni uniji. Komisija je v okviru prizadevanj za dosego soglasja predlagala pragmatične nadaljnje ukrepe s postopno uvedbo evropskega sistema jamstva za vloge. V tem spremenjenem predlogu prva faza pozavarovanja ne vključuje nikakršne delitve tveganja, kar bi moralo olajšati njihovo hitro uvedbo.

Kar zadeva skupni fiskalni varovalni mehanizem enotnega sklada za reševanje, je bil že sprejet politični dogovor o njegovi uvedbi najpozneje do konca prehodnega obdobja. V načrtu je predvidena možnost njegovega začetka delovanja pred tem rokom, če bo dosežen napredek v zvezi z ukrepi za zmanjšanje tveganja. Obstaja široko soglasje, da bi bil Evropski mehanizem za stabilnost ustrezen ponudnik. Hiter napredek, dosežen pri skupnem fiskalnem varovalnem mehanizmu, je pomemben za verodostojnost enotnega mehanizma za reševanje.

Trenutno se ponuja odlična priložnost za oblikovanje polno delujoče bančne unije, ki bi zagotavljala enake konkurenčne pogoje za evropske banke in povečala njihovo odpornost na prihodnje krize. Ukrepi za zmanjšanje tveganja bodo v pomoč pri doseganju potrebnega soglasja za napredek na področju delitve tveganja. Hkrati ukrepi za delitev tveganja prispevajo tudi k zmanjševanju tveganj. Države članice se soočajo z izzivi pri odločanju o najprimernejšem zaporedju. Na koncu procesa bo polno delujoča bančna unija pomagala ohranjati finančno stabilnost in s tem prispevala k nemotenemu prenosu denarne politike.

26.  Kaj je še potrebno za poglobitev ekonomske in monetarne unije?

Ob vzpostavitvi euroobmočja se je predpostavljalo, da bodo stabilnost cen in preudarne fiskalne politike, ki se usklajujejo v okviru Pakta za stabilnost in rast, zagotavljale makroekonomsko stabilnost v monetarni uniji. Zaradi nezadostnih mehanizmov za preprečevanje razlik v konkurenčnosti je prišlo do kopičenja nevzdržnih neravnovesij v euroobmočju, ki so se večinoma financirala s kratkoročnimi dolgovi.

Ko so se ta neravnovesja odpravila, posamezne članice euroobmočja niso imele vzpostavljenega menjalnega tečaja kot mehanizma za prilagoditev. Zaradi togosti na trgih dela in proizvodov so nastali znatni stroški v smislu zaposlovanja in proizvodnje. Poleg tega sta finančna razdrobljenost v euroobmočju in strah pred ponovno denominacijo škodovala transmisijskemu mehanizmu enotne denarne politike, tako da je pogoje financiranja za gospodarske subjekte določala država, v kateri so ti imeli sedež.

Čeprav se je z reformami, izvedenimi med krizo, znatno izboljšala odpornost ekonomske in monetarne unije, je treba storiti še več, da bi bila ekonomska in monetarna unija ustrezno pripravljena na prihodnje krize. Za poglobitev ekonomske in monetarne unije je treba spremeniti njeno strukturo, da bi se povečala njena odpornost, in zagotoviti potreben mehanizme za, v prvi fazi, preprečevanje pretresov in, v drugi fazi, za prilagajanje pretresom, če se ti pojavijo.

Preprečevanje krize vključuje zmanjševanje tveganj v monetarni uniji. Prvič, v finančnem sektorju, kjer so se že izvedle obsežne reforme. Drugič, v gospodarstvih držav članic, v katerih obstaja potreba po zagotovitvi njihove odpornosti z ustreznimi strukturnimi reformami, ki preprečujejo razlike v konkurenčnosti. Strukturne reforme so glavni mehanizem za zmanjševanje tveganj v ekonomski in monetarni uniji. Poleg spodbujanja resnične konvergence bodo strukturne reforme omogočile izkoriščanje potenciala rasti ter podprle trajnostna delovna mesta in gospodarsko rast.

Vendar euroobmočje tudi v primeru popolne konvergence ne bi moglo preprečiti vseh makroekonomskih pretresov. Zato so potrebna tudi orodja za krizno upravljanje.

Finančna unija lahko spodbuja delitev tveganja v zasebnem sektorju. Za spodbujanje finančnega povezovanja so potrebni kapitalski trgi in bančna unija. Za izkoriščanje polno delujoče bančne unije (glej prejšnje vprašanje) je potreben skupni fiskalni varovalni mehanizem za enotni sklad za reševanje in evropski sistem jamstva za vloge.

Vse več je pozivov k vzpostavitvi zmogljivosti za makroekonomsko stabilizacijo za euroobmočje za pomoč pri preprečevanju hudih pretresov, ki so preveliki za nacionalne avtomatske stabilizatorje. Predlagatelji jo predvidevajo kot dopolnitev nacionalnih fiskalnih stabilizatorjev v primeru hudega negativnega pretresa. Uporabljala bi se lahko tudi za uveljavitev ustrezne fiskalne usmeritve, s čimer bi prispevala k ustrezni kombinaciji politik v euroobmočju in zmanjšanju prekomernega zanašanja na denarno politiko za stabilizacijo. V primeru uvedbe te zmogljivosti za stabilizacijo bi bilo treba pri njenem načrtovanju ustrezno upoštevati pomisleke glede moralnega tveganja in zagotoviti spodbude za dobre gospodarske politike, vključno z vzdržnimi javnimi financami ali izvajanjem strukturnih reform, ki zagotavljajo večjo dejansko konvergenco in povečujejo odpornost posameznih gospodarstev.   

Z okrepitvijo evropskega mehanizma za stabilnost, kot je opisana v nadaljevanju, bi se povečala tudi sposobnost ohranjanja finančne stabilnosti.

Vse te reforme bodo privedle do tesnejšega povezovanja gospodarstev euroobmočja, pri čemer bodo potrebni prenosi suverenosti. Ti prenosi suverenosti morajo biti dopolnjeni z ustrezno demokratično odgovornostjo, z okrepljeno vlogo nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta.

27.  Kako gledate na izziv za ECB, ki bi ga predstavljalo preoblikovanje Evropskega mehanizma za stabilnost (EMS) v Evropski monetarni sklad (EMS)?

Evropski mehanizem za stabilnost ima že vse od vzpostavitve leta 2012 ključno vlogo pri ohranjanju finančne stabilnosti euroobmočja. Skupaj z njegovim predhodnikom, tj. evropskim instrumentom za finančno stabilnost (ESFS) (vzpostavljenim leta 2010), je zagotovil finančno pomoč petim državam članicam. Zdaj, po petih letih, so bila voditeljem podeljena jasna pooblastila za razpravljanje o prihodnosti institucije. To je priložnost za razvoj celovite varnostne mreže za euroobmočje. Evropa bi morala imeti zmogljivost in instrumente, potrebne za obvladovanje kriz, ter hkrati ostati odprta za sodelovanje MDS.

Z zgolj institucionalnega vidika spada EMS v okvir EU. To bi okrepilo njegovo demokratično odgovornost. Če pa je za to potrebna sprememba Pogodb, bi bila lahko pogajanja dolgotrajna. Medtem ne bi smeli izpustiti priložnosti za okrepitev in utrditev institucije z namenom njene pravočasne vključitve v okvir Skupnosti. EMS kot institucija za obvladovanje kriz bi moral imeti ustrezno zmogljivost za izpolnjevanje svoje vloge.

Zdi se, da obstaja široko soglasje, da bi bil EMS ustrezen ponudnik skupnega fiskalnega varovalnega mehanizma enotnega sklada za reševanje.

EMS naj bi imel v prihodnosti tudi pomembnejšo vlogo v programih finančne pomoči, zlasti pri načrtovanju in spremljanju programov v sodelovanju s Komisijo.

Kar zadeva njegovo sodelovanje z ECB, bi morali najprej upoštevati, da ECB in EMS opravljata različne naloge. Glavni cilj ECB je zagotoviti stabilnost cen v euroobmočju, medtem ko je EMS fiskalna institucija, odgovorna za ohranjanje finančne stabilnosti v euroobmočju z zagotavljanjem finančne podpore v skladu s pogoji, ki veljajo za države euroobmočja. Te naloge se dopolnjujejo: stabilnost cen je nujen pogoj za finančno stabilnost, hkrati pa finančna stabilnost prispeva k nemotenemu prenosu denarne politike. Okrepljen EMS, ki je bolj sposoben ohranjati finančno stabilnost, bi moral zato podpirati ECB, da bi lahko opravljala svojo nalogo.

Poleg tega se za EMS ne pričakuje, da bo postal monetarna institucija. Čeprav je mogoče razumeti njegove podobnosti z vlogo Mednarodnega denarnega sklada, bi se bilo priporočljivo izogniti morebitni zmedi v prihodnosti zaradi njegovega preimenovanja v Evropski denarni sklad. Za poimenovanje te institucije bi se lahko uporabilo še več drugih imen, s katerimi bi se ustrezno opisala njena narava, končno odločitev pa bodo sprejele države članice.

28.  Kaj menite o potrebi po zagotovitvi strogega ločevanja med denarno politiko in bančnim nadzorom ter kakšne reforme so po vašem mnenju potrebne za okrepitev in spodbujanje takega ločevanja? Kaj menite o sedanji institucionalni ureditvi ESRB pod okriljem ECB, kar zadeva njegove konkretne dosežke na področju makrobonitetnega nadzora?

Zdi se, da sedanja ureditev dobro deluje. Predpostavka ECB o pristojnostih na področju nadzora kreditnih institucij je bila obravnavana ob polnem spoštovanju njene neodvisnosti pri opravljanju njenih nalog v okviru denarne politike. Ko je bil leta 2014 na ECB prenesen bonitetni nadzor kreditnih institucij, se je štelo, da je ECB kot centralna banka euroobmočja primerna za opravljanje teh novih nalog zaradi njenega bogatega strokovnega znanja na področju vprašanj, povezanih z makroekonomsko in finančno stabilnostjo. V številnih državah članicah so centralne banke dejansko odgovorne tudi za nadzor nad bankami.

Za zagotovitev strogega ločevanja med obema pristojnostma je bil sprejet obsežen pravni okvir (uredba o enotnem mehanizmu nadzora, sklep ECB o ločevanju med funkcijama denarne politike in nadzora, ustanovitev odbora za mediacijo, spremembe notranjih pravil, pravila o zaupnosti pri izmenjavi informacij in poklicna skrivnost), tako da se je vsaka od teh nalog izvajala v skladu z določenim ciljem. Poleg tega notranja organizacija ECB zagotavlja, da je osebje, vključeno v izvajanje nadzornih nalog, organizacijsko ločeno od osebja, ki izvaja druge naloge, in zanj velja druga linija poročanja. Za zadeve, povezane z enotnim mehanizmom nadzora (tj. postopek z neugovarjanjem), so bili vzpostavljeni tudi novi postopki za zagotavljanje prožnega in neodvisnega procesa pri sprejemanju nadzornih odločitev. In ne nazadnje, kar zadeva odgovornost, ECB mora poročati Evropskemu parlamentu in Svetu o izpolnjevanju zahteve glede ločevanja obeh funkcij. Morda bi bile na nekaterih področjih, kot sta delovanje skupnih storitev v okviru ECB ali postopek odločanja, mogoče še dodatne izpopolnitve, vendar sistem na splošno dobro deluje v okviru sedanjega pravnega okvira. Učinkovito ločevanje med funkcijama denarne politike in nadzora nikakor ne bi smelo preprečevati izkoriščanja, kjer je to mogoče in zaželeno, vseh ugodnosti, ki se pričakujejo zaradi kombiniranja teh dveh funkcij politike znotraj iste institucije.

Kar zadeva ESRB, ta nemoteno deluje vse od njegove ustanovitve. Velik del njegovega uspeha je rezultat podpore ECB na vseh ravneh. Makrobonitetna politika je ključno vprašanje za centralno banko, zato bi morala imeti ECB še naprej vodilno vlogo v ESRB. ESRB je na splošno dobro delujoč organ, pri katerem niso potrebne večje spremembe politike, ampak ciljno usmerjena izpopolnitev njegove strukture. Vendar njegova sedanja struktura in sestava odražata institucionalni okvir ob njegovi ustanovitvi, ki pa se je od takrat zelo spremenil. Ena od glavnih sprememb je vzpostavitev enotnega mehanizma nadzora in enotnega mehanizma za reševanje. Sodelovanje med ESRB in tema institucijama bi bilo treba okrepiti glede na morebitno pomembnost njune naloge za makrobonitetno politiko.

29.  Kakšno je vaše mnenje o strukturni reformi bančnega sektorja, kar zadeva „institucije, ki so prevelike ali preveč medsebojno povezane, da bi propadle“?

Odbor za finančno stabilnost je v tesnem sodelovanju z Baselskim odborom za bančni nadzor že oblikoval sklop meril za določitev globalnega sistemskega pomena bank. V skladu s temi merili je trenutno trideset kreditnih institucij razvrščenih v pet skupin (čeprav je peta skupina trenutno prazna) glede na njihovo stopnjo globalnega sistemskega pomena, z vse večjimi zahtevami po skupni sposobnosti pokrivanja izgub. Poleg tega direktiva EU o kapitalskih zahtevah vsebuje sklop meril za določitev drugih sistemsko pomembnih institucij (tj. bank, katerih propad bi lahko imel sistemske posledice za finančno stabilnost in realno gospodarstvo ene ali več držav članic), za katere se prav tako uporablja kapitalski pribitek. V skladu z direktivo o sanaciji in reševanju bank naj bi se minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti določila tudi ob upoštevanju velikosti in kompleksnosti banke.

Zahteve glede skupne sposobnosti pokrivanja izgub in minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti so velik korak naprej pri zagotavljanju sposobnosti obravnavanja težav bank, ki so prevelike, da bi propadle. Namenjene so učinkoviti in verodostojni uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov in preprečevanju uporabe denarja davkoplačevalcev.

D. Delovanje ECB ter demokratična odgovornost in preglednost

30.  Kakšen bo vaš osebni pristop k socialnemu dialogu z uslužbenci ECB?

Vprašanja, povezana z uslužbenci ECB, in politika zaposlovanja ECB postajajo v zadnjem času vse bolj odmevna. Ker se vloga ECB širi, postajajo nekatere zadeve, povezane z upravljanjem človeških virov, vse pomembnejše v okviru socialnega dialoga z uslužbenci ECB. Po mojem mnenju bi bilo zelo pozitivno, če bi se sodelovanje s predstavniki uslužbencev in sindikati še okrepilo, da bi se dosegel napredek pri zadevah, kot so: model financiranja, ohranjanje visokih standardov kakovosti dela in pozaposlitveni prejemki. Socialni dialog bi lahko na podlagi načel, kot so preglednost, partnerstvo in vzajemno spoštovanje, privedel do konkretnih izboljšav za vsakogar. Predstavniki uslužbencev bi morali biti pravočasno obveščeni o vseh vprašanjih, ki so pomembna zanje in o katerih bi se bilo treba posvetovati z njimi. Poleg tega ECB na ravni ESCB/Eurosistema vodi ploden dialog s predstavniki uslužbencev, ki bi ga bilo treba ohraniti na področjih, na katerih lahko odločitve organov odločanja ECB vplivajo na pogoje zaposlovanja v centralnih bankah.

31.  Do kakšnih zaključkov ste prišli na podlagi primerjave med politikami preglednosti, ki jih izvajajo ECB in druge glavne centralne banke (ameriška centralna banka, Bank of England ...)?

Preglednost in dobro obveščanje sta danes bistvena za izvajanje denarne politike, da se informacije, ki so pomembne za politiko, posredujejo finančnim trgom in javnosti, tako da je mogoče usmeritev denarne politike pravilno razumeti in predvideti. Zaradi boljše ozaveščenosti javnosti je denarna politika verodostojnejša in učinkovitejša. Nenazadnje je preglednost eden od temeljev dobrega upravljanja.

Politike preglednosti, ki jih izvajajo ameriška zvezna banka in Bank of England na eni strani ter ECB na drugi strani, se obvezno razlikujejo zaradi različne narave takih institucij, pa tudi različnih okoliščin, izzivov in dejavnikov, s katerimi se soočajo. Eden od takih pomembnih vidikov je kompleksnost večnacionalne narave Eurosistema v primerjavi z drugimi organi denarne politike. Vendar to ne pomeni, da so standardi preglednosti ECB nižji od standardov primerljivih organov. Ravno nasprotno, standardi preglednosti ECB se v zadnjem času hitro in močno zvišujejo. Priznati bi bilo treba znatna prizadevanja ECB v zadnjih letih za povečanje njene preglednosti. Objavljanje poročil sestankov o denarni politiki in razkrivanje dnevnih redov sta samo dva primera. V tem smislu je ponovno potrjena in trdna zaveza ECB glede pregledovanja, prilagajanja in posodabljanja njenega okvira preglednosti nedvomno ključnega pomena in bi jo bilo treba podpreti.

32.  Kaj menite o odgovornosti ECB do Evropskega parlamenta in potrebnih ukrepih za povečanje te odgovornosti, zlasti v okviru monetarnih dialogov z Odborom za ekonomske in monetarne zadeve, ki potekajo štirikrat letno? S katerimi ukrepi in prihodnjimi reformami bi se po vašem mnenju lahko okrepila demokratična odgovornost ECB do Evropskega parlamenta?

Odgovornost zagotavlja, da ECB ravna v skladu s svojimi pristojnostmi. Je potrebna protiutež neodvisnosti, ki je bistvenega pomena, da lahko ECB izvaja take pristojnosti brez kakršnega koli vmešavanja. ECB so pristojnosti podelili neposredno državljani EU ob ratifikaciji Pogodb, zato je ECB z demokratičnega vidika odgovorna za svoje ravnanje državljanom EU in njihovim neposredno izvoljenim predstavnikom v Evropskem parlamentu.

ECB je z leti razvila trden in celovit okvir odgovornosti. Predstavitve predsednika vsako četrtletje v Odboru za ekonomske in monetarne zadeve, številna različna vprašanja, ki jih poslanci pošljejo ECB v zvezi z njenimi temeljnimi politikami in dejavnostmi, predstavitve članov izvršilnega odbora o določenih temah, objava in predstavitev letnega poročila ECB, pa tudi nadaljnje dejavnosti v zvezi z ustrezno resolucijo Evropskega parlamenta, pogoste izmenjave mnenj med predsednikom EP in predsednikom ECB ter številne zahteve glede odgovornosti iz uredbe o enotnem mehanizmu nadzora so le nekateri primeri, ki dokazujejo globino in pomembnost razmerja odgovornosti med ECB in Evropskim parlamentom.

Zato je monetarni dialog, ki poteka štirikrat letno, ključno orodje za sprejemanje odločitev ECB o zagotavljanju preglednosti denarne politike za državljane EU in njihove predstavnike, zlasti v času, ko so odločitve, na primer o smernicah ali strategiji opuščanja nekonvencionalne denarne politike, predmet večjega števila pregledov. Menim, da sedanja visoka stopnja sodelovanja dokazuje, da je to zelo koristna praksa, pri kateri se noben poslanec ne izogiba zastavljanju kritičnih vprašanj niti se predstavniki ECB ne izogibajo čim večjemu vpogledu in utemeljitvi. Poleg tega teme, ki jih je izbral Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, in analiza tem na podlagi kratkih poročil, ki so jih pred tem pripravili strokovnjaki za denarno politiko, zagotavljajo smernice za predstavitve, ki poslancem omogočajo, da sodelujejo z ECB v precej širših razpravah o gospodarski politiki na splošno.

Tako kot pri drugih politikah EU EP zagotavlja temeljne preglede in ravnovesja, ki jih je treba ohraniti in zagotavljati. Okvir odgovornosti bi moral biti še naprej učinkovit ter prilagojen novim potrebam in izzivom, po potrebi z razširitvijo sodelovanja. V primeru monetarnega dialoga bi moralo biti to sodelovanje usmerjeno v zagotavljanje, da je strategija ECB pravilno razumljena in ustrezno ciljno usmerjena ter se uspešno in učinkovito izvaja. To bi lahko bilo dopolnjeno z namenskimi tematskimi podsejami o določenih temah, kar bi omogočalo bolj poglobljeno analizo in razpravo na področjih posebnega interesa. Na kratko, odnos med ECB in Evropskim parlamentom, tj. njenim ključnim sogovornikom, kar zadeva odgovornost, mora ostati tesen in trden.

33.  Kateri so po vašem mnenju najpomembnejši tveganja in izzivi, s katerimi se sooča ECB v sedanjih razmerah?

Kljub izrednim nestandardnim ukrepom, ki so se izvedli v zadnjih letih, inflacija v euroobmočju po predvidevanjih še nekaj let ne bo dosegla 2-odstotne referenčne stopnje. Takšno stanje upravičuje stalno ocenjevanje ekonomskih in monetarnih pogojev v euroobmočju ter učinkov ukrepov, ki so bili doslej izvedeni. Medtem mora biti ECB pozorna tudi na morebitno neupravičeno kopičenje finančnih tveganj v sedanjem okolju z zelo nizkimi obrestnimi merami ter ohlapnimi monetarnimi in finančnimi pogoji.

V prihodnosti bodo v euroobmočju še vedno prisotni nekateri pomembni izzivi za denarno politiko. Nekateri se bodo pojavili razmeroma kmalu, drugi pa so bolj dolgoročni. Kratkoročno in če bo inflacija odraz stalnega prilagajanja njenemu cilju, bo morala ECB proučiti, kako bo normalizirala usmeritev svoje denarne politike. To vključuje nakup vrednostnih papirjev v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev, pa tudi stopnjo mejnega depozita, ki je trenutno negativna. Poleg tega bo treba prilagoditve poti neto nakupov vrednostnih papirjev povezati z napredkom, doseženim pri prilagajanju inflacije njenemu cilju. Po koncu neto nakupov se lahko začne normalizacija z zvišanjem stopnje mejnega depozita in drugih stopenj v skladu s politiko.

Poleg izzivov, ki jih predstavljata sedanje okolje nizke inflacije in potreba po končni normalizaciji usmeritve denarne politike, se denarna politika sooča s precej velikim izzivom, povezanim z dejstvom, da bodo obrestne mere v prihodnosti verjetno ostale zelo nizke. Dokazi zlasti kažejo, da se je tako imenovana naravna obrestna mera v naprednih gospodarstvih v zadnjih letih zniževala in bi lahko bila zdaj skoraj ničelna ali celo negativna. Ne glede na razloge za to (demografski, tehnološki itd.) pomenijo tako nizke naravne obrestne mere velike težave za politiko konvencionalne obrestne mere.

V teh okoliščinah se zdi, da bodo nekateri od nedavnih ukrepov, kot so programi nakupa vrednostnih papirjev ali smernice za kratkoročne obrestne mere, ostali v naboru instrumentov centralnih bank, saj so se izkazali za koristne pri zniževanju dolgoročnih obrestnih mer, če kratkoročne obrestne mere ostanejo na efektivni spodnji meji. Politike pa imajo tudi omejitve. Zato je morda potreben temeljitejši razmislek o morebitnih prilagoditvah strategije denarne politike. A ker so za kakršno koli spremembo denarne politike odgovorne centralne banke, si je dobro zapomniti, da je denarna politika večinoma nemočna pri zviševanju naravnih obrestnih mer. Te večinoma določajo realni dejavniki, kot sta demografija in tehnološki napredek. Zato so za zviševanje naravnih obrestnih mer odgovorna druga področja politike, kot so fiskalna politika in zlasti strukturne reforme. Čeprav je bil na področju denarne politike v zadnjih letih dosežen velik napredek, bomo lahko le z usklajenimi prizadevanji vseh oblikovalcev politike zagotovili obdobje visoke in stabilne gospodarske rasti ter stabilnost cen v euroobmočju.

34.  Kakšno je na podlagi nedavnega poročila evropskega varuha človekovih pravic in priporočil Evropskega parlamenta, vsebovanih v zadnjem poročilu o ECB, sprejetega februarja 2018, vaše mnenje o:

1)  potrebi po objavi izjav o finančnih interesih za člane Sveta, da se preprečijo nasprotja interesov;

2)  potrebi po zagotovitvi dveletnega obdobja, v katerem se člani Sveta ne smejo zaposliti na delovnih mestih z navzkrižjem interesov;

3)  tem, da člani izvršilnega odbora načeloma ne bi smeli hkrati biti člani forumov ali drugih organizacij, v katere so vključeni vodilni kadri bank pod nadzorom ECB?

ECB je institucija, ki so ji zaupane naloge, ki so v javnem interesu, zato je izjemno pomembno, da se zahtevajo najvišji etični standardi za vse njene uslužbence, zlasti za uslužbence njenih organov odločanja, da se preprečijo morebitna navzkrižja interesov ter zagotovi najvišja možna raven celovitosti, kompetentnosti, učinkovitosti in preglednosti.

Kar zadeva zahtevo po objavi izjav o finančnih interesih, se strinjam z vsemi ukrepi za povečanje preglednosti in odgovornosti v javnih institucijah, kot je ECB, saj je to nujen pogoj za njeno neodvisnost. Dejansko zame kot predstavnika španske vlade že velja taka zahteva in moram razkriti kakršne koli finančne ali zasebne interese pred prevzemom funkcije na ministrstvu in po odstopu z nje.

Kar zadeva obdobje, v katerem se člani Sveta ne smejo zaposliti na delovnih mestih z navzkrižjem interesov, osebno nasprotujem tovrstnemu obdobju mirovanja za preprečevanje morebitnih navzkrižij interesov. Španska zakonodaja (Ley 3/2015, de 30 de marzo, reguladora del ejercicio del alto cargo de la Administración General del Estado), ki jo moram spoštovati, dejansko temeljito ureja neskladnosti med poklicem in plačo med opravljanjem javne službe kot javni uradnik in po njem.

V zvezi z zadnjim vprašanjem morajo biti člani izvršilnega odbora ECB v stiku z realnostjo in realnim sektorjem, da bi bili lahko v celoti seznanjeni z mnenji, pomisleki in skrbmi akterjev sistema. To je mogoče doseči na različne načine, vendar niso vsi primerni za preprečevanje morebitnih navzkrižij interesov.

35.  Kako ocenjujete sodelovanje ECB v okviru programov finančne pomoči? Kako se bo po vašem mnenju v prihodnosti razvijalo morebitno sodelovanje ECB v programih finančne pomoči?

Sodelovanje ECB v programih finančne pomoči, kot je zdaj določeno v dvojčku uredb in pogodbi o evropskem mehanizmu za stabilnost, je včasih deležno kritik, vendar menim, da je mogoče trditi, da je bilo to v kritičnih trenutkih potrebno. Vsekakor je treba tako sodelovanje razumeti z vidika časovnega pritiska, pretresov na trgu, nepopolnih informacij, zelo omejenih izkušenj z velikimi prilagoditvami v monetarni uniji ter pomanjkanja ustreznega in natančnega pravnega okvira za obvladovanje kriz.

V tem scenariju je bilo sodelovanje ECB, kot je bilo predvideno v veljavni sekundarni zakonodaji, načeloma omejeno na zagotavljanje nasvetov in strokovnega znanja o številnih vprašanjih, pomembnih za ustrezno delovanje denarne politike, finančno stabilnost in podporo za splošne ekonomske politike Unije. ECB (skupaj z Evropsko komisijo in MDS) je zagotovila informacije za Euroskupino in svet guvernerjev EMS, ki je bil edini organ odločanja.

Kljub tej vlogi in ohranitvi popolne neodvisnosti ECB obstajajo določene skrbi in pomisleki glede morebitnega vmešavanja ECB v zadeve nacionalne suverenosti in/ali glede morebitnih navzkrižij interesov, zato menim, da bo imela ECB v prihodnosti, kar zadeva programe finančne pomoči, dejansko še vedno zgolj svetovalno vlogo na področju nadzora in ocenjevanja programov.

Odslej bo obravnavanje prihodnjih kriznih razmer bolj učinkovito zaradi trdnejšega in celovitejšega okvira za obvladovanje kriz, ki vključuje direktivo o sanaciji in reševanju bank, in še vedno nedokončane bančne unije, ki bo nedvomno prispevala k zmanjšanju potrebe po vključitvi ECB.

36.  Kaj bi lahko ECB konkretno storila, da bi v prihodnosti za najvišje funkcije ECB kandidirale ženske in da bi se izboljšala uravnotežena zastopanost obeh spolov v ECB?

Uravnotežena zastopanost obeh spolov je izrednega pomena in naše glavne institucije morajo biti zgled ostali družbi. Zato je pomembno, da ECB ter drugi zasebni in javni subjekti spodbujajo ženske, da kandidirajo za najvišje funkcije. ECB bo morala v prihodnjih dveh letih izvoliti štiri nove člane odbora. Vsi člani, ki zaključujejo svoj mandat, so moški, zato imamo odlično priložnost, da omogočimo bolj enakomerno zastopanost spolov v odboru in pospešimo napredek pri zagotavljanju enakosti spolov.

ECB si že prizadeva zagotavljati raznolikost spolov s podpiranjem raznolikega in vključujočega delovnega okolja ter določanjem posebnih ciljev glede števila žensk na vodstvenih položajih. Vendar pa bi si bilo treba prizadevati za nadaljnji napredek, zlasti na vodstvenih položajih, učinek steklenega stropa pa bo ostal pomemben tudi v prihodnjih letih.

37.  Kaj menite o možnih izboljšavah odgovornosti ECB do Evropskega računskega sodišča, kar zadeva njeno operativno učinkovitost?

Zaradi neodvisnosti ECB so pooblastila Evropskega računskega sodišča omejena na ocenjevanje operativne učinkovitosti upravljanja ECB, kot je predvideno v členu 287 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Cilj tega je ohranjati ravnovesje med zagotavljanjem dobrega finančnega upravljanja javnih sredstev in ustreznim poročanjem državljanom na eni strani ter neodvisnostjo odločanja ECB od kakršnih koli kratkoročnih političnih pritiskov, kar je osnovni pogoj za ustrezno izvajanje pooblastil ECB. Vsekakor je pripravljenost ECB za sodelovanje in odzivanje na priporočila Evropskega računskega sodišča v zadnjih letih pozitiven korak, saj je zavezana nadaljnjemu prilagajanju svojega okvira odgovornosti prihodnjim izzivom.

38.  Kaj menite o tem, da Svet v preteklosti v enem primeru ni upošteval mnenja EP v zvezi z imenovanjem člana odbora?

V skladu s Pogodbo o Evropski uniji (člen 283) predsednika, podpredsednika in ostale štiri člane izvršilnega odbora Evropske centralne banke imenuje Evropski svet na priporočilo Sveta po posvetovanju z Evropskim parlamentom in Svetom ECB. To pomeni, da je za izbor članov odbora odgovoren izključno Svet.

Zato v primeru, če Svet sprejme odločitev, ki ni skladna z mnenjem EP, to ne pomeni, da ni upošteval tega mnenja, temveč da se je po proučitvi in presoji mnenja odločil drugače.

V zvezi s konkretnim primerom, omenjenim v vprašanju, ni EP nikoli podvomil v veljavnost mandata kandidata, temveč je le opozoril, da ni kandidirala ženska.

39.  Kako nameravate osebno prispevati k bolj uravnoteženi zastopanosti spolov v ECB?

Kot sem navedel pri vprašanju št. 36, je uravnotežena zastopanost spolov moja prednostna naloga, ne le zaradi zagotavljanja enakosti, ampak tudi kot pogoj za gospodarsko učinkovitost. Obstaja več dokazov, da sta raznolikost in vključevanje gonilni sili učinkovitosti, uravnotežena zastopanost spolov pa je način za spodbujanje raznolikosti. Zato bi si morali vsi v okviru svojih zmogljivosti in odgovornosti prizadevati za odpravo ovir za ženske, da bi lahko uspele v poklicnem življenju.

Če bom izvoljen za podpredsednika, bom še naprej podpiral to načelo, kot sem to počel v preteklosti in kot dokazujejo imenovanja, za katera sem odgovoren: šest od osmih visokih položajev na ministrstvu za gospodarstvo zasedajo ženske, vključno z vsemi tremi državnimi sekretarkami, generalno sekretarko za državno blagajno ter generalno sekretarko za industrijo in MSP.

POSTOPEK V PRISTOJNEM ODBORU

Naslov	Imenovanje podpredsednika Evropske centralne banke
Referenčni dokumenti	N8-0053/2018 – C8-0040/2018 – 2018/0804(NLE)
Datum posvetovanja / Zahteva za odobritev	20.2.2018
Pristojni odbor Datum razglasitve na zasedanju	ECON
Poročevalec/-ka Datum imenovanja	Roberto Gualtieri 23.1.2018
Obravnava v odboru	26.2.2018
Datum sprejetja	27.2.2018
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	27 14 13
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Burkhard Balz, Hugues Bayet, Pervenche Berès, Udo Bullmann, David Coburn, Esther de Lange, Markus Ferber, Jonás Fernández, Neena Gill, Roberto Gualtieri, Brian Hayes, Gunnar Hökmark, Danuta Maria Hübner, Cătălin Sorin Ivan, Petr Ježek, Wolf Klinz, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Philippe Lamberts, Werner Langen, Bernd Lucke, Olle Ludvigsson, Gabriel Mato, Kostas Mavridis (Costas Mavrides), Bernard Monot, Caroline Nagtegaal, Luděk Niedermayer, Stanisław Ożóg, Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis), Dariusz Rosati, Pirkko Ruohonen-Lerner, Anne Sander, Alfred Sant, Molly Scott Cato, Pedro Silva Pereira, Theodor Dumitru Stolojan, Kay Swinburne, Ramon Tremosa i Balcells, Ernest Urtasun, Marco Valli, Tom Vandenkendelaere, Jakob von Weizsäcker
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Enrique Calvet Chambon, Jan Keller, Verónica Lope Fontagné, Paloma López Bermejo, Thomas Mann, Michel Reimon, Tibor Szanyi, Romana Tomc, Miguel Urbán Crespo, Roberts Zīle
Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Zbigniew Kuźmiuk, Edouard Martin, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra
Datum predložitve	6.3.2018