POROČILO o izvajanju nadzornih ukrepov za vzpostavitev skladnosti ribiških proizvodov z merili za dostop do trga EU

2.5.2018 - (2017/2129(INI))

Odbor za ribištvo
Poročevalka: Linnéa Engström


Postopek : 2017/2129(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A8-0156/2018
Predložena besedila :
A8-0156/2018
Sprejeta besedila :

OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV

Trg ribiških proizvodov v Evropski uniji je največji na svetu, saj absorbira četrtino celotnega uvoza. Leta 2016 smo uvozili 8,8 milijona ton ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, medtem ko je proizvodnja EU znašala 6,2 milijona ton. Naša odvisnost od uvoza za skoraj 60 % celotne ponudbe očitno vpliva na ribiško in trgovinsko politiko v EU.

Trg EU je diskriminatoren, kar zadeva ribiške proizvode in pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za dajanje ribiških proizvodov na trg. Diskriminacija ne prinaša koristi ribiškemu sektorju EU.

Pogoji za plovila EU

Ribiški sektor EU mora upoštevati pravila in standarde. Vse dejavnosti flote EU ureja skupna ribiška politika. Odbor se zaveda, da je to obsežen in podroben sklop zakonodaje, v katerem so obravnavani številni vidiki ribištva, s celovitim nadzornim sistemom (uredbe 1005/2008, 1224/2009 in 2017/2403), ki zagotavlja, da se države članice držijo pravil.

Poleg tega mora flota EU spoštovati najrazličnejše druge politike, ki so med drugim povezane s standardi dela, usposabljanjem, varnostjo plovil, onesnaževanjem in drugimi okoljskimi standardi, obdavčevanjem in fiskalnimi pravili ter fitosanitarnimi standardi.

Rezultat je visok standard za ribe, ulovljene v EU in dane na trg EU. Tako je tudi prav, saj se mora potrošnik EU zanesti, da je proizvod kakovosten in svež ter da se pri njegovi proizvodnji upoštevajo socialni, ekonomski in okoljski standardi. Vendar potrošnik ni niti obveščen, da so bile ribe ulovljene s plovilom EU – te informacije se navedejo prostovoljno.

A spoštovanje vseh navedenih politik, pravil in standardov zahteva zelo natančno določene stroške: davki, ribolovno orodje, ki ustreza predpisom, dostojne plače, motorji, ki manj onesnažujejo, ribe, ki se skladiščijo v primerni temperaturi in v skladu z drugimi pogoji, itd. Na koncu morajo ribe, ki jih gospodarski subjekti ujamejo v EU, doseči določeno ceno na trgu, da bi bile stroškovno učinkovite in bi se z njimi lahko konkuriralo drugim proizvodom gospodarskih subjektov zunaj EU, ki nimajo nujno enakih omejitev.

Pogoji za plovila, ki niso iz EU

Ribe, ki jih ujamejo gospodarski subjekti tretjih držav in se uvozijo v EU, morajo izpolnjevati različne pogoje. Trgovina z zelo majhnim številom morskih vrst je omejena s Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES). Fitosanitarni standardi EU se izvajajo z dvostranskimi sporazumi s tretjimi državami, ki Komisiji predložijo seznam ribiških plovil in predelovalnih obratov, za katere se šteje, da izpolnjujejo standarde EU, in ki imajo dovoljenja za izvoz v EU. Namen uredbe o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu (IUU) je zagotoviti, da ribe, uvožene v EU, ne izvirajo iz nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova.

Obstaja več uredb, ki obravnavajo tarife (GSP, GSP+, Vse, razen orožja, avtonomne tarifne kvote itd.), vendar se nanašajo zlasti na znesek od dajatev, ki jih je treba plačati, in ne na pogoje dostopa do trga. Uredba o GSP+ zahteva ratifikacijo in uporabo številnih mednarodnih pravnih instrumentov (od katerih se nobeden ne nanaša na ribištvo), a če Komisija meni, da se ta zahteva ne spoštuje, država izgubi svojo preferencialno tarifo, njeni ribiški proizvodi pa niso prepovedani.

Ne nazadnje obstaja obsežna zakonodaja, ki bi lahko omejila dostop do trga EU za ribiške proizvode, tj. Uredba 1026/2012 o netrajnostnih načinih ribolova, ki bi EU omogočila, da prepove uvoz iz držav, ki ne sodelujejo pri upravljanju staležev v skupnem interesu.

Enaki konkurenčni pogoji?

Če se preuči z ribištvom povezan pravni red EU, pa tudi pravni red za druga področja, je jasno, da je glavni instrument za vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za ribe iz EU in uvožene ribe uredba o ribolovu IUU, za katero vsi trdijo, da jo podpirajo. Kadar koli se razpravlja o preprečevanju nepoštene konkurence s preprečevanjem vstopa nekaterih ribiških proizvodov na trg EU, je odgovor preprost: to je naloga uredbe o ribolovu IUU. Tak odgovor je naiven in zavajajoč, saj je namen uredbe o ribolovu IUU izključno preprečevati vstop nezakonito ulovljenih rib na trg EU.

Uredba o ribolovu IUU

Sprejetje uredbe o ribolovu IUU je bil prelomni dogodek v globalnem boju proti ribolovu IUU. O njej je bilo napisano že veliko, med drugim v nedavnem poročilu in infografiki raziskovalne službe Evropskega parlamenta (EPRS)[1]. Komisija je izvedla lastno oceno, Odbor za ribištvo pa je pred nekaj leti sponzoriral študijo o njenem izvajanju. Poročila so objavili tudi različni akterji civilne družbe.

Večina analiz potrjuje, da se uredba zelo dobro izvaja. Vse daljši je seznam držav, ki so izboljšale svoje sisteme upravljanja in nadzora ribištva, da bi ohranile dostop do največjega svetovnega trga ribiških proizvodov, potem ko jih je EU predhodno opredelila kot države ali uvrstila na seznam držav, ki ne sodelujejo v boju proti ribolovu IUU. Ob upoštevanju dejstva, da doslej nobena druga država ni imela poguma, da bi uvedla podobno vrsto instrumenta za preprečevanje vstopa nezakonito ulovljenih rib na svoj trg, je vpliv te uredbe na globalno upravljanje dejansko zelo velik.

Pri izvajanju uredbe pa seveda prihaja tudi do težav. Države članice niso enotne pri izvajanju njenih določb, vključno s preverjanjem potrdil o ulovu, inšpekcijskimi pregledi na točki uvoza v EU in uvedenimi sankcijami. Kljub velikim prizadevanjem Komisije še vedno ni seznama plovil, ki izvajajo ribolov IUU, poleg tistih, uvrščenih na sezname regionalnih organizacij za upravljanje ribištva. Čeprav je bilo doseženo že veliko, so potrebne izboljšave.

Sanitarne zahteve

Postopki za preverjanje in odobritev dajanja živil na trg EU, tudi rib, so določeni z Uredbo 854/2004. (To uredbo bo decembra 2019 nadomestila Uredba 2017/625, vendar ni predvidena sprememba določb za ribiške proizvode, ki so opisane v nadaljevanju.) Uredba ureja inšpekcijske preglede živil, tako proizvedenih v EU kot uvoženih, ter vključuje določbe za uvožene ribiške proizvode (ki se ne iztovarjajo neposredno v pristanišču EU). EU določi seznam odobrenih tretjih držav, katerih pristojni organi zagotavljajo „ustrezna jamstva glede skladnosti ali enakovrednosti z zakonodajo Skupnosti o krmi in živilih ter pravili o zdravstvenem varstvu živali“. Ti pristojni organi tretjih držav obveščajo EU, kateri predelovalni obrati in ribiška plovila lahko izvažajo v EU. Ti organi lahko tudi prenesejo pooblastila za izdajo dovoljenj in izvajanje inšpekcijskih pregledov na drugo tretjo državo, na primer obalno državo, če je tudi druga tretja država na seznamu odobrenih držav EU. Tretja država mora zagotoviti, da obrati na seznamu izpolnjujejo zahteve EU. Izvajati mora inšpekcijske preglede in je pooblaščena, da obratom, ki ne izpolnjujejo zahtev, prepove izvoz v EU. Seznam mora posodabljati.

Decembra 2017 je bilo na seznamu obratov iz tretjih držav, ki lahko neposredno izvažajo ribiške proizvode v EU, 7032 predelovalnih obratov in hladilnic ter 3818 ribiških plovil (vključno s hladilnimi plovili). Komisija v te tretje države redno pošilja inšpekcijske skupine, da preverijo, ali so izpolnjeni veljavni pogoji.

Čeprav se ta sistem morda zdi učinkovit na papirju in lahko večino časa deluje razmeroma dobro, ima tudi pomanjkljivosti, ki lahko v nekaterih primerih povzročijo resne težave.

Ugotovitve pred več kot desetletjem kažejo, da so številna plovila, ki so vključena v ribolovne dejavnosti IUU ter katerih proizvodi se iztovarjajo in tržijo v EU, tudi na seznamih plovil, za katera so organi tretjih držav potrdili, da spoštujejo zahteve EU glede higiene.

Nekatera plovila nikoli ne priplujejo v pristanišče, niti jih pristojni organi ne pregledujejo redno. V več primerih je bilo očitno, da ta plovila ne izpolnjujejo zahtev EU glede higiene in da lovijo nezakonito[2].

Leta 2006 so bili med inšpekcijskimi pregledi na krovu ribiškega plovila, ki je v gvinejskih vodah plulo pod kitajsko zastavo, v skladišču najdeni prazni zaboji za ribe z imeni več ribiških plovil iz kitajske flote s številkami Generalnega direktorata za zdravje in varnost hrane (GD SANTE). Težko je razumeti, kako bi lahko kitajski organi ali GD SANTE preverili, ali so bile ribe pravilno označene. Plovilo je tri leta lovilo v gvinejskih vodah brez dovoljenja in gvinejski organi so ga zaplenili s pomočjo Greenpeacove ladje MY Esperanza. V letih 2014 in 2017 so bili ugotovljeni tudi drugi primeri ribiških plovil, ki so izvajali ribolov IUU, uvrščenih na sezname GD SANTE.

Zadnja revizija GD SANTE v Mavretaniji je bila izvedena leta 2011. V poročilu je navedeno:

„Nekateri tipi zamrzovalnih plovil (kitajski) so imeli konstrukcijske pomanjkljivosti, zaradi katerih niso mogli izpolnjevati pogojev, ki se zahtevajo za ravnanje z ribiškimi proizvodi, namenjenimi izvozu v EU: območje sortiranja in proizvodno območje namreč nista bili zaščiteni pred naravnimi dejavniki. Poleg tega so bila ta plovila že bolj ali manj izrabljena, nekatera od njih pa tudi na meji nezdravih razmer.“ (stran 11)

Na spletišču GD SANTE ni objavljenih poznejših revizij v Mavretaniji, seznam odobrenih obratov v tej državi pa trenutno vključuje 66 zamrzovalnih plovil in eno predelovalno plovilo.

V več kot desetletnem obdobju so bili dokumentirani številni primeri plovil, ki so izvajala ribolov IUU v zahodnoafriških vodah in bila uvrščena na sezname odobrenih obratov GD SANTE tudi po začetku veljavnosti uredbe o ribolovu IUU.

GD SANTE poudarja, da se pri carinskih kontrolah samodejno zavrnejo ribe s plovila, ki je na seznamu EU plovil IUU. Vendar carinske kontrole niso povsem zanesljive (glej spodaj). Poleg tega ustrezne zahodnoafriške regionalne in podregionalne ribiške organizacije (CECAF in SRFC) ne pripravljajo seznamov ribiških plovil IUU, seznam EU pa vključuje le ribiška plovila IUU, ki jih na seznam uvrstijo regionalne organizacije za upravljanje ribištva. Tako ne bo zavrnjen vnos rib, ki jih ujamejo zgoraj navedena plovila, kljub njihovi zgodovini izvajanja ribolova IUU.

Trgovina

V trgovinski zakonodaji se ribolov zelo malo omenja, razen v zvezi z urejanjem uvoznih kvot in tarif. Tudi pred kratkim sprejeti prostotrgovinski sporazumi, ki vsebujejo posebne določbe o ribolovu, so precej poenostavljeni. V prostotrgovinskih sporazumih z Japonsko in Vietnamom je na primer navedenih nekaj mednarodnih sporazumov, ki jih je treba spoštovati (od teh je en prostovoljen, tj. Kodeks ravnanja FAO) in ki vključujejo nejasne zaveze za boj proti ribolovu IUU. Pomenljivo je, da so te določbe v oddelku sporazuma, ki ni predmet pravno zavezujočega mehanizma za reševanje sporov, ampak zgolj nezavezujoče arbitraže. Ne obstaja niti zaveza glede ratifikacije in učinkovitega izvajanja seznama z ribištvom povezanih mednarodnih instrumentov (podobnih GSP+) niti ni izrecne navedbe zakonodaje EU o ribolovu IUU, da sploh ne omenjamo zaveze tretjih držav glede izvajanja postopka za zagotavljanje, da nezakonito ulovljene ribe ne vstopijo na njihov trg.

Za pristop EU k trgovini se pogosto šteje, da je neproduktiven za dobro upravljanje ribištva v EU, saj stalno odpira trg EU za ribiške proizvode iz držav, ki nimajo nujno enakih standardov kot mi. Komisija je leta 2014 predlagala, naj se Filipinom dodeli status GSP+ in naj se hkrati predhodno opredelijo kot nesodelujoča država. Zdi se, da je Komisija brezbrižna do neskladnosti med opozarjanjem države, na eni strani, da ji grozi resna prepoved trgovanja z ribiškimi proizvodi, in hkratno dodelitvijo ugodnejšega trgovinskega statusa državi.

Drug primer se nanaša na Južno Korejo, s katero se je Komisija pogajala o prostotrgovinskem sporazumu v času, ko je bila Koreja predhodno opredeljena. Predhodna opredelitev je bila aprila 2015 razveljavljena, čeprav je bila korejska zakonodaja še vedno nezadovoljiva.

Uvožene proizvode, vključno z ribami, je treba ob vnosu na ozemlje EU cariniti. Vendar so v nedavnem poročilu Računskega sodišča[3] navedene velike pomanjkljivosti in vrzeli, kar pomeni, da se carinske kontrole EU ne uporabljajo učinkovito. Med navedenimi težavami je navajanje napačne države izvora, kar ima očitne posledice za predmet tega poročila.

Tržni standardi

Skupna ureditev trga (Uredba 1379/2013) vključuje določbe o trgu za večino ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, vključno z informacijami, ki morajo biti navedene na oznakah. Omogoča oblikovanje tržnih standardov za v EU proizvedenih in uvoženih ribiških proizvodov, ki se nanašajo na kakovost, svežost, velikost itd.

Kar zadeva označevanje, se obvezne informacije za potrošnika, tj. o vrstah ter območju in načinu proizvodnje, vključno z vrsto orodja za prostoživeče ribe, nanašajo le na majhen del celotnega trga, saj se ne zahtevajo za pripravljene, konzervirane ali predelane proizvode, kot so konzervirane ribe itd. Tako konkurenčni pogoji v EU niso enaki, kar zadeva sledljivost in informacije za potrošnika.

Komisija je ob upoštevanju tržnih standardov nedavno začela izvajati postopek za oceno njihove koristnosti in učinkovitosti, saj so bili zadnji sprejeti pred več kot 20 leti. To je dobrodošla sprememba, saj omogoča preučitev tržnih standardov, ki presegajo kakovost proizvodov, da bi se lahko uvedli višji standardi za uvožene ribe, s čimer bi se zagotovilo, da izpolnjujejo nekatera minimalna merila glede ohranjanja, kot je najmanjša velikost rib. Izračuni Generalnega direktorata za pomorske zadeve in ribištvo (GD MARE) kažejo, da se sedanji tržni standardi, ki se nanašajo zlasti na kategoriji svežosti in velikosti, uporabljajo za 75 % iztovora v EU, vendar za manj kot 10 % uvoza.

Delovni standardi

Obstaja več mednarodnih instrumentov za delovne pogoje za pomorščake in zlasti ribiče. Mednje spadajo:

•  delovni pogoji, zajeti v Konvenciji o delu v pomorstvu za pomorščake (ki jo je ratificiralo 25 držav članic in je vključena v Direktivo 2009/13) in Konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 188 o delu na področju ribolova za ribiče (ki so jo ratificirale tri države članice in je delno vključena v Direktivo 2017/159). To direktivo so na podlagi člena 155 PDEU uvedli socialni partnerji, saj so bile države članice zelo počasne pri ratifikaciji prvotne konvencije. Na žalost niso bile vključene določbe za izvrševanje. Poleg tega ne vključuje samozaposlenih ribičev, razen če delajo na istem plovilu.

•  konstrukcija plovila in njegova sposobnost za plovbo, ki sta zajeta v Konvenciji o varstvu človeškega življenja na morju za pomorščake (ki so jo ratificirale vse države članice in je vključena v Direktivo 1998/18) in v sporazumu iz Cape Towna za ribiče (ki ga je ratificiralo 11 držav članic in je vključen v Direktivo 1997/70 le za plovila, daljša od 24 m).

•  usposabljanje in izdajanje spričeval, ki sta zajeta v standardih iz Konvencije za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražarjenje pomorščakov (STCW) (ki so jo ratificirale vse države članice in je vključena v več direktiv) ter v konvenciji STCW-F za ribiče (ki jo je ratificiralo šest držav članic in ni vključena v pravni red). Socialni partnerji želijo za to uporabljati tudi postopek iz člena 155 PDEU, kar bi morala biti prednostna naloga Komisije.

Medtem ko so EU in države članice zelo dejavne na področju izpolnjevanja mednarodnih standardov v zvezi s pomorščaki, pa so izjemno šibke pri širjenju enakega pristopa in zaščite na ribiče (sami standardi se med pomorščaki in ribiči razlikujejo). Glede na to, da je precej več ribičev kot pomorščakov, to pomeni hudo malomarnost EU, kar zadeva izpolnjevanje njene obveznosti glede varnosti ribiške industrije in varnosti na morju na splošno.

Glede na to poročilo ima EU očitno zelo malo verodostojnosti na področju delovnih standardov za ribiče v drugih državah, saj doma ne prevzema svojih mednarodnih odgovornosti. Države članice morajo ratificirati te pomembne instrumente za zaščito ribičev.

Uredba o nadzoru

Tako kot o uredbi o ribolovu IUU je veliko napisanega tudi o uredbi o nadzoru. Čeprav vsebuje nekaj nedoslednosti in nejasnosti, je že več let jasno, da je glavna težava neenotna uporaba uredbe v državah članicah. Tako lastna ocena Komisije kot tudi poročilo Računskega sodišča med drugim navajata težave s preverjanjem podatkov, izmenjavo informacij med državami članicami, pomanjkljivo ali neobstoječo uporabo sistema točk in sankcije, ki so bile premalo odvračilne.

V razmeroma redkih primerih, ko je Komisija na Sodišču sprožila postopek zoper državo članico zaradi pomanjkljivega izvajanja uredbe o nadzoru, je bil rezultat opazno izboljšanje. Na primer, potem ko je Sodišče leta 2008 obsodilo Španijo[4], je ta hitro izboljšala izvajanje uredbe o nadzoru.

Komisija ima na voljo tudi druga orodja prepričevanja, kot so akcijski načrti, in lahko obžalujemo, da jih ni pogosteje uporabljala za izboljšanje razmer.

Naznanila je sporočila, da namerava opraviti revizijo uredbe o nadzoru. Kot je bilo ugotovljeno v poročilu Isabelle Thomas[5], mora biti vsaka revizija uredbe o nadzoru dobro ciljno usmerjena, ohraniti mora učinkovita pravila za preprečevanje, ugotavljanje in kaznovanje kršitev ter se osredotočiti predvsem na boljše izvajanje pravil v različnih državah članicah. Ne pomeni zmanjšanja visokih zaščitnih standardov na področju dela, okolja, sindikatov ali družbe.

Z revizijo si je treba prizadevati za močnejši, učinkovitejši in bolj usklajen nadzorni sistem za EU, vključno z boljšo sledljivostjo vseh ribiških proizvodov.

Da ne bi bila nediskriminatorna, bi morala EU poleg boljše sledljivosti zahtevati, da se za vse proizvode, ki se tržijo na njenem ozemlju, uporabljajo enaki ukrepi za ohranjanje in upravljanje ter da se upoštevajo higienske zahteve, uvedene z zakonodajo EU.

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o izvajanju nadzornih ukrepov za vzpostavitev skladnosti ribiških proizvodov z merili za dostop do trga EU

(2017/2129(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES[1],

–  ob upoštevanju nadzornega sistema v okviru skupne ribiške politike (SRP), ki vključuje uredbi Sveta (ES) št. 1224/2009[2] in (ES) št. 1005/2008[3], Uredbo (EU) 2017/2403[4],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1379/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1184/2006 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000[5],

–  ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 854/2004 z dne 29. aprila 2004 o določitvi posebnih predpisov za organizacijo uradnega nadzora proizvodov živalskega izvora, namenjenih za prehrano ljudi[6],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1026/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o nekaterih ukrepih za ohranjanje staležev rib v zvezi z državami, ki omogočajo netrajnostne načine ribolova[7],

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 19/2017 z naslovom Uvozni postopki: pomanjkljivosti v zakonodajnem okviru in neuspešno izvajanje negativno vplivajo na finančne interese EU,

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta o upravljanju ribiških flot v najbolj oddaljenih regijah, ki je bila sprejeta 27. aprila 2017[8],

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0156/2018),

A.  ker je EU največji svetovni trg ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, saj je leta 2016 absorbirala 24 % celotnega svetovnega uvoza, 60 % njene porabe teh proizvodov pa je odvisnih od uvoza;

B.  ker je Parlament v svoji resoluciji z dne 8. julija 2010 o režimih uvoza ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v EU[9] poudaril, da mora med ključnimi cilji politike EU o uvozu ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva zagotoviti, da uvoženi proizvodi z vseh vidikov izpolnjujejo enake zahteve, kot se uporabljajo za proizvodnjo EU, in da prizadevanja EU za zagotovitev trajnosti ribolova niso združljiva z uvozom proizvodov iz držav, ki lovijo brez upoštevanja trajnosti;

C.  ker se s sporočilom Komisije z dne 14. oktobra 2015 z naslovom Trgovina za vse: za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497) EU obvezuje k odgovornejši trgovinski politiki kot instrumentu za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja;

D.  ker so za preverjanje, ali ribe proizvajalcev iz EU izpolnjujejo sanitarne standarde EU, odgovorne države članice, medtem ko za uvožene ribe Komisija pooblasti tretje države, da določijo obrate, ki lahko izvažajo ribiške proizvode v EU, če lahko zagotavljajo enake standarde;

E.  ker najbolj oddaljene regije EU v Karibskem morju, Indijskem ter Atlantskem oceanu in sosednje tretje države, katerih ribolovni, proizvodni in tržni pogoji ne izpolnjuje vedno evropskih standardov, kar povzroča nepošteno trgovino v odnosu do lokalne proizvodnje;

F.  ker obstajajo številni mednarodni instrumenti v zvezi z ribiči, ki bi jih bilo treba ratificirati in izvajati, kot so Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 188 o delu na področju ribolova (Konvencija MOD št. 188), sporazum Mednarodne pomorske organizacije (IMO) iz Cape Towna iz leta 2012 ter mednarodna konvencija IMO o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražarjenje pomorščakov za osebje na ribiških ladjah (STCW-F);

G.  ker se ugotovitvah znanstvenega mnenja št. 3/2017 z dne 29. novembra 2017 z naslovom Hrana iz oceanov priporoča vključevanje ciljev trajnostnega razvoja v vse politike Unije in uporaba enakega pristopa na drugih mednarodnih prizoriščih in v drugih regijah sveta, da se poišče ravnovesje med gospodarskimi in ekološkimi cilji, ki vključujejo proizvodnjo hrane in morsko okolje;

1.  ugotavlja, da morajo gospodarski subjekti EU, da bi lahko dajali ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva na trg EU, spoštovati najrazličnejše predpise in stroga merila, vključno s pravili na področju skupne ribiške politike, sanitarnimi in delovnimi standardi, standardi glede varnosti plovil ter okoljskimi standardi, ki vsi temeljijo na sistemih zagotavljanja skladnosti; je prepričan, da vse to ustvarja visoke standarde glede kakovosti in trajnosti proizvodov, ki jih potrošniki EU upravičeno pričakujejo;

2.  meni, da bi skladnost ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva iz tretjih držav s standardi EU za okoljsko in socialno trajnost spodbudila trajnost v teh tretjih državah in prispevala k bolj pošteni konkurenci med proizvodi iz EU in proizvodi iz tretjih držav;

3.  je zaskrbljen, da se uvoz teh proizvodov manj nadzoruje, pri čemer se primarno preverjajo sanitarni standardi ter upoštevanje uredbe o nezakonitem, neprijavljenem in nereguliranem ribolovu (IUU)[10], ki je namenjena izključno zagotavljanju, da so bili proizvodi ulovljeni v skladu z veljavnimi pravili;

4.  poudarja, da bi bilo treba zagotoviti enako obravnavo uvoženih in evropskih ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, kar bi moral biti ključni cilj ribiške politike EU, zato bi morala EU zahtevati, da vsi uvoženi proizvodi izpolnjujejo standarde EU za ohranjanje in upravljanje ter higienske zahteve, ki jih določa zakonodaja EU; ugotavlja, da bo to pripomoglo k bolj pošteni konkurenci in izboljšalo standarde za izkoriščanje morskih virov v tretjih državah;

5.  meni, da so prizadevanja EU za ohranitev staležev in trajnostno ribištvo kot del skupne ribiške politike nezdružljiva z uvozom ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva iz držav, ki povečujejo ribolovno dejavnost, ne da bi hkrati poskrbele za njeno trajnost, ampak so usmerjene v takojšnji dobiček;

6.  je zaskrbljen, ker različna pravila za trženje rib povzročajo diskriminacijo, ki negativno vpliva na trg ribičev in ribogojcev v EU, zaradi česar je treba povečati in izboljšati nadzor ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva;

7.  meni, da je treba v vseh državah članicah okrepiti uporabo uredbe o nadzoru[11], da bi se veljala homogeno in usklajeno na vseh stopnjah dobavne verige, tudi v trgovini na drobno in gostinskih storitvah, tako za proizvode EU kot za uvožene proizvode; ugotavlja, da to velja tudi za določbe o označevanju;

Sanitarni standardi

8.  je zaskrbljen, ker sistem za preverjanje sanitarnih meril za ribiške proizvode, izvožene v EU, ki ga določa Unija in ga uporabljajo pristojni organi tretjih držav, ne daje zadostnih jamstev, da se ta merila vedno spoštujejo;

9.  poziva Komisijo, naj zagotovi več usposabljanja, tehnične pomoči in opreme za krepitev institucionalnih zmogljivosti za pomoč državam v razvoju v skladu s pravili EU; spodbuja pobude, kot je program Boljše usposabljanje za varnejšo hrano, ki ga upravlja Generalni direktorat za zdravje in varnost hrane (GD SANTE) in ki zagotavlja usposabljanje uradnih inšpektorjev iz držav v razvoju o standardih EU za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva;

10.  vztraja, da je treba strogo izvajati vse vidike zakonodaje EU glede zdravstvenih standardov in inšpekcij (tudi glede varnosti hrane, sledljivosti in preprečevanja) za uvožene ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, tudi krme in krmnih materialov, saj je to ključno za varstvo potrošnikov; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem okrepi svoj program nadzora tretjih držav z manjšimi spremembami pri uradih za prehrano in veterinarstvo, predvsem tako, da poveča število pregledanih ustanov na vsaki misiji, da bi se pridobili rezultati, ki bolje odražajo resnično stanje v tretjih državah;

11.  ugotavlja, da tudi revizije, ki jih je izvedel GD SANTE, kažejo, da nekatere tretje države še zdaleč ne zagotavljajo, da izdelki izpolnjujejo potrebne zdravstvene standarde, vsaj glede ribolovnih in predelovalnih ter hladilnih plovil, kar ovira sanitarni nadzor, ki se izvaja na mejnih kontrolnih točkah EU, da se preveri, ali so izpolnjene zakonsko določene zdravstvene zahteve;

12.  je zaskrbljen zaradi opažanj, da imajo ribiška plovila, ki niso iz EU in lovijo ob zahodni Afriki, težave pri zagotavljanju sledljivosti proizvodov in upoštevanju sanitarnih standardov; meni, da verodostojnost potrdil, ki jih izdajajo tretje države za plovila in obrate, ki lahko izvažajo v EU, ni popolnoma zanesljiva;

13.  meni, da je možnost, da tretje države prenesejo pravico do izdajanja takih potrdil na druge izbrane tretje države, tudi na obalne države, v nasprotju s pojmom odgovornosti države zastave, ki je podlaga za SRP, vključno z uredbo o ribolovu IUU, zlasti z odgovornostjo države zastave za potrjevanje ulova; meni, da bi morala Komisija opustiti prakso, da se tretjim državam omogoči prenos pristojnosti na druge države;

14.  poleg tega meni, da bi morali sanitarne inšpekcije ribiških plovil pristojni organi opraviti vsaj enkrat letno opraviti;

Delavske pravice

15.  primerja pohvale vreden dosežek držav članic na področju ratifikacije delovnih konvencij, ki se nanašajo na pomorščake, z njihovimi preslabimi rezultati na področju ratifikacije konvencij, ki se nanašajo na ribiče, ter poziva države članice, naj nemudoma ratificirajo ustrezne instrumente, vključno s Konvencijo Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 188, sporazumom iz Cape Towna ter konvencijo STCW-F;

16.  čestita socialnim partnerjem za njihov uspeh pri uporabi člena 155 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) za pogajanje o Direktivi Sveta (EU) 2017/159[12], s katero se delno izvaja Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 188, in hkrati obžaluje, da ne vključuje samozaposlenih ribičev; poziva Komisijo, naj dokonča postopek ter pripravi predlog za dopolnilno direktivo, ki bo vključevala določbe o izvrševanju, kot je to storila za ladijski promet;

17.  poziva Komisijo, naj v zvezi s tem začne postopke za uporabo člena 155 PDEU, ob upoštevanju konvencije STCW-F, da se izboljša varnost ribičev pri ribolovu na morju, za katerega je splošno znano, da spada med najnevarnejše poklice na svetu;

18.  podpira stalna prizadevanja za izboljšanje ribiške politike EU, da bi postala bolj okoljsko trajnostna, zagotovila dolgoročno preživetje obalnih skupnosti in vir hranljivih živil; vzporeja to z vse večjo odprtostjo trga EU za ribiške proizvode iz tretjih držav, katerih upravljalni režimi niso tako strogi; meni, da gre za pomanjkanje usklajenosti med ribiško in trgovinsko politiko;

Trgovinska politika

19.  obžaluje, da Komisija tretjim državam včasih pošilja nasprotujoča si sporočila, kot na primer pri pogajanjih o prostotrgovinskih sporazumih ali drugih načinih odpiranja trga EU državam, ki so bile predhodno opredeljene v skladu z uredbo o ribolovu IUU ali uredbo o netrajnostnih načinih ribolova[13];

20.  poziva Komisijo, naj zagotovi tesno usklajevanje med trgovinsko in ribiško politiko Unije, tudi v pogajanjih o trgovinskih sporazumih, ki vključujejo zadeve v zvezi z ribištvom; meni, da je nujno treba analizirati gospodarski in socialni učinek prostotrgovinskih sporazumov na ribiške proizvode EU, sprejeti ustrezne zaščitne ukrepe, kadar je to potrebno, ter obravnavati nekatere ribiške proizvode kot občutljive;

21.  meni, da ima EU kot največja uvoznica ribiških proizvodov na svetu z drugimi pomembnimi državami uvoznicami rib politično odgovornost, da zagotovi, da so pravila Svetovne trgovinske organizacije v skladu z najvišjimi svetovnimi standardi za upravljanje in ohranjanje ribištva; zato poziva Komisijo, naj v dvostranskih in večstranskih trgovinskih sporazumih EU zagotovi okrepitev pravične, pregledne in trajnostne trgovine z ribami;

22.  vztraja, da morajo prostotrgovinski sporazumi in drugi večstranski sporazumi z določbami o trgovini, ki jih sklene Komisija, vključevati okrepljena poglavja o trajnostnem razvoju, v katerih se obravnavajo posebna vprašanja v zvezi s ribolovom, ki:

  izrecno uveljavljajo zahteve iz uredbe o ribolovu IUU in tretjo državo zavezujejo, da začne postopek za preprečitev vnosa rib, ulovljenih z ribiškimi plovili IUU, na njen trg, da ne bi posredno prihajale v EU;

  vključujejo zahtevo, da mora tretja država ratificirati in učinkovito izvajati glavne mednarodne instrumente za ribištvo, kot so Konvencija OZN o pomorskem mednarodnem pravu, Sporazum OZN o staležih rib, Sporazum Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) o ukrepih države pristanišča in Sporazum FAO o skladnosti z ukrepi, ter upoštevati standarde ustreznih regionalnih organizacij za upravljanje ribištva;

23.  poziva k resnemu razmisleku o interesih najbolj oddaljenih regij pri sklepanju sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu ali trgovinskih sporazumov s tretjimi državami in po potrebi k izključitvi občutljivih proizvodov;

24.  poziva Komisijo, naj v osnutek sporazuma za čas po izstopu Združenega kraljestva iz EU vključi pogoj, naj bo dostop Združenega kraljestva do evropskega trga za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva odvisen od dostopa plovil EU do britanskih voda in od izvajanja SRP;

25.  poziva Komisijo, naj predlaga spremembo uredbe o splošnem sistemu preferencialov[14], da bi vanjo vključili pomembne ribiške instrumente, kot so Konvencija OZN o pomorskem mednarodnem pravu, Sporazum OZN o staležu rib, Sporazum FAO o usklajevanju in Sporazum FAO o ukrepih države pristanišča, med tiste, ki jih je treba ratificirati in izvajati, ter določbe, ki omogočajo prekinitev statusa GSP + v primerih, ko se določbe teh instrumentov ne uporabljajo; 

26.  poudarja, da bi bilo treba za odpravo pomanjkljivosti pri izvajanju poglavij o trgovini in trajnostnem razvoju v prostotrgovinskih sporazumih in za podporo predpisom vanje vključiti zavezujoči mehanizem za reševanje sporov (ki naj vključuje medvladna posvetovanja, postopek arbitražnega sveta, dostop javnosti do dokumentov in posvetovanje s civilno družbo), skupaj z možnostjo sankcij v primeru neizpolnjevanja mednarodnih obveznosti;

27.  je zaskrbljen zaradi pomanjkljivosti in vrzeli v carinski kontroli, opisanih v posebnem poročilu št. 19/2017 Evropskega računskega sodišča, ter poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo priporočila iz poročila, kakor hitro je mogoče;

28.  ugotavlja, da so bile poleg splošnih obveznosti za razkritje nefinančnih informacij velikih družb uvedene dodatne zahteve za večjo odgovornost glede dolžne skrbnosti udeležencev vseh velikosti (vključno z MSP) v dveh problematičnih sektorjih – lesa in mineralov s konfliktnih območij – ki se uporabljajo v celotni skrbniški verigi; meni, da bi podobne obveznosti koristile ribiškim proizvodom, in poziva Komisijo, naj preuči možnost uvedbe zahtev glede dolžne skrbnosti za te proizvode;

Tržni standardi

29.  ugotavlja, da medtem ko se določbe Uredbe (EU) št. 1379/2013 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva uporabljajo za vse ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, se določbe o označevanju za potrošnike uporabljajo le za razmeroma majhno skupino proizvodov, razen pripravljenih, konzerviranih ali predelanih proizvodov; meni, da bi bilo treba izboljšati obveščanje potrošnikov v zvezi s temi proizvodi, tudi z vključitvijo dodatnih obveznih informacij na oznakah; meni, da je treba izboljšati označevanje teh proizvodov, da bi se obveščali potrošniki in da bi se zagotovila sledljivost ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva;

30.  poziva Komisijo, naj spodbuja kampanje obveščanja o prizadevanjih ribičev in ribogojcev EU za trajnost in poudarja visoko kakovost in okoljske standarde, ki jih zahteva zakonodaja EU v primerjavi s standardi tretjih držav;

31.  je prepričan, da bi evropski potrošniki pogosto drugače izbirali, če bi bili bolje seznanjeni z dejansko naravo, geografskim poreklom, kakovostjo in pogoji pridobivanja ali lovljenja proizvodov v prodaji;

32.  meni, da bi morale obvezne informacije na oznakah ribiških proizvodov vključevati tudi državo zastave plovila, ki je ulovilo proizvode;

33.  pozdravlja nedavno objavo Komisije o oceni tržnih standardov, ki so bili prvič sprejeti že pred desetletji, da bi se določilo, kateri standardi bi se morali uporabljati ob upoštevanju sedanjih tržnih praks in tehnologij, ki so na voljo za sledljivost proizvodov;

Nadzorni sistem

34.  meni, da so tri uredbe, ki sestavljajo nadzorni sistem, uravnotežen sveženj in so omogočile znatne izboljšave pri upravljanju ribištva v EU;

35.  želi pohvaliti Komisijo zaradi načina izvrševanja uredbe o ribolovu IUU, kar zadeva tretje države, s čimer je dokazala, da lahko EU v svoji vlogi odgovorne države trga izjemno vpliva na globalno ribištvo; poziva Komisijo, naj še naprej izvaja pritisk nad drugimi državami trga za izvajanje ukrepov, da bi preprečile, da bi se na njihove trge vnašale ribe, ulovljene z ribolovnimi dejavnostmi IUU;

36.  poudarja, da poročilo, ki ga je pred kratkim objavila civilna družba in ki analizira tok uvoza morske hrane v države EU od leta 2010, ko je navedena uredba začela veljati, kaže, kako lahko pomanjkljivosti pri nadzoru uvoza iz tretjih držav v države članice in neenotna pravila omogočijo, da vstopajo na trg EU proizvodi, ki ne ustrezajo veljavnim standardom; zato poziva države članice in države tranzita ter namembne države, naj okrepijo usklajevanje, da bi zagotovile, da se potrdila o ulovu, izdana za uvoz rib, natančneje preverijo; meni, da je nujno treba sprejeti harmoniziran in usklajen evropski računalniški sistem, ki lahko olajša nadzor nad uvozom rib v države članice;

37.  meni, da Komisija in nekatere države članice ne dosledno izvajajo in uveljavljajo vseh treh uredb, kot se priznava v dokumentih Komisije, Evropskega računskega sodišča in neodvisnih opazovalcev;

38.  meni, da je treba poleg izvajanja uredbe IUU strožje nadzirati končno fazo trženja teh rib, predvsem s strožjimi pregledi držav članic in podjetij, za katere se sumi, da dobavljajo proizvode iz nezakonitega ribolova;

39.  poziva Komisijo, naj uporabi vsa razpoložljiva sredstva, da bodo vse države izvoznice ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v EU dosledno izvajale politiko ohranjanja virov; spodbuja Komisijo, naj sodeluje s temi državami v vseh ustreznih forumih, zlasti v regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva;

40.  ugotavlja, da se pri številnih vidikih pojavljajo napake pri izvajanju, in sicer:

  neenake sankcije in neizvajanje točkovnega sistema v različnih državah članicah;

  kazni, ki niso vedno dovolj odvračilne, učinkovite ali sorazmerne, da bi preprečile ponavljanje kršitev;

  nezadovoljivo zbiranje podatkov s strani držav članic in izmenjava med njimi, zlasti zaradi pomanjkanja skupne in združljive zbirke podatkov;

  slaba sledljivost rib, tudi ko prečkajo nacionalne meje;

  slab nadzor praks tehtanja;

  velike razlike pri preverjanju uvoza in vstopnih točk, tudi potrdil o ulovu;

  pomanjkanje jasne in enotne opredelitve resnih kršitev v državah članicah;

41.  poudarja, da je treba zagotoviti, da se uvoženi proizvod, ki je bil zavrnjen v pristanišču ene države članice, ne more vstopiti na trg EU prek pristanišča druge države članice;

42.  se strinja, da nekatere določbe uredb o nadzoru dopuščajo različne razlage in ovirajo enotno izvajanje, vendar meni, da bi lahko Komisija in države članice z zadostno odprtostjo in politično voljo okrepile prizadevanja, da bi se s pomočjo smernic in razlag zagotovilo bolj harmonizirano izvajanje obstoječe zakonodaje;

43.  ugotavlja, da je bil to namen za strokovno skupino za skladnost z obveznostmi v okviru evropskega sistema Unije za nadzor ribištva, ustanovljena v okviru reforme SRP kot mesta za odkrito razpravo nepristransko način na pomanjkljivosti med igralci, in obžaluje, da to sodelovanje ni razvila je doslej;

44.  meni, da si je treba močneje prizadevati za popolno izvajanje sistema nadzora, vključno z ustrezno nadaljnjo obravnavo odkritih kršitev, boljšim poročanjem držav članic o sprejetih ukrepih ter izmenjavo informacij med državami članicami in s Komisijo;

45.  poziva Komisijo, naj uporabi vse instrumente, ki jih ima na voljo, da bi države članice spodbujala, da bi v polni meri izvajale določbe sistema nadzora, vključno z zadrževanjem sredstev iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, če bi bilo potrebno;

46.  ponovno poudarja ugotovitev iz svoje resolucije z dne 25. oktobra 2016 o tem, kako poenotiti nadzor nad ribištvom v Evropi[15], in sicer da mora biti vsaka revizija uredbe o nadzoru ali uredbe o ribolovu IUU ciljno usmerjena in osredotočena za obravnavanje le tistih vidikov, ki ovirajo učinkovit in enoten nadzor v posamezni državi članici;

47.  poziva, naj se pooblastila Evropske agencije za nadzor ribištva (EFCA) razširijo na preglede plovil, ki jih določajo sporazumi o ribištvu, tudi na podlagi sodelovanja s pristojnimi organi države podpisnice, Evropski agenciji za nadzor ribištva pa naj se dodelijo potrebna sredstva za to dejavnost;

48.  močno obžaluje odločitev Komisije, da izvede obsežen pregled celotnega sistema nadzora brez ustreznega javnega posvetovanja o izvajanju uredbe o ribolovu IUU, pooblastilih EFCA ali reviziji celotnega svežnja, kot to zahtevajo smernice za boljše pravno urejanje, meni, da bi lahko formalno javno posvetovanje o vseh teh elementih, preden se predstavi predlog za revizijo, vsem zainteresiranim stranem omogočilo pridobitev zadostnih podatkov o reviziji tega zelo pomembnega stebra SRP;

49.  odločno vztraja, da revizija ne sme oslabiti sedanjih ukrepov, ampak bi morala izboljšati in okrepiti enake pogoje pri nadzoru ribištva kot edinega možnega načina za zagotavljanje skupne razsežnosti skupne ribiške politike;

50.  vztraja, da mora spremenjeni sistem nadzora med temeljnimi načeli vsebovati:

–  vseevropske standarde in norme glede inšpekcijskih pregledov na morju, v pristaniščih in v celotni skrbniški verigi;

–  popolno sledljivost rib v celotni skrbniški verigi, od plovila do končne prodajne točke;

–  popolne podatke o ulovu, ki naj jih posredujejo vsi udeleženci, vključno o plovilih, krajših od 10 metrov, in rekreacijskih ribičih;

–  skupne ravni kazni v vseh državah članicah;

–  skupno opredelitev, kaj je kršitev;

–  točkovni sistem, ki ga vse države članice uporabljajo na enak način;

–  sankcije, ki so dovolj odvračilne, učinkovite in sorazmerne;

–  sistem, dostopen Komisiji in vsem državam članicam, za izmenjavo vseh informacij, ki zadevajo ugotovljene kršitve ter pravne in sodne posledice;

–  popolno sprejetje izboljšav v razpoložljivih tehnologijah in zmožnost sprejemanja bodočih tehnologij, saj se razvijajo brez potrebnih zakonodajnih sprememb;

–  jasno določitev odgovornosti Komisije in držav članic in po potrebi regij v državah članicah;

–  neregionalizacijo uredbe o nadzoru;

51.  poziva Komisijo, naj čim prej predloži predlog o spremembi uredbe o nadzoru;

52.  vztraja, da določbe in načela uredbe o ribolovu IUU ne smejo biti na noben način spremenjeni ali oslabljeni, saj ima ta uredba zelo velik uspeh in vpliv na ribištvo po vsem svetu;

53.  vztraja, da mora biti vključitev tretje države v postopek iz uredbe o ribolovu IUU za predhodno opredelitev, opredelitev in uvrstitev na seznam brez vsakršnega političnega vmešavanja in da mora črtanje s seznama temeljiti izključno na popolnem doseganju izboljšav zadevne države, ki jih Komisija šteje za potrebne;

54.  meni, da bi bilo treba okrepiti vlogo EFCA, da bi omogočili njeno večjo vključenostjo v izvajanje uredb o nadzoru ter o ribolovu IUU, vključno s preverjanjem in navzkrižnim preverjanjem podatkov v celotni skrbniški verigi, načrtovanjem in usklajevanjem inšpekcijskih pregledov Komisije in držav članic in preverjanjem potrdil o ulovu;

º

º  º

55.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

  • [1]  UL L 354, 28.12.2013, str. 22.
  • [2]  Uredba Sveta (ES) št. 1224/2009 z dne 20. novembra 2009 o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, o spremembi uredb (ES) št. 847/96, (ES) št. 2371/2002, (ES) št. 811/2004, (ES) št. 768/2005, (ES) št. 2115/2005, (ES) št. 2166/2005, (ES) št. 388/2006, (ES) št. 509/2007, (ES) št. 676/2007, (ES) št. 1098/2007, (ES) št. 1300/2008, (ES) št. 1342/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1627/94 in (ES) št. 1966/2006; UL L 343, 22.12.2009, str. 1.
  • [3]  Uredba Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje in o spremembi uredb (EGS) št. 2847/93, (ES) št. 1936/2001 in (ES) št. 601/2004 ter o razveljavitvi uredb (ES) št. 1093/94 in (ES) št. 1447/1999; UL L 286, 29.10.2008, str. 1.
  • [4]  Uredba (EU) 2017/2403 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o trajnostnem upravljanju zunanjih ribiških flot in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1006/2008; UL L 347, 28.12.2017, str. 81.
  • [5]  UL L 354, 28.12.2013, str. 1.
  • [6]  UL L 139, 30.4.2004, str. 206.
  • [7]  UL L 316, 14.11.2012, str. 34.
  • [8]  Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0195.
  • [9]  UL C 351E, 2.12.2011, str. 119.
  • [10]  Uredba Sveta (ES) št. 1005/2008.
  • [11]  Uredba Sveta (ES) št. 1224/2009.
  • [12]  UL L 25, 31.1.2017, str. 12.
  • [13]  Uredba (EU) št. 1026/2012.
  • [14]  Uredba (EU) št. 978/2012. UL L 303, 31.10.2012, str. 1.
  • [15]  Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0407.

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

24.4.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

17

3

3

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Marco Affronte, Clara Eugenia Aguilera García, Alain Cadec, David Coburn, Linnéa Engström, Sylvie Goddyn, Mike Hookem, Ian Hudghton, Carlos Iturgaiz, Werner Kuhn, Gabriel Mato, Norica Nicolai, Ulrike Rodust, Annie Schreijer-Pierik, Remo Sernagiotto, Ricardo Serrão Santos, Isabelle Thomas, Ruža Tomašić, Peter van Dalen, Jarosław Wałęsa

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

José Blanco López, John Flack, Francisco José Millán Mon, Nosheena Mobarik, David-Maria Sassoli

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

17

+

ALDE

Izaskun Bilbao Barandica, Norica Nicolai

ENF

Sylvie Goddyn

PPE

Alain Cadec, Carlos Iturgaiz, Werner Kuhn, Gabriel Mato, Francisco José Millán Mon, Annie Schreijer-Pierik, Jarosław Wałęsa

S&D

Clara Eugenia Aguilera García, Ulrike Rodust, David-Maria Sassoli, Ricardo Serrão Santos, Isabelle Thomas

VERTS/ALE

Marco Affronte, Linnéa Engström

3

-

EFDD

David Coburn, Mike Hookem

VERTS/ALE

Ian Hudghton

3

0

ECR

Peter van Dalen, Remo Sernagiotto, Ruža Tomašić

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 17. maj 2018
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov