POROČILO s priporočili Komisiji o aktu o digitalnih storitvah: prilagoditev pravil poslovnega in civilnega prava za poslovne subjekte, ki poslujejo na spletu

5.10.2020 - (2020/2019(INL))

Odbor za pravne zadeve
Poročevalec: Tiemo Wölken
(Pobuda – člen 47 Poslovnika)

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

s priporočili Komisiji o aktu o digitalnih storitvah: prilagoditev pravil poslovnega in civilnega prava za poslovne subjekte, ki poslujejo na spletu

(2020/2019(INL))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

– ob upoštevanju člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah,

– ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev[1];

– ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES[2],

– ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (splošna uredba o varstvu podatkov)[3],

– ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah)[4],

– ob upoštevanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah[5],

– ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2018 o vzpostavitvi programa za digitalno Evropo za obdobje 2021–2027 (COM(2018)0434),

– ob upoštevanju Priporočila Komisije (EU) 2018/334 z dne 1. marca 2018 o ukrepih za učinkovito preprečevanje nezakonitih spletnih vsebin[6],

– ob upoštevanju Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah[7] in Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, podpisane 10. junija 1958 v New Yorku,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. oktobra 2018 o tehnologijah distribuirane knjige transakcij in blokovne verige: vzpostavljanje zaupanja z opuščanjem posrednikov[8], 

– ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 19. februarja 2020 o evropski strategiji za podatke (COM(2020)0066),

– ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 19. februarja 2020 o oblikovanju digitalne prihodnosti Evrope (COM(2020)0067),

– ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 25 maja 2016 o spletnih platformah in enotnem digitalnem trgu: priložnosti in izzivi za Evropo, COM(2016)0288,

– ob upoštevanju členov 47 in 54 Poslovnika,

– ob upoštevanju mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za kulturo in izobraževanje,

– ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A9‑0177/2020),

A. ker so digitalne storitve temelj gospodarstva Unije in preživljanja številnih njenih državljanov, zato je treba to področje urediti tako, da se bodo zagotavljale temeljne in druge pravice državljanov, obenem pa se bodo podpirali razvoj in gospodarski napredek ter digitalno okolje in spodbujalo zaupanje na spletu, pri čemer je treba upoštevati interese uporabnikov in vseh udeležencev na trgu, tudi malih in srednjih ter zagonskih podjetij;

B. ker so bila pred kratkim z Direktivo (EU) 2018/1808 in Direktivo (EU) 2019/790 sicer posodobljena nekatera pravila, ki se nanašajo na ponudnike storitev objave in izmenjave vsebin na spletu, še vedno pa na ravni Unije ali nacionalni ravni niso bili dovolj dobro obravnavani številni pomembni vidiki civilnega in gospodarskega prava, in ker je to vprašanje postalo še toliko bolj pomembno zaradi hitrega in vse hitrejšega razvoja na področju digitalnih storitev v zadnjih desetletjih, zlasti zaradi pojava novih poslovnih modelov, tehnologij in družbenih razmer; ker je treba torej celovito posodobiti bistvene določbe civilnega in gospodarskega prava, ki se uporabljajo za spletne poslovne subjekte;

C. ker imajo nekatera podjetja, ki ponujajo digitalne storitve, zaradi močnih na podatkih temelječih mrežnih učinkov, pomembno tržno moč, zaradi česar lahko svojo poslovno prakso vsiljujejo uporabnikom, drugi akterji, zlasti zagonska ter mala in srednja podjetja, pa jim vedno težje konkurirajo, poleg tega je novim podjetjem vse težje vstopiti na ta trg;

D. ker zgolj z naknadnim izvrševanjem konkurenčnega prava ni mogoče učinkovito obravnavati vpliva tržne moči nekaterih spletnih platform, med drugim na lojalno konkurenco na enotnem digitalnem trgu;

E. ker so se platforme za gostovanje vsebin iz platform, ki so vsebino zgolj prikazovale, razvile v izpopolnjene organe in akterje na trgu, kar zlasti velja za družbena omrežja, ki pridobivajo in izkoriščajo podatke o uporabi; ker uporabniki glede uporabe teh platform in glede tega, kako platforme uporabljajo podatke uporabnikov, upravičeno pričakujejo poštene pogoje, kar zadeva dostop, preglednost, določanje cen in reševanje sporov; ker lahko preglednost zelo pripomore k večjemu zaupanju v digitalne storitve;

F. ker lahko platforme za gostovanje vsebin določijo, katera vsebina se prikaže uporabnikom, s čimer tako močno vplivajo na način pridobivanja in sporočanja informacij, da so dejansko postale javni prostori v digitalnem okolju; ker je treba javne prostore upravljati tako, da se ščitijo interesi javnosti ter spoštujejo temeljne pravice in pravice uporabnikov na podlagi civilnega prava, zlasti pravice do svobodnega izražanja in obveščanja;

G. ker spoštovanje prava v digitalnem svetu poleg učinkovitega uveljavljanja temeljnih pravic, zlasti svobode izražanja in obveščanja, pravic do zasebnosti, varnosti in zaščite, nediskriminacije, spoštovanja pravice do lastnine in pravic intelektualne lastnine, vključuje tudi dostop do pravnega varstva ter dolžno pravno postopanje; ker prenašanje odločitev v zvezi z zakonitostjo vsebin ali pooblastil za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj na zasebna podjetja spodkopava preglednost in dolžno postopanje, kar vodi v razdrobljen pristop; ker zato potrebujemo skrajšani pravni postopek z ustreznimi jamstvi, da bodo obstajala učinkovita pravna sredstva; 

H. ker avtomatizirana orodja trenutno ne morejo zanesljivo razlikovati med nezakonito in zakonito vsebino v danem kontekstu, zato so lahko pravni pomisleki v zvezi mehanizmi samodejnega detektiranja in odstranitve vsebine upravičeni, zlasti kar zadeva morebitno omejevanje svobode izražanja in obveščanja iz člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; ker bi se zato morali avtomatizirani mehanizmi uporabljati sorazmerno in le v utemeljenih primerih ter v skladu s preglednimi postopki;

I. ker člen 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah varuje tudi svobodo in pluralnost medijev, ki so za doseganje občinstva vse bolj odvisni od spletnih platform;

J. ker večina Evropejcev vsakodnevno koristi digitalne storitve, za katere se uporablja vse širši sklop pravil v Uniji, kar povzroča precejšnjo razdrobljenost trga in posledično pravno negotovost za evropske uporabnike in storitve, ki se zagotavljajo čezmejno; ker sistemi civilnega prava, ki urejajo prakse platform za gostovanje vsebin pri moderiranju vsebin, temeljijo na nekaterih sektorskih predpisih na ravni Unije in nacionalni ravni z zelo različnimi obveznostmi in mehanizmi izvrševanja različnih sistemov civilnega prava; ker je to privedlo do razdrobljenega sklopa predpisov za enotni digitalni trg, na kar se je treba odzvati na ravni Unije;

K. ker nekatere platforme za gostovanje vsebin, da bi lahko učinkoviteje ciljno oglaševale in tako povečale svoje dobiček, s sedanjim poslovnim modelom promovirajo vsebine, ki bodo verjetno pritegnile pozornost uporabnikov in zato ustvarjale več podatkov za profiliranje; ker profiliranje skupaj s ciljnim oglaševanjem lahko privede k izpostavljanju vsebin, ki izvabljajo čustva, kar pogosto spodbuja in olajšuje senzacionalizem pri novicah in priporočilnih sistemih in lahko privede do manipulacije uporabnikov;

L. ker je za kontekstualno oglaševanje potrebnih manj uporabniških podatkov kot za ciljno vedenjsko oglaševanje in zato manj vdira v zasebnost;

M. ker o izbiri algoritemske logike, na kateri temeljijo priporočilni sistemi, storitve primerjave, urejanje vsebin ali prikazovanje oglasov, odločajo platforme za gostovanje vsebin, možnost javnega nadzora pa je majhna, kar vzbuja pomisleke glede odgovornosti in preglednosti;

N. ker platforme za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo uporabnikom omogočajo, da svoje profile uporabljajo za prijavo na spletne strani tretjih oseb, s tem pa tem omogočajo spremljanje njihovih dejavnosti tudi zunaj okolja svoje platforme, kar je konkurenčna prednost pri dostopu do podatkov za algoritme za urejanje vsebine;

O. ker se tako imenovane pametne pogodbe, ki temeljijo na tehnologijah razpršene evidence, vključno z blokovnimi verigami, ki omogočajo decentralizirano in v celoti sledljivo vodenje evidence in samoizvršitev, uporabljajo na številnih področjih brez ustreznega pravnega okvira; ker je zakonitost teh pogodb in njihova izvršljivost v čezmejnih primerih negotova; 

P. ker je med pogoji uporabe platform, o katerih se ni mogoče pogajati, pogosto navedeno pravo, ki se uporablja, in pristojna sodišča zunaj Unije, kar lahko ovira dostop do pravnega varstva; ker Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah[9] določa pravila o pristojnosti; ker je v splošni uredbi o varstvu podatkov pojasnjena pravica posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, da neposredno zoper upravljavca ali obdelovalca sproži zasebni postopek za uveljavljanje svojih pravic, ne glede na to, ali se podatki obdelujejo v Uniji in ali ima upravljavec sedež v Uniji; ker člen 79 splošne uredbe o varstvu podatkov določa, da so za te postopke pristojna sodišča države članice, v kateri ima upravljavec ali obdelovalec sedež in da so alternativno zanje pristojna tudi sodišča države članice, v kateri ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, svoje običajno prebivališče;

Q. ker je dostop do podatkov, ki niso osebni podatki, in njihovo rudarjenje pomemben dejavnik rasti digitalnega gospodarstva; ker lahko imajo primerni pravni standardi in varstvo podatkov pri interoperabilnosti podatkov z odpravo učinkov vezave pomembno vlogo pri zagotavljanju poštenih tržnih pogojev;

R. ker je treba oceniti možnost, da bi evropskemu subjektu podelili nalogo, da zagotovi usklajeno izvajanje akta o digitalnih storitvah v vsej Uniji, pomaga pri usklajevanju na nacionalni ravni ter obravnava nove priložnosti in izzive, zlasti čezmejne, ki se pojavijo v okviru stalnega tehnološkega razvoja;

 

Akt o digitalnih storitvah

1. zahteva, da Komisija nemudoma predloži niz zakonodajnih predlogov za akt o digitalnih storitvah s širokim materialnim, osebnim in ozemeljskim področjem uporabe, v katerih bodo opredeljeni ključni koncepti in ki bodo vključevala priporočila, kot je določeno v prilogi k tej resoluciji; meni, da bi moral biti brez poseganja v podrobne vidike prihodnjih zakonodajnih predlogov člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije pravna podlaga;

2. predlaga, naj akt o digitalnih storitvah vključuje uredbo, ki vzpostavlja pogodbene pravice v zvezi z upravljanjem vsebine, določa pregledne, poštene, zavezujoče in enotne standarde in postopke za moderiranje vsebine ter zagotavlja dostopna in neodvisna pravna sredstva; poudarja, da bi morali zakonodajni predlogi temeljiti na dokazih in biti namenjeni odpravi in preprečevanju morebitnih novih neupravičenih ovir pri zagotavljanju digitalnih storitev spletnih platform, obenem pa bi morali povečati varstvo potrošnikov in državljanov; meni, da bi morali biti ti predlogi namenjeni doseganju trajnostne in pametne rasti, obravnavati tehnološke izzive in zagotavljati, da bo enotni digitalni trg pošten in varen za vse;

3.  poleg tega predlaga, naj se predlagani ukrepi za moderiranje vsebin uporabljajo le za nezakonite vsebine, ne pa za vsebine, ki so zgolj škodljive; zato predlaga, naj se v uredbo vključijo univerzalna merila za določitev tržne moči platform, da bo mogoče jasno opredeliti, kaj je platforma s pomembno tržno močjo, in s tem določiti, ali je mogoče posamezno platformo za gostovanje vsebin, ki nima pomembne tržne moči, izvzeti iz nekaterih določb; poudarja, da bi moral biti okvir, uveden z aktom o digitalnih storitvah, obvladljiv za male poslovne subjekte ter mala in srednja ter zagonska podjetja;

4.  predlaga, naj se z aktom o digitalnih storitvah uvede obveznost za ponudnike digitalnih storitev s sedežem zunaj Unije, da imenujejo pravnega zastopnika za interese uporabnikov v Uniji, na katerega bi bilo mogoče naslavljati zahtevke, da se denimo omogoči povračilo škode potrošnikom v primeru lažnih ali zavajajočih oglasov, in da kontaktne podatke tega zastopnika v vidni in dostopni obliki objavijo na svojem spletnem mestu;

Pravice v zvezi z moderiranjem vsebine

5. poudarja, da morajo biti za izvrševanje prava še vedno pristojni javni organi; meni, da mora končno odločitev o zakonitosti uporabniško ustvarjene vsebine sprejeti neodvisno sodstvo in ne zasebni poslovni subjekt;

. vztraja, da mora uredba prepovedovati prakse moderiranja vsebin, ki so diskriminacijske ali vključujejo izkoriščanje in izključevanje, zlasti najranljivejših, ter mora biti skladna s temeljnimi pravicami in svoboščinami uporabnikov, zlasti s svobodo izražanja;

7.  poudarja, da je treba potrošnike bolje zaščititi in jim zagotoviti zanesljive in pregledne informacije o primerih nepravilnostih, kot so zavajajoče trditve in goljufije;

8. priporoča, naj uporabo te uredbe pozorno spremlja evropski subjekt, ki bo skrbel za to, da bodo platforme za gostovanje vsebin ravnale v skladu z določbami uredbe, in sicer s spremljanjem skladnosti s standardi, določenimi za upravljanje vsebin na podlagi poročil o preglednosti, in s spremljanjem algoritmov, ki jih platforme uporabljajo za upravljanje vsebin; poziva Komisijo, naj oceni možnosti, da za izvajanje teh nalog imenuje obstoječo ali novo evropsko agencijo ali organ oziroma da sama usklajuje mrežo nacionalnih organov za izvajanje teh nalog (v nadaljnjem besedilu: evropski subjekt);

9. predlaga, naj platforme za gostovanje vsebin evropski agenciji redno pošiljajo celovita poročila o preglednosti, ki bodo temeljila na usklajeni metodologiji in bodo ocenjena na podlagi relevantnih kazalnikov uspešnosti, vključno s politikami glede vsebin in skladnostjo njihovih pogojev uporabe z določbami akta o digitalnih storitvah; predlaga, naj platforme ta poročila in svoje politike upravljanja vsebin na enostaven in dostopen način objavijo in dajo na voljo v javno dostopni podatkovni zbirki;

10. poziva platforme za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo, naj ocenijo tveganje svojih politik upravljanja vsebin za družbo, zlasti kako vplivajo na temeljne pravice, in naj dvakrat letno vodijo dialog z evropskim subjektom in ustreznimi nacionalnimi organi na podlagi predstavitve poročil o preglednosti;

11. priporoča, naj države članice zagotovijo neodvisne organe za reševanje sporov, ki bodo zadolženi za reševanje sporov v zvezi z moderiranjem vsebin; meni, da bi morala imeti poleg uporabnika, ki je naložil vsebino, ki je predmet spora, tudi tretja oseba, na primer varuh človekovih pravic, ki deluje v zakonitem interesu, možnost, da izpodbija odločitve v zvezi z moderiranjem vsebin, če želimo zavarovati anonimno objavljanje in splošne interese; potrjuje pravico uporabnikov do nadaljnjega pravnega varstva;

12. je prepričan, da akt o digitalnih storitvah platforme za gostovanje vsebin ne sme zavezovati k uporabi kakršne koli oblike popolnoma avtomatiziranih predhodnih kontrol vsebine, razen če je drugače določeno v veljavnem pravu Unije, in meni, da mehanizmi, ki jih prostovoljno uporabljajo platforme, ne smejo privesti do ukrepov predhodne kontrole, ki temeljijo na avtomatiziranih orodjih ali filtriranju vsebin pri nalaganju, in da jih mora revidirati evropski subjekt, da se zagotovi skladnost z aktom o digitalnih storitvah;

13. poudarja, da morajo platforme za gostovanje vsebin delovati pregledno, kar zadeva algoritemsko obdelavo in uporabljene podatke za učenje algoritmov;

Pravice v zvezi z urejanjem vsebine, podatki in spletnimi oglasi

14. meni, da je na uporabnika usmerjeno izpostavljanje vsebine na podlagi mnenj ali stališč, predstavljenih v njej, ena od najbolj škodljivih praks v digitalni družbi, zlasti v primerih, ko se ta vsebina izpostavlja na podlagi predhodne uporabnikove interakcije z drugo izpostavljeno vsebino in z namenom optimizacije uporabniških profilov za ciljno oglaševanje; je zaskrbljen, da ta praksa temelji na vsiljivem sledenju in podatkovnem rudarjenju; poziva Komisijo, naj analizira učinek te prakse in sprejme ustrezne zakonodajne ukrepe;

15. meni, da je treba uporabo ciljnega oglaševanja bolj strogo regulirati v korist manj vsiljivih oblik oglaševanja, ki ne zahtevajo obsežnega sledenja interakcij uporabnika z vsebino, in da bi moralo biti prikazovanje vedenjskega oglaševanja pogojeno s prostovoljno, posebno, informirano in nedvoumno privolitvijo posameznika;

16.  je seznanjen z veljavnimi določbami, ki obravnavajo ciljno oglaševanje, v splošni uredbi o varstvu podatkov in Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah)[10];Uvedba pravil o preglednosti, kar zadeva pogoje za zbiranje podatkov za namene ciljnega oglaševanja ter delovanje in odgovornost na tem področju

17. zato priporoča, naj se z aktom o digitalnih storitvah določijo jasne meje in uvedejo pravila o preglednosti, kar zadeva pogoje za zbiranje podatkov za namene ciljnega oglaševanja, pa tudi kar zadeva delovanje in odgovornost pri ciljnem oglaševanju, zlasti pri sledenju podatkov na spletnem mestu tretjih strani; vztraja, da so potrebni novi ukrepi za vzpostavitev okvira za odnose med platformami in potrošniki, kar zadeva določbe o preglednosti v zvezi z oglaševanjem, digitalnimi dregljaji in prednostno obravnavo; poziva Komisijo, naj oceni možnosti za ureditev ciljnega oglaševanja, vključno z njegovo postopno odpravo, ki bi privedla do prepovedi;

18. meni, da bi moral akt o digitalnih storitvah v skladu z načelom zmanjšanja količine podatkov in za preprečitev nepooblaščenega razkritja, kraje identitete in drugih oblik zlorabe osebnih podatkov zagotavljati pravico do anonimne uporabe digitalnih storitev, kadar je to tehnično mogoče; poziva Komisijo, naj od platform za gostovanje vsebin zahteva, da preverijo identiteto oglaševalcev, s katerimi imajo poslovne odnose, da se zagotovi odgovornost oglaševalcev, če se ugotovi, da so promovirane vsebine nezakonite; zato predlaga, da se v akt o digitalnih storitvah vključijo pravne določbe, ki bodo platformam preprečevale komercialno izkoriščanje podatkov tretjih oseb, če s temi osebami konkurirajo;

19. obžaluje, da se informacije platform za gostovanje vsebin in javnih organov razlikujejo, ter poziva k poenostavljeni izmenjavi potrebnih informacij; poudarja, da je treba javnim organom v skladu s sodno prakso o komunikacijskih metapodatkih omogočiti dostop do podatkov o uporabnikovih metapodatkov samo za namen preiskovanja osumljencev hudih kaznivih dejanj in s predhodno sodbo odobritvijo;

20. priporoča, naj se od ponudnikov s pomembno tržno močjo, ki ponujajo storitev enotne prijave, zahteva, da podpirajo tudi vsaj en odprt in decentraliziran sistem identificiranja, ki temelji na nelastniškem okviru; poziva Komisijo, naj predlaga skupne unijske standarde za nacionalne sisteme, ki jih zagotavljajo države članice, zlasti kar zadeva standarde varstva podatkov in čezmejne interoperabilnosti;

21. poziva Komisijo, naj oceni možnost opredelitve pravičnih pogodbenih pogojev za lažjo izmenjavo podatkov in večjo preglednost, da bi odpravili neravnovesja v tržni moči; zato predlaga, naj se preučijo možnosti za lažjo interoperabilnost, medsebojno povezljivost in prenosljivost podatkov; poudarja, da bi morali izmenjavo podatkov spremljati zadostni in ustrezni zaščitni ukrepi, vključno z učinkovito anonimizacijo osebnih podatkov;

22. priporoča, naj se v aktu za digitalne storitve od platform s pomembno tržno močjo zahteva, da zagotovijo vmesnik za aplikacijsko programiranje, prek katerega se lahko tretje platforme in njihovi uporabniki povezujejo z glavnimi funkcijami in uporabniki platforme, ki jih zagotavlja vmesnik za aplikacijsko programiranje, vključno s storitvami tretjih strani, ki so namenjene izboljšanju in prilagajanju uporabniške izkušnje, zlasti s storitvami, s katerimi se prilagajajo nastavitve zasebnosti in nastavitve za urejanje vsebin; predlaga, naj platforme javno dokumentirajo vse vmesnike za aplikacijsko programiranje, ki jih za namene interoperabilnosti in medsebojne povezljivosti storitev dajejo na voljo;

23. je po drugi strani prepričan, da platforme s pomembno tržno močjo, ki zagotavljajo vmesnik za aplikacijsko programiranje, ne smejo deliti, obdržati, unovčiti ali uporabljati podatkov, ki jih prejmejo prek storitev tretjih strani;

24. poudarja, da obveznosti glede interoperabilnosti in medsebojne povezljivosti ne smejo omejevati, ovirati ali zavlačevati zmožnosti platform za gostovanje vsebin, da bi odpravile varnostne težave, kakor tudi potreba po odpravi varnostnih težav ne sme privesti do neupravičene začasne prekinitve vmesnika za aplikacijsko programiranje, ki zagotavlja interoperabilnost in medsebojno povezljivost;

25. opozarja, da morajo biti določbe o interoperabilnosti in medsebojni povezljivosti skladne z vsemi predpisi o varstvu podatkov; v zvezi s tem predlaga, naj se z aktom o digitalnih storitvah od platform zahteva, da zagotovijo tehnično izvedljivost določb o prenosljivosti podatkov iz člena 20(2) splošne uredbe o varstvu podatkov;

26. poziva, naj platforme za gostovanje vsebin uporabnikom dajo dejansko možnost izbire, da privolijo ali ne privolijo v prikazovanje ciljnega oglaševanja na podlagi predhodne interakcije uporabnikov z vsebino na isti platformi za gostovanje vsebin ali na spletih mestih tretjih oseb; poudarja, da mora biti ta izbira jasno in razumljivo predstavljena in da zavrnitev ne sme privesti do tega, da se onemogoči dostop do funkcionalnosti platforme; poudarja, da se privolitev v ciljno oglaševanje ne bi smela šteti za prostovoljno in veljavno, če je dostop do storitve pogojen z obdelavo podatkov; potrjuje, da v skladu z Direktivo 2002/58/ES[11] Evropskega parlamenta in Sveta ciljno oglaševanje dovoljeno le na podlagi privolitve, sicer je prepovedano; ugotavlja, da splošno in nediskriminacijsko zbiranje osebnih podatkov o vsaki uporabi digitalne naprave nesorazmerno posega v pravico do zasebnosti, saj spletne dejavnosti posameznika nudijo natančen vpogled v njegovo vedenje in s tem omogočajo manipulacijo; trdi, da imajo uporabniki pravico, da pri uporabi digitalnih naprav niso izpostavljeni vsiljivemu sledenju;

27.  poziva Komisijo, naj v tem smislu prav tako zagotovi, da bodo lahko potrošniki povezano napravo še vedno uporabljali za vse njene osnovne funkcije, tudi če prekličejo privolitev ali ne dajo privolitve za posredovanje neoperativnih podatkov proizvajalcem naprave ali tretjim osebam; ponovno poudarja potrebo po preglednosti v pogodbenih pogojih in pogojih v zvezi z možnostjo in obsegom izmenjave podatkov s tretjimi stranmi;

28. nadalje poziva, naj se uporabnikom zagotovi ustrezna stopnja preglednosti in vpliva na merila, v skladu s katerimi se vsebina ureja in jim je vidna; potrjuje, da bi to moralo vključevati tudi možnost zavrnitve kakršnega koli urejanja vsebine, razen po kronološkem vrstnem redu; poudarja, da bi morali vmesniki za aplikacijsko programiranje, ki jih zagotavljajo platforme, uporabnikom omogočati urejanje vsebine s programsko opremo ali storitvami po njihovi izbiri;

29. poudarja, da je pomembno, da se akt o digitalnih storitvah izkaže za pravno utemeljeno in učinkovito zaščito otrok v spletnem okolje, obenem pa ne nalaga obveznosti splošnega spremljanja ali filtriranja ter zagotavlja polno usklajenost in preprečuje podvajanje s splošno uredbo o varstvu podatkov in direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah;

30. opozarja, da bi morali biti plačani oglasi ali plačana uvrstitev sponzoriranih vsebin jasno, jedrnato in razumljivo označeni; predlaga, naj platforme razkrijejo izvor plačanih oglasov in sponzoriranih vsebin; zato predlaga, naj platforme za gostovanje vsebin objavijo vse sponzorirane vsebine in oglase ter jih jasno prikažejo svojim uporabnikom v javno dostopnem arhivu oglasov, pri čemer naj označijo, kdo je plačal zanje in po potrebi v čigavem imenu; poudarja, da to vključuje neposredna in posredna plačila ali vsa druga nadomestila, ki jih prejmejo ponudniki storitev;

31. meni, da je smiselno razmisliti o nadaljnjih možnostih za zagotavljanje skladnosti s predpisi, ki veljajo v Uniji, če ustrezni podatki pokažejo občuten razkorak v zavajajočih praksah oglaševanja in izvrševanja med platformami s sedežem v Uniji in platformami iz tretjih držav; poudarja potrebo po enakih konkurenčnih pogojih za oglaševalce iz Unije in oglaševalce iz tretjih držav;

Določbe o pogojih uporabe, pametnih pogodbah in blokovnih verigah ter mednarodnem zasebnem pravu

32.  opaža porast tako imenovanih pametnih pogodb, kot so tiste, ki temeljijo na tehnologijah razpršene evidence in nimajo jasnega pravnega okvira;

33. poziva Komisijo, naj oceni razvoj in uporabo tehnologije razpršene evidence, vključno z blokovno verigo in zlasti pametnimi pogodbami, poda smernice, da se zagotovi pravna varnost za podjetja in potrošnike, zlasti v zvezi z vprašanji zakonitosti, izvrševanja pametnih pogodb v čezmejnih primerih in po potrebi zahtev za overitev, ter pripravi predloge za ustrezni pravni okvir;

34. poudarja, da je treba zagotoviti sodni nadzor v zvezi s tem, ali so pogoji uporabe, ki jih posredniki postavljajo uporabnikom svojih storitev, pošteni in v skladu s standardi temeljnih pravic; meni, da pogoji uporabe, ki neupravičeno omejujejo temeljne pravice uporabnikov, kot sta pravica do zasebnosti in svoboda izražanja, ne bi smeli biti zavezujoči;

35. poziva Komisijo, naj preuči načine za zagotavljanje ustrezne uravnoteženosti in enakosti med strankami pametnih pogodb, pri čemer naj upošteva zasebne pomisleke šibkejše stranke ali pomisleke javnosti, na primer v zvezi s kartelnimi sporazumi; poudarja, da je treba zagotoviti spoštovanje pravic upnikov v postopkih insolventnosti in prestrukturiranja; toplo priporoča, naj se v pametne pogodbe vključijo mehanizmi, s katerimi se lahko ustavi in razveljavi izvrševanje teh pogodb in s tem povezanih plačil;

36. poziva Komisijo, naj zlasti posodobi veljavne smernice v zvezi z Direktivo 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov[12] ter pojasni, ali meni, da pametne pogodbe sodijo v izjemo iz točke (l) člena 3(3), in če je tako, v katerih okoliščinah, ter pojasni vprašanje pravice do odstopa;

37. poudarja, da je treba tehnologije blokovnih verig in zlasti pametne pogodbe uporabljati v skladu s protimonopolnimi pravili in zahtevami, vključno s tistimi, ki prepovedujejo kartelne sporazume ali usklajeno ravnanje;

38. meni, da standardni pogoji uporabe ne bi smeli preprečevati učinkovitega dostopa do sodišč Unije ali državljanov ali podjetij Unije postavljati v slabši položaj; poziva Komisijo, naj oceni, ali je varstvo pravic do dostopa do podatkov v okviru mednarodnega zasebnega prava negotovo in povzroča, da so državljani in podjetja Unije v slabšem položaju;

39. poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da uporabo digitalnih storitev v Uniji v celoti ureja pravo Unije, ki je v pristojnosti sodišč Unije;

40. nadalje ugotavlja, da bi bilo treba zakonodajne rešitve za ta vprašanja najti na ravni Unije, če se delovanje na mednarodni ravni ne zdi izvedljivo ali če bi lahko trajalo predolgo, da bi obrodilo rezultate;

41. poudarja, da se od ponudnikov storitev ne sme zahtevati, da odstranijo informacije, ki so v njihovi državi izvora zakonite, ali da onemogočijo dostop do njih;

o

o o

42. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji in Svetu.

PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJE PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

A. NAČELA IN CILJI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

KLJUČNA NAČELA IN CILJI PREDLOGA

• Predlog vsebuje tako akte, ki bi jih bilo treba vključiti v akt o digitalnih storitvah, kot tiste, ki so povezani z aktom o digitalnih storitvah.

• S predlogom bi uvedli strožje določbe civilnega in gospodarskega prava za komercialne subjekte, ki delujejo na spletu na področju digitalnih storitev.

• Namen predloga je povečati in razjasniti pogodbene pravice uporabnikov v zvezi z moderiranjem in vzdrževanjem vsebin.

• Nadalje bi v predlogu obravnavali nedopustne in nepoštene pogoje, ki se uporabljajo za digitalne storitve.

• Predlog obravnava vprašanje vidikov zbiranja podatkov, ki so v nasprotju s poštenimi pogodbenimi pravicami uporabnikov in varstvom podatkov ter pravili o zaupnosti na spletu.

• Obravnava se pomen pravičnega izvrševanja pravic uporabnikov v zvezi z interoperabilnostjo in prenosljivostjo.

• S predlogom se povečuje pomen pravil mednarodnega zasebnega prava, ki zagotavljajo pravno jasnost glede pogojev, o katerih se ni mogoče pogajati in ki jih uporabljajo spletne platforme, in zagotavljanja pravice dostopa do podatkov ter sodnega varstva.

• V predlogu se ne obravnavajo vidiki ureditve spletnih trgov, vendar bi jih bilo treba upoštevati v svežnju akta o digitalnih storitvah, ki ga bo predlagala Komisija.

• Predlog določa, da je treba oceniti potrebo po ustrezni ureditvi civilnopravnih in gospodarskopravnih vidikov tehnologije distribuirane knjige transakcij, vključno z blokovnimi verigami, obravnava pa predvsem potrebo po ureditvi civilnopravnih in gospodarskopravnih vidikov pametnih pogodb.

I. PREDLOGI, KI NAJ SE VKLJUČIJO V AKT O DIGITALNIH STORITVAH

Ključni elementi predlogov, ki naj se vključijo v akt o digitalnih storitvah, bi morali biti:

Uredba o pogodbenih pravicah glede upravljanja vsebin, ki bi vsebovala naslednje elemente:

• Uporabljati bi se morala za upravljanje vsebin, vključno z moderiranjem in vzdrževanjem vsebin, dostopnih v Uniji.

• Določati bi morala sorazmerna načela za moderiranje vsebin.

• Določati bi morala formalne in postopkovne standarde za mehanizem prijave in ukrepanja, ki bi bili sorazmerni s platformo ter naravo in učinkom škode, učinkoviti in sodobni.

• Določati bi morala neodvisen mehanizem za reševanje sporov v državah članicah, ki ne bi omejeval dostopa do pravnih sredstev.

• Določati bi morala sklop jasnih kazalnikov za opredelitev tržne moči platform za gostovanje vsebin, da bi lahko opredelili, ali se lahko platforme za gostovanje vsebin, ki nimajo pomembne tržne moči, izvzamejo iz nekaterih določb. Ti kazalniki bi lahko vključevali velikost mreže (število uporabnikov), njeno finančno moč, dostop do podatkov, stopnjo vertikalne integracije ali obstoj učinka vezave.

• Določati bi morala pravila o odgovornosti platform za gostovanje vsebin za blago, ki se na njih prodaja ali oglašuje, pri tem pa upoštevati podporne dejavnosti za MSP, da se zmanjša njihovo breme, ko se prilagajajo tej odgovornosti.

• Pri uporabi ustreznih možnosti politike bi morala jasno razlikovati med nezakonitimi in škodljivimi vsebinami. Pri tem bi se moral vsak ukrep v aktu o digitalnih storitvah nanašati le na nezakonite vsebine, kot so opredeljene v pravu Unije in nacionalnem pravu.

• Temeljiti bi morala na ustaljenih načelih za določanje prava, ki se uporablja za izpolnjevanje upravnega prava, in bi morala zaradi vse večjega zbliževanja pravic uporabnikov jasno navajati, da ta načela veljajo za vse vidike, ki spadajo na področje njene uporabe.

• V celoti bi morala spoštovati Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter pravila Unije o varstvu potrošnikov ter zaščiti njihove varnosti, zasebnosti in osebnih podatkov, kot tudi temeljnih pravic.

• Morala bi omogočati dialog med platformami za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo in evropskim subjektom o obvladovanju tveganja pri upravljanju vsebin s pravno vsebino.

Komisija bi morala razmisliti o možnostih ustanovitve evropskega subjekta, katerega naloga bi bila skrbeti za spoštovanje določb predloga z naslednjimi ukrepi:

• redno spremljanje algoritmov, ki jih platforme za gostovanje vsebin uporabljajo za namene upravljanja vsebin;

• redno preverjanje, da platforme za gostovanje vsebin spoštujejo določbe uredbe na podlagi poročil o preglednosti, ki jih izdelajo te platforme, in javnih zbirk podatkov o odločitvah o odstranitvi vsebin, ki jih je treba vzpostaviti z aktom o digitalnih storitvah;

• sodelovanje s platformami za gostovanje vsebin za določitev najboljše prakse pri izpolnjevanju zahtev glede preglednosti in odgovornosti iz pogoje, pa tudi najboljše prakse pri moderiranju vsebin in izvajanju postopkov prijave in ukrepanja;

• sodelovanje in usklajevanje z nacionalnimi organi pri izvajanju akta o digitalnih storitvah;

• upravljanje namenskega sklada za pomoč državam članicam pri financiranju operativnih stroškov neodvisnih organov za reševanje sporov iz uredbe, ki bi ga se financirali iz glob, naloženih platformam za gostovanje vsebin zaradi neupoštevanja določb akta o digitalnih storitvah, ter prispevka platform za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo;

• naložitev glob za neupoštevanje akta o digitalnih storitvah. Globe bi se morale vplačati v poseben namenski sklad, ki bi državam članicam pomagal pri financiranju stroškov delovanja organov za reševanje sporov iz uredbe. Med primere neupoštevanja bi morali vključiti:

o neizvajanje določb uredbe;

o onemogočanje preglednih, dostopnih, poštenih in nediskriminatornih pogojev;

o onemogočanje dostopa evropskemu subjektu do algoritmov za upravljanje vsebin ob pregledu;

o nepredložitev poročil o preglednosti evropskemu subjektu;

• objavljanje polletnih poročil o vseh svojih dejavnostih in poročanje institucijam Unije.

Poročila o preglednosti v zvezi z upravljanjem vsebin bi morala biti pripravljena na ta način:

Akt o digitalnih storitvah bi moral vsebovati določbe, s katerimi bi od platform za gostovanje vsebin zahtevali, da za evropski subjekt redno objavljajo in pripravljajo poročila o preglednosti. Ta poročila bi morala biti celovita, upoštevati dosledno metodologijo in vsebovati predvsem:

•  informacije o prijavah, ki jih obdela platforma za gostovanje vsebin, vključno s:

o skupnim številom prejetih prijavah po vrstah vsebine in sprejetih ukrepih,

o številom prejetih prijav glede na kategorijo vložnikov, kot so fizične osebe, javni organi ali zasebna podjetja,

o skupnim številom opravljenih zahtev za odstranitev in skupnim številom vsebin, predloženih pristojnim organom,

o skupnim številom prejetih nasprotnih prijav ali pritožb ter informacijami o tem, kako so bili rešeni,

o povprečnim časom, ki preteče med objavo, prijavo, nasprotno prijavo in ukrepom,

• informacije o številu zaposlenih moderatorjev vsebin, njihovo lokacijo, izobrazbo in znanjem jezikov ter vsemi algoritmi, ki se uporabljajo za sprejemanje odločitev,

• podatke o zahtevah po informacijah, ki jih vložijo javni organi, kot so organi, pristojni za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, vključno s številom v celoti izpolnjenih zahtev in zahtev, ki niso bile ali so bile le delno izpolnjene,

• informacije o izvrševanju pogojev in informacije o sodnih odločbah, s katerimi se odredi razveljavitev in/ali sprememba pogojev, ki jih država članica šteje za nezakonite.

Zaradi večje preglednosti za uporabnike bi morale platforme za gostovanje vsebin objaviti tudi svoje odločitve o odstranjevanju vsebin v javno dostopni podatkovni zbirki.

Neodvisni organi za reševanje sporov, ki bodo ustanovljeni z uredbo, bi morali izdajati poročila o številu predloženih primerov, vključno s številom primerov, ki so jih sprejeli v obravnavo.

II. PREDLOGI, KI SO POVEZANI Z AKTOM O DIGITALNIH STORITVAH

Ukrepi v zvezi z vzdrževanjem vsebine, podatki in spletnimi oglasi, ki kršijo poštene pogodbene pravice uporabnikov, bi morali vključevati:

 • Ukrepe za omejitev podatkov, ki jih zbirajo platforme za gostovanje vsebin na podlagi interakcije uporabnikov z vsebinami, ki se gostijo na teh platformah, da bi se oblikovali ciljno usmerjeni oglaševalski profili, zlasti z določitvijo strogih pogojev za uporabo ciljno usmerjenih osebnih oglasov in zahtevami po prostovoljni, izrecni, zavestni in nedvoumni predhodni privolitvi uporabnika. Privolitev v ciljno usmerjeno oglaševanje se ne šteje za prostovoljno in veljavno, če je dostop do storitve pogojen z obdelavo podatkov.

• Uporabnike platform za gostovanje vsebin je treba obvestiti, če so predmet ciljnega oglaševanja, jim omogočiti dostop do njihovega profila, ki ga oblikujejo platforme za gostovanje vsebin, in dati možnost, da profil spremenijo, da sami odločajo o sodelovanju in umaknejo privolitev v ciljno usmerjeno oglaševanje.

• Platforme za gostovanje vsebin bi morale dati na razpolago arhiv sponzoriranih vsebin in oglasov, ki so bili prikazani njihovim uporabnikom, vključno s podatki o:

o tem, ali sta sponzorirana vsebina ali sponzorstvo trenutno aktivna ali neaktivna,

o časovnem okviru, v katerem je bil oglas s sponzorirano vsebino aktiven,

o imenu in kontaktnih podatkih sponzorja ali oglaševalca oziroma v čigavem imenu je bila sponzorirana vsebina ali oglas objavljen,

o skupnem številu oseb, ki jih je oglas dosegel,

o ciljni skupini uporabnikov.

Pot do pravičnega izvrševanja pravic uporabnikov v zvezi z interoperabilnostjo, medsebojno povezljivostjo in prenosljivostjo bi morala vključevati:

• oceno možnosti opredelitve pravičnih pogodbenih pogojev za lažjo izmenjavo podatkov, da bi odpravili neravnovesja v tržni moči, zlasti prek interoperabilnosti, medsebojne povezljivosti in prenosljivosti podatkov.

• zahtevo, da platforme s pomembno tržno močjo zagotovijo vmesnik za aplikacijsko programiranje, prek katerega se lahko tretje platforme in njihovi uporabniki povezujejo z glavnimi funkcijami in uporabniki platforme, ki jih zagotavlja vmesnik za aplikacijsko programiranje, kar vključuje tudi storitve tretjih strani, ki si prizadevajo izboljšati in prilagajati uporabniške izkušnje, zlasti s storitvami, s katerimi se prilagajajo nastavitve zasebnosti in nastavitve za vzdrževanje vsebin;

• določbe, da platforme s pomembno tržno močjo, ki zagotavljajo vmesnik za aplikacijsko programiranje, ne smejo deliti, obdržati, unovčiti ali uporabljati podatkov, ki jih prejmejo prek storitev tretjih strani;

• določbe, da obveznosti glede interoperabilnosti in medsebojne povezljivosti ne smejo omejevati, ovirati ali zavlačevati zmožnosti platform za gostovanje vsebin, da bi odpravile težave z varnostjo, kakor tudi potreba po odpravi težav z varnostjo ne sme privesti do neupravičene začasne prekinitve vmesnika za aplikacijsko programiranje, ki zagotavlja interoperabilnost in medsebojno povezljivost;

• določbe, po katerih morajo platforme v skladu z aktom o digitalnih storitvah skrbeti za tehnično izvedljivost določb o prenosljivosti podatkov iz člena 20(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov;

• določbe, po katerih morajo platforme za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo javno dokumentirati vse vmesnike za aplikacijsko programiranje, ki jih za namene interoperabilnosti in medsebojne povezljivosti dajejo na voljo;

Pot do ustrezne ureditve civilnopravnih in gospodarskopravnih vidikov tehnologije distribuirane knjige transakcij, vključno z blokovnimi verigami in zlasti pametnimi pogodbami, bi morala vključevati:

 

• ukrepe, ki zagotavljajo, da je vzpostavljen ustrezen zakonodajni okvir za razvoj in uporabo digitalnih storitev, vključno s tehnologijami distribuirane knjige transakcij, kot so blokovne verige in pametne pogodbe,

 

• ukrepe, s katerimi bi lahko v pametne pogodbe vključili mehanizme za zaustavitev in preokrenitev njihovega izvrševanja, da bi upoštevali predvsem posamezne pomisleke šibkejših strank oziroma javnosti, na primer v zvezi s kartelnimi dogovori, in spoštovali pravice upnikov v primeru insolventnosti in prestrukturiranja,

 

• ukrepe za zagotovitev ustreznega ravnovesja in enakosti med strankami pametnih pogodb, zlasti ob upoštevanju interesov malih podjetij in MSP, za katere bi morala Komisija preučiti ustrezne možnosti;

 

• posodobitev obstoječih smernic za Direktivo 2011/83/EU, da se pojasni, ali pametne pogodbe spadajo med izjeme iz točke (i) člena 3(3) te direktive, in razjasnijo vprašanja v zvezi s čezmejnimi transakcijami, zahtevami glede notarskega zapisa in pravico do odstopa od pogodbe;

Pot do pravičnih določb mednarodnega zasebnega prava, ki uporabnikom ne onemogočajo dostopa do pravnega varstva, bi morala:

• zagotavljati, da standardni pogoji ne vključujejo določb, ki urejajo zadeve mednarodnega zasebnega prava v škodo dostopa do pravnega varstva, zlasti z učinkovitim izvajanjem ustreznih obstoječih ukrepov;

• vključevati ukrepe, ki bi pojasnili pravila mednarodnega zasebnega prava glede dejavnosti platform v zvezi s podatki, tako da ne bi škodovale subjektom Unije, 

• temeljiti na večstranskosti, o njej pa bi se bilo treba po možnosti dogovoriti v ustreznih mednarodnih forumih.

Samo če rešitve na podlagi večstranskosti ni nemogoče doseči v razumnem roku, se predlagajo ukrepi, ki se uporabljajo v Uniji in s katerimi se zagotovi, da je uporaba digitalnih storitev v Uniji v celoti urejena s pravom Unije in je v pristojnosti sodišč Unije.

B. BESEDILO ZAHTEVANEGA ZAKONODAJNEGA PREDLOGA

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o pogodbenih pravicah v zvezi z upravljanjem vsebin

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,

v skladu z rednim zakonodajnim  postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Ponudniki digitalnih storitev v odnosih z uporabniki pogosto uporabljajo pogoje, o katerih se ni mogoče pogajati in ki jih lahko ti ponudniki enostransko spreminjajo. Da bi določili minimalne standarde za te pogoje, zlasti postopkovne standarde za upravljanje vsebin, je treba ukrepati na zakonodajni ravni.

(2) Sistemi civilnega prava, ki urejajo prakso platform za gostovanje vsebin pri moderiranju vsebin, temeljijo na nekaterih določbah za posamezni sektor na ravni Unije, pa tudi na zakonih, ki so jih države članice sprejele na nacionalni ravni, v obveznostih, ki jih določajo ti civilnopravni sistemi za platforme za gostovanje vsebin, in njihovih mehanizmih izvrševanja pa se kažejo znatne razlike.

 

(3) Posledična razdrobljenost civilnopravnih sistemov, ki urejajo, kako platforme za gostovanje vsebin moderirajo vsebine, vzbuja pravno negotovost, zaradi katere bi lahko te platforme uvedle strožjo praks, kot je potrebno, da bi zmanjšale tveganja, ki jih prinaša uporaba njihove storitve, povzroča pa tudi razdrobljenost enotnega digitalnega trga, ki zavira rast in inovacije ter razvoj evropskih podjetij na digitalnem enotnem trgu.

 

(4) Zaradi škodljivih učinkov razdrobljenosti enotnega digitalnega trga in posledične pravne negotovosti za podjetja in potrošnike, mednarodnega značaja gostovanja vsebin, velike količine vsebin, ki jo je treba moderirati, in pomembne tržne moči nekaterih platform za gostovanje vsebin, ki niso v Uniji, je treba različna vprašanja, ki se porajajo v zvezi z gostovanjem vsebin, urediti s popolno harmonizacijo in zatorej z uredbo.

(5) V zvezi z odnosi z uporabniki bi bilo treba s to uredbo določiti minimalne standarde poštenosti, preglednosti in odgovornosti pogojev, ki jih uporabljajo platforme za gostovanje vsebin. Pogoji bi morali biti jasni, dostopni, razumljivi in nedvoumni ter vključevati poštene, pregledne, zavezujoče in enotne standarde in postopke za moderiranje vsebin ter zagotavljati dostopna in neodvisna pravna sredstva in spoštovanje temeljnih pravic.

(6) Na uporabnika usmerjeno izpostavljanje vsebine na podlagi v njej predstavljenih mnenj ali stališč je ena od najbolj škodljivih praks v digitalni družbi, zlasti če se vsebina izpostavlja na podlagi predhodne uporabnikove interakcije z drugo izpostavljeno vsebino in zaradi optimizacije uporabniških profilov za ciljno oglaševanje.

(7) Opozarja, da algoritmi, ki odločajo o razvrstitvi rezultatov iskanja, vplivajo na individualno in družbeno komunikacijo in interakcijo, zlasti medijske vsebine lahko oblikujejo mnenje.

(8) Da bodo lahko uporabniki med drugim uveljavljali svoje pravice, bi morali imeti določen vpogled in vpliv na vzdrževanje njim vidnih vsebin, tudi s tem, da bi lahko zavrnili kakršno koli vzdrževanje teh vsebin razen po kronološkem vrstnem redu. Vzdrževanje vsebine se predvsem ne bi smelo izvajati, ne da bi uporabniki prostovoljno, izrecno, zavestno in nedvoumno predhodno privolili v to. Privolitev v ciljno usmerjeno oglaševanje ne bi smela šteti za prostovoljno in veljavno, če je dostop do storitve pogojen z obdelavo podatkov.

(9) Splošno strinjanje uporabnika s pogoji, ki jih uporablja platforma za gostovanje vsebin, ali katerim koli drugim splošnim opisom pravil o upravljanju vsebin, ki ga določi platforma za gostovanje vsebin, ne bi smelo šteti kot zadostno soglasje za prikazovanje samodejno vzdrževane vsebine uporabniku.

 (10) Uredba platform za gostovanje vsebin ne zavezuje k uporabi kakršne koli oblike avtomatiziranega predhodnega pregleda vsebin, razen če je drugače določeno v veljavnem pravu Unije, in določa, da postopki za moderiranje vsebin, ki jih platforme prostovoljno uporabljajo, ne vodijo v ukrepe predhodnega pregleda z avtomatiziranimi orodji ali filtriranjem vsebin pri nalaganju.

 (11) Uredba bi morala vključevati tudi določbe proti diskriminatorni praksi moderiranja, ter izkoriščanja ali izključevanja vsebin za namene njihovega moderiranja, zlasti kadar se vsebina, ki jo ustvari uporabnik, odstrani na podlagi videza, etničnega porekla, spola, spolne usmerjenosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti, nosečnosti ali vzgoje otrok, jezika ali družbenega razreda.

 (12) Vse fizične ali pravne osebe, vključno z javnimi organi, ki se jim vsebina zagotavlja prek spletne strani ali aplikacije, bi morale imeti pravico podati prijavo v skladu s to uredbo.

 (13) Po prijavi bi morala platforma za gostovanje vsebine osebo, ki je vsebino naložila, seznaniti s prijavo, zlasti razlogom zanjo, ter potrebnimi ukrepi, pa tudi z informacijami o postopku, vključno s pritožbo in napotitvijo k neodvisnim organom za reševanje sporov ter razpoložljivimi pravnimi mehanizmi v primeru lažne prijave. Te informacije se ne bi smele navajati, če javni organi platformo za gostovanje vsebin obvestijo, da preiskavo izvajajo organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj. V tem primeru bi morali osebo, ki je vsebino naložila, s prijavo v skladu z veljavnimi pravili seznaniti pristojni organi.

(14) Z odločitvijo o prijavi bi bilo treba seznaniti vse ustrezne strani. Informacije, ki bi jih prejele ustrezne strani, bi morale poleg končne odločitve vključevati vsaj razlog zanjo in informacijo, ali je odločitev sprejel le človek, ter ustrezne informacije v zvezi s pregledom ali pravnimi sredstvi.

(15)  Vsebina bi morala veljati za očitno nezakonito, če nezmotljivo in brez temeljite preučitve krši pravne določbe, ki urejajo zakonitost vsebin na internetu.

(16) Zaradi neposredne narave gostovanja vsebin in njihovega pogosto časovno omejenega nalaganja je treba vzpostaviti neodvisne organe za reševanje sporov, ki bodo nudili hitro in učinkovito zunajsodno reševanje sporov. Ti organi bi morali biti pristojni za reševanje sporov glede zakonitosti vsebine, ki jo naloži uporabnik, ter pravilne uporabe pogojev. Vendar ta postopek uporabniku ne bi smel preprečiti, da dostopa do sodnega varstva in nadaljnjih pravnih sredstev.

(17) Z ustanovitvijo neodvisnih organov za reševanje sporov bi lahko razbremenili sodišča, omogočili hitro reševanje sporov o odločitvah o upravljanju vsebin, kar pa ne posega v pravico do uporabe pravnih sredstev na sodišču. Ker bi z uvedbo neodvisnih organov za reševanje sporov pridobile zlasti platforme za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo, je primerno, da prispevajo k financiranju teh organov. Ta sredstva bi moral neodvisno upravljati evropski subjekt, ki bo državam članicam pomagal financirati tekoče stroške neodvisnih organov za reševanje sporov. Države članice bi morale poskrbeti, da bodo ti organi prejeli dovolj sredstev za kompetentno in neodvisno delo.

(18) Uporabniki bi morali imeti pravico, da se po prijavi vsebine, ki so jo naložili, obrnejo na pošten in neodvisen organ za reševanje sporov kot alternativni mehanizem, in tako nasprotujejo odločitvi, ki jo je sprejela platforma za gostovanje vsebin. Prijavitelji bi morali imeti to pravico, če imajo pravni položaj v civilnem postopku v zvezi z obravnavano vsebino.

(19) Za reševanje sporov bi moral biti pristojen neodvisni organ za reševanje sporov v državi članici, v kateri je bila naložena vsebina, ki je predmet spora. Fizične osebe bi morale imeti vedno tudi možnost, da pritožbe vložijo pri neodvisnem organu za reševanje sporov v državi članici, v kateri prebivajo.

(20) Žvižgaštvo je v pomoč pri preprečevanju kršitev zakonodaje in odkrivanju groženj ali škode za splošni interes, ki bi sicer ostale neodkrite. Zaščita žvižgačev ima pomembno vlogo pri varstvu svobode izražanja, medijske svobode in pravice javnosti do dostopa do informacij, zato bi bilo treba za take kršitve te uredbe uporabljati Direktivo (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta[13]. Direktivo bi bilo treba temu ustrezno spremeniti. 

(21) Ta uredba bi morala vključevati obveznost, da se o njenem izvajanju in reviziji poroča v razumnem roku. Zato bi morali neodvisni organi za reševanje sporov, ki jih države članice določijo v skladu s to uredbo, vlagati poročila o številu predloženih zadev, sprejetih odločitvah – po potrebi po anonimizaciji osebnih podatkov –, vključno s številom obravnavanih zadev, podatki o sistemskih težavah, trendi in navedbo platform, ki ne upoštevajo odločitev neodvisnih organov za reševanje sporov.

(22) Ker cilja te uredbe, in sicer uvedbe regulativnega okvira za pogodbene pravice v zvezi s upravljanjem vsebin v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(23) Ukrepe na ravni Unije, določene v tej uredbi, bi znatno okrepili z evropskim subjektom, katerega naloga bi bila ustrezno spremljati in zagotavljati, da platforme za gostovanje vsebin izpolnjujejo določbe te uredbe. Komisija bi morala zato preučiti možnost, ali naj za preverjanje spoštovanja standardov, ki veljajo za upravljanje vsebin na podlagi poročil o preglednosti, in spremljanje algoritmov, ki jih platforme za gostovanje vsebin uporabljajo za njihovo upravljanje, imenuje obstoječo ali novo evropsko agencijo ali evropski organ ali usklajuje mrežo ali nacionalne organe (v nadaljnjem besedilu: evropski subjekt).

 

(24) Da bi lahko tveganja, ki se pojavljajo pri izpostavljanju vsebin, ocenili, bi bilo treba med platformami za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo in evropskim subjektom ter ustreznimi nacionalnimi organi voditi polletne dialoge o vplivu politik upravljanja vsebin na temeljne pravice.

(25) Uredba spoštuje vse temeljne pravice ter upošteva svoboščine in načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, kot so določene v Pogodbah, zlasti svobodo izražanja in obveščanja ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sojenja.

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Namen

 

Namen te uredbe je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z določitvijo pravil, ki omogočajo poštene pogodbene pravice v zvezi z upravljanjem vsebin in vzpostavitev neodvisnih mehanizmov za reševanje sporov glede upravljanja vsebin.

Člen 2

Področje uporabe

 

1.  Uredba se uporablja za platforme za gostovanje vsebin, ki gostijo in upravljajo vsebino, dostopno za javnost na spletnih mestih ali prek aplikacij v Uniji, ne glede na sedež ali registracijo ali glavni sedež platforme.

2.  Uredba ne velja za platforme za gostovanje vsebin, ki

(a) so nekomercialne narave ali

(b) imajo manj kot [100 000][14] uporabnikov.

Člen 3

Opredelitev pojmov

 

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „platforma za gostovanje vsebin“ pomeni storitev informacijske družbe v smislu točke (b) člena 1(1) Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta[15], pri kateri je glavni ali eden od glavnih namenov omogočiti prijavljenim ali neprijavljenim uporabnikom, da naložijo vsebino za prikaz na javno dostopnem spletnem mestu ali v aplikaciji;

(2)  „platforma za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo“ pomeni platformo za gostovanje vsebin, ki ima vsaj dve od naslednjih značilnosti:

(a) zmogljivost za oblikovanje ali ohranitev baze uporabnikov zaradi učinkov omrežja, ki vežejo znaten delež njenih uporabnikov, ali dejstvo, da ji njen položaj na prodajnem trgu omogoča ekonomsko odvisnost;

(b) znatna velikost na trgu glede na število aktivnih uporabnikov ali skupni letni promet platforme;

(c) vključenost v poslovno ali omrežno okolje, ki ga nadzoruje posamezni koncern ali matično podjetje, kar omogoča prenos tržne moči na sosednji trg;

(d) ima vlogo nadzora nad celotno kategorijo vsebin ali informacij;

(e) ima dostop do velikih količin kakovostnih osebnih podatkov, ki jih dajo uporabniki ali se o njih sklepa na podlagi spremljanja vedenja na spletu, pri čemer so ti podatki nepogrešljivi za opravljanje ali izboljšanje podobne storitve, morebitni tekmeci pa jih težko uporabljajo ali ponavljajo;

(3)  „vsebina“ pomeni vsak koncept, idejo, način izražanja ali informacije v kakršni koli obliki, kot so besedilo, slike, zvočni in video posnetki;

 

(4) „nezakonita vsebina“ pomeni katero koli vsebino, ki ni v skladu s pravom Unije ali zakonodajo posamezne države članice, v kateri se vsebina gosti;

 

(5)  „upravljanje vsebin“ pomeni moderiranje in vzdrževanje vsebin na platformah za gostovanje vsebin;

(6)  „moderiranje vsebin“ pomeni prakso spremljanja in uporabe vnaprej določenega sklopa pravil in smernic za vsebine, ki jih ustvarijo, objavijo ali delijo uporabniki, s čimer se zagotovi, da vsebina izpolnjuje pravne in regulativne zahteve, smernice skupnosti in pogoje, ter vse posledične ukrepe, ki jih sprejme platforma, kot so odstranitev vsebine ali izbris ali začasna ukinitev uporabniškega računa, najsi bo z avtomatiziranimi sredstvi ali s človeškimi izvajalci;

(7)  „vzdrževanje vsebin“ pomeni prakso izbire, izboljšave, prednostne obravnave in priporočanja vsebin na podlagi uporabniških profilov posameznih uporabnikov za namene prikaza vsebin na spletnem mestu ali v aplikaciji;

(8)  „pogoji“ pomeni vse pogoje ali specifikacije, ne glede na njihovo ime ali obliko, ki urejajo pogodbeno razmerje med platformo za gostovanje vsebin in njenimi uporabniki, ki jih enostransko določi platforma za gostovanje vsebin;

(9)  „uporabnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja storitve platforme za gostovanje vsebin ali posega v vsebino, ki gostuje na taki platformi;

(10)  „oseba, ki vsebino naloži“, pomeni fizično ali pravno osebo, ki doda vsebino na platformo za gostovanje vsebin, ne glede na vidnost vsebine za druge uporabnike;

(11)  „prijava“ pomeni uradno obvestilo o neskladnosti vsebine s pravnimi in regulativnimi zahtevami, smernicami skupnosti in pogoji.

Člen 4

Načela upravljanja vsebin

 

 

1.  Upravljanje vsebin poteka na pošten, zakonit in pregleden način. Praksa upravljanja vsebin je primerna, sorazmerna glede na vrsto in obseg vsebine, ustrezna in omejena na to, kar je potrebno za namene, za katere se vsebina upravlja. Platforme za gostovanje vsebin so odgovorne za to, da je njihova praksa upravljanja vsebin poštena, pregledna in sorazmerna.

 

2.  Platforme za upravljanje vsebin ne smejo uporabljati prakse moderiranja vsebin, ki so diskriminatorne do uporabnikov, jih izkoriščajo ali izključujejo, kot je odstranitev vsebin, ki jih je ustvaril uporabnik, zaradi videza, etničnega porekla, spola, spolne usmerjenosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti, nosečnosti ali vzgoje otrok, jezika ali družbenega razreda.

3.  Platforme za gostovanje vsebin uporabnikom zagotavljajo zadostne informacije o njihovih profilih v zvezi z vzdrževanjem vsebine in o posameznih merilih, v skladu s katerimi platforme za gostovanje vsebin vzdržujejo vsebine za uporabnike, vključno z informacijo, ali se uporabljajo algoritmi in s kakšnim namenom.

4.  Platforme za gostovanje vsebin uporabnikom zagotovijo ustrezno stopnjo vpliva na vzdrževanje vsebin, ki so jim vidne, tudi z možnostjo zavrnitve kakršnega koli vzdrževanja vsebine. Vzdrževanje vsebine se predvsem ne sme izvajati, ne da bi uporabniki prostovoljno, izrecno, zavestno in nedvoumno predhodno privolili v to.

 

Člen 5

Strukturiran dialog o tveganju pri upravljanju vsebin

Platforme za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo v okviru strukturiranega dialoga z evropskim subjektom skupaj z ustreznimi nacionalnimi organi predložijo evropskemu subjektu polletna poročila o učinku na temeljne pravice in svojem upravljanju tveganja pri ravnanju z vsebinami ter o tem, kako blažijo ta tveganja.

Člen 6

Obveznost preglednosti

1. Ponudniki digitalnih storitev sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi omogočijo razkritje financiranja vseh interesnih skupin, s katerimi so povezani uporabniki digitalnih storitev, ter podrobnosti o odnosu med temi interesnimi skupinami in uporabniki. S tem razkritjem se omogoči opredelitev pravno odgovorne osebe.

2. Ponudniki komercialnih digitalnih storitev s sedežem zunaj Unije imenujejo pravnega zastopnika za interese uporabnikov v Uniji in objavijo kontaktne podatke o tem zastopniku v vidni in dostopni obliki na svoji spletni platformi.

Člen 7

Upravičenost do podaje prijave

 

1.  Prijavo v skladu s to uredbo lahko poda vsaka fizična ali pravna oseba ali javni organ, ki se mu vsebina zagotavlja prek spletne strani, aplikacije ali druge vrste programske opreme.

 

2.  Države članice določijo kazni za osebe, ki za namene svoje trgovske, poslovne, obrtniške ali poklicne dejavnosti dosledno in večkrat vložijo neupravičeno prijavo. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Člen 8

Postopki prijave

 

Platforme za gostovanje vsebin v pogoje vključijo jasne, dostopne, razumljive in nedvoumne informacije o postopkih prijave, zlasti o:

(a) najdaljšem obdobju, v katerem je treba osebo, ki je vsebino naložila, obvestiti o poteku postopka prijave;

(b) obdobju, v katerem lahko oseba, ki je vsebino naložila, začne pritožbeni postopek;

(c) roku, v katerem mora platforma za gostovanje vsebin čim prej obravnavati prijavo in sprejeti odločitev;

(d) roku, v katerem mora platforma za gostovanje vsebin vse strani seznaniti s končno odločitvijo, ki vključuje utemeljitev sprejetega ukrepa.

Člen 9

Vsebina prijave

 

1.  Prijava vsebuje vsaj naslednje informacije:

(a) povezavo na obravnavano vsebino in po potrebi, kot na primer pri video vsebinah, časovni žig;

(b) razlog za prijavo;

(c) dokaze, ki podpirajo navedbe iz prijave;

(d) izjavo prijavitelja, da ravna v dobri veri ter

(e) v primeru kršitve osebnostnih pravic ali pravic intelektualne lastnine, istovetnost prijavitelja.

2.  V primeru kršitev iz točke (e) prvega odstavka je prijavitelj oseba, na katero se nanaša kršitev osebnostnih pravic ali imetnik pravic intelektualne lastnine, ki so bile kršene, ali oseba, ki deluje v imenu te osebe.

Člen 10

Informacije za osebo, ki je vsebino naložila

 

1. Oseba, ki je vsebino naložila, prejme po prijavi in pred sprejetjem kakršne koli odločitve o vsebini naslednje informacije:

(a) razlog za prijavo in ukrepe, ki bi jih platforma za gostovanje vsebin lahko sprejela;

(b) zadostne informacije o postopku, ki ga lahko uporabi;

(c) informacije o pravici do odgovora iz odstavka 3 ter

(d) informacije o razpoložljivih pravnih mehanizmih z zvezi z lažnimi prijavami.

2.  Informacij iz prvega odstavka ni treba navesti, če javni organi platformo za gostovanje vsebin seznanijo, da preiskavo izvajajo organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj.

3.  Oseba, ki vsebino naloži, ima pravico odgovoriti platformi za gostovanje vsebin v obliki nasprotne prijave. Platforma za gostovanje vsebin ta odgovor upošteva pri odločitvi o ukrepih, ki jih namerava sprejeti.

Člen 11

Odločitve o prijavah

 

1.  Platforme za gostovanje vsebin zagotovijo, da kvalificirano osebje sprejme odločitve o prijavah brez nepotrebnega odlašanja po opravljenih potrebnih preiskavah.

2.  Platforme za gostovanje vsebin po prijavi nemudoma sprejmejo odločitev, ali bodo vsebine, ki so predmet takšne prijave, izbrisali, odstranili ali onemogočili dostop do njih, če ne izpolnjujejo pravnih in regulativnih zahtev. Brez poseganja v člen 14(2) mnenje platforme za gostovanje vsebin, da neka vsebina ne izpolnjuje pravnih zahtev, v nobenem primeru ne pomeni, da se samodejno odstrani ali umakne vsebina drugega uporabnika ali onemogoči dostop do te vsebine.

Člen 12

Informacije o odločitvah

 

Potem ko platforma za gostovanje vsebin sprejme odločitev, vse strani, ki so udeležene v postopku prijave, seznani s končno odločitvijo ter na jasen in preprost način navede naslednje informacije:

(a) razloge za sprejeto odločitev;

(b) ali je odločitev sprejel samo človek ali jo podpira algoritem;

(c) informacije o možnosti pregleda iz člena 11 ali pravnih sredstvih za obe strani.

Člen 13

Pregled odločitev

 

1.  Platforme za gostovanje vsebin lahko zagotovijo mehanizem, prek katerega lahko uporabniki prosijo za pregled odločitve, ki jo je platforma sprejela.

2.   Mehanizem pregleda iz odstavka 1 morajo zagotoviti platforme za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo.

3.  V vseh primerih končno odločitev o pregledu sprejme človek.

Člen 14

Odstranitev vsebine

 

1.  Brez poseganja v sodne ali upravne odločbe v zvezi z vsebino na spletu, ostane vsebina, ki je bila predmet prijave, vidna, dokler se ne oceni njena zakonitost.

2.  Platforme za gostovanje vsebin hitro onemogočijo dostopnost vsebin ali odstranijo tiste, ki so nedvoumno nezakonite.

Člen 15

Neodvisno reševanje sporov

 

1.  Države članice zagotovijo neodvisne organe za reševanje sporov, ki skrbijo za hitre in učinkovite zunajsodne poravnave v primeru pritožbe na odločitve o moderiranju vsebin.

2.  Neodvisne organe za reševanje sporov sestavljajo neodvisni pravni strokovnjaki, ki so pooblaščeni za odločanje v sporih med platformami za gostovanje vsebin in uporabniki glede skladnosti zadevne vsebine s pravnimi in regulativnimi zahtevami, smernicami skupnosti ter pogoji.

3.  Napotitev na neodvisni organ za reševanje sporov glede spora v zvezi z moderiranjem vsebine ne izključuje možnosti, da se lahko uporabnik kasneje pritoži na sodišču, razen če je bil spor sporazumno rešen.

4.  Platforme za gostovanje vsebin s pomembno tržno močjo finančno prispevajo k operativnim stroškom neodvisnih organov za reševanje sporov, in sicer prek namenskega sklada, ki ga upravlja evropski subjekt, s čimer državam članicam pomagajo financirati te organe. Države članice skrbijo za to, da imajo neodvisni organi za reševanje sporov dovolj sredstev za kompetentno in neodvisno delo.

Člen 16

Postopkovna pravila za neodvisno reševanje sporov

 

1.  Oseba, ki je vsebino naložila, in tretja stran, na primer varuh človekovih pravic, ki deluje v zakonitem interesu, imata pravico, da zadevo v zvezi z moderiranjem vsebine predložita pristojnemu neodvisnemu organu za reševanje sporov, če je platforma za gostovanje vsebin odločila, da bo izbrisala ali umaknila vsebino ali onemogočila dostop do nje ali kako drugače ukrepala na način, ki je v nasprotju z ukrepi, ki bi jim oseba, ki je vsebino naložila, po svojih navedbah dala prednost, ali ki krši temeljne pravice.

2.  Če platforma za gostovanje vsebine odloči, da ne bo odstranila vsebine, ki je predmet prijave, lahko prijavitelj zadevo predloži pristojnemu neodvisnemu organu za reševanje sporov, pod pogojem, da ima pravni položaj v civilnem postopku v zvezi z obravnavano vsebino.

 

3.  Za reševanje sporov je pristojen neodvisni organ za reševanje sporov v državi članici, v kateri je bila naložena vsebina, ki je predmet spora. Fizične osebe imajo vedno tudi možnost, da pritožbe vložijo pri neodvisnem organu za spore v državi članici, v kateri prebivajo.

4.  Če ima prijavitelj pravico, da v skladu z odstavkom 2 zadevo v zvezi z moderiranjem vsebine predloži neodvisnemu organu za reševanje sporov, jo lahko predloži neodvisnemu organu za reševanje sporov v državi članici, v kateri ima običajno prebivališče sam ali oseba, ki je vsebino naložila, če je ta oseba storitev uporabljala v nekomercialne namene.

 

5.  Če se primer moderiranja vsebine nanaša na isto vprašanje, ki je predmet napotitve na drug neodvisni organ za reševanje sporov, lahko neodvisni organ za reševanje postopek v zvezi z zadevo prekine. Če je vprašanje moderiranja vsebine predmet priporočil neodvisnega organa za reševanje sporov, lahko neodvisni organ za reševanje sporov zavrne obravnavo zadeve.

6.  Države članice določijo vsa druga potrebna pravila in postopke za neodvisne organe za reševanje sporov v njihovi pristojnosti.

Člen 17

Osebni podatki

 

Vsaka obdelava osebnih podatkov v skladu s to uredbo se izvaja v skladu z Uredbo (ES) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta[16] ter Direktivo 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta[17].

Člen 18

Prijavljanje kršitev in zaščita prijaviteljev

 

Za prijavo kršitev te uredbe in prijavitelje takšnih kršitev se uporablja Direktiva (EU) 2019/1937.

Člen 19

Spremembe Direktive (EU) 2019/1937

 

Direktiva (EU) 2019/1937 se spremeni:

(1) v točki (a) člena 2(1) se doda naslednja točka:

„(xi) upravljanje spletnih vsebin;“;

(2) v delu I Priloge se doda naslednja točka:

„K. Točka (a)(xi) člena 2(1) – upravljanje spletnih vsebin.

Uredba [XXX] Evropskega parlamenta in Sveta o pogodbenih pravicah v zvezi z upravljanjem vsebin.“

Člen 20

Poročilo, ocena in pregled

 

 

1.  Države članice predložijo Komisiji vse ustrezne informacije o izvajanju in uporabi te uredbe. Komisija na podlagi prejetih informacij in po javnem posvetovanju do ... [tri leta po začetku veljavnosti te uredbe] Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju in uporabi te direktive in obravnava potrebo po dodatnih ukrepih, po potrebi vključno s spremembami te uredbe.

2.  Države članice brez poseganja v obveznosti poročanja, določene v drugih pravnih aktih Unije, Komisiji vsako leto predložijo naslednje statistične podatke:

FdR

(a) število sporov, napotenih na neodvisni organ za reševanje sporov in vrste vsebine, ki so bile predmet sporov;

(b) število zadev, ki so jih rešili neodvisni organi za reševanje sporov, razvrščene glede na izid.

Člen 21

Začetek veljavnosti

 

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od XX.

 

Uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

OBRAZLOŽITEV

Digitalne storitve v Evropski uniji se močno in izredno hitro spreminjajo. Sedanji pravni okvir za digitalne storitve na notranjem trgu je bil določen leta 2000. Od tedaj so se poslovni modeli, tehnologija in družbena stvarnost tako spremenili, da je treba celovito posodobiti pravila in zakone o zagotavljanju digitalnih storitev v Evropski uniji.

Predsednica Evropske komisije je v svojih političnih smernicah naznanila akt o digitalnih storitvah, s katerim naj bi pravni okvir Unije prilagodili novi družbeni stvarnosti in poslovnim modelom v digitalnem gospodarstvu 21. stoletja. Taka pobuda je nedvomno potrebna, saj je več držav članic začelo uvajati zakonodajne ukrepe na nacionalni ravni in tako reševati vprašanja, ki so neposredno povezana z digitalnimi storitvami v Evropski uniji. Če države članice sprejemajo ukrepe za vprašanja čezmejne narave, so pravila po vsej Uniji zelo razdrobljena, neučinkovita in povrhu škodljiva, saj dušijo rast evropskih podjetij na enotnem digitalnem trgu. Tako je treba posodobiti pravila civilnega in poslovnega prava za poslovne subjekte, ki poslujejo na spletu, da bi tako ustrezno deloval enotni trg za spletne storitve, kar določa člen 114 PDEU.

V zadnjem desetletju se je vse več socialnih in poslovnih dejavnosti preselilo na spletne platforme, ki so postale posrednice vsebine, storitev in blaga. Poleg tega so zaradi družbenih medijev in storitev sodelovalnega gospodarstva vse bolj zabrisane meje med ponudniki in potrošniki vsebin in storitev, zagotavljanje vsebin in storitev pa je postalo horizontalno in razpršeno in ne vertikalno in linearno. S platformami za gostovanje vsebin, ki so se uveljavile kot vodilna oblika za izmenjavo vsebin in storitev, je prišlo v ospredje vprašanje boja proti nezakonitim dejavnostim.

Poleg tega so najpomembnejše platforme pridobile pomembno tržno moč, tako da je prišlo do položaja, ko „zmagovalec dobi vse“; na trgu deluje malo akterjev, med katerimi ima vsak prevladujoč položaj glede na konkurente in uporabnikom vsiljuje svoje poslovne prakse. Sedanja pravna ureditev omogoča le malo regulativnega nadzora nad tem, kako platforme za gostovanje vsebin obravnavajo nezakonite dejavnosti. To pomeni, da izvrševanje zakonodaje, a tudi varstvo temeljnih pravic ostajata v rokah zasebnih podjetij. Ob upoštevanju svobode izražanja, ki jo ščiti člen 11 Listine EU o temeljnih pravicah, mora pravo EU zagotavljati pregledne postopke za moderiranje vsebin, ki vsem stranem omogočajo dostop do pravnega varstva.

Po mnenju poročevalca bi moralo z aktom o digitalnih storitvah načelo „prijave in ukrepanja“ postati učinkovito in izvedljivo, hkrati pa je treba določiti standardni postopek za moderiranje vsebin za celotno Unijo. Zato poročevalec opredeljuje dva načina, kako bi lahko z aktom o digitalnih storitvah postopki prijave in ukrepanja postali učinkovitejši: (1) določiti je treba jasen postopkovni okvir za postopke prijave in ukrepanja in (2) ti postopki morajo omogočati učinkovita pravna sredstva. S temi določbami ne bi smeli posegati v uporabo predpisov o odgovornosti posrednih ponudnikov storitev, kot določajo členi 12 do 15 Direktive 2000/31/ES.

Prvič, zakonodaja Unije mora določati, da so postopki prijave in ukrepanja zapisani v pogojih platform za gostovanje vsebin in določati skupne standarde za moderiranje vsebin na teh platformah. V tem smislu bi morala platforma za gostovanje vsebin na podlagi odredbe sodišča ali prijave imetnika pravic ustrezno ukrepati po jasnem postopku, določenem z aktom o digitalnih storitvah. Na ta način bi lahko okrepili postopke prijave in ukrepanja ter vzpostavili jasen postopkovni okvir, ki bo vsem stranem zagotavljal pravičnost in pravno varnost.

Drugič, z jasnimi standardi za postopke prijave in ukrepanja so zagotovljena tudi učinkovita pravna sredstva v primeru sporov. S krivično odstranitvijo zaradi prekomernega blokiranja ali lažnih prijav je kršena svoboda izražanja uporabnikov, v aktu o digitalnih storitvah pa morajo biti navedeni jasni načini za učinkovita pravna sredstva v teh primerih. Poročevalec meni, da je tak pristop primernejši kot pa pozivanje platform za gostovanje vsebin k proaktivnosti, zlasti v nujnih primerih, zaradi česar bi lahko v praksi prišlo do prekomernega blokiranja, presojanje zakonitosti vsebin pa bi bilo popolnoma v rokah zasebnih podjetij, kar bi spet škodljivo vplivalo na uresničevanje temeljnih pravic na spletu in pravno državo. Zato v aktu o digitalnih storitvah ne sme biti določb, s katerimi bi platforme za gostovanje vsebin zavezali ali kako drugače spodbudili k uporabi avtomatiziranega predhodnih kontrol vsebin ali drugih orodij za avtomatizirano predhodno moderiranje vsebin. Namesto tega lahko končno odločitev o zakonitosti vsebin sprejme le neodvisen sodni organ. Zato morajo prakse za moderiranje vsebin temeljiti na uravnoteženem sodelovanju med platformami za gostovanje vsebin in javnimi organi, za kar so potrebna jasna pravila in postopki, določeni v aktu o digitalnih storitvah.

Pravna sredstva morajo biti učinkovita in uresničljiva v praksi. Ravno tako spori o moderiranju vsebin ne bi smeli preobremenjevati sodnih sistemov držav članic. Zato poročevalec predlaga vzpostavitev neodvisnih organov za reševanje sporov v državah članicah, kjer bi bili pravni strokovnjaki zadolženi za reševanje sporov med platformami za gostovanje vsebin in uporabniki glede odločitev o moderiranju vsebin. Tak poenostavljen pravni postopek bi bil prilagojen naravi sporov o moderiranju vsebin, hkrati pa zaradi teh sporov nacionalna sodišča ne bi bila preobremenjena. Ti organi bi delovali kot podrejeni sodni sistem in ne bi nadomeščali običajnih sodišč, nadaljnja pravna sredstva pred sodišči pa morajo biti možna v vseh primerih. Finančnega bremena za vzpostavitev in delovanje teh organov za reševanje sporov ne bi smeli nositi davkoplačevalci. Namesto tega poročevalec predlaga ustanovitev posebnega sklada, v katerega bi morale prispevati platforme za gostovanje vsebin s pomembnim tržnim deležem.

Za spremljanje in spoštovanje določb akta o digitalnih storitvah poročevalec predlaga ustanovitev evropske agencije, ki bi lahko naložila kazni platformam za gostovanje vsebin, ki ne bi spoštovale zahtevanih standardov v praksah za upravljanje vsebin. Platforme za gostovanje vsebin bi morale agenciji redno pošiljati poročila o preglednosti in opisati spoštovanje standardov in postopkov pri postopkih prijave in ukrepanja iz akta o digitalnih storitvah. Poleg tega bi morale te platforme odločitve o odstranitvi objaviti v javno dostopni zbirki podatkov, da bi lahko novinarji ali znanstveniki preučevali učinke odstranjevanja vsebin in ugotavljali učinkovitost prakse za njihovo moderiranje. Hkrati bi morala evropska agencija pregledovati algoritme, ki jih za moderiranje in vzdrževanje vsebin uporabljajo platforme za gostovanje, zlasti kadar prostovoljno uporabljajo algoritme za avtomatizirano predhodno spremljanje vsebin. Evropsko agencijo bi bilo treba tudi pooblastiti za nalaganje denarnih kazni za kršitve, ki bi se zbirale v namenskem skladu za omenjene neodvisne organe za reševanje sporov.

Po mnenju poročevalca je poleg jasnega okvira za moderiranje vsebin treba obravnavati tudi nekaj načinov za njihovo vzdrževanje. Veliko platform za gostovanje vsebin verjetnost, da lahko uporabniki vidijo vsebine, določa na podlagi profilov, ki jih razvijejo s pomočjo sledenja interakcijam uporabnikov z vsebino in na ta način ponujajo ciljno oglaševanje. V praksi to pomeni, da se bo najverjetneje množila vsebina, ki zbuja pozornost in je po naravi senzacionalistična. S tem bo v spletnih virih in sistemih priporočil najverjetneje vidnejša vsebina, ki je vaba za klike, še bolj pomemben pa je učinek tega na svobodo obveščanja uporabnikov, če lahko ti le malo vplivajo na način vzdrževanja vsebin. Poročevalec meni, da je poslovni model, kjer se prepoznavnost vsebine določa izključno na podlagi zmožnosti, da prinaša oglaševalski denar, škodljiv za digitalno družbo. Zato po eni strani predlaga ukrepe, s katerimi bi omejili zbiranje podatkov za oblikovanje profilov za ciljno oglaševanje, po drugi strani pa naj bi uporabniki dobili ustrezno stopnjo nadzora nad algoritmi za vzdrževanje vsebin, ki oblikujejo izkušnjo družbenih medijev. Ravno tako naj bi evropska agencija, ustanovljena z aktom o digitalnih storitvah, opravljala revizije algoritmov, ki jih platforme za gostovanje vsebin uporabljajo za vzdrževanje vsebin.

Taka praksa je namreč še bolj škodljiva glede na vodilen tržni položaj nekaterih platform za gostovanje vsebin. Do učinka „ujetosti“ uporabnikov pride zaradi same velikosti platform za gostovanje vsebin; le nekaj platform ima sredstva, da lahko ponudi infrastrukturo za preverjanje identitete za dostop do spletnih strani tretjih strani in na ta način sledi interakcijam uporabnikov z vsebinami, ki niso na lastnih straneh platforme. Poročevalec poziva Komisijo, naj preuči izvedljive možnosti, da bi zagotovili poštene tržne pogoje vsem akterjem ter možnost določanja poštenih pogodbenih pogojev, ki bi olajšali izmenjavo podatkov med tržnimi akterji.

Tako bi moral akt o digitalnih storitvah vključevati tudi določbe, ki bi omogočale uvedbo inovativnih instrumentov na podlagi tehnologij razpršene evidence. Tako so vse bolj priljubljene tako imenovane pametne pogodbe, ki so samoizvršilni protokoli na podlagi blokovnih verig. Razširjena uporaba take tehnologije pa je odvisna od pravne varnosti. Akt o digitalnih storitvah je priložnost za presojo pogojev, da bi bile pametne pogodbe pravno veljavne. Poročevalec je prepričan, da morajo pametne pogodbe vsebovati mehanizme, s katerimi je mogoče ustaviti njihovo izvajanje, če bi bila pogodba nična ali bi jo bilo treba prekiniti.

Cilj akta o digitalni storitvah bi moralo biti regulativno okolje Unije, ki bi urejalo opravljanje vseh storitev informacijske družbe. Zaradi mednarodne čezmejne narave digitalnih storitev pa ima veliko ponudnikov digitalnih storitev, dostopnih v Uniji, sedež v tretjih državah. To lahko sproži vprašanja o pristojnosti za pogoje digitalnih storitev. Tako poročevalec poziva Komisijo, naj preuči ustrezne predpise mednarodnega zasebnega prava, da noben evropski državljan ali podjetje ne bi bil v brezpravnem ali slabšem položaju zaradi uporabe digitalnih storitev, njihovo uporabo v Unijo pa morajo urejati evropski zakoni in zanje biti pristojna evropska sodišča.

 

 

MNENJE ODBORA ZA NOTRANJI TRG IN VARSTVO POTROŠNIKOV (9.7.2020)

za Odbor za pravne zadeve

s priporočili Komisiji o aktu o digitalnih storitvah: prilagoditev pravil poslovnega in civilnega prava za poslovne subjekte, ki poslujejo v spletu

(2020/2019(INL))

Pripravljavka mnenja(*): Dita Charanzová

(Pobuda – člen 47 Poslovnika)

(*) Postopek s pridruženim odborom – člen 57 Poslovnika

 

 

POBUDE

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov poziva Odbor za pravne zadeve kot pristojni odbor:

– naj v predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A. ker je prost pretok storitev, vključno z digitalnimi, ena od štirih temeljnih svoboščin, zapisanih v Pogodbi o delovanju Evropske unije, ter je ključnega pomena za delovanje enotnega trga in jo je treba izboljšati z večjim varstvom in blaginjo potrošnikov;

B. ker je Direktiva 2000/31/ES[18] (v nadaljnjem besedilu: direktiva o elektronskem poslovanju) pravni okvir za spletne storitve na notranjem trgu in ureja upravljanje vsebin s strani posrednikov gostovanja; ker bi se morali izogniti vsaki razdrobitvi tega pravnega okvira, ki bi bila posledica revizije te direktive;

C. ker poročilo Odbora za pravne zadeve z naslovom „Akt o digitalnih storitvah: prilagoditev pravil poslovnega in civilnega prava za poslovne subjekte, ki poslujejo v spletu“ ne obravnava pravil iz direktive o elektronskem poslovanju, saj o njih poročilo pripravlja Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov;

D. ker so bile šele pred kratkim sprejete Direktiva (EU) 2019/2161[19], ki spreminja Direktivo 2005/29/ES[20] (v nadaljnjem besedilu: direktiva o nepoštenih poslovnih praksah), ter direktivi (EU) 2019/770[21] (v nadaljnjem besedilu: direktiva o digitalnih vsebinah) in (EU) 2019/771[22] o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev ter pogodb za prodajo blaga;

E. ker ima Uredba (EU) 2017/2394[23] ključno vlogo pri izboljšanju sodelovanja nacionalnih organov na področju varstva potrošnikov;

F. ker sveženj akta o digitalnih storitvah ne bi smel posegati v Uredbo (EU) št. 2016/679[24] (v nadaljnjem besedilu: splošna uredba o varstvu podatkov), ki določa pravni okvir za varstvo osebnih podatkov;

G. ker sveženj akta o digitalnih storitvah ne bi smel vplivati na Direktivo 2002/58/ES[25], ki zahteva, da države članice zagotovijo visoko raven varstva pravice do zasebnosti, kar zadeva obdelavo osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij;

H. ker je Komisija v zvezi s pandemijo covid-19 pozdravila pozitiven pristop, ki so ga platforme sprejele v odziv na njena pisma, poslana 23. marca 2020, v katerih jih je pozvala k sodelovanju pri umiku „goljufivih“ oglasov za izdelke, ki so lažno navajali, da lahko preprečijo ali ozdravijo okužbo s covidom-19;

I. ker bi morali zakonodajni ukrepi, predlagani kot del svežnja akta o digitalnih storitvah, temeljiti na dokazih in ker bi morala Komisija izvesti temeljito oceno učinka na podlagi ustreznih podatkov, statističnih podatkov, analiz in študij o različnih razpoložljivih možnostih;

1. pozdravlja skupno stališče o sodelovanju na področju varstva potrošnikov v zvezi s covidom-19[26], ki so ga izdali Komisija in organi držav članic za sodelovanje na področju varstva potrošnikov in obravnava najpogosteje prijavljene prevare in nepošteno prakso v zvezi s pandemijo covida-19;

2. poudarja, da je treba potrošnike bolje zaščititi in zagotoviti zanesljive in pregledne informacije o primerih nepravilnostih, kot so zavajajoče trditve in goljufije;

3. poziva vse platforme, naj sodelujejo s Komisijo in pristojnimi organi mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov ter mrežo evropskih potrošniških centrov (ECC-Net), da bi bolje prepoznali nezakonite prakse in preprečili goljufije; poziva Komisijo, naj nenehno pregleduje svoje smernice za potrošnike in trgovce, da bi prispevala k preprečevanju dajanja na trg, prodaje ali nakupa blaga in storitev z lažnimi, zavajajočimi ali drugače neprimernimi vsebinami za potrošnike ter po potrebi sprejela zakonodajne ukrepe;

4. meni, da si te smernice ne bi smele prizadevati le za uporabo potrošniškega prava Unije in nacionalnega potrošniškega prava, temveč tudi za vzpostavitev sredstev za hitro odzivanje na krizo na trgu;

5. spodbuja prizadevanja za preglednost z vidika delovanja in odgovornost spletnega oglaševanja ter meni, da so potrebna dodatna navodila, kar zadeva potrebno strokovno skrbnost in obveznosti za platforme, ko gre za spletno oglaševanje; poudarja, da so potrebni novi ukrepi za vzpostavitev okvira za odnose med platformami in potrošniki, kar zadeva določbe o preglednosti v zvezi z oglaševanjem, digitalnimi dregljaji in prednostno obravnavo;

6. opozarja, da bi morali biti plačani oglasi ali plačana uvrstitev na lestvico jasno, jedrnato in razumljivo označeni; predlaga, naj platforme razkrijejo izvor plačanih oglasov, zlasti političnih;

7. opozarja, da je treba ciljno oglaševanje strožje regulirati v korist manj vsiljivih oblik oglaševanja ter da bi bilo treba v svežnju akta o digitalnih storitvah določiti jasne meje, kar zadeva pogoje, pod katerimi bi bilo dovoljeno zbiranje podatkov v te namene, da bi potrošnike bolje zaščitili;

8. meni, da je smiselno razmisliti o nadaljnjih možnostih za boljše upoštevanje veljavne zakonodaje, če ustrezni podatki pokažejo občuten razkorak v zavajajočih praksah oglaševanja in izvrševanju med platformami s sedežem v Uniji in platformami iz tretjih držav;

9. meni, da bi morale možnosti za boljše upoštevanje veljavne zakonodaje vključevati obveznost oglaševalcev in oglaševalskih posrednikov s sedežem v tretji državi, da imenujejo pravnega zastopnika s sedežem v Uniji, na katerega bi bilo mogoče nasloviti zahteve, da bi potrošnikom na primer zagotovili pravna sredstva v primeru lažnih ali zavajajočih oglasov;

10. poudarja potrebo po enakih konkurenčnih pogojih za oglaševalce iz Unije in oglaševalce iz tretjih držav; zato poziva Komisijo, naj oceni, kakšen bi bil učinek vzajemnih obveznosti, ki bi jih tretje države sprejele v odziv na nova pravila Unije, na ponudbo storitev s strani družb s sedežem v Uniji v tretjih državah, ob hkratnem ozaveščanju o tem, kako se potrošniško pravo uporablja za oglaševalce iz tretjih držav, ki se usmerjajo na trg Unije;

11. poziva Komisijo, naj pojasni, katere sankcije ali druge omejitve iz prava Unije in nacionalnega prava se uporabljajo za te oglaševalske posrednike in platforme, če zavestno sprejmejo lažne ali zavajajoče oglase;

12. poudarja pomen jasne opredelitve, kaj je lažno ali zavajajoče oglaševanje; opozarja, da bi morale platforme sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovile, da se ne okoriščajo z lažnimi ali zavajajočimi oglasi, vključno s trženjsko vsebino spletnih vplivnežev, ki se ne razkrije kot sponzorirana;

13. poudarja, da bi morale zahteve glede preglednosti vključevati obveznost razkritja plačnika oglaševanja, vključno z neposrednimi in posrednimi plačili ali drugimi nadomestili, ki jih prejmejo ponudniki storitev, ter obveznost varstva potrošnikov pred nepovabljenimi sporočili na spletu;

14. poudarja, da se oglasi za komercialne proizvode in storitve, oglasi, ki so politične narave, in sporočila v javnem interesu razlikujejo po obliki in funkciji, zato bi morale zanje veljati različne, a dopolnilne smernice in pravila;

15. spominja na prejšnja prizadevanja in pri tem poziva Komisijo, naj dodatno pregleda prakso uporabe vnaprej oblikovanih standardnih klavzul v pogodbenih pogojih, ki niso vnaprej posamično izpogajane, vključno z licenčnimi pogodbami za končne uporabnike, ter poskuša doseči, da bodo pravičnejše, in zagotoviti skladnost s pravom Unije, da bi potrošnikom omogočili lažje odzivanje, tudi pri izbiri klavzul, ki omogočajo pridobitev bolj informirane privolitve;

16. opozarja, da lahko omejitve uporabe digitalnih vsebin in digitalnih storitev, kot so tehnične omejitve, vključno z omejitvami interoperabilnosti, ali omejitve, ki izhajajo iz licenčnih pogodb za končne uporabnike, kršijo pravo Unije, če ne izpolnjujejo razumnih pričakovanj potrošnika, ki je zaščiten na podlagi direktive o digitalnih vsebinah;

17. ugotavlja, da uporabniki pogosto sprejmejo pogodbene pogoje, ne da bi jih prebrali; poleg tega ugotavlja, da lahko ponudniki storitev, ko pogodbeni pogoji uporabnikom dopuščajo, da klavzul ne sprejmejo, od uporabnikov zahtevajo, da to storijo pri vsaki uporabi, ter jih tako poskušajo spodbuditi v sprejetje teh pogojev;

18. ugotavlja, da lahko platforme večino pogodbenih pogojev za končne uporabnike enostransko spremenijo brez obvestila potrošnikom, kar negativno vpliva na varstvo potrošnikov, in poziva k večjemu varstvu potrošnikov z učinkovitimi ukrepi;

19. poziva Komisijo, naj uvede smernice za platforme o tem, kako bolje obveščati potrošnike o teh pogodbenih pogojih za končne uporabnike, na primer s pojavnim sporočilom, ki vsebuje ključne informacije o njih;

20. meni, da bi moral biti na začetku vsakih takih pogodbenih pogojev na voljo njihov povzetek, napisan v preprostem in razumljivem jeziku, vključno z možnostjo enostavnega nesprejetja izbirnih klavzul; meni, da bi morala Komisija pripraviti predlogo za takšne povzetke;

 21. poudarja, da bi morali pogodbeni pogoji učinkovito zagotavljati, da posredovanje vseh podatkov tretjim osebam za namene trženja temelji na pristanku uporabnika, ter tako vzpostavljati visoko raven varnosti in zaščite podatkov;

22. priporoča, naj se vsak korektivni ukrep za dostop do podatkov uvede le za odpravo nedelovanja trga, naj bo v skladu s Splošno uredbo o varstvu podatkov, potrošnikom naj da pravico, da nasprotujejo izmenjavi podatkov in jim zagotovi tehnične rešitve, ki jim bodo pomagale pri nadzoru in upravljanju tokov osebnih podatkov, ter naj vsebuje pravno sredstvo;

23. poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo lahko potrošniki povezano napravo še vedno uporabljali za vse njene osnovne funkcije, tudi če ne dajo privolitve za posredovanje neoperativnih podatkov proizvajalcem naprave ali tretjim osebam ali jo prekličejo; ponovno poudarja potrebo po preglednosti v pogodbenih pogojih v zvezi z možnostjo in obsegom izmenjave podatkov s tretjimi stranmi;

24. poziva k boljšemu izvrševanju pravice potrošnikov do informirane privolitve in svobode izbire pri predložitvi podatkov;

25. poudarja, da je še vedno treba ustrezno prenesti in izvajati Direktivo (EU) 2019/2161, Direktivo (EU) 2019/770 in Direktivo (EU) 2019/771; poziva Komisijo, naj to upošteva, ko bo oblikovala dodatne ukrepe, s katerimi se bo odzvala na nove okoliščine na trgu;

26. opaža porast „pametnih pogodb“, kot so tiste, ki temeljijo na tehnologijah razpršene evidence in nimajo jasnega pravnega okvira;

27. poziva Komisijo, naj oceni razvoj in uporabo tehnologij razpršene evidence, vključno s „pametnimi pogodbami“, zlasti vprašanja zakonitosti in izvrševanja pametnih pogodb v čezmejnih primerih, naj zagotovi navodila o tem, da bi zagotovila pravno varnost za podjetja in potrošnike, ter sprejme zakonodajne pobude le, če se na podlagi te ocene ugotovijo konkretne vrzeli;

28. zlasti poziva Komisijo, naj posodobi svoje smernice v zvezi z Direktivo 2011/83/EU[27] (direktiva o pravicah potrošnikov), da bi pojasnila, ali meni, da pametne pogodbe spadajo pod izjemo iz točke (l) člena 3(3), in če je tako, v katerih okoliščinah, ter pojasni vprašanje pravice do odstopa;

29. prosi za smernice o čezmejnih transakcijah in obstoječih pravilih v zvezi z zahtevami za overitev;

30. poudarja, da bi morali morebitni prihodnji zakonodajni predlogi temeljiti na dokazih in poskušati odpraviti sedanje neupravičene ovire pri zagotavljanju digitalnih storitev s strani spletnih platform ter preprečevati pojavljanje morebitnih novih ovir, hkrati pa okrepiti varstvo potrošnikov; meni, da bi morali biti takšni predlogi usmerjeni v doseganje trajnostne in pametne rasti, reševanje tehnoloških izzivov in zagotavljanje, da bo enotni digitalni trg pošten in varen za vse;

31. hkrati poudarja, da morajo biti nove obveznosti Unije za platforme sorazmerne in jasne, da bi se izognili nepotrebnim regulativnim bremenom ali nepotrebnim omejitvam, usmerjene morajo biti v cilje varstva potrošnikov in varnosti proizvodov, zagotavljati morajo enake konkurenčne pogoje za družbe, tudi mala in srednja podjetja (MSP), ter zaščititi zdravje in varnost naših državljanov; poudarja, da je treba državam članicam preprečiti prakse čezmernega prenašanja zakonodaje Unije;

32. poziva Komisijo, naj preuči možnost, da bi v okviru svežnja akta o digitalnih storitvah predstavila več predlogov, tudi o pogodbenih pravicah v zvezi z zagotavljanjem digitalnih storitev, kot je navedeno v priporočilih iz priloge.

PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJE:

NATANČNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANIH PREDLOGOV

A. NAČELA IN CILJI ZAHTEVANIH PREDLOGOV IZ SVEŽNJA AKTA O DIGITALNIH STORITVAH

 Sveženj akta o digitalnih storitvah bi moral biti sestavljen iz:

• celovitega zakonodajnega predloga, ki bo spremenil direktivo o elektronskem poslovanju, da se izboljša delovanje notranjega trga in prostega pretoka digitalnih storitev;

• zakonodajnega predloga o predhodni ureditvi za velike platforme, s katerim se obravnava nedelovanje trga ter poveča preglednost, in sicer po zgledu uredbe o poslovanju med podjetji in platformami;

• predlogov o pogodbenih pravicah v zvezi z zagotavljanjem digitalnih storitev, ki dopolnjujejo akt o digitalnih storitvah, kot del svežnja, ki temelji na priporočilih iz te priloge, po temeljiti analizi prenosa in izvajanja nedavno sprejetih pravnih instrumentov na področju varstva potrošnikov, pa tudi revizije Uredbe (EU) št. 910/2014[28] (uredba eIDAS) glede na razvoj tehnologij za virtualno identifikacijo, da bi se izboljšala učinkovitost elektronskih stikov med podjetji in potrošniki.

B. PRIPOROČILA

Priporočilo št. 1: Namen

Namen predlogov bi moral biti krepitev pravil civilnega in gospodarskega prava, ki se uporabljajo za komercialne subjekte, ki delujejo na spletu, v zvezi z digitalnimi storitvami, vključno z – kjer so s podrobno oceno učinka ugotovljene konkretne vrzeli – vidiki civilnega in gospodarskega prava za tehnologije razpršene evidence, zlasti pa za pametne pogodbe.

Predlogi bi si morali tudi prizadevati, da bi bili pogodbeni pogoji bolj razumljivi in da bi imeli posamezniki dejansko možnost, da se odločijo, da ne sprejmejo nekaterih klavzul ali da se pogajajo o posameznih pogojih.

Priporočilo št. 2: Področje uporabe

Predlogi o pogodbenih pravicah bi se morali osredotočiti le na civilnopravne in gospodarskopravne vidike ter ne bi smeli vplivati na direktivo o elektronskem poslovanju. Skladati bi se morali s pravili o oglaševanju, ki so določena z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, in pravili o digitalnih vsebinah in digitalnih storitvah, ki so določena v direktivi o digitalnih vsebinah.

Priporočilo št. 3: Splošna načela

 

Načelo preglednosti

Vsi pogoji poslovanja ali druge klavzule uporabe bi morali biti lahko dostopni in razumljivi, uporabljati bi se moral jasen in preprost jezik. Potrošniki bi morali prejeti pravilne in ustrezne informacije o funkcionalnostih in tehničnih omejitvah digitalnih vsebin in digitalnih storitev, da se prepreči nepravilno in zavajajoče oglaševanje. Če je delovanje ali optimalno delovanje povezanega proizvoda ali storitve odvisno od ene ali več storitev, morajo oglaševalci in oglaševalski posredniki zagotoviti, da potrošniki razumejo, da proizvoda ali storitve ni mogoče uporabljati brez dodatne storitve. Komisija bi morala oblikovati predlogo za povzetek ključnih pogodbenih pogojev ali licenčnih pogodb za končne uporabnike, ki se prikaže na začetku, da bi lahko potrošniki prepoznali najpomembnejše točke in razumeli posledice svojega privolitve.

Načelo poštenosti

Vse pogoje poslovanja ali druge klavzule uporabe, ki niso bistvene za zagotavljanje digitalnih storitev ali ki jih ne zahteva zakon, bi bilo treba imeti možnost spremeniti ali odstraniti, preden jih sprejme končni uporabnik.

Podjetja bi morala imeti tudi možnost, da omejijo nekatere storitve, če se posameznik odloči, da nekaterih klavzul ne sprejme, ne bi pa bi smela popolnoma zavrniti dostopa ali omejiti bistvenih elementov digitalne storitve ali fizičnega izdelka, pridruženega ali kako drugače povezanega z digitalno storitvijo.

Načelo pravne varnosti

Jasno bi bilo treba določiti, da bi se morale uporabljati vse ustrezne določbe o varstvu potrošnikov iz direktive o pravicah potrošnikov vsakič, ko denimo pogodbeni pogoji in pametne pogodbe sodijo v pravno opredelitev pogodbe.

Pojasniti bi bilo treba, ali se lahko informirana privolitev domneva že s sprejetjem pogodbenih pogojev oziroma če uporaba digitalne storitve ni dokaz, da je končni uporabnik prebral te pogodbene pogoje ali druge klavzule uporabe.

Izvrševanje in kazni

Države članice bi morale bolje izvrševati pravice potrošnikov do informirane privolitve in svobode izbire pri predložitvi podatkov oglaševalcem in oglaševalskim posrednikom. Države članice bi morale potrošnikom omogočiti popravo krivic in določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve pravil o pogodbenih pravicah, ter sprejeti vse ukrepe, potrebne za zagotovitev njihovega izvajanja. Tako določene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

 

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja	7.7.2020
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	39 1 4
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Alex Agius Saliba, Andrus Ansip, Brando Benifei, Adam Bielan, Hynek Blaško, Biljana Borzan, Vlad-Marius Botoş, Markus Buchheit, Dita Charanzová, Deirdre Clune, David Cormand, Petra De Sutter, Carlo Fidanza, Evelyne Gebhardt, Alexandra Geese, Sandro Gozi, Maria Grapini, Svenja Hahn, Virginie Joron, Eugen Jurzyca, Arba Kokalari, Marcel Kolaja, Kateřina Konečná, Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Jean-Lin Lacapelle, Maria-Manuel Leitão-Marques, Adriana Maldonado López, Antonius Manders, Beata Mazurek, Leszek Miller, Kris Peeters, Anne-Sophie Pelletier, Christel Schaldemose, Andreas Schwab, Tomislav Sokol, Ivan Štefanec, Kim Van Sparrentak, Marion Walsmann, Marco Zullo
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Pascal Arimont, Marco Campomenosi, Maria da Graça Carvalho, Edina Tóth, Stéphanie Yon-Courtin

 

 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU

V PRISTOJNEM ODBORU

39

+

ECR EPP VERTS/ALE ID NI RENEW S&D

Adam Bielan, Carlo Fidanza, Eugen Jurzyca, Beata Mazurek Pascal Arimont, Maria da Graça Carvalho, Deirdre Clune, Arba Kokalari, Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Antonius Manders, Kris Peeters, Andreas Schwab, Tomislav Sokol, Ivan Štefanec, Edina Tóth, Marion Walsmann David Cormand, Petra De Sutter, Alexandra Geese, Marcel Kolaja, Kim Van Sparrentak Markus Buchheit, Marco Campomenosi, Virginie Joron, Jean‑Lin Lacapelle Marco Zullo Andrus Ansip, Vlad‑Marius Botoş, Dita Charanzová, Sandro Gozi, Svenja Hahn, Stéphanie Yon‑Courtin Alex Agius Saliba, Biljana Borzan, Maria Grapini, Maria‑Manuel Leitão‑Marques, Adriana Maldonado López, Leszek Miller, Christel Schaldemose

 

1	-
ID	Hynek Blaško

 

4	0
EUL/NGL S&D	Kateřina Konečná, Anne‑Sophie Pelletier Brando Benifei, Evelyne Gebhardt

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

 

 

 

 

 

MNENJE ODBORA ZA KULTURO IN IZOBRAŽEVANJE (20.7.2020)

za Odbor za pravne zadeve

s priporočili Komisiji o aktu o digitalnih storitvah: prilagoditev določb gospodarskega in civilnega prava za podjetja, ki poslujejo na spletu

(2020/2019(INL))

Pripravljavka mnenja: Petra Kammerevert

(Pobuda – člen 47 Poslovnika)

 

 

POBUDE

Odbor za kulturo in izobraževanje poziva Odbor za pravne zadeve kot pristojni odbor, naj v predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. opozarja, da so svobodni in pluralistični mediji hrbtenica demokratičnih družb; opozarja, da so tradicionalne medijske storitve močno regulirane, da bi zagotovili svobodo izražanja in uredniško svobodo vsebin, ki jih objavijo; poziva k ukrepom, s katerimi bi zlasti zagotovili razpoložljivost in dostopnost zakonitih vsebin, za katere že velja uredniška odgovornost oziroma novinarskih vsebin, ter vseh drugih medijev, ki so že pod splošno priznanim neodvisnim nadzorom na drugih platformah ali prek drugih storitev, da njihova vsebina ne bo pod dodatnim nadzorom, ter da se pri tem uporabijo jasna in enostavno izvršljiva pravila o odgovornosti platform glede zasebnosti podatkov, spletne varnosti, preglednosti in spoštovanja temeljnih pravic; zato ugotavlja, da so potrebni združljivi okviri za spletno in nespletno okolje in da lahko uredniške odločitve, algoritemski procesi in odstranitev vsebine s strani spletnih platform močno vplivajo na svobodo izražanja in dostop do informacij;

2. meni, da bi moral vsak nov zakonodajni predlog za akt o digitalnih storitvah zaradi hitrega tehnološkega napredka in razvoja novih proizvodov in storitev ponuditi za prihodnost primerne dolgoročne rešitve s katerimi bi izboljšal in pojasnil pravila o odgovornosti in varnosti za digitalne platforme, storitve in izdelke, ne da bi pri tem neupravičeno ustvarili prepreke in preprečili razmah digitalnih storitev; poudarja, da bi morali biti vsi novi ukrepi sorazmerni, pri njihovi praktični izvedbi pa naj se upošteva finančna zmogljivost in tržni delež ponudnikov v državah članicah in Uniji, da bi s tem pripomogli k izenačitvi konkurenčnih pogojev ter spodbujali konkurenco;

3. poudarja, da mora vsebina, ki je zakonita in zakonito dana v skupno rabo v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom, ostati na razpolago na spletu in da odstranitev te vsebine ne sme voditi v identifikacijo posameznih uporabnikov ali obdelavo osebnih podatkov;

4. opozarja, da bi morale obveznosti, ki veljajo glede preglednosti delovanja spletnih platform in storitev, veljati tudi za njihovo lastniško strukturo in vire financiranja;

5. meni, da je treba ustvariti pravo okolje, da bi lahko izkoristili celotni potencial digitalnega enotnega trga; poudarja, da bi pravilni pristop pomenil enako obravnavo spletnega in nespletnega okolja, tudi glede oglaševanja in obdavčitve;

6. poziva k varnemu digitalnemu okolju, ki bo imelo uravnotežen pristop k temeljnim pravicam za spodbujanje raznolikosti mnenj, spletne nevtralnosti, svobode govora in informacij ter varstvo lastnine; ugotavlja, da komunikacija vedno poteka v danem kontekstu in da so obenem potrebni ukrepi, s katerimi se bo zagotovilo, da bodo nezakonite vsebine nemudoma odstranjene in se ne bodo pojavile znova; zato poziva, naj za avtomatizirane postopke veljajo etična načela, preglednost, odgovornost ter človeški nadzor in kontrola; poudarja, da morajo takšne postopke spremljati učinkoviti mehanizmi pritožb in pravnih sredstev za uporabnike, ki zagotavljajo takojšnjo obravnavo, da se zaščitijo temeljne pravice na področju komuniciranja;

7. poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo upravljavci platform dali na voljo poročila o preglednosti, v katerih bo navedeno število primerov, ko je bilo napačno ugotovljeno, da je vsebina nezakonita ali nezakonito izmenjana, in da bodo pristojni organi dolžni dati na voljo informacije o številu primerov, ko sta odstranitvi vsebine sledila preiskava in pregon kaznivih dejanj;

8. poziva, naj se uporabijo vsa razpoložljiva tehnična sredstva za boj proti nezakonitim vsebinam ter za preprečevanje škodljivih vsebin, dezinformacij, propagande in sovražnega govora; poudarja, da bi morala uporaba takšnih sredstev temeljiti na regulativnem in sodnem nadzoru; poudarja, da takšni ukrepi ne smejo voditi v nobene vnaprejšnje nadzorne ukrepe ali filtriranje pri nalaganju vsebin, ki niso v skladu s členom 15 Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta[29];

9. poudarja, da lahko k razširjanju zakonitih vsebin, spodbujanju informacijskega in medijskega pluralizma, kulturni in jezikovni raznolikosti in dostopu javnosti do kakovostnih vsebin poleg obveznosti glede preglednosti in temeljnih pravic pomembno prispevajo učinkoviti ukrepi za odkrivanje in najdljivost vsebin in omejevanje očitne samoreferenčnosti; opozarja na dobre prakse koregulacije in samoregulacije, ki krepijo sodelovanje med platformami, imetniki, preverjevalci dejstev, organi in uporabniki, ki uporabnikom omogočajo nadzor, ko jim omogočajo, da označijo sporno vsebino; poudarja, da bi morale storitve družbenih medijev vse več označevati zavajajoče vsebine;

10. poziva, naj imajo sektorska pravila za doseganje splošnih družbenih ciljev in njihovo uresničevanje v posameznih sektorjih, kot sta Direktiva 2010/13/EU[30] in Direktiva (EU) 2018/790[31], prednost pred splošnimi pravili, da bi zagotovili spoštovanje pravic avtorjev in umetnikov v digitalnem okolju;

11. poziva Komisijo, naj upošteva nedavno nacionalno sodno prakso, v skladu s katero imajo ponudniki storitev 30 minut časa, da umaknejo vsebino, ki krši zakonodajo, in pojasni pojem „takoj“ v primeru, ko se vsebina predvaja v živo;

12. ponovno poudarja, da bi morali konkurenčni sistemi dostopa do podatkov, ki dopolnjujejo izvrševanje konkurenčnega prava, stremeti k decentralizaciji podatkov, ki jih hranijo njihovi imetniki, obenem pa ohranjati pobude za inovacije v korist uporabnikov;

13. poudarja, da morajo biti v jedru novih pravil temeljne svoboščine, kot so svoboda govora, izbira potrošnikov in pravica do zasebnosti, da bi ustvarili enake konkurenčne pogoje v celotnem sektorju;

14. poudarja, da je treba odpraviti sedanje in morebitne prihodnje ovire, omejitve in bremena za dobavo digitalnih storitev, zlasti za MSP in zagonska podjetja, obenem pa zagotoviti odgovorno in nediskriminatorno vedenje platform ter sorazmerne obveznosti v spletnem in nespletenem okolju;

15. je trdno prepričan, da je treba povečati odgovornost platform v zvezi z nezakonitimi in nevarnimi produkti, s čimer bi se dodatno okrepil enotni digitalni trg; meni, da bi morala v teh primerih odgovornost platform ustrezati namenu in zajemati veljavne zaščitne ukrepe za potrošnike, ki jih je treba dosledno upoštevati, ter vzpostavitev spremljajočih ukrepov za povrnitev škode za trgovce in potrošnike; meni, da bi sistem lahko deloval samo, če bodo organi izvrševanja imeli zadostna pooblastila, orodja in sredstva za izvrševanje določb in za učinkovito sodelovanje v zadevah z mednarodnim elementom;

16. poudarja, da je treba posodobiti, spremeniti in razširiti obsežnost, jasnost in preglednost pravil Unije in nacionalnih pravil in obenem odstraniti nepotrebne in zastarele regulativne obveznosti, ne pa dodajati novih, da bi pokazali sedanji tehnološki napredek;

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja	13.7.2020
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	27 1 2
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Asim Ademov, Christine Anderson, Andrea Bocskor, Vlad-Marius Botoş, Ilana Cicurel, Gilbert Collard, Gianantonio Da Re, Laurence Farreng, Tomasz Frankowski, Romeo Franz, Aleksis Jeorgulis (Alexis Georgoulis), Hannes Heide, Irena Joveva, Petra Kammerevert, Niyazi Kizilyürek, Predrag Fred Matić, Dace Melbārde, Victor Negrescu, Niklas Nienaß, Peter Pollák, Marcos Ros Sempere, Domènec Ruiz Devesa, Andrej Slabakov (Andrey Slabakov), Massimiliano Smeriglio, Michaela Šojdrová, Sabine Verheyen, Milan Zver
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Isabel Benjumea Benjumea, Marcel Kolaja
Namestniki (člen 209(7)), navzoči pri končnem glasovanju	Angel Džambazki (Angel Dzhambazki)

 

 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU
V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

27	+
PPE	Asim Ademov, Isabel Benjumea Benjumea, Andrea Bocskor, Tomasz Frankowski, Peter Pollák, Michaela Šojdrová, Sabine Verheyen, Milan Zver
S&D	Hannes Heide, Petra Kammerevert, Predrag Fred Matić, Victor Negrescu, Marcos Ros Sempere, Domènec Ruiz Devesa, Massimiliano Smeriglio
RENEW	Vlad-Marius Botoş, Ilana Cicurel, Laurence Farreng, Irena Joveva
ID	Gilbert Collard
VERTS/ALE	Romeo Franz, Niklas Nienaß
ECR	Angel Džambazki (Angel Dzhambazki), Dace Melbārde, Andrej Slabakov (Andrey Slabakov)
GUE/NGL	Aleksis Jeorgulis (Alexis Georgoulis), Niyazi Kizilyürek

 

1	-
VERTS/ALE	Marcel Kolaja

 

2	0
ID	Christine Anderson, Gianantonio Da Re

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

 

 

 

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja	1.10.2020
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	22 1 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Manon Aubry, Gunnar Beck, Geoffroy Didier, Angel Dzhambazki, Ibán García Del Blanco, Jean-Paul Garraud, Esteban González Pons, Mislav Kolakušić, Gilles Lebreton, Karen Melchior, Jiří Pospíšil, Franco Roberti, Marcos Ros Sempere, Liesje Schreinemacher, Stéphane Séjourné, Raffaele Stancanelli, József Szájer, Marie Toussaint, Adrián Vázquez Lázara, Axel Voss, Tiemo Wölken, Javier Zarzalejos
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Patrick Breyer, Evelyne Gebhardt

 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

22	+
EPP	Esteban González Pons, Jiří Pospíšil, József Szájer, Axel Voss, Javier Zarzalejos
S&D	Ibán García Del Blanco, Evelyne Gebhardt, Franco Roberti, Marcos Ros Sempere, Tiemo Wölken
RENEW	Karen Melchior, Liesje Schreinemacher, Stéphane Séjourné, Adrián Vázquez Lázara
ID	Jean-Paul Garraud, Gilles Lebreton
VERTS/ALE	Patrick Breyer, Marie Toussaint
ECR	Angel Džambazki (Angel Dzhambazki), Raffaele Stancanelli
GUE/NGL	Manon Aubry
NI	Mislav Kolakušić

 

1	-
ID	Gunnar Beck

 

1	0
EPP	Geoffroy Didier

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

 

 

• [1] UL L 186, 11.7.2019, str. 57.
• [2]  UL L 130, 17.5.2019, str. 92.
• [3]  UL L 119, 4.5.2016, str. 1.
• [4]  UL L 95, 15.4.2010, str. 1.
• [5]  UL L 136, 24.5.2008, str. 3.
• [6]  UL L 63, 6.3.2018, str. 50.
• [7]  UL L 339, 21.12.2007, str. 3.
• [8]  UL C 11, 13.1.2020, str. 7.
• [9]  UL L 351, 20.12.2012, str. 1
• [10]  (UL L 201, 31.7.2002, str. 37).
• [11]  Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002, str. 37).
• [12]  UL L 304, 22.11.2011, str. 64.
• [13]  Direktiva (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (UL L 305, 26.11.2019, str. 17).
• [14]  Komisija bi morala pri določanju števila uporabnikov upoštevati položaj malih in srednjih ter zagonskih podjetij.
• [15]  Direktiva (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL L 241, 17.9.2015, str. 1).
• [16]  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).
• [17]  Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002, str. 37).
• [18] Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1).
• [19] Direktiva (EU) 2019/2161 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2019 o spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in direktiv 98/6/ES, 2005/29/ES ter 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta zaradi boljšega izvrševanja in posodobitve pravil Unije o varstvu potrošnikov (UL L 328, 18.12.2019, str. 7).
• [20] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22).
• [21] Direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb o dobavi digitalne vsebine in digitalnih storitev (UL L 136, 22.5.2019, str. 1).
• [22] Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga, spremembi Uredbe (EU) 2017/2394 in Direktive 2009/22/ES ter razveljavitvi Direktive 1999/44/ES (UL L 136, 22.5.2019, str. 28).
• [23] Uredba (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (UL L 345, 27.12.2017, str. 1).
• [24] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).
• [25] Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002, str. 37).
• [26] Evropska komisija/mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, skupno stališče organov za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, Stopping scams and tackling unfair business practices on online platforms in the context of the Coronavirus outbreak in the EU (Preprečevanje goljufij in obravnavanje nepoštenih poslovnih praks na spletnih platformah v okviru pandemije koronavirusa v EU).
• [27] Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, 22.11.2011, str. 64).
• [28] Uredba (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES (UL L 257, 28.8.2014, str. 73).
• [29] Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1).
• [30] Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, 15.4.2010, str. 1).
• [31] Direktiva (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (UL L 130, 17.5.2019, str. 92).