Poročilo - A8-0267/2018Poročilo
A8-0267/2018
Evropski parlament

POROČILO o neenotni kakovosti proizvodov na enotnem trgu

19.7.2018 - (2018/2008(INI))

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov
Poročevalka: Olga Sehnalová
Pripravljavka mnenja (*):
Biljana Borzan, Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
(*)  Pridruženi odbor – člen 54 Poslovnika


Postopek : 2018/2008(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A8-0267/2018
Predložena besedila :
A8-0267/2018
Razprave :
Glasovanja :
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o neenaki kakovosti proizvodov na enotnem trgu

(2018/2008(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta[1],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2006/2004[2],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004[3],

–  ob upoštevanju obvestila Komisije z dne 26. septembra 2017 o uporabi živilske zakonodaje EU in zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti izdelkov – posebni primer živil,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 25. maja 2016 o navodilih za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah (SWD(2009)0163),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. maja 2016 z naslovom Celostni pristop za spodbujanje čezmejnega e-poslovanja za evropske državljane in podjetja (COM(2016)0320),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. oktobra 2017 z naslovom Delovni program Komisije za leto 2018: načrt za enotnejšo, močnejšo in bolj demokratično Evropo (COM(2017)0650),

–  ob upoštevanju nagovora predsednika Jeana Clauda Junckerja o stanju v Uniji z dne 13. septembra 2017,

–  ob upoštevanju sklepov predsednika Evropskega sveta z dne 9. marca 2017, zlasti odstavka 3 sklepov,

–  ob upoštevanju sklepov 3 524. seje Sveta za kmetijstvo in ribištvo z dne 6. marca 2017,

–  ob upoštevanju zapisnika 2 203. zasedanja Komisije z dne 8. marca 2017,

–  ob upoštevanju kratkega poročila o praksah zavajajočega pakiranja, ki ga je januarja 2012 pripravil tematski sektor A,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. junija 2013 o novi agendi za evropsko potrošniško politiko (2012/2133(INI))[4],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2012 o strategiji za krepitev pravic ranljivih potrošnikov[5], zlasti odstavka 6,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o uporabi Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij[6],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o nepoštenih trgovinskih praksah v verigi preskrbe s hrano[7],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o letnem poročilu o politiki EU na področju konkurence[8], zlasti odstavka 14,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2017 o letnem poročilu o politiki EU na področju konkurence[9], zlasti odstavka 178,

–  ob upoštevanju svoje večje interpelacije z dne 15. marca 2017 o razlikah v deklaracijah, sestavi in okusu proizvodov na osrednjih/vzhodnih in zahodnih trgih EU[10],

–  ob upoštevanju kratkega poročila službe Evropskega parlamenta za raziskave iz junija 2017 z naslovom Dual quality of branded food products: addressing a possible east-west divide (Neenotna kakovost proizvodov z blagovno znamko: ali res obstaja razlika med vzhodom in zahodom?),

–  ob upoštevanju raziskave o živilih in čeških potrošnikih, ki jo je februarja 2016 izvedel češki inšpekcijski organ za kmetijstvo in prehrano,

–  ob upoštevanju posebne študije o vprašanju neenotne kakovosti proizvodov, ki se tržijo na enotnem trgu Evropske unije, z vidika zakonodaje o varstvu potrošnikov (zlasti glede nepoštenih delovnih praks), konkurenčnega prava (zlasti glede nepoštene konkurence) in pravic industrijske lastnine, ki jo je leta 2017 pripravila Pravna fakulteta Univerze Palacký v Olomoucu,

–  ob upoštevanju različnih raziskav, študij in preskusov, ki so jih v zadnjih nekaj letih izvedli organi za nadzor hrane v več državah članicah srednje in vzhodne Evrope,

–  ob upoštevanju Nielsenovega poročila iz novembra 2014 o stanju zasebnih znamk po svetu,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. aprila 2018 z naslovom Nov dogovor za potrošnike (COM(2018)0183),

–  ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2018 za boljše izvrševanje in posodobitev pravil EU o varstvu potrošnikov (COM(2018)0185),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane[11],

–  ob upoštevanju člena 17(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah o varstvu intelektualne lastnine,

–  ob upoštevanju skupnega pisma Republike Hrvaške, Češke republike, Madžarske, Litve, Republike Poljske in Slovaške republike Komisiji z dne 23. marca 2018 o vprašanju neenotne kakovosti proizvodov v okviru novega dogovora za potrošnike,

–  ob upoštevanju rezultatov primerjalnih študij, ki so jih opravili organi in organizacije za varstvo potrošnikov v več državah članicah EU,

–  ob upoštevanju predloga Komisije za posodobitev Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, da bi bilo v njej izrecno navedeno, da lahko nacionalni organi ocenjujejo in obravnavajo zavajajoče poslovne prakse, pri katerih se proizvodi tržijo kot enaki v več državah EU, če se njihova sestava ali lastnosti znatno razlikujejo,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varno hrano ter Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A8-0267/2018),

A.  ker bi morala podjetja pri promociji, prodaji ali dobavi proizvodov potrošnikom zagotavljati točne in razumljive informacije o natančni sestavi proizvoda, tudi glede lokalnih proizvodov in receptov, da jim omogočijo sprejetje informirane odločitve o nakupu;

B.  ker bi moralo biti zaupanje potrošnikov v sestavo, vrednost in kakovost proizvoda ključno načelo blagovnih znamk; ker bi morali proizvajalci zagotoviti, da bodo pričakovanja potrošnikov izpolnjena;

C.  ker se potrošniki ne zavedajo, da so proizvodi iste znamke, enake kakovosti in z enako embalažo prilagojeni lokalnim preferencam in okusu, in ker spreminjajoča se kakovost proizvodov zbuja pomisleke, da so nekatere države obravnavane drugače kot druge; ker je Evropska unije že oblikovala oznake, s katerimi bi izpolnila specifična pričakovanja potrošnikov in upoštevala posebnosti proizvodnje z uporabo izrazov v zvezi s kakovostjo;

D.  ker je Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah glavno zakonodajno orodje Unije za zagotavljanje, da potrošniki niso izpostavljeni zavajajočemu oglaševanju in drugim nepoštenim praksam pri poslih med podjetji in potrošniki, vključno s trženjem proizvodov z enako blagovno znamko na način, ki lahko zavaja potrošnike;

E.  ker bi bilo mogoče nepoštene poslovne prakse v direktivi o nepoštenih poslovnih praksah opredeliti tako, da bi bile prepovedane v vseh primerih, ali pa tako, da bi bile prepovedane samo v nekaterih okoliščinah; ker v skaldu z ugotovitvami Komisije uvrstitev prakse v Prilogo I direktive o nepoštenih poslovnih praksah, kjer je ustrezno, zagotavlja večjo pravno varnost in bolj pošteno konkurenco med proizvajalci na trgu;

F.  ker potrošniki povezujejo blagovno znamko, proizvod in kakovost ter v skladu s tem pričakujejo, da bodo proizvodi iste znamke in/ali enakega izgleda tudi enake kakovosti ne glede na to, ali so v prodaji v matični državi ali kateri drugi državi članici;

G.  ker potrošniki tudi asociativno povezujejo znamko in oznako ali embalažo kmetijskega ali živilskega proizvoda ter kakovost in v skladu s tem pričakujejo, da bodo proizvodi iste znamke, ki se tržijo pod isto oznako ali so enakega videza, enake kakovosti in imeli enako sestavo ne glede na to, ali so v prodaji v matični državi ali kateri drugi državi članici; ker vsi kmetje v Evropski uniji proizvajajo proizvode pri enako visokih standardih in stranke pričakujejo to enotno kakovost tudi pri drugih proizvodih v prehranski verigi, ne glede na jurisdikcijo, v kateri prebivajo;

H.  ker vsi državljani EU zaslužijo enako obravnavo v zvezi z živilskimi in neživilskimi proizvodi, ki se prodajajo na enotnem trgu;

I.  ker je treba nepoštene prakse na tem področju prekiniti, da se prepreči zavajanje potrošnikov, in ker lahko to čezmejno težavo odpravi le močna sinergija na ravni EU;

J.  ker morajo države članice za vsak primer posebej oceniti, ali je poslovna praksa nepoštena v skladu z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, razen v primeru praks, navedenih v Prilogi I;

K.  ker je predsednik Juncker v svojem govoru o stanju v Uniji leta 2017 poudaril, da ni sprejemljivo, da se ponekod v Evropi prodajajo živila, ki so nižje kakovosti kot v drugih državah, kljub temu, da sta njihova embalaža in blagovna znamka enaki;

L.  ker posamezne države članice zelo različno izvajajo direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, močno pa se razlikujejo tudi po metodoloških pristopih in učinkovitosti reševanja in izvrševanja direktive;

M.  ker ima pri odločitvah o vrednosti proizvoda pogosto najpomembnejšo vlogo njegova blagovna znamka;

N.  ker bi okrepljen in bolj učinkovit okvir za sodelovanje pri izvrševanju zakonodaje povečal zaupanje potrošnikov in zmanjšal škodo zanje;

O.  ker imajo vsi potrošniki v EU enake pravice in ker analize kažejo, da nekateri proizvajalci pod isto blagovno znamko prodajajo proizvode različne kakovosti in zavajajoče enakega videza, pri čemer nekateri proizvodi v nekaterih državah vsebujejo manj osnovnih sestavin ali manj kakovostne sestavine, ki nadomeščajo sestavine višje kakovosti; ker je ta težava bolj razširjena v državah članicah, ki so se pridružile EU od leta 2004; ker je bilo z analizami ugotovljeno, da se v nekaterih primerih prodajna cena istega proizvoda ali proizvoda zavajajoče enakega videza z nižjo kakovostjo ali drugačnim okusom, konsistenco ali drugimi senzoričnimi lastnostmi, močno razlikuje med posameznimi državami članicami; ker to sicer ne krši načel svobodnega tržnega gospodarstva, veljavnih pravil o označevanju ali druge živilske zakonodaje, vendar vseeno gre za zlorabo identitete blagovne znanke, kar ovira načelo, da je treba vse potrošnike obravnavati enako;

P.  ker so bili odkriti primeri bistvenih razlik med proizvodi, kot je otroška hrana, kar zbuja dvom glede načel in trditev proizvajalcev, da svoje proizvode prilagajajo lokalnim preferencam; ker nekateri laboratorijski rezultati potrjujejo, da lahko proizvodi z nižjo kakovostjo vsebujejo manj zdrave kombinacije sestavin, kar ovira načelo enakega obravnavanja vseh potrošnikov; ker so se predstavniki nekaterih proizvajalcev dogovorili, da bodo spremenili svoje recepte v nekaterih državah, da bodo na vsem enotnem trgu ponujeni identični proizvodi;

Q.  ker to nesprejemljivo prakso uporabljajo znana multinacionalna podjetja agroživilskega sektorja, ki želijo na ta način povečati svoje marže, s tem ko izkoriščajo razlike v kupni moči v različnih državah članicah;

R.  ker je Komisija v predlogu za nov dogovoru za potrošnike, tj. ciljno usmerjeni reviziji potrošniških direktiv EU na podlagi preverjanja ustreznosti potrošniške in tržne zakonodaje EU, predlagala posodobitev direktive o nepoštenih poslovnih praksah, da bi v njej bolj izrecno navedli, da lahko nacionalni organi ocenjujejo in obravnavajo zavajajoče poslovne prakse, pri katerih se v različnih državah članicah proizvodi tržijo kot enaki, njihova sestava ali značilnosti pa se bistveno razlikujejo;

S.  ker diferenciacije in inovacije proizvodov samih po sebi ne bi smeli omejevati, kljub temu pa se potrošniki ne bi smeli zavajati;

T.  ker je enotni trg prinesel ogromne koristi udeležencem v verigi preskrbe s hrano in ker ima trgovina s hrano vse bolj čezmejno razsežnost in je še posebej pomembna za delovanje enotnega trga;

U.  ker je za to, da bi v celoti izkoristili prednosti notranjega trga, ključnega pomena ustreznejša uporaba obstoječe živilske in potrošniške zakonodaje EU, s katero bi odkrivali in obravnavali neupravičene dvojne standarde ter tako zaščitili potrošnike pred zavajajočimi informacijami in poslovnimi praksami;

V.  ker je treba še naprej krepiti vlogo potrošniških združenj v zvezi s tem; ker imajo potrošniška združenja edinstveno vlogo pri zagotavljanju zaupanja potrošnikov in bi jih bilo treba še naprej podpirati z dodatnimi pravnimi in gospodarskimi ukrepi in krepitvijo zmogljivosti;

W.  ker bi lahko dokazane razlike v sestavinah v primerljivih proizvodih dolgoročno pomenile tveganje za zdravje potrošnikov, zlasti v primeru ranljivih potrošnikov, kot so otroci in ljudje s prehranskimi in/ali zdravstvenimi težavami, kar bi prispevalo k poslabšanju dobrega počutja državljanov; ker do tega lahko na primer pride, kadar je vsebnost maščob in/ali sladkorja višja od pričakovane, kadar so maščobe živalskega izvora nadomeščene z maščobami rastlinskega izvora ali obratno, kadar je sladkor nadomeščen z umetnimi sladili ali kadar je vsebnost soli povišana; ker je označevanje, ki ne odraža dejansko uporabljenih aditivov ali števila nadomestkov za osnovne sestavine, zavajajoče za potrošnike in lahko pomeni tveganje za njihovo zdravje;

X.  ker ni zakonodajnih predpisov o neenotni kakovosti na ravni EU ni mogoče primerjati ali prepoznati primerov neenotne kakovosti in ni instrumentov, ki bi se lahko uporabili za izboljšanje stanja; ker službe Komisije za presoje in analize na področju zdravja in hrane redno poročajo o pomanjkljivostih pri izvajanju in izvrševanju zahtev iz veljavne živilske zakonodaje EU, na primer pri označevanju mehansko izkoščenega mesa[12] in pri uporabi aditivov za živila[13];

Y.  ker je razlike v sestavi, ki bi lahko vplivale na zdravje potrošnikov, mogoče najti ne le pri živilih, temveč tudi pri kozmetiki, higienskih proizvodih in čistilih;

Z.  ker mnoge države srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope zaostajajo pri izvajanju ukrepov za spremembo sestave živil, s katerimi bi se zmanjšala vsebnost maščobe, sladkorja in soli v živilih;

1.  poudarja, da je na podlagi rezultatov številnih preskusov in anket, izvedenih v več državah članicah, predvsem v srednji in vzhodni Evropi, z različnimi metodologijami laboratorijskega testiranja, dokazano, da obstajajo različno velike razlike med proizvodi, ki se oglašujejo in distribuirajo na enotnem trgu pod isto blagovno znamko in z na videz isto embalažo, med drugim gre za razlike v sestavi in uporabljenih sestavinah ali snoveh, ki so v škodo potrošnikov; ugotavlja, da je po anketi enega od nacionalnih pristojnih organov velika večina potrošnikov zaskrbljena zaradi teh razlik; zato sklepa, da so na podlagi ugotovitev teh preskusov in anket zaskrbljeni zaradi diskriminacije med različnimi trgi v državah članicah; poudarja, da tovrstna diskriminacija ni sprejemljiva in da bi morali vsi potrošniki v EU imeti dostop do enako kakovostnih proizvodov;

2.  poudarja, da sporočeni primeri s tako velikimi razlikami niso povezani le z živilskimi proizvodi, ampak pogosto tudi z neživilskimi proizvodi, vključno z detergenti, kozmetičnimi proizvodi, proizvodi za osebno higieno in proizvodi, namenjenimi dojenčkom;

3.  želi spomniti, da je Parlament leta 2013 pozval Komisijo, naj smiselno preišče in oceni, ali je treba prilagoditi obstoječo zakonodajo Unije, ter o rezultatih obvesti Evropski parlament in potrošnike;

4.  pozdravlja nedavne pobude, ki jih je Komisija napovedala za obravnavanje tega vprašanja, zlasti njeno zavezanost zagotovitvi skupne metodologije preskušanja, dodelitvi proračunskih sredstev za njeno pripravo in izvrševanje ter zbiranje dodatnih zanesljivih in preverljivih dokazov in posodobitvi direktive o nepoštenih poslovnih praksah ter vzpostavitev centra znanja za goljufije s hrano in kakovost hrane;

5.  je seznanjen s pooblastilom, ki ga je Evropski svet podelil forumu na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, da bi obravnaval vprašanja neenotne kakovosti; spodbuja države članice in njihove pristojne organe, naj dejavno sodelujejo pri tekočih pobudah, tudi pri razvoju skupne metodologije in njenem vključevanju v delovne procese ter pri zbiranju dodatnih dokazov; poudarja, da je treba strani, ki zastopajo interese potrošnikov, vključno s predstavniki potrošniških organizacij in raziskovalnih organizacij, proizvajalci in raziskovalnimi organizacijami, ki izvajajo preskuse proizvodov v državah članicah, dejavno vključiti, da bodo lahko izražale svoja mnenja; meni, da bi moral biti Parlament vključen v vse tekoče pobude, ki bi lahko vplivale na poskuse obravnavanja vprašanja neenotne kakovosti;

6.  priporoča, naj države članice, ki jih to zadeva, same ocenijo metodologijo in učinkovitost izvrševanja direktive o nepoštenih poslovnih praksah in druge zakonodaje o neenotni kakovosti hrane in drugih proizvodov, in oceno pošljejo Komisiji v objektivno oceno o resnosti te težave;

7.  pozdravlja dejstvo, da je Parlament sprejel pilotni projekt za leto 2018, ki bo vključeval vrsto tržnih raziskav za več kategorij potrošniških izdelkov, s katerimi naj bi ocenili različne vidike neenotne kakovosti; pričakuje, da se bo projekt začel izvajati po načrtih, da bo pravočasno zaključen ter da bodo rezultati objavljeni, kot je bilo prvotno načrtovano; meni, da bi bilo treba projekt podaljšati v leto 2019, da bi zagotovili večjo širino znanja ter zajeli tudi neživilski sektor; poziva, naj se poslance bolj vključi v nadzor projekta; spodbuja Parlament, Komisijo in države članice, naj za nadaljnjo oceno različnih vidikov neenotne kakovosti proizvodov uporabijo vsa razpoložljiva orodja, vključno s pilotnimi in nacionalnimi projekti;

8.  poudarja, da so za učinkovito izvrševanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah bistvene izčrpne informacije, kateri javni organ je pristojen za ukrepanje in kateri so ustrezni upravni ali sodni postopki, vključno z možnostjo, da posamezniki vložijo pritožbo po spletu; zato kot negativno dojema pomanjkanje informacij v zadevnih državah članicah, in čeprav zatrjujejo, da bi bilo treba rešiti vprašanje neenotne kakovosti proizvodov, teh informacij ne dajo na voljo na spletiščih pristojnih organov;

9.  poudarja, da je Komisija že prejela obvestilo o nacionalnih ukrepih za nov način označevanja, s katerimi bi potrošnike opozarjali na razlike v sestavi živil;

10.  pozdravlja, da je Komisija za boljše varstvo potrošnikov v EU in za podporo podjetjem vzpostavila spletni program usposabljanja, s katerimi želi pomagati podjetjem, da bi bolje razumela in izvrševala pravice potrošnikov v EU;

Obvestilo Komisije o uporabi zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti izdelkov

11.  je seznanjen z obvestilom Komisije o uporabi zakonodaje EU na področju živil in varstva potrošnikov za neenotno kakovost proizvodov; opozarja, da je namen tega obvestila pomagati nacionalnim organom pri ugotavljanju, ali neko podjetje krši živilsko in potrošniško zakonodajo EU, če v različnih državah prodaja proizvode neenotne kakovosti, ter jim svetovati, kako naj medsebojno sodelujejo; je zaskrbljen, ker se postopni pristop iz obvestila, s katerim naj bi nacionalni organi ugotavljali, ali proizvajalci kršijo zakonodajo EU, trenutno v praksi ne izvaja, to pa bi lahko pomenilo kršitev potrošniških pravic;

12.  se strinja s Komisijo, da potrošniki na enotnem trgu, na katerem so na splošno seznanjeni z načeli prostega pretoka in enakega dostopa do blaga, samoumevno ne pričakujejo, da se bodo proizvodi blagovnih znamk, ki se prodajajo v različnih državah, med seboj razlikovali; želi spomniti na navedbe Komisije, da študije o zvestobi znamkam kažejo, da potrošniki blagovne znamke dojemajo kot potrdilo nadzorovane in stalne kakovosti; se tudi strinja s Komisijo, da potrošniki morda ravno zaradi tega pod isto blagovno znamko pričakujejo enakovredno kakovostne, četudi ne vedno in povsod povsem enake proizvode, in pričakujejo tudi, da jih bodo lastniki blagovnih znamk obvestili o načrtovani spremembi v sestavi svojih proizvodov;

13.  zato meni, da zagotovitev dodatnih informacij, tudi kadar so v osrednjem vidnem polju embalaže, ne zadostuje, če potrošnik ni jasno seznanjen, da se ta proizvod razlikuje od navidezno enakih proizvodov iste blagovne znamke, ki se prodajajo v drugih državah članicah;

14.  v zvezi s tem se tudi strinja s Komisijo, da proizvajalcem hrane in pijače ni treba nujno nuditi enakih proizvodov na različnih geografskih območjih in da prosti pretok blaga ne pomeni, da morajo biti prav vsi proizvodi povsod na enotnem trgu popolnoma enaki; poudarja, da smejo nosilci dejavnosti tržiti in prodajati blago različne sestave in značilnosti na podlagi legitimnih dejavnikov, če pri tem popolnoma spoštujejo zakonodajo EU; vendar poudarja, da ti proizvodi ne bi smeli biti različne kakovosti, ko se ponujajo potrošnikom na različnih trgih;

15.  meni, da je pri reševanju problematike neenotne kakovosti proizvodov osrednjega pomena, da se potrošnikom zagotovijo točne in razumljive informacije; je prepričan, da kadar namerava podjetje dati na trg v različnih državah članicah proizvod, ki se razlikuje v nekaterih značilnostih, ta proizvod ne more imeti že na pogled istih oznak in iste blagovne znamke;

16.  se zaveda, da obstajajo sprejemljive razlike v sestavi proizvodov iste blagovne znamke ter da se lahko proizvodi razlikujejo zaradi regionalnih preferenc potrošnikov, pridobivanja lokalnih sestavin, zahtev nacionalne zakonodaje ali ciljev glede spremembe sestave živil; poudarja, da namen ni določati ali harmonizirati zahtev glede kakovosti hrane ter da ni zaželeno, da bi proizvajalcem predpisali točno sestavo posameznih proizvodov; vendar meni, da okusa potrošnikov ne bi smeli uporabljati kot izgovor za nižanje kakovosti in/ali ponujanje različnih kakovostnih razredov na različnih trgih; poudarja, da morajo biti potrošniki na jasen način obveščeni ter poznati te prilagoditve poznati za vsak proizvod, ne pa biti le na splošno seznanjeni, da je to ustaljena praksa;

17.  meni, da se za obvestilo šteje, da se nanaša zlasti na živila; je prepričan, da bi se morale določbe o uporabi zakonodaje o varstvu potrošnikov uporabljati na splošno za vse živilske in neživilske proizvode na enotnem trgu in da mora biti označba na proizvodu čitljiva za potrošnike in vsebovati vse informacije o njem;

18.  želi opozoriti na smernice Komisije iz leta 2016 o uporabi direktive o nepoštenih poslovnih praksah, v katerih je navedeno, da se proizvodi iste blagovne znamke ter z enako ali podobno embalažo lahko razlikujejo glede sestave, odvisno od kraja proizvodnje in ciljnega trga, torej se lahko razlikujejo med državami članicami, in da poslovne prakse trženja proizvodov z različno sestavo v skladu z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah same po sebi niso nepoštene; poudarja pomen smernic Komisije za olajšanje pravilne in dosledne uporabe direktive o nepoštenih poslovnih praksah; zato poziva Komisijo, naj pojasni povezavo med obvestilom, smernicami in dokumentom, ki ga je pripravila podskupina foruma na visoki ravni o notranjem trgu za boljše delovanje verige preskrbe s hrano;

19.  ugotavlja, da morda obstajajo različne zahteve za kontrolne metode nacionalnih pristojnih organov; poudarja, da so bile že izvedene različne analize, ki bi jih lahko uporabili kot osnovo za oblikovanje in izvajanje skupne metodologije preskušanja, ne glede na to, da so se njihove metodologije razlikovale in da rezultati niso bili ocenjeni na enak način; meni, da bi moral biti cilj dela na področju razvoja metodologije, ki ga vodi Skupni raziskovalni center Komisije, jasno naveden, da bi zagotovili enotno razlago metodologije, ki iz tega izhaja, vključno z opredelitvijo „znatne razlike“, ter pristojnim organom omogočili njeno uporabo; poudarja, da bi določitev t.i. referenčnega izdelka lahko ogrozila skupno oceno, saj bi utegnili imeti težave pri določitvi, kateri izmed izdelkov je tisti, od katerega se vsi ostali razlikujejo;

20.  pozdravlja, da si Evropska komisija prizadeva pomagati nacionalnim izvrševalnim organom pri odkrivanju nepoštenih trgovinskih praks pri trženju proizvodov; poziva Komisijo, naj usklajuje delo pristojnih nacionalnih organov v zvezi s tem; poudarja, da je cilj takšne metodologije zagotoviti, da bodo države članice zbirale zanesljive in primerljive dokaze na skupni osnovi, ter pripevati k skupni oceni resnosti in obsega izdelkov neenotne kakovosti na enotnem trgu; želi spomniti, da se bo resnična narava nepoštenih praks verjetno še naprej presojala za vsak primer posebej, saj je obseg zavajanja potrošnikov vedno vprašanje subjektivne presoje pristojnega organa ali sodišča;

21.  pozdravlja odločitev Komisije, da bo pozvala pristojne organe, naj opravijo več tržnih preskusov v državah članicah, ki bodo vključevali primerjave proizvodov med različnimi regijami in državami; vendar pa poudarja, da je treba po mnenju Komisije takšne preskuse izvajati s skupnim pristopom, ki še ni bil dokončno oblikovan; poudarja, da je treba upoštevati časovni načrt, da bodo rezultati preskušanja, ki se izvaja v okviru skupnega pristopa k preskušanju, na voljo in objavljeni v vseh uradnih jezikih EU v javno dostopnih zbirkah podatkov, ter da bodo analizirani karseda hitro, najpozneje pa do konca leta 2018; poleg tega poudarja, da je treba te rezultate takoj razkriti za namene obveščanja potrošnikov in proizvajalcev, da bi povečali ozaveščenost in tako pripomogli k zmanjšanju zmanjšati število primerov izdelkov z neenotno kakovostjo;

Drugi vidiki neenotne kakovosti

22.  poudarja, da so zasebne znamke postale nepogrešljiv osnovni artikel v nakupovalnih košaricah potrošnikov in da se je njihov tržni delež v zadnjem desetletju povečal v vseh kategorijah proizvodov v večini držav članic; meni, da zasebne znamke ne bi smele dajati vtisa proizvoda blagovne znamke, da se prepreči zmeda med potrošniki; ponovno poudarja, da mora Komisija vprašanju zasebnih znamk nameniti posebno pozornost, da bi odpravila zmedo glede tega, kaj je zasebna znamka in kaj so proizvodi iste blagovne znamke; ugotavlja, da je enotni trg proizvajalcem dostopen, obenem pa je zelo konkurenčen, nekatere znamke pa so poznane ali dobro sprejete povsod v Uniji;

23.  opozarja, da je Parlament večkrat pozval Komisijo, naj ugotovi, ali neenotna kakovost negativno vpliva na lokalno in regionalno proizvodnjo, predvsem na mala in srednja podjetja; obžaluje, da Komisija doslej ni posredovala nobenih podatkov;

24.  poudarja, da ponarejanje izdelkov z določeno blagovno znamko potrošnike izpostavlja zdravstvenim in varnostnim tveganjem, spodkopava zaupanje potrošnikov v znamko in povzroča izgubo dohodkov za proizvajalce; ugotavlja, da je spekter ponarejenih izdelkov, odkritih v EU, še vedno širok in zajema skoraj vse vrste blaga;

25.  izraža zaskrbljenost zaradi omejitev za trgovce, kar zadeva nakup blaga, ki lahko negativno vplivajo na izbiro potrošnikov; poziva Komisijo, naj opredeli dejavnike, ki prispevajo k fragmentaciji enotnega trga blaga in potrošnikom nezakonito onemogočajo, da bi v celoti izkoristili enotni trg, zlasti pa naj se osredotoči na teritorialne omejitve dobave in njihove posledice; poziva Komisijo, naj za obravnavanje tovrstnih praks po potrebi uporabi konkurenčno pravo;

26.  poudarja, da lahko nacionalni pristojni organi izberejo vzorce in izvajajo preskuse le na ozemlju svoje države članice; poudarja potrebo po okrepljenem, učinkovitem, preglednem in hitrem čezmejnem sodelovanju in izmenjavi podatkov, vključno z izmenjavo potencialno neskladnih proizvodov in informacij o potencialno nepoštenih praksah med nacionalnimi organi za zaščito potrošnikov, organi za živila, organizacijami potrošnikov ter Komisijo, da bi obravnavali neenotno kakovost proizvodov ter izboljšali in približali izvrševanje zakonodaje; poziva Komisijo in države članice, naj se intenzivneje zavzamejo za takšno sodelovanje; pozdravlja sprejetje revidirane uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, s katero se krepijo preiskovalna in izvrševalna pooblastila, izboljša izmenjava informacij in podatkov ter omogoča dostop do relevantnih informacij, v njej pa so določena tudi harmonizirana pravila, ki opredeljujejo postopke za usklajevanje preiskovalnih in izvršilnih ukrepov;

27.  priznava uporabnost usklajenih preiskav, ki so pomembna oblika usklajevanja izvrševanja, ki se izvaja v okviru uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, ter poziva Komisijo in države članice, naj te preiskave še okrepijo in razširijo njihovo področje delovanja;

Priporočila in nadaljnji koraki

28.  poudarja pomen široke in pravočasne javne razprave, ki bo prispevala k večji ozaveščenosti potrošnikov o proizvodih in njihovih značilnostih; ugotavlja, da so nekateri proizvajalci in lastniki zasebnih znamk že napovedali spremembe receptur ali uporabo enotnega proizvodnega standarda na ravni EU; poudarja vlogo industrije pri izboljšanju preglednosti in jasnosti, kar zadeva sestavo in kakovost proizvodov ter njihove spremembe; pozdravlja pobudo Komisije za oblikovanje kodeksa ravnanja v zvezi s tem; poziva, naj se tako proizvajalcem kot trgovcem na drobno zavoljo njihovega lastnega interesa omogoči še večja udeležba, da bi lahko karseda hitro pomagali najti učinkovito rešitev za nastalo situacijo, ne da bi uporabili postopke izvršbe, ter da bi evropskim potrošnikom omogočili dostop do proizvodov enake kakovosti po celotnem enotnem trgu; poziva proizvajalce, naj razmislijo o logotipu na embalaži, ki bi vseboval navedbo, da sta vsebina in kakovost iste blagovne znamke enaki po vseh državah članicah;

29.  poziva potrošniške organizacije, organizacije civilne družbe in priglašene nacionalne organe, pristojne za izvrševanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah in druge zakonodaje, naj bolj dejavno sodelujejo v javni razpravi in pri obveščanju potrošnikov; je prepričan, da bi lahko potrošniške organizacije precej prispevale k reševanju problema neenotne kakovosti proizvodov; poziva Komisijo in države članice, naj prek finančnih in pravnih mehanizmov okrepijo podporo nacionalnim potrošniškim združenjem, da bi ta lahko okrepila zmogljivosti, razvila svoje dejavnosti preskušanja, izvajala primerjalne analize ter skupaj s pristojnimi organi prispevala k odkrivanju in razkrivanju primerov nepoštenega razlikovanja proizvodov; meni tudi, da bi bilo treba spodbujati intenzivnejšo čezmejno izmenjavo informacij med potrošniškimi združenji;

30.  meni, da je mogoče na podlagi dosedanjih izkušenj pristojnih organov ugotoviti, da sami ne morejo učinkovito obravnavati posameznih primerov neenotne kakovosti na nacionalni ravni ali izvrševati veljavne zakonodaje oziroma so to že poskušali, a jim je uspelo le v manjši meri, saj niso imeli izrecnih pravnih predpisov o tem na ravni EU; želi spomniti, da so države članice odgovorne za izvajanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah in da bi jo zato tudi morale izvajati, da bi prepreči zavajanje potrošnikov z nepoštenimi trženjskimi praksami; poudarja, da bi morale države članice zagotoviti, da bodo imeli pristojni nacionalni organi ustrezne tehnične in finančne zmogljivosti ter človeške vire, da bodo lahko učinkovito izvrševali zakonodajo; poziva države članice, naj potrošnikom zagotovijo možnost za vložitev pritožb in njihovo nadaljnjo preiskavo, potrošnike pa v čim večji meri seznanijo s pravicami in možnostmi pri izvrševanju obstoječe zakonodaje in z obveznostmi prodajalcev glede informacij o sestavi in poreklu izdelkov, kadar je ustrezno;

31.  opozarja, da je vprašanje neenotne kakovosti neposredno povezano z bistvom delovanja enotnega trga in z zaupanjem potrošnikov, ki sta oba ogrožena, zato zahteva rešitev na ravni Unije prek neposredno izvršljivih ukrepov; je prepričan, da bi se glede na možnost ukrepanja na nacionalni ravni z ukrepanjem na ravni Unije zaščitila celovitost enotnega trga; poziva Komisijo, naj pripravi seznam obstoječih nacionalnih standardov za živilske in neživilske proizvode ter oceni njihovo pomembnost za neenotno kakovosti na enotnem trgu;

32.  poziva k nujnemu razvoju zmogljivosti in mehanizmov na ravni EU v specializirani enoti za spremljanje in nadzor v obstoječem organu EU (Skupno raziskovalno središče, Evropska agencija za varnost hrane ali drugi), ki bi omejila birokratske postopke, spremljala doslednost v sestavi in sorazmerno uporabo sestavin v identično označenih in pakiranih živilskih proizvodih ter ocenjevala primerjalne laboratorijske analize in prepoznavala nepoštene komercialne prakse pri trženju živilskih proizvodov;

33.  pozdravlja predlog Komisije o novem dogovoru za potrošnike, s katerim želi obravnavati neenotno kakovost proizvodov tako, da bi dopolnili člen 6 direktive o nepoštenih poslovnih praksah z zavajajočo komercialno prakso, ko se trži proizvod, ki naj bi bil enak istovrstnemu proizvodu, ki se trži v več drugih državah članicah, a ima drugačno sestavo ali značilnosti; vendar ugotavlja, da predlog vsebuje tudi nekatere nejasne določbe, ki jih je treba pojasniti, da se zagotovi ustrezna razlaga in uporaba;

34.  poudarja, da bi morala iz zakonodajnega procesa iziti nedvoumna opredelitev, kaj šteje za neenotno kakovost ter kako naj pristojni organi te primere ocenijo in kako naj jih obravnavajo; v zvezi s tem poudarja, da bi lahko neizčrpen seznam tako imenovanih upravičenih dejavnikov ogrozil zmožnost pristojnih organov za izvajanje ocen in uporabo prava; je zaskrbljen, da bi utegnila uporaba pojma „opredeljene preference potrošnikov“ pri presoji, ali so razlike v sestavi proizvodov upravičene ali ne, privesti do nasprotujočih si razlag med pristojnimi organi;

35.  poziva Komisijo, naj podaljša mandat skupnega raziskovalnega središča, da bo uskladil vseevropsko metodologijo za primerjavo značilnosti neživilskih proizvodov, da bo v enem letu pripravil smernice za večjo preglednost ter da bo objavil rezultate preskušanj; opozarja, da bi si moralo skupno raziskovalno središče za namene izmenjave zgledov najboljših praks na tem področju prav tako prizadevati za sodelovanje z organi držav članic, ki so opravili lastno preskušanje izdelkov, vendar rezultatov še niso posredovali nacionalnim organom drugih držav članic;

36.  poudarja, da so glavne prednostne naloge varnost in kakovost hrane ter varstvo potrošnikov pred zavajanjem; opozarja Komisijo na njeno zavezo o boljšem spremljanju in spodbujanju ustrezne uporabe zakonodaje EU; meni, da bi morali pristojni nacionalni organi učinkovito spremljati upoštevanje veljavne zakonodaje na teh področjih;

37.  spodbuja Komisijo, naj vzpostavi specializiran direktorat pod okriljem obstoječe pristojne agencije EU s strokovnjaki na terenu, ki bi izvajali preglede tovarn proizvajalcev in presoje poteka proizvodnje, da bi preverili, ali sestava proizvoda ustreza navedbam proizvajalca v primerih, ko obstaja sum neenotne kakovosti;

38.  pozdravlja predlog Komisije, naj se v odziv na zaskrbljenost javnosti izboljša preglednost znanstvenih študij na področju varnosti hrane, da bi se izboljšal dostop do informacij, potrebnih za odločanje o nakupu na podlagi zanesljive, znanstveno utemeljene ocene tveganja;

39.  poziva nacionalne organe za živila, naj za vsak primer posebej ugotovijo, ali so domnevno diskriminatorne prakse dejansko nezakonite, in sicer na podlagi določb direktive o nepoštenih poslovnih praksah in njihovega vzajemnega delovanja z zahtevami po poštenih informacijah iz Uredbe (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom;

40.  ugotavlja, da prakse neenotne kakovosti zadevajo vse državljane EU, tudi ko potujejo med državami članicami;

41.  poudarja pa, da se znatne razlike v proizvodih za dojenčke, kot so hrana za dojenčke in majhne otroke, ne morejo upravičiti samo s preferencami regionalnega okusa;

42.  odločno zavrača trditev nekaterih proizvajalcev, da do razlik v sestavi in/ali kakovosti prihaja zato, da so cene v skladu s pričakovanji potrošnikov; poudarja, da je več študij pokazalo, da so proizvodi nižje kakovosti pogosto dražji od ustreznikov višje kakovosti drugje po EU;

43.  odločno spodbuja, naj se pri embalaži proizvodov uporablja načelo krožnega gospodarstva, in poudarja, da bi si moral proizvajalec, če embalaža nekega proizvoda v eni državi članici upošteva to načelo, usklajeno prizadevati, da bi bilo tako pri vseh njegovih proizvodih, ki se tržijo pod isto blagovno znamko in v isti vrsti embalaže po vsej EU in zunaj nje;

44.  poudarja, da je v nekaterih primerih neenotna kakovost proizvodov posledica neizvrševanja zakonodaje EU; poziva organe držav članic, naj nujno izvršujejo obstoječe predpise EU o označevanju živil, med drugim na primer v zvezi z mehansko izkoščenim mesom;

º

º  º

45.  naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

Obrazložitev

Čeprav so ime blagovne znamke, oblika embalaže in trženje na prvi pogled enaki, je bilo z več raziskavami, izvedenimi v različnih državah članicah, ugotovljeno, da na enotnem trgu EU obstajajo proizvodi, ki imajo bistveno različno sestavo z vidika recepture, osnovne uporabljene sestavine ali njenega deleža v proizvodu, odvisno od države nakupa. Poleg tega ni mogoče izključiti, da te ugotovitve o neenotni kakovosti proizvodov niso povezane le s hrano in pijačo, ampak se lahko nanašajo tudi na blago za široko porabo, kot so detergenti ali higienski proizvodi.

Vprašanje neenotne kakovosti v različnih državah članicah ali na različnih regionalnih in lokalnih trgih se glede na pravno študijo, ki so jo izvedli strokovnjaki Pravne fakultete Univerze Palackéh v Olomoucu, poraja pri naslednjih dejavnostih:

•  proizvajalec daje na trg proizvode z različnimi okusi in sestavami (tj. različno glavno sestavino), vendar z enakim ali podobnim videzom embalaže (pri kateri potrošniki ne opazijo razlik);

•  proizvajalec daje na trg proizvode različne kakovosti, vendar z enakim ali podobnim videzom embalaže (pri kateri potrošniki ne opazijo razlik);

•  proizvajalec daje na trg proizvode različne teže, vendar z enakim ali podobnim videzom embalaže (pri kateri potrošniki ne opazijo razlik);

•  pri dajanju novega proizvoda na določen trg proizvajalec uporablja proizvod s sestavo višje kakovosti (npr. večje količine mesa ali boljša kakovost sestavin v proizvodu), da pritegne pozornost potrošnikov in jih „uči“, naj kupujejo/sprejmejo proizvod; vendar se po določenem obdobju receptura spremeni brez kakršne koli očitne spremembe embalaže proizvoda (razen, kar zadeva sestavo v drobnem tisku na zadnji strani nalepke).

Proizvajalec izvaja vse te dejavnosti, ne da bi potrošnika jasno, izrecno in pregledno ter brez zavajanja opozoril na dejstvo, da gre za drug proizvod z drugačno sestavo, težo, kakovostjo ali drugimi povezanimi značilnostmi.

Rezultat tega je, da potrošnik iz ene države, ki začasno prebiva na ozemlju druge države, ne more biti prepričan, da je proizvod z določenimi značilnostmi, ki ga pozna iz svoje matične države, enak proizvodu, ki ga kupuje v državi, v kateri trenutno prebiva.

Stališče poročevalke

Poročevalka je začela podrobneje spremljati vprašanje neenotne kakovosti leta 2011, ko je študija, ki jo je izvedlo slovaško združenje potrošnikov, pokazala, da se sestava šestih živil z blagovno znamko in njihove cene znatno razlikujejo med sedmimi državami EU. Kot odziv na to študijo je poročevalka prvič na Komisijo naslovila vprašanje, ali je po njenem mnenju ta neenotna kakovost težava, ki je povezana z delovanjem enotnega trga in varstvom potrošnikov.

Leta 2015 je poročevalka soorganizirala raziskavo, ki jo je izvedla Univerza za kemijo in tehnologijo v Pragi in v kateri so se primerjale kvalitativne značilnosti 24 proizvodov iz češkega in nemškega maloprodajnega trga, da bi se ocenila njihova skladnosti oziroma neskladnost. Pri tretjini vzorcev so bile ugotovljene znatne razlike (na primer ena glavna sestavina proizvoda je bila mehansko izkoščičeno perutninsko meso, ki se je prodajalo na Češkem, medtem ko je proizvod na nemškem trgu vseboval svinjsko meso). V študiji so bili izraženi pomisleki glede tehtnosti pogosto uporabljenih argumentov o različnih preferencah glede okusa in cen v različnih državah, saj se cene zadevnih proizvodov skoraj niso razlikovale in po mnenju certificiranega panela senzoričnih preskuševalcev preference glede okusa niso ustrezale trgu, kateremu bi morali biti proizvodi prilagojeni.

Namen poročevalke nikakor ni poenotiti proizvode na enotnem trgu ali predpisati proizvajalcem, naj spremenijo sestavo svojih proizvodov ali določijo natančno sestavo posameznih proizvodov. Poleg tega se poročevalka zaveda, da lahko obstajajo objektivni dejavniki, ki vplivajo na sestavo proizvodov.

Vendar je prepričana, da bi moralo biti načelo nediskriminatornega enakega dostopa do visokokakovostnega blaga na enotnem trgu dejanska pravica vseh evropskih državljanov. V nasprotnem primeru bi lahko bila bistvo delovanja enotnega trga in zaupanje potrošnikov v enotni trg resno omajana.

Poročevalka pozdravlja nedavne pobude, ki jih je napovedala Komisija za obravnavanje tega vprašanja, zlasti njeno zavezanost zagotovitvi skupne metodologije preskušanja na evropski ravni. Glede na to, da je neenotna kakovost povezana z delovanjem enotnega trga, je jasno, da so potrebni evropski podatki in skupen pristop. Zato je poročevalka že leta 2013 predlagala, naj Evropski parlament z resolucijo o novi agendi za evropsko potrošniško politiko pozove Komisijo, naj smiselno razišče vprašanje neenotne kakovosti in tako omogoči oceno, ali je treba prilagoditi obstoječo zakonodajo Unije.

Poročevalka poudarja, da bi morali biti potrošniki natančno in pregledno obveščeni, da je proizvod, ki so ga kupili v drugi državi članici ali ga poznajo iz druge države članice, drugačen, da se preprečita zavajanje potrošnikov in zavajanje glede splošnega vtisa o kupljenem proizvodu. Pomembno je tudi povečati ozaveščenost potrošnikov o proizvodih, njihovih značilnostih in sestavi.

Po mnenju poročevalke je prodaja proizvodov, ki jih potrošnik zlahka zazna kot enake, z namenoma različno sestavo potrošnikom v različnih delih EU nepoštena praksa, zato ne bi smela biti sprejemljiva. Zato poročevalka meni, da je vključitev še ene vrste zavajajoče poslovne prakse v Prilogo I k direktivi o nepoštenih poslovnih praksah najučinkovitejši način za obravnavanje morebitnih očitnih posameznih primerov neenotne kakovosti po celotni Evropski uniji.

MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (22.6.2018)

za Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov

o neenotni kakovosti proizvodov na enotnem trgu
(2018/2008(INI))

Pripravljavka mnenja: Biljana Borzan

(*)  Pridruženi odbor – člen 54 Poslovnik

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane[1],

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom[2],

–  ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu[3],

–  ob upoštevanju člena 17(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah o varstvu intelektualne lastnine,

–  ob upoštevanju obvestila Komisije z dne 26. septembra 2017 o uporabi živilske zakonodaje EU in zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti proizvodov – posebni primer živil (C(2017)06532),

–  ob upoštevanju skupnega pisma Republike Hrvaške, Češke republike, Madžarske, Litve, Republike Poljske in Slovaške republike Komisiji z dne 23. marca 2018 o vprašanju neenotne kakovosti proizvodov v okviru novega dogovora za potrošnike,

–  ob upoštevanju nagovora predsednika Komisije Jeana-Clauda Junckerja o stanju v Uniji z dne 13. septembra 2017, v katerem je poudaril, da ni sprejemljivo, da se v nekaterih delih EU prodajajo živila nižje kakovosti kot v drugih državah, čeprav imajo enako embalažo in blagovno znamko,

–  ob upoštevanju sklepov seje Sveta za kmetijstvo in ribištvo z dne 6. marca 2017,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. aprila 2018 z naslovom Nov dogovor za potrošnike (COM(2018)0183),

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta za boljše izvrševanje in posodobitev pravil EU o varstvu potrošnikov (COM(2018)0185),

–  ob upoštevanju rezultatov primerjalnih študij, ki so jih opravili organi in organizacije za varstvo potrošnikov v več državah članicah EU,

–  ob upoštevanju predloga Komisije za posodobitev Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, da bi bilo v njej izrecno navedeno, da lahko nacionalni organi ocenjujejo in obravnavajo zavajajoče poslovne prakse, pri katerih se proizvodi tržijo kot enaki v več državah EU, če se njihova sestava ali lastnosti znatno razlikujejo,

–  ob upoštevanju večje interpelacije z dne 15. marca 2017 o razlikah v deklaracijah, sestavi in okusu izdelkov na trgu srednjega, vzhodnega in zahodnega dela EU (O-000019/2017),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. junija 2013 o novi agendi za evropsko potrošniško politiko[4],

A.  ker rezultati analiz, opravljenih v več državah članicah, kažejo, da obstajajo znatne razlike v sestavi in kakovosti nekaterih proizvodov, ki se tržijo pod isto blagovno znamko in z enako embalažo ter se po vsej EU oglašujejo enako; ker je pogost vzrok za te razlike uporaba cenejših in manj kakovostnih sestavin, ki imajo pogosto nižjo hranilno vrednost;

B.  ker so te analize pokazale tudi, da nekateri proizvodi vsebujejo manjšo količino glavne sestavine ali vsebujejo sestavine, ki naj bi bile manj zdrave ali so slabše kakovosti, oziroma sestavine, ki imajo drugačen okus, konsistenco in druge senzorične lastnosti;

C.  ker je na omenjeni seji Sveta za kmetijstvo in ribištvo več držav članic predstavilo rezultate študij, ki kažejo, da se v EU prodajajo proizvodi z istim imenom in enako embalažo, a različnimi ravnmi kakovosti, okusom in/ali sestavinami, ter poudarilo, da je ta praksa lahko za potrošnike zavajajoča in povzroča nepošteno konkurenco;

D.  ker imajo lahko proizvodi iste blagovne znamke različne lastnosti zaradi legitimnih dejavnikov, kot so preference potrošnikov v namembnih regijah, geografska lokacija kraja proizvodnje, posebne lokalne zahteve ter razlike pri pridobivanju surovin zaradi geografske ali sezonske razpoložljivosti;

E.  ker so varnost in kakovost živil ter varstvo potrošnikov pred zavajanjem glavne prednostne naloge;

F.  ker bi lahko dokazane razlike v sestavinah v primerljivih proizvodih dolgoročno pomenile tveganje za zdravje potrošnikov, zlasti v primeru ranljivih potrošnikov, kot so otroci in ljudje s prehranskimi in/ali zdravstvenimi težavami, kar bi prispevalo k poslabšanju dobrega počutja državljanov; ker do tega lahko pride, kadar je vsebnost maščob in/ali sladkorja višja od pričakovane, kadar so maščobe živalskega izvora nadomeščene z maščobami rastlinskega izvora ali obratno, kadar je sladkor nadomeščen z umetnimi sladili ali kadar je vsebnost soli povišana; ker je označevanje, ki ne odraža dejansko uporabljenih aditivov ali števila nadomestkov za osnovne sestavine, zavajajoče za potrošnike in lahko pomeni tveganje za njihovo zdravje;

G.  ker ni zakonodajnih predpisov o neenotni kakovosti na ravni EU ni mogoče primerjati ali prepoznati primerov neenotne kakovosti in ni instrumentov, ki bi se lahko uporabili za izboljšanje stanja; ker službe Komisije za presoje in analize na področju zdravja in hrane redno poročajo o pomanjkljivostih pri izvajanju in izvrševanju zahtev iz veljavne živilske zakonodaje EU, na primer pri označevanju mehansko izkoščenega mesa[5] in pri uporabi aditivov za živila[6]; ker lahko proizvajalci živil in drugega potrošniškega blaga na splošno izkoriščajo različne razlage zakonodaje EU in/ali njeno neustrezno izvajanje in izvrševanje s strani pristojnih nacionalnih organov ter svoje proizvode prilagodijo v škodo potrošnikov; ker se z različno vsebino proizvodov, ki se tržijo pod isto blagovno znamko in z enako embalažo, zmanjšuje zaupanje potrošnikov ter ogroža ugled regulativnega okvira EU;

H.  ker prisotnost proizvodov na enotnem trgu EU, ki se tržijo kot enaki v več državah članicah, vendar imajo bistveno drugačno sestavo ali značilnosti, v celoti ogroža osnovna načela, na katerih temelji enotni trg; ker bi morala za potrošnike na notranjem trgu v vseh državah članicah veljati enaka raven varstva;

I.  ker je razlike v sestavi, ki bi lahko vplivale na zdravje potrošnikov, mogoče najti ne le pri živilih, temveč tudi pri kozmetiki, higienskih proizvodih in čistilih;

J.  ker mnoge države srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope zaostajajo pri izvajanju ukrepov za spremembo sestave živil, s katerimi bi se zmanjšala vsebnost maščobe, sladkorja in soli v živilih;

K.  ker imajo blagovne znamke znaten vpliv na to, kako potrošniki dojemajo proizvod, njegovo vrednost in kakovost; ker za potrošnike ni samoumevno, da bi lahko imeli proizvodi določene blagovne znamke, ki se prodajajo v različnih državah enotnega trga, različne lastnosti;

L.  ker potrošniki v različnih državah članicah in/ali tisti, ki potujejo med državami članicami, sami ne morejo oceniti morebitnih razlik v okusu in sestavi nekaterih proizvodov, kadar te razlike niso navedene na etiketi proizvoda, in zato zaradi pomanjkanja ustreznih informacij ne morejo sprejeti informirane odločitve o nakupu, kar lahko izkrivi njihovo ekonomsko obnašanje;

M.  ker je več raziskav javnega mnenja pokazalo, da potrošnike take razlike v kakovosti vznemirjajo in da se zaradi njih počutijo kot drugorazredni državljani EU;

1.  pozdravlja, da sta bila 2 milijona EUR dodeljena za razvoj skupne metodologije preskušanja in da je bil v proračun EU za leto 2018 vključen pilotni projekt, katerega cilj je oceniti različne vidike neenotne kakovosti za več kategorij proizvodov; poziva države članice in nacionalne organe, naj aktivno sodelujejo v potekajočih pobudah, da bi olajšali postopek, ter to metodologijo vključijo v svojo delovno prakso; poudarja, da je pomembno poglobljeno in pravočasno analizirati živilske in tudi neživilske proizvode ter poziva Komisijo, naj dodeli finančna sredstva za izvajanje primerjalnega preskušanja v obdobju nadzora trga, ki naj traja vsaj dve leti, da bi proizvajalce, ki uporabljajo to zavajajočo prakso, odvrnila od nje;

2.  spodbuja Komisijo, naj vzpostavi specializiran direktorat pod okriljem obstoječe pristojne agencije EU s strokovnjaki na terenu, ki bi izvajali preglede tovarn proizvajalcev in presoje poteka proizvodnje, da bi preverili, ali sestava proizvoda ustreza navedbam proizvajalca v primerih, ko obstaja sum neenotne kakovosti; poziva ta novi direktorat, naj vzpostavi spletno platformo v obliki evropskega javnega registra, ki bo razdeljen na del z informacijami o vseh proizvodih, za katere so pristojni organi ugotovili, da so neenotne kakovosti, in na del z informacijami, ki jih proizvajalci prostovoljno zagotovijo o proizvodih, ki se tržijo v EU; poudarja, da morajo biti informacije lahko dostopne, za lažjo primerjavo, da se potrošnikom omogoči sprejemanje informirano odločanje pred nakupom;

3.  je seznanjen, da je Komisija objavila usklajeno metodologijo EU za izbiranje, vzorčenje in testiranje živil, da bi ocenila njihove značilnosti, povezane s kakovostjo; poudarja zavezo, da naj bi bili rezultati preskušanja na ravni EU na voljo do konca tega leta; poziva, naj se poslanci Evropskega parlamenta bolj vključijo v ta proces; poudarja, da je poleg enotne metodologije za preskušanje neenotne kakovosti živilskih proizvodov in pijač treba razviti enotno metodologijo za ocenjevanje rezultatov preskusov in razlaganje ugotovitev;

4.  pozdravlja razpravo o neenotni kakovosti v forumu na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano; poudarja, da je treba vanj vključiti čim več deležnikov;

5.  pozdravlja predlog Komisije, naj se v odziv na zaskrbljenost javnosti izboljša preglednost znanstvenih študij na področju varnosti hrane, da bi se izboljšal dostop do informacij, potrebnih za odločanje o nakupu na podlagi zanesljive, znanstveno utemeljene ocene tveganja;

6.  obžaluje, da obvestilo Komisije o uporabi živilske zakonodaje EU in zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti proizvodov ni dovolj ambiciozno, saj bi se morala zakonodaja o varstvu potrošnikov uporabljati za vse proizvode na splošno, ter da predlaga nezadostne ukrepe za rešitev problematike neenotne kakovosti proizvodov na enotnem trgu; poudarja, da je pomembno pripraviti jasne in učinkovite smernice ter ponuditi podporo za potrošniške organe ter da so nujno potrebni korektivni ukrepi za boj proti diskriminatornim praksam v škodo potrošnikom; svari, da se potrošnikov ne sme zavajati, nacionalne organe za živila pa poziva, naj za vsak primer posebej ugotovijo, ali so te prakse nezakonite, in sicer na podlagi določb direktive o nepoštenih poslovnih praksah in njihovega vzajemnega delovanja z zahtevami po poštenih informacijah iz Uredbe (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom;

7.  je zaskrbljen zaradi ozemeljskih omejitev, s katerimi se srečujejo trgovci pri kupovanju blaga; poziva Komisijo, naj nemudoma preišče slabe trgovinske prakse med podjetji (B2B), kot je ta, da dobavitelji silijo supermarkete, da pridobivajo proizvode iz določene tovarne, zaradi česar morda potrošniki ne morejo kupiti proizvodov potencialno višje kakovosti iz druge države in tako izkrivljajo enotni trg;

8.  ugotavlja, da imajo lokalni proizvajalci težave pri dostopu do skupnega trga; poziva Komisijo, naj ugotovi, ali neenotna kakovost negativno vpliva na lokalno in regionalno proizvodnjo;

9.  poudarja pomen ozaveščanja potrošnikov in lažjega dostopa do informacij; meni, da bi moralo biti zagotavljanje teh informacij obvezno in ne zgolj prostovoljno; poziva Komisijo in pristojne nacionalne organe, naj pripravijo komunikacijske kampanje, namenjene potrošnikom po vsej EU, ki bi se osredotočale zlasti na zahodne države članice, kjer je ozaveščenost morda manjša; ugotavlja, da prakse neenotne kakovosti zadevajo vse državljane EU, tudi ko potujejo med državami članicami; pozdravlja izjave nekaterih proizvajalcev, da bodo spremenili svoje recepte; poziva, naj se zagotovi, da nobena sprememba ne bo privedla do znižanja kakovosti proizvodov v državi članici; poudarja vlogo industrije pri zagotavljanju jasnih in točnih informacij za potrošnike na embalaži, pri končanju diskriminatornih praks ter ponovni vzpostavitvi zaupanja potrošnikov; pozdravlja pobudo Komisije za olajšanje razvoja kodeksa ravnanja proizvajalcev in združenj blagovnih znamk;

10.  poudarja, da je standardizacija okusa hrane po vsej EU in receptov, ki se uporabljajo za pripravo, neustrezna, saj recepti za živila prav tako odražajo raznovrstnost regionalnih okusov v EU; poudarja pa, da se znatne razlike v proizvodih za dojenčke, kot so hrana za dojenčke in majhne otroke, ne morejo upravičiti samo s preferencami regionalnega okusa; se strinja s trditvijo, da bi se lahko v nekaterih primerih zaradi utemeljenih razlogov drugi proizvodi razlikovali; vendar poudarja, da bi bilo treba potrošnike jasno in nemudoma obvestiti o kakršnih koli razlikah; meni, da se lahko živila iste blagovne znamke včasih razlikujejo po okusu in receptih zaradi določenih pogojev na lokalnih trgih v EU ter da se zaradi uporabe lokalnih surovin in potrebe po upoštevanju nacionalne zakonodaje ali ciljev glede spremembe sestave živil lahko pojavijo razlike;

11.  poudarja pomen civilne družbe pri analiziranju, kritični obravnavi in ozaveščanju o neenotnih kakovostnih praksah; poziva k večji podpori za nacionalna potrošniška združenja, zlasti v državah, kjer so še vedno razmeroma šibka, da bi lahko okrepila zmogljivosti, razvila svoje dejavnosti preskušanja ter skupaj s pristojnimi organi prispevala k spremljanju in odkrivanju primerov nepoštenega razlikovanja proizvodov; pozivi k boljši zaščiti institucionalnih in posameznih žvižgačev na področju varnosti hrane in pravic potrošnikov;

12.  poudarja, da argumenti, ki navajajo preference potrošnikov in spremembe sestave živil, kadar niso opremljeni z zadostnimi in primernimi informacijami, na primer v zvezi z izpolnjevanjem ustreznih nacionalnih pravil, nikakor ne morejo upravičiti dajanja proizvodov neenotne kakovosti na trg, saj ti proizvodi ne odražajo splošnega interesa potrošnikov in da preference potrošnikov niso pregledno določene;

13.  odločno zavrača trditev nekaterih proizvajalcev, da do razlik v sestavi in/ali kakovosti prihaja zato, da so cene v skladu s pričakovanji potrošnikov; poudarja, da je več študij pokazalo, da so proizvodi nižje kakovosti pogosto dražji od ustreznikov višje kakovosti drugje po EU;

14.  meni, da na enotnem trgu načeloma ne bi smelo biti razlik v kakovosti ali hranilni vrednosti med proizvodi, ki se tržijo v specifični in enaki vrsti embalaže; ugotavlja, da imajo lahko proizvodi iste blagovne znamke različne značilnosti, ki izhajajo iz zakonitih dejavnikov, kot so zemljepisna lokacija proizvodnje, posebne lokalne zahteve ali razlike v pridobivanju surovin zaradi njihove zemljepisne ali sezonske razpoložljivosti, vendar bi morali biti potrošniki na embalaži proizvoda ustrezno in jasno obveščeni o vseh spremembah sestave in značilnosti v primerjavi z izvirnim receptom; poziva Komisijo, naj v ta namen predlaga spremembo zakonodaje o označevanju proizvodov;

15.  odločno spodbuja, naj se pri embalaži proizvodov uporablja načelo krožnega gospodarstva, in poudarja, da bi si moral proizvajalec, če embalaža nekega proizvoda v eni državi članici upošteva to načelo, usklajeno prizadevati, da bi bilo tako pri vseh njegovih proizvodih, ki se tržijo pod isto blagovno znamko in v isti vrsti embalaže po vsej EU in zunaj nje;

16.  vztraja, da je pojem „referenčnega proizvoda”, ki bi bil merilo za ocenjevanje pričakovanj potrošnikov, zelo pomemben; poudarja, da morajo biti potrošniki ustrezno obveščeni o sestavi proizvodov, ki jih kupujejo, tako da ne kupijo proizvoda, katerega sestava se razlikuje od tiste, ki jo imajo v mislih;

17.  poudarja, da je v nekaterih primerih neenotna kakovost proizvodov posledica neizvrševanja zakonodaje EU; poziva organe držav članic, naj nujno izvršujejo obstoječa pravila EU o označevanju živil, med drugim na primer v zvezi z mehansko izkoščenim mesom;

18.  pozdravlja nedavne pobude Komisije za obravnavanje vprašanja neenotne kakovosti, zlasti posodobitev direktive o nepoštenih poslovnih praksah v okviru predloga o varstvu potrošnikov, znanem tudi kot nov dogovor za potrošnike; vendar obžaluje, da predlagana sprememba člena 6 direktive o nepoštenih poslovnih praksah morda ne bo povečala pravne varnosti; meni, da je najučinkovitejši način za obravnavanje neenotne kakovosti proizvodov na trgu sprememba Priloge I k direktivi o nepoštenih poslovnih praksah, s katero bi se na „črni seznam“ dodala neenotna kakovost proizvodov; poziva Komisijo, naj določi pravni okvir, na podlagi katerega bodo proizvajalci v primeru kršenja pravic potrošnikov morali slednjim zagotoviti nadomestilo za škodo;

19.  ugotavlja, da neenotna kakovost proizvodov ne zadeva samo živilskih proizvodov, temveč tudi proizvode iz številnih drugih sektorjev, kot je kozmetika; poziva k nadaljnjim prizadevanjem za vzpostavitev nediskriminatornih praks med državami članicami in pravil za vse proizvode na notranjem trgu;

20.  poudarja, da je treba imeti učinkovito in celovito zakonodajo z jasnimi navodili za obravnavanje vprašanja neenotne kakovosti.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

20.6.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

51

9

3

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Marco Affronte, Margrete Auken, Pilar Ayuso, Zoltán Balczó, Simona Bonafè, Biljana Borzan, Paul Brannen, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Birgit Collin-Langen, Miriam Dalli, Mark Demesmaeker, Stefan Eck, Bas Eickhout, José Inácio Faria, Francesc Gambús, Elisabetta Gardini, Gerben-Jan Gerbrandy, Arne Gericke, Jens Gieseke, Julie Girling, Sylvie Goddyn, Françoise Grossetête, Andrzej Grzyb, Jytte Guteland, György Hölvényi, Anneli Jäätteenmäki, Jean-François Jalkh, Benedek Jávor, Karin Kadenbach, Kateřina Konečná, Urszula Krupa, Giovanni La Via, Jo Leinen, Peter Liese, Lukas Mandl, Valentinas Mazuronis, Joëlle Mélin, Susanne Melior, Miroslav Mikolášik, Massimo Paolucci, Bolesław G. Piecha, Pavel Poc, John Procter, Frédérique Ries, Annie Schreijer-Pierik, Renate Sommer, Claudiu Ciprian Tănăsescu, Ivica Tolić, Estefanía Torres Martínez, Adina-Ioana Vălean, Jadwiga Wiśniewska, Damiano Zoffoli

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Herbert Dorfmann, Eleonora Evi, Eleonora Forenza, Peter Jahr, Norbert Lins, Christel Schaldemose, Bart Staes, Dubravka Šuica

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Clare Moody, Thomas Waitz

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

51

+

ALDE:

Gerben-Jan Gerbrandy, Anneli Jäätteenmäki, Valentinas Mazuronis, Frédérique Ries

ECR:

Mark Demesmaeker, Arne Gericke, Urszula Krupa, Bolesław G. Piecha, John Procter, Jadwiga Wiśniewska

EFDD:

Eleonora Evi

GUE/NGL:

Stefan Eck, Eleonora Forenza, Kateřina Konečná, Estefanía Torres Martínez

NI :

Zoltán Balczó

PPE:

Pilar Ayuso, Birgit Collin-Langen, José Inácio Faria, Françoise Grossetête, Andrzej Grzyb, György Hölvényi, Peter Jahr, Giovanni La Via, Peter Liese, Norbert Lins, Miroslav Mikolášik, Annie Schreijer-Pierik, Dubravka Šuica, Ivica Tolić, Adina-Ioana Vălean

S&D:

Biljana Borzan, Paul Brannen, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Miriam Dalli, Jytte Guteland, Karin Kadenbach, Jo Leinen, Susanne Melior, Clare Moody, Massimo Paolucci, Pavel Poc, Christel Schaldemose, Claudiu Ciprian Tănăsescu

VERTS/ALE:

Marco Affronte, Margrete Auken, Bas Eickhout, Benedek Jávor, Bart Staes, Thomas Waitz

9

-

ENF

Sylvie Goddyn, Jean-François Jalkh, Joëlle Mélin

EPP

Herbert Dorfmann, Elisabetta Gardini, Jens Gieseke, Julie Girling, Lukas Mandl, Renate Sommer

3

0

EPP

Francesc Gambús

S&D:

Simona Bonafè, Damiano Zoffoli

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

  • [1]  UL L 31, 1.2.2002, str. 1.
  • [2]  UL L 304, 20.11.2011, str. 18.
  • [3]  UL L 149, 11.6.2005, str. 22.
  • [4]  UL C 65, 19.2.2016, str. 2.
  • [5]  http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/overview_reports/details.cfm?rep_id=76
  • [6]  http://ec.europa.eu/food/audits-analysis/overview_reports/details.cfm?rep_id=115

MNENJE Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (17.5.2018)

za Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov

o neenotni kakovosti proizvodov na enotnem trgu
(2018/2008(INI))

Pripravljavec mnenja: Momčil Nekov (Momchil Nekov)

POBUDE

Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja poziva Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.  ker potrošniki asociativno povezujejo znamko in oznako ali embalažo kmetijskega ali živilskega proizvoda ter kakovost in pričakujejo, da bodo proizvodi iste znamke, ki se tržijo pod isto oznako ali so enakega videza, enake kakovosti in imeli enako sestavo ne glede na to, ali so v prodaji v matični državi ali kateri drugi državi članici; ker vsi kmetje v Evropski uniji proizvajajo proizvode pri enako visokih standardih in stranke pričakujejo to enotno kakovost tudi pri drugih proizvodih v prehranski verigi, ne glede na jurisdikcijo, v kateri prebivajo;

B.  ker je treba nepoštene prakse na tem področju prekiniti, da se prepreči zavajanje potrošnikov, in ker lahko to čezmejno težavo odpravi le močna sinergija na ravni EU;

C.  ker so bili v odobrenih laboratorijih v več državah EU, tudi v Bolgariji, na Češkem, Hrvaškem, Madžarskem, v Sloveniji in na Slovaškem, nedavno izvedeni primerjalni organoleptični preskusi ter analize vsebine in označevanja nekaterih proizvodov, ki se v teh državah tržijo, v katerih so te proizvode primerjali s proizvodi iz drugih držav; ker noben evropski državljan na enotnem trgu ne bi smel biti obravnavan kot drugorazreden s tem, da se mu ponujajo proizvodi pod isto blagovno znamko a nižje kakovosti kot v drugih državah članicah;

D.  ker države članice ne morejo same primerjati vseh živilskih proizvodov s tistimi, ki so na voljo v drugih državah članicah; ker sta potrebna zanesljiva evropska metodologija, ki jo sprejemajo vsi akterji v verigi preskrbe s hrano, in skupen organ EU ali sistem za obveščanje in izmenjavo podatkov, ki bi lahko zagotovil takojšen dostop do informacij o sestavi proizvoda in njegovih sestavinah; ker so razprave, ki jo Komisija vodi z deležniki, in polna vključitev deležnikov, kot so potrošniška združenja, kmetijsko-živilski proizvajalci in nacionalni organi v mreži za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, bistvene za razvoj skupne metodologije za primerjalne preskuse živilskih proizvodov v različnih državah članicah, da bi zagotovili večjo jasnost glede obsega težave;

E.  ker imajo vsi potrošniki v EU enake pravice in ker analize kažejo, da nekateri proizvajalci pod isto blagovno znamko prodajajo proizvode različne kakovosti in zavajajoče enakega videza, pri čemer nekateri proizvodi v nekaterih državah vsebujejo manj osnovnih sestavin ali manj kakovostne sestavine, ki nadomeščajo sestavine višje kakovosti; ker je ta težava bolj razširjena v državah članicah, ki so se pridružile EU od leta 2004; ker je bilo z analizami ugotovljeno, da se v nekaterih primerih prodajna cena istega proizvoda ali proizvoda zavajajoče enakega videza z nižjo kakovostjo ali drugačnim okusom, konsistenco ali drugimi senzoričnimi lastnostmi, močno razlikuje med posameznimi državami članicami; ker to sicer ne krši načel svobodnega tržnega gospodarstva, veljavnih pravil o označevanju ali druge živilske zakonodaje, vendar vseeno gre za zlorabo identitete blagovne znanke, kar ovira načelo, da je treba vse potrošnike obravnavati enako;

F.  ker so bili odkriti primeri bistvenih razlik med proizvodi, kot je otroška hrana, kar zbuja dvom glede načel in trditev proizvajalcev, da svoje proizvode prilagajajo lokalnim preferencam; ker nekateri laboratorijski rezultati potrjujejo, da lahko proizvodi z nižjo kakovostjo vsebujejo manj zdrave kombinacije sestavin, kar ovira načelo enakega obravnavanja vseh potrošnikov; ker so se predstavniki nekaterih proizvajalcev dogovorili, da bodo spremenili svoje recepte v nekaterih državah, da bodo na vsem enotnem trgu ponujeni identični proizvodi;

G.  ker to nesprejemljivo praksa uporabljajo znana multinacionalna podjetja agroživilskega sektorja, ki želijo na ta način povečati svoje marže, s tem ko izkoriščajo razlike v kupni moči v različnih državah članicah;

H.  ker se potrošniki ne zavedajo, da so proizvodi iste znamke, enake kakovosti in z enako embalažo prilagojeni lokalnim preferencam in okusu, in ker spreminjajoča se kakovost proizvodov zbuja pomisleke, da so nekatere države obravnavane drugače kot druge; ker je Evropska unije že oblikovala oznake, s katerimi bi izpolnila specifična pričakovanja potrošnikov in upoštevala posebnosti proizvodnje z uporabo izrazov v zvezi s kakovostjo;

1.  ker je bilo Skupnemu raziskovalnemu središču dodeljenih 2 milijone EUR, da razvije zanesljivo evropsko metodologijo, ki bi jo sprejeli različni akterji, da oblikuje smernice za usklajen pristop k preskušanju in da to metodologijo uporabi primerjalno preskušanje živilskih proizvodov v različnih državah članicah; ugotavlja, da so bile že izvedene analize na visoki ravni, ki jih je treba upoštevati pri oblikovanju in izvajanju te metodologije; pričakuje, da bo preskušanje zaključeno karseda hitro, po možnosti v letu 2018; poziva ustrezne organe držav članic, naj se dejavno udeležijo tega preskušanja in to metodologijo vpeljejo v svojo delovno prakso;

2.  želi spomniti, da veljavna zakonodaja dovoljuje prodajo blaga z drugačno sestavo ali značilnostmi, če je blago v celoti skladno s predpisi EU in se ne trži na način, ki bi lahko zavajal potrošnika; poudarja, da imajo potrošniki določeno dojemanje glavnih lastnosti proizvodov z določeno blagovno znamko in da je treba razlike v posameznih utemeljenih pričakovanjih glede proizvoda poudariti, predvsem kadar proizvod bistveno odstopa od teh pričakovanj; poudarja, da je treba karseda hitro sprejeti posebne ukrepe za prepoved praks, ki niso popolnoma upravičene s pridobivanjem lokalnih sestavin, lokalno prilagojenimi preferencami glede okusa ali s prizadevanji za izboljšanje javnega zdravja z reformulacijo hranil, ter da je treba te razlike potrošniku pojasniti;

3.  poziva Komisijo, naj glede na sredstva, ki jih Evropa namenja za financiranje analiz, določi obveznost, da se ugotovitve teh analiz objavijo v vseh uradnih jezikih EU, da bodo potrošniki lahko ustrezno obveščeni o kakovosti zadevnih proizvodov in se bodo odločali skladno s tem;

4.  pozdravlja interes javnosti za to temo v državah, kjer so bile opravljene analize, in ugotavlja, da gre za zaupanje državljanov v delovanje enotnega trga, kar bi utegnilo negativno vplivati na Unijo in na različne deležnike, tudi na proizvajalce;

5.  ugotavlja, da je enotni trg proizvajalcem dostopen, obenem pa je zelo konkurenčen, nekatere znamke pa so poznane ali dobro sprejete povsod v Uniji;

6.  ugotavlja, da lokalni proizvajalci težko sodelujejo na skupnem trgu, ker med drugim nimajo ustreznih virov ali dostopa do trga in ker je konkurenca na trgu velika;

7.  meni, da mora EU izboljšati veljavni zakonodajni okvir, ki vsebuje določbe, potrebne, da se zagotovi, da so potrošniki obveščeni o živilskih proizvodih in da jih pri odločitvah o nakupih ne bodo zavedle nepoštene poslovne prakse, tudi v odziv na zaskrbljenost, ki so jo izrazili evropski državljani in gospodarske panoge, ker se v različnih državah članicah prodajajo pod isto znamko različni proizvodi zavajajoče enakega videza z različnimi standardi kakovosti in/ali sestavinami, ob upoštevanju negativnih posledic te prakse na delovanje enotnega trga;

8.  meni, da morali medtem organi držav članic in organizacije za varstvo potrošnikov dobro izkoristiti obstoječa pravna sredstva, kot je navedeno v Obvestilu Komisije z dne 26. septembra 2017 o uporabi živilske zakonodaje EU in zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti izdelkov (2017/C 327/01[1]), da bi preprečili motnje na enotnem trgu;

9.  meni tudi, da je treba prakso „ene znamke, enega izdelka, različnih vsebin in različnih razmerij v sestavi“ preprečiti z spremembo člena 6 in seznama praks v Prilogi I k Direktivi 2005/29/ES[2] z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov; se močno zavzema za takšne zakonodajne spremembe, ki bodo zagotovile, da bodo proizvodi iste znamke in različne kakovosti ali z različnimi sestavinami trženi pod različnimi oznakami in da bodo gospodarski subjekti, ki bodo še naprej uporabljali nepoštene prakse, strogo kaznovani in da jim bo po možnosti preprečen dostop do nekaterih trgov;

10.  poziva države članice ter njihove organe in laboratorije, naj izvedejo in obrazložijo primerjalne analize sestave živil, zlasti proizvodov mednarodnih blagovnih znamk in proizvodov zasebnih znamk, v skladu s skupno dogovorjenimi standardi, kot so tisti, ki so jih razvili v Skupnem raziskovalnem središču EU v okviru zgornjega odstavka, da bi imeli proizvajalci možnost, da dajo pripombe na ugotovitve, preden so te objavljene, in da se rezultati sporočijo na objektiven in pregleden način, pri čemer naj bodo poročila v celoti dostopna javnosti;

11.  meni, da proizvajalci ne bi smeli čakati na novo zakonodajo, pač pa biti proaktivni in sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi zagotovili preglednost glede sestave svojih proizvodov in pokazali spoštovanje do potrošnikov; podpira dejavno udeležbo državljanov pri prepoznavanju in reševanju vprašanja glede neenotne kakovosti proizvodov prek evropskega sistema opozarjanja; meni, da bi morali, dokler se praksa ne spremeni, za večjo prepoznavnost pobud proizvajalcev na področju uporabe tradicionalnih lokalnih receptov uvesti sistem označevanja, da je bil pri pripravi posameznih proizvodov uporabljen lokalni recept, ob spoštovanju pravice potrošnikov do ozaveščene izbire; poziva Komisijo, naj še naprej razvija koncept „referenčnega proizvoda”, s katerim bi bilo mogoče primerjati lokalno ali regionalno prilagojene recepte, razlike pa ponazoriti potrošniku, ter naj razvije javno zbirko podatkov za namene obveščanja potrošnikov, ki bi navajala posebna merila, ki jih proizvajalci uporabljajo za proizvode z „drugačnimi recepti“ v posamezni državi članici v povezavi z razlogi za uporabo takšnih strategij; v zvezi s tem izraža pohvalo za pobudo tistih proizvajalcev, ki so naznanili, da bodo popravili svoje recepte;

12.  podpira pobude proizvajalcev glede posebnega označevanja proizvodov in želi spomniti, da evropska zakonodaja že sedaj dovoljuje uvedbo označb kakovosti, kot so „zaščitena označba porekla“ in „zaščitena geografska označba” za proizvode, ki so posebej vezani na določeno regijo, ter „zajamčena tradicionalna posebnost” za proizvode, za katere je značilen tradicionalni proizvodni postopek, gorske proizvode ali proizvode iz najbolj oddaljenih regij EU; poudarja, da se pri takih sistemih upošteva tako potrošnikov pravica do izbire kot pravilno delovanje enotnega trga; verjame, da je najučinkovitejši način boja proti zlorabam, povezanih z blagovnimi znamkami, spodbujanje kratkih dobavnih verig v živilski industriji in ustvarjanje kakovostnih lokalnih znamk; priznava, da dvomi o kmetijskih živilskih proizvodih in njihovi kakovosti negativno vplivajo na kmete in sistem predelave živil; poziva države članice, zlasti pa nacionalne organe za potrošnike in živila, naj zagotovijo spoštovanje pravnega reda EU na področju varstva potrošnikov in naj na nacionalni ravni izvršujejo evropsko zakonodajo o varnosti in označevanju živil;

13.  poziva proizvajalce, naj razmislijo o logotipu na embalaži, ki bi vseboval navedbo, da sta vsebina in kakovost iste blagovne znamke in embalaža enaki po vseh državah članicah;

14.  poziva k nujnemu razvoju zmogljivosti in mehanizmov na ravni EU v specializirani enoti za spremljanje in nadzor v obstoječem organu EU (Skupno raziskovalno središče, Evropska agencija za varnost hrane ali drugi), ki bi omejila birokratske postopke, spremljala doslednost v sestavi in sorazmerno uporabo sestavin v identično označenih in pakiranih živilskih proizvodih ter ocenjevala primerjalne laboratorijske analize in prepoznavala nepoštene komercialne prakse pri trženju živilskih proizvodov;

15.  poziva k boljšemu sodelovanju nacionalnih organov v okviru obstoječih zakonskih določb, kot je mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, po potrebi s podporo obstoječih evropskih institucij, zlasti Evropske agencije za varnost hrane, Izvajalske agencije za potrošnike, zdravje, kmetijstvo in hrano in Skupnega raziskovalnega središča.

16.  poudarja pomen civilne družbe pri ozaveščanju javnosti o nepoštenih praksah proizvajalcev in poziva k večji podpori za državljansko dejavnost ter institucionalne in posamezne žvižgače na področju varnosti hrane in pravic potrošnikov;

17.  izraža zaskrbljenost zaradi tveganja, da se bodo zaradi neukrepanja ali počasnega ukrepanja EU državljani od nje odtujili, če v kratkem času ne bo sprejela konkretnih ukrepov za reševanje tega problema.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

16.5.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

41

1

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

John Stuart Agnew, Clara Eugenia Aguilera García, Eric Andrieu, José Bové, Daniel Buda, Nicola Caputo, Matt Carthy, Jacques Colombier, Michel Dantin, Paolo De Castro, Albert Deß, Herbert Dorfmann, Norbert Erdős, Luke Ming Flanagan, Beata Gosiewska, Anja Hazekamp, Esther Herranz García, Jan Huitema, Peter Jahr, Ivan Jakovčić, Jarosław Kalinowski, Zbigniew Kuźmiuk, Philippe Loiseau, Mairead McGuinness, Ulrike Müller, James Nicholson, Maria Noichl, Laurenţiu Rebega, Bronis Ropė, Maria Lidia Senra Rodríguez, Ricardo Serrão Santos, Czesław Adam Siekierski, Maria Gabriela Zoană, Marco Zullo

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Paul Brannen, Elsi Katainen, Gabriel Mato, Susanne Melior, Momčil Nekov (Momchil Nekov), Annie Schreijer-Pierik, Ramón Luis Valcárcel Siso, Thomas Waitz

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Birgit Collin-Langen

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

41

+

ALDE

Jan Huitema, Ivan Jakovčić, Elsi Katainen, Ulrike Müller

ECR

Beata Gosiewska, Zbigniew Kuźmiuk, James Nicholson, Laurenţiu Rebega

EFDD

Marco Zullo

ENF

Jacques Colombier, Philippe Loiseau

GUE/NGL

Matt Carthy, Luke Ming Flanagan, Anja Hazekamp, Maria Lidia Senra Rodríguez

PPE

Daniel Buda, Birgit Collin-Langen, Michel Dantin, Albert Deß, Herbert Dorfmann, Norbert Erdős, Esther Herranz García, Peter Jahr, Jarosław Kalinowski, Gabriel Mato, Mairead McGuinness, Annie Schreijer-Pierik, Czesław Adam Siekierski, Ramón Luis Valcárcel Siso

S&D

Clara Eugenia Aguilera García, Eric Andrieu, Paul Brannen, Nicola Caputo, Susanne Melior, Momčil Nekov (Momchil Nekov), Maria Noichl, Ricardo Serrão Santos, Maria Gabriela Zoană

Verts/ALE

José Bové, Bronis Ropė, Thomas Waitz

1

-

EFDD

John Stuart Agnew

1

0

S&D

Paolo De Castro

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

  • [1]  UL C 327, 29.9.2017, str. 1.
  • [2]  UL L 149, 11.6.2005, str. 22.

PRILOGA: SEZNAM SUBJEKTOV ALI OSEBOD KATERIH JE POROČEVALKA PREJELA PRISPEVEK

Priprava tega seznama je povsem prostovoljna in je v izključni pristojnosti poročevalca. Poročevalec je pri pripravi poročila do njegovega sprejetja v odboru prejel prispevke od naslednjih subjektov ali oseb:

Subjekt in/ali oseba

Evropsko združenje za usklajevanje zastopanja potrošnikov pri standardizaciji (ANEC)

Evropska potrošniška organizacija (BEUC)

Češko trgovinsko in turistično združenje

dTest

Združenje Eurocommerce

Evropska mreža za srce

Združenje FoodDrinkEurope

Henkel

Združenje Independent Retail Europe

Mednarodna zveza za mila, detergente in vzdrževalna sredstva

Nestlé

Potravinářská komora České republiky

Češki sindikat živilske industrije

Univerza za kemijo in tehnologijo v Pragi

Verbraucherzentrale

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

12.7.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

33

3

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

John Stuart Agnew, Dita Charanzová, Carlos Coelho, Sergio Gaetano Cofferati, Anna Maria Corazza Bildt, Daniel Dalton, Nicola Danti, Dennis de Jong, Pascal Durand, Maria Grapini, Liisa Jaakonsaari, Eva Maydell, Marlene Mizzi, Nosheena Mobarik, Jiří Pospíšil, Christel Schaldemose, Andreas Schwab, Olga Sehnalová, Jasenko Selimovic, Ivan Štefanec, Catherine Stihler, Richard Sulík, Róża Gräfin von Thun und Hohenstein, Mylène Troszczynski, Mihai Ţurcanu, Anneleen Van Bossuyt, Marco Zullo

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Biljana Borzan, Birgit Collin-Langen, Julia Reda, Marc Tarabella, Matthijs van Miltenburg, Sabine Verheyen

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Asim Ademov, Isabella De Monte, Sylvie Goddyn, Kateřina Konečná

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

33

+

ALDE

Dita Charanzová, Matthijs van Miltenburg, Jasenko Selimovic

ECR

Daniel Dalton, Nosheena Mobarik, Richard Sulík, Anneleen Van Bossuyt

EFDD

Marco Zullo

GUE/NGL

Kateřina Konečná

PPE

Asim Ademov, Carlos Coelho, Birgit Collin-Langen, Anna Maria Corazza Bildt, Eva Maydell, Jiří Pospíšil, Andreas Schwab, Ivan Štefanec, Róża Gräfin von Thun und Hohenstein, Mihai Ţurcanu, Sabine Verheyen

S&D

Biljana Borzan, Sergio Gaetano Cofferati, Nicola Danti, Isabella De Monte, Maria Grapini, Liisa Jaakonsaari, Marlene Mizzi, Christel Schaldemose, Olga Sehnalová, Catherine Stihler, Marc Tarabella

VERTS/ALE

Pascal Durand, Julia Reda

3

-

EFDD

John Stuart Agnew

ENF

Sylvie Goddyn, Mylène Troszczynski

1

0

GUE/NGL

Dennis de Jong

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 29. avgust 2018
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov