POROČILO o storitvah oskrbe v EU za večjo enakost spolov

24.10.2018 - (2018/2077(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalka: Sirpa Pietikäinen

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o storitvah oskrbe v EU za večjo enakost spolov

(2018/2077(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. aprila 2017 z naslovom Pobuda za podporo zaposlenim staršem in oskrbovalcem pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja (COM(2017)0252),

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU, ki ga je Komisija predložila 26. aprila 2017 (COM(2017)0253),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu[1],

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 3, 5, 27, 31, 32, 33 in 47,

–  ob upoštevanju konvencije ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, sprejete v New Yorku 18. decembra 1979,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki so jo ratificirale Evropska unija in vse njene države članice,

–  ob upoštevanju cilja trajnostnega razvoja 5 za dosego enakosti spolov ter krepitev vloge vseh žensk in deklet, ter zlasti podcilja trajnostnega razvoja 5.4: da se prizna in ovrednoti neplačana oskrba in gospodinjsko delo z zagotavljanjem javnih storitev, infrastrukture in politik socialne zaščite ter spodbujanjem skupne odgovornosti v gospodinjstvu in družini, prilagojeno glede na državo,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN z dne 10. maja 2018 o napredku pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 7. decembra 2017 o izboljšanju podpore in oskrbe v skupnosti za samostojno življenje,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o predšolski vzgoji in varstvu: zagotovimo vsem našim otrokom najboljši izhodiščni položaj za življenje v jutrišnjem svetu[2],

–  ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta 15. in 16. marca 2002 v Barceloni,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. novembra 2017 z naslovom Akcijski načrt EU obdobje 2017–2019 Spoprijemanje z razliko v plačah med spoloma (COM(2015)0678),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 3. decembra 2015 z naslovom Strateška prizadevanja za enakost spolov v obdobju 2016–2019, zlasti njegovega poglavja 3.1: Povečanje udeležbe žensk na trgu dela ter enaka ekonomska neodvisnost žensk in moških (SWD(2015)0278),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 8. maja 2018 o razvoju storitev otroškega varstva za majhne otroke z namenom povečati udeležbo žensk na trgu dela, olajšati usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja zaposlenih staršev in omogočiti trajnostno in vključujočo rast v Evropi (barcelonski cilji) (COM(2018)0273),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 29. maja 2013 o barcelonskih ciljih: Razvoj storitev varstva predšolskih otrok v Evropi za trajnostno in vključujočo rast (COM(2013)0322),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. februarja 2011 z naslovom Predšolska vzgoja in varstvo: najboljši začetek v jutrišnjem svetu za vse naše otroke (COM(2011)0066),

–  ob upoštevanju načrta Komisije o kakovosti predšolske vzgoje in varstva (Ares(2018)1505951),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 20. februarja 2013 z naslovom Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti[3],

–  ob upoštevanju sporočil Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020), z dne 20. februarja 2013 z naslovom Socialne naložbe za rast in kohezijo – vključno z izvajanjem Evropskega socialnega sklada 2014–2020 (COM(2013)0083) in z dne 26. aprila 2017 z naslovom Vzpostavitev evropskega stebra socialnih pravic (COM(2017)0250),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. junija 2014 o strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014–2020 (COM(2014)0332),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2017 o krepitvi ekonomskega položaja žensk v zasebnem in javnem sektorju v EU[4],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2017 o potrebi po strategiji EU za odpravo in preprečevanje razlik v pokojninah med spoloma[5],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2016 o ustvarjanju ugodnih razmer na trgu dela za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja[6],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 2016 o revščini: vidik spola[7],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2016 o delavkah v gospodinjstvu in negovalkah v EU[8],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8 marca 2016 o vključevanju načela enakosti spolov v delo Evropskega parlamenta[9],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o vlogi žensk v starajoči se družbi[10],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2010 o netipičnih pogodbah, zanesljivih poklicnih poteh, prožni varnosti in novih oblikah socialnega dialoga[11],

–  ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 22. maja 2018 za priporočilo Sveta o visokokakovostnih sistemih predšolske vzgoje in varstva (COM(2018)0271) ter spremnega dokumenta služb Komisije z istega dne (SWD(2018)0173),

–  ob upoštevanju indeksa Evropskega inštituta za enakost spolov o enakosti spolov za leto 2015 in poročila iz leta 2015 o usklajevanju poklicnega, družinskega in zasebnega življenja v Evropski uniji: pregled politike,

–  ob upoštevanju poročila Eurofounda z dne 7. decembra 2011 z naslovom Company initiatives for workers with care responsibilities for disabled children or adults (Pobude podjetij za delavce, ki skrbijo za invalidne otroke ali odrasle),

–  ob upoštevanju informativnega dokumenta Eurofounda z dne 14. julija 2013 z naslovom Caring for children and dependants: effect on careers of young workers (Skrb za otroke in vzdrževane osebe: učinek na poklicno pot mladih delavcev),

–  ob upoštevanju poročila Eurofounda z dne 17. junija 2014 z naslovom Residential care sector: Working conditions and job quality (Nega na domu: delovne razmere in kakovost delovnih mest),

–  ob upoštevanju poročila Eurofounda z dne 22. oktobra 2015 z naslovom Working and caring: Reconciliation measures in times of demographic change (Delo in nega: ukrepi za usklajevanje v obdobju demografskih sprememb),

–  ob upoštevanju preglednega poročila Eurofounda z dne 17. novembra 2016 o šesti evropski raziskavi o delovnih razmerah,

–  ob upoštevanju študije Eurofounda z dne 28. novembra 2017 z naslovom Care homes for older Europeans: Public, for-profit and non-profit providers (Domovi za oskrbo ostarelih Evropejcev: javni, profitni in neprofitni ponudniki),

–  ob upoštevanju raziskave Eurofonda z dne 23. januarja 2018 z naslovom European Quality of Life Survey 2016: Quality of life, quality of public services and quality of society (Evropska raziskava o kakovosti življenja 2016: Kakovost življenja, kakovost javnih storitev in kakovost družbe),

–  ob upoštevanju skupnega poročila Odbora za socialno zaščito in Komisije z dne 10. oktobra 2014 z naslovom Adequate social protection for long-term care needs in an ageing society (Ustrezno socialno varstvo za potrebe po dolgotrajni oskrbi v starajoči se družbi),

–  ob upoštevanju skupnega poročila Odbora za ekonomsko politiko in Komisije z dne 7. oktobra 2016 o zdravstveni oskrbi, sistemih za dolgotrajno oskrbo in fiskalni vzdržnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 21. septembra 2016 o pravicah negovalcev, ki živijo z oskrbovanci[12],

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. oktobra 2014 o razvoju družinskih storitev za večjo stopnjo zaposlenosti in več enakopravnosti med moškimi in ženskami pri delu[13],

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. maja 2010 o profesionalizaciji dela v gospodinjstvih[14],

–  ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov za leto 2017 o indeksu enakosti spolov: merjenje enakosti spolov v Evropski uniji med letoma 2005 in 2015,

–  ob upoštevanju študij, ki ju je marca 2016 pripravil Generalni direktorat za notranjo politiko z naslovom Differences in men’s and women’s work, care and leisure time (Razlike med moškimi in ženskami pri delu, oskrbi in prostem času) in novembra 2016 z naslovom The use of funds for gender equality in selected Member States (Uporaba sredstev za enakost spolov v izbranih državah članicah),

–  ob upoštevanju objave projekta WeDo za blaginjo in dostojanstvo starejših iz leta 2012 z naslovom European Quality Framework for long-term care services: Principles and guidelines for the wellbeing and dignity of older people in need of care and assistance, (Evropski okvir kakovosti za storitve dolgotrajne oskrbe: načela in smernice za blaginjo in dostojanstvo starejših, ki potrebujejo oskrbo in pomoč)

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0352/2018),

A.  ker je v skladu s členoma 2 in 3(3) Pogodbe o Evropski uniji ter členom 21 Listine o temeljnih pravicah enakost med ženskami in moškimi ena temeljnih vrednot, na katerih temelji EU; ker si Evropska unija v skladu s členom 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri vseh svojih dejavnostih prizadeva odpraviti neenakosti ter spodbujati enakost med moškimi in ženskami; ker se enakost spolov še vedno le počasi uresničuje;

B.  ker evropski steber socialnih pravic, ki so ga 17. novembra 2017 skupaj razglasili Parlament, Svet in Komisija, zagovarja pomembna načela, njegov namen pa je zagotoviti državljanom Unije nove pravice, tudi enakost spolov, enake možnosti, podporo za otroke in vključevanje invalidov, kar soglasno podpirajo institucije EU in države članice; ker načelo 9 stebra o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja določa, da imajo starši in druge osebe, ki morajo skrbeti za druge, pravico do ustreznega dopusta, do prožnih ureditev dela ter dostopa do storitev oskrbe;

C.  ker je v Evropski uniji splošna stopnja zaposlenosti žensk za skoraj 12 % nižja kot pri moških, 31,5 % zaposlenih žensk pa dela za krajši delovni čas v primerjavi z 8,2 % zaposlenih moških; ker v Evropski uniji vrzel v zaposlenosti med spoloma še vedno znaša 12 %; ker se na podlagi dokazov lahko sklepa, da je eden od glavnih razlogov nesorazmerna odgovornost žensk za oskrbo; ker kumulativni učinek številnih vrzeli na poklicni poti, ki vplivajo na ženske zaradi odgovornosti za oskrbo, bistveno prispeva k nižjim plačam, krajši delovni dobi in razliki v plačah (16 %) in pokojnini (37 %) med spoloma; ker se s tem povečuje tveganje revščine in socialne izključenosti za ženske, negativne učinke pa čutijo tudi njihovi otroci in družine; ker je pomembno odpraviti vrzel v stopnji zaposlenosti med spoloma ter razliko v plačah in pokojninah med spoloma, saj ekonomska izguba zaradi vrzeli v stopnji zaposlenosti med spoloma znašajo 370 milijard EUR letno; ker je lahko zagotavljanje storitev oskrbe bistveno za učinkovit odziv na pomanjkanje delovne sile;

D.  ker je treba „oskrbo“ razumeti kot delo, ki ga posameznik opravi v javnih ali zasebnih ustanovah ali v zasebnem gospodinjstvu ali gospodinjstvih za otroke, starejše, bolne ali invalide; ker bi morali oskrbo v idealnih razmerah opravljati poklicni negovalci, zaposleni pri javnih ali zasebnih subjektih ali družinah, ali samozaposleni, vendar ga neformalno – in brezplačno – opravljajo tudi nepoklicni negovalci, običajno družinski člani;

E.  ker je povprečni čas neplačanega dela v gospodinjstvu in oskrbi pri ženskah več kot trikrat večji kot pri moških, kar je najbolj opazno pri parih, katerih najmlajši otrok je mlajši od sedem let, saj ženske v povprečju opravijo 32 ur plačanega in 39 ur neplačanega dela tedensko, v primerjavi z moškimi, ki opravijo 41 ur plačanega in 19 ur neplačanega dela na teden;

F.  ker je bilo po podatkih Mednarodnega organizacije dela v letu 2010 v sektorju dela v gospodinjstvu in oskrbi na svetu zaposlenih približno 52 milijonov ljudi, poleg tega pa še 7,4 milijona delavcev v gospodinjstvu, mlajših od 15 let, kar zanaša od 5 do 9 % vseh zaposlenih v industrializiranih državah;

G.  ker so številna delovna mesta v oskrbi v več državah članicah slabo plačana in pogosto ne omogočajo formalnih pogodb ali drugih osnovnih delavskih pravic ter zaradi visoke izpostavljenosti telesnemu in čustvenemu stresu, tveganja za izčrpanost in pomanjkanja priložnosti za poklicni razvoj niso poklicno privlačna; ker ta sektor ponuja le malo možnosti za usposabljanje, poleg tega pa med zaposlenimi v tem sektorju prevladujejo starejši, ženske in delavci migranti;

H.  ker so se podporni ukrepi, kot so davčne olajšave za delo v gospodinjstvu na Švedskem, „boni za uporabo storitev“ v Franciji ali „storitveni boni“ v Belgiji, izkazali za učinkovit način za zmanjševanje obsega neprijavljenega dela, izboljševanje delovnih razmer in zagotavljanje rednih delavskih pravic delavcem v gospodinjstvu in oskrbi;

I.  ker 80 % oskrbe v EU dokazano zagotavljajo neplačani nepoklicni oskrbovalci, med katerimi je 75 % žensk; ker 27,4 % žensk zaradi oskrbe otrok ali odraslih, potrebnih nege, dela s skrajšanim delovnim časom, v primerjavi s 4,6 % moških[15]; ker neformalni oskrbovalci zaradi zagotavljanja oskrbe ne bi smeli biti prisiljeni izbirati med obveznostmi pri oskrbi in prostim časom, saj morajo tisti, ki so še zaposleni, že zdaj iskati ravnovesje med različnim obveznostmi in izkoriščanjem svojega časa;

J.  ker po nekaterih nacionalnih statističnih podatkih 6–7 % oskrbovalcev v državah članicah predstavljajo mladi oskrbovalci, mlajši od 17 let, hkrati pa se z oskrbo ukvarja kar petkrat več mladih žensk v starosti od 15 do 24 let v primerjavi z mladimi moškimi v tej starostni skupini; ker mladi oskrbovalci lahko nosijo velik del odgovornosti odraslih pri zagotavljanju oskrbe, pomoči in podpore staršem, sorojencem, starim staršem ali drugim sorodnikom z invalidnostjo, kronično boleznijo ali duševnimi težavami; ker se mladi oskrbovalci soočajo s posebnimi ovirami pri dostopu do izobraževanja in usposabljanja ter pri usklajevanju izobraževanja z obveznostmi pri oskrbi, kar vpliva tudi na njihovo zdravje in preživljanje;

K.  ker je prišlo do zmanjšanja javnih varstvenih ustanov za otroke, starejše in invalide zaradi korenitih rezov v socialne proračune držav članic, ki so bili usklajeno uvedeni na podlagi fiskalnih varčevalnih pravil in smernic EU, zlasti po finančni krizi; ker je slabšanje javne oskrbe glavni znak krčenja socialne države;

L.  ker so finančna kriza in zaradi nje uvedeni varčevalni ukrepi močni prizadeli državljane in prebivalce EU, hkrati pa so se povečale negotovost zaposlitve, revščina, brezposelnost in socialna izključenost, dostop do javnih in socialnih storitev pa je omejen ali pa ga ni;

M.  ker v številnih državah članicah primanjkuje kakovostnih storitev strokovne oskrbe, ki bi bile na voljo vsem ne glede na dohodek;

N.  ker veliko vzdrževanih družinskih članov, ki potrebuje oskrbo, živi na območjih, kjer nenehno primanjkuje javnih storitev, zaradi izoliranosti ali drugih okoliščin pa so zanje storitve strokovne oskrbe težko dostopne; ker zanje pogosto skrbijo le nepoklicni oskrbovalci, kar so zelo pogosto ženske v družini;

O.  ker se Evropa mora spoprijeti z demografskimi spremembami, zaradi katerih se povečuje pogostost s starostjo povezanih bolezni in staranje prebivalstva, s tem pa tudi potrebe po oskrbi; ker so ob vse večjih potrebah po oskrbi obveznosti pri tem nesorazmerno porazdeljene med spoloma, pri čemer ženske nosijo levji delež bremena zaradi stereotipnih spolnih vlog, ki še vedno prevladujejo v evropski družbi; ker naraščanje števila starejših, upadanje števila delovno sposobnega prebivalstva in varčevalne proračunske omejitve močno vplivajo na socialne storitve, kar bo vplivalo tudi na ljudi, ki bodo morali pogosto v težavnih razmerah usklajevati delo in obveznosti pri oskrbi;

P.  ker se bo prebivalstvo EU predvidoma staralo, saj se bo delež prebivalstva, starejšega od 65 let, s 17,1 % v letu 2008 povečal na 30 % v letu 2060, delež prebivalstva, starejšega od 80 let, pa se bo v istem obdobju s 4,4 % povečal na 12,1 %.

Q.  ker starejše bolj kot splošno populacijo ogroža revščina, pri čemer je bilo leta 2008 ogroženih 19 % starejših od 65 let, leta 2000 pa je ta delež znašal 17 %; ker je ta delež pri ženskah za pet točk višji kot pri moških;

R.  ker so starejši včasih izpostavljeni diskriminaciji zaradi starosti in seksizmu, zloraba starejših, ki jo je najti v različnih oskrbovalnih okoljih, pa je socialni problem v vseh državah članicah;

S.  ker je večina nacionalnih modelov politike za storitve oskrbe ta čas slabo prilagojenih potrebam starajoče se družbe v Uniji in ker večina držav članic demografskih izzivov še ne obravnava v svoji politiki ter pobudah in sistemih na področju socialnega varstva;

T.  ker se je število domov za starejše v preteklih 10 letih sicer povečalo v skoraj vseh državah članicah, vendar povpraševanje še vedno presega razpoložljivost samostojne nastanitve in podpornih storitev oskrbe; ker so nujno potrebne dodatne naložbe v storitve dolgotrajne oskrbe v skupnosti ali doma, saj ima vsak pravico do samostojnega življenja, podpornih storitev in vključenosti v skupnost; ker je zaradi pomanjkanja razčlenjenih podatkov na nacionalni ravni, tudi o finančnih naložbah, in pomanjkanja kazalnikov kakovosti težko spremljati in oceniti ta pomemben del infrastrukture za oskrbo ter pripraviti priporočila za odločanje;

U.  ker so bili barcelonski cilji glede zagotavljanja otroškega varstva za vsaj 33 % otrok, mlajših od treh let (cilj 1), in za vsaj 90 % otrok med tretjim letom starosti in šoloobvezno starostjo (cilj 2) od leta 2002 izpolnjeni samo v 12 državah članicah, pri čemer so v nekaterih državah članicah stopnje uresničevanja teh ciljev zaskrbljujoče nizke, kar je mogoče oceniti le kot neuspeh EU pri uresničevanju teh ciljev;

V.  ker se z vse večjo udeležbo žensk na trgu dela povečuje potreba po kakovostnem in cenovno dostopnem otroškem varstvu, povpraševanje po mestih v otroških vzgojno-varstvenih ustanovah v Evropi pa presega ponudbo; ker podatki kažejo, da se otroško varstvo za otroke do tretjega leta v več kot polovici vseh držav članic večinoma uporablja za skrajšan čas (manj kot 20 ur tedensko); ker mora biti za polno udeležbo žensk na trgu dela otroško varstvo na voljo polni delovni čas ter ustrezati povpraševanju glede na delovnik staršev;

W.  ker primanjkuje ustrezne infrastrukture, ki bi ponujala kakovostno in dostopno otroško varstvo za vse dohodkovne ravni, kar kaže tudi dejstvo, da ima od 32 milijonov otrok, ki še niso v šoloobvezni starosti v EU, le približno 15 milijonov dostop do storitev otroškega varstva[16], večina javnih izdatkov držav članic za otroško varstvo pa je namenjena otrokom od tretjega leta do šoloobvezne starosti; ker bi bilo treba povečati naložbe vseh sektorjev, saj podatki držav Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj kažejo, da se z večjimi naložbami BDP v storitve oskrbe poveča zaposlenost žensk; ker so naložbe v otroško varstvo strategija, ki koristi vsem, prinaša pa tudi dodatne davčne prihodke zaradi večje udeležbe staršev na trgu dela; ker kakovostna predšolska vzgoja in varstvo, ki dopolnjuje osrednjo vlogo družine, zagotavlja tudi številne kratko- in dolgoročne koristi za posameznike in družbo kot celoto, tudi za osebe iz socialno-ekonomsko prikrajšanih okolij ali osebe s posebnimi izobraževalnimi potrebami, ter je učinkovita pri odpravljanju neenakosti, ki prizadene otroke od zgodnjega otroštva, in preprečevanju zgodnjega opuščanja šolanja;

X.  ker je zagotavljanje kakovostnega predšolskega varstva učinkovita naložba, ki zagotavlja temelj za uspešno vseživljenjsko učenje in odpravlja neenakosti in izzive, s katerimi se soočajo prikrajšani otroci;

Y.  ker je v EU več kot 80 milijonov invalidov, to število pa se še povečuje, eden od štirih Evropejcev pa ima družinskega člana z invalidnostjo; ker se je Evropska unija s tem, ko je leta 2011 postala pogodbenica Konvencije ZN o pravicah invalidov, zavezala spodbujanju in varovanju pravic invalidov; ker je glede na te pravice in potrebe invalidov vseh starosti v zadnjem času prišlo do prehoda z institucionalne oskrbe za invalide na oskrbo v skupnosti;

Z.  ker ima v skladu s členom 19 Konvencije o pravicah invalidov vsak pravico do samostojnega življenja in vključitve v skupnost, za kar je treba zagotoviti samostojno nastanitev, pa tudi podporne storitve, prilagojene potrebam invalidov;

AA.  ker je za otroke in odrasle z nizkofunkcionalnim avtizmom samostojno opravljanje dnevnih dejavnosti najverjetneje težavno, in na splošno pri večini dejavnosti potrebujejo pomoč;

AB.  ker so storitve dolgotrajne oskrbe in otroškega varstva pogosto podcenjene, v precej državah članicah pa ima ta poklic precej nizek profil in ugled, kar se kaže v nizkih plačah, neenaki zastopanosti moških in žensk v delovni sili, slabih delovnih pogojih in odsotnosti formalnih pogodb o zaposlitvi;

AC.  ker delovna mesta v formalni oskrbi, tudi pri negi na domu, zahtevajo usposobljeno osebje, ki mora biti ustrezno plačano[17]; ker je treba zagotoviti ustrezno ponudbo usposobljenih oskrbovalcev, saj je razvoj kakovostnih storitev formalne oskrbe za otroke, starejše in invalide povezan s kakovostnimi zaposlitvenimi razmerji, dostojnim plačilom in vlaganjem v delavce, ki opravljajo te storitve, vključno z naložbami v usposabljanje delavcev v otroškem varstvu; ker profesionalna zaposlitvena razmerja z oskrbovalci pozitivno vplivajo na njihove zmožnosti za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

AD.  ker si uporabniki pri dolgotrajni oskrbi morda težje privoščijo zasebne storitve oskrbe, ki so običajno dražje od storitev oskrbe v javnem sektorju; ker so pri tem zaradi razlik v plačah in pokojninah med spoloma bolj prizadete ženske kot moški in morajo večji del dohodka nameniti za dolgotrajno oskrbo;

AE.  ker je znano, da se ljudje iz prikrajšanih okolij soočajo s posebnimi izzivi, kadar je ponudba kakovostnih storitev oskrbe omejena, kar velja tudi za tiste iz družin z nizkim dohodkom, prebivalstvo na podeželju in otroke iz etničnih manjšin ali z migrantskim ozadjem;

Okvir za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja

1.  ugotavlja, da se razlike v zaposlenosti med spoloma zelo povečajo, ko imajo družine otroke, kar kaže na težave, ki jih imajo ženske pri usklajevanju obveznosti vzgoje otrok in obveznosti oskrbe s svojim delom, kar je posledica pomanjkanja ustrezne infrastrukture za javno oskrbo in stalne delitve dela na podlagi spola, ki nalaga ogromno količino oskrbe, ki jo večinoma opravljajo ženske, ki za neplačano oskrbo porabijo dvakrat do desetkrat več časa kot moški[18];

2.  ugotavlja, da je četrtina vseh žensk še vedno pomagajočih družinskih delavcev, za kar ne prejemajo nobenega neposrednega plačila, in da obstaja jasna segregacija žensk v sektorjih, za katere so na splošno značilni nizka plača, dolg delovnik in pogosto neformalna ureditev dela, zaradi česar ženske prejemajo manjše denarne, socialne in strukturne koristi kot tipični zaposleni moški;

3.  poudarja, da je feminizacija revščine posledica več dejavnikov, tudi razlike med spoloma v plačah in pokojninah, družinskih obveznosti in s tem povezanih prekinitev dela ter nezadostnih sistemov podpore in obdavčevanja, ki prizadenejo gospodinjstva mater samohranilk; poudarja, da večplastna diskriminacija, s katero se soočajo ženske zaradi svoje spolne identitete, spolnega izražanja in spolnih značilnosti, med drugim prispeva k feminizaciji revščine;

4.  pozdravlja medinstitucionalno razglasitev evropskega stebra socialnih pravic in opozarja na njegova načela, ki vključujejo:

– enako obravnavo in enake možnosti žensk in moških, zlasti glede udeležbe na trgu dela;

– pravica do enakega obravnavanja in zaposlitvenih možnosti, ne glede na starost ali invalidnost;

– pravica do ustreznega dopusta in prožnih ureditev dela ter pravica dostopa staršev in oseb z obveznostmi oskrbe do storitev oskrbe;

– pravica do cenovno dostopnih in kakovostnih storitev dolgotrajne oskrbe;

5.  izraža zaskrbljenost zaradi neugodnih sprememb na področju starševskega dopusta in pravic, povezanih s starševstvom, kot sta umik osnutka direktive o podaljšanju porodniškega dopusta in nedavna sodba Sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da je odpoved delovnega razmerja noseči delavki v okviru kolektivnih odpustov zakonita; poziva Komisijo, naj hitro zapolni vrzeli v zakonodaji EU;

6.  pozdravlja predlog Komisije za direktivo o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja delavcev in oskrbovalcev ter v zvezi s tem poudarja pomen individualnih pravic do dopusta in prožnih delovnih ureditev za pomoč zaposlenim posameznikom pri upravljanju njihovega zasebnega in poklicnega življenja; opozarja, da bi morale politike na področju usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja moške spodbujati, da prevzamejo enak delež obveznosti oskrbe kot ženske; meni, da bi si bilo treba za prihodnji razvoj postaviti cilj o postopnem podaljšanju očetovskega dopusta in dopusta za oskrbo[19]. povečanju plačila zanju, ki bi moralo biti ustrezno za zagotovitev neprenosljivega starševskega dopusta, o zagotovilih v zvezi z odpustom, vrnitvijo na isto ali enakovredno delovno mesto, zaščito pred diskriminacijo zaradi odločitev v zvezi z dopustom ter o razširitvi pravic na samozaposlene in tiste, ki potrebujejo ustrezno plačan dopust, da bi lahko skrbeli za vzdrževane osebe, ki niso otroci;

7.  poziva vse države članice k spodbujanju očetov, naj čim bolj izkoristijo očetovski dopust, kar je učinkovit način, da se spodbudijo k prevzemanju obveznosti skrbi za svoje otroke in družine, ter koristno sredstvo za doseganje dejanske enakosti med ženskami in moškimi;

8.  meni, da zagotavljanje storitev oskrbe v družini ne bi smelo negativno vplivati na višino plač ali socialna nadomestila in pokojnine oskrbovalcev; v zvezi s tem poziva, naj se zagotovi ločena obdavčitev zakoncev, da bi spodbujali enakost spolov pri izvajanju politik za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

9.  opozarja na težaven položaj družin, ki skrbijo za invalidnega otroka ali sorodnika, saj je oskrba v teh primerih vseživljenjska;

10.  opozarja na pomanjkanje storitev za razbremenitev staršev invalidnih otrok; poudarja, da starši zaradi tega pomanjkanja podpore pogosto nikakor ne morejo delati; v zvezi s tem opozarja na zaskrbljujoče pomanjkanje zmogljivosti za osebe s hudo obliko avtizma;

11.  meni, da bi morala imeti vsaka oseba, ki potrebuje oskrbo, subjektivno pravico, da izbere kakovostne storitve oskrbe, ki najbolje izpolnjujejo njene potrebe po oskrbi ter so ustrezne in dostopne tako zanje kot za njihove oskrbovalce; meni, da bi bilo treba storitve oskrbe, ne glede na razlike med uporabniki in njihovimi potrebami, razviti tako, da bodo osredotočene na človeka, individualizirane in celovite; ugotavlja, da družine niso homogene in da bi bilo treba politiko in načrtovanje prilagoditi tej raznolikosti;

12.  meni, da bi morale izbire storitev oskrbe pri njihovem nadaljnjem razvoju odražati spreminjajočo se naravo dela;

13.  meni, da bi bilo treba dolgotrajno oskrbo v skladu s pravico do dolgotrajne oskrbe, ki je vključena v evropski steber socialnih pravic, obravnavati kot vejo socialnega varstva, ki bi moralo za vse določiti pravico do oskrbe, ki je kakovostna in osredotočena na posameznika; poleg tega meni, da obstaja nujna potreba, da se v skladu z evropskim socialnim stebrom socialnih pravic in Konvencijo OZN o pravicah invalidov še naprej vlaga v cenovno dostopne in kakovostne storitve, zlasti v storitve oskrbe na domu in v skupnosti; v zvezi s tem poziva države članice, naj starejšim, otrokom, invalidom in/ali kroničnim bolnikom, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, zagotovijo enak dostop do storitev oskrbe in pravično obravnavo pri teh storitvah, ter naj posebno pozornost namenijo osebam iz prikrajšanih okolij;

14.  poudarja, da se je izkazalo, da je razpoložljivost raznolike, kakovostne, dostopne in cenovno sprejemljive javne in zasebne infrastrukture, storitev in podpore za oskrbo otrok, starejših, invalidov in oseb, ki kronično bolne ali potrebujejo dolgotrajno oskrbo, doma ali v skupnosti v domu podobnih nastanitvah ključni vidik politik za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter pomemben dejavnik, ki spodbuja uporabo dopusta med starši in nepoklicnimi oskrbovalci kot del prizadevanj za pomoč ženskam, da se hitro vrnejo na trg dela in ostanejo na njem; pozdravlja prehod na storitve v skupnosti v skladu z evropskim stebrom socialnih pravic in Konvencijo OZN o pravicah invalidov, hkrati pa ugotavlja, da je treba te službe spremljati za zagotovitev njihove kakovosti; meni, da je visoka kakovost oskrbe povezana z visoko kakovostjo opravljenih storitev in s tem, koliko te ohranjajo dostojanstvo in človekove pravice prejemnikov ter kako zagotavljajo vključitev prejemnikov v skupnost;

15.  opozarja, da je pomanjkanje storitev javne oskrbe pomemben dejavnik premajhne zastopanosti žensk na trgu dela, saj je zaradi tega pomanjkanja težje uskladiti delovne in družinske obveznosti, zaradi česar so nekatere ženske v celoti zapustile trg dela, tako da delajo manj ur v plačani zaposlitvi ter porabijo več časa za izpolnjevanje neplačanih obveznosti oskrbe, kar slabo vpliva na njihove prejemke socialne varnosti, zlasti pokojnine, ter povečuje tveganje revščine in socialne izključenosti, zlasti v starosti;

Vrsta oskrbe

16.  ugotavlja, da obstaja vrsta skrbstvenih storitev, vključno z varstvom v zgodnjem otroštvu in izobraževanjem, storitvami oskrbe za starejše ter oskrbo ali podporo za invalide in/ali kronične bolnike, ki potrebujejo dolgotrajno zdravljenje in oskrbo, ter ugotavlja, da so bili zato oblikovani različni politični pristopi; meni, da bi lahko oskrbo opravljali formalni in neformalni oskrbovalci;

17.  meni, da bi bilo treba pri pristopu k razvoju storitev oskrbe upoštevati vse kategorije uporabnikov in razlike med njimi ter različne želje glede vrste storitev, ki jih potrebujejo, tudi osebe iz prikrajšanih okolij, kot so etnične manjšine ali migrantske družine, osebe, ki živijo na oddaljenih in podeželskih območjih, in družine z nizkimi dohodki; opozarja, da je treba pojem družine, ki se uporablja v zakonodaji in politikah, razlagati široko;

18.  priznava, da sta nizek socialno-ekonomski status in nizka stopnja izobrazbe za številne osebe ovira za storitve oskrbe, ki le stopnjujejo izzive, s katerimi se soočajo pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja; meni, da to zahteva izrecno načrtovanje in oblikovanje politik;

19.  ugotavlja, da ima zasebni pridobitni sektor pomembno vlogo pri zagotavljanju storitev dolgotrajne oskrbe za invalide in starejše osebe ter da se vprašanja dostopnosti in kakovosti teh storitev postavljajo po vsej EU; poziva Komisijo, naj oceni razmere na trgu storitev oskrbe in sprejme potrebne regulativne pobude za nadzor in spremljanje kakovosti storitev, ki so v tem okolju na voljo;

Kakovost, cenovna sprejemljivost in dostopnost oskrbe

20.  meni, da bi morale biti storitve oskrbe zasnovane tako, da zagotavljajo dejansko izbiro vsem uporabnikom, njihovim družinskim članom in njihovim oskrbovalcem, če delajo s polnim ali skrajšanim delovnim časom, če so samozaposleni ali brezposelni;

21.  meni, da se morajo osebe, ki načrtujejo in zagotavljajo storitve oskrbe, seznaniti s potrebami uporabnikov, in da je treba storitve oskrbe starejših in invalidov načrtovati in razvijati v dejavnem in smiselnem sodelovanju z uporabniki ter bi se morale oblikovati in izvajati po pristopu, ki temelji na pravicah; opozarja na pozitivne izkušnje oseb z motnjami v duševnem ali intelektualnem razvoju, ki so sodelovale pri razvoju infrastrukture in storitev, ki izboljšujejo njihovo neodvisno življenje in kakovost življenja;

22.  poudarja, da se zagotavljanje kakovostne oskrbe v EU razlikuje tako v državah članicah kot med njimi: med zasebnim in javnim okoljem, mestnimi in podeželskimi območji ter različnimi starostnimi skupinami; ugotavlja, da velik del odgovornosti za varstvo otrok in dolgotrajno oskrbo nosijo družine, v zadnjenavedenem primeru zlasti stari starši, kar je zlasti očitno v južni in vzhodni Evropi[20];

23.  poziva države članice, naj zagotovijo dobro pokritost s storitvami oskrbe v mestih in na podeželju, da bi se izboljšala dostopnost in razpoložljivost oskrbe za osebe iz prikrajšanih okolij, vključno s tistimi, ki živijo na podeželskih in oddaljenih območjih;

24.  meni, da je dostopnost rezultat kombinacije stroškov in prožnosti in da bi zato morala biti na voljo vrsta storitev, javnih in zasebnih, za oskrbo na domu in v domu podobnih nastanitvah; poleg tega meni, da bi morali imeti družinski člani možnost prostovoljnega ali subvencioniranega opravljanja storitev oskrbe;

25.  poudarja, da je treba kakovost storitev oskrbe razumeti na več načinov, vključno s kakovostjo zmogljivosti in storitev, kakovostjo učnih programov za otroke, strokovnostjo oskrbovalcev, kakovostjo prostorov in okolja, stopnjo izobrazbe oskrbovalcev in njihovimi delovnimi pogoji;

26.  ugotavlja, da bi se morale storitve oskrbe razvijati tako, da bi se izboljšali neprekinjenost oskrbe, preventivno zdravstveno in socialno varstvo, rehabilitacija in neodvisno življenje; meni, da bi bilo treba spodbujati ureditve neposredne oskrbe na domu, da bi lahko ljudje, ki potrebujejo oskrbo, prejeli storitve usposobljenih poklicnih oskrbovalcev v lastnem domu in bi lahko živeli samostojno, če je to mogoče; meni, da bi morale biti storitve oskrbe, če je to ustrezno, namenjene celoviti podpori družine, kot so pomoč pri gospodinjstvu, tutorstvo in otroško varstvo;

27.  poudarja, da bi morale biti informacije o razpoložljivih storitvah oskrbe in ponudnikih storitev dostopne staršem, starejšim osebam, invalidom in/ali kroničnim bolnikom, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, ter neformalnim oskrbovalcem;

28.  poudarja, da nerazpoložljivost javnih storitev in previsoki stroški otroškega varstva negativno vplivajo na otroke iz družin z nizkimi dohodki, saj jih postavljajo v slabši položaj že od zgodnjega otroštva; zato ponavlja, da mora biti prednostna naloga držav razvoj kakovostnih mrež javne oskrbe za vse otroke, brez razlikovanja, ki bi utrjevalo stereotipe o razredni hierarhiji; poudarja, da ima vsak otrok pravico do kakovostne oskrbe in razvoja v zgodnjem otroštvu, kar vključuje tudi celoten spekter socialnih spodbud; ugotavlja, da čezmerni stroški storitev oskrbe prizadenejo tudi vzdrževane osebe iz družin z nizkimi dohodki, saj jih postavijo v slabši položaj;

29.  meni, da bi pomanjkanje naložb v visokokakovostno otroško varstvo za otroke, mlajše od treh let, podaljšalo prekinitve poklicne poti žensk in povzročilo težave pri vrnitvi na delo;

30.  je zaskrbljen, ker se je v zadnjih desetih letih število mest zasebnih domovih za oskrbo povečalo hitreje kot v javnih domovih za oskrbo v skoraj vseh državah članicah[21];

31.  meni, da bi bilo treba okrepiti nacionalne programe, da bi se izboljšala kakovost življenja starejših žensk, zlasti tistih z nevrodegenerativnimi boleznimi in njihovih oskrbovalcev, ki so pogosto prav tako starejše ženske; predlaga, da se pri načrtovanju in izvajanju teh ukrepov zaprosi za mnenje združenja za Alzheimerjevo bolezen;

32.  poziva Komisijo, naj v skladu z navedenimi predlogi pripravi smernice za države članice glede razvoja celovitih, zaposlovanju prijaznih, na osebe osredotočenih, na skupnosti temelječih in dostopnih storitev oskrbe, ki vključujejo storitve otroškega varstva, storitve oskrbe starejših, invalidov in kroničnih bolnikov, ki temeljijo na sodelovanju in posvetovanju s predvidenimi uporabniki storitev, da bi se zagotovilo, da bodo dostopne in da bodo zadovoljevale potrebe predvidenih uporabnikov;

33.  je seznanjen z različnimi praksami v državah članicah in poudarja, da lahko sodelovanje in izmenjava dobrih praks na evropski ravni podpirata vzajemno učenje in vzajemno svetovanje med državami članicami ter prispevata k razvoju kakovostnih storitev oskrbe s podporo in dopolnjevanjem ukrepov, sprejetih na regionalni in nacionalni ravni, poleg pomoči državam članicam pri spopadanju s skupnimi izzivi; poziva Komisijo, naj služi kot platforma in olajša to izmenjavo izkušenj in dobrih praks glede kakovosti, dostopnosti in cenovne sprejemljivosti storitev oskrbe, pa tudi različnih modele zagotavljanja storitev oskrbe, prilagojenih posameznim okoliščinam in finančnim zmogljivostim, za soočanje z izzivi oskrbe;

34.  je zaskrbljen zaradi delovnih pogojev v številnih službah za oskrbo, kot so dolg delovni čas, neustrezno plačilo, pomanjkanje usposabljanja in slabe politike na področju zdravja in varnosti pri delu; je zaskrbljen, ker se delo v oskrbi dojema kot neprivlačen sektor za zaposlovanje, ki privablja predvsem ženske in delavce migrante; poudarja, da ti pogoji vplivajo tudi na kakovost oskrbe, ki se izvaja; zato poziva države članice, naj oskrbo prevrednotijo v poklicno izbiro, in poziva Komisijo, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji vzpostavi pravni okvir za minimalne standarde za delavce v tem sektorju in sproži pobudo v zvezi s kakovostjo dolgotrajne oskrbe, pri čemer naj se zgleduje po razpoložljivih prostovoljnih orodjih in pobudah, ki jih vodi civilna družba, kot sta evropski okvir kakovosti za storitve dolgotrajne oskrbe in nedavni predlog Komisije za priporočilo Sveta o visokokakovostnih sistemih predšolske vzgoje in varstva;

35.  poziva države članice, naj spremljajo in zagotovijo, da so ustanove in drugi kraji, ki zagotavljajo oskrbo, varna in navdihujoča okolja za delo ter da se dovolj vlaga v dobro počutje in zdravje izvajalcev storitev oskrbe na delovnem mestu; meni, da je treba zagotoviti dobro počutje oskrbovalcev, da bi se preprečila zloraba oskrbovancev; v zvezi s tem podpira zakonodajne pobude za potrjevanje in priznavanje poklicnih oskrbovalcev ter poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje delovnih pogojev oskrbovalcev, kot je zagotavljanje njihovih pravic do formalne pogodbe o zaposlitvi in plačanega dopusta, pa tudi do znatno višjih plač v sektorju oskrbe; poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj povečajo ozaveščenost javnosti o pomenu storitev oskrbe, da bi se izboljšal status oskrbovalcev in spodbujala vključenost moških v dejavnosti oskrbe;

36.  poziva Komisijo, naj Svetu predloži v odobritev evropski program oskrbovalcev, da se opredelijo in prepoznajo različne vrste neformalne oskrbe v Evropi in zagotovi finančna podpora za oskrbovalce ter postopoma razvije ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem;

37.  opozarja, da njegova resolucija z dne 14. julija 2013 o vplivu krize na dostop ranljivih skupin do oskrbe[22] izrecno poziva k sprejetju direktive o dopustu oskrbovalcev; ugotavlja, da bi morali neformalni negovalci, ki se odločijo za neformalno oskrbo svojih sorodnikov, prejeti ustrezno nadomestilo in dostop do socialnih pravic, primerljivo z drugimi izvajalci oskrbe; zato poziva k celovitemu pristopu k obravnavanju izzivov neformalnih negovalcev, ki presega delovno zakonodajo, kot so nadaljnja dohodkovna podpora, dostop do zdravstvenega varstva, možnost letnega dopusta in pridobivanje pokojninskih pravic, tako da bodo zadostne, tudi če so dohodki oskrbovalcev začasno nižji zaradi zagotavljanja neformalne oskrbe, kar v glavnem velja za ženske; meni, da zagotavljanje storitev oskrbe ne bi smelo negativno vplivati na zdravje in dobro počutje neformalnih oskrbovalcev; v zvezi s tem poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne storitve za razbremenitev in svetovanje, vzajemno svetovanje, psihološko podporo, vrtce in zmogljivosti za nadomestno oskrbo za neformalne oskrbovalce, ki bi pomagali povečati njihovo zaposlenost;

38.  poziva države članice, naj prek delovne zakonodaje in zakonodaje o socialni varnosti uvedejo „dobropise za oskrbo“ za ženske in moške kot enakovredna obdobja za pridobitev pravic iz pokojninskega zavarovanja, da bi zaščitili osebe, ki prekinejo zaposlitev zaradi nudenja neformalne in neplačane oskrbe oskrbovancu ali družinskemu članu, s čimer bi priznali prispevek oskrbovalcev v družbi kot celoti;

39.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo neformalni oskrbovalci priznani kot enakovredni akterji pri opravljanju storitev oskrbe in da se poleg tega v okviru programov vseživljenjskega učenja razvijejo usposabljanja o pridobljenih znanjih in spretnostih neformalnih negovalcev in njihovo priznavanje; poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in izobraževalnimi ustanovami nudijo podporo mladim oskrbovalcem; poziva Komisijo, naj predlaga akcijski načrt s temi in drugimi ukrepi za zagotovitev kakovosti oskrbe in kakovosti življenja oskrbovalcev;

40.  poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in izobraževalnimi ustanovami opravljajo raziskave o številu mladih oskrbovalcev in o vplivu te vloge na njihovo dobro počutje in preživljanje ter na podlagi teh raziskav zagotovijo podporo in obravnavajo posebne potrebe mladih oskrbovalcev;

41.  poziva Komisijo, naj pri oblikovanju raziskav in politik bolje upošteva storitve oskrbe in oskrbovalce, zlasti v povezavi z Evropskim socialnim skladom, evropsko strategijo o invalidnosti in evropskim programom zdravja;

Cilji oskrbe

42.  poudarja, da je sedanji izziv pri doseganju barcelonskih ciljev povečati zagotavljanje otroškega varstva za otroke, stare od tri do štiri leta; pozdravlja priporočilo Komisije o razširitvi cilja strategije izobraževanja in usposabljanja 2020, da bi se zagotovilo otroško varstvo za vsaj 95 % otrok med starostjo treh let in šoloobvezno starostjo; poziva Komisijo, naj v posvetovanju z ustreznimi akterji, vključno z državami članicami, poviša barcelonske cilje in cilje v zvezi s predšolsko vzgojo; poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za izpolnitev ciljev in postavijo zagotavljanje varstva na pomembno mesto v svojih političnih načrtih; poziva države članice, naj izboljšajo nacionalne okvire kakovosti storitev predšolske vzgoje in varstva, tako da upoštevajo predlog Komisije za priporočilo Sveta o visokokakovostnih sistemih predšolske vzgoje in varstva, ter spodbuja države članice, naj pregledajo pet ključnih področij storitev predšolske vzgoje in varstva, navedenih v predlogu: dostop, delovna sila, izobraževalni program, vrednotenje in spremljanje ter upravljanje in financiranje; poziva države članice, naj pri zagotavljanju predšolskega varstva posebne pozornosti ne namenijo le dostopnosti, ampak tudi kakovosti varstva, zlasti za otroke iz okolij z omejenimi možnostmi in invalidne otroke;

43.  poziva Komisijo, naj vzpostavi kazalnike in ustrezne cilje glede kakovosti storitev oskrbe starejših ter invalidov in/ali kroničnih bolnikov, ki potrebujejo oskrbo, podobne barcelonskim ciljem, in orodja za spremljanje za merjenje kakovosti, dostopnosti in cenovne sprejemljivosti teh storitev;

44.  poziva Komisijo, naj podatke v zvezi z oskrbo starejših, invalidov in kroničnih bolnikov vključi v svoje spremljanje in pregled podatkov v okviru evropskega semestra ter v letno poročilo o enakosti spolov; poziva države članice, naj razmislijo o vključitvi ocen storitev oskrbe za starejše in invalide in/ali kronične bolnike v svoja nacionalna poročila, pri čemer naj upoštevajo povratne informacije oskrbovalcev in oskrbovancev; poziva Komisijo, naj podatke o tej oskrbi vključi v niz kazalnikov socialnega napredka, ki bi jih bilo treba spremljati v okviru evropskega semestra; poziva Komisijo in Svet, naj te socialne kazalnike vključita v pravila semestra; spodbuja države članice, naj sprejmejo in uporabijo popravljalne ukrepe, če bi se izkazalo, da je napredek počasen;

45.  poziva Komisijo, naj izboljša zbiranje podatkov, razčlenjenih po spolu, in razvije sektorsko statistiko, primerljive opredelitve in kazalnike za oceno razsežnosti spola pri dostopnosti, kakovosti, razpoložljivosti in učinkovitosti storitev oskrbe za otroke, invalide in kronične bolnike ter starejše osebe na ravni EU, pri tem pa ugotovi, kako preprečiti povečanje bremena spremljanja za zdravstvene delavce; poziva Komisijo, naj spremlja razvoj storitev oskrbe in po potrebi pripravi priporočila za popravljalne ukrepe;

46.  poziva države članice, naj zbirajo kakovostne podatke o zagotavljanju razpoložljivih storitev oskrbe z javnim in zasebnim financiranjem za otroke, starejše in invalide, da bi se spremljale razmere na splošno in izboljšale storitve oskrbe ob upoštevanju potreb uporabnikov, pa tudi usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter delovnih pogojev velikega števila oskrbovalcev; poziva države članice, naj po potrebi sprejmejo učinkovite instrumente politike in popravljalne ukrepe;

Financiranje oskrbe

47.  poziva države članice, tudi zato, da bi se odpravili sedanji primanjkljaji pri naložbah, naj povečajo javne naložbe v storitve oskrbe in infrastrukture za otroke, zlasti v zgodnjem otroštvu, in za oskrbo drugih vzdrževanih oseb, da bi se zagotovil splošen dostop do teh storitev, da bi se izboljšala kakovost oskrbe in da bi se povečale naložbe v posebne ukrepe, ki oskrbovalcem omogočajo ohranjanje aktivnega poklicnega življenja;

48.  opozarja na nesorazmeren učinek, ki ga imajo nezadostne naložbe v javne strukture in storitve za oskrbo na starše samohranilce, od katerih je velika večina žensk, ter na družine, ki živijo v revščini in jim grozi socialna izključenost;

49.  opozarja na pomen vključevanja načela enakosti spolov v vse faze izvajanja različnih politik, zlasti v fazo načrtovanja; poziva države članice, naj zagotovijo, da bo razsežnost spola v celoti vključena v nacionalne načrte za reforme s podporo Evropskega socialnega sklada, pa tudi drugih skladov EU, ki zagotavljajo sredstva za splošno socialno infrastrukturo, ki bi jih morale države članice uporabljati za razvoj storitev oskrbe;

50.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo postopek evropskega semestra uporabil za uresničitev evropskega stebra socialnih pravic in bo državam članicam omogočil učinkovito in vzdržno financiranje storitev oskrbe;

51.  podpira, da se v priporočila Komisije za posamezne države vključijo ukrepi, ki se osredotočajo na naložbe v zmogljivosti otroškega varstva in odvračalne davčne ukrepe, ki prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu – predvsem ženske – odvračajo od tega, da bi delali več ali da bi sploh delali, ter na druge ukrepe za odpravljanje razlik v plačah med spoloma;

52.  poziva Komisijo, naj okrepi financiranje vseh vrst storitev oskrbe, po potrebi zlasti v zvezi s prehodom z institucionalnih storitev na storitve v skupnosti, prek Evropskega socialnega sklada plus in drugih finančnih instrumentov, namenjenih financiranju socialne infrastrukture; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj okrepi financiranje Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), da bi se podpiralo zagotavljanje zmogljivosti za otroško varstvo na podeželju, in naj še naprej uporablja Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI) za financiranje projektov predšolske vzgoje in varstva; poleg tega poziva Komisijo, naj strogo spremlja porabo sredstev EU, zlasti v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov, na področju storitev socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe ter zagotovi, da bodo naložbe v skladu z obveznostmi na področju človekovih pravic ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov in Listine o temeljnih pravicah;

53.  poziva Komisijo, naj razmisli o tem, da bi se prispevki za socialno varnost uporabljali čezmejno, tako da bi lahko država članica izvora osebe financirala namestitev tega državljana v ustanovo za socialne storitve v drugi državi članici (kadar ta ustanova ni na voljo v državi članici izvora);

54.  poudarja, da je treba bolje analizirati potencial javno-zasebnih naložb v zagotavljanje storitev oskrbe v zvezi z obstoječimi pobudami podjetij za delavce z obveznostmi oskrbe invalidov in odraslih;

55.  poziva države članice, naj sprejmejo celovit pristop za vse vrste storitev oskrbe in okrepijo predpise za učinkovito in sinergijsko uporabo ustreznih finančnih instrumentov EU na področjih vseživljenjskega učenja, raziskav in razvoja infrastrukture; spodbuja države članice, naj dajo prednost financiranju otroškega varstva in dolgotrajne oskrbe z uporabo finančnih instrumentov, ki so na voljo v naslednjem večletnem finančnem okviru, zlasti obstoječi Evropski sklad za strateške naložbe, evropskih strukturni in investicijski skladi, kot sta Evropski socialni sklad in Evropski sklad za regionalni razvoj, ter Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja; poleg tega spodbuja države članice, naj svoja sredstva učinkoviteje razdelijo tako, da bodo povečale dostop do storitev oskrbe in njihovo cenovno sprejemljivost za prikrajšane in ranljive skupine, ter naj oblikujejo učinkovite modele financiranja, vključno s ciljnim financiranjem, ki zagotavljajo ustrezno ravnovesje med javnimi in zasebnimi naložbami v skladu z nacionalnimi in lokalnimi razmerami;

56.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo imel Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE) dovolj sredstev za spremljanje razvoja infrastrukture za oskrbo in izvajanje politik za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ter naj preuči, ali in kako politike dosegajo želene izboljšave na področju enakosti spolov;

57.  pozdravlja odločitev nekaterih držav članic za uvedbo davčnih spodbud za podjetja, ki zaposlenim zagotavljajo otroško varstvo za izboljšanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem;

°

°  °

58.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

• [1]  UL L 204, 26.7.2006, str. 23.
• [2]  UL C 175, 15.6.2011, str. 8.
• [3]  UL L 59, 2.3.2013, str. 59.
• [4]  UL C 346, 27.9.2018, str. 6.
• [5]  UL C 331, 18.9.2018, str. 60.
• [6]  UL C 204, 13.6.2018, str. 76.
• [7]  UL C 76, 28.2.2018, str. 93.
• [8]  UL C 66, 21.2.2018, str. 30.
• [9]  UL C 50, 28.6.2018, str. 15.
• [10]  UL C 308 E, 20.10.2011, str. 49.
• [11]  UL C 351 E, 2.12.2011, str. 39.
• [12]  UL C 487, 28.12.2016, str. 7.
• [13]  UL C 12, 15.1.2015, str. 16.
• [14]  UL C 21, 21.1.2011, str. 39.
• [15]  Poročilo Evropske komisije o enakosti med ženskami in moškimi za leto 2018.
• [16]  Časovni načrt Evropske komisije 2018, Evropsko središče za politično strategijo (2017) 10 Trends Transforming Education as We Know It’ (10 trendov, ki spreminja izobraževanje, kot ga poznamo)
• [17]  Eurofound, Caring for children and dependants: effect on careers of young workers’ (Skrb za otroke in vzdrževane osebe: učinek na poklicno pot mladih delavcev).
• [18]  Podatki Eurostata iz leta 2010; poročilo Komisije za leto 2015 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji (2016).
• [19]  Kot je poudaril v zakonodajni resoluciji z dne 20. oktobra 2010 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (UL C 70 E, 8.3.2012, str. 162).
• [20]  Evropska raziskava o kakovosti življenja 2016 agencije Eurofound: pregledno poročilo.
• [21]  Eurofound, „Domovi za oskrbo starejših Evropejcev: javni, pridobitni in nepridobitni ponudniki“.
• [22]  UL C 75, 26.2.2016, str. 130.

OBRAZLOŽITEV

Neenaka vključenost moških in žensk v Evropski uniji v oskrbo in gospodinjske dejavnosti je še vedno velik izziv. V okviru indeksa enakosti spolov za leto 2017 Evropskega inštituta za enakost spolov je bilo ugotovljeno, da je splošni trend v Evropi v zadnjih desetih letih negativen: delež časa, ki ga za nego, delo v gospodinjstvu in družbene dejavnosti porabijo ženske, se je v primerjavi z moškimi povečal.

Dejstvo, da ženske porabijo nesorazmerno veliko časa za opravljanje neplačanega dela v primerjavi z moškimi, ima znatne gospodarske in družbene posledice ter ovira izpolnjevanje ciljev EU na področju enakosti spolov. Končno vodi v razliko med spoloma na področju revščine, ki je največja med starejšimi. Leta 2014 je povprečna razlika med spoloma v EU v pokojninah znašala kar 40 %, kar je posledica neenakosti, ki so se nakopičile skozi življenje žensk, in obdobij njihove odsotnosti s trga dela. Med osebami, starimi 75 let in več, na pragu tveganja revščine ali socialne izključenosti živi 22 % žensk in 15 % moških. To tudi neposredno negativno vpliva na otroke in družine. Skupna gospodarska izguba zaradi razlike v stopnji zaposlenosti med spoloma znaša 370 milijard EUR letno[1].

Na voljo ni ustreznega dopusta za oskrbo drugih vzdrževanih sorodnikov, kar je eden od glavnih vzrokov, da obveznosti oskrbe niso enako porazdeljene[2]. 80% storitev oskrbe v vsej EU opravijo (neplačani) neformalni oskrbovalci, med katerimi je 75 % žensk. Skrb vzbujajoče je, da so med temi oskrbovalci mlajši od 17 let, pri katerih prekrivajoče se obveznosti negativno vplivajo na njihovo izobraževanje, zdravje in sredstva za preživljanje.

Eden glavnih razlogov, zakaj ženske niso prisotne na trgu dela, so omejene možnosti za stroškovno učinkovito in prožno kombiniranje plačanega dela z družinskimi obveznostmi. Povprečna stopnja zaposlenosti žensk v EU je 64 % (v primerjavi s 76 % moških). Poleg tega so ženske nesorazmerno visoko zastopane pri zaposlitvah s krajšim delovnim časom. Ugotovitve Eurostata kažejo, da v EU 31,5 % zaposlenih žensk dela s krajšim delovnim časom v primerjavi z 8,2 % zaposlenih moških. Obveznost oskrbe je razlog za neaktivnost pri skoraj 20 % ekonomsko neaktivnih žensk, hkrati pa to velja samo za 2 % ekonomsko neaktivnih moških. To se ne sklada s strategijo EU Evropa 2020 in ciljem, ki je 75 % zaposlenih moških in žensk do leta 2020. Prav tako je v nasprotju z načeli evropskega stebra socialnih pravic, vključno z enakimi možnostmi moških in žensk za udeležbo na trgu dela in pravico do cenovno dostopnih kakovostnih storitev oskrbe.

Zaradi staranja prebivalstva v Evropi je verjetno, da se bo stanje še poslabšalo. Zaradi vse večjega povpraševanja po oskrbi, razširjenosti neformalne oskrbe v Evropi in pritiska na javne izdatke v nekaterih državah bo neformalna oskrba v prihodnosti še pomembnejša. Zato je jasno, da je treba podpirati neformalno oskrbo in da so v zvezi s tem nujni ukrepi, ki oskrbovalcem omogočajo kombiniranje oskrbe in dela.

Storitve varstva je treba opredeliti tako, da vključujejo varstvo otrok in predšolsko vzgojo, varstvo starejših in skrb za invalide. Te storitve je nujno razvijati tako, da so dostopne in prilagodljive, tako da zadovoljujejo potrebe različnih družin in različne potrebe po oskrbi. To vključuje upoštevanje posebnih okoliščin staršev samohranilcev, tistih, ki delajo s skrajšanim delovnim časom, samozaposlenih in delavcev, ki delajo v izmenah. Posameznik bi moral imeti možnost sam izbrati, kako organizirati obveznosti oskrbe v družini, ali naj izkoristi storitve zunaj doma ali naj naroči storitve na domu. Različne možnosti bi morale biti subvencionirane in podprte v enaki meri. Na voljo bi moralo biti več pravih možnosti za kombiniranje ravni in obsega potrebnih storitev z delom. Možnosti kombiniranja dela z obveznostmi oskrbe ne bi smele negativno vplivati na socialne in ekonomske koristi, vključno s plačo in pokojnino.

V prihodnosti bi si morali prizadevati, da bi dosežena raven zagotavljala najmanj 20 tednov porodniškega dopusta, ki bi ga bilo mogoče deliti z očetom, pred in/ali po porodu. Prav tako bi morala obstajati jamstva v zvezi z odpuščanjem, vrnitvijo na isto ali enakovredno delovno mesto ter diskriminacijo, da se zaščitijo tisti, ki se odločijo za očetovski dopust (v skladu s stališčem Evropskega parlamenta glede izboljšav varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo * * * I). Enake pravice bi bilo treba postopoma razširiti na vse, ki morajo vzeti dopust za oskrbo drugih vzdrževanih oseb, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Poleg tega bi bilo treba nastale vrzeli v zaposlovanju upoštevati pri oblikovanju pokojninskih načrtov.

Da bi to zagotovili, je treba razviti storitve oskrbe ob posvetovanju s predvidenimi uporabniki in strankami. Potrebno je celovito razumevanje potreb in dojemanja, kar zadeva dostopnost.

Na institucionalni ravni bi bilo treba spremljati dostop do storitev, vključno z dostopom tistih, ki so izpostavljeni tveganju socialne izključenosti. To je zlasti pomembno zaradi spremenljive narave dela. Upoštevati je treba vpliv digitalizacije, povečanje produktivnosti in prehod na krožno gospodarstvo, ki temelji na storitvah. Storitve oskrbe morajo biti oblikovane tako, da podpirajo in olajšujejo nove modele dela.

Hkrati je pomembno zagotoviti, da institucije in mesta, ki nudijo oskrbo, zagotavljajo varno in spodbudno delovno okolje. Če se ne vlaga v tiste, ki izberejo storitve oskrbe kot poklic, potem kakovost storitev za otroke, invalide in starejše osebe nikoli ne bo tako visoka, kot bi lahko bila.

Na evropski ravni bi bilo treba razviti in spremljati kazalnike kakovosti oskrbe. Nato bi lahko evropski strukturni skladi zagotovili naložbe, s katerimi bi se lahko dosegli ciljna raven in kakovost storitev v vseh državah članicah Evropske unije. Države članice je treba pozvati, da v zadostni meri in ločeno poročajo o uporabi teh sredstev, tako da se lahko informacije analizirajo na evropski ravni.

• [1]  Eurofound (2016), „Razlika v stopnji zaposlenosti med spoloma: izzivi in rešitve“.
• [2]  Delovno aktivni oskrbovalci le stežka kombinirajo plačano delo z obveznostmi oskrbe, zato se morda morajo odločiti, da skrajšajo delovni čas ali prenehajo opravljati plačano delo. Oskrba lahko povzroči izgorelost in stres. Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) (2011), Help Wanted? Providing and Paying for Long-Term Care (Potrebujete pomoč? Zagotavljanje dolgotrajne oskrbe in plačevanje zanjo). Študije zdravstvene politike organizacije OECD.

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja	10.10.2018
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	17 1 8
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Daniela Aiuto, Beatriz Becerra Basterrechea, Heinz K. Becker, Malin Björk, Vilija Blinkevičiūtė, Anna Maria Corazza Bildt, Iratxe García Pérez, Arne Gericke, Anna Hedh, Mary Honeyball, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Florent Marcellesi, Angelika Mlinar, Angelika Niebler, Maria Noichl, Marijana Petir, João Pimenta Lopes, Ernest Urtasun, Anna Záborská, Maria Gabriela Zoană
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Biljana Borzan, Rosa Estaràs Ferragut, Lívia Járóka, Kostadinka Kuneva, Mylène Troszczynski

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

17	+
ALDE	Beatriz Becerra Basterrechea, Angelika Mlinar
EFDD	Daniela Aiuto
GUE/NGL	Kostadinka Kuneva
PPE	Rosa Estaràs Ferragut, Lívia Járóka, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz
S&D	Vilija Blinkevičiūtė, Biljana Borzan, Iratxe García Pérez, Anna Hedh, Mary Honeyball, Maria Noichl, Maria Gabriela Zoană
VERTS/ALE	Florent Marcellesi, Ernest Urtasun

1	-
PPE	Angelika Niebler

8	0
ECR	Arne Gericke
ENF	Mylène Troszczynski
GUE/NGL	Malin Björk, João Pimenta Lopes
PPE	Heinz K. Becker, Anna Maria Corazza Bildt, Marijana Petir, Anna Záborská

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani