Poročilo - A8-0138/2018Poročilo
A8-0138/2018
Evropski parlament

POROČILO o krepitvi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v Evropski uniji: sedmo poročilo Evropske komisije

5.4.2018 - (2017/2279(INI))

Odbor za regionalni razvoj
Poročevalec Marc Joulaud


Postopek : 2017/2279(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A8-0138/2018
Predložena besedila :
A8-0138/2018
Razprave :
Glasovanja :
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o krepitvi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v Evropski uniji: sedmo poročilo Evropske komisije

(2018/2279(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 4, 162, 174 do 178 in 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Uredbe št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006[1],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in o posebnih določbah glede cilja „naložbe za rast in delovna mesta“ ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006[2],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1081/2006[3],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1300/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006[4],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1299/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o posebnih določbah za podporo cilju „evropsko teritorialno sodelovanje“ iz Evropskega sklada za regionalni razvoj[5],

–  ob upoštevanju sedmega poročila Komisije o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji z naslovom Moja regija, moja Evropa, naša prihodnost: sedmo poročilo o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji (COM(2017)0583) z dne 9. oktobra 2017,

–  ob upoštevanju Amsterdamskega pakta, s katerim je bila vzpostavljena agenda EU za mesta, sprejetega 30. maja 2016 na neformalnem srečanju ministrov EU, pristojnih za mestno politiko, v Amsterdamu,

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 15. decembra 2015[6],

–  ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, ki so ga 17. novembra 2017 v Göteborgu razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. aprila 2017 z naslovom Povečanje učinkovitosti, pomembnosti in prepoznavnosti kohezijske politike za naše državljane[7],

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 15. novembra 2017 z naslovom Sinergije in poenostavitev kohezijske politike po letu 2020[8],

–  ob upoštevanju bele knjige z dne 1. marca 2017 o prihodnosti Evrope – Razmisleki in scenariji za EU-27 do leta 2025 (COM(2017)2025),

–  ob upoštevanju razmisleka Komisije o socialni razsežnosti Evrope z dne 26. aprila 2017 (COM(2017)0206),

–  ob upoštevanju razmisleka Komisije o izkoriščanju globalizacije z dne 10. maja 2017 (COM(2017)0240),

–  ob upoštevanju razmisleka Komisije o poglobitvi ekonomske in monetarne unije z dne 31. maja 2017 (COM(2017)0291),

–  ob upoštevanju dokumenta Komisije o razmisleku o prihodnosti financ EU z dne 28. junija 2017,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 10. aprila 2017 o konkurenčnosti v regijah z nizkimi dohodki in nizko rastjo – poročilo o regijah, ki zaostajajo v razvoju (SWD(2017)0132),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z naslovom Why Regional Development matters for Europe’s Economic Future (WP 07/2017)[9],

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. februarja 2018 z naslovom Nov in sodoben večletni finančni okvir, s katerim bo lahko EU učinkovito uresničevala svoje prioritete po letu 2020 (COM(2018)0098),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. oktobra 2017 z naslovom Trdnejše in prenovljeno strateško partnerstvo z najbolj oddaljenimi regijami EU (COM(2017)0623),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z dne 11. maja 2017 z naslovom Prihodnost kohezijske politike po letu 2020 – Za močno in učinkovito evropsko kohezijsko politiko po letu 2020[10],

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 25. maja 2016 o sporočilu Komisije o vlaganju v delovna mesta in rast za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov[11],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 za naslovom Naložbe za delovna mesta in rast: spodbujanje ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v Uniji[12],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o mestni razsežnosti politik EU[13],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2016 z naslovom Nova orodja teritorialnega razvoja v kohezijski politiki za obdobje 2014–2020: celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost[14],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2017 z naslovom Ustrezna mešanica financiranja evropskih regij: uravnoteženje finančnih instrumentov in nepovratnih sredstev v kohezijski politiki EU[15],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o kohezijski politiki ter raziskovalnih in inovacijskih strategijah za pametno specializacijo (RIS3)[16],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 z naslovom Evropsko teritorialno sodelovanje – najboljša praksa in inovativni ukrepi[17],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o vlaganju v delovna mesta in rast – za kar največji prispevek evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ocena poročila v skladu s členom 16(3) uredbe o skupnih določbah[18],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2017 o gradnikih kohezijske politike EU po letu 2020[19],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2017 o okrepljenem sodelovanju s partnerji in prepoznavnosti uspešnosti delovanja evropskih strukturnih in investicijskih skladov[20],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2017 z naslovom Spodbujanje kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah Unije: uporaba člena 349 PDEU[21],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. oktobra 2017 o dokumentu za razmislek o prihodnosti financ EU[22],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2018 o regijah EU, ki zaostajajo v razvoju[23],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2016 z naslovom Naslednji večletni finančni okvir: priprava stališča Parlamenta o večletnem finančnem okviru po letu 2020[24],

–  ob upoštevanju sklepov in priporočil iz poročila skupine na visoki ravni za spremljanje poenostavitve za upravičence do evropskih strukturnih in investicijskih skladov,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenj Odbora za proračun, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0138/2018),

A.  ker je cilj kohezijske politike spodbujati skladen in enakomeren razvoj vse Unije in njenih regij, da bi se v skladu s Pogodbama okrepila njena ekonomska, socialna in teritorialna kohezija v duhu solidarnosti in rasti ter spodbujali trajnostna rast, zaposlovanje in socialna vključenost, hkrati pa zmanjšale razlike med regijami in znotraj njih ter zaostalost regij z najbolj omejenimi možnostmi;

B.  ker je v sedmem poročilu o koheziji navedeno, da se regionalne razlike znova zmanjšujejo, vendar se razmere močno razlikujejo, tako glede na BDP na prebivalca kot tudi zaposlenost ali druge kazalnike, in da se nekatere razlike med regijami in državami članicami ali znotraj njih, tudi na območju evra, ohranjajo, spreminjajo ali povečujejo;

C.  ker sedmo poročilo o koheziji vsebuje skrb vzbujajoče ugotovitve glede stopnje brezposelnosti, tudi med mladimi, ki se v mnogih regijah ni vrnila na raven pred krizo, ter glede konkurenčnosti, revščine in socialne vključenosti;

D.  ker je 24 % Evropejcev ali skoraj 120 milijonov ljudi revnih, izpostavljenih tveganju revščine ali trpi hudo materialno pomanjkanje in/ali živi v gospodinjstvih z nizko intenzivnostjo dela; ker število revnih zaposlenih raste, število mladih brezposelnih pa ostaja visoko;

E.  ker se brezposelnost in brezposelnost mladih v Uniji od leta 2013 postopoma zmanjšujeta, a sta še vedno nad ravnmi iz leta 2008, ko sta dosegali 7,3 % oziroma 16,1 % (decembra 2017)[25], pri čemer so velike razlike med državami članicami in znotraj njih, zlasti pa v državah članicah, ki jih je najbolj prizadela finančna kriza; ker so se začele razlike med regijami manjšati; ker so razlike v stopnji brezposelnosti med državami članicami še vedno precejšnje, saj po najnovejših podatkih njihov razpon znaša od 2,4 % v Češki republiki in 3,6 % v Nemčiji do 16,3 % v Španiji in 20,9 % v Grčiji[26]; ker je bila skrita brezposelnost (pojav brezposelnih oseb, ki želijo delati, vendar zaposlitve ne iščejo aktivno) leta 2016 18-odstotna;

F.  ker je v sedmem poročilu o koheziji poudarjena velika raznolikost regij in ozemelj, tudi v okviru sedanjih kategorij regij, zaradi posebnih pogojev (najbolj oddaljene regije, redka poseljenost, nizek dohodek ali nizka rast itd.), zaradi česar je potreben ozemljem prilagojen pristop;

G.  ker je eden od glavnih dosežkov iz sedmega poročila o koheziji opredelitev nekaterih regij, ki veljajo za ujete v past srednjega dohodka, zaradi česar jim grozi zaostajanje v razvoju, stagnacija ali zapostavljenost;

H.  ker sedmo poročilo o koheziji poudarja, da obstajajo območja revščine, nevarnost teritorialne razdrobljenosti in povečevanje medregionalnih razlik, tudi v razmeroma bogatih regijah;

I.  ker je v sedmem poročilu o koheziji zapisano, da „posledice globalizacije, migracij, revščine in pomanjkanja inovacij, podnebnih sprememb, energetskega prehoda in onesnaževanja niso omejene na manj razvite regije“;

J.  ker je imela kohezijska politika zelo pomembno vlogo pri oživitvi gospodarstva EU, saj je spodbujala pametno, trajnostno in vključujočo rast, vendar so javne naložbe v EU še vedno pod ravnjo pred krizo, pri čemer so velike vrzeli v nekaterih državah članicah, ki jih je kriza najbolj prizadela, saj so se te naložbe zmanjšale s 3,4 % BDP v letu 2008 na 2,7 % v letu 2016;

K.  ker so v sedmem poročilu o koheziji jasno predstavljeni rezultati kohezijske politike v smislu rasti, delovnih mest, prevoza, energije, okolja, izobraževanja in usposabljanja, kar dokazuje programsko obdobje 2014-2020, ko je bila malim in srednjim podjetjem namenjena podpora 1,1 milijona, s čimer je bilo neposredno ustvarjenih dodatnih 420.000 novih delovnih mest, več kot 7,4 milijona osebam pa je našlo zaposlitev, dodatnih 8,9 milijona oseba pa je pridobilo nove kvalifikacije, tako pa se s to politiko tkejo tesnejše vezi v Evropi;

Dodana vrednost kohezijske politike

1.  meni, da mora kohezijska politika v novem programskem obdobju nujno še naprej primerno pokrivati vse evropske regije in ostati glavni javni naložbeni instrument v Uniji, ki bo temeljil na dolgoročni strategiji in perspektivah, imel ustrezen proračun, prilagojen obstoječim in novim izzivom in zagotavljal doseganje osnovnih ciljev te politike; poudarja, da bi osredotočenost kohezijske politike izključno na najmanj razvite regije ovirala napredek pri prednostnih nalogah Evropske unije kot celote;

2.  poudarja, da kohezijska politika ustvarja evropsko dodano vrednost tako, da prispeva k evropskim javnim dobrinam (kot so rast, socialna vključenost, inovacije in varstvo okolja) ter javnim in zasebnim naložbam, in da je osnovno orodje za doseganje cilja iz Pogodbe glede zmanjšanja razlik, s tem pa zviševanju življenjskega standarda in zmanjševanju zaostalosti regij z najbolj omejenimi možnostmi;

3.  poudarja trdno zavezanost deljenemu upravljanju in načelu partnerstva, ki bi se morala ohraniti in okrepiti za čas po letu 2020, ter upravljanju na več ravneh in subsidiarnosti, kar prispeva k dodani vrednosti kohezijske politike; poudarja, da je za dodano vrednost te politike značilna predvsem njena zmožnost, da upošteva nacionalne razvojne potrebe skupaj s potrebami in posebnostmi različnih regij in ozemelj ter približuje Unijo njenim državljanom;

4.  poudarja, da se evropska dodana vrednost močno odraža v evropskem teritorialnem sodelovanju v vseh njegovih razsežnostih (notranje in zunanje čezmejno, nadnacionalno in medregionalno sodelovanje), saj prispeva k skupnim ciljem ekonomske, socialne in teritorialne kohezije in solidarnosti; znova poziva k povečanju deleža, namenjenega zanj v proračunu kohezijske politike, pri čemer je treba izboljšati usklajenost med različnimi programi, da bi se izognili prekrivanju; znova opozarja na pomen izvajanja makroregionalnih strategij za doseganje ciljev kohezijske politike;

5.  ugotavlja, da lahko izvajanje kohezijske politike v neki regiji ustvarja zunanje učinke ter neposredne in posredne koristi prelivanja v vsej EU, saj povečuje ustvarjeni obseg trgovine in krepi enotni trg; vendar opozarja, da se te koristi po državah članicah močno razlikujejo ter so odvisne predvsem od geografske bližine in strukture gospodarstva držav članic;

6.  poudarja, da je treba razviti metodologijo stroškov nekohezijske politike, da se pridobijo dodatni izmerljivi dokazi o evropski dodani vrednosti kohezijske politike, po zgledu dela, ki ga je Evropski parlament opravil glede stroškov neukrepanja na ravni EU;

Teritorialna razsežnost

7.  ugotavlja, da se na mestnih območjih na eni strani pojavljajo priložnosti za rast, naložbe in inovacije, na drugi pa različni okoljski, ekonomski in socialni izzivi, kar je tudi posledica koncentracije prebivalstva in obstoja revnih območij, tudi v razmeroma premožnih mestih; zato poudarja, da ostaja tveganje revščine ali socialne izključenosti eden glavnih izzivov;

8.  poudarja, da je treba pri krepitvi teritorialne razsežnosti kohezijske politike nameniti več pozornosti primestnim in podeželskim vprašanjem ter upoštevati strokovno znanje lokalnih organov, s posebnim poudarkom na srednje velikih mestih vsake države članice;

9.  poudarja, da je pomembno podpreti podeželska območja v vsej njihovi raznolikosti, povečati njihove možnosti s spodbujanjem projektov, ki podpirajo lokalna gospodarstva, izboljšati njihovo prometno povezanost, dostopnost in širokopasovno povezljivost ter jim pomagati pri izzivih, s katerimi se soočajo, kot so odseljevanje s podeželja, socialno vključevanje, pomanjkanje zaposlitvenih možnosti, podjetniške pobude in dostopna stanovanja, upadanje števila prebivalstva, devitalizacija mestnih središč, pomanjkanje zdravstvenih storitev na nekaterih območjih itd.; v zvezi s tem poudarja pomen drugega stebra SKP za spodbujanje trajnostnega razvoja podeželja;

10.  poziva, da se pri opredelitvi prednostnih naložb bolje upoštevajo nekatere teritorialne posebnosti, kot so posebnosti regij, omenjenih v členu 174(3) PDEU, na primer otoške, gorske, podeželske, mejne, skrajno severne, obalne ali obrobne regije; poudarja, kako pomembno je oblikovanje strategij, programov in dejavnosti po meri za te različne regije ali celo preučitev možnosti za začetek izvajanja novih posebnih agend po zgledu agende EU za mesta in Amsterdamskega pakta;

11.  opozarja, da poseben gospodarski in socialni strukturni položaj najbolj oddaljenih regij v skladu s členom 349 PDEU upravičuje posebne ukrepe, tudi glede njihovih pogojev dostopa do evropskih strukturnih in investicijskih skladov; poudarja, da je treba ohraniti vsa odstopanja, katerih namen je ublažiti strukturne pomanjkljivosti ter izboljšati posebne ukrepe za te regije, tako da se prilagajajo, kadar je to potrebno; poziva Komisijo in države članice, naj se sklicujejo na sodbo Sodišča EU z dne 15. decembra 2015, da bi glede pogojev dostopa do strukturnih skladov zagotovili ustrezno uporabo člena 349 PDEU; zlasti predlaga, naj se povečajo posebna sredstva, namenjena najbolj oddaljenim regijam na socialnem področju, naj se ohrani sedanja stopnja sofinanciranja Unije v teh regijah in naj se predvidi prilagajanje tematske osredotočenosti; poudarja, da je mogoče najbolj oddaljene regije na primer uporabiti kot privilegirana območja za izvajanje poskusnih projektov;

12.  meni, da je uvedba celostnih strategij za trajnostni razvoj mest pozitivna izkušnja, ki bi jo bilo zato treba okrepiti in tudi ponoviti na drugih podregionalnih območjih, na primer z uporabo celostnega ozemeljskega pristopa in tematskih ciljev, vendar brez poseganja v tematsko osredotočenost; poudarja, kako pomemben je lokalni razvoj, ki ga upravlja skupnost, saj krepi zmožnost kohezijske politike, da vključi lokalne akterje; poudarja, da je treba preučiti možnost uvedbe priprave nacionalnih in regionalnih operativnih programov, ki bi temeljili na celovitih ozemeljskih strategijah in strategijah pametne specializacije;

Regije s srednjim dohodkom: spodbujanje odpornosti in preprečevanje zaostajanja šibkih regij

13.  poudarja, da so regije s srednjim dohodkom zabeležile nižjo rast kot regije z nizkim dohodkom (ki morajo ostalo EU še dohiteti) ali regije z zelo visokim dohodkom, saj se soočajo s tako imenovano pastjo srednjega dohodka, saj so njihovi stroški previsoki, da bi lahko konkurirale prvim, njihovi inovacijski sistemi pa prešibki, da bi konkurirale slednjim; ugotavlja tudi, da je za te regije značilen tudi šibek proizvodni sektor in da so občutljive za pretrese, ki jih povzročajo globalizacija in posledične socialno-ekonomske spremembe;

14.  meni, da bo glavni izziv prihodnje kohezijske politike zagotoviti ustrezno podporo regijam s srednjim dohodkom, da bi med drugim ustvarili naložbam prijazno okolje, in da mora kohezijska politika hkrati zmanjšati razlike in neenakosti ter preprečiti zaostajanje šibkih regij, tako da upošteva različne trende, dinamike in okoliščine;

15.  poziva Komisijo, naj obravnava izzive, s katerimi se soočajo regije s srednjim dohodkom, za katere je značilna nizka stopnja rasti v primerjavi s povprečjem v EU, tako da v Uniji spodbuja vsesplošni skladni razvoj; opozarja, da bi morala prihodnja kohezijska politika za podporo teh regij in zagotavljanje rešitev za njihove težave te regije ustrezno zajeti, podpreti in vključiti v naslednjem programskem obdobju, tudi z oblikovanjem in izvajanjem strategij, programov in ukrepov po meri; v zvezi s tem opozarja, kako pomembni so dopolnilni kazalniki poleg BDP za zagotavljanje natančnejših podatkov o socialno-ekonomskih razmerah v teh regijah; meni, da bi bilo treba nameniti več pozornosti zgodnjemu odkrivanju šibkih točk in kohezijski politiki s tem omogočiti, da poveča odpornost regij in prepreči nastajanje novih razlik v vseh vrstah regij;

16.  pozdravlja začetek izvajanja pilotnega projekta Komisije za zagotavljanje podpore, prilagojene posebnim izzivom regij v industrijski tranziciji; poziva Komisijo, naj preuči pridobljene izkušnje iz pilotnega projekta, in pričakuje, da bodo predvideni rezultati čim prej vidni; meni, da bi lahko strategije pametne specializacije s celovitim pristopom bolje podprle te regije pri izvajanju njihovih razvojnih strategij in na splošno spodbujale diferencirano izvajanje na regionalni ravni, da pa bi jih lahko podprli tudi z dodatnim sodelovanjem in izmenjavo znanja in izkušenj med regijami; pozdravlja ukrepe, kot je pobuda Vanguard, za uporabo strategije pametne specializacije pri krepitvi rasti in industrijske prenove na prednostnih področjih v EU;

17.  poudarja, da socialna in davčna konvergenca prispevata k cilju kohezije in hkrati izboljšujeta delovanje enotnega trga; meni, da bi bile lahko različne prakse na tem področju v nasprotju s ciljem kohezije in bi lahko povzročile nove težave na ozemljih, ki zaostajajo ali so najbolj izpostavljena globalizaciji, ter opozarja na stalno potrebo manj razvitih regij, da dohitijo preostalo Unijo; meni, da bi lahko kohezijska politika s pozitivnimi pobudami (poleg ekonomske in teritorialne konvergence) spodbudila socialno in davčno konvergenco; v zvezi s tem poudarja možnost opiranja na primer na evropski steber socialnih pravic; poziva Komisijo, naj bolje upošteva to razsežnost v evropskem semestru, da bi bila socialna razsežnost kohezijske politike bolje vključena v ekonomsko politiko, hkrati pa ustrezno vključi lokalne in regionalne organe, da bi povečala učinkovitost procesa in okrepila odgovornost zanj;

Področja ukrepanja

18.  podpira močno tematsko osredotočenost na omejeno število prednostnih nalog, povezanih z glavnimi evropskimi političnimi cilji, medtem ko imajo organi bolj proste roke pri oblikovanju teritorialnih strategij na podlagi potreb in zmožnosti, potem ko se v pripravi partnerskih sporazumov vključujoče posvetujejo na lokalni in regionalni ravni; poudarja, da bi morali biti zaposlovanje (tudi brezposelnost mladih), socialna vključenost, boj proti revščini, podpiranje inovacij, podpora MSP in zagonskim podjetjem, podnebne spremembe, krožno gospodarstvo in infrastruktura prednostna področja ukrepanja prihodnje kohezijske politike;

19.  pozdravlja sprejetje evropskega stebra socialnih pravic, ki pomeni korak naprej pri izgradnji socialne Evrope; znova opozarja na svojo zavezanost Evropskemu socialnemu skladu kot močnemu sestavnemu delu evropskih strukturnih in investicijskih skladov, jamstvu za mlade, pobudi za zaposlovanje mladih in evropski solidarnostni enoti pri njihovi vlogi soočanja z izzivi zaposlovanja, gospodarske rasti, socialnega vključevanja, učenja in poklicnega usposabljanja;

20.  poudarja, da se mora prihodnja kohezijska politika bolj osredotočiti na zaščito in podporo ljudem in regijam, ki so jih prizadeli globalizacija (offshoring, izgube delovnih mest) ter podobni trendi znotraj EU; poziva k pregledu usklajenosti strukturnih skladov z Evropskim skladom za prilagoditev globalizaciji v ustreznih primerih, da bi med drugim pokrivali preseljevanje podjetij znotraj EU;

21.  ugotavlja, da so posamezne regije različno občutljive za podnebne spremembe; meni, da bi bilo treba evropske strukturne in investicijske sklade čim bolj učinkovito uporabljati za izpolnjevanje zavez, ki jih ima EU po Pariškem sporazumu o podnebnih spremembah (COP 21), na primer glede obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti in izmenjave dobre prakse, zlasti v stanovanjskem sektorju, ter upoštevati cilje OZN glede trajnostnega razvoja; vztraja, da je treba instrumente solidarnosti v primeru naravnih nesreč vedno usklajeno mobilizirati, kakor hitro to okoliščine dovoljujejo;

22.  se zavzema za uporabo sredstev evropskih strukturnih in investicijskih skladov za trajnostno obvladovanje demografskih izzivov (staranje, zmanjševanje števila prebivalcev, demografski pritisk, nezmožnost privabljanja in zadrževanja primernega človeškega kapitala), ki na različne načine prizadenejo evropske regije; poudarja zlasti potrebo po zagotavljanju ustrezne podpore področjem, kot so najbolj oddaljene regije;

23.  poziva k pripravi posebnega mehanizma financiranja v skladu s členom 349 PDEU za obdobje po letu 2020, namenjenega vključevanju migrantov v najbolj oddaljene regije pod večjim migracijskim pritiskom, ki izhaja iz njihovih posebnosti, s čimer bi pripomogli k njihovemu trajnostnemu razvoju;

24.  meni, da morajo skladi EU spoštovati Konvencijo OZN o pravicah invalidov in da bi morali še naprej spodbujati deinstitucionalizacijo;

25.  poudarja možnost nadaljnjih naložb v kulturo, izobraževanje, dediščino, mlade, šport in trajnostni turizem za ustvarjanje delovnih mest, zlasti kakovostnih delovnih mest za mlade, ter rasti, in izboljšanje socialne kohezije, hkrati pa boj proti revščini in diskriminaciji, kar je na primer še zlasti pomembno za najbolj oddaljene, podeželske in odmaknjene regije; podpira razvoj kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, ki so tesno povezani z inovacijami in ustvarjalnostjo;

Programski okvir za obdobje po letu 2020

26.  poudarja, da sedmo poročilo o koheziji kaže, da je treba pri dodeljevanju sredstev in boljšemu prikazu socialno-ekonomskih razmer poleg BDP na prebivalca, ki bi moral biti še naprej glavni kazalnik, upoštevati dodatne kazalnike, ki odražajo opredeljene izzive in potrebe, tudi na podregionalni ravni; ugotavlja, da se je pomembno opreti na kakovostne, zanesljive, posodobljene, strukturirane in razpoložljive podatke; zato zahteva, da Komisija in Eurostat zagotovita čim bolj podrobno in geografsko razčlenjene statistične podatke, ki so pomembni za kohezijsko politiko, da bi se v postopku načrtovanja ustrezno odražale potrebe regij; zagovarja vključitev socialnih, okoljskih in demografskih meril, zlasti stopnjo brezposelnosti in stopnjo brezposelnosti mladih;

27.  zagovarja krepitev celostnih pristopov in močno poudarja, da mora biti Evropski socialni sklad zaradi svoje pomembne kohezijske razsežnosti še naprej sestavni del evropske regionalne politike;

28.  poudarja, da bi morale biti subvencije še naprej osrednji finančni instrument, vendar priznava, da so lahko finančni instrumenti učinkovit vzvod in jih je treba spodbujati, saj prinašajo dodano vrednost, če temeljijo na ustrezni predhodni oceni; vendar poudarja, da njihova uporaba ne sme biti sama sebi namen, da je njihova učinkovitost odvisna od več dejavnikov (vrsta projekta, regije in tveganja) in da bi moralo biti vsem regijam, ne glede na njihovo stopnjo razvoja, omogočeno, da same določijo najprimernejši način financiranja; bi nasprotoval vsakršnemu zavezujočemu cilju glede uporabe finančnih instrumentov;

29.  poziva k poenostavitvi pogojev uporabe finančnih instrumentov in omogočanju njihove povezave s subvencijami, pri čemer je treba upoštevati njihov dopolnilni značaj, učinkovitost in teritorialno stvarnost; poudarja pomen upravne zmogljivosti in kakovosti upravljanja ter dopolnilne vloge, ki jo imajo banke in nacionalne razvojne institucije pri izvajanju finančnih instrumentov, prilagojenih lokalnim potrebam; meni, da je treba čim bolj uskladiti pravila o finančnih instrumentih, ne glede na način njihovega upravljanja; predlaga, da bi poleg že obstoječih finančnih instrumentov za kohezijsko politiko spodbujali tudi participativne finančne instrumente;

30.  meni, da povezava med kohezijsko politiko in zagotavljanjem okolja, ki spodbuja naložbe, učinkovitost in pravilno uporabo sredstev, ravno tako prispeva k doseganju ciljev kohezijske politike, pri čemer poudarja, da kohezijska politika ni mišljena zgolj kot instrument za doseganje prednostnih nalog brez povezave s cilji; poudarja, da je treba izvrševati enotno stališče o Paktu za stabilnost in rast, in sicer kar zadeva prožnost pri cikličnih pogojih, strukturnih reformah in vladnih naložbah; meni, da bi bilo treba ukrepe, ki povezujejo uspešnost evropskih strukturnih in investicijskih skladov z dobrim ekonomskim upravljanjem in ki so navedeni v Uredbi (EU) št. 1303/2013, natančno preučiti, tudi ob sodelovanju vseh deležnikov; meni, da bi morala Evropska komisija razmisliti o spremembi načina povezanosti kohezijske politike z evropskim semestrom, da bi okrepila teritorialno in socialno razsežnost slednjega, in upoštevati druge dejavnike, ki prispevajo h kohezijskim ciljem, kot je dejanska konvergenca; poziva Komisijo, naj pri tem in v okviru evropskega semestra preuči regionalno in nacionalno sofinanciranje evropskih strukturnih in investicijskih skladov in njegov vpliv na nacionalne javne primanjkljaje;

31.  poziva k okrepitvi pametne specializacije kot novega pristopa k naložbam v dolgoročni potencial rasti v kontekstu hitrih tehnoloških sprememb in globalizacije; priznava, da so predhodne pogojenosti koristne, vendar opozarja, da so v nekaterih primerih prispevale k večji zapletenosti in zamudam pri razvoju in zagonu programov; je seznanjen z ugotovitvami, ki jih je Računsko sodišče v svojem posebnem poročilu št. 15/2017 zapisalo o predhodnih pogojenostih; poziva Komisijo, naj razmisli o zmanjšanju njihovega števila, če je to primerno, in okrepi načeli sorazmernosti in subsidiarnosti na tem področju, pri čemer naj se čim bolj opre na obstoječe strateške dokumente, s katerimi bi lahko te pogoje izpolnili; poudarja, da bi morale biti predhodne pogojenosti tesno povezane z učinkovitostjo naložb, obenem pa bi morale jamčiti za enako obravnavanje vseh držav članic;

32.  ugotavlja, da ostajata kakovost in stabilnost javne uprave, ki sta pogojeni z dobrim izobraževanjem, usposabljanjem in svetovalno pomočjo na lokalni ravni, odločilen dejavnik za regionalno rast in učinkovitost evropskih strukturnih in investicijskih skladov; poudarja, da je treba izboljšati kakovost upravljanja in zagotoviti, da je na voljo dovolj tehnične pomoči, saj to močno vpliva na pravilno izvajanje kohezijske politike in se lahko v državah članicah močno razlikuje, kar se na primer še posebej kaže v regijah, ki zaostajajo v razvoju; Komisijo še posebej poziva, naj oceni prihodnji program skupne pomoči pri pripravi projektov v evropskih regijah (JASPERS) in upošteva priporočila Evropskega računskega sodišča;

33.  se zavzema za razvoj kohezijske politike, ki bi bila bolj usmerjena k rezultatom in vsebini, tako da bi se namesto računovodske logike začela uporabljati logika načela uspešnosti, pri čemer je treba organom upravljanja omogočiti več prožnosti pri tem, kako doseči cilje, in obenem spoštovati načela, med drugim glede partnerstva, preglednosti in odgovornosti;

34.  meni, da je nujno nadaljevati boj proti goljufijam, in poziva k ničelni strpnosti do korupcije;

Poenostavljena kohezijska politika

35.  poziva Komisijo, naj v prihodnjih zakonodajnih predlogih upošteva priporočila skupine na visoki ravni za spremljanje poenostavitve;

36.  poudarja, da je treba vzpostaviti okvir, ki bo zagotavljal pravno stabilnost s preprostimi, jasnimi in predvidljivimi pravili, zlasti kar zadeva upravljanje in revizije, da se zagotovi ustrezno ravnotežje med uspešnostjo in cilji glede poenostavitve; poziva, naj se v naslednjem programskem obdobju zmanjša količina zakonodajnih aktov in smernic (vendar s previdnostjo, da bi v tesnem sodelovanju z deležniki zagotavljali potrebno kontinuiteto pravil in postopkov, s katerimi so zainteresirani subjekti in upravljalni organi seznanjeni); poziva k prevodu ustreznih dokumentov v vse jezike EU in čim večjemu izogibanju retroaktivni uporabi in razlagi pravil; poziva k enotnemu pravnemu okviru in smernicam za čezmejne projekte;

37.  hkrati vztraja, da se je treba izogibati pretirani regulaciji in da morajo operativni programi postati bolj jedrnati in prožnejši strateški dokumenti, pri čemer je treba predvideti poenostavljen postopek za njihovo ciljno spreminjanje med načrtovanjem (na primer v primeru naravnih nesreč), da bi se ustrezno odzivali na svetovno stvarnost, ki se spreminja, in regionalne potrebe;

38.  poziva k vzpostavitvi enotnega sklopa pravil za evropske strukturne in investicijske sklade, vključno z nadaljnjo uskladitvijo skupnih pravil za instrumente, ki prispevajo k istemu tematskemu cilju; meni, da je treba poenostaviti postopke pridobivanja sredstev skladov in pospešiti postopke glede državne pomoči, kjer se zahteva skladnost; podpira enotno in doslednejšo obravnavo evropskih sredstev, ki se upravljajo neposredno, in sredstev kohezijske politike, namenjenih državni pomoči, ter na splošno podpira usklajena pravila za evropske programe, ki so namenjeni istim upravičencem; poudarja pomen boljšega dopolnjevanja med kohezijsko politiko in prihodnjim raziskovalnim programom Unije, da bi bil zajet celoten cikel, od temeljnih raziskav do komercialne uporabe; meni, da bi bilo treba ohraniti tematsko osredotočenost, da bi omogočili sinergije med različnimi viri financiranja na ravni projektov;

39.  je seznanjen z ustanovitvijo delovne skupine za subsidiarnost in sorazmernost ter pričakuje konkretne predloge te delovne skupine za krepitev obeh načel v okviru kohezijske politike; se zavzema za dosledno uporabo teh načel, da se omogoči dejansko upravljanje na več ravneh, kar zahteva ustrezno krepitev zmogljivosti lokalnih in regionalnih organih ter drugih deležnikov;

40.  obžaluje, da Komisija ni izvedla celovitejše ocene horizontalnih politik in da glede na poročila ni bilo sinergij med različnimi evropskimi politikami; poziva k ambicioznim strategijam, financiranju in ukrepom za večje sinergije z drugimi skladi EU in pritegnitev dopolnilne finančne podpore; poudarja potrebo po nadaljnji optimizaciji sinergij med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi ter drugimi instrumenti, kot so Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) in drugi programi, s katerimi se upravlja centralno in ki kohezijsko politiko dopolnjujejo v podpori raziskavam in inovacijam;

41.  poziva, naj prihodnje zahteve za načrtovanje, izvajanje in nadzor evropskih strukturnih in investicijskih skladov temeljijo na načelih diferenciacije in sorazmernosti ter na preglednih in pravičnih merilih in naj bodo usklajene z zneski, dodeljenimi programom, profilom tveganja ter kakovostjo upravne izvedbe in zneskom lastne udeležbe;

42.  meni, da bi se moral odnos med Komisijo in organi upravljanja razvijati v „pogodbo o zaupanju“; v zvezi s tem opozarja na pomen ustreznega in delujočega okvira upravljanja na več ravneh; poziva Komisijo, naj čim bolj izkoristi dosedanje delo na področju dobrega upravljanja javnih sredstev, pri čemer naj uvede načelo potrjevanja organov upravljanja, ki so dokazali, da so sposobni izpolnjevati pravila; poziva, naj se na področju nadzora bolj opre na nacionalne in regionalne predpise, potem ko bo njihova učinkovitost preverjena in potrjena;

43.  poziva h krepitvi načela enotne revizije, pospešitvi izvajanja e-kohezije in razširitvi uporabe poenostavljenih in standardiziranih stroškov, saj se je med drugim izkazalo, da je to lažje izvajati in ni bilo napak; poudarja potencial digitalizacije za dejavnosti spremljanja in poročanja; meni, da bi bilo treba izmenjavo strokovnega znanja pospešiti z vzpostavitvijo portala za izmenjavo znanj in dobre prakse;

44.  poziva Komisijo, naj pripravi predloge, kako se lahko kohezijska politika bolje odzove na nepredvidene dogodke, in v zvezi s tem ponavlja svoj poziv, naj se ustvari nekakšna rezerva, ki bi regijam omogočila dodatno prožnost, ne da bi ogrozila dolgoročne cilje operativnih programov;

Izzivi in priložnosti

45.  je izjemno zaskrbljen zaradi nedavnih najav Komisije o morebitnem zmanjšanju proračunskih sredstev za kohezijsko politiko v naslednjem večletnem finančnem okviru, kar bi vodilo v izključitev mnogih regij iz kohezijske politike; zagovarja ambiciozen proračun, prilagojen izzivom, in zahteva, naj kohezijska politika ne postane spremenljivka za prilagajanje; opozarja, da je pokritost vseh regij Unije po mnenju Evropskega parlamenta bistvena; poudarja, da teorija skupin gospodarskega razvoja potrjuje pomen diferencirane podpore za vse evropske regije, vključno z regijami z zelo visokimi dohodki, ki morajo ostati konkurenčne na svetovni ravni;

46.  meni, da lahko kohezijska politika prispeva k spopadanju z novimi izzivi, kot sta varnost ali vključevanje beguncev pod mednarodno zaščito; vendar poudarja, da ni mogoče pričakovati, da bo kohezijska politika rešila vse krize, in nasprotuje uporabi sredstev kohezijske politike za kritje kratkoročnih potreb po financiranju zunaj področja te politike ter opozarja, da je namenjena srednjeročnemu in dolgoročnemu socialno-ekonomskemu razvoju v EU;

47.  je seznanjen s pozitivnimi rezultati Evropskega sklada za strateške naložbe, katerih sredstva pa je treba vlagati še bolj pregledno in namensko; poudarja, da kohezijska politika in Evropski sklad za strateške naložbe temeljita na različnih konceptih in ciljih, ki se v določenih primerih lahko med seboj dopolnjujejo, ne moreta pa drug drugega nadomestiti, ne glede na raven razvoja regij, predvsem ker Evropski sklad za strateške naložbe za razliko od strukturnih skladov temelji pretežno na posojilih; znova opozarja, da je treba primerno razlikovati med Evropskim skladom za strateške naložbe in kohezijsko politiko ter opredeliti jasne priložnosti za njuno povezovanje;

48.  ponovno poudarja svojo zavezanost dolgoročnemu programskemu obdobju; meni, da je edina izvedljiva alternativa sedanjemu sedemletnemu obdobju večletnega finančnega okvira uvedba obdobja 5 + 5 let z vmesnim pregledom; poziva Komisijo, naj pripravi jasen predlog, v katerem bodo določene metode za praktično izvajanje finančnega okvira v trajanju 5 + 5 let;

49.  poziva, da je treba narediti vse, da se preprečijo zamude pri načrtovanju za novo obdobje, s tem pa tudi pri plačilih in sprostitvah, ki onemogočajo doseganje pozitivnih rezultatov kohezijske politike; poudarja, da je treba pravočasno predstaviti vse dokumente prihodnjega pravnega okvira v vseh uradnih jezikih, da se vsem upravičencem pravočasno zagotovijo točne informacije;

50.  poziva k izboljšanju komunikacije z evropskimi državljani in posledično k večji ozaveščenosti javnosti o dejanskih dosežkih kohezijske politike; poziva Komisijo, naj okrepi vlogo organov upravljanja in nosilcev projektov, ki z inovativnimi načini komunikacije na lokalni ravni obveščajo ljudi o rezultatih uporabe sredstev na njihovih območjih; poudarja, da bi bilo treba izboljšati obveščanje in komunikacijo ne le navzdol (o izvajanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov), temveč tudi navzgor (možnosti financiranja), zlasti pri nosilcih manjših projektov; poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo mehanizme in široko institucionalizirane platforme za sodelovanje, da se zagotovita večja prepoznavnost in ozaveščanje;

51.  ugotavlja, da so nekatere evropske regije še posebej izpostavljene posledicam izstopa Združenega kraljestva iz EU; poudarja, da bi morala prihodnja kohezijska politika čim bolj omejiti negativne učinke izstopa Združenega kraljestva iz EU na druge evropske regije, in poziva k iskanju možnosti za uresničevanje partnerstev v okviru teritorialnega sodelovanja;

°

°  °

52.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

OBRAZLOŽITEV

V skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije mora Komisija vsake 3 leta predložiti kohezijsko poročilo „o napredku, doseženem pri uresničevanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije [...]“.

Komisija je sedmo poročilo o koheziji objavila 9. oktobra 2017, kar je nekaj mesecev pred objavo predloga naslednjega večletnega finančnega okvira in predlogov o regulativnem okviru za evropske strukturne in investicijske sklade po letu 2020.

Pri tem je poročevalec upal, da bo pridobil nova spoznanja na podlagi poročila, ki ga je objavila Komisija, in na tej podlagi oblikoval konkretne predloge za prihodnjo kohezijsko politiko.

V času, ko se posebna pozornost upravičeno namenja pojmu evropske dodane vrednosti, poročevalec meni, da se ta odraža predvsem v možnosti, da kohezijska politika prispeva k približevanju Evropske unije njenim državljanom, zahvaljujoč izvajanju na lokalni ravni in načelu subsidiarnosti, ki ga je treba okrepiti. Kohezijska politika bi morala torej poosebljati konkretno in uporabno Evrope v naših regijah.

Komisija v svojem poročilu navaja, da „posledice globalizacije, migracij, revščine in pomanjkanja inovacij, podnebnih sprememb, energetskega prehoda in onesnaževanja niso omejene na manj razvite regije“. Poročevalec se strinja s to trditvijo in meni, da je zato nujno, da prihodnja kohezijska politika še naprej zajema vse evropske regije, s proračunom, prilagojenim izzivom.

Čeprav morajo biti zajete vse regije, so v poročilu Komisije jasno predstavljene razlike med posameznimi območji in njihovimi potrebami znotraj Unije. V tem okviru je treba okrepiti teritorialno razsežnost kohezijske politike, da se zagotovi prilagojen pristop, ki omogoča boljši odziv na izzive različnih območij, bodisi mestnih, primestnih, podeželskih, otoških, gorskih ali obmejnih. Zaradi posebnega gospodarskega in socialnega strukturnega položaja najbolj oddaljenih regij mora biti, kot je določeno v Pogodbah, tudi mogoče sprejeti posebne ukrepe, ki jih je treba izboljšati in prilagoditi, kadar je to potrebno.

Medtem ko je v sedmem poročilu o koheziji navedeno, da se regionalne razlike znova zmanjšujejo, je v njem navedeno tudi, da se razmere od ozemlja do ozemlja razlikujejo, pri čemer se nekatere razlike ohranjajo, spreminjajo ali povečujejo med regijami in znotraj njih.

V tem smislu je po mnenju poročevalca eden od glavnih spoznanj iz sedmega poročila o koheziji opredelitev nekaterih tako imenovanih ozemelj, ujetih v past srednjega dohodka, ki jim grozi zaostajanje v razvoju. Ta ozemlja so zabeležila nižjo rast kot regije z nizkim dohodkom in regije z zelo visokim dohodkom, saj so njihovi stroški previsoki, da bi lahko konkurirala prvim, njihovi inovacijski sistemi pa so prešibki, da bi lahko konkurirala slednjim.

Za obvladovanje teh razmer bo morala kohezijska politika v prihodnosti poleg zmanjšanja razlik tudi spodbujati odpornost in preprečiti zaostajanje šibkih regij, pri čemer mora bolj upoštevati trende in dinamiko.

Nazadnje sedmo poročilo o koheziji poudarja obstoj območij revščine, nevarnost teritorialne razdrobljenosti in povečevanje medregionalnih razlik, tudi v razmeroma bogatih regijah. Tej težavi je treba nameniti posebno pozornost, na primer z določitvijo celostnega teritorialnega cilja in tematskih ciljev.

Kar zadeva področja ukrepanja, poročevalec podpira močno tematsko osredotočenost na omejeno število prednostnih nalog, ki ustrezajo glavnim evropskim političnim ciljem, pri kateri lahko organi upravljanja sami oblikujejo svoje ozemeljske strategije. Zaposlitev, inovacije, podpora MSP, boj proti podnebnim spremembam in krožno gospodarstvo so prednostna področja ukrepanja prihodnje kohezijske politike.

Za obvladovanje teh izzivov je treba pri dodeljevanju sredstev poleg BDP na prebivalca upoštevati dodatne kazalnike. Ti kazalniki bodo morali biti usklajeni z opredeljenimi cilji in izzivi, predvsem na področju zaposlovanja, zato poročevalec zagovarja upoštevanje socialnih kazalnikov, zlasti stopnje brezposelnosti in stopnje brezposelnosti mladih.

Čeprav se poročevalec strinja s ciljem krepitve socialne razsežnosti Evropske unije in podpira boljšo usklajenost instrumentov, ki prispevajo k njej, meni, da mora biti Evropski socialni sklad še naprej sestavni del kohezijske politike. Dejansko ima ta sklad nesporno teritorialno razsežnost. Dajanje prednosti videzu pred učinkovitostjo z oddaljevanjem od kohezijske politike bi bila strateška napaka.

Poročevalec ob upoštevanju opredelitve kohezijske politike v Pogodbah meni, da kohezijska politika ni mišljena zgolj kot instrument za doseganje prednostnih nalog brez povezave s cilji in se ne bi smela uporabljati kot kaznovalni instrument. Vendar meni, da je utemeljeno vzpostaviti povezavo med kohezijsko politiko in zagotavljanjem okolja, ki spodbuja naložbe, učinkovitost in pravilno uporabo sredstev.

V zvezi s tem meni, da je treba brez omejitev obravnavati vprašanje povezave med kohezijo ter socialno in davčno konvergenco, saj socialna in davčna konvergenca prispevata k cilju kohezije, hkrati pa izboljšujeta delovanje enotnega trga. Nasprotno meni, da bi bile lahko različne prakse na tem področju v nasprotju s ciljem kohezije in bi lahko povzročile večjo izpostavljenost območij, ki zaostajajo ali so najbolj izpostavljena globalizaciji, kot so območja, ujeta v past srednjega dohodka, opisana v poročilu Komisije.

V zvezi načini financiranja je treba spodbujati finančne instrumente, ki prinašajo dodano vrednost, hkrati pa je treba poenostaviti njihovo uporabo. Poleg tega morajo imeti organi upravljanja možnost, da sami določijo najustreznejši način financiranja, zato je treba prepovedati vsak zavezujoč cilj glede uporabe finančnih instrumentov.

Poročevalec meni, da bi morala biti poenostavitev osrednjega pomena pri reformi kohezijske politike. V času, ko se mnogi potencialni upravičenci izogibajo evropskemu financiranju, je ogrožena verodostojnost evropskega delovanja. Pri tem je treba odpraviti širjenje pravil, ki so postala nerazumljiva. Poleg tega je treba zagotoviti enoten sklop pravil za različne sklade in enotno obravnavo skladov, ki se upravljajo neposredno, in skladov kohezijske politike, zlasti na področju državne pomoči. Nazadnje je treba pokazati praktičnost ter zagotoviti, da bodo zahteve za načrtovanje in nadzor v prihodnosti temeljile na načelih diferenciacije in sorazmernosti, zlasti glede kakovosti upravnega izvajanja in količine programov.

MNENJE Odbora za proračun (21.3.2018)

za Odbor za regionalni razvoj

o krepitvi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v Evropski uniji: sedmo poročilo Evropske komisije
(2017/2279(INI))

Pripravljavec mnenja: Younous Omarjee

POBUDE

Odbor za proračun poziva Odbor za regionalni razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja, da ima kohezijska politika bistveno vlogo pri doseganju ekonomske, socialne in teritorialne konvergence v EU in pri uresničevanju ciljev OZN za trajnostni razvoj; kljub temu izraža zaskrbljenost zaradi stalnih neenakosti med bogatimi in revnimi regijami in poglabljanja socialno-ekonomskih razlik ter pri dohodku in dostopu do zdravstva med različnimi socialnimi kategorijami državljanov; izraža zaskrbljenost zaradi splošnega osiromašenja številnih regij, tudi prehodnih, od finančne krize leta 2008; poudarja potencial kohezijske politike za prilagajanje evropskih gospodarstev tehnološki revoluciji, da se jim omogoči obvladovanje staranja prebivalstva in odpiranje evropskih in svetovnih trgov; poudarja, da bi bilo treba naložbe v nove tehnologije, posodabljanje, nove veščine in znanje, inovacije, raziskave in razvoj, ki bodo manj razvitim območjem pomagali pri napredovanju po vrednostni verigi, močno podpreti s kohezijsko politiko; poudarja, da se v nobenem primeru ne smejo oslabiti cilji kohezijske politike ne njeno financiranje iz proračuna EU; poudarja, da bi morale vse regije še naprej imeti koristi od kohezijske politike;

2.  ugotavlja, da so pomanjkljivosti sistema za finančno načrtovanje in izvajanje privedle do zamud pri plačevanju zahtevkov in računov in torej do kopičenja neporavnanih računov, kar je v nasprotju z duhom pogodb; je zaskrbljen zaradi precejšnje zamude pri sprejemanju operativnih programov in imenovanju upravnih in plačilnih organov ter organov za potrjevanje v okviru kohezijske politike, ki se je še povečala zaradi poznega zaključka pogajanj o večletnem finančnem okviru (MFF) za obdobje 2014–2020 in poznega sprejetja pravil o evropskih strukturnih in investicijskih skladih, kar je povzročilo izredno nizke stopnje črpanja sredstev za kohezijsko politiko v sedanjem programskem obdobju z negativnimi posledicami v prvi vrsti za organizatorje projekta; v zvezi s tem zahteva, naj se okrepi poenostavitev, ki se je začela 1. januarja 2016 v okviru revizije veljavne finančne uredbe[1], zlasti s pogostejšimi naknadnimi pregledi, poenotenjem postopkov in večjo prilagodljivostjo v naslednjem večletnem finančnem okviru; poudarja, da morajo odobritve plačil ustrezati najmanj obveznostim, prevzetim v preteklosti; prav tako je seznanjen s priporočili skupine neodvisnih strokovnjakov na visoki ravni za spremljanje poenostavitve za upravičence evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

3.  ugotavlja, da vsako leto pride do velike razlike med predvidenimi in dejanskimi plačili iz proračuna EU za kohezijsko politiko, ter poziva Komisijo, naj opredeli metodologijo za boljše načrtovanje pri izvrševanju proračuna EU v tesnem sodelovanju z državami članicami; poudarja, da bi vzpostavitev sistema e-kohezije, kamor bi države članice vnašale podatke o pripravi novih projektov, načrtih za javna naročila s predvidenimi in dejanskimi datumi za razpise, sklepanju pogodb in izvajanju, pa tudi vse finančne in računovodske podatke o računih, sofinanciranju, upravičenosti odhodkov itd., pomembno prispevala k boljšemu upravljanju in spremljanju izvajanja kohezijske politike v državah članicah in omogočila natančnejše ocene plačil iz proračuna EU;

4.  poudarja, da finančni instrumenti v kohezijski politiki EU ne bi smeli nadomestiti nepovratnih sredstev in neposredne pomoči ter da bi jih bilo treba obravnavati kot dopolnilna orodja, ki se razširijo prek področja projekta ali področja, kjer projekti prinašajo dohodek; v zvezi s tem poudarja, da se evropski strukturni in investicijski skladi in Evropski sklad za strateške naložbe upravljajo z različnimi pristopi in bi lahko uspešno sodelovali v okviru obsežnih projektov, kar pa ne bi nikakor smelo spodkopati strateške usklajenosti, teritorialne koncentracije in dolgoročnih obetov programov kohezijske politike;

5.  vztraja, da je treba čim prej predložiti zakonodajne predloge za naslednji večletni finančni okvir, da bi se preprečile zamude pri načrtovanju programov za naslednje obdobje; meni, da bi bilo treba v naslednjem programskem obdobju zgornje meje kohezijske politike za EU-27 zadržati na isti ravni, pri čemer bi bilo treba še povečati njihovo učinkovitost in poenostaviti postopke, povezane z njimi, da bi EU končno imela finančna sredstva za uresničitev ciljev in prednostnih nalog, kot je določeno v Pogodbah; opozarja, da kohezijska politika ščiti državljane EU pred nekaterimi neželenimi učinki globalizacije, zagotavlja finančno pomoč srednjim in malim podjetjem, podporo raziskovalnim projektom in projektom sodelovanju, spodbuja udeležbo pri pobudah za razvoj človeškega kapitala, zato mora ohraniti svojo moč, učinkovitost in prepoznavnost pri državljanih;

6.  poudarja povezavo med kakovostjo upravljanja ter uspešnimi javnimi in zasebnimi naložbami, inovacijami in rastjo; pozdravlja celosten pristop v 7. poročilu Komisije o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji in poziva, naj se pri prihodnjem kohezijskem financiranju te točke dosledno upoštevajo;

7.  meni, da bi morala ekonomska, socialna in teritorialna kohezijska politika nadalje koristiti vsem regijam EU, zlasti regijam z največjim razvojnim zaostankom in najbolj oddaljenim regijam, v najbolj razvitih regijah pa bi morala biti namenjena obrobnim območjem, ki jih najbolj prizadene revščina, ter tistim, ki so manj privlačna z razvojnega in zaposlovalnega vidika, zlasti pa bi bilo treba nuditi pomoč za izgradnjo infrastrukture, da se tem regijam pomaga iz osamitve;

8.  poziva k večji skladnosti med kohezijsko politiko in drugimi politikami EU, ki kot v primeru trgovinskih sporazumov izničujejo prizadevanja regionalne politike za dosego cilja konvergence v EU;

9.  poudarja, da je treba v prihodnjem večletnem programskem obdobju nadaljevati kohezijsko politiko in jo krepiti; nasprotuje poskusom krčenja proračuna ali izkrivljanja regionalne politike, ki ostaja edina velika solidarnostna politika EU.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

21.3.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

29

4

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Nedžmi Ali (Nedzhmi Ali), Jean Arthuis, Richard Ashworth, Gérard Deprez, Manuel dos Santos, André Elissen, Eider Gardiazabal Rubial, Ingeborg Gräßle, Iris Hoffmann, Monika Hohlmeier, John Howarth, Bernd Kölmel, Zbigniew Kuźmiuk, Vladimír Maňka, Liadh Ní Riada, Jan Olbrycht, Younous Omarjee, Urmas Paet, Pina Picierno, Răzvan Popa, Paul Rübig, Jordi Solé, Patricija Šulin, Elevterios Sinadinos (Eleftherios Synadinos), Indrek Tarand, Inese Vaidere, Daniele Viotti, Tiemo Wölken, Marco Zanni

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Jean-Paul Denanot, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Ivana Maletić, Tomáš Zdechovský

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

29

+

ALDE

Nedžmi Ali (Nedzhmi Ali), Jean Arthuis, Gérard Deprez, Urmas Paet

ECR

Zbigniew Kuźmiuk

GUE/NGL

Liadh Ní Riada, Younous Omarjee

PPE

Richard Ashworth, Ingeborg Gräßle, Monika Hohlmeier, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Ivana Maletić, Jan Olbrycht, Paul Rübig, Patricija Šulin, Inese Vaidere, Tomáš Zdechovský

S&D

Jean-Paul Denanot, Eider Gardiazabal Rubial, Iris Hoffmann, John Howarth, Vladimír Maňka, Pina Picierno, Răzvan Popa, Manuel dos Santos, Daniele Viotti, Tiemo Wölken

VERTS/ALE

Jordi Solé, Indrek Tarand

4

-

ECR

Bernd Kölmel

ENL

André Elissen, Marco Zanni

NI

Elevterios Sinadinos (Eleftherios Synadinos)

0

0

 

 

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

  • [1]  UL L 286, 30.10.2015, str. 1.

MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (22.3.2018)

za Odbor za regionalni razvoj

Krepitev ekonomske, socialne in teritorialne kohezije v Evropski uniji: sedmo poročilo Evropske komisije
(2017/2279(INI))

Pripravljavka mnenja: Marita Ulvskog

POBUDE

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za regionalni razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.  ker se brezposelnost in brezposelnost mladih v Uniji od leta 2013 postopoma zmanjšujeta, a sta še vedno nad ravnmi iz leta 2008, kot sta dosegali 7,3 % oziroma 16,1 % (decembra 2017)[1], pri čemer obstajajo velike razlike med državami članicami in znotraj njih, zlasti v državah članicah, ki jih je najbolj prizadela finančna kriza; ker so se začele razlike med regijami manjšati; ker je razlika v stopnji brezposelnosti med državami članicami še vedno precejšnja, saj po najnovejših podatkih[2] njen razpon znaša od 2,4 % v Češki republiki in 3,6 % v Nemčiji do 16,3 % v Španiji in 20,9 % v Grčiji; ker je bila skrita brezposelnost (brezposelne osebe, ki želijo delati, vendar zaposlitve ne iščejo aktivno) leta 2016 18-odstotna;

B.  ker dolgotrajna brezposelnost ne pojenja in znaša v nekaterih državah članicah več kot 50 % vse brezposelnosti, v EU 45,6 %, v evrskem območju pa 49,7 %; ker so v stopnji brezposelnosti zabeleženi samo posamezniki, ki nimajo dela in so v zadnjih štirih tednih aktivno iskali zaposlitev, s stopnjo dolgotrajne brezposelnosti pa se meri delež ljudi v delovno aktivnem prebivalstvu, starem od 15 do 74 let, ki so brezposelni 12 mesecev ali več;

C.  ker se stopnja zaposlenosti v EU povečuje četrto leto zapored in je zdaj 72,3 %, kar presega stopnjo iz leta 2008, vendar v nekaterih državah članicah ostaja pod ravnjo pred krizo[3]; ker še vedno obstajajo opazne razlike v povprečni stopnji zaposlenosti med bolj in manj razvitimi regijami, vendar so se začele razlike med regijami manjšati; ker se stopnje zaposlenosti razlikujejo in so v nekaterih državah članicah precej pod povprečjem EU, in sicer v Grčiji 58 %, na Hrvaškem 64 %, v Italiji 63 % in Španiji 66 %, na Nizozemskem, Danskem, v Združenem kraljestvu, Nemčiji, Češki republiki, Estoniji, Litvi, Latviji, Avstriji in Švedskem pa so višje od 75 %[4]; ker je zaposlenost, merjena z opravljenimi delovnimi urami na zaposlenega, še vedno 3 % pod predkrizno ravnjo v EU in 4 % v evrskem območju[5]; ker so mladi vse pogosteje zaposleni z nestandardnimi ali atipičnimi oblikami zaposlitve[6]; ker bi morali obsoditi zlorabo pogodb o zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom;

D.  ker se je zaradi hitrejše rasti produktivnosti BDP na prebivalca v številnih manj razvitih regijah približal povprečju EU, izgubljene pa so bile zaposlitve; ker se v več državah članicah bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev na prebivalca še vedno ni vrnil na ravni pred krizo; ker povečanje dohodkovne neenakosti od začetka dohodkovne krize v več državah ni bilo izničeno, v nekaterih primerih pa se je še poslabšalo[7]; ker razlike v brezposelnosti in dohodku po EU spodbujajo ljudi k selitvi v iskanju boljših možnosti; ker neuravnotežene in hitre demografske spremembe, povezane z begom možganov, povzročajo težave, predvsem za podeželske regije v EU-13;

E.  ker je na regionalni ravni po vsej EU mogoče zaznati zmanjšanje razlik v zaposlovanju, ki mu sledi zmanjšanje razlik v BDP na prebivalca;

F.  ker je razlika v zaposlenosti med spoloma v EU še vedno višja od 10 odstotnih točk (11,6 %), pri čemer je stopnja zaposlenosti pri moških 76,9 %, pri ženskah pa 65,3 %, še večje razlike pa so med ženskami, rojenimi zunaj EU, in Rominjami;

G.  ker je tveganje revščine ali družbene izključenosti kljub temu, da je padlo na raven pred krizo, še vedno preveč visoko, tudi v bolj razvitih regijah, pot do uresničitve cilja zmanjšanja revščine in socialne izključenosti iz strategije Evropa 2020 pa je še dolga; ker se neenakost še naprej povečuje; ker je leta 2015 več kot 118,8 milijona ljudi grozila revščina ali socialna izključenost (stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti), kar je 1,7 milijona več kot leta 2008 in še daleč od cilja strategije Evropa 2020 za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti za 20 milijonov; ker je bil leta 2016 delež otrok (0–17 let), ki jih ogroža revščina ali socialna izključenost, 26,4 %, kar je višje kot pri odraslih med 16. in 64. letom (24,2 %) in za skoraj 10 odstotnih točk višje kot pri ljudeh, starejših od 65 let (18,3 %)[8]; ker je v Evropi število otrok, ki jim grozita revščina ali socialna izključenost, še vedno zaskrbljujoče visoko, saj je leta 2016 znašalo 24,8 milijona EUR[9]; ker so vse države članice EU podpisale cilje trajnostnega razvoja OZN, kar vključuje cilj „odpraviti vse oblike revščine povsod po svetu“;

H.  ker je glavni cilj kohezijske politike okrepiti ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo z zmanjšanjem neskladij med regijami znotraj držav in med državami članicami, izboljšati dobrobit državljanov EU ter jim zagotoviti enake možnosti ne glede na njihov kraj bivanja; ker ima kohezijska politika pomembno vlogo pri odpravljanju posledic gospodarske in socialne krize zadnjih let, saj zagotavlja prepotrebne možnosti za javne naložbe; ker naj bi kohezijska politika v sedanjem finančnem obdobju prispevala k podpori 1,1 milijona MSP, 7,4 milijona brezposelnim pomagala najti zaposlitev, 8,9 milijona ljudem pomagala pri pridobivanju novih kvalifikacij, namenila 16 milijard EUR za naložbe v digitalno gospodarstvo in zagotovila velike naložbe v socialno infrastrukturo;

I.  ker naraščajo razlike znotraj regij, tudi v uspešnejših regijah, v katerih obstajajo območja revščine; ker večina najbolj uspešnih regij zagotavlja znatno gonilo za rast;

J.  ker morajo Komisija in države članice pokazati večjo predanost uporabi členov 174 in 175 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU);

1.  poudarja, da je kohezijska politika podlaga za izboljšanje navzgor usmerjenega socialnega zbliževanja in skupne blaginje v EU ter da bi se morala osredotočiti na velike družbene izzive, kot so življenjske razmere, brezposelnost, negotovost, revščina, izključenost, diskriminacija, migracije in podnebne spremembe; meni, da bi bilo treba kohezijsko politiko, ki je glavna javnonaložbena politika v Uniji za te cilje, v prihodnjem večletnem finančnem okviru ohraniti vsaj na podobni proračunski ravni;

2.  poudarja, da je treba znatno povečati sredstva Evropskega socialnega sklada kot glavnim instrumentom EU za socialno kohezijo in izvajanje evropskega stebra socialnih pravic, tudi za vključevanje in ponovno vključevanje delavcev na trg dela, kot tudi za podporne ukrepe za socialno vključevanje, odpravljanje revščine in neenakosti ter ustvarjanje enakih možnosti, hkrati pa ohraniti sredstva za odpravljanje revščine in socialne izključenosti na 20 %; meni, da bi združitev ESS v en sam socialni investicijski sklad ogrozila celovitost kohezijske politike, katere cilj socialne kohezije, ki je zapisana v pogodbah, se uresničuje zlasti s sredstvi Evropskega socialnega sklada; poudarja, da mora zato ESS ostati sestavni del kohezijske politike, kar bo omogočilo udejanjenje nove usmeritve EU k socialni Evropi na terenu;

3.  meni, da bi bilo treba oceniti indeks družbenega napredka kot morebitni dodaten kazalnik k kazalniku BDP, glede na to, da porast BDP na prebivalca ne pomeni v enaki meri porasta zaposlitve v vseh regijah in ne zadošča za merjenje novih oblik neenakosti med regijami EU, gospodarska rast pa na nekatere sestavine družbenega napredka in vključevanja ne vpliva enako; poziva Komisijo, naj upošteva tudi rabo novih družbenih meril pri dodeljevanju sredstev EU za razvoj tematskih ciljev s socialno razsežnostjo in bolje vključi kohezijsko politiko v področja, ki so sedaj opredeljena za delovanje EU; meni, da bi se lahko družbeni kazalniki uporabili kot orodje za naknadno oceno uspešnosti financiranja EU pri doseganju boljših družbenih rezultatov;

4.  opozarja, da so javne naložbe v EU še vedno pod ravnjo pred krizo, zaradi česar regije in države članice potrebujejo več podpore pri soočanju s sedanjimi in prihodnjimi izzivi; meni, da mora biti pristop socialnih naložb glede na vse večje socialne razlike v EU v središču usklajenega političnega okvira ter da je treba okvira upravljanja EU in njegov proračun uskladiti s potrebo po socialnih naložbah; poudarja, da so tovrstne naložbe z dolgoročno donosnostjo ključne za prihodnjo konkurenčnost regij EU;

5.  je seznanjen s podatki iz sedmega poročila o koheziji, ki kažejo na splošno izboljšanje socialnih razmer, vendar tudi na trajne socialne razlike med državami članicami, ki so se še povečale zaradi škodljivih posledic gospodarske krize in varčevalnih ukrepov; z zaskrbljenostjo opaža, da tveganje revščine ali socialne izključenosti kljub pozitivnim znakom ostaja ključni izziv in je skupaj s povečanjem neenakosti v številnih državah članicah eden od glavnih izzivov na področju socialne kohezije;

6.  meni, da je bilo zavezujoče načrtovanje kohezijske politike glede na količinsko opredeljene cilje strategije Evropa 2020, kot so zmanjšanje revščine, eden glavnih dosežkov v programskem obdobju 2014–2020; meni, da bi moralo biti prispevanje k ekonomski, socialni in teritorialni koheziji v EU glavni cilj strategije Evrope za obdobje po letu 2020 na podlagi mednarodno sprejetih ciljev trajnostnega razvoja;

7.  ponovno poudarja, da je treba okrepiti proračun EU na podlagi nacionalnih prispevkov, ki upoštevajo bruto nacionalne dohodke, da bi spodbudili javne naložbe, s katerimi bi podprli nacionalne proizvodne sektorje in prispevali k zmanjšanju večplastne strukturne odvisnosti ter spodbujali zaposlovanje s pravicami, kakovostne javne storitve in izrabo celotnega globalnega potenciala držav članic;

8.  navaja, da se nekatera pomembnejša zaposlitvena in družbena neravnovesja in socialne razlike v Evropi, kot so razdrobljenost trga, razpršenost plač in revščina otrok, niso rešila, temveč so se celo poslabšala, kar dokazuje, da tako javna politika na nacionalni ravni kot tudi evropski mehanizmi ne zadostujejo za izgradnjo večje socialne kohezije in bolj poštenega evropskega trga dela; poudarja, da je so potrebne strožje in obsežnejše politike EU za dopolnitev prizadevanj držav članic; poudarja kritično potrebo po fiskalni prožnosti za podporo socialnim naložbam v socialne pravice in za uveljavljanje vse načel evropskega stebra socialnih pravic v vseh fazah;

9.  poudarja, kako pomembno je usklajevanje družinskega in poklicnega življenja za gospodarski napredek in kohezijo vseh regij;

10.  obžaluje počasno izvajanje programov za obdobje 2014–2020, ko je bilo julija 2017 dodeljenih le 39 % sredstev[10]; meni, da so potrebni hitrejše izvajanje, lažji prehod med programskimi obdobji, jasni cilji, merila uspešnosti in kazalniki rezultatov, resnična poenostavitev in razvoj zmogljivosti;

11.  v zvezi s tem ugotavlja predlog, da Komisija predstavi v svojem dokumentu za razmislek o prihodnosti financ EU[11] priporočila, da bi bilo mogoče doslednost povečati z enotnim pravilnikom za kohezijsko politiko in druge programe financiranja ali projekte iste vrste, kar bi zagotovilo večje dopolnjevanje med kohezijsko politiko in inovacijami ter infrastrukturno porabo in poenostavitvijo za upravičence; meni, da bo učinkovitejša in prožnejša poraba sredstev ključnega pomena za novo obdobje večletnega finančnega okvira;

12.  meni, da morajo regionalne oblasti sodelovati in da so potrebne spremembe kazalnikov družbenega napredka na področju kohezijske politike, preden bo socialno financiranje lahko povezano s političnimi prednostnimi nalogami, dogovorjenimi z državami članicami v okviru evropskega semestra; poudarja, da poročila o državah in priporočila za posamične države ne morejo postati edini referenčni dokumenti za načrtovanje naložb EU na terenu, zlasti socialnih naložb;

13.  poziva Komisijo, naj uvede politike za boj proti zmanjševanju števila prebivalstva in njegovi razpršenosti; poudarja, da mora biti ena izmed prednostnih nalog kohezijske politike namenjanje pozornosti regijam, v katerih se zmanjšuje število prebivalstva; zato poziva k strateškim naložbam, zlasti v širokopasovni dostop, da bi postale bolj konkurenčne ter da bi se izboljšali industrija in ozemeljska struktura;

14.  ponovno opominja, da mora pri upravljanju in nadzoru kohezijskih programov prevladati načelo sorazmernosti; poziva Komisijo in države članice, naj preučijo možnost spletnega sistema prijavljanja, ki bo omogočil vodjam projektov, da bolje uskladijo upravne postopke;

15.  poudarja, da so med številnimi izzivi, s katerimi se bodo evropske regije spopadale v prihodnjih letih, socialna vključenost, revščina, brezposelnost in neenakosti, tako med regijami kot v njih, posebnega pomena za kohezijsko politiko; želi spomniti, da neenakost ogroža prihodnost evropskega projekta, spodkopava njegovo verodostojnost in lahko omaja zaupanje v EU kot gonilo socialnega razvoja ter da mora biti zmanjševanje neenakosti ena od glavnih prednostnih nalog EU, kot je nedavno izjavil Parlament; meni, da je zelo pomembno izboljšati postopek usklajevanja politik za spremljanje, preprečevanje in odpravljanje negativnih trendov, ki bi lahko povečali neenakosti in oslabili socialni napredek ali negativno vplivali na socialno pravičnost, in sicer s sprejetjem preventivnih in popravnih ukrepov, če je to potrebno; poudarja, da je za učinkovito odpravljanje revščine in socialne izključnosti v skupnostih, potrebni imeti pristop od spodaj navzgor, saj ta vprašanja zahtevajo odziv, ki bo prilagojen potrebam, in dejavno vključitev tiste ravni upravljanja, ki jo neposredno zadeva;

16.  meni, da je potencial skladov Unije za ustvarjanje delovnih mest še vedno nezadostno izrabljen in bi ga bilo treba okrepiti z učinkovitejšim oblikovanjem in izvajanjem politik na podlagi rezultatov, ki bodo imele učinkovito tehnično podporo in se bodo osredotočale zlasti na sektorje, ki so naravnani v prihodnost in imajo potencial neto ustvarjanja kakovostnih delovnih mest, zlasti zeleno in krožno gospodarstvo, sektor oskrbe in digitalni sektor; meni tudi, da bi bilo treba vsem upravičencem, vključno subjektom socialnega gospodarstva, malim in srednjim podjetjem, nevladnim organizacijam, majhnim občinam in samozaposlenim, olajšati dostop do financiranja;

17.  poziva države članice, naj vlagajo bolj v spretnosti, ki povečujejo gospodarsko rast, tako da zmanjšujejo vrzel v spretnostih ter revščino otrok in socialno izključenost; poziva države članice, naj namenijo več pozornosti podeželskim regijam, ki niso dovolj pridobile z gospodarsko rastjo;

18.  poziva države članice, zlasti tiste z nizko stopnjo produktivnosti, naj začnejo ali nadaljujejo strukturne reforme za izboljšanje konkurenčnosti, poslovnega okolja ter potenciala znanj in spretnosti;

19.  poudarja, da je preglednost javnih razpisov nujna za spodbujanje razvoja in poštene konkurence; meni, da so javni razpisi najboljši način za uresničevanje družbeno in okoljsko koristnih naložb;

20.  poziva Komisijo in države članice, naj nadaljujejo s pobudami za izboljšanje dostopa do kakovostnega in vključujočega javnega izobraževanja in usposabljanja, vključno s terciarnim izobraževanjem, poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, učenjem na delovnem mestu ter pridobivanjem in izpopolnjevanjem spretnosti, zlasti digitalnih, ter dostop do kakovostnega, trajnostnega zaposlovanja, zlasti za mlade in nizkokvalificirane ter starejše delavce; ugotavlja, kako pomemben je v zvezi s tem novi program znanj in spretnosti za Evropo, zlasti njegova pobuda Poti izpopolnjevanja; poudarja, da bi morali biti programi usposabljanja, ki so financirani iz Evropskega socialnega sklada, prilagojeni potrebam delavcev in brezposelnih, obenem pa bi morali upoštevati tudi priložnosti na trgu dela;

21.  ponovno poudarja svojo zaskrbljenost v zvezi s trendom naraščanja podzaposlenosti in prikrite brezposelnosti, vse bolj kronične dolgotrajne brezposelnosti in ravni brezposelnosti in dolgotrajne brezposelnosti mladih; ponovno opozarja na pomembnost vlaganja v načrte, katerih prednostna naloga je zmanjšanje dolgotrajne brezposelnosti in ki združujejo poklicno usposabljanje z osebnim svetovanjem;

22.  poziva k povečanju proračunskih vrstic, ki spodbujajo učinkovit odziv na sprejemanje in družbeno vključevanje beguncev in migrantov;

23.  poudarja dejstvo, da socialna in fiskalna konvergenca prispevata k ciljem kohezije ter da lahko različne prakse na tem področju povzročijo dodatne težave za ozemlja, ki so najbolj ranljiva za globalizacijo;

24.  poudarja, da je treba ohranjati šole in izobraževalne ustanove v bližini domov ljudi in zahteva nacionalne politike na tem področju, ki bi jih po možnosti podprli evropski strukturni skladi;

25.  meni, da morajo skladi EU spoštovati Konvencijo OZN o pravicah invalidov in da bi morali še naprej spodbujati deinstitucionalizacijo.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

21.3.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

34

6

5

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Laura Agea, Guillaume Balas, Brando Benifei, Enrique Calvet Chambon, David Casa, Michael Detjen, Labros Fundulis (Lampros Fountoulis), Czesław Hoc, Danuta Jazłowiecka, Agnes Jongerius, Ádám Kósa, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Jean Lambert, Jeroen Lenaers, Thomas Mann, Dominique Martin, Anthea McIntyre, Joëlle Mélin, Miroslavs Mitrofanovs, Elisabeth Morin-Chartier, Emilian Pavel, Georgi Pirinski, Marek Plura, Dennis Radtke, Sofia Ribeiro, Robert Rochefort, Claude Rolin, Siôn Simon, Romana Tomc, Yana Toom, Ulrike Trebesius, Renate Weber

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Maria Arena, Georges Bach, Amjad Bashir, Lynn Boylan, Tania González Peñas, Sergio Gutiérrez Prieto, Paloma López Bermejo, Ivari Padar, Sven Schulze, Jasenko Selimovic, Tom Vandenkendelaere, Flavio Zanonato

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Jytte Guteland

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

34

+

ALDE

Enrique Calvet Chambon, Robert Rochefort, Jasenko Selimovic, Yana Toom, Renate Weber

EFDD

Laura Agea

PPE

Georges Bach, David Casa, Danuta Jazłowiecka, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Thomas Mann, Elisabeth Morin-Chartier, Marek Plura, Dennis Radtke, Sofia Ribeiro, Claude Rolin, Sven Schulze, Romana Tomc, Tom Vandenkendelaere

S&D

Maria Arena, Guillaume Balas, Brando Benifei, Michael Detjen, Jytte Guteland, Sergio Gutiérrez Prieto, Agnes Jongerius, Ivari Padar, Emilian Pavel, Georgi Pirinski, Siôn Simon, Flavio Zanonato

VERTS/ALE

Jean Lambert, Miroslavs Mitrofanovs

NI

Labros Fundulis (Lampros Fountoulis)

6

-

PPE

Jeroen Lenaers

GUE/NGL

Lynn Boylan, Tania González Peñas, Paloma López Bermejo

ENF

Dominique Martin, Joëlle Mélin

5

0

PPE

Ádám Kósa

ECR

Amjad Bashir, Czesław Hoc, Anthea McIntyre, Ulrike Trebesius

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

MNENJE Odbora za kulturo in izobraževanje (20.3.2018)

za Odbor za regionalni razvoj

o krepitvi gospodarske, socialne in teritorialne kohezije v Evropski uniji: sedmo poročilo Evropske komisije
(2017/2279(INI))

Pripravljavec mnenja: Mircea Diaconu

POBUDE

Odbor za kulturo in izobraževanje poziva Odbor za regionalni razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  meni, da imajo kultura, izobraževanje, mladi in šport ključno vlogo pri spodbujanju socialne kohezije in oblikovanju prihodnosti EU, zlasti za izgradnjo skupnosti državljanov, ki so z vezmi solidarnosti združeni v raznolikosti, in imajo med drugim ogromen potencial pri ustvarjanju evropske dodane vrednosti in doseganju gospodarske blaginje v vseh regijah EU, zlasti v okviru kohezijske politike;

2.  opozarja na pomen kulture in kulturne dediščine, tudi v zvezi z gospodarsko blaginjo mest in regij; zato poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za učinkovito varovanje materialne in nematerialne kulturne dediščine in za ta namen uporabijo vse razpoložljive instrumente kohezijske politike; priporoča, da se kulturna dediščina obravnava kot horizontalna prednostna naloga v vseh stebrih politične kohezije v naslednji generaciji programov in da se obravnavajo priporočila, izdana v letu 2018, evropskem letu kulturne dediščine, in zaključki tega leta;

3.  poudarja, da je pomembno zagotoviti enake možnosti osebam, ki so fizično ali geografsko prikrajšane, da se jim omogoči enak dostop do kulture in izobraževanja;

4.  poudarja, da naložbe v kulturo, izobraževanje, mladino in šport krepijo socialno kohezijo v EU, predvsem s spodbujanjem socialnega vključevanja evropskih državljanov;

5.  priznava, kako pomembno je ohranjanje naravne in kulturne dediščine in izkoriščanje njunega potenciala kot gonilne sile gospodarstva;

6.  obžaluje, da sedmo poročilo Komisije o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji ne poudarja naložb v kulturo in se niti količinsko niti kakovostno (razčlenjeno po sektorjih) ne sklicuje na projekte, povezane s kulturo, za katere je bilo v programskih obdobjih 2007–2013 in 2014–2020 namenjenih vsaj 11 milijard EUR odhodkov za kohezijsko politiko iz Evropskega sklada za regionalni razvoj;

7.  ugotavlja, da lahko kohezijska politika in politika razvoja podeželja EU pomembno prispevata k spodbujanju obnove kulturne dediščine, podpori kulturnemu in ustvarjalnemu sektorju ter financiranju krepitve zmogljivosti kulturnih delavcev;

8.  poudarja, da je za resnično zbliževanje in zmanjševanje razlik in socialnoekonomskih neenakosti med evropskimi regijami pomemben enak dostop do izobraževanja, usposabljanja in kulturnih dejavnosti;

9.  poziva Komisijo, naj še naprej vlaga v kulturo, izobraževanje, mlade in šport, da bi nadgradili pozitivne rezultate prejšnjih dveh generacij programov (2007–2013 in 2014–2020);

10.  poziva, naj se v prihodnjem programskem obdobju v okviru naložb iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov ustvarijo možnosti za financiranje kulture, izobraževanja, mladih in športa prek posebnih namenskih tematskih ciljev;

11.  poudarja potencial, ki ga ima kulturni in ustvarjalni sektor za zaposlovanje mladih; poudarja, da bi z nadaljnjim spodbujanjem kulturnega in ustvarjalnega sektorja in naložb vanj bistveno prispevali k izboljšanju naložb, rasti, inovacij in zaposlenosti; poziva Komisijo, naj zato preuči posebne priložnosti, ki jih nudi celotni kulturni in ustvarjalni sektor, vključno z nevladnimi organizacijami in majhnimi združenji;

12.  poziva Komisijo, naj kulturo in izobraževanje vključi med prednostne in strateške cilje naslednjega programskega obdobja, in sicer kot prednostni področji in kot horizontalno razsežnost politike za regionalni razvoj;

13.  poziva države članice, naj v okviru kohezijske politike oblikujejo dolgoročne in trajnostne strategije na področju kulture, izobraževanja, mladih in športa, ki bodo lahko osnova za strateške naložbe v programskem obdobju 2021–2027;

14.  poudarja, da bi se morali izbrani projekti medsebojno dopolnjevati, in poziva Komisijo, naj v celoti izkoristi potencial sinergij med evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi, razpoložljivimi finančnimi instrumenti Evropske investicijske banke (Evropski sklad za strateške naložbe) in drugimi programi EU za programsko obdobje 2014–2020, zlasti kar zadeva programa Erasmus+ in Ustvarjalna Evropa, in sicer z zagotavljanjem boljših informacij po vsej EU in s precej bolj odločnim izvajanjem v državah članicah in njihovih regijah; poudarja, da nepovratna sredstva ne bi smela biti namenjena le razvoju infrastrukture, temveč tudi ustvarjanju „kulturnih grozdov“ na več sorodnih področjih, kot so kulturna dediščina, kulturni in ustvarjalni sektor, programi usposabljanja, kulturni turizem ter lokalne umetnosti in obrti;

15.  poziva, naj se v naslednjem programskem obdobju opredelijo posebni ukrepi in dodelijo namenska sredstva za materialno infrastrukturo, kot so inkubatorji, digitalno infrastrukturo, kot so širokopasovne povezave, in nematerialno infrastrukturo za izobraževalne, kulturne in raziskovalne ustanove;

16.  meni, da bi morale biti naložbe kohezijske politike v kulturo in izobraževanje po letu 2020 učinkovitejše in uspešnejše, tako v kar zadeva kakovost kot tudi količino uresničenih projektov;

17.  poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo partnerstva za znanje med univerzami, izobraževalnimi, poklicnimi in raziskovalnimi ustanovami ter kulturnimi centri in se tako odzovejo na rastoče povpraševanje po novih spretnostih in znanjih ter po prekvalifikacijah na kulturnem in ustvarjalnem področju;

18.  poziva Komisijo, naj v revidirano uredbo o skupnih določbah vključi pokazatelje kakovosti za naložbe s področja kulturne dediščine, kar je Parlament zahteval v svoji resoluciji z dne 8. septembra 2015 z naslovom Na poti k celostnemu pristopu do kulturne dediščine za Evropo;

19.  opozarja na vlogo kulturnega in ustvarjalnega sektorja ter ponovno poziva Komisijo, naj ga uvrsti med horizontalne prednostne naloge; poudarja, da so regije dokazale sposobnost za razvoj grozdov in čezmejnega sodelovanja na tem področju, ter ugotavlja pozitivni vpliv pametne specializacije v kulturnem in ustvarjalnem sektorju, do sedaj doseženi pomembni rezultati pa so dokaz za to; poziva Komisijo in države članice, naj ohranijo in okrepijo politike na tem področju in učinkovito uporabijo razpoložljiva finančna sredstva v okviru programov EU in evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

20.  poziva, naj se s skupno uporabo evropskih strukturnih in investicijskih skladov ter Evropskega sklada za strateške naložbe povečajo srednjeročne in dolgoročne možnosti ter dejavnosti na kulturnem, avdiovizualnem in ustvarjalnem področju;

21.  poziva, naj se v ukrepih kohezijske politike bolj upoštevajo naložbe v področje kulture in izobraževanja, zlasti v mestnem in primestnem okolju, prek instrumentov za prekvalifikacijo in vključevanje;

22.  poziva Komisijo, naj izkoristi zmogljivosti Evropskega sklada za regionalni razvoj za podporo razvoju športne infrastrukture in spodbujanje trajnostnih športnih dejavnosti in dejavnosti na prostem kot orodja za regionalni razvoj in razvoj podeželja ter Evropskega socialnega sklada za krepitev znanja, spretnosti in zaposljivost delavcev v športnem sektorju;

23.  spodbuja države članice, naj del sredstev iz skladov za kohezijsko politiko namenijo visokokakovostnim kulturnim in ustvarjalnim projektom, ki se zaradi pomanjkanja virov financiranja ne financirajo iz evropskih programov, čeprav bi si financiranje zaslužili;

24.  poziva države članice, naj podpirajo integrirane teritorialne projekte, osredotočene na kulturo, kot so kulturne poti, ki spodbujajo kakovosten teritorialni razvoj, sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem ter kulturni turizem.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

20.3.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

23

0

4

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Isabella Adinolfi, Dominique Bilde, Andrea Bocskor, Nikolaos Hundis (Nikolaos Chountis), Silvia Costa, Mircea Diaconu, Jill Evans, María Teresa Giménez Barbat, Petra Kammerevert, Svetoslav Hristov Malinov, Curzio Maltese, Rupert Matthews, Morten Messerschmidt, Luigi Morgano, John Procter, Yana Toom, Sabine Verheyen, Bogdan Brunon Wenta, Teodoros Zagorakis (Theodoros Zagorakis), Bogdan Andrzej Zdrojewski, Milan Zver, Krystyna Łybacka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Elena Gentile, Liliana Rodrigues, Algirdas Saudargas

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

John Howarth, Luděk Niedermayer

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

23

+

ALDE

Mircea Diaconu, María Teresa Giménez Barbat, Yana Toom

EFDD

Isabella Adinolfi

ENL

Dominique Bilde

GUE/NGL

Nikolaos Hundis (Nikolaos Chountis), Curzio Maltese

PPE

Andrea Bocskor, Svetoslav Hristov Malinov, Luděk Niedermayer, Algirdas Saudargas, Sabine Verheyen, Bogdan Brunon Wenta, Teodoros Zagorakis (Theodoros Zagorakis), Bogdan Andrzej Zdrojewski, Milan Zver

S&D

Silvia Costa, Elena Gentile, John Howarth, Petra Kammerevert, Luigi Morgano, Liliana Rodrigues, Krystyna Łybacka

0

-

4

0

ECR

Rupert Matthews, Morten Messerschmidt, John Procter

Verts/ALE

Jill Evans

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

27.3.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

35

4

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Pascal Arimont, Franc Bogovič, Victor Boştinaru, Mercedes Bresso, Steeve Briois, Rosa D’Amato, Raymond Finch, Michela Giuffrida, Krzysztof Hetman, Ivan Jakovčić, Marc Joulaud, Constanze Krehl, Martina Michels, Iskra Mihajlova (Iskra Mihaylova), Andrej Novakov (Andrey Novakov), Paul Nuttall, Younous Omarjee, Konstantinos Papadakis, Mirosław Piotrowski, Stanislav Polčák, Liliana Rodrigues, Fernando Ruas, Monika Smolková, Ruža Tomašić, Ramón Luis Valcárcel Siso, Ángela Vallina, Matthijs van Miltenburg, Lambert van Nistelrooij, Derek Vaughan, Kerstin Westphal, Joachim Zeller

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Daniel Buda, Elena Gentile, Elsi Katainen, Ivana Maletić, Tonino Picula, Bronis Ropė, Davor Škrlec, Damiano Zoffoli

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Ricardo Serrão Santos

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

35

+

ALDE

Ivan Jakovčić, Elsi Katainen, Iskra Mihajlova (Iskra Mihaylova), Matthijs van Miltenburg

ECR

Mirosław Piotrowski, Ruža Tomašić

GUE/NGL

Martina Michels, Younous Omarjee, Ángela Vallina

PPE

Pascal Arimont, Franc Bogovič, Daniel Buda, Krzysztof Hetman, Marc Joulaud, Ivana Maletić, Lambert van Nistelrooij, Andrej Novakov (Andrey Novakov), Stanislav Polčák, Fernando Ruas, Ramón Luis Valcárcel Siso, Joachim Zeller

S&D

Victor Boştinaru, Mercedes Bresso, Elena Gentile, Michela Giuffrida, Constanze Krehl, Tonino Picula, Liliana Rodrigues, Ricardo Serrão Santos, Monika Smolková, Derek Vaughan, Kerstin Westphal, Damiano Zoffoli

VERTS/ALE

Bronis Ropė, Davor Škrlec

4

-

EFDD

Raymond Finch, Paul Nuttall

ENL

Steeve Briois

NI

Konstantinos Papadakis

1

0

EFDD

Rosa D'Amato

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 12. april 2018
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov