POROČILO o možnostih za ponovno vključevanje delavcev, ki okrevajo po poškodbi in bolezni, v kakovostno zaposlitev

12.6.2018 - (2017/2277(INI))

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve
Poročevalka: Jana Žitňanská

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o možnostih za ponovno vključevanje delavcev, ki okrevajo po poškodbi in bolezni, v kakovostno zaposlitev

(2017/2277(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju medinstitucionalne razglasitve evropskega stebra socialnih pravic,

–  ob upoštevanju Evropske socialne listine z dne 3. maja 1996,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2016 o uporabi direktive o enakosti pri zaposlovanju[1],

–  ob upoštevanju skupne izjave Evropske zveze za kronične bolezni z naslovom Improving the employment of people with chronic diseases in Europe (Izboljšanje zaposlitvenih možnosti za osebe s kroničnimi boleznimi v Evropi),

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je v EU začela veljati 21. januarja 2011 v skladu s Sklepom Sveta št. 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2015 o strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014–2020[2],

–  ob upoštevanju skupnega poročila iz leta 2014, ki sta ga pripravili Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA) in Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) z naslovom Psychosocial risks in Europe – Prevalence and strategies for prevention (Psihosocialna tveganja v Evropi – razširjenost in strategije za preprečevanje),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. novembra 2017 o izvajanju evropske strategije o invalidnosti[3],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2016 o izvajanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s posebnim poudarkom na sklepnih ugotovitvah Odbora Združenih narodov za pravice invalidov[4],

–  ob upoštevanju Filadelfijske deklaracije z dne 10. maja 1944 o ciljih Mednarodne organizacije dela (MOD),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o spodbujanju dostojnega dela za vse[5],

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Prenovljena socialna agenda: Priložnosti, dostopnost in solidarnost v Evropi 21. stoletja (COM(2008)0412),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o izvajanju okvirnega sporazuma o stresu na delovnem mestu, ki so ga sprejeli evropski socialni partnerji (SEC(2011)0241),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu: strategija Skupnosti 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu (COM(2007)0062),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu,

–  ob upoštevanju direktive o preprečevanju diskriminacije 2000/78/ES in sodne prakse Sodišča, na primer sodbe Sodišča v združenih zadevah C-335/11 in C-337/11 (HK Denmark) iz aprila 2013, ki skupaj določata, da delodajalci ne smejo diskriminirati delavcev, kadar je njihovo dolgotrajno slabo zdravstveno stanje povezano z invalidnostjo, in da jim morajo razumno prilagoditi delovne pogoje,

–  ob upoštevanju skupnih ukrepov EU za duševno zdravje in dobro počutje, začetih leta 2013,

–  ob upoštevanju kampanje za zdravo delovno okolje, ki jo izvaja Evropska agencija za zdravje in varnost pri delu (EU-OSHA),

–  ob upoštevanju nedavnega pilotnega projekta o zdravju in varnosti starejših delavcev, ki ga je izvedla EU-OSHA,

–  ob upoštevanju poročila EU-OSHA iz leta 2016 z naslovom Rehabilitacija in vrnitev na delo: poročilo o analizi politik, strategij ter programov EU in držav članic,

–  ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) iz leta 2014 z naslovom Employment opportunities for people with chronic diseases (Zaposlitvene možnosti za osebe s kroničnimi boleznimi),

–  ob upoštevanju dokumenta organizacije Business Europe iz leta 2012 z naslovom Employers’ practices for Active Ageing (Prakse delodajalcev za aktivno staranje),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0208/2018),

A.  ker je stres na delovnem mestu vse večji problem in druga najpogostejša z delom povezana zdravstvena težava, o kateri se poroča v Evropi; ker 25 %[6] delavcev trdi, da trpijo zaradi stresa na delovnem mestu; ker stres, ki je povezan z delom, lahko ogrozi pravico posameznika do zdravih delovnih razmer; ker stres na delovnem mestu dodatno prispeva k odsotnosti in k nezadovoljstvu z delovnim mestom, negativno vpliva na storilnost in je vsako leto odgovoren skoraj za polovico izgubljenih delovnih dni;

B.  ker staranje evropskih delavcev prinaša nove izzive glede delovnega okolja in drugačne organizacije dela; ker staranje spremlja večje tveganje za razvoj kroničnih duševnih in telesnih zdravstvenih težav, tudi invalidnosti in bolezni, zaradi česar so za trajnost delovnih mest, pokojninskih sistemov in sistemov socialne varnosti zelo pomembni preprečevanje, ponovno vključevanje in rehabilitacija; ker kronične bolezni ne prizadenejo le starejše prebivalstvo;

C.  ker ima dolgotrajna odsotnost z dela negativne posledice za duševno in telesno zdravje povzroča pa tudi visoke socialne in gospodarske stroške ter lahko prepreči vrnitev na delo; ker sta zdravje in dobro počutje ključna za izgradnjo vzdržnih gospodarstev; ker je treba upoštevati resne finančne posledice bolezni ali invalidnosti za družine, če se prizadete osebe ne morejo vrniti na delo;

D.  ker obstajajo razlike med invalidnostjo, poškodbami, boleznimi in zdravstvenimi stanji, povezanimi s starostjo, vendar se ti pogosto prekrivajo ter zahtevajo celovit pristop za vsak primer posebej;

E.  ker je staranje eden od glavnih družbenih izzivov EU; ker so zato potrebne politike, ki bodo spodbujale aktivno staranje in omogočale, da bodo ljudje ostali aktivni in zaposleni do upokojitvene starosti ali po njej, če bodo želeli; ker je starejša generacija s svojimi izkušnjami nepogrešljiva za trg dela; ker si starejši, ki so pripravljeni delati še naprej, pogosto želijo gibljivi delovni čas in individualizirane delovne pogoje; ker imajo bolezen, invalidnost in izključenost iz dela resne finančne posledice;

F.  ker so kajenje ter zloraba alkohola in drog med najpogostejšimi dejavniki tveganja za zdravje pri delovno sposobnem prebivalstvu v EU, saj sta povezana s poškodbami in različnimi nenalezljivimi boleznimi[7]; ker so v 20–25 % vseh nesreč na delovnem mestu vpletene osebe pod vplivom alkohola[8] in ker ima po ocenah 5–20 % delovno sposobnega prebivalstva v Evropi resne težave, povezane z uživanjem alkohola[9]; ker je ponovno vključevanje delavcev, ki so imeli težave zaradi zlorabe prepovedanih snovi, v kakovostno zaposlitev poseben izziv za delodajalce;

G.  ker so invalidi ali osebe s kroničnimi boleznimi ter osebe, ki okrevajo po poškodbi ali bolezni, ranljive in bi jim bilo zato treba zagotoviti individualno podporo, ko se vračajo na delovno mesto ali na trg dela; ker je treba upoštevati, da se nekatere osebe s kroničnimi boleznimi ne želijo ali ne morejo vrniti na delo;

H.  ker bi področje poklicne rehabilitacije in vrnitve na delo lahko zagotavljalo dragocene priložnosti za prostovoljstvo, na primer z udeležbo v prostovoljskem delu po upokojitvi; ker bi bilo treba prostovoljstvo spodbujati ne glede na starost;

I.  ker morajo delodajalci spodbujati predvsem kulturo zdravja in varnosti na delovnem mestu; ker bi udeležba pri dejavnostih za spodbujanje varnosti in zdravja pri delu, na primer v delovnih skupinah, tudi lahko pripomogla k spremembi kulture;

J.  ker ima delo zaradi pomembnih pozitivnih psihosocialnih koristi, ki jih prinaša zaposlenim, pomembno vlogo pri spodbujanju procesov okrevanja in rehabilitacije; ker je dobra praksa na področju varnosti in zdravja pri delu ključna za produktivno in motivirano delovno silo, ki podjetjem omogoča, da ostanejo konkurenčna in inovativna, zagotavlja dobro počutje delavcev ter pomaga ohraniti dragocena znanja in spretnosti ter delovne izkušnje, zmanjšati fluktuacijo zaposlenih ter preprečiti izključevanje, nesreče in poškodbe; ker v ta namen poziva Komisijo, naj upošteva vse stroške na področju dejavnega in socialnega vključevanja; ker je ustrezen in posamezniku prilagojen pristop k ponovni vključitvi oseb, ki okrevajo po poškodbi ali bolezni, v kakovostno zaposlitev pomemben dejavnik za preprečevanje dodatne odsotnosti ali vztrajanja na delovnem mestu kljub bolezni;

K.  ker se opredelitev osebe z zmanjšano delovno zmožnostjo v posameznih državah članicah razlikuje;

L.  ker imajo mala in srednja podjetja ter mikropodjetja glede tega posebne potrebe, saj imajo manj sredstev, potrebnih za izpolnjevanje obveznosti, povezanih z boleznijo in preprečevanjem nesreč, zato pogosto potrebujejo podporo pri doseganju svojih ciljev na področju varnosti in zdravja pri delu; ker je po drugi strani dobra praksa na področju varnosti in zdravja pri delu za mala in srednja podjetja ključna, zlasti ko gre za vzdržnost njihovega poslovanja; ker različni programi, ki jih financira EU, omogočajo dragoceno izmenjavo inovacij in dobrih praks na področju trajnostnega zdravja in varnosti pri delu;

M.  ker negativni psihosocialni dejavniki na delovnem mestu niso povezani le z rezultati na področju zdravja, temveč tudi s povečano odsotnostjo z dela in manjšim polklicnim zadovoljstvom; ker vsakemu primeru posebej prilagojeni ukrepi glede zdravja in varnosti pri delu posamezniku s spremenjeno delovno zmožnostjo omogočijo, da ostane na delovnem mestu in da je koristen za celoten kolektiv; ker je odsotnost z dela sicer včasih potrebna iz zdravstvenega vidika, vendar ima lahko dodatne psihosocialne posledice za ljudi, ki so daljši čas odsotni z dela, saj je manj verjetno, da se bodo vrnili na delo; ker pravočasna in usklajena oskrba, ki se osredotoča predvsem na dobro počutje zaposlenega, bistveno poveča verjetnost pozitivnega izida, tj. vrnitve na delo, in preprečuje dolgoročne negativne posledice za posameznika;

N.  ker sta razpoložljivost in primerljivost podatkov o poklicnih boleznih na ravni EU pogosto nezadostni; ker po podatkih Eurofounda približno 28 % evropskih državljanov navaja, da trpijo zaradi kroničnih telesnih ali duševnih težav, bolezni ali invalidnosti[10]; ker naj bi ena četrtina delovno sposobnih ljudi imela dolgotrajne zdravstvene težave[11]; ker sta invalidnost in slabše zdravstven stanje lahko istočasno vzrok in posledica revščine; ker so rezultati študije OECD pokazali, da so prihodki invalidov povprečno v povprečju za 12 % nižji od dohodkov preostalega prebivalstva[12]; ker je v nekaterih državah ta razlika v prihodkih celo 30-odstotna; ker je po podatkih iz študije iz leta 2013 21,8 % bolnikov z rakavimi obolenji, starih od 18 do 57 let, postalo brezposelnih takoj po diagnozi, 91,6 % takih oseb pa 15 mesecev po diagnozi[13]; ker je po podatkih iz študije Eurostata[14] iz leta 2011 samo 5,2 % zaposlenih z zmanjšano delovno zmožnostjo zaradi dolgotrajnih zdravstvenih težav in/ali težav pri osnovni dejavnosti navedlo, da imajo posebno delovno ureditev; ker je po podatkih iz te študije 24,2 % tistih, ki niso zaposleni, pojasnilo, da bi se laže vrnili na delo, če bi imeli možnost posebne delovne ureditve;

O.  ker digitalizacija najbrž prinesla velike spremembe v organizaciji dela in bi lahko pomagala izboljšati priložnosti za delavce, ki imajo na primer zmanjšano fizično zmožnost; ker se bodo starejše generacije pri tem verjetno soočale z edinstvenimi izzivi; ker bi morale imeti tudi te generacije koristi od teh sprememb;

P.  ker je v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah zapisana pravica do delovnih pogojev, ki spoštujejo zdravje, varnost in dostojanstvo vsakega delavca, dobri delovni pogoji pa imajo pozitivno vrednost sami po sebi; ker ima vsakdo pravico do življenjskega standarda, ki je primeren za njihovo zdravje in dobro počutje, ter pravico do dela in pravičnih in ugodnih delovnih pogojev, v skladu s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah; ker izboljšanje zdravja in ponovno vključevanje delavcev povečujeta splošno blaginjo družbe in prinaša ekonomske koristi državam članicam, zaposlenim in delodajalcem, tudi starejšim delavcem in posameznikom z zdravstvenimi težavami, ter pomagata ohraniti znanja in spretnosti, ki bi sicer bile izgubljene; ker sprememba nezmožnosti v zmožnost za delo koristi delodajalcem, delavcem, družinam in skupnostim;

Preprečevanje in zgodnje posredovanje

1.  meni, da je treba nujno izboljšati upravljanje odsotnosti zaradi bolezni v državah članicah ter delovna mesta v večji meri prilagoditi kroničnim bolnikom in invalidom, in sicer s preprečevanjem diskriminacije z boljšim izvrševanjem Direktive 2000/78/ES o enakem obravnavanju pri zaposlovanju in delu; priznava, da je za doseganje izboljšanja v državah članicah treba uvesti delujočo zakonodajo z učinkovitim nadzorom, s čimer bi zagotovili, da bodo delodajalci poskrbeli za bolj vključujoča delovna mesta za posameznike, ki trpijo zaradi kroničnih bolezni in invalidnosti, vključno z, na primer, spremembo nalog in opreme ter razvojem znanj in spretnosti; poziva države članice, naj podprejo razumne prilagoditve delovnih mest, da bi zagotovili pravočasno vrnitev na delo;

2.  poziva Komisijo, naj se zavzema za integracijske in rehabilitacijske ukrepe ter podpre prizadevanja držav članic za boljše ozaveščanje ter opredeli in razširja dobro prakso glede ureditve in prilagoditve delovnega mesta; poziva deležnike, povezane z vrnitvijo na delo, naj pripomorejo k lažji izmenjavi informacij o morebitnih nezdravstvenih ovirah za vrnitev na delo, ter usklajujejo ukrepe za njihovo prepoznavanje in odpravljanje;

3.  poziva Eurofound, naj dodatno pregleda in analizira zaposlitvene možnosti in stopnjo zaposljivosti ljudi s kroničnimi boleznimi; poziva, naj uporaba politike na podlagi dokazov postane standardna praksa, na kateri se bo gradil pristop k vračanju na delo; poziva oblikovalce politike, naj prevzamejo pobudo pri zagotavljanju dostopa delodajalcev in zaposlenih do informacij in zdravstvenega varstva, ta dobra praksa pa naj se promovira na evropski ravni;

4.  meni, da bi prihodnji strateški okvir EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje po letu 2020 moral dati še večjo prednost naložbam prek skladov EU, katerih cilj je podaljševanje in spodbujanje bolj zdravega življenja in poklicnega življenja ter individualiziranih delovnih ureditev, pa tudi zaposlovanje in prilagojeno vračanje na delovno mesto, če obstaja želja in če zdravstveno stanje to dopušča; meni, da bi morale biti ključni del te strategije naložbe v primarne in sekundarne mehanizme preprečevanja, na primer z zagotavljanjem tehnologij elektronskega zdravstva; poziva Komisijo in države članice, naj dajejo prednost preprečevanju tveganj in bolezni na delovnem mestu;

5.  spodbuja države članice, naj se v celoti vključijo v prihodnjo kampanjo na ravni EU za obdobje 2020–2022, namenjeno preprečevanju z delom povezanih kostno-mišičnih obolenj, da bi poiskali inovativne nezakonodajne rešitve in izmenjali informacije in dobro prakso s socialnimi partnerji; poziva k aktivni vključitvi držav članic v širjenje informacij, ki jih posreduje agencija EU-OSHA; ponovno poziva Komisijo, naj brez odlašanja predloži zakonski akt o kostno-mišičnih obolenjih; poziva države članice, naj izvedejo študije, razčlenjene glede na spol, starost ter področje gospodarske dejavnosti, o pogostosti kostno-mišičnih obolenj, katerih namen naj bo preprečevanje pojava teh bolezni ter oblikovanje celovite strategije EU za preprečevanje in zgodnje ukrepanje pri kroničnih boleznih;

6.  poziva države članice in delodajalce, naj proaktivno delujejo pri vključevanju informacij, ki jih posreduje agencija EU-OSHA, v svoje politike in programe za delovna mesta; pozdravlja, da je agencija EU-OSHA na svojem spletnem mestu pred kratkim objavila nov razdelek, namenjen z delom povezanim boleznim, rehabilitaciji in vrnitvi na delo, v katerem daje na voljo informacije o politikah in praksah preprečevanja;

7.  meni, da je sistematično preprečevanje psihosocialnih tveganj ključni element sodobnih delovnih mest; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je v zadnjih letih povečalo število prijavljenih primerov duševnih in psihosocialnih težav, ter se zaveda, da je stres na delovnem mestu vse večja težava za zaposlene in delodajalce; poziva države članice in socialne partnerje, naj poskrbijo za podporo podjetjem pri izvajanju skladnih politik in programov za okrepitev preprečevanja teh težav, obravnavanje stigmatizacije duševnih težav in podporo zaposlenim, ki trpijo zaradi teh zdravstvenih stanj, in sicer z omogočanjem dostopa do psihološke podpore; z namenom dodatnega motiviranja delodajalcev, naj sprejemajo ukrepe, poudarja koristi, tudi dokazano donosnost naložbe v preprečevanje psihosocialnih tveganj in spodbujanje zdravja; ugotavlja, da se zakonodaja in priznavanje psihosocialnih tveganj ter tveganj za duševno zdravje, kot sta kronični stres in izgorelost, med državami članicami razlikujeta;

8.  poudarja, da je pomembno posodabljati in zagotavljati skupne zdravstvene kazalnike in opredelitve z delom povezanih bolezni, vključno s stresom na delovnem mestu, ter statistične podatke na ravni EU, da bi določili cilje za zmanjšanje pogostosti poklicnih bolezni;

9.  poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo in izvajajo program za sistematično spremljanje, vodenje in podporo za delavce, ki trpijo zaradi psihosocialnih tveganj, vključno s stresom, depresijo in izgorelostjo, da bi med drugim pripravili učinkovita priporočila in smernice za boj proti tem tveganjem; poudarja, da se kronični stres na delovnem mestu priznava kot pomembna ovira za produktivnost in kakovost življenja; ugotavlja, da so psihosocialna tveganja in stres na delovnem mestu pogosto strukturne težave, povezane z organizacijo dela, ter da je preprečevanje in upravljanje teh pojavov mogoče; poudarja, da je treba izvesti študije, izboljšati preprečevanje in izmenjati dobro prakso ter orodja za ponovno vključevanje prizadetih posameznikov na trg dela;

10.  poziva k odpravi stigmatizacije težav z duševnim zdravjem in učnih motenj; spodbuja pobude za ozaveščanje in podporo spremembam glede tega prek oblikovanja politik in ukrepov za preprečevanje psihosocialnih tveganj na ravni podjetja; v zvezi s tem želi pohvaliti ukrepe socialnih partnerjev v državah članicah, ki prispevajo k pozitivni spremembi; opozarja na pomen pravilnega usposabljanja ponudnikov storitev za zdravje in varnost pri delu in delovnih inšpektorjev v praksah upravljanja psihosocialnih tveganj; poziva k tesnejšemu sodelovanju in ponovni oživitvi pobud EU za spopadanje s psihosocialnimi tveganji pri delu in prednostni obravnavi tega vprašanja v prihodnjem strateškem okviru EU za zdravje in varnost pri delu;

11.  priznava, da pomeni ponovno vključevanje delavcev, ki so imeli težave z zlorabo snovi, poseben izziv za delodajalce; v zvezi s tem opozarja na primer modela Alna, ki ga vodijo švedski socialni partnerji[15], s katerim nudijo podporo delovnim mestom pri sprejemanju proaktivnih ukrepov in ukrepov zgodnjega posredovanja ter pri pomoči pri procesu rehabilitacije za zaposlene, ki so imeli težave, povezane z zlorabo snovi;

12.  pozdravlja kampanjo Obvladajmo stres za zdrava delovna mesta; poudarja, da morajo pobude za zmanjševanje stresa, povezanega z delom, vključevati tudi razsežnost spola, ob upoštevanju posebnih delovnih razmer žensk;

13.  poudarja, da je treba vlagati več v politike za preprečevanje tveganj ter bolj podpirati kulturo preprečevanja; poudarja, da je kakovost preventivnih storitev bistvenega pomena za podporo podjetjem; poziva države članice, naj izvajajo učinkovite ukrepe politike in regulativne ukrepe v zvezi z zdravo prehrano, uporabo alkohola in tobaka ter kakovostjo zraka, ter naj te politike spodbujajo tudi na delovnem mestu; poziva jih tudi, naj razvijejo celostne zdravstvene storitve, ki bodo zajemale tudi socialne, psihološke in delovne storitve ter medicino dela; spodbuja države članice, naj delavcem zagotovijo ustrezen dostop do zdravstvenega varstva, da bi zgodaj odkrili nastop telesnih in duševnih bolezni in omogočili proces ponovnega vključevanja; želi spomniti, da lahko zgodnje naložbe in preventivni ukrepi lahko zmanjšajo dolgotrajni psihosocialni učinek na posameznika, pa tudi dolgoročne skupne stroške za družbo;

14.  poziva, naj bodo politike ponovnega vključevanja :

–  skladne z vseživljenjskim pristopom v izobraževalni, socialni in zaposlovalni politiki ter politiki vseživljenjskega učenja,

–  prilagojene, namenske in usmerjene v potrebe, ter ne smejo postavljati udeleženim zahtev, ki jih ti zaradi svojega stanja verjetno ne bodo izpolnili,

–  participativne in utemeljene na celostnem pristopu ter

–  naj upoštevajo pogoje, ki so nujni, da se omogoči udeležba, ne da bi ustvarili pogoje, ki ogrožajo zajamčeno plačo;

15.  meni, da bi morale države članice za invalide ali osebe s kroničnimi boleznimi zagotoviti ciljne dodatne ugodnosti, ki pokrivajo dodatne stroške, med drugim v zvezi z osebno podporo in pomočjo, uporabo posebnih zmogljivosti ter zdravstvenim in socialnim varstvom, pri čemer bi morale med drugim določiti dostopne cene za zdravila za prikrajšane družbene skupine; poudarja, da je treba zagotoviti dostojne invalidske in starostne pokojnine;

Vrnitev na delovno mesto

16.  priznava, da je delo pomemben vir pozitivne psihosocialne dobrobiti posameznika ter da je vključevanje dolgotrajno brezposelnih na trg dela s pomočjo individualno prilagojenih ukrepov, bistveno za boj proti revščini in socialni izključenosti in da ima tudi druge psihosocialne koristi; poudarja, da ima vključevanje oseb, ki se vračajo na delo po duševni ali telesni bolezni, dvojni pozitivni učinek, telesni in duševni: koristi za dobro počutje, zmanjšuje stroške za nacionalne sisteme socialne varnosti in posamezna podjetja, podpira gospodarstvo v širšem smislu, na primer tako, da prispeva k večji trajnosti pokojninskega sistema in sistema socialne varnosti za prihodnje generacije; je seznanjen s težavami delavcev glede sistemov nadomestil, ki lahko povzročajo nepotrebne zamude pri dostopu do zdravljenja ter včasih delujejo odvračalno; odločno poziva k pristopu, osredotočenem na stranko, v vseh upravnih postopkih, povezanih s ponovnim vključevanjem delavcev; poziva države članice k sodelovanju s Komisijo in ustreznimi agencijami v EU, da bi se zoperstavili negativnim učinkom dolgotrajne odsotnosti z dela, kot so izolacija, psihosocialne težave, socialno-ekonomske posledice in slabša zaposljivost;

17.  meni, da bi morale države članice in delodajalci sprejeti pozitiven in v delo usmerjen pristop do delavcev invalidov, starejših delavcev ter delavcev z duševnimi ali telesnimi boleznimi ali poškodbami, vključno z ljudmi, ki imajo diagnozo neozdravljive bolezni, s poudarkom na zgodnjem ocenjevanju posameznikove zmožnosti in pripravljenosti za delo, organizacijo psihološkega, socialnega in zaposlovalnega svetovanja in prilagoditvijo delovnega mesta, ob upoštevanju poklicnega profila in socialno-ekonomskega položaja osebe, pa tudi razmer v podjetju; spodbuja države članice, naj v svojih sistemih socialne varnosti izboljšajo določbe, ki bodo podprle hitro vrnitev na delo pod pogojem, da si zaposleni to želi in da njegovo zdravstveno stanje to omogoča;

18.  opaža pozitivno vlogo, ki jo imajo socialna podjetja, zlasti socialna podjetja za vključevanje na trg dela (WISE), pri ponovnem vključevanju dolgotrajno brezposelnih oseb v delovno silo; poziva države članice, naj zagotovijo potrebno priznavanje in tehnično podporo tem podjetjem;

19.  v zvezi s tem spodbuja sklicevanje na Konvencijo OZN o pravicah invalidov in izbirnega protokola k njej (A/RES/61/106) ter uporabo mednarodne klasifikacije Svetovne zdravstvene organizacije o funkcioniranju, invalidnosti in zdravju (ICF) v vseh ustreznih ukrepih in politikah; se strinja, da je invalidnost zdravstvena izkušnja, ki se zgodi v nekem socialno-ekonomskem kontekstu;

20.  poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo in zagotovijo smernice o dobri praksi i usposabljanju, podpori in svetovanju delodajalcem glede tega, kako oblikovati in izvajati načrte za ponovno vključevanje, obenem pa zagotovijo nadaljnji dialog med socialnimi partnerji ter poskrbijo, da se zaposleni zavedajo svojih pravic že od začetka procesa vračanja na delo; spodbuja tudi izmenjavo dobre prakse znotraj držav članic in med njimi, poklicnimi skupnostmi, socialnimi partnerji, nevladnimi organizacijami in oblikovalci politike o ponovnem vključevanju delavcev, ki okrevajo po bolezni ali poškodbi;

21.  poziva države članice, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji zagotovijo zunanjo podporo za pripravo smernic in tehnične pomoči za mala in srednja ter mikro podjetja, ki imajo malo izkušenj s poklicno rehabilitacijo in ukrepi vrnitve na delo; priznava, da je pomembno upoštevati okoliščine, posebne potrebe in težave s skladnostjo v mikro- in malih ter srednjih podjetjih, pa tudi v nekaterih javnih sektorjih pri izvajanju ukrepov na ravni podjetij; poudarja, da so ozaveščanje, izmenjava dobrih praks, posvetovanje in spletne platforme izredno pomembni za pomoč malim in srednjim podjetjem in mikropodjetjem v tem procesu; poziva Komisijo in države članice, naj nadaljujejo razvoj praktičnih orodij in smernic, ki bodo podprli mala in srednja podjetja in mikropodjetja, ki imajo malo izkušenj s poklicno rehabilitacijo in ukrepi vrnitve na delo; priznava pomen vlaganja v vodstveno usposabljanje;

22.  ugotavlja, da obstaja nevarnost, da se bolj ustvarjalni pristopi za ponovno vključevanje oseb, ki so najbolj oddaljene od trga dela, za morebiten vstop nanj, ne bi financirali zaradi ožje usmerjenega pristopa z lažje merljivimi izidi; zato poziva Komisijo, naj izboljša financiranje pristopov od spodaj navzgor v okviru strukturnih skladov in zlasti v okviru Evropskega socialnega sklada:

23.  je seznanjen z uspehom pristopa upravljanja primerov pri programih vračanja na delo in poudarja potrebo po individualizirani in integrirani podpori s strani socialnih delavcev ali imenovanih svetovalcev; meni, da je za podjetja pomembno, da ostanejo v tesnem stiku z delavci v času njihove odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe;

24.  meni, da bi morale politike vrnitve na delo zajemati širši in celovitejši pristop k zdravemu delovnemu življenju v fizično in psihično varnem in zdravem delovnem okolju skozi celotno delovno življenje ljudi, da bi omogočili aktivno in zdravo staranje vseh delavcev; poudarja, kako pomembni so komunikacija, pomoč specialistov pri vodenju poklicne rehabilitacije (delovni pomočniki) in integriran pristop, ki vključuje vse vpletene strani, za uspešno fizično in poklicno rehabilitacijo delavcev; meni, da bi moralo biti delovno mesto osrednjega pomena za sisteme vrnitve na delo; pozdravlja uspeh nebirokratskega in praktičnega pristopa avstrijskega programa fit2work[16] , ki poudarja enostavno komunikacijo, dostopno vsem delavcem (kot je raba poenostavljenega jezika);

25.  poudarja, da je treba ljudi z zmanjšano delovno sposobnostjo, vključno z zagotavljanjem, da imajo mala in srednja podjetja ter mikropodjetja vire, ki jih potrebujejo za učinkovito dosego tega; poudarja, da je pomembno, da bi osebe z zmanjšano delovno zmožnostjo še naprej ostale zaposlene, močno spodbuja ponovno vključevanje delavcev, ki okrevajo po bolezni in poškodbi, v kakovostno zaposlitev, če si zaposleni to želi in če zdravstveno stanje omogoča, vključevanje delavcev na odprti trg dela s preusposabljanjem in izpopolnjevanjem; poudarja, da je pomembno, da se določbe politike osredotočijo na zmožnost za delo posameznikov, da se zadržijo izkušnje in znanje delavca, ki bi ga utegnili izgubiti zaradi trajne bolniške odsotnosti; nadalje priznava, da je pomembno uvesti močno varnostno mrežo prek nacionalnega sistema socialne varnosti za posameznike, ki se niso sposobni vrniti v zaposlitev;

26.  poziva države članice, naj sprejmejo okvire politike, vključno s spodbudami za delodajalce, ter aktivne politike trga dela, da bi podprle vključitev v kakovostno zaposlovanje invalidov in oseb s kroničnimi boleznimi in izvedbo ustreznih prilagoditev, da bi omogočile ponovno vključevanje delavcev, ki okrevajo po bolezni in poškodbi, v kakovostno zaposlovanje; opozarja, da je bistveno, da se podjetja in zadevne osebe informirajo o obstoječih pobudah in pravicah;

27.  v zvezi s tem priznava, da imajo prožne delovne ureditve, kot so teledelo, gibljiv delovni čas in krajši delovni čas pomembno vlogo pri vrnitvi na delo; poudarja pomen spodbujanja zgodnje vrnitve na delo (če to omogoča zdravstveno stanje), k čemur je treba dodati delno boleznino ali drugo podporo socialne varnosti, da se zagotovi, da posameznik zaradi vrnitve na delo nima manjšega dohodka; poudarja, da morajo biti te ureditve, ki vključujejo geografsko, časovno in funkcionalno prožnost, pozitivne za delavce in delodajalce, pomagati upravi delovne organizacije in upoštevati različice v proizvodnih ciklih;

28.  želi pohvaliti nacionalne programe in pobude, ki so pomagali olajšati ponovno vključevanje oseb s kroničnimi boleznimi v kakovostno zaposlitev, kot je nemški program „Job 4000“[17] , ki uporablja celostni pristop za izboljšanje stabilne strokovne vključitve težkih invalidov in oseb s posebnimi težavami pri iskanju zaposlitve[18];

29.  ugotavlja pomembne psihološke prednosti in večjo produktivnost zaradi visokih ravni samostojnosti na delovnem mestu; meni, da je stopnja samostojnosti na delovnem mestu lahko bistvena za olajšanje procesa ponovnega vključevanja bolnih in poškodovanih delavcev z drugačnimi pogoji in potrebami;

30.  priznava pomen vrnitve na delo v procesu nege in oskrbe, saj številnim posameznikom delo omogoča finančno neodvisnost in jim izboljša življenje, včasih pa je lahko bistveni dejavnik pri okrevanju;

31.  poziva države članice, naj ne ukinejo socialnih prejemkov takoj, ko osebe s kroničnimi boleznimi pridobijo zaposlitev, da se ne bi ujele v „past nadomestil“;

Spremembe v odnosu do ponovnega vključevanja delavcev

32.  poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji v svojih sporočilih, smernicah in politikah zagotovijo, da bodo delodajalci v procesu ponovnega vključevanja videli priložnost za ponovno pridobitev znanj in spretnosti, usposobljenosti in izkušenj delavcev; meni, da so delodajalci od samega začetka v celoti udeleženi v procesu vrnitve na delo in da sodelujejo pri odločanju;

33.  opozarja na člena 26 in 27 Konvencije ZN o pravicah invalidov, ki zavezujeta države pogodbenice, da organizirajo, krepijo in širijo storitve rehabilitacije, zlasti na področju zdravja, zaposlovanja, izobraževanja in socialnih služb ter na trgu dela spodbujajo možnosti za zaposlovanje invalidov in njihovo napredovanje na delovnem mestu ter pomoč pri iskanju, pridobivanju in ohranjanju zaposlitve ter ponovni zaposlitvi;

34.  poudarja, da so ozaveščanje o poklicni rehabilitaciji ter politike vrnitve na delo in izboljšana kultura podjetij ključni dejavniki uspeha v procesu vrnitve na delo in spopadanju z negativnimi odnosi; meni, da bi si različna podjetja lahko med seboj učinkovito delila ekipe strokovnjakov, kot so trenerji, usposobljeni za poklicno rehabilitacijo, in psihologi, da bi lahko tudi manjša podjetja izkoristila njihovo strokovno znanje; meni, da bi v ta proces lahko vključili tudi nevladne organizacije in prostovoljce;

35.  želi pohvaliti podjetja, ki izvajajo pobude za podporo ljudem z zdravstvenimi težavami ali zmanjšano delovno zmožnostjo, kot so celoviti preventivni programi, spreminjanje nalog, usposabljanje in preusposabljanje, pripravljanje drugih zaposlenih na spremenjene zmožnosti delavcev, ki se vračajo, in tako pomagati pri njihovem ponovnem vključevanju; močno spodbuja vključevanje večjega števila podjetij v razvoj takšnih pobud; meni, da je pomembno, da so ukrepi za olajšanje ponovnega vključevanja delavcev v podjetja, del kulture podjetij;

36.  poziva k izboljšanju razumevanja problemov in diskriminacije, ki omejujejo možnosti za ljudi z zdravstvenimi težavami, kot so slabo razumevanje zdravstvene težave, predsodki in družbena stigmatizacija;

37.  meni, da izobraževanje, spremembe kulture podjetja ter nacionalne kampanje in kampanje na ravni EU, kot je Vision Zero; poziva k ozaveščanju o demografskih izzivih, s katerimi se spopadajo evropski trgi dela; meni, da je nesprejemljivo, da so starejši zaradi starosti še vedno pogosto izpostavljeni diskriminaciji; poudarja, kako pomembne so kampanje za spodbujanje preprečevanja bolezni in nesreč; poziva države članice, naj upoštevajo ugotovitve iz pilotnega projekta Evropskega parlamenta o zdravju in varnosti starejših delavcev;

38.  meni, da imajo nacionalne vlade pomembno vlogo pri vzpostavljanju razmer, naklonjenih upravljanju starosti zaposlenih ter aktivnemu in zdravemu staranju; meni tudi, da bi lahko to EU učinkovito podprla s svojimi ukrepi, na primer s smernicami, izmenjavo znanja in uporabo različnih finančnih instrumentov, kot so Evropski socialni sklad in skladi ESI; poziva države članice, naj spodbujajo ukrepe za rehabilitacijo starejših delavcev in njihovo ponovno vključevanje, na primer z uporabo rezultatov pilotnega projekta EU o zdravju in varnosti starejših delavcev;

39.  priznava, da osebe z diagnozo neozdravljive bolezni tako kot vsi drugi posamezniki ohranijo temeljno pravico do dela; nadalje priznava, da se osebe z diagnozo neozdravljive bolezni spoprijemajo s posebnimi izzivi v zvezi s svojim zaposlitvenim položajem, ki so drugačni od izzivov, s katerimi se spopadajo druge skupine bolnikov, ker imajo pogosto malo časa za prilagoditev na svoje spremenljive razmere in morebitne prilagoditve, ki jih je treba urediti na delovnem mestu; pozdravlja pobude, kot sta Dying Work kampanje za ozaveščanje glede te posebne probleme; spodbuja delodajalce k ohranjanju čim več dialoga z delavci, ki so prejeli končne diagnoze, za zagotovitev, da se lahko vse potrebne in možne prilagoditve, ki bi mu omogočale delali še naprej, če to želi; je mnenja, da je za mnoge to, da ostanejo na delovnem mestu, osebna ali ekonomska nujnost in bistveno za bolnikovo kakovost življenja in nego; poziva države članice, naj podprejo razumno prilagoditev delovnih mest edinstvenemu sklopu izzivov, s katerimi se srečuje ta skupina oseb; poziva Komisijo, naj se loti pomanjkanja podatkov o statusu zaposlitve ljudi z metastatičnim rakom in podpre zbiranje boljših podatkov, primerljivih med državami članicami, da bi izboljšali zasnovo politike in zagotovitev storitev za to skupino ljudi;

40.  v zvezi s tem poudarja, da je pomembno razvijati in posodabljati znanja in spretnosti delavcev, ki ustrezajo potrebam podjetja in trga, s posebnim poudarkom na digitalnih spretnostih, in zagotavljati delavcem ustrezno usposabljanje in dostop do vseživljenjskega učenja; poudarja vse večjo digitalizacijo trga dela; poudarja, da bi lahko bilo izboljšanje digitalnih spretnosti in znanj ključen in dragocen del priprave na vrnitev na delo;

41.  ker imajo formalni in neformalni oskrbovalci ključno vlogo pri vračanju na delo in poklicni rehabilitaciji; priznava, da oskrba80 % oskrbe v Evropi zagotavljajo neplačani oskrbovalci[19] in da oskrbovanje znatno zmanjšuje dolgoročne zaposlitvene možnosti te skupine ljudi; priznava tudi, da glede na to, da so negovalci večinoma ženske, jasno razsežnost spola pri vprašanju zaposlitvenega položaja oskrbovalcev; poziva Komisijo, države članice in delodajalce, naj posebno pozornost namenijo posledicam v zvezi z zaposlitvijo oskrbovalcev;

º

º  º

42.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

• [1]  Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0360.
• [2]  Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0411.
• [3]  Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0474.
• [4]  Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0318.
• [5]  UL C 102 E, 24.4. 2008, str. 321.
• [6]  https://osha.europa.eu/en/tools-and-publications/publications/reports/psychosocial-risks-eu-prevalence-strategies-prevention/view
• [7]  Inštitut za merjenje in ocenjevanje zdravja (2016) (GBD Compare, vizualizacija podatkov). http://vizhub.healthdata.org/gbd-compare
• [8]  Znanstvena skupina Evropskega foruma za alkohol in zdravje (2011) Alkohol, delo in produktivnost. https://ec.europa.eu/health//sites/health/files/alcohol/docs/science_02_en.pdf
• [9]  Eurofound (2012), Uporaba alkohola in drog na delovnem mestu. https://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ef_files/docs/ewco/tn1111013s/tn1111013s.pdf
• [10]  Tretja evropska raziskava fundacije Eurofound o kakovosti življenja 2001–2012, https://www.eurofound.europa.eu/surveys/european-quality-of-life-surveys/european-quality-of-life-survey-2012,
• [11]  str. 7 v https://ec.europa.eu/health//sites/health/files/social_determinants/docs/final_sum_ecorys_web.pdf
• [12]  str. 7, glavne ugotovitve https://www.oecd.org/els/emp/42699911.pdf
• [13]  str. 5, https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/policies/docs/2017_chronic_framingdoc_en.pdf
• [14]  Eurostat, 2011 priložnostni modul LFC, naveden v: https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/policies/docs/2017_chronic_framingdoc_en.pdf
• [15]  http://www.alna.se/in-english
• [16]  “EU-OSHA Case Study on Austria — Fit2Work programme” https://osha.europa.eu/en/tools-and-publications/publications/austria-fit2work/view
• [17]  Vir: Dokument projekta Pathways 5.2 „Scoping Paper on the Available Evidence on the Effectiveness of Existing Integration and Re-Integration into Work Strategies for Persons with Chronic Conditions“ (Študija o razpoložljivih dokazih o učinkovitosti obstoječih strategij vključevanja in ponovnega vključevanja na delo za osebe s kroničnimi boleznimi)
• [18]  Vir: „Return to work coaching services for people with a chronic disease by certified 'experts by experience'“ (Usposabljanje oseb s kroničnimi boleznimi za vrnitev na delo, ki ga izvajajo certificirani strokovnjaki z izkušnjami): Nizozemska. Študija primera. EU-OSHA
• [19]  http://www.ecpc.org/WhitePaperOnCancerCarers.pdf

OBRAZLOŽITEV

Pričakovana življenjska doba v EU spreminja starostno piramido. Leta 2015 je bila pričakovana življenjska doba ob rojstvu v EU-28 83,3 leta za ženske in 77,9 leta za moške. Vendar pa so leta zdravega življenja brez omejitev pogosto krajša, zlasti v nekaterih državah članicah. Zaradi daljše pričakovane življenjske dobe in naraščajoče povprečne upokojitvene starosti se Evropa in države članice spopadajo z velikimi izzivi tako znotraj zdravstvenih sistemov kot na trgih dela. Poročevalka želi poiskati pristop, ki bo pomagal pri opredeljevanju možnosti politike, ki je potrebna za oblikovanje naših trgov dela, da bi bili a) bolj vključujoči in se bolj odzivali na potrebe starajoče se in pešajoče družbe ter b) utrpeli čim manj izgub znanj in spretnosti zaradi neaktivnosti na trgu dela. To poskuša doseči s predlaganjem ukrepov, ki bi pomagali poenostaviti ponovno vključevanje delavcev na trg dela po poškodbi ali bolezni.

Poročevalka meni, da rehabilitacija delavcev vsebuje tri različne vidike: medicinski, poklicni in socialni. Poročilo je v glavnem osredotočeno na poklicno rehabilitacijo in kompleksnosti, s katerimi se spopadajo delodajalci in zaposleni, ki se želijo vrniti na delo (postopki in pobude za lažje ponovno vključevanje na delovno mesto). Obenem želi poudariti dejstvo, da uspešna rehabilitacija in vrnitev na delo zajemata vse tri vidike.

Poročilo vsebuje tudi priporočila, s katerim se želi spodbuditi države članice, da se učijo iz primerov dobre prakse in pristopov, obenem pa poskuša opredeliti področja, na katerih lahko EU ustvari dodano vrednost in prispeva strokovno znanje za nadaljnje spodbujanje politik, ki bodo na koncu pomagale državam članicam pri podpiranju ponovnega vključevanja delavcev na trg dela.

Poročevalka verjame, da lahko EU ustvari dodano vrednost tako, da pomaga državam članicam pri razvoju:

•  preventivnih ukrepov

•  celovitih odzivov politike v državah članicah, ki vključujejo tudi zgodnje posredovanje, medinstitucionalno sodelovanje vseh zadevnih zainteresiranih strani, individualiziran pristop

•  kulturne spremembe: zavedanje potrebe po skrbi za te delavce, spodbujanje pozitivnega odnosa do teh delavcev v družbi in ukrepi za vseživljenjsko psihosocialno blaginjo delavcev.

Poročilo proučuje tudi močan gospodarski razlog za potrebo po politikah, ki pomagajo delavcem pri vrnitvi na odprti trg dela. Organizacije s starostno bolj uravnoteženimi skupinami zaposlenih imajo na primer manjšo fluktuacijo zaposlenih in so lahko produktivnejše, saj črpajo iz večje baze znanja ter spretnosti in izkušenj. Po ugotovitvah organizacije Business Europe raziskave med zaposlenimi pogosto dokazujejo, da so starejši delavci bolj predani delovnemu mestu in so lahko učinkovitejši od mlajših delavcev pri reševanju težav in kakovosti vodenja. Pozitivni učinki pa se ne kažejo samo pri starosti, temveč tudi pri raznolikosti. Vrnitev na delo zato ne zajema le samouresničitve in neodvisnega življenja, temveč kaže tudi pozitiven ekonomski vpliv na družbo, rezultat tega pa je nižja raven odvisnosti od socialnih sistemov držav članic. Kot potrjuje raziskava MOD[1], invalidi tvorijo skupino odvisnih zaposlenih s primerljivo produktivnostjo, nižjimi stopnjami nesreč in višjimi stopnjami ohranjanja zaposlitve v primerjavi s splošno delovno silo podjetja. So tudi neizkoriščen vir znanj ter spretnosti in nadarjenosti, vključno s tehničnimi znanji in spretnostmi, če imajo dostop do usposabljanja, ter prenosljivih znanj in spretnosti za reševanje problemov, ki so jih pridobili v vsakodnevnem življenju. Osebe, ki so postali invalidi med delom, imajo poleg svojih formalnih znanj in spretnosti ter kvalifikacij pogosto tudi dragocene izkušnje.

Kot poudarja agencija EU-OSHA v svojem delu, je vrnitev na delo lahko zapleten proces za podjetja, ki ne vključuje le proračunskih vidikov, temveč tudi znanje in izkušnje. Ta proces lahko postane še posebej težek za manjša podjetja. Zunanja tehnična in finančna podpora lahko pomaga delodajalcem, da oblikujejo posamezne ukrepe in omogočijo možnosti za ponovno vključevanje ljudi, ki se vračajo na delo po odsotnosti zaradi bolezni. Bistveno vlogo pri podpiranju sprememb bi lahko imela dobro razporejena finančna podpora iz skladov EU. Vsako podporo pa mora spremljati tudi resnična sprememba v organizacijski kulturi podjetij.

EU ima bistveno vlogo pri podpori in spodbujanju reform nacionalnih trgov dela, izmenjavi inovativnih zamisli in prispevanju k oblikovanju uspešnih okvirov politike. Poročevalka se strinja z mnenjem iz strateškega okvira EU za varnost in zdravje pri delu, da je zakonodaja dokazala svojo vrednost s tem, ko je zagotovila EU visoko raven zaščite za delavce ter skupen okvir opredelitev, standardov, metod in preventivnih orodij na področju varstva in zdravja pri delu. Zaradi raznolikosti modelov pa bi države članice morate uporabljati tudi primerjalna merila, opredeljevanje ter izmenjavo dobrih praks, ozaveščanje, prostovoljne norme in uporabniku prijazna orodja IT, da bi se lahko stvari spremenile.

Poročevalka želi na koncu opozoriti tudi na razširjenost psihosocialnih tveganj na delovnih mestih in meni, da so potrebna posredovanja za spopadanje s temi tveganji ter da se je treba neprekinjeno boriti proti negativni stigmatizaciji, ki je povezana s takimi motnjami.

• [1]  http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/---ed_emp/---ifp_skills/documents/publication/wcms_167204.pdf

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja	7.6.2018
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	41 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Guillaume Balas, Enrique Calvet Chambon, David Casa, Michael Detjen, Labros Fundulis (Lampros Fountoulis), Elena Gentile, Marian Harkin, Czesław Hoc, Danuta Jazłowiecka, Agnes Jongerius, Jan Keller, Ádám Kósa, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Jérôme Lavrilleux, Patrick Le Hyaric, Dominique Martin, Anthea McIntyre, Miroslavs Mitrofanovs, Elisabeth Morin-Chartier, Emilian Pavel, Georgi Pirinski, Terry Reintke, Claude Rolin, Siôn Simon, Marita Ulvskog, Renate Weber, Jana Žitňanská
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Georges Bach, Sergio Gutiérrez Prieto, Dieter-Lebrecht Koch, Eduard Kukan, Miapetra Kumpula-Natri, Paloma López Bermejo, António Marinho e Pinto, Rory Palmer, Jasenko Selimovic, Monika Vana, Flavio Zanonato
Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Andrea Bocskor, Dietmar Köster, Renaud Muselier

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

41	+
ALDE	Enrique Calvet Chambon, Marian Harkin, António Marinho e Pinto, Jasenko Selimovic, Renate Weber
ECR	Czesław Hoc, Anthea McIntyre, Jana Žitňanská
ENF	Dominique Martin
GUE/NGL	Patrick Le Hyaric, Paloma López Bermejo
NI	Labros Fundulis (Lampros Fountoulis)
PPE	Georges Bach, Andrea Bocskor, David Casa, Danuta Jazłowiecka, Dieter-Lebrecht Koch, Ádám Kósa, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Eduard Kukan, Jérôme Lavrilleux, Elisabeth Morin-Chartier, Renaud Muselier, Claude Rolin
S&D	Guillaume Balas, Michael Detjen, Elena Gentile, Sergio Gutiérrez Prieto, Agnes Jongerius, Jan Keller, Dietmar Köster, Miapetra Kumpula-Natri, Rory Palmer, Emilian Pavel, Georgi Pirinski, Siôn Simon, Marita Ulvskog, Flavio Zanonato
VERTS/ALE	Miroslavs Mitrofanovs, Terry Reintke, Monika Vana

0	-

0	0

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani