POROČILO o priporočilu Sveta o imenovanju člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke

6.12.2019 - (C9‑0149/2019 – 2019/0817(NLE))

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalka: Irene Tinagli

PREDLOG SKLEPA EVROPSKEGA PARLAMENTA

o priporočilu Sveta o imenovanju člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke

(C9‑0149/2019 – 2019/0817(NLE))

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

– ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 10. oktobra 2019 (12451/2019)[1],

– ob upoštevanju drugega pododstavka člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C9‑0149/2019),

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2019 o uravnoteženi zastopanosti spolov pri imenovanjih na področju ekonomskih in monetarnih zadev EU[2],

– ob upoštevanju člena 130 Poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A9‑0049/2019),

A. ker se je Evropski svet 16. oktobra 2019 pisno posvetoval s Parlamentom o imenovanju Fabia Panette za člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke za mandat osmih let z učinkom od 1. januarja 2020;

B. ker je Odbor Parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve potem ocenil kandidatova priporočila, zlasti glede na zahteve iz člena 283(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije ter potrebo po polni neodvisnosti Evropske centralne banke v skladu s členom 130; ker je odbor med ocenjevanjem prejel življenjepis kandidata ter njegove odgovore na pisni vprašalnik, ki mu je bil poslan;

C. ker je imel nato kandidat 3. decembra 2019 predstavitev v odboru, ki jo je začel z uvodno izjavo, nadaljeval pa z odgovori na vprašanja članov odbora;

D. ker Svet Evropske centralne banke sestavljajo člani izvršilnega odbora Evropske centralne banke in devetnajst guvernerjev nacionalnih centralnih bank držav članic, katerih valuta je euro; ker so bili doslej vsi guvernerji moški;

E. ker je Parlament že večkrat izrazil nenaklonjenost postopku imenovanja članov izvršilnega odbora Evropske centralne banke in pozval k izboljšanju teh postopkov; ker je Parlament zahteval, da se mu pravočasno pošlje ožji seznam, uravnotežen glede na spol, z vsaj dvema imenoma;

F. ker je Parlament 17. septembra 2019 dal pozitivno mnenje o priporočilu Sveta o imenovanju Christine Lagarde za prvo predsednico Evropske centralne banke;

G. ker so ženske v Svetu Evropske centralne banke še vedno premalo zastopane; ker Parlament obžaluje, da države članice te zahteve niso vzele resno, ter poziva nacionalne institucije in institucije EU, naj si pri naslednjih imenovanjih prizadevajo za doseganje uravnotežene zastopanosti spolov;

H. ker bi morale vse institucije in organi EU ter vse nacionalne institucije in organi izvajati konkretne ukrepe za zagotavljanje uravnotežene zastopanosti spolov;

1. odobri priporočilo Sveta za imenovanje Fabia Panette za člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke;

2. naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Evropskemu svetu, Svetu in vladam držav članic.

 

 

PRILOGA 1: ŽIVLJENJEPIS Fabia Panette

Fabio Panetta

KONTAKT
Banca d’Italia Via Nazionale 91 — 00184, Roma, Italija E-pošta: [e-mail]
Rojen 1. avgusta 1959 v Rimu. Poročen, trije otroci.
AKADEMSKE KVALIFIKACIJE
1996 1984 1982	Doktorat na področju ekonomije in financ (London Business School) Magisterij na področju monetarne ekonomije (London School of Economics) Diploma iz ekonomije (z odliko; Univerza LUISS, Rim)
poklicne izkušnje in glavne funkcije
Sedanje:                 Prejšnje funkcije:	Viceguverner višjega ranga Banke Italije. Nadomeščanje guvernerja med njegovo odsotnostjo ali nezmožnostjo opravljanja dela. Predsednik nadzornega organa Italije za zavarovalništvo (IVASS). V tej vlogi je član generalnega sveta v Evropskem odboru za sistemska tveganja.  Je namestnik guvernerja v svetu direktorjev Banke za mednarodne poravnave. Nadomestni italijanski član skupine sedmih najrazvitejših držav (G7) in skupine dvajsetih (G20). Član delovne skupine 3 OECD.  Član sveta direktorjev Mednarodnega centra za monetarne in bančne študije (International Center for Monetary and Banking Studies – ICMB) v Ženevi ter upravnega sveta v Einaudi Institute for Economics and Finance (EIEF). Prejel je častni naziv visoki uradnik reda za zasluge Republike Italije.   V obdobju od leta 2004 do leta 2017 spremljevalec in nadomestni član guvernerja Banke Italije v Svetu Evropske centralne banke (guvernerji Antonio Fazio, Mario Draghi, Ignazio Visco). V obdobju od leta 2014 do leta 2019 član nadzornega odbora EMN pri Evropski centralni banki. V obdobju od leta 2012 do maja 2019 član upravnega odbora Banke Italije. Član sveta direktorjev Banke za mednarodne poravnave (2013 in od 2015 do 2018). V obdobju od leta 2003 do junija 2019 član odbora za globalni finančni sistem pri Banki za mednarodne poravnave. Od leta 2013 član nadzornega organa Italije za zavarovalništvo (IVASS).   Leta 1985 se je pridružil raziskovalnemu oddelku Banke Italije. Napredoval je v vodjo (2000), glavnega vodjo in vodjo denarnega in finančnega oddelka (2004), višjega vodjo in vodjo oddelka za gospodarske napovedi in monetarno politiko (2007) ter izvršnega direktorja za Eurosistem in finančno stabilnost (2011). Poučeval predmet Competition and Performance of the European Financial System za magistrski program evropske ekonomije in mednarodnih financ na Univerzi v Rimu, Tor Vergata (2004–2005). Poučeval predmet Theory and Practice of the Financial Markets na doktorskem programu Ekonomske fakultete Univerze v Rimu, Tor Vergata (1995–1996). Raziskovalni sodelavec za ekonometriko na univerzi LUISS v Rimu (1982–1983).
DRUGI POLOŽAJI
2010–2012: 2005–2011:   1999–2007:   2010–2011:     2005–2006:     2000–2001:       1999–2002:   1998–2000:	Glavni urednik poročila Banke Italije o finančni stabilnosti. Član sveta direktorjev pri International Journal of Central Banking. Urednik poglavij o denarju, posojilih in financah v letnem poročilu in ekonomskem biltenu Banke Italije. Predsednik delovne skupine za tveganje državnih posojilojemalcev in pogoje financiranja banke, zadolžen za poročanje odboru za globalni finančni sistem (Banka za mednarodne poravnave). Predsednik delovne skupine za tveganje državnih posojilojemalcev in pogoje financiranja banke, zadolžen za poročanje odboru za globalni finančni sistem (Banka za mednarodne poravnave). Predsednik delovne skupine za učinkovitost, konkurenco in kreditne tokove v okviru raziskave, ki so jo naročili finančni ministri G10 in guvernerji centralnih bank, o procesu konsolidacije za bančni in finančni sektor. Predstavnik Banke Italije v skupini monetarnih strokovnjakov OECD na visoki ravni (Pariz). Član delovne skupine za trge lastniških vrednostnih papirjev, ki so jo ustanovili guvernerji centralnih bank držav G10. Vodil je seminarje o ekonomiji in financah na naslednjih ustanovah: American Economic Association, svet guvernerjev centralnih bank ZDA, Federal Reserve Bank of Chicago, Banka za mednarodne poravnave, De Nederlandsche Bank, Federal Deposit Insurance Commission, Borsa di Milano, Associazione Bancaria Italiana, italijansko ministrstvo za ekonomijo in finance, Consob, European University Institute (Firence), London Business School, London School of Economics, Università Bocconi, Bank of Canada, Sapienza University, univerza Tor Vergata, Center for International Studies, Istituto per la Ricerca sociale, center za raziskave na področju gospodarske politike (CEPR), Monte Titoli S.p.A., Università di Pavia, Bank of England, Associazione per gli Studi di Banca e Borsa, LUISS University, Università Cattolica di Milano, Università di Ancona, Università di Sassari, Università di Verona, Autorità Garante per la Concorrenza, Associazione Prometeia, Frankfurt Institute for Law and Finance, Banque Centrale du Luxembourg. Je član institucij Italian Economic Association, American Finance Association in American Economic Association. Objavil je študije o bančništvu in financah v številnih italijanskih in tujih revijah (glej priloženi seznam). Bil je recenzent italijanskih in tujih revij, vključno z: American Economic Review, Quarterly Journal of Economics, Journal of Money, Credit and Banking, Review of Economics and Statistics, Journal of Financial Intermediation, Journal of Banking and Finance, Journal of Development Economics, Journal of the European Economic Association (JEEA), Open Economies Review, Journal of Development Economics, International Review of Economic and Finance, Economic Modelling, Economic Notes, Rivista di Politica Economica, Moneta e Credito in Politica Economica.
PRIZNANJA IN ŠTIPENDIJE
2006   1985   1983	Prejel je priznanje Premio Giornalistico Internazionale Santa Margherita Ligure per l’Economia za najboljšega pisca o ekonomiji. Prejel je štipendijo Paolo Andreini, ki jo podeljuje Banka Italije za študije ekonomije v tujini. Prejel je štipendijo ministrstva za izobraževanje za študij politične ekonomije v tujini.
GLAVNE PUBLIKACIJE
GLAVNI ČLANKI V MEDNARODNIH REVIJAH                                                     KNJIGE IN MONOGRAFIJE                         DRUGI ČLANKI in govori                                                                                                                                                         Delovni dokumenti	„Are Mergers Beneficial to Consumers? Evidence from the Market for Bank Deposits“, soavtor: D. Focarelli, The American Economic Review, zv. 93, št. 4, september 2003 (objavljen tudi v Temi di Discussione (Working Papers), št. 448, julij 2002, Banka Italije). „The Interaction between Capital Requirements and Monetary Policy“ (2014), soavtorja: Paolo Angelini in Stefano Neri, Journal of Money, Credit and Banking, zv. 46, 6. izdaja, september 2014. „Do Mergers Improve Information? Evidence From the Loan Market“, soavtorja: Fabiano Schivardi in Matthew Shum, The Journal of Money, Credit and Banking, zv. 41, št. 4, str. 673–709, 2009 (objavljeno tudi kot delovni dokument št. 4961, CEPR, London). „Why do companies go public? An Empirical Analysis“, soavtorja: M. Pagano in L. Zingales, Journal of Finance, zv. LIII, št. 1, 1998. „The Coordination of Micro and Macro-Prudential Policy in Europe“ (2015), soavtor: Piergiorgio Alessandri, European Economy, 2015.3. „Consolidation and Efficiency in the Financial Sector: A Review of the International Evidence“, soavtorji: D. Amel, C. Barnes in C. Salleo, Journal of Banking and Finance, zv. 28, št. 10, 2004 (objavljeno tudi kot Working Paper 2002-47, svet guvernerjev centralnih bank ZDA). „The Stability of the Relation between the Stock Market and Macroeconomic Forces“, Economic Notes, 2002, št. 3, (objavljeno tudi v Temi di Discussione (Working Papers) št. 393, 2003, Banka Italije). „Will A Common European Monetary Policy Have Asymmetric Effects?“, soavtorji: L. Guiso, A. Kashyap in D. Terlizzese, Economic Perspectives, Federal Reserve Bank of Chicago, št. 56, 2000 (objavljeno tudi v Temi di Discussione (Working Papers) št. 325, 2000, Banka Italije). „Why do Banks Merge?“, soavtorja: D. Focarelli in C. Salleo, Journal of Money, Credit and Banking, zv. 34, št. 4, november 2002 (objavljeno tudi v Temi di Discussione (Working Papers) št. 361, 1999, Banka Italije). „The Performance of Italian Equity Funds“, soavtor: Riccardo Cesari, Journal of Banking and Finance, 26, 2002 (objavljeno tudi v Temi di Discussione (Working Papers) št. 325, 1998, Banka Italije). „The stock market as a source of capital: some lessons from initial public offerings in Italy“, soavtorja: M. Pagano in L. Zingales, European Economic Review, št. 40, 1996.  „Les interactions négatives entre banques et états“, soavtorja: Paolo Angelini in Giuseppe Grande, Revue d’économie financière, št. 111, september 2013.   „Supplementary pension schemes in Italy: Features, development and opportunities for workers“, soavtorja: Riccardo Cesari in Giuseppe Grande, Giornale degli economisti e annali di economia, zv. 67, 1, str. 21–40, 2008.     „The impact of sovereign credit risk on bank funding conditions“ (2011), objavljeno v CGFS Papers št. 43, Banka za mednarodne poravnave, Basel (poročilo delovne skupine za tveganje državnih posojilojemalcev in pogoje financiranja bank v okviru odbora za globalni finančni sistem)   „Financial Sector Pro-cyclicality: Lessons from the Crisis“ (2009), koordinator (soavtor: Paolo Angelini), Banka Italije, Questioni di Economia e Finanza (Occasional Papers) št. 44, april.   Geneva Reports on the World Economy, št. 9: International Financial Stability (2007), (soavtorji: Roger Ferguson, Phillip Hartman in Richard Portes), objavila International Center for Monetary and Banking Studies (ICMB) in CEPR. Il sistema finanziario e il Mezzogiorno. Squilibri reali e divari finanziari (2006), urednik, skupaj z Luigijem Cannarijem, Cacucci Editore, Bari Il sistema bancario italiano negli anni novanta. Gli effetti di una trasformazione (2004), Il Mulino, Bologna. La previdenza complementare in Italia: caratteristiche, sviluppo e opportunità per i lavoratori, soavtorja: Riccardo Cesari in Giuseppe Grande, Banka Italije, Questioni di Economia e Finanza (Occasional Papers) št. 8, maj 2008. „The Recent Behaviour of Financial Market Volatility“, Banka za mednarodne poravnave, BIS Economic Papers št. 29, avgust 2006 (poročilo študijske skupine odbora za globalni finančni sistem).  Le nuove regole sulla liquidità e la politica monetaria (2014), objavljeno v Liquidità e nuove regole sulle banche: calibrazione e impatti, (ARIME), Franco Angeli, Milano.     Central banking in the XXI century: never say never (govor na konferenci „Central banking and monetary policy: Which will be the new normal?“), Università Cattolica, Milan, april 2016. 21st Century cash: Central banking, Technological innovation and digital currencies, objavljeno v Do we need Central Bank Digital Currency? Economics, Technology and Institutions, Larcier, SUERF Conference Proceedings, 2018. Why do banks securitize their assets? Bank-level evidence from over one hundred countries in the pre-crisis period, soavtor: A.F. Pozzolo, Banka Italije, Tema di discussione (Working Papers) št. 1183, 2018. The Distributional Consequences of Monetary Policy,  18. vsakoletna raziskovalna konferenca DNB „Distributional implications of the crisis and policy responses“, Amsterdam, 20. november 2015. On the special role of macroprudential policy in the euro area, v Putting Macroprudential Policy to Work, Occasional Studies, DNB, zv. 12-7 (2014). Finanza, rischi e crescita economica (govor na konferenci univerze Bocconi z naslovom „Benchmarking the UK market: A way to create an efficient and effective capital market in Italy?“), Milano, januar 2016. Prudential policy at times of stagnation: a view from the trenches, soavtor: P. Alessandri, Questioni di Economia e Finanza, Banka Italije (Occasional Papers), št. 300, december 2015.  „Why banks and supervisors must act now“, soavtor: Mark Carney, Financial Times, 11. julij 2011. La transizione verso un sistema finanziario più stabile, Quaderni dell’Associazione per lo Sviluppo degli Studi di Banca e Borsa, št. 287, marec 2015. The European Banking and Capital Markets Unions: Challenges and Risks, govor na mednarodni konferenci Foundation for European Progressive Studies in Fondazione Italianieuropei, Rim, 6. februar 2015. Crescita economica e finanziamento delle imprese, Rivista AIAF, splet, 2015, št. 94. La nuova vigilanza bancaria europea e l’Italia, govor na konferenci „Le Banche Popolari dal XX al XXI Secolo“, Rim, 19. junij 2014. Imprese: una finanza diversa è possibile, SACE MAG, št. 2, 2014. The negative feedback loop between banks and sovereigns, soavtorja: P. Angelini in G. Grande, Questioni di Economia e Finanza della Banca d’Italia (Occasional Papers), št. 213, januar 2014. Un sistema finanziario per la crescita, Conference Proceedings, „Il risparmio degli italiani è al sostegno della crescita?“, The Adam Smith Society, Milano, 27. januar 2014. Il credito e il finanziamento delle imprese, govor na konferenci „Reload Banking. La banca del domani per un nuovo sviluppo dell’Italia“, Federazione delle Banche di Credito Cooperativo Lazio Umbria Sardegna, Rim, 21. junij 2013. Macroprudential tools: where do we stand?, govor na predstavitvi pregleda finančne stabilnosti Banque Centrale du Luxembourg za leto 2013, 14. maj 2013. Banche, Finanza, Crescita, Quaderni dell’Associazione per lo Sviluppo degli Studi di Banca e Borsa, št. 273, marec 2013. Pro-cyclicality of capital regulation: is it a problem? How to fix it?, soavtorji: P. Angelini, A. Enria, S. Neri in M. Quagliariello, Questioni di Economia e Finanza della Banca d’Italia (Occasional Papers), št. 74, oktober 2010. „Domanda e Offerta di Credito in Italia durante la crisi finanziaria“, soavtor: Federico Maria Signoretti, Banka Italije, Questioni di Economia e Finanza (Occasional Papers) št. 63, april 2010. An assessment of financial sector rescue programmes, soavtorji: T. Faeh, G. Grande, C. Ho, M. King, A. Levy, F.M. Signoretti, M. Taboga in A. Zaghini, Questioni di Economia e Finanza della Banca d’Italia (Occasional Papers), št. 47, julij 2009. „Evoluzione del sistema bancario e finanziamento dell’economia nel Mezzogiorno“,  Moneta e Credito, zv. LVI, št. 222, junij 2003 (objavljeno tudi v Temi di Discussione (Working Papers) št. 467, marec 2003, Banka Italije). „La trasformazione del sistema bancario italiano e i suoi effetti sulle imprese e sui risparmiatori“, soavtor: D. Focarelli (dokument, predstavljen na konferenci „Quarant’anni di Economia a Verona“), Banche e Banchieri, št. 4, 2002. „Il sistema bancario italiano nell’area dell’euro“, soavtorja: L. Gambacorta in G. Gobbi, Bancaria, zv. 57, št. 3, 2001. „Determinanti e conseguenze delle acquisizioni e fusioni bancarie“ soavtorja: D. Focarelli in C. Salleo, Banca Impresa Società, št. 1, 1999. „La congiuntura creditizia in Italia“ (dokument, predstavljen na Convegno Sadiba 26) Quaderni dell’Associazione per lo Sviluppo degli Studi di Banca e Borsa, št. 198, marec 2003. „Le banche e i servizi finanziari alle imprese“ (dokument, predstavljen na Convegno Sadiba 25), Quaderni dell’Associazione per lo Sviluppo degli Studi di Banca e Borsa, št. 185, marec 2002. „Is There an Equity Premium Puzzle in Italy? A Look at Asset Returns, Consumption and Financial Structure over the Last Century“, soavtor: Roberto Violi, Banka Italije, Temi di Discussione (Working Papers) št. 339, 1999. „Portafogli gestiti e tassi di rendimento: alcune considerazioni“, soavtor: Riccardo Cesari, Bancaria, št. 1, 1998. „Innovazioni strutturali nel mercato azionario: gli effetti della contrattazione continua“, soavtorja: C. Impenna in P. Maggio, v Rapporto IRS sul mercato azionario, Istituto per la Ricerca Sociale, Milano (objavljeno tudi v Temi di Discussione (Working Papers) št. 248, 1995, Banka Italije). „La volatilità dei corsi dei CCT e i coefficienti patrimoniali del Comitato di Basilea“, soavtor: F. Drudi, il Risparmio, št. 3, 1994. „I tassi d'interesse reali: l'esperienza degli ultimi trent'anni (1960-1992)“, soavtor: A. Levy, v L'alto prezzo del danaro, P. Ciocca in G. Nardozzi (ur.), Laterza, Bari, 1993 (objavljeno tudi v Bancaria, št. 4, 1994). Privatizzare: come? Spunti da una ricognizione comparata dei casi inglese e francese, soavtor: S. Chiri, Banka Italije, Temi di Discussione (Working Papers) št. 197, 1993. „Rischio di tasso d'interesse e coefficienti patrimoniali: un'applicazione di modelli multifattoriali“, soavtor: F. Drudi, Finanza, Imprese e Mercati, Il Mulino, št. 3, 1992. “Rischio di tasso d'interesse e coefficienti patrimoniali: un'analisi dei regolamenti SIM“, soavtor: F. Drudi, Banka Italije, Temi di Discussione (Working Papers) št. 180, 1992. „Il mercato finanziario italiano nel processo di integrazione economica europea“, Il Risparmio, št. 5, september–oktober 1992. “Gli effetti della quotazione internazionale: il caso delle azioni italiane a Londra“, Finanza, Imprese e Mercati, Il Mulino, št. 3, december 1991 (objavljeno tudi v Temi di Discussione (Working Papers) št. 156, 1991, Banka Italije). „La struttura fattoriale del mercato azionario italiano“, v Ricerche applicate e modelli per la politica economica, Banka Italije, zv. II, 1991. „Evoluzione e performance dei fondi comuni mobiliari italiani“, soavtor: E. Zautzik, Il rischio azionario e la Borsa, uredil Centro Baffi dell'Università Bocconi (objavljeno tudi v Temi di Discussione (Working Papers) št. 142, 1990, Banka Italije). „Organizzazione ed efficienza del mercato azionario“, Economia, società e istituzioni, oktober 1989. Evoluzione recente del sistema finanziario italiano: effetti sull'allocazione del risparmio e sulla struttura dell'intermediazione finanziaria, Atti del Convegno „I gruppi plurifunzionali nelle strategie di mercato delle banche e delle assicurazioni“, Trst, november 1989. „Recent Changes in the Organization and Regulation of Capital Markets in Italy“, soavtorja: C. Caranza in R. Pepe, v Changes in the Organization and Regulation of Capital Markets, Banka za mednarodne poravnave, april 1987.     „Monetary Policy and Macroprudential Policy“, soavtorja: Paolo Angelini in Stefano Neri, Banka Italije, Temi di Discussione (Working Papers) št. 801, marec 2011. Objavljeno tudi v Working Paper št. 1448, julij 2012, Evropska centralna banka. Why Do Banks Securitize their Assets?  soavtor: Alberto Pozzolo. Mimeo, Banka Italije. The Causes and Consequences of Going Public, soavtorja: Andrea Generale in Federico Signoretti, Mimeo, Banka Italije. How Interest Sensitive is Investment? Very (when the data are well measured), soavtorji: Luigi Guiso, Anil Kashyap in Daniele Terlizzese, Mimeo, Banka Italije.

 

 

PRILOGA 2: ODGOVORI Fabia Panette NA VPRAŠALNIK

Vprašalnik za kandidata za položaj

člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke

(Fabio Panetta)

 

 

A. Zasebno in poklicno življenje

 

1. Izpostavite glavne vidike svojih poklicnih znanj in spretnosti v zvezi z monetarnimi, finančnimi in poslovnimi zadevami ter glavne vidike svojih evropskih in mednarodnih izkušenj.

Že vse svoje poklicno življenje sem zaposlen v centralni banki. Leta 1985 sem začel delati v Banki Italije, kjer sem leta 2012 postal član upravnega odbora in viceguverner. Zdaj sem viceguverner višjega ranga. Sem tudi predsednik nadzornega organa Italije za zavarovalništvo (IVASS), v tej funkciji pa tudi član splošnega odbora Evropskega odbora za sistemska tveganja.

Skupaj z drugimi člani upravnega odbora Banke Italije sem kot viceguverner višjega ranga odgovoren za vsakodnevno upravljanje poslovanja in določanje strateških smernic te institucije, ki zadevajo številna različna vprašanja. Med drugim je Banka Italije odgovorna za: sodelovanje pri odločitvah v zvezi z denarno politiko euroobmočja in izvajanje teh odločitev v Italiji, nadzor nad bankami (v okviru enotnega mehanizma nadzora) ter nebančnimi posredniki, nadzor nad trgi državnih vrednostnih papirjev v Italiji ter infrastrukturo italijanskega trga, nadzorovanje in zagotavljanje nemotenega delovanja italijanskega plačilnega sistema ter zagotavljanje plačilnih storitev euroobmočju (upravljamo s TIPS, Target2 in Target2 Securities)[3], sprejemanje makrobonitetnih politik. Banka Italije je odgovorna tudi za preprečevanje pranja denarja in boj proti financiranju terorizma[4].

V svoji karieri sem pridobil poglobljene izkušnje iz širokega sklopa dejavnosti centralne banke in dokazal vodstvene sposobnosti pri obravnavanju novih vprašanj. Leta 1985 sem začel delati na raziskovalnem oddelku Banke Italije, leta 2007 sem prevzel vodenje direktorata za gospodarske napovedi in denarno politiko. Leta 2011 sem postal izvršni direktor, zadolžen za usklajevanje dejavnosti banke v zvezi z Eurosistemom in finančno stabilnostjo. V svojem večletnem delovanju kot član upravnega odbora sem bil med drugim odgovoren za operacije denarne politike in nadzor nad bankami.

Od leta 2004 se udeležujem sestankov Sveta ECB, kjer sem bil sprva spremljevalec, nato pa sem postal nadomestni član. Tako sem imel priložnost izkusiti pomembna prva leta enotne denarne politike. Skozi zahtevno obdobje finančne in dolžniške krize sem tudi sodeloval pri oblikovanju politik. Kot član nadzornega odbora enotnega mehanizma nadzora (EMN) sem od njegove ustanovitve leta 2014 do julija 2019 dejavno prispeval k vzpostavljanju bančne unije.

Pri sodelovanju v mednarodnih organih sem lahko neposredno spoznal pomen mednarodnega sodelovanja. Med drugim sem bil član odbora za globalni finančni sistem pri Banki za mednarodne poravnave (Bank for International Settlements – BIS) in član makrobonitetnega foruma ECB (kot član nadzornega odbora), pa tudi član sveta direktorjev Banke za mednarodne poravnave, kjer sem trenutno eden od nadomestnih članov. Sem nadomestni italijanski član na srečanjih finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank skupine sedmih najrazvitejših držav (G7) in skupine dvajsetih (G20).

Sem član sveta direktorjev Mednarodnega centra za monetarne in bančne študije (International Center for Monetary and Banking Studies – ICMB) v Ženevi.

Poleg dolgoletnih in raznolikih izkušenj v zvezi s političnimi zadevami imam tudi akademsko ozadje, saj sem v mednarodnih znanstvenih revijah objavljal članke o monetarnih in bančnih vprašanjih.

 

2. Ali imate poslovne ali finančne deleže ali druge obveze, ki bi utegnile biti v nasprotju z vašimi prihodnjimi nalogami, in ali obstaja kakšen drug pomemben osebni ali drugačen dejavnik, ki bi ga moral Parlament upoštevati pri odločanju o vašem imenovanju?

 

Ne. Kot član upravnega odbora Banke Italije upoštevam visoki standard glede vprašanj, kot so navzkrižja interesov, zaupnost, zunanje funkcije, politika sprejemanja daril in drugih koristi ter finančne naložbe v skladu s temeljnimi vrednotami Banke: neodvisnostjo, nepristranskostjo, poštenostjo in diskretnostjo. Kot nekdanji član nadzornega odbora sem podpisal in spoštujem etični kodeks, zahteve glede preglednosti in naložbene omejitve, ki veljajo za organe odločanja ECB. Kot predsedujoči nadzornemu organu Italije za zavarovalništvo (IVASS) spoštujem kodeks ravnanja in zahteve o preglednosti tega organa.

Z zasebnimi organizacijami nisem povezan. Nimam naložb in nisem vpleten v nobeno finančno ali nefinančno družbo.

 

3. Katere vodilne cilje boste poskušali doseči v okviru mandata v Evropski centralni banki?

 

Dejavna prizadevanja za uresničevanje mandata ohranjanja stabilnosti cen so najpomembnejši prispevek, ki ga ECB lahko zagotovi za izgradnjo močnejše, odpornejše, uspešnejše in bolj pravične Evrope. Temeljno vodilno načelo vseh članov izvršilnega odbora je in bo še naprej zagotavljanje, da ECB izpolnjuje svoj mandat v skladu s Pogodbama EU.

Obenem pa mora biti ECB ves čas pozorna na morebitne nenačrtovane posledice svojih politik za stabilnost finančnega sistema, zlasti kadar se uporabljajo nova orodja. V teh okoliščinah je nujna visoka raven opreznosti, da se takšni morebitni učinki čim prej odkrijejo; ekonomske in finančne razmere je treba nenehno spremljati na vseh področjih, brez oviranja ali predsodkov. 

Kar zadeva notranje delovanje ECB, lahko uspešno doseganje teh ciljev zagotovi organizacijska kultura, ki spodbuja udejanjanje pragmatičnega, na podatkih temelječega in odprtega pristopa na vseh ravneh znotraj te institucije. Če bom imenovan v izvršilni odbor, si bom nenehno prizadeval za nadaljnje spodbujanje takšne kulture.

V primeru imenovanja si bom, kot bom podrobneje pojasnil v naslednjih odgovorih, prizadeval tudi za nadaljnji razvoj vidnejše kulture opolnomočenja in enakih možnosti ne glede na spol, narodnost ali druge lastnosti.

 

B. Denarna politika ECB

 

4. Kako bi morala ECB po vašem mnenju izvajati denarno politiko v trenutnem makroekonomskem okolju? Kako uspešna je po vašem mnenju ECB pri doseganju svojega glavnega cilja ohranjanja stabilnosti cen?

 

Delovanje ECB mora še naprej usmerjati njen glavni cilj, ki je ohranjanje stabilnosti cen v euroobmočju. Zadnji podatki v zvezi s tem kažejo, da naj bi bili inflacijski obeti slabši od cilja Sveta ECB, in sicer držati stopnjo inflacije pod 2 %, a blizu te vrednosti, zato je potrebna spodbujevalna denarna politika. Prejeti podatki, ki zajemajo preverljive podatke in tudi bolj neuradne informacije, kažejo na to, da upočasnitev gospodarske rasti traja dlje, kot je bilo predvideno pred le nekaj meseci. Vzrok temu so sedanja šibkost mednarodne trgovine in trajne negotovosti na globalni ravni, ki negativno vplivajo še posebej na proizvodnjo, širše pa na zaupanje podjetij in na njihovo pripravljenost za vlaganje. Pretekle izkušnje so že večkrat pokazale, da se upočasnjena rast v proizvodnem sektorju, ki traja dlje časa, po navadi razširi na druge ključne dele gospodarstva, denimo na sektor storitev.

V gospodarstvu, ki se ohlaja, so tako sedanje kot napovedane stopnje inflacije zadržane in niso v skladu s ciljem Sveta ECB. Še pomembneje pa je, da to prinaša tveganje za negativni zasuk inflacijskih pričakovanj gospodinjstev in podjetij, kar bi lahko brez povratnih ukrepov otežilo doseganje stabilnosti cen. Zato je treba zagotoviti podporo denarne politike, da se zagotovi ohranitev ugodnih pogojev financiranja in tako okrepijo naložbe, zaupanje ter zaposlovanje, s tem pa tudi plače in rast cen.

 

Menim, da je ECB svoj glavni cilj doslej večinoma uspešno uresničevala. Vedno je obvladovala pritisk na rast cen. Med krizo je bilo euroobmočje bolj kot kadar koli prej izpostavljeno tveganju deflacije, zato je morala ECB razširiti svoj nabor orodij, tako da je vanj vključila nestandardne instrumente politike. ECB se je z denarno politiko odzvala na izzive, ki so jih prinesle te razmere, s čimer je preprečila uresničitev nevarnosti deflacije in ustavila zniževanje inflacijskih pričakovanj ter tako podprla gospodarsko rast in zaposlovanje. Iz ekonomskih analiz in preteklih izkušenj drugih držav lahko sklepamo, da je deflacija škodljiva bolezen, ki jo je težko odpraviti, gospodarstvo pa lahko pahne v začaran krog upadanja povpraševanja, nižje gospodarske dejavnosti, višje brezposelnosti in finančne nestabilnosti, zlasti, če je za gospodarstvo značilna visoka stopnja zadolženosti.

 

5. Kaj menite o svežnju fiskalnih spodbud in odločitvi o prihodnjih usmeritvah, ki ju je Svet ECB sprejel 12. septembra? Kakšno je Vaše mnenje o načinu sprejetja te odločitve, zlasti ob upoštevanju javnega nasprotovanja nekaterih članov Sveta ECB po tej odločitvi? Kako v bolj splošnem pogledu ocenjujete načine sprejemanja preteklih odločitev glede denarne politike in ali menite, da bi bilo te načine treba spremeniti, ter če da, kako?

 

Sveženj ukrepov, ki ga je Svet ECB sprejel septembra, je bil sorazmeren in ustrezen odziv na makroekonomske razmere, ki sem jih opisal v predhodnem odgovoru. Odločitev je bila v skladu z osnovnim mandatom ECB, da ohranja stabilnost cen, njen namen pa je bil preprečiti tveganje, da bi trajno nizka stopnja inflacije, ki nastane zaradi šibkega gospodarstva, lahko vodila do trajno znižanih inflacijskih pričakovanj ali celo do ponovnega pojava nevarnosti deflacije. Sveženj politik, ki ga je sprejel Svet ECB, bo zagotovil potrebno podporo gospodarski dejavnosti in inflaciji.

Tudi iz javne razprave je bilo razbrati, da so bila mnenja članov Sveta ECB o ustreznosti spodbujevalne naravnanosti denarne politike soglasna. Obenem pa so imeli različne poglede na specifične instrumente denarne politike, ki bi bili najprimernejši za zagotavljanje ustrezne podpore glede na napovedi rasti in inflacijske obete. To ni presenetljivo, saj je v tej fazi razumljiva visoka stopnja vsesplošne negotovosti o relativnih učinkih posameznih nestandardnih instrumentov. Zame je to znak odkrite in konstruktivne razprave.

Iz izkušenj vem, da Svet ECB odločitve o denarne politiki vedno sprejema na podlagi poglobljene analize domačih in globalnih gospodarskih in finančnih razmer ter preučitve argumentov za in proti glede različnih možnosti. Tako lahko vsi člani Sveta ECB izrazijo svoja mnenja in skušajo doseči soglasje, kadar koli je to mogoče. V primeru nesoglasij so na voljo ustrezne določbe za dosego sklepov. Menim, da je v tako velikem organu odločanja neizogibno in celo pozitivno, da se pojavijo različni pogledi. Veljavna ureditev zagotavlja, da je vedno mogoča odkrita razprava, a tudi, da lahko Svet ECB vedno doseže operativne sklepe. Za konec naj dodam, da empirične raziskave kažejo, da so ukrepi, ki jih je sprejel Svet ECB, doslej učinkovito podpirali domače povpraševanje in inflacijo.

 

6. Kako ocenjujete učinke nizkih obrestnih mer?

 

Meni znani dokazi kažejo na to, da so nizke in celo negativne obrestne mere pomembno in pozitivno vplivale na celotno gospodarstvo. Prenos nizkih ali celo negativnih obrestnih mer ECB na pogoje financiranja podjetij ali gospodinjstev je potekal uspešno, dodatno pa so ga okrepile napovedi učinkov na podlagi pričakovanih obrestnih mer.

Še vedno pa ostaja tveganje stranskih učinkov nizkih in negativnih obrestih mer, če se te obdržijo daljše časovno obdobje. Obstajajo pomisleki, da bi politika negativnih obrestnih mer nad določeno stopnjo lahko slabo vplivala na vedenje gospodinjstev v zvezi s prihranki in potrošnjo, pa tudi na politike posojanja bank ter na dobičkonosnost finančnih posrednikov. Tirni sistem upravljanja, ki ga je Svet ECB uvedel septembra, naj bi te težave omilil (tako, da bi bankam pomagal pri obvladovanju neposrednih stroškov zaradi hranjenja negativno vrednotenih presežnih likvidnih sredstev na njihovih računih pri centralnih bankah), da se ohrani transmisijski mehanizem denarne politike.

Okolje nizkih obrestnih mer podpira gospodarsko dejavnost tudi s spodbujanjem prevzemanja gospodarskih tveganj. Vendar se pojavljajo tudi pomisleki, da bi lahko v nekaterih segmentih trga povečano prevzemanje tveganj ogrozilo finančno stabilnost. Pomembno je, da ECB ta tveganja nenehno spremlja. V večini primerov pa je ta tveganja najbolje obvladovati z uporabo drugih vzvodov politike, zlasti če se nahajajo v posameznih državah ali na specifičnih trgih. Za obvladovanje morebitnih pretiranih dvigov cen premoženja je najbolje uporabiti makrobonitetne politike, ki se lahko prilagodijo razmeram v posameznih državah ali sektorjih (na primer v nepremičninskem sektorju).

Na tej točki pa koristi ukrepov ECB, vključno z negativnimi obrestnimi merami, še vedno presegajo njihove morebitne stranske učinke. Za zagotavljanje, da bo to držalo tudi v prihodnje, pa je potrebno nadaljnje spremljanje. V prihodnje lahko Svet ECB veljavne ukrepe pregleda in odloči o nadaljnjih blažilnih ukrepih, če oceni, da neto koristi nekaterih ukrepov pojenjajo.

 

7. Ali menite, da je dvajset let po uvedbi eura čas, da se opravi pregled okvira denarne politike ECB?

 

Vem, da je predsednica Christine Lagarde v svojih odgovorih Evropskemu parlamentu in v nedavnem govoru že nakazala, da se bo v kratkem izvedel strateški pregled.

Po mojem mnenju je veljavni okvir dokaj uspešen. Kljub temu je pregled ustrezen in na številnih področjih potreben, saj se je makroekonomsko okolje od začetka ekonomske in monetarne unije spremenilo (ne le na ravni euroobmočja, ampak tudi globalno), pomembno pa je tudi sprejeti sklepe na podlagi izkušenj, pridobljenih med finančno krizo. Druge centralne banke izvajajo preglede politik v rednih časovnih presledkih, zadnji pregled ECB pa je bil leta 2003, torej je čas za novega.

S poglobljenim pregledom bomo pripomogli k zagotavljanju, da bo okvir denarne politike ECB še naprej izpolnjeval mandat ECB, kakor je zapisan v Pogodbi o delovanju Evropske unije. Če bom imenovan za člana izvršilnega odbora, bom k tem razpravam, tako kot predsednica, pristopil odprtega duha. Predlagal bi, naj se pri tem upoštevajo sodobna spoznanja glede denarne politike in izkušnje iz teh pomembnih let v Evropi in zunaj nje. Prepričan sem, da bodo, tako kot so vedno doslej, vsi člani Sveta ob podpori zaposlenih v ECB konstruktivno ter predano in zagnano prispevali k temu pregledu in doprinesli svoje izkušnje.

 

8. Kako boste zagotovili preglednost v zvezi z izvajanjem programa nakupa vrednostnih papirjev? Ali se strinjate, da bi se lahko pri programu nakupa listinjenih vrednostnih papirjev (ABSPP) in tretjem programu nakupa kritih obveznic (CBPP3) zagotovila večja preglednost?

ECB ima kot javna ustanova odgovornost, da je čim bolj pregledna. Preglednost, tudi v zvezi z vidiki izvajanja denarne politike, pomaga javnosti razumeti denarno politiko ECB. Boljše razumevanje javnosti pa pripomore k večji verodostojnosti in učinkovitosti političnih odločitev ter prispeva k odgovornosti ECB. To zlasti drži v izjemnih razmerah, ko je treba javnosti jasno in ob stalnem opozarjanju na mandat ohranjanja stabilnosti cen pojasnjevati neobičajne ukrepe politike.

Menim, da je raven preglednosti pri izvajanju programa nakupa vrednostnih papirjev že dokaj visoka. ECB na svoji spletni strani objavlja podrobne informacije o mesečnih nakupih, skupnih deležih in odkupih, ki zapadejo v vsakem podprogramu programa nakupa vrednostnih papirjev, pregledna pa so tudi načela banke, ki nakupe usmerjajo. Denimo, ECB tudi za program vrednostnih papirjev s premoženjskim kritjem sporoča, katere tranše (nadrejena, vmesna ali lastniška) določene izdaje se lahko kupijo, maksimalni delež neporavnanega zneska tranše, ki se lahko kupi, ter kateri instrumenti se lahko vključijo v skupino osnovnih sredstev.

Vendar pa ob upoštevanju navedenega tudi menim, da preglednost centralnih bank ne sme biti pretirana, saj bi lahko v nekaterih primerih preveč preglednosti ogrozilo učinkovitost ukrepov denarne politike. Obstajajo na primer dobri razlogi za to, da ECB ne bi smela objavljati natančnih deležev posameznih vrednostnih papirjev za nekatere programe nakupa, ter da nasprotnim strankam ne bi smela dovoliti razkritja zneskov in vrst vrednostnih papirjev, ki jih kupi. Dejansko bi s pomočjo teh informacij udeleženci na trgu lahko poskusili centralno banko prehiteti, kar bi lahko vodilo do potencialno hudih motenj v cenah določenih vrednostnih papirjev, višjih stroškov Eurosistema ter manjše učinkovitosti programa. Pozdravljam pa predloge, s katerimi bi se preglednost povečala brez teh negativnih stranskih učinkov, in v primeru imenovanja za člana izvršilnega odbora ECB bi si prizadeval, da jih skrbno preučim.

 

9. Kaj menite o tveganjih, povezanih s programom nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja? Kako ocenjujete trenutno naraščajoči delež programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja na primarnem trgu in hkrati trenutno upadajoči delež programa nakupov v javnem sektorju na sekundarnem trgu?

 

ECB v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja kupuje podjetniške obveznice na primarnem in sekundarnem trgu v skladu z vnaprej določenimi merili za upravičenost in omejitvami glede deleža izdaj in izdajateljev, ki upoštevajo tveganja, povezana s posameznimi sektorji. Ta pravila dopolnjuje primerna skrbnost pred nakupom, po njem pa stalen proces spremljanja, s katerim se omejijo tveganja. Slabo upravljanje tveganj bi lahko vplivalo na verodostojnost in sloves centralne banke.

Eurosistem svoje nakupe v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja prilagaja razmeram na trgu, pri čemer upošteva likvidnost sekundarnih trgov. Pri nakupih se upoštevajo tudi sezonski vzorci izdajanja, zanje pa veljajo nekateri izravnalni mehanizmi. Referenčno merilo, ki se uporablja za nakupe, sorazmerno upošteva vse upravičene odprte izdaje. S tržno kapitalizacijo se tako določi teža vsake jurisdikcije izdaje v referenčnem merilu.

Program nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja je uspešno izboljšal pogoje financiranja nefinančnih družb v euroobmočju. Čeprav nakup podjetniških obveznic pomeni nekoliko višje tveganje kot druga sredstva, ki jih imajo običajno v lasti centralne banke, se je pokazalo, da je program nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja učinkovit glede na tveganje, če tveganje ocenjujemo v primerjavi s prispevkom programa k uresničevanju ciljev politike. Program nakupa vrednostnih papirjev lahko skupaj z nakupi vrednostnih papirjev s premoženjskim kritjem ter kritimi obveznicami v največji možni meri poveča neposredni učinek programa nakupa sredstev na realni sektor.

Glede na omejitve deležev državnih obveznic in zaradi posledičnih zadržkov glede izvedljivosti v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja se s sorazmerno večjim prispevkom komponente zasebnega sektorja izboljšuje celotna prožnost (in potencialno področje uporabe) programa nakupa sredstev. Poleg tega pomaga pri obvladovanju velikosti morebitnih odklonov delnic v programu nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja od kapitalskega ključa (merila, ki se uporablja za razporeditev nakupov v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja po različnih državah).

Vsekakor pa glavna komponenta programa nakupa vrednostnih papirjev ostajajo nakupi državnih obveznic.

 

10. Kako lahko po vašem mnenju ECB prispeva h gospodarski rasti, ekološkemu prehodu in polni zaposlenosti ter obenem v celoti upošteva svoj prednostni cilj ohranjanja stabilnosti cen? Ali so po vašem mnenju mogoči dodatni ukrepi denarne politike, s katerimi bi se izboljšali pozitivni učinki denarne politike na realni sektor?

 

V Pogodbi je določeno, da ECB – brez poseganja v svoj glavni cilj ohranjanja stabilnosti cen – podpira splošne ekonomske politike Evropske unije, da prispeva k doseganju njihovih ciljev. Ti cilji zajemajo uravnoteženo gospodarsko rast, polno zaposlenost ter varovanje in izboljšanje kakovosti okolja.

Izkušnje zadnjih let potrjujejo, da ECB z ohranjanjem stabilnosti cen prispeva k blaginji euroobmočja. Tveganja za inflacijske obete niso prišla sama od sebe, temveč so bila povezana s šibko rastjo, nizko stopnjo zaposlenosti in stagnacijo plač, pa tudi z naraščajočo neenakostjo in ogroženo finančno stabilnostjo. Ukrepi ECB za zagotavljanje spodbujevalne denarne politike podpirajo potrošnjo prebivalstva in poslovne naložbe, s tem pa krepijo rast in zaposlovanje v euroobmočju ter izboljšujejo inflacijske obete. Ukrepi ECB so prispevali h krepitvi trga dela v euroobmočju, na katerem je bilo od sredine leta 2013 ustvarjenih okoli enajst milijonov delovnih mest in ki ostaja odporen.

Celoten planet se sooča s ključnim izzivom, kako se spopasti s podnebnimi spremembami – ki pomenijo nevarnost za rast in blaginjo ter stabilnost finančnega sistema – in kako prispevati k bolj trajnostni rabi razpoložljivih naravnih virov. Centralne banke sicer niso institucije, ki bi imele neposreden vpliv na ukrepanje na področju okoljske politike, vendar pa lahko in morajo prispevati svoj delež (glej tudi odgovor na naslednje vprašanje).

Banka Italije že sprejema ukrepe v tej smeri. Kot predsedujoči odboru za naložbe sem v naložbeni politiki našega pokojninskega sklada spodbudil vključitev teh pomislekov pri razdeljevanju naših sredstev, tako da se izključijo družbe, dejavne v sektorjih, ki ne izpolnjujejo meril globalnega dogovora OZN, prednost pa imajo podjetja z najboljšimi rezultati na področju okolja, družbenih vprašanj in upravljanja. Na splošno se bo okoljski odtis portfelja lastniških instrumentov Banke Italije zaradi novih meril izboljšal, kar zadeva skupne emisije toplogrednih plinov (nižje za 23 %, kar znaša 0,76 milijonov ton), porabo energije (nižja za 30 %, kar znaša 7,67 milijona gigajoulov) in porabo vode (nižja za 17 %, kar znaša 6,95 milijona kubičnih metrov). Te izboljšave v odtisu portfelja lastniških instrumentov so enakovredne izničenju letne porabe energije približno 140 000 gospodinjstev in porabe vode več kot 123 000 gospodinjstev. Ti rezultati so pomembni tudi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, saj je njihov upad enakovreden temu, da bi 185 000 gospodinjstev svoje letne emisije znižalo na nič. S finančnega vidika ta pristop ni privedel do manjšega dobička ali višjih tveganj.

Banka Italije – tako kot ECB – aktivno sodeluje pri delu mreže za ozelenitev finančnega sistema, ki si prizadeva podpreti dvig ozaveščenosti o podnebnih tveganjih v skupnosti centralnih bank, pa tudi pri nacionalnih in mednarodnih strokovnih skupinah o vprašanjih, povezanih s podnebnimi spremembami.

Centralne banke bi morale finančne posrednike tudi spodbujati, naj tveganja podnebna in družbena tveganja vključujejo v svoje procese odločanja ter tako izboljšajo svoje ocenjevanje takšnih tveganj, razdeljevanje finančnih virov pa usmerjajo tako, da se tem vprašanjem namenja več pozornosti.

V zvezi z dodatnimi ukrepi za izboljšanje realnega sektorja so septembrske odločitve ECB prispevale in še prispevajo k zagotavljanju ugodnih finančnih pogojev za podjetja in gospodinjstva, s čimer se podpirajo naložbe, potrošnja, zaposlovanje in rast plač. Pomembno je, da denarna politika še naprej služi svojemu namenu. Ti ukrepi so pripomogli k ustvarjanju delovnih mest v euroobmočju, saj je bilo med letoma 2013 in 2019 ustvarjenih več kot 13 milijonov delovnih mest. Empirične raziskave ECB in nacionalnih centralnih bank kažejo, da so neto učinki teh politik zmanjšali neenakost porazdelitve dohodka (brezposelnost je največji vir razlik). 

 

11. Kakšno je vaše mnenje o ukrepih, potrebnih za financiranje evropskega zelenega dogovora?  Kaj menite o vplivu politike ECB na podnebne spremembe? Mislite, da bi morala ECB programe nakupa vrednostnih papirjev izvajati v skladu s cilji trajnostnega razvoja ZN in pariškim podnebnim sporazumom? Ali bi morali biti programi ECB za nakup vrednostnih papirjev v skladu z okvirom taksonomije EU? Kakšno vlogo bi imela ECB v mreži za ozelenitev finančnega sistema (NGFS)?

 

Obvladovanje posledic podnebnih sprememb in prehod na nizkoogljičen sistem je ključna naloga, ki zahteva skupna prizadevanja. V zvezi s tem lahko brez zadržkov pozdravim odločitev Evropske komisije, da bo prednostno obravnavala to nujno vprašanje, od katerega bo odvisna blaginja današnjih in prihodnjih evropskih državljanov.

Da bi lahko dosegli cilje iz pariškega podnebnega sporazuma, moramo ustrezno ovrednotiti tveganja, ki jih prinašajo ogljično intenzivne dejavnosti, da bi s tem spodbudili potrebne spremembe v proizvodnji in vzorcih potrošnje. Oblikovanje cen ogljika je zato ključno orodje politike, s katerim se bodo ne le spremenile relativne cene, ampak tudi zagotovile spodbude za večjo energetsko učinkovitost. Ta prehod se mora izvesti ob zagotavljanju poštene razdelitve bremena, ki ga prinaša, in ob upoštevanju družbenih posledic teh politik v širšem okviru spodbujanja ciljev trajnostnega razvoja, ki jih je določila OZN, in varovanja najbolj ranljivih skupin.

Za določitev ustreznih ukrepov za uresničevanje teh ciljev so odgovorne predvsem vlade. Glede na to, da imajo podnebne spremembe globalne učinke, je treba pozdraviti mednarodno usklajevanje takšnih politik.

Za energetski prehod, potreben za zajezitev izpustov v skladu z načrtovanimi cilji EU, bodo potrebne obsežne naložbe v fizično infrastrukturo in neopredmeten kapital, vključno z raziskavami in razvojem. Ključno vlogo bosta imela proračun EU in zlasti EIB, mobilizirati pa bo treba tudi zasebne finančne vire. Na tem področju lahko EU dodatno okrepi svoja prizadevanja in nadgradi ukrepe, ki jih je začela že z akcijskim načrtom trajnostnega financiranja.

Predsednica ECB je nakazala, da bo med prednostne naloge svojega mandata vključila razmislek o tem, kako lahko ECB prispeva k obvladovanju podnebnih sprememb. Podnebne spremembe bi lahko ogrozile gospodarsko rast in stabilnost finančnega sistema ter tako vplivale na okolje, v katerem deluje denarna politika. Zato je pomembno, da ECB znotraj omejitev svojega mandata bolje razišče kanale, prek katerih podnebna tveganja vplivajo na ekonomski in finančni sistem, opredeli morebitne pretrese, ki so pomembni za kratkoročne in srednjeročne inflacijske obete, ter morebitne vplive na prenos denarne politike in po potrebi ukrepa. 

Ustanovitev mreže za ozelenitev finančnega sistema je pomemben korak naprej pri določanju in spodbujanju najboljših praks s strani centralnih bank in nadzornih organov. Največje centralne banke, med njimi ECB in Banka Italije, dejavno prispevajo k tej mreži in sledijo priporočilom, ki jih je ta mreža doslej izdala v svojih poročilih. ECB lahko pomembno prispeva s preučevanjem možnih načinov vključevanja okoljskih in podnebnih tveganj v dejavnosti centralnih bank, pri čemer lahko tudi razmisli, kako bi ta tveganja lahko vključili v mikrobonitetni in makrobonitetni nadzor ECB.

V zvezi s tem Banka Italije sodeluje z Evropskim bančnim organom pri preučevanju tveganj, ki jih dejavniki trajnostnega razvoja pomenijo za finančno stabilnost, ter pri pripravi metodologij za ocenjevanje teh tveganj in določanju ustreznih preudarnih odzivov.

Kar zadevo bilanco stanja ECB, je treba upoštevati, da sedanja naravnanost spodbujevalne denarne politike vladam že zdaj zagotavlja zelo ugodne pogoje financiranja za prehod na bolj nizkoogljično gospodarstvo. Poleg tega je ECB v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev že kupila pomembne zneske zelenih obveznic, kar je prispevalo k razvoju trga. Ko bodo priložnosti za trajnostne naložbe in trajnostne finančne produkte razširile, se bo povečal tudi delež trajnostnih sredstev (kot so zelene obveznice) v programu nakupa vrednostnih papirjev ECB.

V zvezi s tem bodo taksonomija okoljsko trajnostnih dejavnosti in standardi za zelene obveznice EU ključni za zagotavljanje jasnosti in preglednosti vlagateljem ter spodbujanje rasti trajnostnega financiranja.

Morda je vredno premisliti, ali bi lahko taksonomija, ki temelji na tveganjih, dopolnila sedanji pristop ter javnim organom, tudi centralnim bankam, bolj pomagala pri določanju, katera sredstva so najbolj izpostavljena fizičnim tveganjem in tveganjem v zvezi s prehodom. Na splošno se zdaj takšna tveganja ne odražajo ustrezno v cenah finančnih sredstev; prihodnja uporaba novih pravil EU o razkritju bo zagotavljala več informacij o trajnostnih profilih na bolj usklajen način, s čimer se lahko izboljša pravično vrednotenje s strani udeležencev na trgu.

 

12. Ali bi po vašem osebnem mnenju morala ECB kupiti več obveznic EIB, da bi v skladu s primarnimi in sekundarnimi cilji ECB prispevala k financiranju evropskih naložb?

 

ECB je v okviru programa nakupov v javnem sektorju že kupila obveznice v vrednosti 230 milijard EUR, ki so jih izdale EIB in druge nadnacionalne institucije. Ker je EIB subjekt javnega sektorja, se njene obveznice lahko kupijo le na sekundarnem trgu, za najvišji skupni znesek deleža pa velja zgornja omejitev. Svet ECB je leta 2016 to omejitev za nadnacionalne obveznice povečal s 33 na 50 odstotkov njihovega deleža, kar je več od ustrezne zgornje omejitve za državne obveznice. Neto nakupi nadnacionalnih obveznic so se v okviru novega kroga neto nakupov v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja ponovno začeli novembra.

Pomembna značilnost EIB je, da je pred več kot desetimi leti prva izdala zelene obveznice, še danes pa je na trgu zelenih obveznic zelo dejavna. Eurosistem zelene obveznice kupuje skupaj z drugimi zelenimi izdajami v euroobmočju, s čimer prispeva k financiranju projektov na področju podnebnih ukrepov.

 

13. Kaj menite o izvajanju izredne likvidnostne pomoči? Kako bi bilo mogoče izboljšati postopek odločanja o dodeljevanju izredne likvidnostne pomoči?

 

Operacije izredne likvidnostne pomoči so bile zasnovane za podporo solventnim bankam, ki se soočajo z začasnimi likvidnostnimi težavami. V skladu s statutom Evropskega sistema centralnih bank je zagotavljanje izredne likvidnostne pomoči nacionalna pristojnost. Zato so za odločanje o dodelitvi izredne likvidnostne pomoči pristojne nacionalne centralne banke, ki tudi nosijo stroške in tveganja takšnih operacij. Glavni pogoji so solventnost banke in, kadar banka krši zahteve uredbe o kapitalskih zahtevah glede minimalnih kapitalskih zahtev, obstoj verodostojnega načrta za dokapitalizacijo ter razpoložljivost zadostnega zavarovanja, ki ga je zadevna nacionalna centralna banka pripravljena sprejeti.

Eurosistem je v zadnjih letih pomembno napredoval na področju usklajevanja okvirov za izredno likvidnostno pomoč različnih nacionalnih centralnih bank, saj sta bila potrjena celovit okvir za izredno likvidnostno pomoč in sporazum o izredni likvidnostni pomoči, ki sta bila maja 2017 objavljena na spletni strani ECB. Da bi preprečili kakršno koli vplivanje na enotno denarno politiko, sporazum določa razdelitev pristojnosti ter postopek izmenjave informacij med nacionalnimi centralnimi bankami in ECB. Glede na velikost in trajanje operacije je lahko v postopek odločanja vključen tudi Svet ECB.

 

V zadnjih letih sem bil osebno večkrat vključen v zagotavljanje izredne likvidnostne pomoči. Po mojih izkušnjah so sedanji postopki na splošno dokazano učinkoviti pri zagotavljanju finančne stabilnosti in zajezitvi tveganja širjenja. Nacionalne centralne banke so lahko celo za pomembne institucije, ki so pod neposrednim nadzorom enotnega mehanizma nadzora, ustrezno ocenile dejavnike, potrebne za nemoteno, učinkovito in pravočasno ukrepanje. Posledično se je enotna denarna politika Eurosistema vselej ohranila, kakor je zahtevano v Pogodbi.

 

14. Kakšno vlogo bi morala imeti ECB pri obravnavanju virtualnih valut? Katere možnosti in tveganja vidite v zvezi z virtualnimi sredstvi? Kakšen bi bil po vašem mnenju primeren regulativni okvir za virtualne valute (in zlasti „stabilne kovance“)?

 

Zadnji val tehnoloških inovacij prinaša korenite spremembe pri zagotavljanju finančnih storitev in v zvezi z načinom, kako jih akterji nudijo. Tehnologija veriženja blokov in virtualna sredstva so del te revolucije. Obetajo učinkovitejši način prenosa denarja, zlasti čezmejno, a prinašajo tudi pomembna tveganja.

Tako kot druge centralne banke tudi ECB pozorno spremlja ta spremembe. Zaradi različnih vidikov virtualnih sredstev in tako imenovanih stabilnih kovancev je potreben usklajen pristop številnih javnih organov, ne le centralnih bank (na primer organov za preprečevanje pranja denarja, davčnih organov, organov za določanje standardov in drugih). Ker pa so virtualna sredstva, zlasti stabilni kovanci, namenjena lažjemu hranjenju in prenosu denarja, njihove operacije spadajo v okvir sistema Eurosistema za nadzor plačilnih sistemov ali plačilnih shem.

Čeprav za odločanje o tem, ali naj se dovoli izdaja in kroženje virtualnih sredstev, niso pristojne centralne banke, temveč vlade in parlamenti, pa ima ECB vlogo pri njihovi regulaciji in nadzoru, da se preprečijo nevarnosti za finančno stabilnost in zagotovi, da plačilni sistemi euroobmočja ostanejo varni, učinkoviti in inovativni ter zmožni izpolniti vse večja pričakovanja državljanov v zvezi s hitrostjo storitev in uporabniku prijaznimi vmesniki.

Zasebni stabilni kovanci zaradi tveganj, ki so z njimi neločljivo povezana, morda ne bodo pomenili ustrezne rešitve za zagotavljanje varnih, učinkovitih in inovativnih plačilnih storitev na drobno. V praksi prinašajo vrsto raznolikih in težko rešljivih izzivov, ki jih je opredelila mednarodna skupnost centralnih bank. V nedavnem poročilu o stabilnih kovancih na svetovni ravni, ki ga je pripravila delovna skupina namestnikov ministrov skupine sedmih najrazvitejših držav (katere član sem bil), je na primer poudarjeno, da pri teh kovancih pogosto ni jasnega upravljanja in pravnega okvira, zaradi česar regulatorji ne morejo natančno opredeliti subjekta, odgovornega za zaščito uporabnikov in vlagateljev. Stabilni kovanci prinašajo tveganja tudi glede odpornosti delovanja, kibernetske varnosti, varstva podatkov, pranja denarja in spoštovanja davčnih predpisov.

Splošno načelo, ki ga je treba uporabiti pri regulaciji virtualnih sredstev in stabilnih kovancev, je načelo tehnološke nevtralnosti in sorazmernosti, kjer za isto vrsto dejavnosti veljajo ista pravila. Regulatorji bi se morali osredotočiti na nove poslovne modele in na tveganja, ki jih prinašajo nove tehnologije, in ob uvedbi veljavnih pravil niso bili upoštevani.

Vendar pa je ta naloga regulatorjev otežena zaradi pomanjkanja informacij o specifičnih projektih, pa tudi zato, ker so ustrezni vidiki takšnih projektov pogosto predhodni in nejasni. To je eden od vzrokov za to, da regulativni odziv na tej stopnji morda ne bo dovolj za zajezitev tveganj.

Pobude stabilnih kovancev, ki se lahko razširijo po vsem svetu, lahko prinesejo širše težave, pri čemer doseganje globalne ravni ni zgolj teoretična možnost, če jih podpirajo največja tehnološka podjetja. Vsak zasebni mehanizem za stabilnost bo ne glede na kakovost svoje zasnove pomenil tržno, kreditno ali likvidnostno tveganje. Ta tveganja bi lahko spodkopala zaupanje in, ker ni posojilodajalca v skrajni sili, sprožila naval na kovance.

Nedavno poročilo o stabilnih kovancih na svetovni ravni delovne skupine namestnikov ministrov skupine sedmih najrazvitejših držav (katere član sem bil) kaže, da bi lahko bili prizadeti tudi kanali prenosa denarne politike, in sicer do tolikšne mere, da bi zaradi široke uporabe stabilnih kovancev potrošnja in naložbe lahko postale manj občutljive na spremembe v obrestnih merah te politike. V šibkejših državah, katerih valute niso vključene v stabilizacijsko košarico valut, bi to lahko vodilo celo v popolno »dolarizacijo« gospodarstva.

Pojav projektov stabilnih kovancev na svetovni ravni je opozorilo organom in centralnim bankam, na katerega se ne moremo odzvati zgolj z ustrezno regulacijo, saj regulacija morda ne bo zadostovala za zajezitev vseh tveganj uspešnega projekta. Tehnologijam ne moremo in ne smemo preprečiti, da spreminjajo naš finančni sistem, ki zaradi tega postaja učinkovitejši in bolj vključujoč, moramo pa se zavedati daljnosežnih posledic teh inovacij in jih usmerjati, po potrebi z neposrednimi posegi v nove ekosisteme, ki jih ustvarjajo, da ne bosta ogroženi finančna stabilnost in učinkovitost denarne politike.

 

15. Kako ocenjujete medsebojne vplive med plačilnimi sistemi in denarno politiko? Kakšna bi morala biti vloga ECB kot centralne banke izdajateljice pri klirinških hišah centralnih nasprotnih strank (CNS)?

Eurosistem je zadolžen za spodbujanje nemotenega delovanja plačilnih sistemov in sistemov poravnave, ki so potrebni za ohranjanje stabilnosti finančnih trgov in omogočanje nemotenega izvajanja denarne politike. Kadar plačilni sistemi ne delujejo pravilno in se denarna sredstva med nasprotnimi strankami ne morejo urejeno prenašati, lahko to močno ovira proces oblikovanja cen na kapitalskem in denarnem trgu, denarni transmisijski mehanizem pa lahko neha delovati.

Plačilni sistem je z vidika denarne politike še posebno pomemben za medbančne transakcije visokih vrednosti. Zato ima Eurosistem v lasti sistem bruto poravnave v realnem času za euroobmočje TARGET2 in ga upravlja. Ta sistem, ki ureja medbančne in komercialne posle, se uporablja za izvajanje monetarnih operacij, na njem pa temelji razvoj skupnega denarnega trga v euroobmočju, saj je pogoj za enotno prenašanje monetarnih spodbud po vseh državah članicah.

Pomen nemotenega delovanja plačilnega sistema za izvajanje denarne politike je tudi razlog za zanimanje ECB za finančno in operativno odpornost glavnih nasprotnih strank. Centralne nasprotne stranke delujejo med posredniki, ki se pogajajo tako na gotovinskih trgih kot na trgih začasne prodaje/začasnega odkupa, takšna dejavnost pa zajema visoke likvidnostne tokove znotraj dne. To pomeni, da se lahko v stresnih tržnih pogojih zmanjšanja likvidnosti ali vrednostnih papirjev posrednikov prenesejo s pomočjo ali prek centralnih nasprotnih strank, kar lahko privede do motenj. V takšnih razmerah bi ECB morda morala zagotoviti nujno likvidnostno podporo centralnim nasprotnim strankam ali pa bankam, vključenim v centralne nasprotne stranke, kar je dodaten razlog za pozorno spremljanje morebitnih tveganj, ki izhajajo iz teh tržnih infrastruktur.

Ta vprašanja so postala še pomembnejša v obdobju po finančni krizi, saj je razvoj centralnega kliringa okrepil sistemski pomen centralnih nasprotnih strank v največjih jurisdikcijah. Zato prihodnje izvajanje revidiranega regulativnega okvira (EMIR 2) pomeni dobrodošel napredek, saj krepi nadzor EU nad sistemskimi centralnimi nasprotnimi strankami iz tretjih držav, ki opravljajo kliring velikega števila instrumentov, denominiranih v eurih, ter zagotavlja vključenost centralnih bank izdajateljic v ta nadzor.

 

16. Kakšno vlogo bodo po vašem mnenju v prihodnosti imele gotovinske transakcije v primerjavi z digitalnimi?

Gotovina je v mnogih državah EU še vedno najljubši način plačevanja plačil male vrednosti. Je varno sredstvo, ki je državljanom neposredno na voljo in ima edinstvene lastnosti, saj zagotavlja anonimnost in se lahko uporablja v nespletnih transakcijah. Zaradi tega menim, da bo gotovina tudi v bližnji prihodnosti igrala pomembno vlogo. Zato morajo centralne banke pri proizvodnji in kroženju tega instrumenta še naprej zagotavljati visoko raven učinkovitosti. 

Vendar se euroobmočje, podobno kot druge jurisdikcije, sooča s korenitimi spremembami na področju povpraševanja in zagotavljanja plačilnih storitev, ki so jih omogočile inovacije v digitalnem ekosistemu. V novem okolju so digitalne transakcije vse bolj priljubljene in bodo morda nekoč pomembnejše od gotovine. Uvajanje novih tehnologij v zagotavljanje plačilnih storitev je treba spodbujati, v kolikor cenejše, hitrejše in varnejše storitve spodbujajo konkurenco in finančno vključenost ter izboljšujejo dobrobit ljudi.

17. Kakšno je vaše stališče glede bankovcev visoke vrednosti v eurih?

Eurosistem mora državljanom euroobmočja ob nizkih stroških nuditi razpoložljive evrske bankovce visoke kakovosti. Zagotavljati mora uravnoteženo ponudbo bankovcev različnih vrednosti, pri čemer se upošteva, da se bankovci manjše vrednosti večinoma uporabljajo pri transakcijah nižje vrednosti v trgovini na drobno.

Bankovci visoke vrednosti se večinoma uporabljajo za popolnoma zakonite namene, na primer za kupovanje dragih dobrin ali storitev oziroma kot hranilec vrednosti. Namen hranilca vrednosti je značilen za valute – kot sta euro in dolar – ki predstavljajo devizno rezervo. ECB ocenjuje, da imajo znaten del (približno tretjino) odprte zaloge evrskih bankovcev v lasti zastopniki iz držav, ki niso v euroobmočju. Čeprav je to težko oceniti, pa je namen hranilca vrednosti za ta del zaloge verjetno pomemben.

Hkrati pa je Eurosistem zaradi pomislekov, da povpraševanje po bankovcih visoke vrednosti morda spodbujajo tudi nezakonite dejavnosti, maja 2016 ustavil proizvodnjo bankovcev za 500 EUR, nato pa jih je prenehal izdajati (januarja 2019, v Avstriji in Nemčiji pa so se prenehali izdajati aprila 2019). Posledično se bo obseg bankovcev za 500 EUR v obtoku sčasoma zmanjšal, vsi obstoječi bankovci za 500 EUR v obtoku pa ohranijo svojo vrednost, se lahko vrnejo v obtok in ostajajo zakonito plačilno sredstvo.

18. Kakšen je vaš pogled na heterogenost monetarnih pogojev in dostopa do posojil v euroobmočju ter na njen vpliv na enotno denarno politiko ECB?

 

Monetarni ukrepi, ki jih je ECB sprejela v zadnjem desetletju, so pomembno prispevali k zmanjšanju razlik v monetarnih pogojih in razpoložljivosti kreditov v državah euroobmočja. Med finančno in dolžniško krizo so precejšnje razlike pri stroških in dostopu do kreditiranja ogrožale enotnost denarne politike ECB in delovanje transmisijskega mehanizma. Odločen odziv ECB, kakršnega še ni bilo, in njena pripravljenost na drzno ukrepanje za ohranitev eura v okviru njenega mandata sta bila ključnega pomena za odpravo strahu pred razpadom euroobmočja, ponovno vzpostavitev nemotenega delovanja finančnih trgov in izboljšanje prenosa monetarnih spodbud v vse države euroobmočja.

Od takrat ECB nadaljuje z izpolnjevanjem svojega mandata in se odziva na slabšanje makroekonomskih obetov s pomembnimi ukrepi rahljanja, med katerimi so tudi usmerjene operacije dolgoročnejšega refinanciranja. Zaradi teh odločitev so se lahko znižale obrestne mere za posojila podjetjem in gospodinjstvom, razdrobljenost denarnih in kreditnih trgov euroobmočja pa se je dodatno zmanjšala. Ti bolj vključevalni in enotni monetarni pogoji so bili bistveni za ponovno vzpostavitev bančnega kreditiranja v zadnjih letih, pa tudi za podpiranje zasebnih naložb in potrošnje.

 

19. Več držav članic EU se pripravlja na pridružitev euroobmočju. Kako bi lahko po vašem mnenju v prihodnjem desetletju preprečili nadaljnje razlike med državami članicami euroobmočja glede na gospodarske razmere v državah kandidatkah? Kakšen je najprimernejši gospodarski scenarij širitve euroobmočja?

 

Vse države članice EU – razen Danske in Združenega kraljestva, ki imata klavzulo o nesodelovanju – se morajo obvezno pridružiti ekonomski in monetarni uniji ter postopoma sprejeti euro. Vendar pa za uresničitev te obveznosti ni določenega roka, saj je čas sprejetja enotne valute odvisen od pripravljenosti in volje vsake države članice. Na pripravljenost za sprejetje eura pa vplivajo njene gospodarske, finančne in institucionalne politike.

ECB in Komisija v svojih konvergenčnih poročilih za vsako državo članico, ki ni v euroobmočju, redno ocenjujeta njen napredek pri doseganju Maastrichtskih meril in vzdržnost konvergence.

Enotni mehanizem nadzora (EMN) je 4. novembra 2014 začel nadzorovati vse banke v euroobmočju, tako da je zdaj tudi vključitev v EMN pogoj za sprejetje eura. To pa ni enostavna naloga, zato morajo države članice, ki se sprejetju eura približujejo, tesno sodelovati z nadzorom nad bankami, ki ga izvaja ECB. V zvezi s tem so lahko potrebne posebne reformne zaveze.

Te obveznosti so določene za vsako državo posebej, kar se zdi najustreznejši način za zagotavljanje nemotenega vključitev v mehanizem deviznih tečajev in nazadnje v območje enotne valute.

 

20. Katera so glavna tveganja/priložnosti za euro v prihodnosti?

 

Euro je pred kratkim praznoval dvajseti rojstni dan, trenutno pa ga podpira 76 odstotkov državljanov euroobmočja, kar je največ doslej. Za celotno generacijo je euro edina valuta, ki so jo kadar koli poznali. Širše gledano pa za Evropejce predstavlja najbolj oprijemljiv simbol evropske enotnosti. Med celotno krizo je podpora enotni valuti ostala visoka, kar je okrepilo politično zavezanost celovitosti euroobmočja.

Euro je vsem državljanom prinesel veliko koristi, zlasti z zaščito njihove kupne moči. Povprečna letna raven inflacije od uvedbe eura je bila 1,7 %, kar je bistveno nižje od ravni pred uvedbo eura, tudi v tistih državah članicah, ki so bile izjemno uspešne pri ohranjanju stabilnosti cen. Euro omogoča izkoriščanje vseh prednosti enotnega trga. Z odpravo tečajnih tveganj in možnosti konkurenčne devalvacije med jurisdikcijami držav euroobmočja je euro bistveno znižal transakcijske stroške in olajšal trgovinsko vključevanje, kar je zaradi nižjih cen koristilo potrošnikom, zaradi tesnejših vrednostnih verig pa podjetjem, vključno z MSP. Euro je v finančnih transakcijah po vsem svetu široko sprejet, kar podjetjem iz euroobmočja olajšuje mednarodno trgovino. Poleg tega imajo države euroobmočja glede vprašanj, kot je regulacija mednarodnih finančnih trgov, skupaj vidnejšo vlogo v mednarodni ekonomski in finančni sferi. Nekatere koristi euroobmočja čutijo tudi tiste države, ki niso članice euroobmočja, njihov devizni tečaj pa je tesno povezan z vrednostjo skupne valute.

Ta napredek lahko ohranijo in okrepijo močnejša ter popolnejša ekonomska in monetarna unija, ki vključuje unijo kapitalskih trgov in bančno unijo, pa tudi dobre ekonomske politike. Gospodarska konvergenca med državami članicami in znotraj njih je nujna za zagotavljanje tega, da bo euro koristil celotnemu euroobmočju in vsem delom družbe.

Euro se nedvomno sooča z novimi in pomembnimi izzivi, kot so digitalizacija in kripto sredstva, kibernetska varnost in pranje denarja. ECB v okviru svojih pristojnosti prispeva k obvladovanju teh izzivov in prilagajanju na spremembe in inovacije. Med drugim ima dejavno in katalizatorsko vlogo pri izgradnji varnejšega, inovativnejšega in povezanega plačilnega sistema v euroobmočju. 

 

21. Katera so po vašem mnenju najpomembnejša tveganja in izzivi, s katerimi se sooča ECB?

 

Centralne banke bodo morale v prihodnosti izbrati najustreznejši denarni okvir za obravnavanje svetovnega makroekonomskega scenarija, za katerega so značilni novi izzivi, kot so protekcionizem, geopolitična tveganja in staranje družb v naprednih gospodarstvih, ki lahko povzročijo trajno nizko rast, nizko inflacijo in nizke obrestne mere. V prihodnje se bo najbrž povečala tudi gospodarska negotovost.

Pomembno je opozoriti, da so nekonvencionalni ukrepi, ki jih je v zadnjem desetletju uporabilo več centralnih bank, odziv na trenutni scenarij in ne njegov vzrok, pri čemer številne študije kažejo, da bi bile razmere brez teh ukrepov veliko slabše, zlasti v realnem sektorju. Če izzivov ne bi priznali in če se ne bi pravočasno, sorazmerno in po potrebi inovativno odzvali nanje, bi bil pozneje morda potreben še močnejši odziv.

Kot sem navedel že v prejšnjem odgovoru, pa bo treba še naprej nenehno spremljati stranske učinke in neto koristi nekonvencionalnih ukrepov: negativne obrestne mere lahko na primer na neki stopnji negativno vplivajo na posojilno dejavnost bank in dobičkonosnost finančnih posrednikov (manjša dobičkonosnost bi lahko vplivala na politike posojanja bank in posledično na prenos denarne politike).

V nekaterih segmentih trga lahko pretirano tveganje vlagateljev in finančnih posrednikov ogrozi finančno stabilnost, na kar se je treba takoj odzvati z dejavnejšo uporabo makrobonitetnih instrumentov, kadar je to ustrezno.

ECB bo ob upoštevanju vse večje kompleksnosti finančnega okolja in razvoja svojih ukrepov politike morda morala prilagoditi svoj način komuniciranja ter svoje politike jasno predstaviti širši javnosti. Le če državljani, tj. delavci, varčevalci, vlagatelji, upokojenci itd., razumejo vlogo, cilje in politike svoje centralne banke, imajo lahko realistična pričakovanja v zvezi s tem in načrtujejo svojo prihodnost. To bo prispevalo k opredelitvi želene širše kombinacije gospodarskih politik in prihodnje gospodarske usmeritve euroobmočja.

Omenil sem že, da bo ECB morala sodelovati tudi v širši razpravi o tem, kako lahko najbolje prispeva k reševanju izzivov podnebnih sprememb.

Še en izziv pa izhaja iz vpliva odvijajoče se digitalne preobrazbe na gospodarski in finančni sistem. Vključevanje novih tehnologij v zagotavljanje finančnih storitev (tj. finančna tehnologija) je treba spodbujati, v kolikor cenejše, hitrejše in varnejše storitve povečujejo konkurenco ter izboljšujejo dobrobit ljudi in finančno vključenost najbolj prikrajšanih. Vendar lažji dostop do manj reguliranih storitev prinaša tudi nove izzive. Medtem ko nekateri izzivi, kot je varstvo potrošnikov, ne spadajo v okvir mandata ECB, so centralne banke nedvomno ključne za omogočanje nemotenega prehoda na plačilno okolje prihodnosti.

Nove tehnologije sprejemajo tudi same centralne banke. Banka Italije je začela že pred leti izkoriščati strojno učenje in tehnologije masovnih podatkov. Med drugim se zdaj uporabljajo za izboljšanje makroekonomskih napovedi, odkrivanje nepravilnih transakcij za namene preprečevanja pranja denarja ter za računanje kazalnikov finančnega tveganja v realnem času.

Vstop velikih akterjev v finančni sektor in morebitno sprejetje svetovnih digitalnih valut prinašata izzive za banke ter izzive v zvezi s spoštovanjem davčnih predpisov, varstvom potrošnikov in zasebnosti, bojem proti pranju denarja in financiranju terorizma ter kibernetskim tveganjem. Pojavijo se lahko izzivi na področju denarne politike in finančne stabilnosti.

Te procese je treba obvladovati z boljšim sodelovanjem med javnimi organi na svetovni ravni. Centralne banke namenjajo znatne vire za spremljanje tveganj ter varovanje cenovne in finančne stabilnosti. V poročilu o stabilnih kovancih na svetovni ravni delovne skupine namestnikov ministrov skupine sedmih najrazvitejših držav (katere član sem bil) so navedene podrobne analize in usmeritve za prihodnje ukrepanje.

 

22. Kakšna so tveganja za finančno stabilnost, povezana z izstopom Združenega kraljestva iz EU? Kako razumete vlogo ECB pri obravnavanju teh tveganj?

 

S podaljšanjem roka za izstop Združenega kraljestva, ki ga je Evropski svet odobril do 31. januarja 2020, se je tveganje izstopa brez dogovora le preložilo, ne pa tudi zmanjšalo. Še vedno je prisotna politična negotovost, to tveganje pa bi se lahko znova pojavilo ob koncu trenutnega podaljšanja. Scenarij brez dogovora bi se lahko izkazal za zelo dragega, zaradi njega pa bi lahko prišlo do obdobij znatne nestanovitnosti na finančnih trgih.

ECB in nacionalni organi so dobro pripravljeni na to. ECB in Banka Anglije sta sklenili dogovor o valutni zamenjavi, kar bo obema centralnima bankama omogočilo, da bančnemu sektorju zagotovita likvidnost v valuti druge banke. To bi moralo omogočiti urejeno delovanje trgov ter preprečiti negativne posledice za gospodinjstva in podjetja. ECB ohranja tudi ugodne likvidnostne razmere in ustrezno spodbujevalno denarno politiko. Sprejela bi lahko ustrezne ukrepe za ohranjanje finančne stabilnosti, če bi se razmere na področju financiranja in likvidnosti v euroobmočju poslabšale.

Na izstop Združenega kraljestva iz EU brez dogovora se pripravljajo tako javni organi kot zasebni sektor. Na ravni EU in nacionalni ravni so bili sprejeti ukrepi, s katerimi se bodo po potrebi obravnavale morebitne motnje, zlasti na področju čezmejnih finančnih storitev (npr. centralni kliring, primernost instrumentov za izpolnjevanje minimalne zahteve za kapital in upravičene obveznosti, kontinuiteta pogodb ter bančna in finančna dovoljenja).

Kot so ECB in nacionalni organi že večkrat poudarili, je bistveno, da udeleženci na trgu nadaljujejo s pripravami in sprejmejo vse potrebne ukrepe za obravnavanje tveganj, povezanih z izstopom Združenega kraljestva iz EU. Banke bi morale zlasti dokončati izvajanje načrtov izrednih ukrepov, posledice izstopa Združenega kraljestva iz EU pa bi morali v celoti upoštevati pri načrtih sanacije in pristopih k reševanju.

Tveganja izrazitega naglega padca bi se lahko pojavila tudi v primeru ratifikacije sporazuma o izstopu. Prehodno obdobje po ratifikaciji bo trajalo do 31. decembra 2020, podaljšati pa ga bo mogoče za eno ali dve leti. V Združenem kraljestvu se bo med prehodom še naprej uporabljalo pravo EU, medtem pa se bosta EU in Združeno kraljestvo pogajala o sporazumu o prihodnjih odnosih. Če sporazum ob izteku prehodnega obdobja ne bo podpisan, bodo za dvostranske odnose začela veljati privzeta določila mednarodnega prava, kot je npr. GATT (Splošni sporazum o carinah in trgovini) za trgovino z blagom in GATS (Splošni sporazum o trgovini s storitvami) za trgovino s storitvami. Dostop do trga za finančne storitve bo nato temeljil na okviru enakovrednosti EU, ki ima veliko ožje področje uporabe od enotnega dovoljenja za čezmejno opravljanje storitev.

 

23. Ali menite, da sedanji okvir ekonomskega upravljanja spodbuja prociklične fiskalne politike? Ali določa prave spodbude za javne naložbe? Kakšne reforme tega okvira se vam zdijo potrebne? Kaj menite o nadaljnjem evropskem usklajevanju na področju davka od dohodkov pravnih oseb?

Fiskalna politika je temeljno stabilizacijsko orodje vseh držav, zlasti pa držav s skupno valuto, saj je denarna politika prilagojena gospodarskim razmeram celotnega denarnega območja in ne more obravnavati asimetričnih pretresov. Da bi ohranili zadosten fiskalni manevrski prostor, si mora vsaka država prizadevati doseči srednjeročne proračunske cilje, ki upoštevajo njen potencial rasti in stopnjo zadolženosti.

Sedanji Pakt za stabilnost in rast je v zvezi s tem dosegel mešane rezultate. Leta 2018 sta skupna primanjkljaja EU in euroobmočja padla na najnižjo raven po letu 2000, ustrezna skupna deleža javnega dolga v BDP pa upadata. Vendar je več držav le malo napredovalo pri nižanju ravni dolga in primanjkljaja sektorja država, zaradi česar je fiskalni manevrski prostor neenakomerno porazdeljen med državami članicami, v nekaterih državah pa skoraj ne obstaja.

Za fiskalno odgovornost so odgovorne zlasti države članice, vendar fiskalna pravila v zvezi s tem morda niso ustvarila zadostnih spodbud za vse države. Evropski fiskalni odbor in drugi so poudarili, da so pravila preveč zapletena in se pretirano zanašajo na nemerljive spremenljivke, kot so proizvodne vrzeli. Pomisleki se nanašajo tudi na dejstvo, da Pakt za stabilnost in rast nima pravil ali instrumentov za usmerjanje fiskalne naravnanosti euroobmočja kot celote, napredek pri izboljšanju kakovosti javnih financ pa je bil ne glede na fiskalno naravnanost majhen.

Na podlagi teh pomislekov in dejstva, da pravila niso zagotovila splošnega dosežka stabilnega fiskalnega položaja v gospodarsko uspešnih časih, je prišlo do pomanjkanja fiskalnega manevrskega prostora, zlasti med upadom gospodarske rasti v obdobju 2012–2013, kar je povzročilo prociklično fiskalno zaostrovanje in neugodno kombinacijo makroekonomskih politik v euroobmočju. Tudi javne naložbe in delež BDP so od leta 2009 v EU in euroobmočju znatno upadli, skupaj za več kot 20 %, čeprav ne v vseh državah.

Te pomanjkljivosti kažejo, da je morda treba revidirati evropski okvir fiskalnega upravljanja. Ena od predlaganih možnosti v zvezi s tem je sprejetje dolgoročnega cilja glede zadolženosti z enim operativnim instrumentom, kot je izdatkovno pravilo. Poenostavitev je nujna, vendar je pomembno preprečiti, da pretirana razlika med dolgoročnim ciljem in operativnim instrumentom državam ne bi zagotovila pravih spodbud za fiskalno odgovornost. Vlade bi morale poleg ohranjanja nadzora nad rastjo javnofinančnih odhodkov povečati tudi kakovost svoje porabe z dvigom deleža naložb za povečanje produktivnosti v načrtovani porabi.

Pomembno je opozoriti, da je lahko revizija pravil le del odgovora na težavo. V krizi se je pokazalo, da trdne nacionalne fiskalne politike morda ne zadostujejo vedno, saj lahko globoki in daljši gospodarski pretresi preobremenijo nacionalni politični prostor, kar povzroči nastanek neželenih negativnih trendov zasebne in javne omejitve porabe. To poudarja potrebo po fiskalni zmogljivosti euroobmočja, združljivi s spodbudami, ki mora biti dovolj velika, da zagotovi makroekonomsko stabilizacijo.

Sama uskladitev nacionalnih politik ne more izpolniti te funkcije. Fiskalni manevrski prostor in makroekonomske razmere se med državami razlikujejo, pri čemer fiskalni manevrski prostor ni nujno na voljo tam, kjer bi bil najbolj potreben. Nacionalne politike se odzivajo zlasti na nacionalne razmere in ne na dogajanje v euroobmočju. Celo ob sklepanju, da bodo nacionalne politike ponotranjile potrebe euroobmočja, bi učinek prelivanja med državami ostal razmeroma omejen. Zato je potrebna obsežna skupna fiskalna zmogljivost v kombinaciji z učinkovitimi fiskalnimi pravili.

Nadaljnja uskladitev osnov za davek od dohodkov pravnih oseb bi lahko koristno prispevala k delovanju enotnega trga, bančne unije in unije kapitalskih trgov. Agresivne davčne prakse lahko ovirajo konkurenčnost, zmanjšajo prihodke od davkov in med državljani veljajo za nepoštene. Ogrozijo lahko kohezijo med državami članicami, ki je ključna za izboljšanje strukture Evrope.

 

24. Ali menite, da euroobmočje potrebuje evropski varni vrednostni papir za pomoč pri stabilizaciji finančnih trgov in omogočanje bankam, da zmanjšajo svojo izpostavljenost do nacionalnega dolga, in tudi kot način za lajšanje pravilnega prenosa denarne politike? Kako bi lahko to dosegli?

Varna sredstva so ključen element vsakega finančnega sistema in referenčno merilo za učinkovito določanje cen tveganih sredstev. Zaradi teh razlogov so bistvena za bančno posredništvo.

Varna sredstva v sedanjem okolju veljajo za redka, njihova redkost pa naj bi vplivala na finančne trge in bančni sektor, izvajanje denarne politike ter gospodarsko rast. Finančna kriza je okrepila usmerjenost vlagateljev v varnost, kar je dejansko zmanjšalo razpoložljivost varnih sredstev. Obenem je povpraševanje po varnih sredstvih zaradi več dejavnikov (npr. nove regulativne pobude, demografske spremembe v naprednih gospodarstvih) naraslo. Euroobmočje je edinstven primer valutne unije s skupnim brez varnega sredstva.

Uvedba evropskega varnega sredstva bi najbrž pomenila odločilen napredek pri dokončanju bančne unije in unije kapitalskih trgov. Tudi izvajanje nestandardnih denarnih politik bi postalo lažje in manj sporno, če bi se lahko opiralo na skupno varno sredstvo euroobmočja. Zaradi manjšega tveganja razdrobljenosti trga bi postal prenos denarne politike ECB v državah članicah bolj homogen. Nazadnje bi varno sredstvo, na katerega tveganje državnih posojilojemalcev posameznih držav nima vpliva, spodbudilo čezmejno finančno povezovanje; prispevalo bi tudi k blažitvi negativne povratne zanke med bankami in njihovimi državami ter umike k varnim sredstvom, do katerih je prihajalo med krizo.

Varna sredstva imajo lahko številne oblike. Nekatere rešitve imajo lahko posledice zunaj finančne domene, na primer če lahko služijo kot operativno orodje za izgradnjo skupne fiskalne zmogljivosti. Predlogi, o katerih se trenutno razpravlja, so vrednostni papirji, kriti z državnimi obveznicami (SBBS), in e-obveznice, vendar je potrebno dodatno delo v zvezi z načinom oblikovanja morebitnega varnega sredstva euroobmočja.

Razvoj varnega sredstva je temeljno vprašanje za euroobmočje, vendar ne spada na področje nalog ECB.

 

25. Kaj menite o sedanji razpravi o vztrajno visokih ravneh javnega in zasebnega dolga v euroobmočju? Kako ocenjujete možnost, ki jo predvideva Evropska komisija, da bi obstajala zakladnica euroobmočja za dostop do finančnih trgov v imenu njegovih članic, s katero bi financirali del njihovih rednih potreb po refinanciranju?

Za obravnavanje kakršnih koli težav v zvezi s presežkom dolga so odgovorni zlasti nacionalni organi. V zvezi s tem so potrebni odločni ukrepi politik, saj je kriza pokazala, da so lahko visoke ravni zasebnega in javnega dolga pomemben vzrok za ranljivost, ko se cikel obrne. Med krizo so okrepile finančne napetosti in prispevale k poglobitvi gospodarske krize, zaradi njih pa je izvajanje denarne politike postalo zahtevnejše. 

Deleži zasebnega dolga v BDP v euroobmočju so v zadnjih petih letih upadli za približno 10 odstotkov BDP na sedanjo raven, ki znaša približno 137 %. V celotnem euroobmočju je delež javnega dolga v BDP s skoraj 95 %, ki jih je dosegel leta 2014, leta 2018 upadel na 87 % BDP. Splošne ravni dolga so razmeroma ugodne v primerjavi z drugimi pomembnimi gospodarskimi regijami.

Vendar ti pozitivni skupni podatki ne prikazujejo velikih razlik na ravni posameznih držav članic, ki so bile opredeljene v okviru evropskega semestra in postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji. Zasebni dolg je v nekaterih državah še vedno visok. Ravni javnega dolga so še vedno visoke in niso v skladu z zahtevami evropskega fiskalnega okvira v več državah članicah.

Sedanje okolje nizkih obrestnih mer je priložnost za pospešitev zmanjšanja deležev javnega dolga v BDP s trdnimi fiskalnimi politikami in rasti bolj naklonjeno sestavo javnih financ s preusmerjanjem sredstev v javne naložbe. Nižji javni dolg bi zmanjšal tudi izkrivljanja zaradi visokega fiskalnega pritiska in ponovnega zagona naložb v fizični in človeški kapital. Poleg tega je lahko izvajanje reform, namenjenih posodobitvi gospodarstev euroobmočja, v veliko pomoč pri spodbujanju potenciala za gospodarsko rast in tudi ustvarjanju večjega fiskalnega manevrskega prostora v prihodnje. 

Na področju zasebnega sektorja bi morale makrobonitetne politike spodbujati postopno ponovno uravnoteženje zadolženosti. Obenem bi bilo treba, ker gre za razmeroma novo področje oblikovanja politik, bolj kot v drugih primerih upoštevati, da nobena rešitev ni očitno prava ali napačna. Zato bi bilo treba proučiti tudi druge ukrepe, ki lahko pomagajo razdolžiti zasebne akterje. Na primer, zasebnim strankam bi bilo pomembno dovoliti, da napredujejo pri prodaji slabih sredstev ali izboljšanju učinkovitosti sodišč pri odpravljanju zaostankov v zadevah s slabimi posojili.

Evropska raven lahko pomaga na obeh področjih. Učinkovita evropska fiskalna in gospodarska pravila lahko kratkoročno odprejo in spodbudijo dobro domače oblikovanje politik. Poleg tega ostaja krepitev enotnega trga, tudi s poglabljanjem bančne unije in unije kapitalskih trgov, eden najmočnejših instrumentov za spodbujanje rasti in konvergence. Vzpostavitev zakladnice za euroobmočje lahko dolgoročneje dodatno prispeva k izpolnitvi nekaterih že omenjenih evropskih funkcij. Evropski izvoljeni organi se bodo morali odločiti, če, kako in kdaj bodo izvedli tako povezovanje, vendar je ta korak nujen za razvoj in blaginjo euroobmočja.

Z ustanovitvijo zakladnice bi podprli opredelitev in izvajanje makroekonomske stabilizacije euroobmočja. Funkcija za makroekonomsko stabilizacijo euroobmočja bi pomagala ublažiti velike pretrese v posameznih državah, zato bi EMU postala odpornejša. Oblikovanje takega orodja bi olajšalo tudi uvedbo varnega sredstva za euroobmočje. Korist izvajanja tega s fiskalnim orodjem euroobmočja bi bila, da to ne bi zabrisalo meje med izdajanjem dolžniških instrumentov na nacionalni in evropski ravni.

 

26. Kaj menite o kritikah, da okvir ECB za zavarovanje ni dovolj postopen in da se preveč opira na zunanje bonitetne agencije?

Bonitetni okvir Eurosistema za primernost zavarovanja bankam omogoča mobiliziranje raznolikih sredstev znotraj enotnega okvira za obvladovanje tveganj. Cilj takega okvira je zaščititi bilanco stanja ECB in obenem zagotoviti obsežno in raznoliko razpoložljivost primernih sredstev za banke euroobmočja.

Odbitki so umerjeni tako, da zagotavljajo enako obravnavanje sredstev v različnih segmentih trga in kategorijah kreditnega tveganja, kar omogoča razčlenjeno vrednotenje sredstev. Banke obsežno izkoriščajo zavarovanje pri ECB; skupni trenutno predloženi znesek znaša približno 1,5 bilijona EUR, več kot dvakratni skupni znesek posojil, ki jih je odobril Eurosistem. To dokazuje previdnost in učinkovitost okvira ter veliko razpoložljivost zavarovanja, kar je ključno za nemoteno izvajanje denarne politike.

Poleg zunanjih bonitetnih ocen so drugi veljavni viri kreditne kakovosti interni bonitetni sistemi nacionalnih centralnih bank in sistemi notranjih bonitetnih ocen, ki jih vzpostavijo nasprotne stranke. Banka Italije je na primer vzpostavila interni bonitetni sistem, da bi ocenila kreditno tveganje posojil, ki se uporabljajo kot zavarovanje v operacijah denarne politike Eurosistema. Cilj sistema je omejiti finančno tveganje za Eurosistem, obenem pa nasprotnim strankam, ki nimajo dostopa do alternativnih bonitetnih sistemov, omogočiti, da predložijo večji obseg zavarovanja.

Da bi zagotovili skladnost z zahtevami Eurosistema za visoko kreditno kakovost in primerljivost med različnimi viri bonitetnih ocen, je vsak bonitetni sistem, zunaj ali znotraj Eurosistema, vključen v letni postopek spremljanja zanesljivosti.

Vlogo bonitetnih sistemov, ki so alternativa bonitetnim agencijam, je mogoče v celoti razumeti, če upoštevamo, da so še zlasti pomembni za zastavo kreditnih terjatev, ki v skladu z ustrezno umerjenimi odbitki predstavljajo približno eno četrtino vrednosti uporabljenega zavarovanja.

Ta pristop je v skladu s priporočili Odbora za finančno stabilnost o zmanjšanju sistematičnega zanašanja na bonitetne agencije. Zanašanje na več virov pravzaprav omogoča prožno in neodvisno določitev, ali bi moral biti finančni instrument primeren v operacijah refinanciranja. Eurosistem si kljub temu pridržuje pravico do uporabe ukrepov za nadzorovanje tveganj, kot so dodatni odbitki pri katerem koli posameznem finančnem instrumentu ali posebne omejitve katerega koli bonitetnega sistema. Poleg tega Eurosistem, da bi zagotovil zanesljivost uporabljenih informacij, redno pregleduje sprejete vire bonitetnih ocen.

Sčasoma je ta postopek dodano okrepil zanesljivost in preglednost vseh veljavnih virov bonitetnih ocen, da bi ECB omogočili nemoteno izvajanje denarne politike in zagotovili zaščito njene bilance stanja.

 

27. Kako ocenjujete nedavni razvoj menjalnega tečaja med eurom in ameriškim dolarjem? Kako veliko vlogo bi morali imeti trgovinski premisleki pri izvajanju denarne politike?

 

Gibanja menjalnega tečaja vplivajo na cene uvoženega blaga in storitev ter skupno povpraševanje, zato lahko vplivajo na domačo dejavnost in inflacijo. Zato bi ECB morala spremljati in tudi spremlja razvoj menjalnega tečaja. Vendar v skladu z mednarodnim soglasjem ne bi smela vplivati nanj in tega tudi ne počne. Da bi zagotovili pošteno konkurenco in spodbujali mednarodno trgovino, bi morali zunanjo vrednost eura določiti trgi na podlagi splošnih gospodarskih temeljev. Vsak poskus vmešavanja v tak mehanizem bi pomenil tveganje spodbujanja dragih valutnih vojn in bi bil sčasoma obsojen na propad.

 

28. Kako ocenjujete dosežke skupine G20? Kaj menite o sedanji ravni usklajevanja med glavnimi centralnimi bankami?

Skupina G20 je imela ključno vlogo pri spodbujanju skupnega odziva gospodarske politike na svetovno finančno krizo leta 2008 in 2009. Določila je tudi podlago za ambiciozen program reform za mednarodni finančni sistem, pri čemer je Odbor za finančno stabilnost spremljal napredek in izdajal priporočila v sodelovanju z drugimi organi za določanje standardov.

Ko je kriza postajala manj resna, je tudi politična odločenost za sodelovanje glede skupnih težav s tesnim usklajevanjem postajala vse manjša. Nekatere države so vse bolj skeptične do multilateralizma in sistema, ki temelji na pravilih, nekatere večstranske pobude in institucije pa so utrpele hude udarce. To lahko ponazorim z dvema odmevnima primeroma: odstopom ZDA od ciljev pariškega podnebnega sporazuma in verjetno ohromitvijo pritožbenega organa STO od 11. decembra.

Tako ni presenetljivo, da velika negativna tveganja za svetovne gospodarske napovedi in gospodarske napovedi euroobmočja danes izvirajo iz zunanjih dejavnikov, kot so trgovina in geopolitične napetosti, ki negativno vplivajo na rast in naložbe, pri čemer oba dejavnika neposredno povzročata manjše povpraševanje, posredno pa znižujeta zaupanje in povečujeta negotovost.

Posledično so večstranske institucije in forumi zdaj bolj kot kadar koli prej bistveni za ohranjanje odprtega dialoga ter pomoč pri ohranjanju gospodarske in finančne stabilnosti po svetu. Za obravnavanje ranljivosti, razvoj svetovnih varnostnih mrež, zmanjšanje geopolitičnih negotovosti ter pripravo naših gospodarstev na izzive in strukturne spremembe, ki izvirajo iz demografskega prehoda, digitalizacije in umetne inteligence, je potrebno tesno mednarodno sodelovanje. Skupina G20 je v zvezi s tem danes enako pomembna kot v preteklosti. Skupaj z drugimi forumi, kot je skupina G7, in institucijami, kot sta Mednarodni denarni sklad in Banka za mednarodne poravnave, spodbuja tudi interakcije med denarnimi in finančnimi organi, da lahko odprto izmenjujejo stališča o tem, kako obravnavati skupne izzive, s katerimi se srečujejo.

 

29. Ali bi morala ECB sprejeti konkretne ukrepe za spodbujanje eura kot mednarodne valute? Če se strinjate s tem, kateri ukrepi bi bili po vašem mnenju potrebni?

 

Euro se že široko uporablja na mednarodnih trgih. Poleg velikosti gospodarstva euroobmočja to domnevno odraža mnenje udeležencev na trgu, da euro podpirajo trden in verodostojen politični okvir ter dobro delujoči finančni trgi. ECB že prispeva k temu z denarno politiko, usmerjeno v stabilnost, ter s prispevanjem k razvoju stabilnih, globokih in učinkovitih finančnih trgov euroobmočja. Take politike so del mandata ECB, poleg tega pa podpirajo mednarodno vlogo eura. ECB redno spremlja mednarodno vlogo eura in objavlja letno poročilo o njej.

Nedavne raziskave ECB kažejo, da bi lahko gospodarstvu euroobmočja koristila opaznejša mednarodna vloga njegove valute. Večja mednarodna vloga eura bi na primer lajšala izvajanje denarne politike z zmanjšanjem vpliva deviznega tečaja na inflacijo in krepitvijo prenosa spodbud denarne politike. Prispeva lahko tudi k nižjim državnim stroškom financiranja državnega dolga. Nadalje bi euroobmočju in svetovnemu gospodarstvu nasploh koristil bolj uravnotežen mednarodni denarni sistem, kakršnega bi zagotovila večja mednarodna vloga eura.

Razširjena mednarodna vloga je vsekakor lahko le posledica sprememb na trgu, na katere vpliva povpraševanje vlagateljev. Politike lahko pomagajo ustvariti ugodne razmere za to. Popolnejša ekonomska in monetarna unija, vključno z globokimi in raznolikimi kapitalskimi trgi in dokončano bančno unijo, ki jo podpirajo trdne gospodarske politike v državah članicah euroobmočja, bi okrepila odpornost gospodarstva euroobmočja in tako dosegla večjo privlačnost eura za mednarodne vlagatelje.

 

30. Opredelite glavne izzive in priložnosti za komuniciranje centralnih bank v prihodnjem obdobju.

 

Sprejetje pregledne komunikacijske strategije je ključna sestavina sodobnega centralnega bančništva. Prvič, kot nujna protiutež za njihovo neodvisnost morajo biti centralne banke v demokratičnih družbah v celoti odgovorne izvoljenim organom; v euroobmočju je to Evropski parlament. Jasna in pregledna komunikacija prispeva tudi k izboljšanju učinkovitosti samih ukrepov politik, kjer to pomaga pri usmerjanju pričakovanj in vedenja trgov in ljudi.

To še toliko bolj drži v izrednih okoliščinah, v katerih so sprejeti popolnoma novi in kompleksni ukrepi, pri čemer je treba razloge za sprejetje teh instrumentov, njihove morebitne stranske učinke ter koristi za realni sektor in stabilnost cen podrobno pojasniti. Ko obrestna mera doseže efektivno spodnjo mejo ali je blizu nje in denarna naravnanost izvira iz kombiniranega izvajanja več instrumentov kot sedaj, je prihodnja usmeritev še pomembnejša. Komunikacija v teh okoliščinah postane samostojno orodje denarne politike.

ECB je bila vodilna pri sprejetju preglednega komunikacijskega okvira vse od svoje ustanovitve. Tak okvir je bil sčasoma izboljšan, da se je prilagodil nenehno spreminjajočemu se okolju.

Kot sem že omenil v prejšnjih odgovorih, je interakcija ECB in Evropskega parlamenta raznolika, vključno s četrtletnimi zaslišanji predsednika ECB pred odborom ECON.

Kar zadeva komunikacijo z obsežnejšim občinstvom operaterjev na trgu in širšo javnostjo, potekata predstavitev odločitev v zvezi z denarno politiko in razprava o njih (i) s predsednikom in podpredsednikom ECB med rednimi tiskovnimi konferencami, ki potekajo vsakih šest tednov; (ii) v publikacijah ECB (npr. v ekonomskem biltenu); (iii) v govorih članov izvršilnega odbora. Poleg tega je ECB pred nekaj leti začela objavljati podrobne zapisnike s srečanj v zvezi z denarno politiko, v katerih so podane izčrpne informacije o razpravi v Svetu ECB, in analiza, na kateri temeljijo njene odločitve. Centralne banke, tudi ECB in nacionalne centralne banke euroobmočja, so v zadnjih letih okrepile svoja prizadevanja pri neposrednem doseganju še obsežnejšega občinstva, pri čemer se trudijo, da bi enostavneje pojasnile svoje ukrepe, uporabljajo nove komunikacijske kanale in lažje dostopen jezik, glavni cilj tega pa je pokazati, kako ukrepi s področja denarne politike prispevajo k vsakdanjemu življenju ljudi.

Za to si je prizadevala tudi Banka Italije. Od začetka krize je okrepila interakcijo s Parlamentom in odgovornost do njega, njen odbor pa je od leta 2014 sodeloval na 38 zaslišanjih. Poleg tega je Banka Italije sodelovala v obsežnem programu, namenjenem doseganju vseh delov družbe, da bi izboljšala komunikacijo z javnostjo. Osebno sem sodeloval na srečanjih z ljudmi v različnih italijanskih mestih, da bi pojasnili politike Banke Italije in politike Eurosistema. To je pripomoglo k večjemu razumevanju takih politik in zaupanju ljudi v njih.

Sodeloval sem tudi v italijanskih televizijskih programih, da bi javnosti enostavno pojasnil lastnosti in, še pomembneje, tveganja, ki jih prinašajo kripto sredstva, zlasti bitcoini.

 

31. Kako bi ocenili prelivanje denarnih politik, zlasti iz Združenih držav Amerike, za vodenje denarne politike v euroobmočju?

 

Zaradi vse večjega gospodarskega in finančnega povezovanja svetovnega gospodarstva je treba prelivanje iz gospodarskih regij drugih velikih gospodarstev upoštevati pri opredelitvi in izvajanju domačih politik. To zlasti velja za odločitve ZDA v zvezi z denarno politiko, ki vplivajo na finančne in devizne trge v ZDA in po svetu.

ECB v svojih analizah redno upošteva tovrstno prelivanje. Dogajanje v drugih gospodarstvih se spremlja, domači učinek njihovih ukrepov politik se analizira, posledice za napovedi stabilnosti cen v euroobmočju pa se upoštevajo pri oblikovanju denarne politike euroobmočja. Vsa srečanja Sveta ECB v zvezi z denarno politiko vključujejo izčrpno predstavitev in razpravo o teh analizah.

Vendar, kot je omenjeno v odgovoru k vprašanju št. 27, to ne pomeni, da bi morala ECB na kakršen koli način vplivati na devizni tečaj. Usmerjenost denarne politike ECB mora ostati izključno domača.

 

C. Finančna stabilnost in nadzor

 

32. Kaj menite o potrebi po zagotovitvi strogega ločevanja med denarno politiko in bančnim nadzorom ter kakšne reforme so po vašem mnenju potrebne za okrepitev in spodbujanje takega ločevanja?

Menim, da so obstajali dobri razlogi, da je za bančni nadzor postala odgovorna ECB, kot so sinergije med vlogo centralnih bank pri makrobonitetnem nadzoru (ki je namenjen ohranjanju stabilnosti finančnega sistema kot celote) in mikrobonitetnem nadzoru posameznih bank. Drugi razlogi so bili bolj institucionalne narave, kot je potreba po vzpostavitvi evropskega sistema nadzora v okviru obstoječih pogodb. Taka ureditev je EMN omogočila tudi, da je postal takoj operativen z uporabo infrastrukture (npr. tehnologije in upravne organizacije), ki so jo sčasoma vzpostavile ECB in nacionalne centralne banke.

Vendar obstajajo tudi tveganja: tveganja izgube ugleda, če nadzorne napake negativno vplivajo na ugled centralne banke in s tem na verodostojnost denarne politike, ali morebitna navzkrižja interesov med denarno politiko in nadzornimi odločitvami.

Na podlagi svoje izkušnje sodelovanja na srečanjih nadzornega odbora EMN in Sveta ECB menim, da sedanja struktura EMN, zlasti „načelo ločevanja“, vzpostavlja ustrezno ravnovesje in zagotavlja ustrezne zaščitne ukrepe za zmanjšanje teh tveganj. S tem imam v mislih na primer postopkovna pravila in zaščitne ukrepe, kot so funkcionalna ločitev delovne sile, okvir „potrebe po seznanitvi s podatki“ za izmenjavo informacij in postopki odločanja, ki se razlikujejo, potekajo ločeno in jih je treba strogo motivirati. Ključen je tudi okvir „brez ugovora“.

Evropski parlament spremlja delovanje EMN, Komisija pa vsaka tri leta pregleda delovanje uredbe o EMN, vključno z uporabo načela ločevanja. Pri ocenjevanju, ali je potrebna sprememba trenutnih ureditev, bi ohranil odprtega duha. Zaenkrat se zdi, da načelo ločevanja dobro deluje, vendar bi glede na razvoj finančnega sektorja in oblikovanje strukture Evrope drugačna ureditev morda bolje obravnavala ločene, vendar povezane cilje stabilnosti cen, finančne stabilnosti ter varnosti in trdnosti bančnega sistema. 

 

33. Kaj menite o sedanji institucionalni ureditvi ESRB pod okriljem ECB, kar zadeva njegove konkretne dosežke na področju makrobonitetnega nadzora?  

ESRB je bil pomemben sestavni del evropskega odziva na veliko finančno krizo. Ta institucija je v zadnjih letih dokazala svojo koristnost pri celovitem spremljanju tveganj za finančno stabilnost v EU. Opozorila in priporočila, ki jih je izdal ESRB, so spodbudila oblikovanje in izvajanje okvirov makrobonitetnih politik v EU. Njegovo pravočasno odkritje nastajajočih nepremičninskih tveganj je na primer zagotovilo podlago za usmerjene ukrepe nacionalnih makrobonitetnih organov.

Uspeh ESRB je odvisen od njegove sposobnosti pravočasne analize zelo razčlenjenih informacij o stanju evropskega gospodarstva in finančnega sektorja. ECB zagotavlja bistven prispevek kot podporna institucija, saj ESRB omogoča, da izkorišča njeno strokovno znanje, tehnološko in upravno infrastrukturo ter visoko usposobljeno osebje. Finančni sektor se hitro razvija iz sistema, osredotočenega na banke, v bolj raznolik ekosistem, zato bo medsektorsko poslanstvo ESRB postalo pomembnejše. V takem svetu bo potrebna širša podlaga strokovnega znanja v okviru Evropskega sistema finančnega nadzora.

Z institucionalnega vidika so zakonodajalci EU zagotovili jasno strukturo upravljanja, ki ESRB omogoča, da izkoristi strokovno znanje ECB, obenem pa zagotavlja ustrezno ločitev in neodvisnost postopkov in organov odločanja ESRB (predsednik ECB predseduje splošnemu odboru v interesu institucije, podpredsednik je predstavnik ECB).

 

34. Kako lahko obravnavamo visoke ravni slabih posojil in tveganja v pretoku slabih posojil? Kako ocenjujete problem slabih posojil v bilancah stanja srednjih in malih kreditnih institucij? Kako razumete vlogo ECB/EMN pri obravnavanju tega vprašanja?

ECB je evropski bančni nadzor prevzela na ključnem razpotju. Dolžniške krize je konec, vendar so se njene posledice kot vedno pojavile z zamikom. Raven slabih posojil je leta 2015 za pomembne institucije dosegla skoraj 1 bilijon EUR v bruto knjigovodski vrednosti. Ta znesek se je od takrat praktično razpolovil (560 milijard EUR). Bruto delež slabih posojil je v enakem obdobju upadel z 8 % na manj kot 4 %, tj. pod prag 5 %, ki ga je določil EBA.

Delo ECB je bilo ključno za uvedbo te izboljšave, saj je že na začetku prednostno obravnavala vprašanje slabih posojil. Določena so bila jasna kvalitativna in kvantitativna pričakovanja o tem, kako bi morale banke obravnavati slaba posojila. Poleg tega je Evropski parlament pred kratkim odobril uredbo o oblikovanju oslabitev in rezervacij po časovnem razporedu (t. i. varovalni mehanizem na podlagi prvega stebra iz revidirane uredbe o kapitalskih zahtevah, da bi zagotovili ustrezne stopnje oblikovanja oslabitev in rezervacij za nova slaba posojila), ki je najbrž najstrožja na svetu. Banke so upoštevale te politike: slaba posojila so bila prodana, enote za izterjavo so bile določene ali izboljšane, stopnje poplačljivosti se povečujejo. Statistični podatki, ki sem jih navedel prej, so dober zbirni kazalnik doseženega napredka.

Delež slabih posojil je še vedno na ravni pred krizo, v nekaterih državah pa še vedno ostajajo področja ranljivosti. Zato je pomembno, da se nadaljujejo prizadevanja za nadaljnje znižanje ravni slabih posojil. Vendar, kot sem že omenil, verjamem, da bi bilo treba raven slabih posojil znižati „tako hitro, kot je le mogoče, vendar nič hitreje“. Preseganje omejitve hitrosti bi lahko pomenilo tveganje za banke, ki bi morale slaba posojila hitro prodati pod ceno na sekundarnih trgih za take instrumente, ki so v več državah še vedno nelikvidni, nepregledni in oligopolni.

Zmanjšanje obsega slabih posojil mora biti del širšega prizadevanja nadzornih organov, da bi zmanjšali vsa bančna tveganja, tudi tveganja, povezana s pranjem denarja, ter operativna, tržna in kibernetska tveganja; ta tveganja so obravnavana v letni oceni tveganja nadzorovanih bank, ki jo izvaja EMN (t. i. proces nadzorniškega pregledovanja in vrednotenja (SREP)).

Sam pa menim, da je ključna težava evropskega bančnega sektorja nizka dobičkonosnost, ki je ni mogoče izboljšati le s politikami za zmanjševanje tveganj.

Kar zadeva pretok slabih posojil, je EBA pred kratkim izdal smernice o izdaji kreditov, ki bi morale pomagati izboljšati kakovost novih posojil in tako zmanjšati priliv novih slabih posojil v prihodnje. Moj odgovor na prvo vprašanje je, da smo v veliki meri obravnavali težave, povezane s slabimi posojili.

Rekel bi, da to velja tudi za manj pomembne institucije. ECB teh bank ne nadzoruje neposredno, vendar zanje veljajo smernice EBA o slabih posojilih (ki so bile pripravljene za smernicami ECB o slabih posojilih za pomembne institucije in jih tesno sledijo) in mehanizem „oblikovanja oslabitev in rezervacij po časovnem razporedu“. Kot sem povedal, imamo zdaj politike v zvezi s slabimi posojili za vse banke, tudi za manj pomembne institucije. Naše delo se je vidno obrestovalo, s temi prizadevanji pa bi morali nadaljevati vse do odprave težave.

Za konec naj omenim, da je bila potreba po okrepitvi bančnega sistema in zmanjšanju obsega slabih posojil še posebno opazna v Italiji, ko sta italijansko gospodarstvo prizadeli finančna kriza in recesija z dvojnim dnom. Banka Italije je imela ključno vlogo v EMN, saj je banke spodbujala k hitremu, a vzdržnemu zmanjšanju obsega slabih posojil in krepitvi kapitalskega položaja. Italija je ena od držav, kjer so se bilance stanja bank najbolj izboljšale: kljub zmernemu okrevanju gospodarstva v zadnjih letih je letni pretok novih slabih posojil zdaj manjši, kot je bil pred finančno krizo (približno 1 odstotek). Obseg neto slabih posojil (tj. slaba posojila brez rezervacij) je prav tako znatno upadel; zdaj znaša 4,0 odstotka skupnih posojil, kar je precej manj kot polovica najvišjega deleža leta 2015.

 

35. Kako ocenjujete visoko raven sredstev stopnje 2 in 3 v bilancah stanja številnih bank? So ta sredstva ustrezno upoštevana v veljavnem nadzornem okviru?

V računovodskem žargonu predstavljajo instrumenti stopnje 3 kategorijo finančnih sredstev in finančnih obveznosti, ki jih je težko ovrednotiti, ker ni dovolj merljivih informacij o parametrih, potrebnih za določanje njihovih cen. Določanje cen sredstev in obveznosti stopnje 2 je v primerjavi s stopnjo 3 razmeroma lažje, vendar tudi tu ni kotiranih cen.

V drugem četrtletju leta 2019 je računovodska vrednost sredstev stopnje 3 bank EMN dosegla 194 milijard EUR, vrednost sredstev stopnje 2 pa je znašala 3 174 milijard EUR. Ti vrednosti predstavljata 0,86 % oziroma 14,01 % skupnih bančnih sredstev. Tudi banke EMN imajo podobne vrednosti obveznosti stopnje 3 in 2. To je pomembno poudariti, saj ni nujno, da se tveganja, ki jih ti instrumenti (sredstva in obveznosti) ustvarjajo, izravnajo (in običajno res ni tako).

Razvrstitev instrumentov med instrumente stopnje 2 ali 3 kaže na njihovo kompleksnost, vendar to ne pomeni, da so škodljivi ali nedonosni. Nadalje so sredstva in obveznosti stopnje 2 in 3 koristni instrumenti za bančne stranke, ki jih uporabljajo za zavarovanje pred tveganji, ki bi sicer negativno vplivala na njihovo dejavnost in tako tudi na realni sektor.

 

Vendar lahko ti instrumenti predstavljajo tveganje v zvezi z vrednotenjem. Vzrok za to so lahko nezadostne informacije (računovodski, bonitetni in tržni podatki), pomanjkljivosti v modelih, ki se uporabljajo za določanje cen teh instrumentov, ter prosta presoja bank pri razvrščanju teh instrumentov v okviru računovodskih in bonitetnih predpisov (banke imajo očitne spodbude za to, da prosto presojo uporabljajo v svojo korist). Na splošno je zaradi teh dejstev težko pridobiti popolno in zanesljivo oceno tveganj, vključenih v te kompleksne prilagojene produkte. EMN zaradi teh razlogov skrbno spremlja izpostavljenosti bank instrumentom stopnje 2 in 3 ter je okrepil nadzorne preglede teh izpostavljenosti. V zvezi s tem pozdravljam dejstvo, da je vrednotenje tveganj v zvezi s trgovanjem in sredstev še naprej prednostna naloga nadzora za EMN v letu 2020, tudi s prilagojenimi nalogami na terenu.

 

36. Kaj menite o zakonodajni ureditvi subjektov, ki opravljajo dejavnosti bančništva v senci? Ali menite, da obstajajo regulativne in nadzorne vrzeli, ki bi jih morali zakonodajalci obravnavati v bližnji prihodnosti?

 

Zaradi diverzifikacije virov financiranja podjetij so ta bolj varna pred pretresi, ki izvirajo iz bančnega sektorja. Tako lahko večji delež tržnega financiranja pomaga tudi realnemu sektorju. Po drugi strani pa so MSP in gospodinjstva, ki predstavljajo velik delež posojilojemalcev, idealne stranke bank. Zato je treba poskrbeti, da se bodo banke in nebanke razvijale v okolju, v katerem so finančna stabilnost in posamezne stranke ustrezno zavarovane. 

Upoštevati bi bilo treba tudi, da imajo velik delež naložbenih sredstev v euroobmočju v lasti banke in zavarovalnice. Nadzor bi moral preprečiti možnost, da bi se pretresi v sektorju investicijskih skladov lahko razširili na nadrejene družbe. Obenem bi morali organi za varstvo potrošnikov in nadzor poskrbeti, da se nadrejene družbe ne vmešavajo v razdeljevanje prihrankov investicijskih skladov, ki jih nadzorujejo. 

Pomembno je, da se še naprej skrbno spremljajo morebitna tveganja, ki izhajajo iz te preusmeritve v nebanke. Zlasti je pomembno, da se pozorno spremljajo ravni in dinamika finančnega vzvoda in likvidnosti v nebančnem finančnem sektorju ter stalno ocenjujeta procikličnost in medsebojna povezanost celotnega finančnega sistema. Menim, da bi bilo treba dobro razmisliti o tem, ali imamo ustrezne informacije za nebanke in ali obstajajo vrzeli v regulativnem okviru, da bi obravnavali tveganja na mikrobonitetni in makrobonitetni ravni. Poleg tega bi bilo dobro razmisliti, ali bi bilo treba opredeliti načela dobrega upravljanja, da bi zagotovili, da udeleženci na trgu nimajo spodbud za čezmerno tveganje.

 

37. Kaj menite o ukrepih za dokončanje bančne unije z evropskim sistemom jamstva za vloge in skupnim fiskalnim varovalnim mehanizmom, vključno s potrebnim izvajanjem obstoječe zakonodaje o bančni uniji?

Menim, da je za evropski sistem jamstva za vloge nujen za dopolnitev drugih dveh stebrov bančne unije in okrepitev evropske finančne strukture. Razprave o evropskem sistemu jamstva za vloge so bile več let neuspešne in odločno podpiram prizadevanja, ki so privedla do konkretnega načrta za vzpostavitev resnično evropskega sistema jamstva za vloge. Tak načrt bi moral kot dolgoročnejši cilj vključevati tudi vzpostavitev javnega podpornega mehanizma za evropski sistem jamstva za vloge (kot je zdaj vzpostavljen za enotni sklad za reševanje).

Napredek na tem področju bi moral biti dosežen vzporedno z izvajanjem ukrepov za zmanjšanje tveganja, določenih v zakonodaji o bančni uniji za slabe naložbe (kot so nedonosne izpostavljenosti) in blažilnike za obveznosti, ki jih je mogoče uporabiti pri reševanju s sredstvi upnikov (minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti), ki jih je treba doseči z ambiciozno, a realistično hitrostjo. Pri tem pristopu se upošteva, da sta zmanjšanje tveganja in delitev tveganj cilja, ki se vzajemno krepita, zato morata biti tesno povezana: združevanje tveganj povečuje trajnost za vse. To priložnost bi morali izkoristiti tudi za reševanje vprašanj, ki so bila doslej premalo obravnavana.

Menim, da je ena od ključnih prednostnih nalog pregled okvira za krizno upravljanje, da se bankam vseh velikosti omogoči izstop s trga brez uporabe denarja davkoplačevalcev, pa tudi brez destabilizacije finančnega sistema v državah članicah. Glede na trenutni pravni okvir EU mora banka pri Enotnem odboru za reševanje opraviti „preskus javnega interesa“, da se bančna kriza lahko začne upravljati prek ureditve za reševanje. To pomeni, da ima v euroobmočju dostop do reševanja manj kot 100 od skupno približno 3 000 bank. Krizo v preostalih 2 900 bankah pa je treba rešiti z nacionalnimi postopki v primeru insolventnosti, podobnimi tistim, ki se uporabljajo za nefinančna podjetja. Kot sem že omenil, menim, da model ameriške Zvezne agencije za zavarovanje vlog v bankah in hranilnicah predstavlja dragoceno merilo za EU v tej zadevi.

 

Prav tako bi morali razmisliti o tem, kako spodbuditi čezmejno povezovanje skupin maloprodajnih bančnih trgov. To lahko zahteva izboljšanje sodelovanja in zaupanja med organi ter odpravo ovir za čezmejne združitve.

 

 

38. Katera so po vašem mnenju tveganja za finančno stabilnost, povezana s posojili s finančnim vzvodom, in kako jih je treba obravnavati?

Posojila s finančnim vzvodom pomenijo visoko kreditno tveganje, saj se dajejo močno zadolženim posojilojemalcem. V zadnjih letih so se posojila s finančnim vzvodom povečala, zlasti v ZDA, zaradi nizkih obrestnih mer in iskanja donosnosti s strani vlagateljev. 18 najaktivnejših bank na trgu, ki jih nadzira ECB, je imelo konec leta 2018 več kot 300 milijard EUR izpostavljenosti. To je relativno majhen delež v njihovih portfeljih posojil, čeprav visok na absolutni ravni.

EMN je že leta 2017 izdal smernice za dajanje posojil s finančnim vzvodom, da bi zagotovil, da banke namenijo dovolj pozornosti in zagotovijo ustrezne rezerve za tako tvegane izpostavljenosti. Financiranje s finančnim vzvodom bo EMN obravnaval v okviru prednostnih nalog za leto 2020, ki vključujejo namenske inšpekcijske preglede na kraju samem.

Poleg tveganj na bančni ravni bi lahko posojila s finančnim vzvodom ustvarila možna sistemska tveganja zaradi visoke stopnje medsebojne povezanosti vlagateljev na tem trgu (na primer zaradi posrednih izpostavljenosti prek različnih kanalov). Zato v celoti podpiram sedanje pobude Odbora za finančno stabilnost za spremljanje tveganj za finančno stabilnost, ki izhajajo iz dajanja posojil s finančnim vzvodom. Podpiram mednarodna prizadevanja za zmanjšanje teh tveganj, vsaj z izdajo skupnih vodilnih načel.

 

39. S katerimi izzivi bi se po vašem mnenju soočila ECB, če bi se evropski mehanizem za stabilnost (EMS) preoblikoval v Evropski denarni sklad (EDS)? Kakšno vlogo pripisujete disciplini finančnih trgov pri ocenjevanju držav?  

Za zagotovitev, da imajo nacionalne vlade ustrezen fiskalni manevrski prostor za odzivanje na upad gospodarske rasti, so potrebne preudarne in zanesljive fiskalne politike. Finančni trgi imajo pomembno vlogo pri ocenjevanju tveganj, vendar so lahko njihovi signali prepočasni in šibki ali preveč nenadni in povzročajo motnje. Zato sta za stabilnost euroobmočja potrebna okvir fiskalnega upravljanja, ki je zasnovan tako, da preprečuje kopičenje fiskalnih neravnovesij, in učinkovit okvir za krizno upravljanje.

Evropski mehanizem za stabilnost (EMS) je imel ključno vlogo pri odzivu euroobmočja na dolžniško krizo. Orodja, postopki in programi EMS so že podobni tistim iz MDS. Vendar pa EMS nima „denarne funkcije“, zato bi bilo ime „Evropski denarni sklad“ zavajajoče in ne bi ustrezno odražalo vloge in delovanja EMS.

Čeprav je bil EMS sposoben ustrezno izvajati svoje naloge, se v okviru reforme, o kateri se trenutno razpravlja, pregledujejo njegova vloga in orodja, na primer v zvezi z možnostjo zagotavljanja preventivnih kreditnih linij (ki doslej niso bile še nikoli uporabljene). Poleg tega bo reforma EMS enotnemu skladu za reševanje zagotovila varovalni mehanizem, s čimer bo prispevala k napredku v smeri dokončanja bančne unije. Pozitivna odločitev o reformi EMS decembra 2019 bi tako pomenila dobrodošel korak naprej.

Nova Pogodba o EMS predvideva, da bi moral novi EMS pri izvajanju svoje vloge spoštovati pristojnosti, ki jih pravo EU podeljuje institucijam in organom EU, vključno z ECB. Skladno s tem ciljem bi bilo po mojem mnenju v naslednjem koraku smiselno, da se EMS vključi v pravni okvir EU in postane odgovoren Evropskemu parlamentu.

40. Kako ocenjujete sodelovanje ECB v okviru programov finančne pomoči? Kako se bo po vašem mnenju v prihodnje razvijalo morebitno sodelovanje ECB v programih finančne pomoči in pri nadzoru po izteku programa?

Ko so države članice – in pozneje zakonodajalci – ECB prosili, naj zagotovi svoje strokovno znanje za programe finančne pomoči, se je euroobmočje spopadalo z izjemnimi razmerami, saj je moralo hkrati vzpostavljati institucije, potrebne v tem procesu, in reševati hudo krizo. V tako kritičnih razmerah je bila sprejeta odločitev, da se združijo moči in dopolni strokovno znanje Komisije.

V Pogodbi o EMS in uredbi v okviru zakonodajnega dvojčka je ECB pozvana, naj kot svetovalka prispeva k nalogam Komisije, in sicer zlasti z: (i) oceno vzdržnosti javnih dolgov, (ii) pogajanji o memorandumih o soglasju in (iii) spremljanjem izpolnjevanja pogojev iz svežnja finančne pomoči.

Obenem pa ECB ni bila formalno vključena v postopek odločanja glede ukrepov in odločitev v okviru programov in ni podpisala memoranduma o soglasju.

Sčasoma je ECB težišče svojega prispevka vse bolj zoževala na makrokritična vprašanja in dokumentacijo v finančnem sektorju. To je ECB omogočilo, da je svoje strokovno znanje čim bolje uporabila in se osredotočila na vprašanja finančnega sektorja v državah programa, s čimer je olajšala izvajanje denarne politike.

S sodelovanjem pri nadzoru po izteku programa – kot je predvideno tudi v zakonodaji EU – lahko ECB ustrezno oceni posledice za svoje naloge in ponudi svoje strokovno znanje v korist vsem deležnikom.

 

41. Kako ocenjujete izvajanje mehanizma za reševanje bank v EU? Kaj menite o institucijah, ki so prevelike in preveč medsebojno povezane, da bi propadle, hranilnicah in zadružnih bankah, o splošnem vprašanju dobičkonosnosti bančnega sektorja v EU in kaj menite o nadaljnjih ukrepih v zvezi z njegovo strukturo, da bi se izpolnile potrebe realnega sektorja in dolgoročnega financiranja?

Ključni cilj oblikovanja evropskega okvira za reševanje je bila zaščita davkoplačevalcev pred stroški bančnih kriz in ohranjanje finančne stabilnosti, zato ga ne bi smeli postavljati pod vprašaj.

Okvir je sicer začel delovati že leta 2016, vendar pa še ni bil v celoti preizkušen. Na primer, zapletenega primera reševanja bank še ni bilo; prav tako še nismo mogli oceniti učinkovitosti blažilnika minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za zagotavljanje stabilnosti sistemske banke. Tudi uporaba enotnega sklada za reševanje še ni bila preizkušena.

Glede na svoje pretekle izkušnje menim, da moramo natančno razmisliti, kako bi lahko zasnovali sistem, ki bi bankam vseh velikosti omogočil izstop s trga tudi v zahtevnih razmerah (npr. kadar kupec banke v postopku reševanja/likvidacije ni na voljo) brez uporabe denarja davkoplačevalcev, vendar tudi brez ogrožanja finančne stabilnosti. Kot sem omenil v odgovoru na vprašanje št. 37, je lahko ameriška Zvezna agencija za zavarovanje vlog v bankah in hranilnicah dragocen vzor na tem področju.

V zvezi z vprašanjem bank, ki so prevelike, da bi propadle, podpiram delo Odbora za finančno stabilnost, da bi omejili verjetnost in posledice neizpolnjevanja obveznosti sistemskih finančnih institucij. Verjamem, da kopičenje dodatnih kapitalskih blažilnikov in večja sposobnost pokrivanja izgube za sistemsko pomembne banke koristno prispevata k reševanju te težave.

Obenem menim, da bi bilo treba narediti več za ohranitev diverzifikacije bančnega sistema in poiskati načine, kolikor je to mogoče, za zmanjšanje tveganja izginotja malih in srednjih bank, ki imajo pomembno vlogo v euroobmočju, kjer so MSP pomemben del realnega gospodarstva in zaposlovanja.

Verjamem, da je nizka dobičkonosnost bank trenutno najpomembnejša težava evropskega bančnega sektorja tako z vidika nadzora kot z vidika finančne stabilnosti. Žal čudežna rešitev za to vprašanje ne obstaja. Potrebna bo prilagoditev na več področjih.

Absorbirati bo treba presežne zmogljivosti. Združitve in pripojitve so pomembno orodje v ta namen, žal pa jih ovirajo različni dejavniki, vključno z nepopolnostjo bančne unije. Tako bi z ambicioznim pristopom k dokončanju bančne unije in dejanskim napredkom na področju unije kapitalskih trgov dali pomemben znak javnosti in trgom, da lahko Evropa zagotovi vzdržnejši, bolj povezan in na splošno boljši okvir za zagotavljanje finančnih sredstev realnemu gospodarstvu.

Banke morajo tudi razširiti svoje naložbe v digitalizacijo, da bi zagotovile širši nabor produktov, ustvarile trajnostni dohodek in srednjeročno omejile razmerje med stroški in prihodki.

Ključna je tudi kakovost vodenja in upravljanja. Iz dela EMN je razvidno, da banke z dobrim vodenjem in upravljanjem dosegajo v povprečju višjo dobičkonosnost. Prav tako kaže, da lahko dobičkonosne banke najdemo v vseh razredih poslovnih modelov in v večini držav.  

 

42. Kako bi lahko v bančni uniji učinkoviteje obravnavali pranje denarja, izogibanje davkom in financiranje terorizma? Kako bi se morala upoštevati tveganja pranja denarja, ko bo ECB ocenjevala finančno stabilnost bank? Ali bi bilo treba nadzor preprečevanja pranja denarja centralizirati v eni sami agenciji ali mehanizmu EU?  

 

Zadnji primeri kažejo, da vključenost v pranje denarja ali financiranje terorizma lahko pomeni veliko tveganje za banke in celo ogroža njihovo sposobnost preživetja. Zaradi tega je bilo na evropski ravni sprejetih veliko pobud, da bi zagotovili močnejši regulativni okvir, učinkovitejši nadzor preprečevanja pranja denarja ter boljše usklajevanje med organi za preprečevanje pranja denarja in bonitetnimi nadzorniki. Svet, Komisija, Parlament, EBA in EMN, pa tudi nacionalni organi, si vsi prizadevajo za doseganje teh pomembnih ciljev.

Za ECB kot bančnega nadzornika je ključnega pomena, da še naprej izboljšuje svojo sposobnost ocenjevanja bonitetnih posledic za institucije glede tveganja pranja denarja in financiranja terorizma. Kršitve v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma so dejansko eden izmed ključnih dejavnikov tveganja, ki so bili opredeljeni v prednostnih nalogah EMN za leto 2020. Na različnih področjih še vedno potekajo prizadevanja, da bi ECB bolje razumela in prepoznala to tveganje pri izvajanju svojih nadzornih dejavnosti, tudi pri izdaji dovoljenj institucijam ali ocenjevanju predlaganega pridobivanja kvalificiranih deležev in pri stalnem nadzoru, vključno s procesom nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja. Smiselno bi bilo preučiti povezavo med tveganjem pranja denarja in financiranjem terorizma na eni strani ter upravljanjem institucij in njihovim notranjim nadzorom, poslovnimi modeli in dobičkonosnostjo, likvidnostjo in operativnim tveganjem.

Drugo pomembno področje je izmenjava informacij in sodelovanje z organi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma: ker nadzor preprečevanja pranja denarja ni v pristojnosti ECB, je za ECB (in pristojne nacionalne organe) ključno, da prejme in zagotovi vse ustrezne informacije o tveganjih pranja denarja in financiranja terorizma ter glede neupoštevanja pravne ureditve, ki jih nacionalni organi morda zaznajo. Da bi olajšali in okrepili izmenjavo informacij, so ECB in nacionalni organi za preprečevanje pranja denarja pred kratkim podpisali sporazume o sodelovanju. Ta rezultat močno pozdravljam.

Če pogledam naprej, menim, da je potreben bolj centraliziran in enoten evropski pristop k preprečevanju pranja denarja. Prvič, ker je pranje denarja pogosto čezmejni pojav, zato je enako učinkovit kot njegov najšibkejši sestavni del. Drugič, ker bi evropski pristop poenostavil postopek in povečal njegovo učinkovitost. 

Prvi korak je bil storjen z nedavnim svežnjem o pregledu evropskih nadzornih organov, kjer je bila okrepljena vloga EBA pri vprašanjih v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma. Od januarja 2020 bo EBA zadolžen za nove pomembne naloge, kot so: spremljanje kakovosti nacionalnega nadzora preprečevanja pranja denarja, dajanje spodbud za njihove nadzorne ukrepe v primeru znakov pomembnih kršitev pravil o preprečevanju pranja denarja, zbiranje in centralno shranjevanje informacij o pomembnih pomanjkljivostih, ki bi bile lahko pomembne za namene preprečevanja pranja denarja tako za bonitetne organe kot tudi za organe za preprečevanje pranja denarja, olajšanje sodelovanja z nadzornimi organi držav nečlanic EU pri čezmejnih primerih pranja denarja in financiranja terorizma. 

Zdaj potekajo razprave o predlogih za nadaljnji razvoj okvira za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma v EU, ki jih močno podpiram. Potrebne izboljšave vključujejo: (i) višjo stopnjo usklajenosti ureditve na področju preprečevanja pranja denarja: preoblikovanje delov pete direktive o preprečevanju pranja denarja v neposredno veljavno in enotno uredbo bi bil pozitiven korak, (ii) konvergenco nadzornih praks preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma na ravni visokih standardov kakovosti in (iii) ustanovitev novega evropskega organa, ki bi na ravni EU nadziral preprečevanje pranja denarja.

Če povzamem, je krepitev boja proti pranju denarja in financiranju terorizma ključna za varovanje celovitosti evropskega bančnega in finančnega trga. Kot so pokazali nedavni primeri, lahko pranje denarja in financiranje terorizma pomembno vplivata na varnost in trdnost institucije. Zato je treba čim hitreje doseči napredek na tem področju.

 

43. Ali menite, da bi morale države članice, ki niso del euroobmočja, izpolnjevati dodatne pogoje, preden bi lahko postale članice euroobmočja in s tem bančne unije, na primer učinkovito obvladovanje tveganj pranja denarja, izkazovanje primerljivo stabilnih nepremičninskih trgov ali učinkovit nadzor nad korupcijo?

 

ECB in Komisija v posebnih poročilih o konvergenci redno ocenjujeta napredek vsake države zunaj euroobmočja glede maastrichtskih parametrov, vključno s trajnostjo konvergence. V okviru maastrichtskega konvergenčnega procesa so pranje denarja in korupcija ter gibanje cen stanovanj že vključeni v dodatno zahtevo glede povezovanja trgov. Ta zahteva temelji na tem, da lahko kriminalne dejavnosti, kot sta pranje denarja in korupcija, spodkopavajo enake konkurenčne pogoje in posledično omejujejo potencialno rast, prenapihnjene cene stanovanj pa bi lahko povzročile makroekonomska neravnovesja in ogrozile finančno stabilnost.

Novembra 2014 je EMN postal odgovoren za nadzor nad bankami v euroobmočju. Zato je za sprejetje eura zdaj potrebno tudi vključitev v EMN. To ni lahka naloga, zato se bodo države članice, ki se približujejo sprejetju eura, pridružile tudi bančni uniji prek tako imenovanega tesnega sodelovanja med ECB in nacionalnim pristojnim organom. V zvezi s tem so lahko potrebne posebne reformne zaveze.

Pridružitev bančni uniji zahteva oceno združljivosti nacionalnega pravnega okvira za zagotovitev, da lahko ECB izvaja svoje nadzorne naloge, in celovito oceno bank, ki jih bo nadzorovala ECB.

Poleg tega bi lahko odprt dialog med vsemi deležniki na primer prispeval k odstranjevanju drugih morebitnih ovir za učinkovit nadzor in odpravljanju drugih morebitnih pomanjkljivosti nacionalnega okvira, ki so morda povezane z bonitetnim nadzorom,  vključno z morebitnimi pomanjkljivostmi pri preprečevanju pranja denarja.

 

44. Ali je globlje finančno povezovanje vedno v skladu s ciljem finančne stabilnosti? Ali menite, da morebitne čezmejne združitve bank krepijo težavo bank, ki so prevelike, da bi propadle? Kateri bi morali biti cilji unije kapitalskih trgov?

Doseganje višje stopnje finančnega povezovanja in učinkovitejšega delovanja evropskega finančnega sistema je zelo pomembno za naloge ECB. Prvič, finančno povezovanje je pogoj za nemoten prenos denarne politike ECB po celotnem euroobmočju. Poleg tega bolj povezani bančni sektorji z večjo prisotnostjo tujih institucij zmanjšujejo tveganja zaradi negativnih povratnih učinkov med državami in bankami. Drugič, prispeva k cilju Eurosistema glede zagotovitve urejenega plačilnega sistema v euroobmočju. Tretjič, učinkovitejša razporeditev virov zaradi finančnega povezovanja povečuje potencial rasti gospodarstva euroobmočja. Nazadnje, diverzifikacija tveganj povečuje odpornost in stabilnost finančnega sistema.

Obenem se je med krizo pokazalo, da se na zelo povezanem finančnem trgu tveganje zelo hitro širi in prenaša finančne ranljivosti, kar povečuje verjetnost sistemske krize.

Iz krize smo se naučili, da je treba ravnovesje med prednostmi in slabostmi doseči z oblikovanjem ustreznega okvira za finančno ureditev in učinkovit nadzor.

V zvezi s tem je osrednja pobuda za spodbujanje finančnega povezovanja in razvoja v Evropi unija kapitalskih trgov. Ko se bo unija kapitalskih trgov začela učinkovito izvajati, bo znatno poglobila finančno povezovanje ter okrepila ekonomsko in monetarno unijo. To bo omogočilo enotnejši in bolj usklajen prenos denarne politike, s čimer se bo zagotovila podpora za izvajanje nalog ECB. Unija kapitalskih trgov bi z diverzifikacijo finančnega sistema prav tako izboljšala njegovo odpornost, zmanjšala vlogo bank in spodbudila nastanek alternativnih virov financiranja. Nazadnje je dokončanje unije kapitalskih trgov nujno za izboljšanje delitve tveganja v zasebnem sektorju in odpornost gospodarstva euroobmočja na škodljive pretrese v realnem in finančnem sektorju.

Za dosego teh ciljev je pomembno določiti ambiciozen program unije kapitalskih trgov. Nekaj napredka smo že dosegli, vendar so potrebna nadaljnja prizadevanja. To vključuje dopolnitev enotnega pravilnika za kapitalske trge EU z okrepljeno nadzorno konvergenco, pa tudi izboljšanje zakonodaje o davkih in plačilni nesposobnosti z odpravljanjem pomanjkljivosti in zmanjšanjem razlik med državami.

Bančna unija je še en evropski način za doseganje močnejše integracije in večje finančne stabilnosti. Dodelitev nadzora in reševanja bank evropski ravni odpira pot resnični integraciji na evropskem bančnem trgu, hkrati pa olajšuje obvladovanje morebitne čezmejne bančne krize.  Poleg tega bo bančna unija zmanjšala pomisleke glede bank, ki so prevelike, da bi propadle, in relativno težo nacionalno uspešnih podjetij. V nadaljevanju bo izziv spodbuditi učinkovitost s povečanjem čezmejnih združitev.

45. Številne pomembne obveznice v zasebnem in javnem sektorju v Evropi imajo negativne donose. Ali ima to posledice za finančno stabilnost in, če jih ima, kako bi jih morali obravnavati?

Razpoložljivi dokazi kažejo, da je imelo okolje nizkih obrestnih mer do zdaj pomembne ekspanzijske učinke in da je bil vpliv na povprečni dobiček bank v euroobmočju rahlo pozitiven. Čeprav je znižanje neto obrestne marže zagotovo zmanjšalo nekatere prihodke, je izboljšanje gospodarske dejavnosti privedlo do okrepljenega dajanja posojil, višjega vrednotenja sredstev in nižjih rezervacij za izgube.

Vpliv na zavarovalnice in pokojninske sklade bi bil lahko izrazitejši, saj so v nekaterih državah v preteklosti ti subjekti pogosto prodajali produkte življenjskega zavarovanja in sheme z vnaprej določenimi dajatvami z velikimi jamstvi. V okolju z nizkimi ali negativnimi obrestnimi merami lahko imajo torej težave pri ustvarjanju dovolj visokih donosov, da bi lahko izpolnile svoje obveznosti. Ko se tržne stopnje znižajo, se neto sedanja vrednost sredstev in obveznosti poveča. V večini primerov pa je čisti učinek (zmanjšanje sredstev, zmanjšano za zmanjšanje obveznosti) negativen, saj imajo obveznosti daljšo zapadlost od sredstev (to je tako imenovani negativni razkorak v trajanju).

Za posrednike in vlagatelje je strategija odzivanja na nizke obrestne mere iskanje donosnosti v bolj tveganih in nelikvidnih sredstvih. Do neke mere je to dobrodošel in načrtovan rezultat prilagoditve denarne politike, saj pomaga olajšati pogoje financiranja, zlasti za nefinančne družbe. Vendar pa ta trend prispeva tudi h kopičenju tveganj in ranljivosti v zvezi s finančno stabilnostjo, ki jih najbolje obravnavati s ciljno usmerjeno uporabo makrobonitetnih orodij, kadar je to potrebno, zlasti kadar se neravnovesja pojavijo na nacionalni ali sektorski ravni. V prihodnosti bo ECB morala še naprej spremljati vpliv tega dogajanja, saj so učinki znižanja uradnih stopenj na negativne vrednosti, kar je najbolj „nekonvencionalen“ instrument med tistimi, ki jih je doslej uvedel Svet ECB, zelo negotovi.

 

46. Kakšni so vaši pogledi na trenutne politike ECB glede preprečevanja navzkrižja interesov znotraj ECB? Ali so potrebne kakršne koli spremembe?

V preteklih letih je ECB redno pregledovala in krepila svoje etične standarde in pravila na vseh ravneh,tako v zvezi s svojimi organi za odločanje (Svet ECB in izvršilni odbor) kot za osebje ECB. Svet ECB je določil tudi skupna pravila za Eurosistem in etični okvir EMN. V tem smislu je ECB pred kratkim sprejela enotni kodeks ravnanja, ki določa enake ravni etičnih standardov za člane sveta, izvršilnega odbora in nadzornega odbora.

Ko sem bil član nadzornega odbora ECB in nadomestni član sveta ECB, sem ta kodeks ravnanja podpisal. Posledično je bil moj mesečni koledar objavljen na spletnem mestu Banke Italije, na katerem so bili navedeni sestanki, ki so bili posebej povezani z mojo vlogo v organih ECB na visoki ravni. Koledarji vključujejo podatke o datumu, imenu udeležencev/organizatorjev, temi in lokaciji srečanja/dogodka. Kot sem povedal v svojem odgovoru št. 2, zame velja tudi kodeks ravnanja Banke Italije (pa tudi kodeks ravnanja nadzornega organa Italije za zavarovalništvo (IVASS)) glede vprašanj, kot so navzkrižja interesov, zaupnost, zunanje funkcije, politika sprejemanja daril in drugih koristi ter finančne naložbe, v skladu s temeljnimi vrednotami banke: neodvisnostjo, nepristranskostjo, poštenostjo in diskretnostjo. Ti kodeksi ravnanja se mi že od nekdaj zdijo izjemno pomembni, saj pomenijo jasno in vidno sporočilo o integriteti in nepristranskosti, ki vodita mojo dejavnost in delovanje ustanove, za katero delam.

Namen okvira, ki ga je vzpostavila ECB, je zagotoviti, da ECB, Eurosistem in EMN spoštujejo najvišje standarde integritete. V ta namen so bili prispevki, ki so jih prejeli Evropski parlament, evropski varuh človekovih pravic in drugi pristojni deležniki, kot je Transparency International, vedno pravilno ocenjeni in upoštevani.

Okvir poklicne etike ECB se redno pregleduje, da bi odražal najnovejši razvoj in najboljše prakse. S posebnim poudarkom na preprečevanju navzkrižja interesov menim, da so veljavna pravila ustrezna.

 

D. Delovanje ECB ter demokratična odgovornost in preglednost

 

47. Kakšen bo vaš osebni pristop k socialnemu dialogu z uslužbenci ECB?

Moje izkušnje kažejo, da je odprt in konstruktiven dialog med osebjem in odborom ključen za učinkovito delovanje vsake institucije. Zadovoljna delovna sila omogoča produktivno delovno okolje ter kakovostne odločitve in njihovo izvajanje. V Banki Italije neprestano poteka dialog s sindikati o vseh zadevah, povezanih z dobrim počutjem zaposlenih.

Namen upravljanja delovnega časa v Banki Italije je na primer najti pravo ravnotežje med večjim zadovoljstvom zaposlenih in višjo stopnjo organizacijske učinkovitosti. Zaposleni lahko razporedijo svoje ure med tednom na različne načine (prilagodljiv čas pričetka dela in čas kosila), če je to združljivo z njihovimi delovnimi obveznostmi.

Zavedam se, da je ECB v zadnjih letih sprejela pomembne ukrepe za izboljšanje ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem svojih zaposlenih. V ECB bi želel uvesti poudarek na delu na podlagi ciljev, ki zaposlenim omogoča prožnost glede načina, kako jih doseči.

Glede na prejšnje izkušenj želim prispevati tudi k oblikovanju močnejše kulture opolnomočenja in enakih možnosti, ne glede na spol, narodnost ali druge lastnosti. Pomembno je, da delujemo na podlagi rednih raziskav med zaposlenimi, s katerimi zbiramo njihova mnenja o tem, kako izboljšati delovno okolje.

 

48. Evropski parlament ima pomembno vlogo pri odgovornosti ECB. Do kakšnih ugotovitev pridete na podlagi primerjave z drugimi jurisdikcijami (npr. kongres ZDA/centralna banka ZDA v primerjavi z Evropskim parlamentom/ECB v primerjavi s parlamentom Združenega kraljestva/centralno banko Bank of England)? S katerimi ukrepi in prihodnjimi reformami bi se po vašem mnenju lahko okrepila demokratična odgovornost ECB do Evropskega parlamenta?

Odgovornost je temelj sodobnega centralnega bančništva. Za učinkovito izvajanje naloge ohranjanja stabilnosti cen mora biti centralna banka neodvisna. Iz te neodvisnosti pa izhaja obveznost, da svoje odločitve o politiki pojasni in utemelji državljanom in njihovim izvoljenim predstavnikom. Odgovornost je torej bistveni temelj legitimnosti in učinkovitosti neodvisnih centralnih bank pri izpolnjevanju njihovih nalog.

Zaradi razlik v institucionalnih okvirih, nalogah centralnih bank, značilnostih upravljanja in pravnih temeljih je odgovornost centralnih bank različnih jurisdikcij zelo težko primerjati. Analize pravne odgovornosti centralnih bank niso pokazale večjih razlik v stopnji odgovornosti ECB, Banke Anglije in centralne banke ZDA v zvezi s parlamentarnimi izmenjavami. Drugače pa je z dejanskimi praksami odgovornosti in njihovim razvojem skozi čas.

Tako kot centralna banka ZDA in Banka Anglije tudi ECB poroča Evropskemu parlamentu v okviru rednih četrtletnih javnih zaslišanj pred pristojnim odborom. Poleg tega predsednik ECB, za razliko od centralne banke ZDA in Banke Anglije, ki tega zaslišanja nimata, nastopi pred plenarnim zasedanjem za razpravo o letnem poročilu ECB. Odbor za ekonomske in monetarne zadeve je večkrat povabil člane izvršilnega odbora, da govorijo o določenih temah, podpredsednik pa Odboru za ekonomske in monetarne zadeve predstavi letno poročilo ECB.

Interakcija med Evropskim parlamentom in vodstvom ECB se bo verjetno postopoma stopnjevala v skladu z večjo kompleksnostjo evropskega in svetovnega finančnega sistema ter pojavom izzivov monetarne in finančne stabilnosti. Če bi bil imenovan v izvršilni odbor ECB, bi z veseljem sodeloval v odprtem in konstruktivnem dialogu z Evropskim parlamentom.

Kot odgovor na potrebo po strožjem nadzoru sta ECB in Evropski parlament razvila nove kanale odgovornosti. ECB objavlja svoje odgovore na pisna vprašanja poslancev Evropskega parlamenta in svoj odgovor na resolucijo Evropskega parlamenta o letnem poročilu ECB.

ECB ima v svoji vlogi bančnega nadzornika tudi ureditev odgovornosti. Na primer, predsednik nadzornega odbora redno nastopa pred Evropskim parlamentom, postopki sej nadzornega sveta pa se redno posredujejo Odboru za ekonomske in monetarne zadeve.

Podoben trend se je v zadnjih letih pojavil tudi v Italiji. Banka Italije je od začetka krize okrepila svojo interakcijo in odgovornost do Parlamenta; od leta 2014 do sredine leta 2019 so člani odbora nastopili na 38 zaslišanjih. Na tehnični ravni so bile opravljene dodatne izmenjave med ustreznim osebjem, da se na primer zagotovi, da so na voljo ustrezni podatki in analize.

Banka Italije je sodelovala v obsežnem programu za doseganje vseh delov družbe, da bi izboljšala komunikacijo z javnostjo. Osebno sem sodeloval na srečanjih z ljudmi v različnih italijanskih mestih, da bi pojasnili politike Banke Italije in politike Eurosistema. To je pripomoglo k večjemu razumevanju takih politik in zaupanju ljudi v njih.

 

49. Kaj bo ECB konkretno storila, da bosta v prihodnosti na ožjih seznamih kandidatov za najvišje funkcije ECB uravnoteženo zastopana oba spola in da se bo na splošno izboljšala uravnotežena zastopanost spolov v ECB, glede na to, da sta trenutno med 25 člani Sveta ECB le dve ženski? Kako nameravate osebno prispevati k bolj uravnoteženi zastopanosti spolov v ECB? Kdaj v zvezi s tem pričakujete prve rezultate svojih ukrepov?

Uravnoteženost spolov bi morala biti cilj širše svetovne skupnosti centralnih bank in celotnega poklica ekonomistov. V preteklih mesecih sta bili dve ženski predlagani, da predsedujeta njenemu izvršilnemu odboru in postaneta njegovi članici – upamo, da bo to spodbudilo nacionalne centralne banke, da bodo drznejše pri imenovanjih višjih uradnikov.

Glede na izhodiščne pogoje so za uravnoteženo zastopanost spolov v vodstvu ECB potrebne konkretne in v prihodnost usmerjene pobude. V zvezi s tem pozdravljam nedavno pobudo ECB za podeljevanje štipendije Women in Economics (Ženske v ekonomiji), saj prispeva k vzpostavitvi povezav, ki so pogoj za doseganje boljše uravnoteženosti spolov. 

Zavedati se je treba, da je obravnavanje izziva enakosti spolov srednjeročen projekt in da bližnjic na tem področju ni. Za izboljšanje ravnotežja med spoloma moramo že od začetka podpirati karierni razvoj žensk v centralnem bančništvu in širše na področju ekonomije. Za to je potrebna uporaba širokega nabora orodij, kot so: določitev ciljev, ukrepi za ustvarjanje ženskam prijaznejšega okolja v centralnih bankah, boljše usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, predstavitev pozitivnih vzornikov.

Banka Italije se je začela z vprašanjem enakosti spolov spoprijemati že pred leti. Sedanji odbor je spodbudil ta postopek in sprejel večletni strateški načrt, določil cilje ter imenoval vodjo za raznolikost, ki je odgovoren za spodbujanje politik vključevanja in podpiranje poklicne rasti žensk. Naše notranje politike vse bolj stremijo k zagotavljanju enakosti spolov na vseh ravneh. Uvedba širokega nabora pametnih delovnih možnosti in razpoložljivost organizacij za varstvo otrok sta prispevala k zagotavljanju ravnovesja med delom in zasebnim življenjem, predvsem za ženske, vendar ne le zanje; uvedba programov mentorstva, uravnotežena zastopanost spolov na forumih za napredek in uvedba ciljev za vodstvene vloge so prispevali k zmanjšanju implicitne diskriminacije. 

Rezultati teh politik so oprijemljivi: 30 odstotkov vodij je zdaj žensk, kar je dvakrat več kot pred le nekaj leti; presegli smo naš cilj, v skladu s katerim naj bi dosegli 35 odstotkov do leta 2022, zatem pa bomo nadaljevali z izboljševanjem (v italijanskem organu za zavarovalni nadzor, ki mu predsedujem, je delež žensk na vodstvenih položajih 50-odstoten).

 

Naredili smo poglobljene analize vprašanj o enakosti spolov. Leta 2012 smo začeli – in pozneje objavili – širok raziskovalni projekt za merjenje razlik med spoloma v italijanskem gospodarstvu, raziskovali smo prednosti raznolikosti tako na mikro ravni (npr. na področju upravljanja podjetij, nekaterih vidikov uspešnosti bank) kot tudi na makro ravni (npr. vpliv večje udeležbe žensk na trgu dela na BDP), opredelili smo ovire za enakost spolov v italijanskem gospodarstvu (npr. vprašanja v zvezi z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja, implicitna diskriminacija, kulturni dejavniki). Raziskava je pomembno prispevala k italijanski razpravi o odzivih politike.

Kolikor razumem, se ECB v zadnjih letih veliko ukvarja z vprašanjem enakosti spolov. Sam bi v celoti podpiral nadaljnje ukrepe, ki bi zajemali vse od izboljšanja notranjih in zunanjih povezav, do zagotavljanja več priložnosti ženskam pri izvajanju številnih občutljivih in zelo zapletenih nalog, ki jih opravlja centralna banka: ECB bi morala razmisliti o strateški prednostni nalogi, da pritegne in razvija potencial žensk na vseh ravneh.

Nenazadnje bi morala ECB tudi na splošno spodbujati različne načine razmišljanja. Raziskave kažejo, da v raznolikem in globoko povezanem svetu bolje delujejo organizacije z raznolikimi ekipami in vključujočim vedenjem. Različne skupine so odpornejše pri preprečevanju skupinskega razmišljanja in so se izkazale za uspešnejše pri trdnih postopkih odločanja.

 

50. Kaj menite o možnih izboljšavah odgovornosti ECB do Evropskega računskega sodišča, kar zadeva njeno učinkovitost? Kakšne so po vašem mnenju meje pooblastil Evropskega računskega sodišča?

Evropsko računsko sodišče ima za ECB zelo pomembno vlogo, kot je predvideno v pogodbah EU in zlasti v členu 27(2) Statuta Evropskega sistema centralnih bank in ECB. Neodvisna ocena operativne učinkovitosti upravljanja ECB močno prispeva k uresničevanju mandata ECB. Zato mora ECB še naprej podpirati delo Evropskega računskega sodišča, zlasti z zagotavljanjem popolnega dostopa do vseh dokumentov, potrebnih za izvajanje njegovih nalog.

Obenem bi se moralo Evropsko računsko sodišče zavedati omejitev svoje vloge in spoštovati pristojnosti ECB, ko sprejema neodvisne odločitve o svojih nalogah. 

 

51. Ali menite, da bi morala ECB uporabljati standarde iz nove direktive o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije po notranjih kanalih? Kdaj pričakujete, da bo ECB določila posebne postopke za zaščito žvižgačev?  

Ustrezni dogovori o zaščiti žvižgaštva, tj. ustrezni kanali poročanja in zaščita žvižgačev, pomagajo podpirati integriteto in zaupanje v institucijo. Zato mora ECB kot javna institucija pripisati velik pomen ustreznosti ureditev na tem področju. Poleg tega so dogovori o zaščiti žvižgaštva ključni z vidika obvladovanja tveganj in delovne kulture. S svojimi smernicami o okviru za poklicno etiko je ECB zahtevala tudi, da nacionalne centralne banke Eurosistema in nacionalne centralne banke EMN sprejmejo pravila in postopke o zaščiti žvižgaštva v skladu z veljavnimi zakoni in predpisi. 

V Banki Italije smo vzpostavili spletno stran, na kateri lahko zaposleni in svetovalci posrednikov, ki jih nadzira Banka Italije, ali drugi posamezniki prijavijo kršitve predpisov ali kršitve upravljanja z upoštevanjem nekaj preprostih pravil. Banka Italije zagotavlja zaupnost osebnih podatkov žvižgačev, da jih zaščiti tudi pred morebitnimi povračilnimi ukrepi. Podoben postopek, ki temelji na drugačnem kanalu, omogoča zaposlenim in svetovalcem Banke Italije, da opozorijo na nepravilnosti in kršitve, ki so jih zagrešili njihovi kolegi ali njihovi vodje.

Nova „direktiva o zaščiti žvižgačev“ je skupaj z najboljšimi praksami, politikami in postopki drugih institucij merilo za ECB pri izboljšanju njenega okvira za zaščito žvižgaštva. To je prednostna naloga izvršilnega odbora ECB, ki jo v celoti podpiram. 

52. Kaj menite o tem, da Svet v preteklosti v enem primeru ni upošteval mnenja Evropskega parlamenta v zvezi z imenovanjem člana izvršilnega odbora ECB? Ali bi sprejeli imenovanje za predsednika ECB, če bi Evropski parlament glasoval proti?

 

Nadzor, ki ga izvaja Evropski parlament, zagotavlja temelj odgovornosti, ki je skupaj z neodvisnostjo bistvenega pomena za učinkovitost in legitimnost ECB. Zaradi tega se veselim sodelovanja s poslanci Evropskega parlamenta v Odboru za ekonomske in monetarne zadeve. Mnenju Evropskega parlamenta v okviru postopka imenovanja pripisujem zelo veliko vrednost in upam, da bo to v prihodnjih letih osnova za odkrit in zaupljiv odnos.

Ne morem pa razpravljati o vlogah in pristojnostih Sveta in Parlamenta v skladu s pravom EU glede okvira imenovanja. Verjamem, da se lahko obe instituciji dogovorita o najboljši poti naprej v interesu Evropske unije. 

53. Menite, da bi bilo primerno, če bi vi ali drugi višji uslužbenci ECB sodelovali v Skupini tridesetih, ki jo sestavljajo predstavniki centralnih bank in voditelji finančne industrije, ali podobnih skupinah ali združenjih?  

Kot sem poudaril v svojem odgovoru št. 46, morajo vsi člani in osebje izvršilnega odbora spoštovati stroge standarde preglednosti, etike in upravljanja, ki jih določa ECB. Obenem je pomembno, da imajo redne in odprte interakcije s širokim krogom zainteresiranih strani iz javnega in zasebnega sektorja. To jim omogoča pridobivanje ustreznih informacij o ključnih gospodarskih in finančnih gibanjih.

O Skupini tridesetih nimam nobenih zasebnih podatkov. Kot poročajo na svojem spletnem mestu, so med njihovimi člani višji predstavniki centralnih bank in zelo cenjeni akademiki, trenutno pa med njimi ni člana ECB. To vprašanje se je v preteklosti že pojavilo v Parlamentu. V prihodnosti bi moral videti, kakšen je vaš odnos do tega pomembnega vprašanja upravljanja.

Enotni kodeks ravnanja, ki ga je ECB odobrila leta 2019, je uvedel posebna pravila o odnosih z interesnimi skupinami, da bi se izognili morebitnemu navzkrižju interesov in možnosti nesporazumov. Člani izvršilnega odbora se morajo zlasti v svojih odnosih z interesnimi skupinami zavedati svoje neodvisnosti in svojih obveznosti glede poklicne zaupnosti. Poleg tega ključna načela zunanjega komuniciranja, ki jih določa ECB, predvidevajo posebna pravila, kako komunicirati s predstavniki zasebnega sektorja, akademskega kroga, interesnih skupin, združenj in civilne družbe.

Menim, da ta okvir dobro služi ECB in zagotavlja dobro ravnovesje med vrednotami in dolžnostmi institucije ter potrebo po vzpostavljanju stikov z nasprotnimi strankami iz zasebnega sektorja. Če menite, da je treba to ravnovesje prilagoditi, bi z veseljem sprejel vaš prispevek.

 

54. V preteklosti je ECB sprožila pobude, kot sta AnaCredit in evropska pobuda za distribucijo dolžniških instrumentov, ki nista bili v ospredju pooblastil ECB. Kako razumete vlogo ECB v teh pobudah in kakšne so po vašem mnenju meje v zvezi s pristojnostmi zakonodajalca?

Pogodba in statut Evropskega sistema centralnih bank podeljujeta jasna pooblastila ECB in Eurosistemu glede infrastrukture finančnih trgov. Poleg tega je ECB močno v interesu, da pridobi podatke, potrebne za podporo in izpolnitev svojih nalog, kot so opredeljene v Pogodbi. V tem pogledu člen 5 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in ECB od ECB zahteva, da v sodelovanju z nacionalnimi centralnimi bankami zbere vse statistične podatke, ki so potrebni za pravilno izvajanje teh nalog. Zato tako pravna pooblastila ECB kot tudi posebne zakonske zahteve predvidevajo možnost izvajanja zakonodajnih pobud na posameznih področjih, kot so statistični kreditni sistem in plačilni sistemi.

Za izvajanje svojih nalog morajo imeti centralne banke Eurosistema dostop do kakovostnih podatkov o gospodarskih in finančnih trgih euroobmočja. Vendar zbirni podatki ne zagotavljajo vedno natančnega opisa osnovnega dogajanja, saj lahko povprečno ovrednotijo ​​raznolike, vendar potencialno informativne trende v posameznih državah, sektorjih in/ali podjetjih. Zaradi tega je lahko sestavljena slika včasih zavajajoča in prikazuje napačne informacije postopku odločanja. Ta vidik postaja vse bolj očiten od izbruha svetovne krize, ki je pokazala, da je upoštevanje razčlenjenih podatkov v ekonomskih in denarnih analizah Eurosistema lahko izredno koristno tako za oblikovanje denarne politike kot za nadzor.

Pobuda AnaCredit vključuje obdelavo zelo razčlenjenih kreditnih podatkov, kar omogoča koristen vpogled v kompleksnost in medsebojno povezanost gospodarstev in finančnih trgov euroobmočja, kar bi lahko privedlo do bolj informiranih in učinkovitih političnih odločitev v prihodnosti.

Te statistične pobude morajo v celoti upoštevati zakonodajo EU in breme za poročevalce. Kar zadeva prvi vidik, je potrebno tesno in stalno sodelovanje med ECB in Eurostatom. To sodelovanje je doslej omogočilo učinkovito delitev dela med institucijama, pri čemer sta se izognili neučinkovitim prekrivanjem ali vrzelim v podatkih. Glede drugega vidika menim, da bi morala ECB nadaljevati s plodno prakso javnih posvetovanj o svojih ureditvah v zvezi z evropsko statistiko, ki državljanom, udeležencem na trgu in drugim deležnikom omogočajo, da izrazijo svoje mnenje.

Nazadnje, kot je bilo omenjeno v prejšnjih odgovorih, imata ECB in Eurosistem tudi v Pogodbi jasna pooblastila v zvezi s plačilnimi sistemi. To omogoča vključevanje regulativnih pobud v plačilne sisteme ter spodbuja spremembe. Eden od ciljev je nadaljnji razvoj usklajenih standardov, pravil in postopkov. Zaradi tega ECB trenutno prek projekta EDDI (Evropska distribucija dolžniških instrumentov) raziskuje možnost podpore usklajenemu izdajanju in distribuciji eurskih dolžniških instrumentov v EU. ECB je 22. maja 2019 začela s preverjanjem trga, pri katerem je povabila posrednike in druge deležnike, naj predložijo povratne informacije o projektu, zlasti o vlogi, ki jo lahko ima v njem Eurosistem. Pri določanju nadaljnjih ukrepov je zelo pomembno, da ECB v skladu s svojimi pooblastili ustrezno upošteva povratne informacije, ki jih je pridobila s preverjanjem trga, da bi ocenila, ali, in v kolikšni meri, projekt ustreza interesom zasebnega sektorja.

 

 

POSTOPEK V PRISTOJNEM ODBORU

Naslov	Imenovanje člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke
Referenčni dokumenti	12451/2019 – C9-0149/2019 – 2019/0817(NLE)
Datum posvetovanja / Zahteva za odobritev	17.10.2019
Pristojni odbor  Datum razglasitve na zasedanju	ECON 24.10.2019
Poročevalec/-ka  Datum imenovanja	Irene Tinagli 16.10.2019
Obravnava v odboru	3.12.2019
Datum sprejetja	3.12.2019
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	51 5 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Gunnar Beck, Marek Belka, Stefan Berger, Gilles Boyer, Cristian-Silviu Buşoi, Derk Jan Eppink, Engin Eroglu, Markus Ferber, Jonás Fernández, Raffaele Fitto, Frances Fitzgerald, Luis Garicano, Valentino Grant, José Gusmão, Danuta Maria Hübner, Stasys Jakeliūnas, Othmar Karas, Billy Kelleher, Ondřej Kovařík, Philippe Lamberts, Aušra Maldeikienė, Jörg Meuthen, Csaba Molnár, Luděk Niedermayer, Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis), Piernicola Pedicini, Lídia Pereira, Jake Pugh, Evelyn Regner, Antonio Maria Rinaldi, Robert Rowland, Martin Schirdewan, Pedro Silva Pereira, Paul Tang, Irene Tinagli, Inese Vaidere, Johan Van Overtveldt, Stéphanie Yon-Courtin, Marco Zanni
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Carmen Avram, Gabriele Bischoff, Damien Carême, Fabio Massimo Castaldo, Richard Corbett, Eugen Jurzyca, Pedro Marques, Fulvio Martusciello, Ville Niinistö, Stéphane Séjourné, Monica Semedo, Antonio Tajani, Julie Ward
Namestniki (člen 209(7)), navzoči pri končnem glasovanju	Rosa D’Amato, Anna Deparnay-Grunenberg, Agnès Evren, Dino Giarrusso, Enikő Győri
Datum predložitve	9.12.2019

 

• [1] UL C ... /Še ni objavljeno v Uradnem listu.
• [2] Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0211.
• [3] Sistem TIPS (Target Instant Payment Settlement – poravnava takojšnjih plačil v sistemu TARGET) omogoča ponudnikom plačilnih storitev, da prenos sredstev v euroobmočju ponujajo v realnem času in 24 ur dnevno. Sistema Target2 in Target2 Securities upravlja Banka Italije skupaj z Bundesbank (Centralna banka Zvezne republike Nemčije), Banko Francije in Banko Španije.
• [4] Italijanski urad za finančne informacije je del Banke Italije.