Postopek : 2019/2208(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A9-0238/2020

Predložena besedila :

A9-0238/2020

Razprave :

PV 14/12/2020 - 28
CRE 14/12/2020 - 28

Glasovanja :

PV 16/12/2020 - 2
PV 17/12/2020 - 2

Sprejeta besedila :

P9_TA(2020)0362

<Date>{02/12/2020}2.12.2020</Date>
<NoDocSe>A9-0238/2020</NoDocSe>
PDF 232kWORD 70k

<TitreType>POROČILO</TitreType>

<Titre>o izvajanju direktive o vračanju</Titre>

<DocRef>(2019/2208(INI))</DocRef>


<Commission>{LIBE}Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve</Commission>

Poročevalka: <Depute>Tineke Strik</Depute>

PRED. SPREM.
OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV
 PRILOGA: SEZNAM SUBJEKTOV IN OSEB, KI SO POROČEVALKI POSREDOVALI PRISPEVKE
 PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV

To poročilo vključuje oceno izvajanja direktive o vračanju (2008/115/ES), katere cilj je spodbujanje učinkovite politike vračanja v skladu z ustreznimi postopkovnimi varovalnimi ukrepi in temeljnimi pravicami. Cilj direktive zato sestavljajo zaščitni elementi in elementi, osredotočeni na izvrševanje.

Komisija mora v skladu s členom 19 direktive o njenem izvajanju poročati vsaka tri leta, začenši z letom 2013. Edino ocenjevalno poročilo je objavila leta 2013 na podlagi meta-študije politik vračanja v 31 državah. Komisija je v sporočilu o politiki vračanja EU iz leta 2014 ugotovila, da je direktiva s postopkovnimi varovalnimi ukrepi prispevala k večji pravni varnosti in zmanjšala možnosti držav članic, da nezakonito prebivanje opredelijo kot kaznivo dejanje. Komisija je sklenila, da je mogoče praktično izvajanje Direktive še izboljšati, pri čemer je treba zagotoviti spoštovanje standardov na področju temeljnih pravic in učinkovitost.

Poleg tega je poudarila, da se glavni razlogi za nevračanje nanašajo na praktične težave pri ugotavljanju istovetnosti oseb v postopku vračanja in pridobivanju potrebne dokumentacije od organov tretjih držav, zato je zunanjo razsežnost politike vračanja opredelila kot ključni vidik pri zagotavljanju njene učinkovitosti. S temi ugotovitvami je podkrepila svojo prvotno odločitev, da ne bo pripravila prenovitve direktive o vračanju, temveč bo storila več za njeno boljše izvajanje in si bolj prizadevala za sodelovanje z državami izvora za ponovni sprejem njihovih državljanov.

Komisija je v svojem priporočilu iz leta 2017 o povečanju učinkovitosti vračanja države članice pozvala, naj uskladijo svoje pristope, pri čemer naj se osredotočijo na povečanje stopnje vračanja. Poleg potrditve nekaterih obveznosti je priporočila, naj se zmanjšajo nekateri varovalni ukrepi, kot je pravica do pritožbe, in naj se obdobje pridržanj podaljša. Ocena učinka teh priporočil ni bila objavljena.

Čeprav se je Komisija v sporočilu iz leta 2014 zavezala, da bo zakonodajne spremembe direktive o vračanju iz leta 2008 predlagala šele po temeljiti oceni njenega izvajanja, je leta 2018 objavila predlog za prenovitev direktive o vračanju. Ker ni bila opravljena ocena učinka, je Evropski parlament marca 2019 izdal nadomestno oceno učinka.

To poročilo, v katerem je izpostavljenih več vrzeli pri izvajanju direktive o vračanju, ni namenjeno temu, da bi nadomestilo celovito oceno Komisije o izvajanju, ki jo je treba še vedno opraviti. Države članice se v poročilu poziva, naj zagotovijo skladnost z direktivo o vračanju, Komisijo pa, naj zagotovi pravočasno in ustrezno spremljanje njenega izvajanja in podporo zanj ter po potrebi ukrepa, da zagotovi skladnost z direktivo.

Poročilo na podlagi evropske ocene službe Evropskega parlamenta za raziskave iz leta 2020, ki vsebuje oceno izvajanja direktive o vračanju in zunanje razsežnosti direktive o vračanju, poudarja posebne vidike v zvezi z izvajanjem direktive. Poročevalka bo vložila dodatne predloge sprememb k prvotnemu osnutku poročila, da bi bolje izpostavila ugotovljene vrzeli pri izvajanju, ki so navedene v nadaljevanju, in bi jih lahko skrbno preučili.

Področje uporabe

Študija kaže, da države članice uporabljajo možnost iz člena 2(2)(a) in direktive ne uporabljajo za postopke na meji, temveč so vzpostavile vzporedne režime, pri čemer postopki zunaj področja uporabe direktive zagotavljajo manj varovalnih ukrepov v primerjavi z rednim postopkom vračanja, na primer ne vsebujejo roka za prostovoljno vrnitev, ne predvidevajo odložilnega učinka pritožbe in vsebujejo manj omejitev glede trajanja pridržanja. Ta nižja raven varstva vzbuja resno skrb, saj dejstvo, da lahko postopki na meji ostajajo zunaj področja uporabe direktive, prav tako povečuje tveganje zavračanja in vračanja migrantov.

Direktiva zavezuje države članice, da osebi, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, izdajo odločbo o vrnitvi. Po podatkih Eurostata so države članice leta 2019 izdale več kot 490.000 odločb o vrnitvi, od tega jih je 85 % izdalo deset držav članic, vključenih v obstoječo študijo. Te številke so zaradi različnih praks manj zanesljive, kot se zdi. V nekaterih državah članicah se migrantom odločba o vrnitvi izda več kot enkrat, otrokom se odločba ne izda ločeno, zavrnitve na meji pa so izključene.

Direktiva ne vključuje izjeme glede nevračanja v zvezi z obveznostjo držav članic, da vsem osebam z neurejenim statusom izdajo odločbo o vrnitvi. Zato se tveganje zavrnitve in ponovne vrnitve redko oceni po uradni dolžnosti, preden se začne postopek vrnitve. Ta vrzel v zaščiti je še toliko bolj zaskrbljujoča zaradi pomanjkanja samodejnega odložilnega učinka pritožbe, kar pa povzroča večje upravno breme zaradi velikega števila zahtev za izdajo začasne odredbe.

Poročevalka meni, da je ključno zagotoviti ustrezno oceno tveganja zavrnitve vstopa in ponovne vrnitve pred izdajo odločbe o vrnitvi. To že izvajajo na Švedskem in v Franciji.

Vračanje mladoletnikov brez spremstva je sicer redko, ga pa večina držav članic ne prepoveduje. V postopku vračanja so še v ranljivejšem položaju, saj ni varovalnih ukrepov in pravne varnosti.

Postopkovni varovalni ukrepi

Osebe, ki jim je izdana odločba o vrnitvi, imajo različno ozadje. Lahko so osebe, ki jim je bila zavrnjena prošnja za azil, osebe, ki so nedovoljeno vstopile na ozemlje, osebe, ki so prekoračile obdobje dovoljenega bivanja, migranti v prehodu ali migranti, ki so izgubili pravico do prebivanja, na primer kot delavci, študenti ali družinski člani. Njihove okoliščine lahko zahtevajo humanitarni pristop. V večini držav članic obstaja možnost izdaje dovoljenja za prebivanje v skladu s členom 6(4) direktive. Pozitivno je, da v nekaterih državah, na primer na Nizozemskem, v Belgiji in na Poljskem, to lahko sledi oceni po uradni dolžnosti po zavrnitvi.

Obstajajo pomembne nacionalne razlike pri pravici do pritožbe, zlasti v zvezi z vrsto pritožbenega organa in pritožbenimi roki. Ker direktiva o tem ne določa ničesar, so države članice določile različne roke. V nekaterih primerih so roki podobni rokom v rednih upravnih postopkih, tj. 30 dni, v nekaterih primerih pa je ta rok pol krajši ali celo omejen na nekaj dni, kar praktično zelo oteži ali onemogoča vložitev pritožbe.

Samodejni odložilni učinek se med državami članicami prav tako razlikuje. Čeprav samodejni odložilni učinek nudi najboljšo zaščito, se v večini držav članic zahteva, da oseba vloži predlog. V Belgiji in Španiji sodišče redko odloči v prid vložniku.

Zlasti v sistemih s kratkimi pritožbenimi roki in obveznostjo, da se odložilni učinek pritožbe zahteva, so ustrezne in dostopne informacije ter pravna pomoč ključnega pomena za pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

Prostovoljni odhod in prostovoljna vrnitev

Načelo sorazmernosti je treba spoštovati v vseh fazah postopka vračanja, vključno s fazo priprave odločbe o vrnitvi, v kateri mora posamezna država članica odločati o odobritvi obdobja za prostovoljni odhod. Ker je treba dati prednost prostovoljni izpolnitvi obveznosti, ki izhaja iz odločbe o vrnitvi, direktiva države članice zavezuje, da določijo ustrezno obdobje za prostovoljni odhod, in sicer od sedem do trideset dni. Skrajšanje ali neodobritev obdobja za prostovoljni odhod je upravičeno le kot skrajni ukrep, če ukrepi iz člena 7(3) ne zadostujejo. Vendar le Belgija zahteva neupoštevanje teh ukrepov za skrajšanje ali neodobritev obdobja prostovoljnega odhoda.

Dokazi kažejo tudi, da je prostovoljna vrnitev stroškovno učinkovita in jo je enostavneje organizirati, tudi v smislu sodelovanja namembnih držav. Čeprav je obdobje prostovoljnega odhoda pravilo, kot potrjujejo nacionalne zakonodaje večine držav članic, se štirje razlogi za izjemo precej uporabljajo. V Italiji mora oseba zaprositi za obdobje prostovoljnega odhoda, da se to zagotovi. Nekatere države članice uporabljajo razloge za skrajšanje ali neodobritev obdobja za prostovoljno vrnitev, ki niso izčrpno našteti v členu 7(4). Nemčija na primer tega obdobja ne odobri migrantom, ki so pridržani, Španija uporablja izjemo, če je odstranitev ovirana, Nizozemska, če je prošnja za azil zavrnjena na podlagi koncepta varne izvorne države, Švedska pa, če je oseba izgnana zaradi storitve kaznivega dejanja.

Nevarnost pobega je kot enega od razlogov za izjemo treba ugotoviti na podlagi individualne ocene in v skladu z načelom sorazmernosti, tudi če zakonodaja določa objektivna merila.

Statistični podatki o odstotku prostovoljnih odhodov se med državami članicami zelo razlikujejo: od 96 % na Poljskem do 7 % v Španiji in Italiji. Nemčija in Nizozemska sta sporočili, da nista mogli zbrati podatkov o prostovoljnem vračanju brez pomoči, kar je izjemno glede na informacije, ki so jih predložile druge države članice. Po podatkih agencije Frontex je skoraj polovica odhodov prostovoljnih.

V skladu z uvodno izjavo 10 direktive bi morale države članice vlagati v programe pomoči pri prostovoljnem vračanju. Čeprav so v vseh preučenih državah vzpostavljeni ti programi, se njihovo področje in obseg ter število vrnitev s pomočjo zelo razlikujejo. V Belgiji je uspešna metoda svetovanje o prostovoljni vrnitvi kot del individualiziranega in stalnega socialnega svetovanja med bivanjem migrantov v sprejemnem objektu. Komisija bi morala vlagati v usklajevanje in podpiranje programov pomoči pri prostovoljnem vračanju.

Prepoved vstopa

Države članice morajo v skladu s členom 11 direktive uvesti prepoved vstopa, če obdobje za prostovoljni odhod ni bilo odobreno ali če oseba v postopku vračanja ni odpotovala v roku za prostovoljno vrnitev. V vseh drugih primerih države članice lahko uvedejo prepoved vstopa. Politika v zvezi s prepovedjo vstopa je torej odvisna od tega, kako države članice obravnavajo obdobje za prostovoljni odhod. Ker se člen 7(4) pogosto uporablja samodejno in ker obdobje prostovoljnega odhoda pogosto ni dovolj dolgo za organizacijo odhoda, se za številne osebe v postopku vračanja samodejno uvede prepoved vstopa. Zaradi različnih razlag nevarnosti pobega se lahko področje uporabe obvezne prepovedi vstopa med državami znatno razlikuje. Zakonodaja in praksa v Belgiji, Bolgariji, Franciji, na Nizozemskem in Švedskem določa samodejno prepoved vstopa, če osebi v postopku vračanja ni bilo odobreno obdobje za prostovoljni odhod ali če ga ta ni spoštovala, v drugih primerih pa je prepoved vstopa neobvezna. V Nemčiji, Španiji, Italiji, na Poljskem in v Bolgariji pa zakonodaja ali praksa določata samodejno uvedbo prepovedi vstopa v vseh primerih, tudi če oseba v postopku vračanja odide v roku za prostovoljni odhod. Na Nizozemskem se lahko migrantom z rokom za prostovoljni odhod prepoved vstopa izda tudi pred iztekom tega roka. To sproža vprašanja o namenu in učinkovitosti prepovedi vstopa, saj ima lahko odvračalni učinek, če se prehitro odredi. Zakaj prostovoljno zapustiti ozemlje, če to ni nagrajeno z možnostjo ponovnega vstopa? Ta pristop je tudi v nasprotju z upravnim in nekaznovalnim pristopom iz direktive.

O trajanju prepovedi vstopa je treba odločiti v vsekam primeru posebej, pri tem pa upoštevati vse ustrezne okoliščine in interese. Nacionalne prakse glede trajanja prepovedi vstopa še zdaleč niso usklajene, čeprav učinkujejo tudi v drugih državah članicah. Obveznost upoštevanja individualnih okoliščin, humanitarnih razlogov in pravice do družinskega življenja bi bilo treba okrepiti, da se zaščitijo načelo sorazmernosti in temeljne pravice.

Pridržanje in opredelitev nevarnosti pobega

Direktiva določa, da mora biti pridržanje predpisano z zakonom in mora biti potrebno, smiselno in sorazmerno s cilji, ki jih je treba doseči, trajati pa mora najkrajši možni čas. Poročevalka poudarja, da bi bilo v skladu z načeloma nujnosti in sorazmernosti ter s preventivnim značajem upravnega pridržanja, ki je določeno v direktivi, upravno pridržanje pred odstranitvijo mogoče upravičiti le s kombinacijo zelo utemeljenega tveganja pobega in testa sorazmernosti.

Nacionalna zakonodaja, s katero se prenaša opredelitev nevarnosti pobega, se znatno razlikuje, medtem ko ima več držav članic dolge sezname meril, ki upravičujejo ugotovitev nevarnosti pobega (Belgija jih ima 11, Francija 8, Nemčija 7, Nizozemska 19), druge države članice (Bolgarija, Grčija, Poljska) nimajo izčrpnega seznama meril. Široka pravna podlaga za pridržanje omogoča sistematično odrejanje pridržanja, medtem ko se individualne okoliščine ocenjujejo le v majhni meri. Nacionalne prakse, izpostavljene v tem okviru, potrjujejo tudi prejšnje študije, da se večina vrnitev izvede v prvih tednih in da daljše pridržanje skoraj nima dodane vrednosti.

Preskus sorazmernosti zahteva, da se osebe v postopku vračanja lahko pridržijo le, če ni mogoče uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Vendar študija kaže, da kljub obstoju alternativ pridržanju v zakonodaji večine držav članic, v praksi večina držav daje na voljo in uporablja zelo malo izvedljivih alternativ pridržanju.

Poročevalka je še posebej zaskrbljena zaradi položaja otrok in družin v pridržanju in poudarja, da je pridržanje otrok zaradi njihovega rezidentskega statusa ali rezidentskega statusa njihovih staršev neposredna kršitev Konvencije OZN o otrokovih pravicah, saj se pridržanje nikoli ne more upravičiti s koristjo otroka.

Zunanje delovanje

Komisija je v svojem sporočilu iz leta 2016 o vzpostavitvi novega partnerskega okvira s tretjimi državami v okviru evropske agende o migracijah priznala, da je sodelovanje s tretjimi državami bistveno za zagotavljanje učinkovitega in trajnega vračanja Po sprejetju tega sporočila je bilo sklenjenih več neuradnih sporazumov s tretjimi državami, med drugim z Gambijo, Bangladešem, Turčijo, Etiopijo, Afganistanom, Gvinejo in Slonokoščeno obalo. Poročevalka obžaluje, da se ti neuradni dogovori sklepajo povsem brez ustreznega parlamentarnega nadzora ter demokratičnega in sodnega pregleda, ki bi ga v skladu s pogodbama zagotavljalo sklepanje uradnih sporazumov o ponovnem sprejemu.

Zaradi neuradnega sodelovanja s tretjimi državami, tudi s tranzitnimi državami, na področju migracij, je večji poudarek na pogojevanju vračanja in ponovnega sprejema. Poročevalka je zaskrbljena, ker se sredstva, namenjena razvojnemu sodelovanju, vse bolj preusmerjajo od razvojnih ciljev in ciljev izkoreninjenja revščine.

Za boljše razumevanje skladnosti direktive o vračanju z obveznostmi na področju temeljnih pravic bi bilo treba pri vsaki oceni učinkovitosti vrnitev vključiti ne le podatke o prisilnih vrnitvah v smislu števila potovanj, temveč tudi oceno okoliščin in usodo vrnjenih oseb po prihodu v namembno državo. Komisija mora zagotoviti učinkovitost tega spremljanja, kar pomeni, da ga izvajajo nadzorni organi z zadostno zmogljivostjo in stopnjo neodvisnosti. V primeru mladoletnikov brez spremstva morajo države članice izvajati spremljanje po vrnitvi, da bi v celoti izpolnile pogoje iz člena 10 direktive. Organizacija Save the Children je pred kratkim opravila razgovore z otroki, ki so bili vrnjeni v Afganistan, in ugotovila, da se skoraj tri četrtine otrok med postopkom vračanja ni počutilo varne. Pri prihodu so otroci prejeli malo ali nič podpore, samo trije pa so imeli poseben načrt za ponovno vključitev. Poročevalka je zelo zaskrbljena zaradi teh rezultatov in poziva države članice, naj zagotovijo boljše spremljanje po vrnitvi in pregledno objavijo rezultate tega spremljanja.

Sklepne ugotovitve

Glede na dvojni cilj direktive o vračanju, zlasti spodbujanje učinkovitega vračanja in zagotavljanje, da je vračanje v skladu s temeljnimi pravicami in postopkovnimi varovalnimi ukrepi, to poročilo kaže, da direktiva omogoča in podpira učinkovite vrnitve, vendar se v sedanji razpravi zanemarja večina dejavnikov, ki ovirajo učinkovito vračanje, saj se učinkovitost v glavnem povezuje s stopnjo vračanja.

 Spodbujanje učinkovitega vračanja

Poročilo poudarja, da številni ukrepi, določeni v direktivi, ne povečujejo neposredno števila vrnjenih ljudi, oziroma imajo lahko celo nasprotni učinek. Prvič, možnost uvedbe prepovedi vstopa ob prostovoljnem vračanju lahko zmanjša motivacijo osebe v postopku vračanja, da dejansko zapusti državo članico. Drugič, kratek čas za prostovoljni odhod lahko v celoti prepreči odhod, saj čas, potreben za pripravo vrnitve, pogosto presega rok za prostovoljni odhod. To je zlasti tveganje zaradi pogoste uporabe možnosti skrajšanja ali zavrnitve obdobja za prostovoljni odhod. V zvezi s tem bi bilo treba države članice opozoriti, da je treba v skladu z načelom sorazmernosti in strukturo direktive merila iz člena 7(4) uporabljati strogo in jih ocenjevati za vsak primer posebej ter da je skrajšanje in omejitev obsega tega obdobja skrajni ukrep. Tretjič, najdaljše obdobje pridržanja priseljencev ne zvišuje stopnje vračanja. Nacionalne prakse potrjujejo prejšnje študije, da se večina vrnitev izvede v prvih tednih in da daljše pridržanje nima dodane vrednosti. V tem primeru nastopi kontraproduktivnost, saj dolgotrajno pridržanje vpliva na temeljne pravice oseb v postopku vračanja. To je zlasti zaskrbljujoče v zvezi s prakso bolj ali manj samodejne uporabe ukrepa pridržanja v številnih državah članicah, namesto da bi ga res uporabljali kot skrajni ukrep. Čeprav direktiva zahteva, da se postopek vračanja izvede s potrebno skrbnostjo, možnost tako dolgega obdobja pridržanja ne spodbuja k temu. Da bi se države članice izognile upravnemu ali sodnemu pregledu pridržanja, običajno odredijo pridržanje za najdaljše obdobje, določeno v zakonodaji. Krajši roki bi povečali nadzor nad pridržanjem in lahko tudi pospešijo postopek vračanja.

 Zagotavljanje temeljnih pravic

V poročilu se poudarja, da ima direktiva pozitiven vpliv na nekatere varovalne ukrepe, vendar neobvezne klavzule in pogosta odstopanja znatno zmanjšajo ta učinek. Tako je denimo v primeru neobvezne klavzule, ki postopke na meji izvzema s področja uporabe direktive. Ker so migranti na meji pogosto v ranljivem položaju in je lahko ogroženo načelo nevračanja, bi bilo treba države članice pozvati, naj direktivo uporabljajo tudi za postopke na meji. Poleg tega široka razlaga in uporaba opredelitve nevarnosti pobega ovirata individualno presojo, s katero bi se upoštevale vse okoliščine in vsi interesi. Dostop do pravne pomoči in tolmačev je omejen zaradi pomanjkanja zmogljivosti in sredstev. Pomanjkanje sredstev pa v več državah članicah vpliva tudi na učinkovito spremljanje po vrnitvi. Komisija bi morala imeti ključno vlogo pri zagotavljanju, da se alternative pridržanju uporabljajo kot sorazmeren in učinkovit ukrep za preprečevanje pobega. V primerih, ko vrnitve ni mogoče izvesti, so ljudje v negotovem položaju pogosto brez sprejemljivega statusa, kar ogroža njihovo dostojanstvo in temeljne pravice. Ta praksa zahteva evropsko rešitev.

Kljub obveznosti držav članic, da spoštujejo načelo nevračanja in ustrezno upoštevajo koristi otroka in družinskega življenja, politike in prakse izvajanja jasno kažejo na vrzeli. Čeprav to zadeva vse faze postopka vračanja, pridržanje otrok, ki nikoli ni v njihovo korist, očitno kaže na to.

 Upoštevanje zunanje razsežnosti

Kar zadeva učinkovito vrnitev, države članice pojasnjujejo, da je najpomembnejši dejavnik, ki ovira učinkovito vrnitev, povezan z njihovim sodelovanjem z državami izvora. To je v nasprotju z najpogostejšim razumevanjem stopnje vračanja kot primarnega kazalnika politične učinkovitosti direktive o vračanju. To poročilo poudarja, da učinkovita politika vračanja v skladu s temeljnimi pravicami zahteva kvalitativno oceno trajnosti vrnitev in ponovno vključevanje vrnjene osebe, vključno z učinkovitim spremljanjem po vrnitvi. Hkrati bi bilo treba ovire za vračanje ljudi v državo izvora jemati resno in kritično ocenjevati sodelovanje s tretjimi državami na področju migracij, kjer pogojevanje in neformalnost vzbujata pomisleke glede človekovih pravic, demokratičnega in sodnega nadzora, enakosti partnerstev in doslednosti zunanje politike EU.

 

 


PRILOGA: SEZNAM SUBJEKTOV IN OSEB, KI SO POROČEVALKI POSREDOVALI PRISPEVKE

<FootprintIntro>Naslednji seznam je bil pripravljen povsem prostovoljno. Zanj je odgovorna izključno poročevalka. Pri pripravi poročila do sprejetja v odboru je prejela prispevke od naslednjih subjektov ali oseb:</FootprintIntro>

Subjekt in/ali oseba

Caritas International

Jezuitska služba za begunce

Komisija cerkva za migrante v Evropi,

Mednarodna katoliška komisija za migracije (ICMC)

Sklad Združenih narodov za otroke (UNICEF)

Platforma za mednarodno sodelovanje o neregistriranih priseljencih (PICUM)

Evropski svet za begunce in izgnance (ECRE)

Save the Children International

Generalni direktorat Evropske komisije za migracije in notranje zadeve

Nemško predsedstvo Sveta Evropske unije

Finsko predsedstvo Sveta Evropske unije

 

 


 

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o izvajanju direktive o vračanju

(2019/2208(INI))

Evropski parlament,

 ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela leta 1948,

 ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah,

 ob upoštevanju Evropske konvencije o človekovih pravicah,

 ob upoštevanju Konvencije iz leta 1951 in Protokola iz leta 1967 o statusu beguncev (Ženevska konvencija), zlasti pravice do nevračanja,

 ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 3, 4, 6, 7, 18, 19, 20 in 47,

 ob upoštevanju globalnega dogovora o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, ki ga je 10. in 11. decembra 2018 sprejela generalna skupščina OZN,

 ob upoštevanju dvajsetih smernic o prisilnem vračanju, ki jih je 4. maja 2005 sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope,

 ob upoštevanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav[1] (direktiva o vračanju),

 ob upoštevanju Uredbe (EU) 2018/1860 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. novembra 2018 o uporabi schengenskega informacijskega sistema za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav[2] (uredba o uporabi sistema SIS za vračanje),

 ob upoštevanju Uredbe (EU) 2020/851 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2020 o spremembi Uredbe (ES) št. 862/2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti[3],

 ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije v zvezi z Direktivo 2008/115/ES, vključno s zadevami C-357/09, Kadzoev[4], C-61/11, El Dridi[5], C-534/11, Arslan[6], C-146/14, Mahdi[7], C-554/13, Z. Zh.[8], C-47/15, Sélina Affum[9], C-82/16, K. A. in drugi[10] ter C-181/16, Gnandi[11],

 ob upoštevanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z Direktivo 2008/115/ES, med drugim sodb v zadevah Amie in drugi proti Bolgariji (pritožba št. 58149/08), N.D. in N.T. proti Španiji (pritožbi št. 8675/15 in 8697/15) in Haghilo proti Cipru (pritožba št. 47920/12),

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. marca 2014 o politiki vračanja EU (COM(2014)0199),

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2015 o evropski agendi o migracijah (COM(2015)0240),

 ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta iz oktobra 2016 in junija 2018,

 ob upoštevanju nezavezujočih skupnih standardov Sveta z dne 11. maja 2016 za programe za pomoč pri prostovoljnem vračanju (in ponovnem vključevanju), ki jih uveljavljajo države članice,

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. marca 2017 o učinkovitejši politiki vračanja v Evropski uniji – prenovljen akcijski načrt (COM(2017)0200),

 ob upoštevanju priporočila Komisije (EU) 2017/432 z dne 7. marca 2017 o povečanju učinkovitosti vrnitev pri izvajanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta[12],

 ob upoštevanju priporočila Komisije (EU) 2017/2338 z dne 16. novembra 2017 o skupnem „Priročniku o vračanju“, ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem[13],

 ob upoštevanju zbirnega poročila Evropske migracijske mreže za leto 2017 z naslovom The effectiveness of return in EU Member States: challenges and good practices linked to EU rules and standards (Uspešnost vračanja v državah članicah EU: izzivi in dobra praksa v zvezi s pravili in standardi EU),

 ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (prenovitev) (COM(2018)0634), ki ga je 12. septembra 2018 podala Komisija,

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. decembra 2018 o upravljanju vseh vidikov migracij: napredek v okviru evropske agende o migracijah (COM(2018)0798),

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. aprila 2020 z naslovom COVID-19: Smernice za izvajanje zadevnih določb EU na področju azila in vračanja ter preselitve (C(2020)2516),

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji[14],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. aprila 2017 o obravnavanju tokov beguncev in migrantov: vloga zunanjega delovanja EU[15],

 ob upoštevanju svojega stališča z dne 13. marca 2019 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Sklada za azil in migracije[16],

 ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 24/2019 iz novembra 2019 z naslovom Azil, premestitev in vračanje migrantov: čas za okrepitev ukrepov za odpravo razlik med cilji in rezultati,

 ob upoštevanju nadomestne ocene učinka službe Evropskega parlamenta za raziskave iz marca 2019 o predlagani prenovitvi direktive o vračanju,

 ob upoštevanju evropske ocene službe Evropskega parlamenta za raziskave iz junija 2020, ki vključuje oceno izvajanja direktive o vračanju in njenih zunanjih razsežnosti,

 ob upoštevanju ocenjevalnega poročila agencije Frontex z dne 15. junija 2020 o operacijah vračanja v drugi polovici leta 2019,

 ob upoštevanju 4. letnega poročila Evropskega centra Europola za boj proti tihotapljenju migrantov z dne 15. maja 2020,

 ob upoštevanju poročil o uporabi schengenskega pravnega reda na področju vračanja, pripravljenih v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 1053/2013 z dne 7. oktobra 2013 o vzpostavitvi ocenjevalnega in spremljevalnega mehanizma za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda in razveljavitvi Sklepa Izvršnega odbora z dne 16. septembra 1998 o ustanovitvi stalnega odbora o ocenjevanju in izvajanju Schengenskega sporazuma[17],

 ob upoštevanju priročnika Sveta Evrope z dne 17. septembra 2019 z naslovom Practical Guidance on Alternatives to Immigration Detention: Fostering Effective Results (Praktične smernice v zvezi z alternativami pridržanju priseljencev: spodbujanje dejanskih rezultatov),

 ob upoštevanju analize pravnih in praktičnih vidikov učinkovitih alternativ pridržanju v kontekstu migracij z dne 7. decembra 2017, ki jo je izvedel Usmerjevalni odbor za človekove pravice (CDDH) pri Svetu Evrope,

 ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljši pripravi zakonodaje[18],

 ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 30. maja 2018 o razlagi in izvajanju Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje[19],

 ob upoštevanju člena 54 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

 ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A9-0238/2020),

A. ker je Komisija izvajanje direktive o vračanju ocenila le enkrat doslej (leta 2014), čeprav naj bi od leta 2013 v skladu s pravno obveznostjo iz člena 19 direktive o tem poročala vsaka tri leta; ker je Komisija leta 2015 objavila sporočilo o akcijskem načrtu o vračanju; ker je leta 2017 izdala priporočilo o povečanju učinkovitosti vrnitev pri izvajanju Direktive 2008/115/ES in objavila priročnik o vračanju; ker je septembra 2018 predstavila predlog za prenovitev direktive z namenom vzpostavitve učinkovitejše in skladnejše politike vračanja, ne da bi izvedla oceno učinka; ker je Odbor Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) pooblastil službo Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS), da pripravi nadomestno oceno učinka predlagane prenovitve; ker ta ocena kaže na pomanjkanje dokazov, da bi se vračanje na podlagi predloga za prenovitev izboljšalo;

B. ker je dvojni cilj direktive uvedba skupnih pravil za učinkovito vračanje v skladu s temeljnimi pravicami in načelom sorazmernosti; ker se Komisija v svojem priporočilu o povečanju učinkovitosti vračanja osredotoča na stopnjo vračanja kot glavni kazalnik učinkovitosti direktive ter priporoča ukrepe, s katerimi se utegnejo nehote zmanjšati nekateri varovalni ukrepi direktive, kot je pravica do pritožbe, in daljše pridržanje; ker sta trajnost vrnitev in uspešnost ponovnega vključevanja pomembna kazalnika v oceni učinkovitosti vračanja; ker trenutno spremljanje po vrnitvi ni dovolj izčrpno in natančno; ker kaže, da niso vse vrnitve trajne, zlasti v primeru mladoletnikov brez spremstva, saj ni individualnega načrta za ponovno vključevanje ali nimajo podpore ob vrnitvi;

C. ker je Komisija ugotovila, da se države članice soočajo s številnimi postopkovnimi, tehničnimi in operativnimi ovirami za učinkovito vračanje, med drugim raven sodelovanja med vsemi vključenimi deležniki, tudi tretjimi državami; ker je ugotovila tudi, da sta glavna razloga za nevračanje ugotavljanje istovetnosti, oseb v postopku vračanja, in dejstvo, da je treba pridobiti potrebno dokumentacijo iz tretjih držav;

D. ker na prakso držav članic na področju vračanja močno vpliva neusklajenost; ker je bilo na podlagi ocen, ki jih je Komisija izvedla za objavo priporočila o povečanju učinkovitosti vrnitev, ugotovljeno, da Direktiva 2008/115/ES državam članicam prepušča nekaj manevrskega prostora, zato so jo države članice neusklajeno prenesle v nacionalno zakonodajo, kar je negativno vplivalo na učinkovitost politike Unije na področju vračanja, in da bi se z učinkovitejšim izvajanjem te direktive zmanjšale možnosti za zlorabo postopkov in odpravile pomanjkljivosti, hkrati pa bi se zagotovilo varstvo temeljnih pravic iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

E. ker je Komisija v svojem akcijskem načrtu o vračanju, objavljenem leta 2015, navedla, da je prostovoljno vračanje, kadar je le možno, najprimernejša možnost, in da naj bi bilo leta 2013 približno 40 % vrnitev prostovoljnih, kar je več kot leta 2009, ko je bilo teh vrnitev 14 %; ker Komisija ocenjuje, da letno 300.000 oseb ni mogoče vrniti zaradi upravnih ovir, zdravstvenih težav ali tveganja za zavrnitev in ponovno vrnitev; ker je treba obravnavati njihov položaj, tudi s podeljevanjem pravnega statusa iz humanitarnih razlogov;

F. ker so podatki o izvajanju direktive sicer javno dostopni prek Eurostata, vendar niso vedno razčlenjeni in primerljivi; ker bo morda z izvajanjem Uredbe 2018/1860 o uporabi schengenskega informacijskega sistema za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (uredba o uporabi sistema SIS za vračanje) in z Uredbo (EU) 2020/851 o spremembi Uredbe (ES) št. 862/2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti na voljo več informacij;

G. ker se je med letoma 2014 in 2018 število nedovoljenih prehodov meje z 1,82 milijona zmanjšalo na 142.000; ker so države članice leta 2019 izdale približno tri milijone prvih dovoljenj za prebivanje; ker se je število prošenj za azil z 1,29 milijona leta 2015 zmanjšalo na 698.000 leta 2019; ker so države članice leta 2018 izdale 283.880 odločb o vrnitvi, na podlagi katerih se je vrnilo 147.815 ljudi;

H. ker si države članice informacij o izdanih odločbah o vrnitvi ali prepovedih vstopa ne izmenjujejo sistematično, kar v praksi onemogoča vzajemno priznavanje odločb o vrnitvi, ki jih izdajo države članice, in njihovo izvrševanje po vsej Uniji; ker bi bilo treba za večjo učinkovitost ponovnega sprejema in za zagotovitev usklajenosti vračanja na evropski ravni sprejeti formalne sporazume EU, ki bi morali imeti prednost pred dvostranskimi sporazumi med državami članicami in tretjimi državami;

Splošne ugotovitve

1. ugotavlja, da Komisija ni izvedla ocene izvajanja, in jo poziva, naj to stori, saj bi jo morala v skladu z členom 19 direktive in načelom boljšega pravnega urejanja pripraviti že leta 2017;

2. ponovno poudarja pomen na dokazih temelječega skupnega pristopa za vodenje skladnega oblikovanja politike in dobro obveščene javne razprave ter poziva Komisijo, naj države članice pozove k zbiranju in objavi kvalitativnih in kvantitativnih podatkov o izvajanju direktive, zlasti o prepovedi vstopa in pridržanju, saj teh podatkov Eurostat ne zbira, ter jim pri tem pomaga, pri tem pa naj zlasti izkoristi nove razpoložljive instrumente, kot sta uredba o uporabi sistema SIS za vračanje in Uredba (EU) 2020/851 o spremembi Uredbe (ES) št. 862/2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti; poziva države članice, naj na podlagi Uredbe (EU) 2020/851 čim prej zberejo statistične podatke in sodelujejo v povezanih pilotnih študijah; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ni na voljo podatkov o izvajanju direktive, vključno s podatki, razčlenjenimi po starosti in spolu;

3. je zaskrbljen, ker se število izvršenih odločb o vrnitvi od leta 2015 zmanjšuje, in ugotavlja, da ni nujno, da to število ustreza povečanju ali zmanjšanju števila nedovoljenih vstopov; poudarja, da je učinkovita politika vračanja eden od ključnih elementov dobro delujoče azilne in migracijske politike EU; na podlagi izjave Komisije ugotavlja, da se je stopnja vračanja zmanjšala s 46 % v letu 2016 na 37 % v letu 2017 in da ta podatek morda ne prikazuje celotne slike, saj imajo države članice nekaj polja proste presoje pri izvajanju direktive, in sicer ne upošteva težav pri sodelovanju s tretjimi državami, dejstva, da nekatere države članice eni osebi izdajo več kot eno odločbo o vrnitvi, da se odločba ne umakne, če se vrnitev ne izvede iz humanitarnih razlogov, da nekaterih oseb ni mogoče vrniti, saj bi to pomenilo kršitev načela nevračanja, ali da se nekatere osebe prostovoljno vrnejo, njihova vrnitev pa se ne registrira; poudarja, da zaradi praktičnih in pravnih ovir vsaki odločbi o vrnitvi ne sledi hiter postopek vrnitve in ponovnega sprejema, ter zaskrbljeno ugotavlja, da to lahko pomeni veliko breme za zadevne lokalne centre in ljudi;

4. podpira cilj Komisije o učinkovitejšem izvajanju direktive in učinkovitejših postopkih vračanja v državah članicah; poziva Komisijo, naj sproži postopke za ugotavljanje kršitev, kjer so utemeljeni; poudarja, da bi bilo treba učinkovitost direktive meriti glede na stopnjo vračanja, pa tudi glede na trajnost vračanja in izvajanje varovalnih ukrepov za temeljne pravice, spoštovanje postopkovnih jamstev in učinkovitost prostovoljnih vrnitev; poudarja, da je treba za večjo preglednost in primerljivost podatkov dodatno izboljšati in poenostaviti merjenje učinkovitosti izvajanja direktive v državah članicah;

5. upošteva izjavo Komisije, da je eden glavnih razlogov za nevračanje pomanjkljivo ugotavljanje istovetnosti in ponovno sprejemanje oseb v postopku vračanja v tretjih državah; poudarja, da je treba s konstruktivnim dialogom o migracijah izboljšati odnose s tretjimi državami in zagotoviti vzajemno koristno sodelovanje, da bodo vrnitve učinkovite in trajne;

6. obžaluje, da je sodelovanje s tretjimi državami neformalno; poziva države članice, naj Komisijo podprejo pri sklepanju uradnih sporazumov EU o ponovnem sprejemu, pri katerih sta zagotovljena parlamentarni in sodni nadzor na ravni EU; poudarja, da je treba za lajšanje sodelovanja zagotoviti spodbude; ugotavlja, da dvostranski sporazumi o ponovnem sprejemu, ki se uporabljajo v skladu s členom 6(3) direktive, ne zagotavljajo zadostnih postopkovnih varovalnih ukrepov, vključno z obveščanjem zadevnih oseb o posameznem ukrepu ter o razpoložljivih in učinkovitih pravnih sredstvih za pritožbo; ugotavlja, da se države članice v operacijah vračanja s čarterskimi leti, ki jih usklajuje Frontex, soočajo s težavami pri rednem zapolnjevanju mest, ki so osebam v postopku vračanja na voljo; ugotavlja, da v nekaterih primerih dvostranski sporazumi med državami članicami organizatorkami ali sodelujočimi državami članicami in ciljnimi državami, ki niso članice EU, izključujejo možnost izvajanja skupnih operacij vračanja v okviru agencije Frontex;

7. poudarja, da morajo države članice bolj sodelovati med seboj na področju vračanja, vključno z izmenjevanjem informacij in uporabo Direktive 2001/40/ES o medsebojnem priznavanju odločb o izgonu državljanov tretjih držav, v skladu z jamstvi glede temeljnih pravic; izpostavlja potrebo po podpori, tudi operativni, ki bi jo zagotavljale ustrezne agencije Unije; poudarja, da morajo države članice in agencija Frontex tesneje sodelovati med seboj;

8. poziva države članice, naj organom, pristojnim za sprejemanje in izvrševanje odločb o vrnitvi, namenijo ustrezne vire, vključno s človeškimi viri in ustreznim usposabljanjem, ter tako vlagajo kakovost njihovega dela;

9. poudarja pomen pravičnih, hitrih in učinkovitih postopkov za vračanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na ozemlju Unije, tudi tistih, katerih prošnje so bile zavrnjene, pri katerem se spoštujejo temeljne pravice teh oseb.

Odločbe o vrnitvi in prostovoljni odhod

10. poudarja, da je treba v direktivi zagotoviti, da bodo migranti ravnali v skladu z odločbami o vrnitvi, in opozarja na ključno načelo v direktivi, da je treba dati prednost prostovoljnim vrnitvam pred prisilnimi vrnitvami, če ni utemeljenega suma, da bi to spodkopalo namen postopka vračanja, saj so prostovoljne vrnitve običajno trajnejše, cenejše in bolj praktične za države ter primernejše v smislu spoštovanja temeljnih pravic zadevnih oseb; poziva Komisijo, naj še naprej daje prednost prostovoljnim vrnitvam pred prisilnimi vrnitvami in naj države članice spodbudi k oblikovanju učinkovitega okvira za dostop do programov prostovoljnega vračanja;

11. poziva Komisijo, naj še naprej zagotavlja financiranje in poveča sredstva, ki so na voljo za programe pomoči pri prostovoljnem vračanju, da se navsezadnje zagotovita trajno vračanje in ponovno vključevanje;

12. poudarja, da se v skladu s členom 7 direktive v odločbi o vrnitvi praviloma določi ustrezno obdobje za prostovoljni odhod, in sicer od sedem do trideset dni, ki ga države članice po potrebi podaljšajo, ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznega primera; opozarja na izjeme, določene v členu 7(4) direktive; ugotavlja, da so obseg in sredstva v okviru nacionalnih programov držav članic za pomoč pri prostovoljnem odhodu včasih nezadostni; opozarja, da morajo države članice, ki to obdobje za prostovoljni odhod omogočijo le na podlagi prošnje, zadevne državljane tretjih držav obvestiti o možnosti, da zanj zaprosijo;

13. pozdravlja določbe več držav članic, ki omogočajo ustrezno upoštevanje posameznih okoliščin in odobritev podaljšanja obdobja za prostovoljni odhod; opozarja, da morajo države članice na podlagi člena 14(2) direktive v primerih, ko morajo na podlagi direktive odložiti odstranitev, če bi se denimo z odstranitvijo kršilo načelo nevračanja, zadevnim osebam izročiti pisno potrdilo, da se odločba o vrnitvi začasno ne izvrši;

14. poudarja, da lahko široka opredelitev nevarnosti pobega privede do tega, da države članice ne bodo odobrile obdobja za prostovoljni odhod; opozarja, da bi odprava obdobja prostovoljnega odhoda privedla tudi do uvedbe prepovedi vstopa, kar bi lahko še dodatno ogrozilo prostovoljni odhod; poudarja, da je treba bolje izvajati veljavni pravni okvir, da bo več uspešnih prostovoljnih vrnitev;

15. poziva države članice in agencijo Frontex, naj si izmenjujejo informacije in zglede dobre prakse na področju uspešnih in dostojnih prostovoljnih vrnitev ter naj si države članice na zahtevo med seboj operativno pomagajo, da bi povečale in izboljšale operativno učinkovitost prostovoljnih vrnitev;

16. poudarja pomen zagotavljanja individualne obravnave primerov in pomoči, prilagojenih posameznim okoliščinam in možnostim osebe v postopku vračanja, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti mladoletnikom brez spremstva;

Postopkovni varovalni ukrepi

17. poudarja, da morajo biti odločbe o vrnitvi in prepovedi vstopa ter o odstranitvi v skladu z direktivo individualizirane, jasno utemeljene s pravnimi in dejanskimi razlogi, izdane v pisni obliki ter vsebovati informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih; poudarja, da se morajo te informacije zagotoviti v jeziku, ki ga oseba razume; je zaskrbljen, ker v odločbah o vrnitvi ni dovolj natančnih podatkov in utemeljitev;

18. meni, da otrok brez spremstva ne bi smeli vračati, razen če se lahko dokaže, da je to v njihovi koristi, ter da je treba otroke o njihovih pravicah in pravnih sredstvih, ki so jim na voljo, obveščati na njim prijazen način in v jeziku, ki ga razumejo;

19. opozarja, da je načelo nevračanja zavezujoče za vse države članice v vseh okoliščinah, tudi pri postopkih vračanja, ki ne sodijo na področje uporabe direktive o vračanju;

20. ugotavlja, da obstajajo pomembne razlike med državami članicami pri pravici do pritožbe, zlasti glede vrste pritožbenega organa in pritožbenih rokov; poudarja, da je treba zagotoviti pravico do učinkovitega pravnega sredstva, vključno z zagotavljanjem ustreznih in dostopnih informacij in pravne pomoči ter ustreznimi sredstvi za zagotavljanje pravne pomoči;

21. ugotavlja, da lahko uporaba neobvezne klavzule iz člena 2(2)(a) privede do tega, da se bodo varovalni ukrepi na meji izvajali v manjši meri kot v rednem postopku vračanja; zato poziva države članice, naj zagotovijo postopkovne varovalne ukrepe in spoštovanje človekovih pravic ter direktivo uporabljajo pri postopkih na meji;

22. poudarja, da direktiva dopušča začasno odložitev izvršitve odstranitve, dokler se ne pregleda odločitev o vrnitvi; poudarja, da je treba omogočiti to odložitev v primerih, pri katerih obstaja tveganje zavrnitve vstopa in vrnitve; ugotavlja, da v večini držav pritožba proti vrnitvi nima samodejnega suspenzivnega učinka, kar lahko zmanjša varstvo; poudarja, da bi samodejno suspenzivno pravno sredstvo zagotovilo, da se osebe ne bi vračale, dokler se ne bi sprejela končna odločitev o postopku vračanja; poudarja, da je treba pri vseh odločitvah glede otrok, vključno z neizvršenimi odločbami o vrnitvi, upoštevati otrokovo korist;

23. opozarja, da lahko države članice v skladu s členom 6(4) direktive državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, iz sočutja, humanitarnih ali drugih razlogov izdajo nevezano dovoljenje za prebivanje; poudarja, da je treba dobro izkoristiti možnosti, predvidene v direktivi, za izvrševanje odločb o vrnitvi s poudarkom na prostovoljni vrnitvi; ugotavlja, da se člen 6(4) direktive malo uporablja, in spodbuja države članice, naj to določbo v večji meri uporabljajo; je zaskrbljen, ker države članice ne izdajajo dovoljenj za začasno prebivanje, kadar se izkaže, da vrnitev ni mogoča, zaradi česar migranti, ki jih ni mogoče vrniti, pogosto ne morejo uveljavljati temeljnih pravic; poudarja, da bi lahko s podeljevanjem dovoljenj za prebivanje posameznikom, ki se ne morejo vrniti v državo izvora, pripomogli k preprečevanju dolgotrajnega nezakonitega prebivanja in zmanjšanju njihove ranljivosti za izkoriščanje za delo in bi lahko olajšali vključevanje teh posameznikov v družbo in njihov prispevek k družbi; ugotavlja, da se bodo tako ljudje tudi lažje rešili iz negotovega upravnega položaja, v katerem so se morda znašli; hkrati poudarja, da je nujno usklajevanje znotraj Unije, da se prepreči nadaljnje nedovoljeno gibanje oseb, katerim je bila izdana odločba o vrnitvi;

Prepoved vstopa

24. z zaskrbljenostjo opaža razširjeno samodejno uvedbo prepovedi vstopa, ki se v nekaterih državah članicah izvaja vzporedno s prostovoljnim odhodom; poudarja, da lahko ta pristop zmanjša spodbudo za prostovoljno vrnitev; poziva države članice, naj izpolnijo obveznost iz direktive ter preučijo možnost preklica ali začasnega odloga prepovedi, če lahko državljan tretje države dokaže, da je zapustil ozemlje države članice;

25. ugotavlja, da se lahko položaj osebe v obdobju, ki ga nalaga prepoved vstopa, spremeni in lahko osebi grozi pregon v državi, v katero je bila vrnjena; poziva države članice, naj v teh primerih iz humanitarnih razlogov umaknejo prepoved vstopa; ponavlja, da se prepoved vstopa ne bi smela odrejati samodejno, temveč na podlagi individualne ocene; poziva države članice, naj vzpostavijo učinkovite postopke za vlaganje prošenj za odpravo prepovedi vstopa, v katerih se bo zagotavljala individualna presoja ter se bo v prvi vrsti upoštevala otrokova korist in se spoštovali pravica do družinskega življenja, pravica do združitve družine in načelo sorazmernosti;

26. ugotavlja, da lahko grožnja uvedbe prepovedi vstopa sicer deluje kot spodbuda za izstop iz države v obdobju prostovoljnega odhoda, ko pa se ta prepoved enkrat uvede, lahko zmanjša motiviranost za izpolnitev odločbe o vrnitvi in poveča nevarnost pobega; poziva države članice, naj razmislijo o uvedbi prepovedi vstopa v ustreznem trenutku, da bi uspešno izvršile odločbo o vrnitvi; poudarja, da direktiva vsebuje pravila, ki omogočajo odpravo prepovedi vstopa, in poziva države članice, naj jih po potrebi izkoristijo;

27. poudarja, da lahko imajo prepovedi vstopa nesorazmerne posledice, zlasti za družine in otroke; pozdravlja možnost, ki so jo uvedle nekatere države članice in so otroke oprostile prepovedi vstopa, vendar poudarja, da bi bilo treba pri odločanju o (odpravi) prepovedi vstopa za njihove starše upoštevati tudi koristi otrok; poziva države članice, naj zagotovijo združitev družine in spoštujejo pravico do družinskega življenja, tudi tako, da na podlagi tega ne uvedejo prepovedi vstopa;

Pridržanje in nevarnost pobega

28. želi spomniti, da je v členu 3(7) direktive navedeno, da „nevarnost pobega“ pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil; opozarja na razlike pri prenosu opredelitve nevarnosti pobega v nacionalne zakonodaje; poudarja, da je treba za zagotavljanje skladnosti s členom 3(7) direktive pri ugotavljanju nevarnosti pobega ustrezno upoštevati individualne okoliščine osebe, da se upraviči pridržanje;

29. je zaskrbljen, ker zakonodaja več držav članic vključuje obsežne in včasih različne sezname t. i. objektivnih meril za opredelitev nevarnosti pobega, med katerimi so tudi splošna merila, kot je pomanjkanje denarja; je zaskrbljen, ker lahko različne opredelitve objektivnih meril za presojo nevarnosti pobega v nacionalnih zakonodajah držav članic povzročijo nedosledno izvajanje pridržanja v Uniji; obžaluje, da se ta merila pogosto uporabljajo bolj ali manj samodejno, medtem ko se individualne okoliščine zelo malo upoštevajo; poudarja, da je to v številnih državah članicah privedlo do sistematičnega odrejanja pridržanja; poudarja, da je treba uskladiti opredelitev in izvajanje objektivnih meril Unije za določitev nevarnosti pobeg;

30. poudarja, da mora biti pridržanje v skladu z mednarodnim pravom na področju človekovih pravic še vedno ukrep v skrajni sili, ki je predpisan z zakonom ter potreben, smiseln in sorazmeren s cilji, ki jih je treba doseči, ter mora trajati najkrajši možni čas, odločitev za uvedbo tega ukrepa pa mora vedno temeljiti na presoji individualnih okoliščin, pri čemer je treba upoštevati koristi posameznika, na katerega se ukrep nanaša;

31. ponavlja, da daljše pridržanje samodejno ne poveča verjetnosti vrnitve in je na splošno dražje od alternativ pridržanju, ter dodaja, da države ne bi smele samodejno uporabljati najdaljšega dovoljenega obdobja iz direktive in bi morale zagotoviti, da se v celotnem obdobju pridržanja izpolnjujejo vsi pogoji za zakonito pridržanje;

32. ugotavlja, da direktiva določa, v katerih okoliščinah se lahko osebe v postopku vračanja pridržijo; opozarja, da je pridržanje možno le, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov; obžaluje, da države članice v praksi oblikujejo in uporabljajo zelo malo izvedljivih alternativ pridržanju; poziva države članice, naj čim prej ponudijo izvedljive alternative pridržanju, ki bodo temeljile na skupnosti in bodo imele manj negativnih posledic za migrante, zlasti otroke in ranljive osebe; poziva države članice, naj poročajo o ukrepih, ki jih sprejmejo kot alternativo pridržanju;

33. meni, da bi morale države članice spoštovati pooblastila ustreznih pristojnih nacionalnih in mednarodnih organov, kot so nacionalne institucije za človekove pravice, institucije varuha človekovih pravic in nacionalni preventivni mehanizmi, ki izvajajo neodvisen nadzor nad razmerami v zaporih;

34. ugotavlja, da se v Evropski uniji v okviru postopkov vračanja še vedno pridrži veliko otrok, in se strinja s pojasnilom odbora OZN za pravice otrok, da se otroci nikoli ne smejo pridržati za namene priseljevanja in da njihovega pridržanja nikoli ni mogoče upravičiti z otrokovo koristjo, kar je tudi v skladu z Newyorško deklaracijo za begunce in migrante z dne 19. septembra 2016; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne in humane alternative pridržanju, ki ne vključujejo odvzema prostosti;

35. poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo imele države članice in Frontex nadzorne organe z ustreznimi mandati, zmogljivostjo in pristojnostmi, visoko ravnjo neodvisnosti in strokovnega znanja ter pregledne postopke; poudarja, da mora spremljanje vračanja obsegati vse faze operacij vračanja z ustreznimi viri; poziva Komisijo in države članice, naj se oprejo na obstoječe neodvisne nadzorne organe, kot so nacionalne in mednarodne organizacije ter nacionalne institucije za človekove pravice, in naj z njimi sodelujejo ali jih imenujejo kot sisteme za spremljanje prisilnega vračanja; poziva Komisijo, naj zagotovi vzpostavitev mehanizma za spremljanje po vrnitvi, da bomo seznanjeni z usodo vrnjenih oseb, kadar je to mogoče s pravnega in praktičnega vidika, s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah, kot so mladoletniki brez spremstva in družine; poziva države članice, naj poskrbijo za ustrezno predajo storitev za zaščito otrok med nacionalnimi organi, da zagotovijo oskrbo vrnjenih otrok in jim omogočijo dostop do nacionalnih storitev za zaščito otrok; poudarja, da je treba spremljati izpolnjevanje načrtov za ponovno vključitev oseb v postopku vračanja, da se bodo ti načrti učinkovito izvajali; poziva Komisijo, naj omogoči izmenjavo dobre prakse med državami članicami glede spremljanja po vrnitvi ter za ta namen dodeli dovolj sredstev;

36. poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno izvajanje vseh vidikov direktive; poziva Komisijo, naj še naprej spremlja njeno izvajanje in v primeru neskladnosti ukrepa;

°

° °

37. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.


INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

1.12.2020

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

51

14

3

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Magdalena Adamowicz, Katarina Barley, Pietro Bartolo, Nicolas Bay, Vladimír Bilčík, Vasile Blaga, Ioan-Rareş Bogdan, Patrick Breyer, Saskia Bricmont, Jorge Buxadé Villalba, Damien Carême, Caterina Chinnici, Marcel de Graaff, Anna Júlia Donáth, Lena Düpont, Cornelia Ernst, Laura Ferrara, Nicolaus Fest, Jean-Paul Garraud, Maria Grapini, Sylvie Guillaume, Andrzej Halicki, Balázs Hidvéghi, Evin Incir, Sophia in ‘t Veld, Patryk Jaki, Lívia Járóka, Marina Kaljurand, Assita Kanko, Fabienne Keller, Peter Kofod, Łukasz Kohut, Moritz Körner, Alice Kuhnke, Jeroen Lenaers, Juan Fernando López Aguilar, Nuno Melo, Nadine Morano, Javier Moreno Sánchez, Maite Pagazaurtundúa, Nicola Procaccini, Emil Radev, Paulo Rangel, Terry Reintke, Diana Riba i Giner, Ralf Seekatz, Michal Šimečka, Birgit Sippel, Martin Sonneborn, Tineke Strik, Ramona Strugariu, Annalisa Tardino, Tomas Tobé, Dragoş Tudorache, Milan Uhrík, Tom Vandendriessche, Bettina Vollath, Jadwiga Wiśniewska, Elena Jončeva (Elena Yoncheva), Javier Zarzalejos

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Beata Kempa, Leopoldo López Gil, Kris Peeters, Anne-Sophie Pelletier, Sira Rego, Franco Roberti, Miguel Urbán Crespo, Hilde Vautmans

 

 


 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

51

+

EPP

Magdalena Adamowicz, Vladimír Bilčík, Vasile Blaga, Ioan-Rareş Bogdan, Lena Düpont, Andrzej Halicki, Jeroen Lenaers, Leopoldo López Gil, Nuno Melo, Kris Peeters, Emil Radev, Paulo Rangel, Ralf Seekatz, Tomas Tobé, Javier Zarzalejos

S&D

Katarina Barley, Pietro Bartolo, Caterina Chinnici, Maria Grapini, Sylvie Guillaume, Evin Incir, Marina Kaljurand, Łukasz Kohut, Juan Fernando López Aguilar, Javier Moreno Sánchez, Franco Roberti, Birgit Sippel, Bettina Vollath, Elena Jončeva (Elena Yoncheva)

RENEW

Anna Júlia Donáth, Sophia In 'T Veld, Fabienne Keller, Moritz Körner, Maite Pagazaurtundúa, Michal Šimečka, Ramona Strugariu, Dragoş Tudorache, Hilde Vautmans

GREENS/EFA

Patrick Breyer, Saskia Bricmont, Damien Carême, Alice Kuhnke, Terry Reintke, Diana Riba I Giner, Tineke Strik

ECR

Patryk Jaki, Assita Kanko, Beata Kempa, Jadwiga Wiśniewska

NI

Laura Ferrara, Martin Sonneborn

 

14

-

EPP

Balázs Hidvéghi, Lívia Járóka, Nadine Morano

ID

Nicolas Bay, Nicolaus Fest, Jean-Paul Garraud, Marcel De Graaff, Peter Kofod, Annalisa Tardino, Tom Vandendriessche

ECR

Jorge Buxadé Villalba, Nicola Procaccini

EUL/NGL

Sira Rego

NI

Milan Uhrík

 

3

0

EUL/NGL

Cornelia Ernst, Anne-Sophie Pelletier, Miguel Urbán Crespo

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

[1] UL L 348, 24.12.2008, str. 98.

[2] UL L 312, 7.12.2018, str. 1.

[3] UL L 198, 22.6.2020, str. 1.

[4] ECLI:EU:C:2009:741.

[5] ECLI:EU:C:2011:268.

[6] ECLI:EU:C:2013:343.

[7] ECLI:EU:C:2014:1320.

[8] ECLI:EU:C:2015:377.

[9] ECLI:EU:C:2016:408.

[10] ECLI:EU:C:2018:308.

[11] ECLI:EU:C:2018:465.

[12] UL L 66, 11.3.2017, str. 15.

[13] UL L 339, 19.12.2017, str. 83.

[14] UL C 58, 15.2.2018, str. 9.

[15] UL C 298, 23.8.2018, str. 39.

[16] Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0175.

[17] UL L 295, 6.11.2013, str. 27.

[18] UL L 123, 12.5.2016, str. 1.

[19] UL C 76, 9.3.2020, str. 86.

Zadnja posodobitev: 11. december 2020Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov