POROČILO o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skrbnikih kreditov, kupcih kreditov in poplačilu iz naslova zavarovanja s premoženjem

14.1.2021 - (COM(2018)0135 – C8-0115/2018 – 2018/0063A(COD)) - ***I

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalki: Esther de Lange, Irene Tinagli

Predlogi sprememb

• 001-001 (PDF - 270 KB)
• 001-001 (DOC - 75 KB)
• 002-002 (PDF - 320 KB)
• 002-002 (DOC - 102 KB)
• 003-003 (PDF - 96 KB)
• 003-003 (DOC - 49 KB)

OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o skrbnikih kreditov, kupcih kreditov in poplačilu iz naslova zavarovanja s premoženjem

(COM(2018)0135 – C8-0115/2018 – 2018/0063A(COD))

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

– ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0135),

– ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 53 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0115/2018),

– ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

– ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 20. novembra 2018[1],

– ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. julija 2018[2],

– ob upoštevanju sklepa konference predsednikov z dne 16. oktobra 2019, s katerim je Odbor za ekonomske in monetarne zadeve pooblastila, da zgoraj omenjeni predlog Komisije razdeli in na njegovi podlagi pripravi dve ločeni zakonodajni poročili,

– ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0003/2019),

1. sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2. poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3. naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

 

 

Predlog spremembe  1

PREDLOGI SPREMEMB EVROPSKEGA PARLAMENTA[*]

k predlogu Komisije

---------------------------------------------------------

2018/0063 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o skrbnikih kreditov in kupcih kreditov▌

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov 53 in 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora[3],

 

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Vzpostavitev celovite strategije za reševanje vprašanja nedonosnih kreditov je za Unijo prednostna naloga[4]. Za reševanje vprašanja nedonosnih kreditov so sicer odgovorne predvsem kreditne institucije in države članice, vendar ima zmanjšanje sedanjega obsega nedonosnih kreditov in preprečevanje njihovega pretiranega kopičenja v prihodnosti nedvomno tudi razsežnost EU. Glede na medsebojno povezanost bančnih in finančnih sistemov po vsej Uniji in ker kreditne institucije poslujejo v več jurisdikcijah in državah članicah, obstaja precej možnosti za učinke prelivanja med državami članicami in Unijo kot celoto, tako v smislu gospodarske rasti kot finančne stabilnosti.

(2) Bolj povezan finančni sistem bo povečal odpornost gospodarske in monetarne unije na škodljive pretrese tako, da bo olajšal čezmejno delitev tveganj v zasebnem sektorju, hkrati pa zmanjšal potrebo po javni delitvi tveganj. Da bi Unija lahko dosegla te cilje, bi morala dokončati bančno unijo in nadalje razviti unijo kapitalskih trgov. Reševanje velikega obsega nedonosnih kreditov in njihovega možnega kopičenja v prihodnosti je bistvenega pomena za krepitev bančne unije, saj brez tega ni mogoče zagotavljati konkurence v bančnem sektorju, ohranjati finančne stabilnosti in spodbujati kreditiranja, ki bi omogočalo nova delovna mesta in rast v Uniji.

(3) Svet je julija 2017 v svojem akcijskem načrtu za reševanje problema slabih posojil v Evropi[5] pozval različne institucije, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za nadaljnje reševanje velikega števila slabih posojil v Uniji in preprečevanje njihovega morebitnega kopičenja v prihodnosti. V akcijskem načrtu je podan celosten pristop s poudarkom na kombinaciji dopolnjujočih se ukrepov politike na štirih področjih: Ta so: nadzor in regulacija bank, (ii) reforma okvirov za prestrukturiranje, insolventnost in izterjavo dolgov, (iii) razvoj sekundarnih trgov za prizadeto premoženje ter (iv) spodbujanje prestrukturiranja bančnega sistema. Ukrepe na teh področjih bi bilo treba sprejeti na nacionalni ravni in na ravni Unije, kadar je to primerno. Komisija je podoben namen napovedala v svojem sporočilu o dokončanju bančne unije z dne 11. oktobra 2017[6], v katerem je pozvala k pripravi celovitega svežnja o reševanju slabih posojil v Uniji.

(4) Ta direktiva bo skupaj z drugimi ukrepi, ki jih predstavlja Komisija, ter ukrepi enotnega mehanizma nadzora in Evropskega bančnega organa ustvarila ustrezno okolje, v katerem bodo kreditne institucije lahko reševale nedonosne kredite v svojih bilancah stanja, ter zmanjšala tveganje njihovega prihodnjega kopičenja.

(4a) Med postopkom razvijanja makrobonitetnih pristopov za preprečevanje sistemskih tveganj, povezanih z nedonosnimi krediti, bi moral Evropski odbor za sistemska tveganja, ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1092/2010 Evropskega parlamenta in Sveta[7], razviti ustrezne makrobonitetne standarde in nadzor finančnih institucij, ki so vključene v sekundarni trg za nedonosne kredite.

(5) Če bodo novi krediti postali nedonosni, bodo morale kreditne institucije zadržati dovolj virov, kar bi moralo ustvariti ustrezne spodbude za reševanje nedonosnih kreditov v zgodnji fazi in preprečevati njihovo kopičenje. Kadar krediti postanejo nedonosni, bi učinkovitejši mehanizmi uveljavljanja pravic iz zavarovanih kreditov kreditnim institucijam omogočili izvajanje celostne strategije za uveljavljanje pravic iz nedonosnih kreditov, ob upoštevanju močnih in učinkovitih zaščitnih ukrepov za kreditojemalce. Če pa bi obseg nedonosnih kreditov vendarle preveč narasel,▌ bi morale imeti kreditne institucije možnost, da jih prodajo drugim subjektom na učinkovitih, konkurenčnih in preglednih sekundarnih trgih. Pri tem jih bodo usmerjali pristojni organi kreditnih institucij na podlagi obstoječih pooblastil, ki veljajo posebej za banke, t. i. pooblastil drugega stebra, v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta[8]. Kjer so nedonosni krediti postali pomemben problem širših razsežnosti, lahko države članice ustanovijo nacionalne družbe za upravljanje ali uvedejo alternativne ukrepe v okviru sedanjih pravil o državni pomoči in reševanju bank.

(6) Ta direktiva bi morala kreditnim institucijam omogočiti, da lažje rešujejo kredite, ko postanejo nedonosni, in sicer z izboljšanjem pogojev▌ za prodajo kredita tretjim osebam. ▌Kadar se kreditne institucije soočajo z nakopičenimi nedonosnimi krediti in pomanjkanjem zaposlenih ali strokovnega znanja, da bi jih lahko ustrezno servisirale, bi bila ena od možnih rešitev oddaja servisiranja teh kreditov v zunanje izvajanje specializiranemu skrbniku kreditov ali prenos kreditne pogodbe na kupca kreditov, ki ima potrebno nagnjenost k prevzemanju tveganj in strokovno znanje za njihovo upravljanje.

(6a) Kreditodajalci bi se morali, kjer je to mogoče, izogibati prenosu nedonosnih kreditov in izpostavljenosti, ki so zavarovane s stanovanjsko nepremičnino, ki je glavno prebivališče poslovnega kreditojemalca, na tretje osebe. Države članice bi morale sprejeti ukrepe, s katerimi bi kreditodajalce spodbudile, da prizadetim kreditojemalcem pred začetkom postopka izvršbe izkažejo razumno potrpežljivost, kot je določeno v členu 28 Direktive 2014/17/EU Evropskega Parlamenta in Sveta[9] ter smernicah organa EBA o zamudah pri plačilih in izvršbi (EBA/GL/2015/12). Zlasti bi morali kreditodajalci pri odločanju o postopanju ali sprejetju ukrepov restrukturiranja upoštevati okoliščine posameznega kreditojemalca, njegove interese in pravice ter njegovo zmožnost poplačila. Ukrepi restrukturiranja bi lahko vključevali nekatere ugodnosti za kreditojemalca, na primer celotno ali delno reprogramiranje kreditne pogodbe ali spremembo prejšnjih pogojev kreditne pogodbe, kot so podaljšanje trajanja hipoteke, sprememba vrste hipoteke, odlog plačila celotnega ali delnega obroka za posamezno obdobje, sprememba obrestne mere in možnost moratorija na odplačevanje dolga. Kadar po končanem postopku izvršbe dolgovi še niso poplačani, bi morale države članice zagotoviti zaščito minimalnih življenjskih pogojev ter sprejeti ukrepe za olajšanje odplačevanja in preprečevanje dolgoročne prezadolženosti. Države članice bi morale, vsaj takrat, kadar cena, dobljena za nepremičnino, vpliva na znesek, ki ga dolguje potrošnik, kreditodajalce pozvati, naj razumno ukrepajo, da bi za nepremičnino, ki je predmet izvršbe, dosegli ceno, ki bi bila v danih tržnih razmerah najboljša. Države članice strankam kreditne pogodbe ne bi smele preprečiti, da bi se izrecno dogovorile, da prenos zavarovanja kreditodajalcu zadostuje za odplačilo kredita, zlasti kadar je kredit zavarovan z glavnim prebivališčem kreditojemalca.

▌

(8) Medtem ko se v javnih razpravah pogosto pojavljata izraza „posojila“ in „banke“, bosta v nadaljevanju uporabljena natančnejša pravna izraza „kredit“ ali „kreditne pogodbe“ ter „kreditne institucije“. Direktiva nadalje obravnava pravice kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe in samo nedonosno kreditno pogodbo.

(9) Ta direktiva bi morala spodbuditi razvoj sekundarnih trgov za nedonosne kredite v Uniji z določitvijo varoval in minimalnih zahtev za prenos nedonosnih kreditov s kreditnih na nekreditne institucije, hkrati pa zavarovati pravice kreditojemalcev. Vsi predlagani ukrepi bi morali ▌uskladiti zahteve glede dovoljenj za skrbnike kreditov. S to direktivo bi tako morali vzpostaviti vseevropski okvir za kupce nedonosnih kreditnih pogodb, ki jih izdajo kreditne institucije, v katerem bi morali skrbniki kreditov pridobiti dovoljenje pristojnih organov države članice in biti pod njihovim nadzorom.

(10) ▌Kupci kreditov in skrbniki kreditov trenutno ne morejo izkoristiti ugodnosti notranjega trga zaradi ovir, ki jih predstavljajo različne nacionalne zakonodaje ob odsotnosti namenske in razumljive regulativne in nadzorne ureditve. Skupni standardi Unije za urejanje skrbnikov kreditov trenutno niso določeni. Zlasti niso določeni skupni standardi za ureditev izterjave dolgov. Države članice imajo zelo različna pravila za to, kako lahko nekreditne institucije pridobijo kreditne pogodbe od kreditnih institucij. Nekreditne institucije, ki kupijo kredit, ki ga izdajo kreditne institucije, v nekaterih državah članicah niso regulirane, v drugih pa zanje veljajo različne zahteve, ki včasih vključujejo zahtevo za pridobitev dovoljenja kot kreditna institucija. Te razlike v regulativnih zahtevah so privedle do znatnih ovir za zakonit čezmejni nakup kreditov v Uniji, zlasti s povečanjem stroškov zagotavljanja skladnosti s predpisi, s katerimi se soočajo, kadar želijo kupiti kreditne portfelje. Posledično kupci kreditov poslujejo zgolj v nekaterih državah članicah, kar pomeni slabo konkurenco na notranjem trgu, saj število zainteresiranih kupcev kreditov ostaja nizko. To je privedlo do neučinkovitega sekundarnega trga za nedonosne kredite. Poleg tega je obseg v osnovi nacionalnih trgov za nedonosne kredite običajno majhen.

(11) Omejena udeležba nekreditnih institucij je privedla do nizkega povpraševanja, šibke konkurence in nizkih nakupnih cen za portfelje kreditnih pogodb na sekundarnih trgih, kar kreditne institucije odvrača od prodaje nedonosnih kreditnih pogodb. Zato obstaja jasna razsežnost Unije pri razvoju trgov za kredite, ki jih odobrijo kreditne institucije in ki se prodajo nekreditnim institucijam. Na eni strani bi kreditne institucije morale imeti možnost, da na ravni Unije prodajo nedonosne ▌kreditne pogodbe na učinkovitih, konkurenčnih in preglednih sekundarnih trgih. Na drugi strani je zaradi dokončanja bančne unije in unije kapitalskih trgov treba ukrepati, da bi preprečili kopičenje nedonosnih kreditnih pogodb v bilancah stanja kreditnih institucij, da bodo te lahko še naprej opravljale svojo vlogo pri financiranju gospodarstva. Zato so v določbah te direktive obravnavani kupci kreditov, ki delujejo v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica, ko pridobijo kreditno pogodbo, le, kadar ta pogodba šteje za nedonosno kreditno pogodbo.

(11a) Nedonosen kredit, ki ga prvotno odobri kreditna institucija, lahko med servisiranjem kredita postane donosen. V tem primeru bi morali imeti skrbniki kreditov še naprej možnost izvajati svoje dejavnosti na podlagi dovoljenja.

(12) Kreditodajalci bi morali imeti možnost, da sami uveljavljajo pravice iz kreditne pogodbe in izterjajo zapadle zneske ali da tako izterjavo zaupajo drugi osebi, ki take storitve opravlja profesionalno, torej skrbnikom kreditov. Tudi kupci kreditov od kreditnih institucij pogosto uporabljajo storitve skrbnikov kreditov, da bi izterjali zapadle zneske, za dejavnosti servisiranja kreditov pa kljub temu ne velja okvir Unije.

(13) Nekatere države članice urejajo dejavnosti servisiranja kreditov, vendar v različnem obsegu. Urejajo jih samo nekatere države članice in tiste, ki jih, jih opredeljujejo zelo različno. Povečani stroški zagotavljanja skladnosti z zakonodajo učinkujejo kot ovira za razvoj širitvenih strategij z registracijo sekundarnega sedeža ali čezmejnim opravljanjem storitev. Poleg tega znatno število držav članic zahteva dovoljenje za nekatere od dejavnosti, ki jih opravljajo navedeni skrbniki kreditov. Ta dovoljenja nalagajo različne zahteve in ne omogočajo čezmejne razširitve dejavnosti, kar spet učinkuje kot ovira za zagotavljanje čezmejnih storitev. Nazadnje se v nekaterih primerih zakonsko zahteva lokalna ustanovitev, kar preprečuje uveljavljanje svobode opravljanja čezmejnih storitev.

(14) Čeprav lahko skrbniki kreditov svoje storitve zagotavljajo kreditnim institucijam in kupcem kreditov, ki niso kreditne institucije, je konkurenčen in povezan trg za skrbnike kreditov povezan z razvojem konkurenčnega in povezanega trga za kupce kreditov. ▌Kupci kreditov se pogosto odločijo, da bodo servisiranje kreditov oddali v zunanje izvajanje drugim subjektom, saj tega niso zmožni sami, zato jih morda niso pripravljeni odkupiti od kreditnih institucij, če nekaterih storitev ne morejo oddati v zunanje izvajanje.

(15) Pomanjkanje pritiska konkurence na trg za kupovanje kreditov in na trg za dejavnosti servisiranja kreditov privede do tega, da družbe za servisiranje kreditov kupcem kreditov zaračunavajo visoke provizije za svoje storitve, in do nizkih cen na sekundarnih trgih za kredite. To zmanjšuje spodbude za kreditne institucije, da bi se znebile svojih nedonosnih kreditov.

(16) Ukrepanje na ravni Unije je zato potrebno, da se reši položaj kupcev kreditov in skrbnikov kreditov v zvezi z nedonosnim kreditom, ki so ga prvotno odobrile kreditne institucije. Vendar ta direktiva ne posega v pravila, ki urejajo izdajo kreditov v skladu z zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo, tudi kadar se lahko šteje, da skrbniki kreditov opravljajo dejavnosti kreditnega posredništva. Ta direktiva prav tako ne posega v nacionalna pravila, ki določajo dodatne zahteve za kupca kredita ali skrbnika kredita v zvezi s ponovnim pogajanjem glede pogojev v okviru kreditne pogodbe.

(16a) Države članice odločajo o urejanju dejavnosti servisiranja kreditov, ki ne spadajo v področje uporabe te direktive, kot so storitve, ki se zagotavljajo za kreditne pogodbe, ki jih izdajo nekreditne institucije, ali dejavnosti servisiranja kreditov, ki jih opravljajo fizične osebe, vključno z določanjem zahtev, ki so enakovredne zahtevam iz te direktive. Vendar ti subjekti ne bi imeli možnosti prenosa čezmejnega opravljanja takih storitev v druge države članice.

(16b) Ta direktiva ne bi smela vplivati na omejitve v nacionalni zakonodaji, kar zadeva prenos pravic kreditodajalca na podlagi nedonosne kreditne pogodbe ali prenosa kreditne pogodbe, ki ni prekinjena v skladu z nacionalnim civilnim pravom, z učinkom, da vsi zneski, ki se morajo plačati v okviru kreditne pogodbe, takoj zapadejo v plačilo, kadar je to potrebno za prenos na subjekt zunaj bančnega sistema. To pomeni, da bo možnost, da nedonosne kreditne pogodbe, ki še niso zapadle ali so zapadle pred manj kot 90 dnevi ali niso prekinjene v skladu z nacionalnim civilnim pravom, odkupijo neregulirani kreditodajalci, v nekaterih državah članicah ob upoštevanju nacionalnih pravil ostala omejena. Države članice same odločajo o urejanju prenosa donosnih kreditnih pogodb, med drugim tudi z določanjem zahtev, ki so enakovredne zahtevam iz te direktive.

▌

(18) Pomen, ki ga zakonodaja Unije pripisuje zaščiti potrošnikov iz Direktive 2014/17/EU, Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta [10] ter Direktive Sveta 93/13/EGS[11], pomeni, da odstop pravic kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali odstop same pogodbe kupcu kreditov na noben način ne bi smel vplivati na raven varstva, ki jo potrošnikom zagotavlja pravo Unije. Kupci kreditov in skrbniki kreditov bi zato morali spoštovati veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo, ki velja za prvotno kreditno pogodbo, kreditojemalec pa bi moral obdržati enako raven varstva, kot je zagotovljena z veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo ali določena v Uniji ali nacionalnih pravilih o koliziji zakonov▌.

(19) Ta direktiva ne bi smela vplivati na akte prava Unije, ki zadevajo pravno sodelovanje v civilnih zadevah, zlasti določbe o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja, in določbe o pristojnosti, vključno z uporabo navedenih aktov in določb v posameznih primerih v skladu z Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta[12] in Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta[13]. Vsi kreditodajalci in vse osebe, ki jih zastopajo, morajo pri stikih s potrošniškimi in nacionalnimi organi spoštovati navedene akte prava Unije, da zagotovijo varstvo pravic potrošnikov.

(20) Da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov, pravo Unije in nacionalno pravo določata več pravic in zaščitnih ukrepov v zvezi s kreditnimi pogodbami, ki se obljubljajo ali odobrijo potrošnikom. Navedene pravice in zaščitni ukrepi veljajo zlasti za dogovarjanje o kreditni pogodbi in njeno sklenitev, uporabo nepoštenih poslovnih praks podjetij v razmerju do potrošnikov iz Direktive 2005/29/EC Evropskega parlamenta in Sveta[14] ter za izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje obveznosti kreditne pogodbe. To velja predvsem v zvezi z dolgoročnimi potrošniškimi kreditnimi pogodbami, ki spadajo v okvir Direktive 2014/17/EU, glede pravice potrošnikov, da svoje obveznosti iz kreditne pogodbe delno ali v celoti izpolnijo pred njenim iztekom ali da se jih o možnem prenosu kreditne pogodbe na kupca kreditov obvesti z evropskim standardnim informativnim listom, kjer je primerno. Prav tako se pravice kreditojemalcev ne bi smele spremeniti, če se prenos kreditne pogodbe med kreditno institucijo in kupcem opravi v obliki novacije pogodbe. Zagotoviti je treba, da se po prenosu kreditne pogodbe s kreditne institucije na kupca kreditov ali skrbnika kreditov kreditojemalci ne znajdejo v slabšem položaju. Ta direktiva ne bi smela omejevati možnosti držav članic, da uporabljajo strožje določbe o varstvu potrošnikov za skrbnike kreditov ali kupce kreditov.

(20a) Skrbniki in kupci kreditov bi morali vedno ravnati v dobri veri, potrošnike pa obravnavati pravično in spoštovati njihovo zasebnost. Potrošnikov ne bi smeli nadlegovati, ne bi jim smeli dajati zavajajočih informacij ali jim zaračunavati provizij, višjih od stroškov, ki so neposredno povezani z upravljanjem dolga. Države članice bi lahko te provizije in kazni omejile v skladu s splošnimi pravnimi načeli pravičnosti, racionalnosti in sorazmernosti.

(21) Poleg tega ta direktiva ne zmanjšuje področja uporabe pravil Unije o varstvu potrošnikov, za kupce kreditov pa bi morale v primeru, da se obravnavajo kot dajalci kredita v skladu z določbami Direktive 2014/17/EU in Direktive 2008/48/ES, veljati posebne obveznosti iz člena 35 Direktive 2014/17/EU oziroma člena 20 Direktive 2008/48/ES.Ta direktiva tudi ne posega v varstvo potrošnikov, ki ga zagotavlja Direktiva 2005/29/ES, ki prepoveduje nepoštene prakse, med drugim tudi pri izvrševanju pogodb, ki potrošnika zavajajo glede njegovih pravic oziroma obveznosti, ali pa je deležen nadlegovanja ali prisile, tudi kar zadeva čas, kraj, naravo ali vztrajnost izvršilnih ukrepov ali stikov, ali v smislu uporabe grozečega ali žaljivega jezika ali ravnanja ali grožnje s protipravnim ravnanjem.

(21a) Pri vsaki sodni obravnavi prizadetega kreditojemalca bi se morala upoštevati enakost statusa zastopanja, da bi zagotovili popolno in pravično obravnavo ter popolno in celovito razumevanje vseh parametrov in pravnih argumentov v obravnavi. Vsi prizadeti kreditojemalci bi moral imeti zagotovljen in na razpolago ekvivalent zakonitega zastopanja dovolj zgodaj, da se zagotovi celovita priprava vseh pomembnih dejstev in podrobnosti za ustrezno predstavitev sporne zadeve na sodišču. Po potrebi in v okviru veljavne nacionalne zakonodaje bi se morala ta storitev zagotavljati na stroške države članice v obliki brezplačne pravne pomoči ali enakovredne storitve.

(22) Kreditne institucije iz Unije▌ lahko dejavnosti servisiranja kreditov opravljajo v okviru običajnega poslovanja. Imajo enake obveznosti v zvezi s kreditnimi pogodbami, ki so jih izdale same, in kreditnimi pogodbami, ki so jih kupile od drugih kreditnih institucij. Ker so že regulirane in nadzorovane, bi uporaba te direktive za njihove dejavnosti servisiranja ali kupovanja kreditov pomenila nepotrebno podvajanje stroškov za pridobitev dovoljenja in izpolnjevanja obveznosti, zato jih ta direktiva ne zajema. Tudi možnost, da kreditne institucije dejavnosti servisiranja kreditov v zvezi z donosnimi in nedonosnimi kreditnimi pogodbami oddajo v zunanje izvajanje skrbnikom kreditov ali drugim tretjim osebam, ne spada na področje uporabe te direktive, ker morajo kreditne institucije že upoštevati veljavna pravila o zunanjem izvajanju. Poleg tega kreditodajalci, ki niso kreditne institucije, vendar jih kljub temu ureja in nadzira pristojni organ države članice v skladu z direktivama 2008/48/ES in 2014/17/EU, ter ki v okviru običajnega poslovanja izvajajo dejavnosti servisiranja kreditov za posojila, odobrena potrošnikom, niso zajeti v tej direktivi, kadar v tej državi članici opravljajo dejavnosti servisiranja kreditov za posojila, ki so jih izdale kreditne institucije. Tudi upravitelj alternativnih investicijskih skladov, družba za upravljanje in investicijska družba (pod pogojem, da investicijska družba ni določila družbe za upravljanje), ki so pooblaščeni ali registrirani v skladu z Direktivo 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta[15] ali Direktivo 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta[16], ne bi smeli spadati v področje uporabe te direktive. Nekateri poklici, ki opravljajo pomožne dejavnosti, podobne dejavnostim servisiranja, tj. javni notarji, odvetniki, sodni uradniki in uradniki, delujejo v skladu s sodnimi določbami nacionalne zakonodaje in izvajajo izvrševanje zavezujočih ukrepov, zato se države članice lahko odločijo, da se ta direktiva ne bo uporabljala zanje.

(23) Da bi obstoječim kupcem kreditov in skrbnikom kreditov omogočili, da se prilagodijo zahtevam nacionalnih določb, s katerimi se izvaja ta direktiva, in predvsem omogočili skrbnikom kreditov, da pridobijo dovoljenje, ta direktiva omogoča subjektom, ki trenutno opravljajo dejavnosti servisiranja kreditov v skladu z nacionalno zakonodajo, da to še naprej počnejo v svoji matični državi članici šest mesecev po prenosu te direktive v nacionalno zakonodajo. Po izteku tega šestmesečnega obdobja bodo lahko na trgu delovali le skrbniki kreditov z dovoljenjem v skladu z nacionalno zakonodajo za izvajanje te direktive.

(23a) Države članice, ki imajo za dejavnosti servisiranja kreditov že vzpostavljena pravila, enakovredna pravilom iz te direktive ali strožja od njih, lahko v svoji nacionalni zakonodaji za izvajanje te direktive priznajo možnost, da se obstoječi subjekti, ki opravljajo dejavnosti servisiranja kreditov, samodejno priznajo kot pooblaščeni skrbniki kreditov.

(24) Za dovoljenje skrbnikom kreditov za opravljanje dejavnosti servisiranja kreditov po Uniji bi moral veljati enoten in usklajen sklop pogojev, ki bi jih pristojni organi uporabljali sorazmerno. Dovoljenje za skrbnike kreditov zajema dejavnosti servisiranja kreditov, ne glede na vrsto kreditov. Zato lahko skrbniki kreditov svoje dejavnosti servisiranja donosnih kreditov prenesejo v države članice, v katerih je izvajanje prenosa kreditov dovoljeno. Glede na dolgoročno naravo razmerja med skrbniki kredita in kreditojemalci ter stroge zahteve, ki jih je treba izpolniti, lahko le pravna oseba deluje kot skrbnik kredita in torej zaprosi za dovoljenje. Da bi se izognili zmanjšanju varstva dolžnika ali kreditojemalca ter spodbujali zaupanje, bi morali pogoji za odobritev in ohranitev dovoljenja za skrbnika kreditov zagotoviti, da skrbniki kreditov, ki imajo v lasti kvalificirani delež skrbnika kreditov ali ki so člani organa vodenja ali upravnega organa, niso vpisani v kazensko evidenco, kar zadeva huda kazniva dejanja, povezana s premoženjem, finančnimi dejavnostmi, pranjem denarja, goljufijami ali telesno celovitostjo, ter ▌da niso▌ v postopku zaradi insolventnosti ali v preteklosti razglasili stečaja, razen če jim je bil povrnjen prvotni status v skladu z nacionalno zakonodajo. Države članice bi morale zagotoviti, da ima organ vodenja kot celota ustrezno znanje in izkušnje za usposobljeno in odgovorno opravljanje dejavnosti glede na dejavnost, ki se opravlja. Vsaka država članica sama oceni pogoje v zvezi z dobrim ugledom ter ustreznim znanjem in izkušnjami, vendar to ne bi smelo ovirati prostega gibanja pooblaščenih skrbnikov kreditov znotraj Unije. EBA bi moral za ta namen pripraviti smernice, da bi zmanjšali tveganje različnih razlag teh zahtev. Nadalje bi morale države članice zagotoviti, da ima vložnik dovolj začetnega kapitala ali ustrezno ločevanje računov in da ni ovir za učinkovit nadzor vložnika, ki bi izvirale iz strukture njegove skupine. Da bi zagotovili skladnost s pravili o varstvu dolžnikov in varstvu osebnih podatkov, je treba zahtevati, da se vzpostavijo ustrezne ureditve upravljanja in mehanizmi notranjega nadzora ter evidentiranja in reševanja pritožb ter da zanje velja nadzor in da so določene zahteve za zadostno raven kapitala in likvidnost ali ustrezno ločevanje računov, ustrezni ukrepi za prevzemanje, upravljanje, spremljanje in zmanjševanje tveganj ter zahteve za poročanje in javno razkritje. Nadalje bi moral imeti skrbnik kreditov vzpostavljene ustrezne postopke za boj proti pranju denarja in terorizmu, kadar nacionalna zakonodaja matične države članice in države članice gostiteljice, ki prenaša Direktivo 2015/849/EU Evropskega parlamenta in Sveta[17], določa, da so skrbniki kreditov pooblaščeni subjekti za namene preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter boja proti njima. Poleg tega bi morali biti skrbniki kreditov dolžni ravnati pošteno in ob ustreznem upoštevanju finančnega položaja kreditojemalcev. Kadar so na nacionalni ravni na voljo storitve svetovanja v zvezi z dolgom, ki olajšujejo poplačilo dolga, bi morali skrbniki kreditov kreditojemalce napotiti na takšne storitve.

(25) Da bi se izognili dolgotrajnim postopkom in negotovosti, je treba vzpostaviti zahteve glede informacij, ki jih morajo predložiti vložniki, ter razumne roke za izdajo dovoljenja, pa tudi okoliščine za odvzem dovoljenja. Kadar organi odvzamejo dovoljenje skrbniku kredita v drugih državah članicah, bi morali biti pristojni organi v državah članicah gostiteljicah o tem obveščeni. Prav tako bi bilo treba v vsaki državi članici vzpostaviti posodabljan javni register ali seznam ter ga objaviti na spletiščih pristojnih organov, da bi zagotovili preglednost v zvezi s številom in identiteto skrbnikov kreditov z dovoljenjem.

(26) Pogodbeno razmerje med skrbnikom kredita in kreditodajalcem ter obveznosti skrbnika kredita do kreditodajalca se ne bi smeli spremeniti z oddajanjem dejavnosti servisiranja kreditov v zunanje izvajanje ponudnikom storitev servisiranja kreditov. Določiti bi bilo treba, da so skrbniki kreditov odgovorni za zagotavljanje, da v primeru oddaje njihovih storitev v zunanje izvajanje ponudnikom storitev servisiranja kreditov ne pride do nepotrebnega operativnega tveganja ali neskladnosti ponudnika storitev servisiranja kreditov z nacionalnimi pravnimi zahtevami ali pravnimi zahtevami Unije ali do omejitve zmožnosti regulativnega nadzornika, da opravlja svoje naloge in varuje pravice kreditojemalcev.

(27) Glede na to, da kreditodajalec v primeru, da prenese upravljanje in izvrševanje kreditne pogodbe, s tem svoje pravice in obveznosti ter tudi svoj neposredni stik s kreditojemalcem prenese na skrbnika kreditov, hkrati pa še vedno nosi končno odgovornost, bi bilo treba razmerje med kreditodajalcem in skrbnikom kreditov jasno določiti v pisni pogodbi o servisiranju kreditov, pristojni organi pa bi morali imeti možnost, da preverijo, kako je takšno razmerje določeno. Poleg tega bi morali biti skrbniki kreditov dolžni ravnati pošteno in ob ustreznem upoštevanju finančnega položaja kreditojemalcev. Če kupec kreditov servisiranja pridobljenih kreditov ne izvaja sam, bi morale imeti države članice možnost zagotoviti, da se morata skrbnik kredita in kreditodajalec v pogodbi o servisiranju kreditov strinjati, da skrbnik kredita kreditodajalca obvesti, preden odda dejavnosti servisiranja kreditov v zunanje izvajanje.

(28) Da bi zagotovili pravico skrbnikov kreditov do opravljanja čezmejnih storitev in določili njihov nadzor, ta direktiva določa postopek za uveljavljanje pravice skrbnika kreditov z dovoljenjem, da opravlja čezmejne storitve. Komunikacija med organi v matični državi članici in državah članicah gostiteljicah ter skrbnikom kreditov bi morala potekati v razumnih rokih.

(28a) Za skrbnika kreditov, ki izvaja dejavnosti v državi članici gostiteljici, bi morale veljati omejitve in zahteve iz nacionalne zakonodaje države članice gostiteljice v skladu s to direktivo.

(29) Za zagotavljanje uspešnega in učinkovitega nadzora čezmejnih skrbnikov kreditov bi bilo treba oblikovati poseben okvir za sodelovanje med matičnimi pristojnimi organi in pristojnimi organi gostitelji. Ta okvir bi moral omogočati izmenjavo informacij ob hkratni zaščiti njihove zaupnosti, poklicno skrivnost, varstvo pravic posameznikov in podjetij, inšpekcijske preglede na kraju samem in druge vrste inšpekcijskih pregledov, zagotavljanje pomoči ter obveščanje o rezultatih pregledov in inšpekcijskih pregledov ter o sprejetih ukrepih.

(30) Pomemben pogoj za začetek opravljanja dejavnosti kupcev kreditov in skrbnikov kreditov bi moral biti, da imajo možnost dostopa do vseh zadevnih informacij, države članice pa bi morale zagotoviti, da je to možno, hkrati pa upoštevati pravila o varstvu osebnih podatkov v Uniji in na nacionalni ravni.

(31) Kadar kreditna institucija prenese nedonosno kreditno pogodbo, bi morala svojega nadzornika in pristojni organ za nadzor skladnosti s to direktivo dvakrat na leto obvestiti o vsaj skupnem neporavnanem znesku prenesenih kreditnih portfeljev ter o številu in višini vključenih posojil in ali to vključuje pogodbe, sklenjene s potrošniki. Za vsak portfelj, prenesen v okviru enega posla, bi morale posredovane informacije vključevati identifikator pravnih subjektov, kadar ta ni na voljo, identiteto in naslov kupca ter po potrebi njegovega zastopnika v Uniji. Navedeni pristojni organ bi moral biti obvezan, da te informacije posreduje organom, pristojnim za nadzor kupca kreditov, in pristojnemu organu države članice, v kateri ima kreditojemalec sedež. Take zahteve glede preglednosti omogočajo usklajeno in učinkovito spremljanje prenosov kreditnih pogodb v Uniji. Da bi upoštevali načelo sorazmernosti, bi morali pristojni organi, da bi se izognili podvajanju, upoštevati informacije, ki so jim že na voljo na druge načine, zlasti v zvezi s kreditnimi institucijami. Države članice bi morale zagotoviti, da je skrbnik kreditov odgovoren za obveščanje pristojnih organov o kreditnem portfelju tudi po prenosu kreditnega portfelja na kupca kredita. Poleg tega bi se bilo treba pri poslih listinjenja, kjer so predvidene obvezne predloge za preglednost, izogniti dvojnemu poročanju zaradi te direktive.

(32) V okviru akcijskega načrta Sveta bi se podatkovna infrastruktura kreditnih institucij okrepila z enotnimi in standardiziranimi podatki za nedonosne kreditne pogodbe. Evropski bančni organ je razvil predloge za podatke, ki zagotavljajo informacije o kreditnih izpostavljenostih v netrgovalni knjigi in potencialnim kupcem omogočajo, da ocenijo vrednost kreditnih pogodb in izvedejo skrbni pregled. Po eni strani bi uporaba takih predlog za kreditne pogodbe zmanjšala asimetričnost informacij med potencialnimi kupci in prodajalci kreditnih pogodb ter tako prispevala k razvoju delujočega sekundarnega trga v Uniji, Po drugi strani pa lahko take predloge, če so preveč podrobne, povzročijo pretirano breme za kreditne institucije brez znatnih koristi v smislu dodatnih informacij. Zato bi moral EBA pregledati predloge za podatke, vključno z javnim posvetom z deležniki in pristojnimi organi, da bi te predloge nadalje razvil v izvedbene tehnične standarde za kreditne institucije. Da bi upoštevali načelo sorazmernosti, bi se morale te zahteve glede informacij sorazmerno uporabljati za kreditne institucije ob upoštevanju njihove velikosti in kompleksnosti. Druge prodajalce kreditnih pogodb bi bilo treba spodbujati k uporabi teh standardov, da bi se olajšalo vrednotenje kreditnih pogodb, ki so naprodaj.

(33) Kupci kreditov so pogosto investicijski skladi, finančne institucije ali kreditne institucije. Ker ne ustvarjajo novih kreditov, temveč kupujejo, kot je določeno v tej direktivi, le obstoječe nedonosne kreditne pogodbe na lastno odgovornost, ne povzročajo bonitetnih pomislekov, njihov potencialni prispevek k sistemskemu tveganju pa je zanemarljiv. Zato ni upravičeno od teh vrst investitorjev zahtevati, da zaprosijo za dovoljenje, vendar je pomembno, da se še naprej uporabljajo evropski in nacionalni predpisi o varstvu potrošnikov in da se ohranijo pravice kreditojemalca, ki so določene v prvotni kreditni pogodbi.

(34) Kupci kredita iz tretjih držav lahko potrošnikom iz Unije otežijo zanašanje na njihove pravice na podlagi zakonodaje Unije, nacionalnim organom pa nadziranje izvrševanja kreditne pogodbe. Kreditne institucije lahko od prenašanja takih kreditnih pogodb kupcem kreditov iz tretjih držav odvrne tudi tveganje izgube ugleda. Naložitev obveze ▌skrbniku kreditov z dovoljenjem v Uniji za servisiranje kreditne pogodbe zagotavlja, da se po prenosu kreditne pogodbe ohranijo isti standardi varstva kreditojemalcev. Skrbnik kreditov je obvezan spoštovati relevantno zakonodajo Unije in nacionalne zakone, nacionalni organi v posameznih državah članicah pa bi morali prejeti potrebna pooblastila za učinkovito nadzorovanje njegovih dejavnosti.

(34a) Kadar kupec kredita upravlja in izvršuje pravice in obveznosti v zvezi s pravicami kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali s samo kreditno pogodbo, se šteje, da je kupec kredita skrbnik kredita, zato bi moral v okviru te direktive prejeti dovoljenje.

(35) Kupci kreditov, ki uporabljajo storitve skrbnikov kreditov ali kreditnih institucij, bi morali o tem obvestiti pristojne organe, da bi jim omogočili izvajanje njihovih nadzornih pooblastil v zvezi z ravnanjem skrbnika kreditov v odnosu do kreditojemalca. Kupci kreditov so poleg tega obvezani, da pristojne organe, odgovorne za njihov nadzor, pravočasno obvestijo, če začnejo uporabljati drugo kreditno institucijo ali skrbnika kreditov.

(36) Kupci kreditov, ki neposredno izvršujejo kupljeno kreditno pogodbo, bi morali to storiti v skladu z zakonodajo, ki se uporablja za kreditno pogodbo, kar vključuje predpise o varstvu potrošnikov, ki se uporabljajo za kreditojemalca. Nacionalni predpisi, ki se nanašajo zlasti na izvrševanje pogodb, varstvo potrošnikov in kazensko pravo, se še naprej uporabljajo in pristojni organi bi morali zagotoviti njihovo spoštovanje na ozemljih držav članic.

(37) Da bi se olajšalo izvrševanje obvez iz Direktive, bi morala nacionalna zakonodaja za prenos te direktive, kadar kupec kredita nima sedeža v Uniji, določati, da pri prenosu kreditne pogodbe kupec kredita iz tretje države imenuje kreditno institucijo s sedežem v Uniji ali pooblaščenega skrbnika kredita. Kupci kreditov, ki prenašajo nedonosne kreditne pogodbe, bi morali pristojni organ matične države članice dvakrat letno in na združeni ravni obvestiti o vsaj skupnem neporavnanem znesku prenesenih kreditnih portfeljev, o številu in višini vključenih posojil ter o tem, ali to vključuje pogodbe, sklenjene s potrošniki. Za vsak portfelj, prenesen v okviru enega posla, bi morale posredovane informacije vključevati identifikator pravnih subjektov, kadar ta ni na voljo, pa identiteto in naslov kupca.

(38) Trenutno so za izdajo dovoljenj in nadzor skrbnikov kreditov in kupcev kreditov v državah članicah pristojni različni organi, zato je bistveno, da države članice pojasnijo njihovo vlogo in jim dajo ustrezna pooblastila, zlasti ker bodo morda morali nadzorovati subjekte, ki se ukvarjajo z opravljanjem storitev v drugih državah članicah. Da bi se zagotovil učinkovit in sorazmeren nadzor po vsej Uniji, bi morale države članice pristojnim organom dati potrebna pooblastila za izvajanje njihovih nalog v skladu s to direktivo, kar vključuje pooblastilo za pridobivanje potrebnih informacij, preiskovanje možnih kršitev, obravnavanje pritožb kreditojemalcev in nalaganje kazni ter popravnih ukrepov, vključno z odvzemom dovoljenja. Če se uporabijo take kazni, bi morale države članice zagotoviti, da jih pristojni organi uporabljajo na sorazmeren način in navedejo razloge za svoje odločitve ter da so poleg tega te odločitve predmet sodne presoje, tudi v primerih, ko pristojni organi ne ukrepajo v določenih časovnih okvirih.

(38a) Določbe v zvezi s kršitvami te direktive ne posegajo v pravico države članice do posredovanja v primerih kršitev nacionalne zakonodaje, na primer posebnih pravil za varstvo potrošnikov, pravil o pravicah kreditojemalcev, ki so bila sprejeta le na nacionalni ravni ali v zvezi s kaznivimi dejavnostmi. V takih primerih so pristojni organi države članice gostiteljice tisti, ki odločajo o tem, ali je prišlo do kršitve nacionalne zakonodaje, torej ta direktiva ne omejuje njihovih pristojnosti.

▌

(52) Brez poseganja v predpogodbene obveznosti v skladu z Direktivo 2014/17/EU, Direktivo 2008/48/ES ter Direktivo 93/13/EGS in da bi se zagotovila visoka raven varstva potrošnikov, bi bilo treba potrošniku pravočasno in pred kakršnimi koli spremembami pogojev kreditne pogodbe predložiti jasen in izčrpen seznam vseh takih sprememb ter ga seznaniti s časom njihove uvedbe in potrebnimi podrobnostmi, pa tudi z imenom in naslovom nacionalnega organa, pri katerem lahko vloži pritožbo.

(53) Ker bo uspešnost sekundarnih trgov za kredite v veliki meri odvisna od dobrega ugleda vpletenih subjektov, bi morali skrbniki kreditov vzpostaviti učinkovit mehanizem za obravnavanje pritožb kreditojemalcev. Države članice bi morale zagotoviti, da imajo organi, pristojni za nadzor kupcev kreditov in skrbnikov kreditov, učinkovite in dostopne postopke za obravnavanje pritožb kreditojemalcev.

(54) V zvezi z obdelavo osebnih podatkov se za namene te direktive uporabljajo določbe Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta[18] in Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta[19]. Zlasti kadar se osebni podatki obdelujejo za namene te direktive, bi bilo treba določiti natančen namen, navesti zadevno pravno podlago in upoštevati ustrezne varnostne zahteve, določene v Uredbi (EU) 2016/679, ter spoštovati načela potrebnosti, sorazmernosti, omejitve namena, preglednosti in sorazmernega obdobja hrambe podatkov. Poleg tega bi morali imeti vsi sistemi za obdelavo osebnih podatkov, ki se razvijejo in uporabljajo v okviru te direktive, vgrajene funkcije za varstvo podatkov in slednje zagotavljati privzeto. Prav tako bi morala biti upravno sodelovanje in vzajemna pomoč med pristojnimi organi držav članic skladna s predpisi o varstvu osebnih podatkov iz Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta ter nacionalnimi predpisi o varstvu podatkov, s katerimi se izvaja zakonodaja Unije.

(55) Da bi se zagotovilo, da se raven varstva potrošnikov v primeru odstopa kreditodajalčevih pravic na tretjo osebo na podlagi pogodbe o hipotekarnem kreditu ali same pogodbe ne spremeni, bi bilo treba sprejeti spremembo Direktive 2014/17/EU, s katero bi se določilo, da je v primeru prenosa kredita, ki ga zajema navedena direktiva, potrošnik upravičen, da proti kupcu kreditov uveljavlja ugovore, ki jih je imel na voljo zoper prvotnega kreditodajalca, in da je obveščen o odstopu.

(56) V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(56a) Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 24. januarja 2019.

(56b) Ko bo dosežen napredek pri vzpostavitvi notranjega sekundarnega trga nedonosnih kreditov z visoko stopnjo varstva potrošnikov, bo treba pregledati učinkovito delovanje te direktive. Komisija ima možnost analiziranja posebnih čezmejnih vprašanj, ki jih posamezne države članice ne morejo opredeliti ali ustrezno obravnavati, kot sta tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, ki bi lahko nastalo v zvezi s servisiranjem kreditov in dejavnostmi kupcev kreditov, ter sodelovanje med pristojnimi organi različnih držav članic. Zato je ustrezno, da Komisija v pregled te direktive vključi tudi temeljito oceno tveganj za pranje denarje in financiranje terorizma, povezanih z dejavnostmi, ki jih opravljajo skrbniki kreditov in kupci kreditov, ter upravnega sodelovanja med pristojnimi organi.

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Naslov I

Predmet urejanja, področje uporabe in opredelitev pojmov

Člen 1

Predmet urejanja

1. Ta direktiva določa skupni okvir in zahteve za:

(a) skrbnike kreditov v zvezi s pravicami kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali same nedonosne kreditne pogodbe, ki jo izda kreditna institucija s sedežem v Uniji, ki delujejo v imenu kupca kreditov;

(b) kupce kreditov v zvezi s pravicami kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali samo nedonosno kreditno pogodbo, ki jo izda kreditna institucija s sedežem v Uniji;

▌

2. Ta direktiva se nanaša le na nedonosne kreditne pogodbe. Donosnih kreditnih pogodb, sklenjenih s potrošniki, kreditojemalci ne smejo prenašati na tretje osebe.

Člen 2

Področje uporabe

1. Členi 3 do 22 in členi 34 do 43 te direktive se uporabljajo za:

(a) skrbnike kreditov, ki delujejo v imenu kupca kreditov, v zvezi s pravicami kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali s samo nedonosno kreditno pogodbo, v skladu z veljavno zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo, ki jo izda kreditna institucija s sedežem v Uniji ▌;

(b) kupce kreditov v zvezi s pravicami kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali s samo nedonosno kreditno pogodbo, ki jo izda kreditna institucija s sedežem v Uniji ▌v skladu z veljavno zakonodajo Unije ali nacionalnimi zakoni;

▌

3. Ta direktiva v zvezi s kreditnimi pogodbami, ki spadajo v njeno področje uporabe, ne vpliva na načela pogodbenega prava ali načela civilnega prava iz nacionalne zakonodaje v zvezi s prenosom pravic kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali same kreditne pogodbe ali na zaščito potrošnikov ali kreditojemalcev, zagotovljeno zlasti z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta[20], Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta[21], Direktivo 2014/17/EU, Direktivo 2008/48/ES, Direktivo Sveta 93/13/EGS in nacionalnimi predpisi, s katerimi se te direktive prenašajo, ali drugo ustrezno zakonodajo Unije in nacionalnimi predpisi o varstvu potrošnikov in pravicah kreditojemalcev.

3a. Ta direktiva ne vpliva na omejitve v nacionalni zakonodaji držav članic, kar zadeva prenos pravic kreditodajalca na podlagi nedonosne kreditne pogodbe, ki še ni zapadla, je zapadla pred manj kot 90 dnevi ali ni prekinjena v skladu z nacionalnim civilnim pravom, ali prenos take nedonosne kreditne pogodbe.

3b. Ta direktiva ne vpliva na zahteve iz nacionalne zakonodaje držav članic v zvezi s servisiranjem pravic kreditodajalca na podlagi kreditne pogodbe ali same kreditne pogodbe, kadar je kupec kredita subjekt s posebnim namenom pri listinjenju, kot je opredeljen v točki (2) člena 2 Uredbe (EU) 2017/2402 Evropskega parlamenta in Sveta[22], pod pogojem, da takšna nacionalna zakonodaja:

(i) zagotavlja enako raven varstva potrošnikov;

(ii) zagotavlja, da pristojni organi od skrbnikov kredita prejmejo potrebne informacije;

(iii) skrbnikov kredita ne ovira pri prenosu dejavnosti v druge države članice.

4. Členi 3 do 8, od 9 do 22 in 34 do 43 te direktive se ne uporabljajo za naslednje:

(a) servisiranje pravic kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali same kreditne pogodbe, ki jo izvaja:

(i) kreditna institucija s sedežem v Uniji ▌;

(ii) upravitelj alternativnih investicijskih skladov (UAIS), pooblaščen ali registriran v skladu z Direktivo 2011/61/EU, ali družba za upravljanje ali investicijska družba, pooblaščena v skladu z Direktivo 2009/65/ES, če investicijska družba ni določila družbe za upravljanje v skladu s to direktivo v imenu sklada, ki ga upravlja;

(iii) nekreditna institucija, ki je med opravljanjem dejavnosti v tej državi članici pod nadzorom pristojnega organa države članice v skladu s členom 20 Direktive 2008/48/ES ali členom 35 Direktive 2014/17/EU.

(b) servisiranje pravic kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali same kreditne pogodbe, ki je ni izdala kreditna institucija s sedežem v Uniji ▌, razen če se pravice kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali samo kreditno pogodbo nadomesti s kreditno pogodbo, izdano s strani take institucije ▌;

(c) odkup pravic kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali same nedonosne kreditne pogodbe s strani kreditne institucije s sedežem v Uniji ▌;

(d) prenos pravic kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali same kreditne pogodbe, prenesenih pred datumom iz drugega pododstavka člena 41(2).

4a. Države članice lahko iz uporabe te direktive izvzamejo servisiranje pravic kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali same kreditne pogodbe, ki ga izvajajo pripadniki poklica, ki so pod nadzorom posamezne države članice, kot so javni notarji in sodni uradniki, kot so opredeljeni v nacionalni zakonodaji, ali odvetniki, kot so opredeljeni v členu 1(2) Direktive 98/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta[23], med izvajanjem dejavnosti iz člena 3(9) te direktive v okviru njihovega poklica.

▌

Člen 3

Opredelitve

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1) „kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo, kot je opredeljena v točki 1 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013[24];

(2) „kreditodajalec“ pomeni kreditno institucijo ▌, ki je izdala kredit ▌, ali kupca kreditov;

(3) „kreditojemalec“ pomeni pravno ali fizično osebo, ki je sklenila kreditno pogodbo s kreditodajalcem, vključno z njenim pravnim naslednikom ali prevzemnikom;

▌

(4a) „kreditojemalec v plačilnih težavah“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je sklenila kreditno pogodbo, ki je bila ali bo verjetno opredeljena kot nedonosna v smislu točke 11a;

(5) „kreditna pogodba“ pomeni pogodbo, kot je prvotno izdana, spremenjena ali nadomeščena, s katero kreditna institucija ali drug kreditodajalec odobri kredit v obliki odloženega plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora ali pa obljubi, da bo to storil;

(5a) „pogodba o servisiranju kreditov“ pomeni pisno pogodbo med kreditodajalcem in skrbnikom kreditov v zvezi s storitvami, ki jih skrbnik kreditov opravlja v imenu kreditodajalca;

▌

(7) „kupec kreditov“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo razen kreditne institucije ali podrejene družbe kreditne institucije, ki odkupi pravice kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali samo nedonosno kreditno pogodbo v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica v skladu z veljavno zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo;

(7a) „ponudnik storitev servisiranja kreditov“ pomeni tretjo osebo, ki jo skrbnik kreditov uporablja za izvajanje katere koli dejavnosti iz točke (7b);

(7b) „skrbnik kreditov“ pomeni pravno osebo, ki v okviru svojega poslovanja upravlja in izvršuje pravice ter obveznosti, povezane s pravicami kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali s samo nedonosno kreditno pogodbo, v imenu kreditodajalca ali v svojem imenu, pri čemer opravlja eno od naslednjih dejavnosti:

(a) pobiranje ali izterjava zapadlih plačil, povezanih s pravicami kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali s samo kreditno pogodbo, od kreditojemalca, kadar ne gre za „plačilno storitev“, kot je opredeljena v Prilogi I k Direktivi 2015/2366, v skladu z nacionalno zakonodajo;

(b) ponovno pogajanje v skladu z zahtevami iz nacionalne zakonodaje o pogojih v zvezi s pravicami kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali s samo kreditno pogodbo s kreditojemalci v skladu z navodili kreditodajalca, pri čemer slednji ni kreditni posrednik, kot je opredeljen v točki (5) člena 4 Direktive 2014/17/EU ali točki (f) člena 3 Direktive 2008/48/ES;

(c) obravnavanje pritožb v zvezi s pravicami kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali s samo kreditno pogodbo;

(d) obveščanje kreditojemalca o vseh spremembah obrestnih mer, stroškov ali zapadlih plačil, povezanih s pravicami kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali s samo kreditno pogodbo.

▌

(9) „matična država članica“ z vidika skrbnika kreditov pomeni državo članico, v kateri ima statutarni sedež, ali, če v skladu z nacionalno zakonodajo nima statutarnega sedeža, državo članico, v kateri je njegov glavni sedež, ali, z vidika kupca kreditov, državo članico, v kateri ima prebivališče ali sedež;

(10) „država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, ki ni matična država članica in v kateri je skrbnik kreditov ustanovil podružnico, imenoval ponudnika storitev servisiranja kreditov iz člena 10 ali v kateri ima kreditojemalec prebivališče ali sedež v času sklenitve kreditne pogodbe.

(11) „potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki v kreditnih pogodbah, zajetih v tej direktivi, deluje za namene zunaj svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica.

(11a) „nedonosna kreditna pogodba“ pomeni bančno posojilo, ki izpolnjuje merila iz odstavka 213 dela 2 Priloge V k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 680/2014[25], da se šteje za nedonosno izpostavljenost.

Naslov II

Skrbniki kreditov

Poglavje I

Dovoljenje skrbnikov kreditov

Člen 4

Splošne zahteve

1. Države članice od skrbnika kreditov zahtevajo, da pridobi dovoljenje v matični državi članici, preden začne opravljati dejavnosti na njenem ozemlju, v skladu z zahtevami, določenimi v nacionalnih predpisih, s katerimi se prenaša ta direktiva.

1a. Države članice, ki imajo za dejavnosti servisiranja kreditov že vzpostavljen režim, enakovreden režimu iz te direktive ali strožji od njega, lahko v svoji nacionalni zakonodaji za prenos določb te direktive priznajo možnost, da se obstoječi subjekti, ki opravljajo dejavnosti servisiranja kreditov, samodejno priznajo kot pooblaščeni skrbniki kreditov.

2. Države članice pooblastilo za izdajanje takih dovoljenj prenesejo na pristojne organe, določene v skladu s členom 20(3).

Člen 5

Zahteve za izdajo dovoljenja

1. Države članice določijo najmanj naslednje zahteve za izdajo dovoljenja iz člena 4(1):

(a) vložnik je ▌pravna oseba iz člena 54 Pogodbe o delovanju Evropske unije, katere statutarni sedež ali, če v skladu z nacionalno zakonodajo nima statutarnega sedeža, glavni sedež je v državi članici, v kateri želi pridobiti dovoljenje;

(b) člani njenega organa vodenja ali upravljanja imajo dovolj dober ugled, pri čemer morajo dokazati, da:

▌

(ii) niso vpisani v kazensko evidenco ali v drug enakovreden nacionalni register, kar zadeva huda kazniva dejanja, predvsem povezana s premoženjem, finančnimi, zavarovalniškimi dejavnostmi ali v zvezi s trgi vrednostnih papirjev ali plačilnimi instrumenti vrednostnih papirjev, vključno z zakoni o pranju denarja, tržno manipulacijo, trgovanjem z notranjimi informacijami, oderuštvom, goljufijo, davčnimi kaznivimi dejanji, kršitvijo poklicne skrivnosti ali fizično celovitostjo ter vsemi drugimi kaznivimi dejanji, povezanimi s podjetji, stečajem, insolventnostjo ali varstvom potrošnikov;

(iia) kumulativni učinek manjših incidentov ne vpliva na njihov dober ugled;

(iib) so bili v preteklem poslovnem sodelovanju z nadzornimi in regulativnimi organi vedno transparentni, odprti in kooperativni;

(iii) ▌niso v tekočem postopku zaradi insolventnosti in v preteklosti niso razglasili stečaja, razen če jim je bil povrnjen prvotni status v skladu z nacionalno zakonodajo, in

(iiia) ima organ vodenja kot celota ustrezno znanje in izkušnje za usposobljeno in odgovorno opravljanje dejavnosti.

(ba) osebe, ki imajo kvalificirane deleže v vložniku v smislu točke (36) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, imajo dovolj dober ugled, pri čemer izpolnjujejo zahteve iz točk od (ii) do (iiia) pododstavka (b) tega odstavka;

(c) vložnik ima vzpostavljene ustrezne ureditve upravljanja in mehanizme notranjega nadzora, ki zagotavljajo spoštovanje pravic kreditojemalca ter spoštovanje zakonodaje, ki ureja pravice kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali samo kreditno pogodbo, in Uredbe (EU) 2016/679;

(d) vložnik uporablja ustrezno politiko za zagotovitev spoštovanja pravil za varstvo potrošnikov ter preglednosti poštenega in vestnega obravnavanja kreditojemalcev, vključno z upoštevanjem njihovega finančnega položaja in, kadar je na voljo, potrebo, da se take kreditojemalce napoti na svetovanje v zvezi z dolgom ali socialne storitve;

(e) vložnik ima vzpostavljene ustrezne in posebne notranje postopke, ki zagotavljajo evidentiranje in obravnavo pritožb kreditojemalcev;

(ea) vložnik ima dovolj primernih zaposlenih, ki govorijo jezik države članice, v kateri kreditojemalec prebiva v času sklenitve kreditne pogodbe;

(eb) vložnik ima vzpostavljene ustrezne postopke za boj proti pranju denarja in terorizmu, kadar nacionalni ukrepi matične države članice ali države članice gostiteljice, ki prenaša Direktivo 2015/849/EU, določajo skrbnike kreditov kot pooblaščene subjekte za namene preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter boja proti njima;

(ec) sistem upravljanja vložnika slednjemu omogoča, da izpolnjuje svoje obveznosti, kot sta zadosten ustanovni kapital ali ločevanje računov;

(ed) ni ovir za učinkovit nadzor vložnika, ki bi izvirale iz strukture njegove skupine;

(ee) za vložnika na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje veljajo:

(i) vzdržljive ureditve upravljanja, ki vključujejo primerne mehanizme za notranjo kontrolo ter zanesljive upravne in računovodske postopke;

(ii) zahteve za zadostno raven kapitala in likvidnost ali ločevanje računov;

(iii) ustrezni ukrepi za prevzemanje, upravljanje, spremljanje in zmanjševanje tveganj, ki jim je ali bi jim lahko bil izpostavljen;

(iv) zahteve za poročanje in javno razkritje.

1a. EBA izda smernice za določitev pogojev iz točk (ec) in (ed) odstavka 1 ter minimalnih zahtev iz točke (ee) odstavka 1 tega člena. Te smernice se sprejmejo v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

1b. EBA po posvetovanju z vsemi ustreznimi deležniki in ob upoštevanju vseh zadevnih interesov izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 za zahteve iz točke (b)(iii) odstavka 1 tega člena.

2. Pristojni organi matične države članice zavrnejo izdajo dovoljenja iz člena 4(1), če vložnik ne izpolnjuje zahtev iz odstavka 1.

2a. Države članice zagotovijo, da pristojni organi države članice gostiteljice v primerih, kadar ugotovijo, da vložnik ne izpolnjuje pogojev iz tega člena, matični državi članici pošljejo sporočilo z vsemi ustreznimi informacijami.

Člen 6

Postopek za izdajo ali zavrnitev dovoljenja

1. Države članice določijo postopek za izdajo dovoljenja skrbnikom kreditov, ki vložniku omogočajo predložitev vloge in zagotovitev vseh informacij, ki jih pristojni organ matične države članice potrebuje, da lahko preveri, ali vložnik izpolnjuje vse pogoje, določene v nacionalnih ukrepih za prenos člena 5(1).

2. Vlogi za pridobitev dovoljenja iz odstavka 1 je priloženo naslednje:

(a) dokazila o pravnem statusu vložnika ter kopija akta o ustanovitvi in pravilnika podjetja;

(b) naslov glavnega ali statutarnega sedeža vložnika;

(c) identiteta članov vložnikovega organa vodenja ali upravljanja in oseb, ki imajo kvalificirane deleže v smislu točke 36 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(d) dokaze, da vložnik izpolnjuje pogoje iz člena 5(1)(b);

(da) dokaze, da osebe iz točke (c) tega člena izpolnjujejo pogoje iz točke (ba) člena 5(1);

(e) dokaze o ureditvah upravljanja in mehanizmih notranjega nadzora iz točke (c) člena 5(1);

(f) dokaze o uporabi politike iz točke (d) člena 5(1);

(g) dokaze o notranjih postopkih iz točke (e) člena 5(1);

(g a) dokaze o postopkih iz točke (eb) člena 5(1);

(h) morebitne pogodbe o zunanjem izvajanju storitev iz člena 10(1).

3. Države članice zagotovijo, da pristojni organi matične države članice v 30 delovnih dneh od prejema vloge za pridobitev dovoljenja ocenijo, ali je ta vloga popolna. ▌

4. Države članice zagotovijo, da pristojni organi matične države članice v 90 dneh od prejema popolne vloge ali, če se vloga šteje za nepopolno, zahtevanih informacij, vložnika uradno obvestijo, ali se mu dovoljenje izda ali zavrne, in, kadar je smiselno, predložijo razloge za zavrnitev.

5. Države članice zagotovijo, da ima vložnik pravico do pritožbe pred sodiščem, če se pristojni organi matične države članice odločijo zavrniti vlogo za pridobitev dovoljenja v skladu s členom 5(2) ali če pristojni organi v roku iz odstavka 4 tega člena v zvezi z vlogo ne sprejmejo nobene odločitve.

Člen 7

Odvzem dovoljenja

1. Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi matične države članice potrebna nadzorna in preiskovalna pooblastila ter pooblastila za sankcioniranje v skladu s členom 21, da skrbniku kreditov odvzamejo izdano dovoljenje, kadar tak skrbnik kreditov:

(a) ne uporabi dovoljenja v 12 mesecih od njegove izdaje;

(b) se izrecno odreče dovoljenju;

(c) preneha izvajati storitve servisiranja kredita za več kot 12 mesecev;

(d) je pridobil dovoljenje na podlagi neresničnih izjav ali na kakršen koli drug nedovoljen način;

(e) ne izpolnjuje več pogojev iz člena 5(1);

(f) resno prekrši veljavna pravila, vključno s predpisi nacionalne zakonodaje, s katerimi se prenaša ta direktiva, ali druga pravila o varstvu potrošnikov.

1a. Države članice v primerih, kadar pristojni organi države članice gostiteljice ugotovijo, da skrbnik kreditov ravna, kot je navedeno v točkah (e) ali (f) prvega odstavka, pristojnim organom matične države članice pošljejo sporočilo z vsemi ustreznimi informacijami.

2. Če se dovoljenje odvzame v skladu z odstavkom 1, države članice zagotovijo, da pristojni organi matične države članice nemudoma obvestijo pristojne organi v državah članicah gostiteljicah, če skrbnik kreditov opravlja storitve v skladu s členom 11.

Člen 8

Register skrbnikov kreditov z dovoljenjem

1. Države članice zagotovijo, da pristojni organi vzpostavijo in vzdržujejo najmanj seznam ali, kadar se to šteje za ustrezneje, nacionalni register vseh skrbnikov kreditov ▌za opravljanje storitev na njihovem ozemlju, vključno z skrbniki kreditov, ki opravljajo storitve v skladu s členom 11. Kadar je to ustrezno in na zahtevo pristojnega organa EBA oblikuje smernice o dobrih praksah, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji v celotni Uniji.

2. Ta seznam ali register je javno dostopen prek spleta na spletiščih pristojnih organov in se redno posodablja.

3. Če se je dovoljenje odvzelo, pristojni organi brez odlašanja posodobijo seznam ali register.

Člen 8a

Zaščita kreditojemalcev

1. Države članice od kreditodajalcev zahtevajo, da v odnosu z dolžniki ravnajo v dobri veri, pravično in strokovno ter spoštujejo njihovo zasebnost.

2. Države članice zagotovijo, da kreditodajalci izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a) informacije, ki jih posredujejo kreditodajalci, niso zavajajoče, nejasne ali lažne;

(b) kreditodajalci varujejo osebne podatke in zasebnost kreditojemalcev in jih ne posredujejo nikomur, razen kreditojemalcu, tudi ne družinskim članom ali delodajalcu, če za to nimajo dovoljenja kreditojemalca;

(c) kreditodajalci s kreditojemalci ne komunicirajo z nadlegovanjem, prisilo ali neprimernim vplivanjem.

3. Države članice zagotovijo, da provizije in kazni, ki jih kreditojemalcem zaračunajo kreditodajalci, ne presegajo stroškov, ki so neposredno povezani z upravljanjem dolga.

4. Države članice zagotovijo, da kreditodajalec pred izterjavo dolgov kreditojemalcu pošlje obvezno obvestilo, ki nedvoumno dokazuje dolg, na katerega se sklicuje kreditna pogodba, ki spada na področje uporabe te direktive. Obvestilo je dolgo največ tri strani ter v jasnem in splošni javnosti razumljivem jeziku vsebuje vsaj naslednje:

(a) dokaz o dolgu na podlagi kreditne pogodbe;

(b) identiteto kreditojemalca, vključno s podatki za stik;

(c) identiteto skrbnika kreditov in njegove pravice, kadar je to ustrezno;

(d) pravno podlago za dolgove, podrobnosti o zahtevanih zneskih in njihov vir (glavnica, obresti, kazni, postopkovni stroški);

(e) opis ključnih pravic kreditojemalca, nujno vključno z varstvom pred nadlegovanjem in zavajajočim ravnanjem;

(f) podatke za stik, kjer lahko kreditojemalci v plačilnih težavah dobijo informacije in nasvete;

(g) po potrebi informacije iz točk (a) do (f) v zvezi s stroški ali dogovori, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive, vendar so del izterjave dolgov.

5. Države članice zahtevajo, da je kreditojemalec v primeru prenosa pravic kreditodajalca na podlagi kreditne pogodbe ali same kreditne pogodbe na kupca kredita pravočasno obveščen o prenosu in da se za kupca ali skrbnika kredita še naprej uporablja vsa ustrezna zakonodaja Unije in nacionalna zakonodaja, ki se nanaša zlasti na izvrševanje pogodb, varstvo potrošnikov, pravice kreditojemalca in kazenskega prava.

6. Države članice zahtevajo, da se kreditodajalci zavežejo, da si bodo z vso potrebno skrbnostjo prizadevali za razumno potrpežljivost do kreditojemalca, ki ima težave s plačilom.

7. Ukrepi restrukturiranja na prvo mesto postavljajo potrošnike, vključujejo pa vsaj naslednje potencialne ukrepe, ki se v standardizirani obliki sporočijo kreditojemalcem, ki se na podlagi ocene cenovne dostopnosti znajdejo v plačilnih težavah:

(a) možnosti celotnega ali delnega reprogramiranja kreditne pogodbe;

(b) možnosti potencialne spremembe obstoječih pogojev kreditne pogodbe v korist kreditojemalca, med drugim s:

(i) podaljšanjem trajanja kreditne pogodbe;

(ii) spremembo vrste kreditne pogodbe;

(iii) odlogom plačila celotnega ali delnega obroka za posamezno obdobje;

(iv) spremembo obrestne mere do določene meje;

(v) možnostjo moratorija na odplačevanje, obdobja odloga ali obojega;

(vi) delnim poplačilom;

(vii) pretvorbo valute;

(viii) delnim odpisom in konsolidacijo dolga;

8. Kreditne pogodbe se kot nedonosne opredelijo brez poseganja v zahteve za kreditodajalca glede ukrepov restrukturiranja.

9. EBA oblikuje osnutke regulativnih tehničnih standardov, s katerimi določi format obvestila iz odstavka 4 in standardizirane oblike iz odstavka 7.

 EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do ... [eno leto po začetku veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

 

Člen 9

Pogodbeno razmerje med skrbnikom kreditov in kreditodajalcem

1. Države članice zagotovijo, da skrbnik kreditov, imenovan v skladu s členom 15(1), svoje storitve v zvezi z upravljanjem in izvrševanjem pravic kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali same kreditne pogodbe opravlja na podlagi pogodbe o servisiranju kreditov s kreditodajalcem, kadar kupec kreditov dejavnosti servisiranja kreditov ne opravlja sam.

2. V pogodbi o servisiranju kreditov je določeno naslednje:

(a) podroben opis dejavnosti servisiranja kredita, ki jih bo izvajal skrbnik kreditov;

(b) višina nadomestila, ki ga prejme skrbnik kreditov, ali način, na katerega se izračuna nadomestilo;

(c) obseg, v katerem lahko skrbnik kreditov zastopa kreditodajalca v odnosu do kreditojemalca;

(d) zaveza obeh strank, da bosta spoštovali zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo, ki velja za kreditno pogodbo ali pravice kreditojemalca, vključno v zvezi z varstvom potrošnikov in podatkov;

(da) določba, v okviru katere se zahteva pošteno in vestno obravnavanje kreditojemalcev.

2a. Države članice po potrebi zahtevajo, da se v pogodbi o servisiranju kreditov določijo naslednje zahteve:

(i) skrbnik kreditov obvesti kreditodajalca, preden v zunanje izvajanje odda katero koli dejavnost skrbnika kreditov;

(ii) kreditojemalec je obveščen o pogodbi o servisiranju kreditov in o vsaki drugi oddaji dejavnosti servisiranja kreditov v zunanje izvajanje, kot je opredeljeno v točkah od a) do d) člena 3(7b);

(iii) stroški in plačila skrbnika kreditov se ne zaračunajo kreditojemalcu;

(iv) kreditojemalec je proti skrbniku kreditov upravičen uveljaviti vsak ugovor, ki ga je imel na voljo prvotni kreditojemalec;

3. Države članice zagotovijo, da skrbnik kreditov vsaj pet let od datuma prenehanja sporazuma iz odstavka 1 ali do zastaralnega roka, ki je zakonsko določen v matični državi članici, vendar ne dlje kot 10 let, vodi in vzdržuje naslednje evidence:

(a) ustrezno korespondenco s kreditodajalcem in kreditojemalcem pod pogoji iz veljavne nacionalne zakonodaje;

(b) ustrezna navodila, prejeta od kreditodajalca v zvezi z vsako pravico kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali s samo kreditno pogodbo, ki jo upravlja in izvršuje v imenu kreditodajalca, pod pogoji iz veljavne nacionalne zakonodaje;

(ba) pogodbo o servisiranju kreditov.

4. Države članice zagotovijo, da skrbnik kreditov evidence iz odstavka 3 da na voljo pristojni organom, če to zahtevajo.

Člen 10

Oddajanje dejavnosti skrbnika kreditov v zunanje izvajanje

1. Države članice zagotovijo, da kadar tretja oseba za skrbnika kreditov opravlja dejavnost, povezano s katero koli dejavnostjo iz točke (7b) člena 3, ki bi jih sicer izvajal ta skrbnik kreditov (v nadaljnjem besedilu: ponudnik storitev servisiranja kreditov), skrbnik kreditov ostane v celoti odgovoren za spoštovanje vseh obveznosti iz nacionalnih predpisov, s katerimi se prenaša ta direktiva. Za zunanje izvajanje teh dejavnosti servisiranja kreditov veljajo naslednji pogoji:

(a) sklenitev pisnega sporazuma o zunanjem izvajanju med skrbnikom kreditov in ponudnikom storitev servisiranja kreditov, v skladu s katerim je slednji obvezan spoštovati veljavne pravne določbe, vključno z nacionalno zakonodajo, s katero se prenaša ta direktiva, in ustrezno zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za pravice kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali za samo kreditno pogodbo.

(b) obveznosti skrbnikov kreditov v skladu s to direktivo se ne smejo prenašati;

(c) pogodbeno razmerje med skrbnikom kreditov in kreditodajalcem ter obveznosti skrbnika kredita do kreditodajalca ali kreditojemalcev se ne spremenijo s sporazumom o zunanjem izvajanju s ponudnikom storitev servisiranja kreditov;

(d) na skladnost skrbnika kreditov z zahtevami v okviru dovoljenja iz člena 5(1) ne vpliva zunanje izvajanje dejavnosti servisiranja kreditov;

(e) oddajanje v zunanje izvajanje ponudniku storitev servisiranja kreditov nadzornim organom ne preprečuje nadzora skrbnika kreditov v skladu s členoma 12 in 20;

(f) skrbnik kreditov ima neposreden dostop do vseh relevantnih informacij v zvezi s storitvami, oddanimi v zunanje izvajanje ponudniku storitev servisiranja kreditov;

(g) skrbnik kreditov ohrani strokovno znanje in vire, ki mu omogočajo, da lahko po prenehanju sporazuma o zunanjem izvajanju sam izvaja oddane storitve.

Zunanje izvajanje dejavnosti iz točke (7b) člena 3 ne poteka na način, ki bi škodil kakovosti notranje kontrole skrbnika kreditov, zanesljivosti ali nadaljnjemu izvajanju njegovih kreditnih storitev.

2. Države članice zagotovijo, da skrbnik kreditov nemudoma obvesti pristojni organ matične države članice in po potrebi države članice gostiteljice, preden odda dejavnost v zunanje izvajanje v skladu z odstavkom 1.

2a. Države članice zagotovijo, da skrbnik kreditov vsaj pet let od datuma prenehanja sporazuma iz odstavka 1 ali do zastaralnega roka, ki je zakonsko določen v matični domači članici, vendar ne dlje kot 10 let, vodi in vzdržuje evidence o ustreznih navodilih, posredovanih ponudniku storitev servisiranja kreditov, pod pogoji iz veljavne nacionalne zakonodaje.

3. Države članice zagotovijo, da dasta skrbnik kreditov in ponudnik storitev servisiranja kreditov informacije iz odstavka 2a na voljo pristojni organom, če to zahtevajo.

Poglavje II

Čezmejno servisiranje kreditov

Člen 11

Svoboda opravljanja storitev servisiranja kreditov v državi članici gostiteljici

1. Države članice zagotovijo, da ima skrbnik kreditov, ki je v matični državi članici pridobil dovoljenje v skladu s členom 5, pravico, da v Uniji opravlja tiste storitve, ki jih zajema to dovoljenje, brez poseganja v omejitve in zahteve iz nacionalne zakonodaje držav članic gostiteljic v skladu s to direktivo ali v zahteve za ponovna pogajanja o pogojih v zvezi s pravicami kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali o sami kreditni pogodbi.

2. Države članice zagotovijo, da kadar namerava skrbnik kreditov, ki ima v matični državi članici dovoljenje v skladu s členom 5, opravljati storitve v državi članici gostiteljici, pristojnemu organu matične države članice predloži naslednje informacije:

(a) državo članico gostiteljico, v kateri namerava skrbnik kreditov opravljati storitve;

(b) če je smiselno, naslov podružnice, ustanovljene v državi članici gostiteljici;

(c) če je smiselno, ime in naslov ponudnika storitev servisiranja kreditov v državi članici gostiteljici;

(d) identiteto oseb, odgovornih za upravljanje v zvezi z opravljanjem dejavnosti servisiranja kreditov v državi članici gostiteljici;

(e) odvisno od primera, podrobnosti o ukrepih, sprejetih za prilagoditev notranjih postopkov, ureditev upravljanja in mehanizmov notranjega nadzora za zagotovitev skladnosti z zakonodajo, ki se uporablja za pravice kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali za samo kreditno pogodbo.

3. Pristojni organi matične države članice v 30 delovnih dneh po prejemu vseh informacij iz odstavka 2 te informacije sporočijo pristojnim organom države članice gostiteljice, ki njihov prejem brez odlašanja potrdijo. Pristojni organi matične države članice o tej potrditvi prejema nato obvestijo skrbnika kreditov.

4. Države članice zagotovijo, da ima skrbnik kreditov pravico do pritožbe pred sodiščem, če pristojni organi matične države članice ne sporočijo navedenih informacij.

5. Države članice zagotovijo, da ▌lahko skrbnik kreditov začne opravljati storitve v državi članici gostiteljici v tistem od spodnjih trenutkov, ki nastopi prej:

(a) prejem sporočila od pristojnih organov v državi članici gostiteljici, s katerim potrdijo prejem sporočila iz odstavka 3;

(b) ob odsotnosti kakršnega koli sporočila iz točke (a) po preteku dveh mesecev od datuma, ko so se pristojnemu organu države članice gostiteljice predložile vse informacije iz odstavka 2.

6. Države članice zagotovijo, da skrbnik kreditov pristojni organ matične države članice obvesti o spremembi, do katere je prišlo po sporočitvi informacij v skladu z odstavkom 2, po postopku iz odstavkov 3 do 5.

7. Države članice zagotovijo, da pristojni organi države članice gostiteljice v registru iz člena 8 evidentirajo skrbnike kreditov, ki imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti servisiranja kreditov na njihovem ozemlju, in podatek o njihovi matični državi članici.

Člen 12

Nadzor skrbnikov kreditov, ki opravljajo čezmejne storitve

1. Države članice zagotovijo, da pristojni organi matične države članice pregledajo in ocenijo, ali skrbnik kreditov, ki opravlja storitve v državi članici gostiteljici, nenehno izpolnjuje zahteve iz te direktive.

2. Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi matične države članice pooblastilo za nadzor, preiskovanje in nalaganje upravnih sankcij ali kazni in popravnih ukrepov skrbnikom kreditov v zvezi z njihovimi dejavnostmi v državi članici gostiteljici.

3. Države članice zagotovijo, da pristojni organi matične države članice pristojnim organom države članice gostiteljice sporočijo ukrepe, sprejete v zvezi s skrbnikom kreditov.

4. Države članice zagotovijo, da kadar je skrbnik kreditov, ki ima prebivališče ali sedež v matični državi članici, ustanovil podružnico ali imenoval ponudnika storitev servisiranja kreditov v državi članici gostiteljici, pristojni organi matične države članice in pristojni organi države članice gostiteljice tesno sodelujejo pri izvajanju svojih nalog in dolžnosti, določenih v tej direktivi, zlasti pri izvajanju preverjanj, preiskav in inšpekcijskih pregledov na kraju samem v tej podružnici ali v zvezi s tem ponudnikom storitev servisiranja kreditov.

5. Države članice zagotovijo, da pristojni organi matične države članice pri izvajanju svojih nalog in dolžnosti, določenih v tej direktivi, zaprosijo pristojne organe države članice gostiteljice za pomoč pri izvajanju inšpekcijskih pregledov na kraju samem v podružnici, ustanovljeni v, ali pri ponudniku storitev servisiranja kreditov, imenovanem v državi članici gostiteljici. Inšpekcijski pregled na kraju samem podružnice ali ponudnika storitev servisiranja kreditov se izvede v skladu z zakonodajo države članice, v kateri se izvaja inšpekcijski pregled.

6. Države članice zagotovijo tudi, da imajo pristojni organi države članice gostiteljice pravico, da se odločijo o najprimernejših ukrepih, ki se sprejmejo v vsakem posameznem primeru, s katerimi ustrežejo prošnji za pomoč pristojnih organov matične države članice.

7. Če se pristojni organi države članice gostiteljice odločijo izvesti inšpekcijske preglede na kraju samem v imenu pristojnih organov matične države članice, o njihovih rezultatih brez odlašanja obvestijo pristojne organe matične države članice.

8. Pristojni organi države članice gostiteljice lahko na lastno pobudo izvajajo preverjanja, inšpekcije in preiskave v zvezi z dejavnostmi servisiranja kreditov, ki jih na njenem ozemlju opravlja skrbnik kreditov z dovoljenjem v matični državi članici. Pristojni organi države članice gostiteljice rezultate teh preverjanj, inšpekcij in preiskav brez odlašanja posredujejo pristojnim organom matične države članice.

9. Države članice zagotovijo, da kadar imajo pristojni organi države članice gostiteljice dokaze, da skrbnik kreditov, ki opravlja storitve na njenem ozemlju v skladu s členom 11, krši zahteve iz odstavka 5 te direktive in veljavna pravila, vključno z obveznostmi, ki izhajajo iz nacionalnih predpisov, s katerimi se prenaša ta direktiva, te dokaze posredujejo pristojnim organom matične države članice in zahtevajo, da ti sprejmejo ustrezne ukrepe.

10. Države članice zagotovijo, da pristojni organi matične države članice pristojnim organom države članice gostiteljice, ki je posredovala dokaze, najpozneje v dveh mesecih od zahtevka iz odstavka 8, sporočijo podrobnosti o vseh upravnih ali drugih postopkih, začetih v zvezi z dokazi, ki jih je predložila država članica gostiteljica, ali o ▌kaznih in popravnih ukrepih, naloženih skrbniku kreditov, ali pa utemeljeno odločitev, zakaj niso bili sprejeti nobeni ukrepi. Če je bil začet postopek, pristojni organi matične države članice redno obveščajo pristojne organe države članice gostiteljice o njegovem poteku.

▌

11a. Kadar skrbnik kreditov še naprej krši veljavna pravila, tudi svoje obveznosti iz te direktive, in potem ko obvesti matično državo članico, država članica zagotovi, da lahko pristojni organi države članice gostiteljice sprejmejo ustrezne upravne kazni in popravne ukrepe, da bi zagotovili skladnost s to direktivo:

(a) če skrbnik kredita ni sprejel ustreznih in učinkovitih ukrepov za odpravo kršitve v razumnem času ali

(b) kljub popravnim ukrepom, ki so jih že sprejeli pristojni organi matične države članice že sprejeli, ali

(c) v nujnem primeru, kjer je potrebno takojšnje ukrepanje, da bi obravnavali resno grožnjo kolektivnim interesom kreditojemalcev.

Nadalje lahko pristojni organi države članice gostiteljice v svoji državi članici prepovedo nadaljnje dejavnosti skrbnika kreditov, ki krši svoje obveznosti iz te direktive, dokler pristojni organ matične države članice ne sprejme ustrezne odločitve ali skrbnik kreditov ne sprejme popravnih ukrepov.

Naslov III

Kupci kreditov

Člen 13

Pravica do prejemanja informacij o pravicah kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali o sami nedonosni kreditni pogodbi

1. Države članice zagotovijo, da kreditodajalec kupcu kreditov v razumni meri zagotovi potrebne informacije v zvezi s pravicami kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali samo nedonosno kreditno pogodbo in po potrebi z zavarovanjem s premoženjem, da kupcu kreditov omogoči izvedbo lastne ocene vrednosti pravic kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali same nedonosne kreditne pogodbe in verjetnost poplačila zneskov iz te pogodbe, preden sklene pogodbo o prenosu teh pravic kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali same nedonosne kreditne pogodbe, ob hkratnem zagotavljanju varstva informacij, ki jih da na voljo kreditodajalec, in zaupnosti poslovnih podatkov.

2. ▌Države članice od kreditnih institucij, ki prenesejo pravice kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali samo nedonosno kreditno pogodbo na kupca kredita, zahtevajo, da pristojnim organom, določenim v skladu s členom 20(3) te direktive in členom 4 Direktive 2013/36/EU[26], dvakrat na leto sporočijo najmanj naslednje: 

(-a) identifikator pravnih subjektov (LEI) kupca kreditov ali, če ta identifikator ne obstaja:

(i) identiteto kupca kreditov ali članov njegovega organa vodenja ali upravljanja in oseb, ki imajo kvalificirane deleže v kupcu v smislu točke 36 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, in

(ii) naslov kupca kreditov;

(a) skupni neporavnani znesek pravic kreditodajalca v okviru nedonosnih kreditnih pogodb ali prenesenih nedonosnih kreditnih pogodb;

(b) število in obseg prenesenih pravic kreditodajalca v okviru nedonosnih kreditnih pogodb ali samih nedonosnih kreditnih pogodb;

(c) ali prenos vključuje pravice kreditodajalca v okviru nedonosnih kreditnih pogodb ali nedonosne kreditne pogodbe, sklenjene s potrošniki, in vrste sredstev za njihovo zavarovanje, če je smiselno.

3. Pristojni organi, imenovani v skladu s členom 20(3), pristojnim organom matične države članice kupca kreditov ▌brez odlašanja sporočijo informacije iz navedenega odstavka in vse druge informacije, ki so po njihovem mnenju potrebne za izvajanje nalog teh organov v skladu s to direktivo.

4. Določbe iz odstavkov 1, 2 in 3 se izvajajo v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 in Uredbo (ES) št. 45/2001.

Člen 14

Tehnični standardi za oblike zapisa podatkov

1. EBA štiri mesece od ... [datum začetka veljavnosti te direktive] pregleda predloge za zapis podatkov, ki zagotavljajo informacije o kreditnih izpostavljenostih v trgovalni knjigi. Po javnem posvetovanju z deležniki in pristojnimi organi EBA pripravi osnutek izvedbenih tehničnih standardov, ki določajo oblike, v katerih kreditodajalci, ki so kreditne institucije, zagotavljajo informacije iz člena 13(1), da se kupcem kreditov zagotovijo podrobne informacije o njihovih kreditnih izpostavljenostih v trgovalni knjigi, na podlagi katerih lahko opravijo analizo, finančni skrbni pregled in vrednotenje pravic kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali same nedonosne kreditne pogodbe. EBA v izvedbenih tehničnih standardih določi zahtevana podatkovna polja za pravice kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali za samo nedonosno kreditno pogodbo, da bi bile izpolnjene zahteve za informacije iz člena 13(1).

2. EBA navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov predloži Komisiji do ... [12 mesecev od datuma začetka veljavnosti te direktive].

3. Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz odstavka 1 v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta[27].

Člen 15

Obveznosti kupcev kreditov

1. Države članice zagotovijo, da ▌kupec kreditov, ki sam ni skrbnik kreditov, imenuje subjekt iz točk (a)(i) in (ii) člena 2(4) ali skrbnika kreditov ▌za izvajanje dejavnosti servisiranja kreditov v zvezi z nedonosnimi kreditnimi pogodbami ali pravicami kreditodajalca v okviru nedonosnih kreditnih pogodb.

2. Države članice zagotovijo, da za kupca kreditov poleg nacionalnih ukrepov, s katerimi se prenaša ta direktiva, ali določb veljavne zakonodaje o varstvu potrošnikov ali pogodbenega prava ne veljajo nobene dodatne upravne zahteve za odkup pravic kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali same nedonosne kreditne pogodbe. Države članice zagotovijo, da se ustrezna zakonodaja Unije in nacionalna zakonodaja, ki se nanaša zlasti na izvrševanje pogodb, varstvo potrošnikov, pravice kreditojemalcev, izdajo kreditov, predpise o bančni tajnosti in kazensko pravo, po prenosu pravic kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali same nedonosne kreditne pogodbe na kupca kreditov še naprej uporablja za kupca kreditov. Prenos pravic kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali same nedonosne kreditne pogodbe na kupca kreditov ne vpliva na raven varstva, ki se v skladu z zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo zagotavlja potrošnikom in drugim kreditojemalcem.

2a. Ta direktiva ne posega v nacionalna pooblastila v zvezi s kreditnimi registri, vključno s pooblastili za zahtevanje informacij za kupce kreditov v zvezi s pravicami kreditodajalca v okviru kreditne pogodbe ali s samo kreditno pogodbo in njenim izpolnjevanjem.

2b. Ta direktiva ne vpliva na zakone držav članic, ki razširjajo področje uporabe direktive ali nalagajo dodatne zahteve za kupce kreditov, ki nimajo dovoljenja v skladu z Uredbo št. 575/2013 in Direktivo 2013/36/EU.

2c. Države članice lahko kupcem kreditov dovolijo, da za servisiranje kreditov, ki so jih pridobili, najamejo fizične osebe. Za te fizične osebe bi se morala uporabljati nacionalna ureditev za urejanje in nadzor, pri čemer ne bi smele imeti svobode zagotavljanja storitev v drugi državi članici v skladu s to direktivo.

2d. Države članice zagotovijo, da imenovani skrbnik kreditov po prenosu pravic v okviru kreditne pogodbe ali same kreditne pogodbe na skrbnika kreditov prevzame odgovornost za potrebne informacije in zahteve glede obveščanja pristojnega organa.

▌

Člen 19

Prenos pravic kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali same nedonosne kreditne pogodbe s strani kupca kredita in sporočilo pristojnemu organu

1. Kadar kupec kreditov ▌prenese pravice kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali samo nedonosno kreditno pogodbo na drugega kupca kreditov, ki ni skrbnik kreditov, države članice od imenovanega skrbnika kreditov zahtevajo, da pristojne organe matične države članice vsako četrtletje za vsak prenos obvesti o identifikatorju pravnih subjektov novega kupca kreditov, kadar takega identifikatorja ni, pa o:

(i) identiteti novega kupca kreditov ali članov organa vodenja ali upravljanja novega kupca in oseb, ki imajo kvalificirane deleže v novem kupcu v smislu točke 36 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, in

(ii) naslovu novega kupca.

Poleg tega kupec kreditov na združeni ravni sporoči še vsaj naslednje: (a)  skupni neporavnani znesek pravic kreditodajalca v okviru nedonosnih kreditnih pogodb ali prenesenih nedonosnih kreditnih pogodb;

(b) število in obseg prenesenih pravic kreditodajalca v okviru nedonosnih kreditnih pogodb ali samih nedonosnih kreditnih pogodb;

(c) ali prenos vključuje pravice kreditodajalca v okviru nedonosnih kreditnih pogodb ali nedonosne kreditne pogodbe, sklenjene s potrošniki, in vrste sredstev za njihovo zavarovanje, kadar je smiselno.

2. Države članice zagotovijo, da pristojni organi iz odstavka 1 brez nepotrebnega odlašanja posredujejo prejete ▌informacije pristojnim organom države članice, v kateri ima novi kupec kredita ▌prebivališče ali sedež.

NASLOV IV

Nadzor

Člen 20

Nadzor, ki ga izvajajo pristojni organi

1. Države članice zagotovijo, da skrbniki kreditov in, kadar je smiselno, ponudniki storitev servisiranja kreditov, ki so se jim dejavnosti oddale v zunanje izvajanje v skladu s členom 10, nenehno spoštujejo nacionalne predpise, s katerimi se prenaša ta direktiva, in zagotovijo, da te dejavnosti v zadostni meri nadzorujejo pristojni organi matične države članice, da se oceni spoštovanje predpisov.

▌

3. Države članice imenujejo pristojne organe, odgovorne za izvajanje nalog in dolžnosti v skladu z nacionalnimi predpisi, s katerimi se prenaša ta direktiva.

4. Če države članice v skladu z odstavkom 3 imenujejo več kot en pristojni organ, določijo njihove zadevne naloge in enega izmed njih imenujejo za enotno kontaktno točko za vse potrebne izmenjave in interakcije s pristojnimi organi matičnih držav članic ali držav članic gostiteljic.

5. Države članice zagotovijo, da so na voljo ustrezni ukrepi, ki pristojnim organom, imenovanim v skladu z odstavkom 3, omogočajo, da od kupcev kreditov ali njihovih zastopnikov, skrbnikov kreditov, ponudnikov storitev servisiranja kreditov, ki jim skrbnik kreditov v skladu s členom 10 odda določene dejavnosti v zunanje izvajanje, kreditojemalcev ter vseh drugih oseb ali javnih organov pridobijo informacije, potrebne za:

(a) ocenjevanje nenehnega izpolnjevanja zahtev iz nacionalnih predpisov, s katerimi se prenaša ta direktiva;

(b) preiskovanje možnih kršitev teh zahtev;

(c) nalaganje upravnih kazni in popravnih ukrepov v skladu s predpisi, s katerimi se prenaša člen 22.

5a. Pristojni organi preverijo, ali so zahteve iz člena 5 izpolnjene, ali upravičeno domnevajo, da poteka pranje denarja ali financiranje terorizma oziroma je do tega prišlo ali da poteka oziroma se je zgodil poskus pranja denarja ali financiranja terorizma ali pa da obstaja večje tveganje tega v povezavi z zadevno institucijo.

6. Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi, imenovani v skladu z odstavkom 3, potrebno strokovno znanje, vire, operativno zmogljivost in pooblastila za izvajanje svojih nalog in dolžnosti, določenih v tej direktivi.

Člen 21

Nadzorna vloga in pooblastila pristojnih organov

1. Države članice zagotovijo, da prejmejo pristojni organi matične države članice, imenovani v skladu s členom 20(3), vsa nadzorna in preiskovalna pooblastila ter pooblastila za sankcioniranje, potrebna za izvajanje svojih nalog in dolžnosti iz te direktive, ki vključujejo najmanj:

(a) pooblastilo za izdajo ali zavrnitev dovoljenja v skladu s členom 5;

(b) pooblastilo za odvzem dovoljenja v skladu s členom 7;

(ba) pooblastilo za prepoved nekaterih dejavnosti;

(c) pooblastilo za izvajanje inšpekcijskih pregledov na kraju samem in drugih vrst inšpekcijskih pregledov;

(d) pooblastilo za nalaganje upravnih kazni in popravnih ukrepov v skladu s predpisi, s katerimi se prenaša člen 22;

(e) pooblastilo za pregled pogodb o zunanjem izvajanju, ki jih skrbniki kreditov sklenejo s ponudniki storitev servisiranja kreditov v skladu s členom 10(1);

(ea) pooblastilo, s katerim se od skrbnika kreditov lahko zahteva, da umakne člane svojega organa vodenja ali upravljanja, kadar ne izpolnjujejo zahtev iz točke (b) člena 5(1);

(eb) pooblastilo, s katerim se od skrbnikov kreditov lahko zahteva, da spremenijo ali posodobijo svoje ureditve notranjega upravljanja in mehanizme notranjega nadzora, da bi učinkovito zagotovili spoštovanje pravic kreditojemalcev v skladu z zakonodajo, ki ureja kreditno pogodbo;

(ec) pooblastilo, s katerim se od skrbnikov kreditov lahko zahteva, da spremenijo ali posodobijo svoje politike za zagotovitev poštenega in vestnega obravnavanja kreditojemalcev, ter evidentiranje in obravnavanje pritožb kreditojemalcev;

(ed) pooblastilo za zahtevanje nadaljnjih informacij o prenosu pravic kreditodajalca v okviru nedonosnih kreditnih pogodb ali samih nedonosnih kreditnih pogodb.

2. Države članice zagotovijo, da pristojni organi matične države članice s pristopom na podlagi tveganja ocenijo, kako skrbnik kreditov izvaja zahteve iz točk (c), (d), (e) in (eb) člena 5(1).

3. Države članice določijo obseg ocene iz odstavka 2, pri čemer upoštevajo velikost, naravo, obseg in zapletenost dejavnosti zadevnega skrbnika kreditov.

4. Pristojni organi matične države članice ▌ obvestijo pristojne organe države članice gostiteljice o rezultatih ocene iz odstavka 2, vključno s podrobnostmi o naloženih upravnih kaznih ali popravnih ukrepih.

5. Države članice zagotovijo, da si pristojni organi matične države članice in pristojni organi države članice gostiteljice pri pripravi ocene iz odstavka 2 izmenjajo vse informacije, potrebne za izvajanje njihovih zadevnih nalog iz te direktive.

6. Države članice zagotovijo, da lahko pristojni organ matične države članice od skrbnika kreditov, ponudnika storitev servisiranja kreditov ali kupca kreditov ▌, ki ne izpolnjuje zahtev iz nacionalnih predpisov, s katerimi se prenaša ta direktiva, zahteva, da že v zgodnji fazi sprejme vse potrebne ukrepe ali korake za spoštovanje teh predpisov.

Člen 22

Upravne kazni in popravni ukrepi

1. Brez poseganja v pravico držav članic, da določajo kazenske sankcije, države članice določijo pravila glede ustreznih upravnih kazni in popravnih ukrepov, ki se uporabijo vsaj v naslednjih primerih:

(a) skrbnik kreditov ne izpolnjuje zahteve iz nacionalnih predpisov, s katerimi se prenaša člen 9 te direktive, ali sklene pogodbo o zunanjem izvajanju ▌, ki krši predpise, s katerimi se prenaša člen 10, ali pa ponudnik storitev servisiranja kreditov, ki so mu bile naloge oddane v zunanje izvajanje, resno prekrši veljavne pravne predpise, vključno z nacionalno zakonodajo, s katero se prenaša ta direktiva;

(b) ureditve upravljanja in mehanizmi notranjega nadzora skrbnika kreditov, kot je določeno v členu 5(1)(c), ne zagotavljajo spoštovanja pravic kreditojemalca in pravil o varstvu osebnih podatkov;

(c) politika skrbnika kreditov je nezadostna za ustrezno obravnavo kreditojemalcev, kot je določena v členu 5(1)(d);

(d) notranji postopki skrbnika kreditov, kot je določeno v členu 5(1)(e), ne zagotavljajo evidentiranja in obravnavanja pritožb kreditojemalcev v skladu z obveznostmi iz nacionalnih predpisov, s katerimi se prenaša ta direktiva;

▌

(ga) kreditna institucija ne sporoči informacij iz nacionalnih predpisov, s katerimi se prenaša člen 13 te direktive;

(gb) skrbnik kreditov je eni ali več osebam, ki ne izpolnjujejo zahtev iz točke (b) člena 5(1), omogočil, da postanejo ali ostanejo člani njegovega organa vodenja ali upravljanja;

(gc) skrbnik kreditov ne izpolnjuje zahteve iz nacionalnih predpisov, s katerimi se prenaša člen 35 te direktive;

(gd) kreditodajalec ne izpolnjuje zahtev glede izterjave dolgov iz člena 8a(1) do (5).

2. Kazni in ukrepi iz odstavka 1 so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni ter vključujejo vsaj naslednje:

(a) odvzem dovoljenja za izvajanje dejavnosti kot skrbnik kreditov;

(b) odredbo, s katero se od skrbnika kreditov ▌ zahteva, da odpravi kršitev in preneha z ravnanjem ter tega ravnanja več ne ponovi;

(c) upravne denarne kazni.

3. Države članice poleg tega zagotovijo učinkovito izvajanje upravnih kazni in popravnih ukrepov.

4. Države članice zagotovijo, da pristojni organi pri določanju vrste upravnih kazni ali drugih popravnih ukrepov in zneska teh upravnih denarnih kazni upoštevajo zadevne okoliščine, vključno z naslednjimi:

(a) resnost in trajanje kršitve;

(b) raven odgovornosti skrbnika kreditov ali kupca kreditov ▌, ki je odgovoren za kršitev;

(c) finančno trdnost skrbnika kreditov ali kupca kreditov, ki je odgovoren za kršitev, vključno glede na skupni promet pravne osebe ali letni dohodek fizične osebe;

(d) obseg pridobljenih dobičkov ali preprečenih izgub zaradi kršitve skrbnika kreditov ali kupca kreditov ▌, ki je odgovoren za kršitev, če jih je mogoče določiti;

(e) izgube, ki so jih zaradi kršitve imele tretje osebe, če jih je mogoče določiti;

(f) raven sodelovanja skrbnika kreditov ali kupca kreditov, ki je odgovoren za kršitev, s pristojnimi organi;

(g) prejšnje kršitve skrbnika kreditov ali kupca kreditov ▌, ki je odgovoren za kršitev;

(h) morebitne dejanske ali potencialne sistemske posledice kršitve.

5. ▌Države članice tudi zagotovijo, da lahko pristojni organi upravne kazni in popravne ukrepe iz odstavka 2 naložijo članom organa vodenja ali upravljanja in drugim posameznikom, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo odgovorni za kršitev.

6. Države članice zagotovijo, da pristojni organi pred sprejetjem odločitve o naložitvi upravnih kazni ali popravnih ukrepov iz odstavka 2 tega člena, zadevnemu skrbniku kreditov ali kupcu kreditov ▌ zagotovijo možnost, da se izjavi.

7. Države članice zagotovijo, da je kakršna koli odločitev o naložitvi upravnih sankcij ali popravnih ukrepov, določenih v odstavku 2, ustrezno obrazložena in da v zvezi z njo velja pravica do pritožbe.

7a. Države članice lahko sklenejo, da ne bodo določile pravil o upravnih sankcijah za kršitve, za katere v skladu z nacionalnim kazenskim pravom že veljajo kazenske sankcije. V tem primeru države članice Komisiji sporočijo zadevne določbe kazenskega prava.

▌

NASLOV VI

Varovala in dolžnost sodelovanja

Člen 34

Sprememba kreditne pogodbe

Države članice brez poseganja v obveznosti obveščanja potrošnika v skladu z Direktivo 2014/17/EU, Direktivo 2008/48/ES in Direktivo 93/13/EGS zagotovijo, da kreditodajalec pred bistveno spremembo pogojev pravic kreditodajalca v okviru nedonosne kreditne pogodbe ali same nedonosne kreditne pogodbe, ki se lahko izvede s soglasjem ali po zakonu, potrošniku sporoči naslednje informacije:

(a) jasen ▌opis predlaganih sprememb ter potrebe po soglasju dolžnika ali po potrebi sprememb, ki se uvedejo po zakonu;

(b) čas uvedbe teh sprememb;

(c) podlago, ki je na voljo za pritožbo potrošnika v zvezi s temi spremembami;

(d) obdobje, ki je na voljo za vložitev take pritožbe;

(e) naziv in naslov pristojnega organa, pri katerem se lahko vloži pritožba.

Člen 35

Pritožbe

1. Države članice zagotovijo, da skrbnik kreditov kreditojemalcu brez odlašanja sporoči naslednje informacije:

(a) identiteto skrbnika kreditov;

(b) kopijo njegovega dovoljenja, izdanega v skladu s členom 6;

(c) naziv, naslov in kontaktne podatke pristojnih organov države članice, v kateri ima kreditojemalec prebivališče ali sedež in pri katerih lahko kreditojemalec vloži pritožbo.

2. Sporočilo iz odstavka 1 je v pisni obliki ali elektronsko, če to dovoljuje zakonodaja Unije ali nacionalna zakonodaja.

3. Države članice zagotovijo, da skrbnik kreditov pri vsaki nadaljnji komunikaciji s kreditojemalcem, tudi po telefonu, vključi ali navede informacije iz točk (a) in (c) odstavka 1.

4. Države članice zagotovijo, da skrbniki kreditov vzpostavijo in ohranjajo učinkovite in pregledne postopke za obravnavanje pritožb, prejetih od kreditojemalcev.

5. Države članice zagotovijo, da je obravnava pritožb kreditojemalcev s strani skrbnikov kreditov brezplačna in da skrbniki kreditov evidentirajo pritožbe in ukrepe za reševanje pritožb.

6. Države članice zagotovijo, da pristojni organi vzpostavijo in objavijo postopek za obravnavanje pritožb kreditojemalcev v zvezi s kupci kreditov, skrbniki kreditov in ponudniki storitev servisiranja kreditov in za zagotovitev, da se po prejetju hitro obravnavajo.

Člen 36

Varstvo osebnih podatkov

Zagotavljanje informacij posameznikom o obdelavi osebnih podatkov in kakršni koli drugi obdelavi osebnih podatkov za namene te direktive se izvaja v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 in Uredbo (ES) št. 45/2001, pri čemer je zaželeno, da se uporablja kodeks ravnanja za celotno industrijo, sprejet v skladu s členom 40 Uredbe (EU) 2016/679.

Člen 37

Sodelovanje med pristojnimi organi

1. Države članice zagotovijo, da pristojni organi iz členov 7, 11, 12, 13, 16, 18, 19 in 21 sodelujejo drug z drugim, kadar koli je to potrebno za namene izvajanja svojih dolžnosti ali pooblastil v skladu z nacionalnimi predpisi, s katerimi se prenaša ta direktiva. Ti organi poleg tega usklajujejo ukrepe, da se izognejo morebitnemu podvajanju in prekrivanju pri uporabi nadzornih pooblastil ter upravnih kazni in ukrepov v čezmejnih primerih.

2. Države članice zagotovijo, da pristojni organi na zahtevo in brez nepotrebnega odlašanja drug drugemu zagotovijo informacije, potrebne za namene izvajanja svojih nalog in dolžnosti v skladu z nacionalnimi predpisi, s katerimi se prenaša ta direktiva.

3. Države članice zagotovijo, da pristojni organi, ki pri izvajanju svojih nalog in dolžnosti v skladu s to direktivo prejmejo zaupne informacije, te uporabljajo samo za namene svojih nalog in dolžnosti iz nacionalnih predpisov, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo. Za izmenjavo informacij veljajo pogoji varovanja poslovne skrivnosti iz člena 76 Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta[28].

3a. Države članice zagotovijo, da vse osebe, ki delajo ali so delale za pristojne organe, in revizorje ali strokovnjake, ki delajo v imenu pristojnih organov, zavezuje obveznost varovanja poklicne skrivnosti.

4. Države članice sprejmejo potrebne upravne in organizacijske ukrepe za olajšanje sodelovanja iz tega člena.

5. Evropski bančni organ podpira izmenjavo informacij med pristojnimi organi v državah članicah in spodbuja njihovo sodelovanje.

Naslov VII

Sprememba

Člen 38

Sprememba Direktive 2014/17/EU

Vstavi se naslednji člen 28a:

„Člen 28a

1. Če dajalec kredita svoje pravice po kreditni pogodbi ali samo pogodbo prenese na tretjo osebo, je potrošnik zoper prevzemnika upravičen uveljavljati vse ugovore, ki jih je imel na voljo zoper prvotnega dajalca kredita, vključno s pobotom, če je dovoljen v zadevni državi članici.

2. Potrošnika se obvesti o prenosu iz odstavka 1.“

Naslov VIII

Končne določbe

Člen 39

Odbor

1. Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta[29].

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011[30].

Člen 40

Ocena

1. Komisija pet let po začetku veljavnosti te direktive izvede oceno te direktive in predloži poročilo o glavnih ugotovitvah Evropskemu parlamentu, Svetu ter Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru. Ocena zajema vsaj:

(a) število pooblaščenih skrbnikov kreditov v Uniji in število skrbnikov kreditov, ki svoje storitve zagotavljajo v državi članici gostiteljici;

(b) število pravic kreditodajalca v okviru nedonosnih kreditnih pogodb ali samih nedonosnih kreditnih pogodb, ki so jih od kreditnih institucij kupili kupci kreditov, ki imajo prebivališče ali sedež v isti državi članici kot kreditna institucija, v drugi državi članici ali zunaj Unije;

(c) oceno obstoječih tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, povezanih z dejavnostmi, ki jih opravljajo skrbniki kreditov in kupci kreditov;

(d) sodelovanje med pristojnimi organi iz člena 37.

2. Če se pri oceni ugotovijo pomembne težave pri delovanju direktive, se v poročilu navede, kako namerava Komisija odpraviti ugotovljene težave, vključno z ukrepi in časovnim načrtom morebitne revizije.

Člen 41

Prenos

1. Države članice najpozneje do ... [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti] sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Komisiji nemudoma sporočijo besedila navedenih predpisov.

2. Navedene predpise uporabljajo od prvega dne po ... [24 mesecev od datuma začetka veljavnosti].

Z odstopanjem subjekti, ki v skladu z nacionalno zakonodajo že opravljajo dejavnosti servisiranja kreditov iz člena 3(9) na datum, opredeljen v prvem pododstavku, lahko še naprej opravljajo te dejavnosti v svoji matični državi članici do ... [30 mesecev od datuma začetka veljavnosti te direktive] ali do datuma, na katerega pridobijo dovoljenje v skladu s to direktivo, pri čemer se upošteva zgodnejši datum.

3. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

4. Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 42

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 43

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

MANJŠINJSKO STALIŠČE

Poslanec EP Gunnar BECK

Pozdravljam ukrepe za izboljšanje nadzora bank in razvoj makrobonitetnih standardov, vendar menim, da se z vzpostavitvijo notranjega sekundarnega trga za slaba posojila in z ustanovitvijo nacionalnih družb za upravljanje premoženja zgolj ustvarjajo ugodnejši pogoji za banke, da omejijo posledice svojih slabih naložbenih odločitev, pri tem pa se dejansko ne zmanjša verjetnost slabih naložbenih odločitev. Namesto tega bi bilo treba preučiti vzroke za slaba posojila in pri tem upoštevati njihovo regionalno koncentracijo: struktura evra preprečuje državam članicam, pri katerih je večje tveganje, da posojila postanejo nedonosna, da bi sprejele ustrezne monetarne ukrepe. Z nadaljnjo harmonizacijo bančne unije in povezovanjem evropskih finančnih trgov se ta problem nikakor ne reši. Uspešnost posojil in dobičkonosnost bank lahko zagotovimo le s potrebno monetarno in fiskalno stabilnostjo, ne pa z nadaljnjim vzajemnim prevzemanjem tveganj. S tem bo euroobmočje postalo le še bolj dovzetno za špekulacije tujih kupcev kreditov. Regionalna koncentracija slabih posojil ne upravičuje daljnosežne harmonizacije, zlasti v zvezi z državami, v katerih so sekundarni trgi že dovolj razviti.

POSTOPEK V PRISTOJNEM ODBORU

Naslov	Skrbniki kreditov in kupci kreditov
Referenčni dokumenti	COM(2018)0135 – C8-0115/2018 – 2018/0063A(COD)
Datum predložitve EP	13.3.2018
Pristojni odbor  Datum razglasitve na zasedanju	ECON 19.4.2018
Odbori, zaprošeni za mnenje  Datum razglasitve na zasedanju	IMCO 19.4.2018	JURI 19.4.2018
Odbori, ki niso podali mnenja  Datum sklepa	IMCO 23.4.2018	JURI 7.1.2021
Poročevalec/-ka  Datum imenovanja	Esther de Lange 18.7.2019	Irene Tinagli 18.7.2019
Obravnava v odboru	12.12.2019	27.1.2020
Datum sprejetja	14.1.2021
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	38 4 13
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Gunnar Beck, Isabel Benjumea Benjumea, Stefan Berger, Gilles Boyer, Francesca Donato, Derk Jan Eppink, Engin Eroglu, Markus Ferber, Jonás Fernández, Raffaele Fitto, Frances Fitzgerald, José Manuel García-Margallo y Marfil, Luis Garicano, Sven Giegold, Valentino Grant, Claude Gruffat, José Gusmão, Enikő Győri, Eero Heinäluoma, Danuta Maria Hübner, Stasys Jakeliūnas, Othmar Karas, Billy Kelleher, Ondřej Kovařík, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Philippe Lamberts, Aušra Maldeikienė, Pedro Marques, Kostas Mavridis (Costas Mavrides), Jörg Meuthen, Csaba Molnár, Siegfried Mureşan, Caroline Nagtegaal, Luděk Niedermayer, Levteris Nikolau-Alavanos (Lefteris Nikolaou-Alavanos), Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis), Piernicola Pedicini, Kira Marie Peter-Hansen, Sirpa Pietikäinen, Dragoș Pîslaru, Antonio Maria Rinaldi, Alfred Sant, Joachim Schuster, Ralf Seekatz, Pedro Silva Pereira, Paul Tang, Cristian Terheş, Irene Tinagli, Ernest Urtasun, Inese Vaidere, Johan Van Overtveldt, Stéphanie Yon-Courtin, Marco Zanni, Roberts Zīle
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Chris MacManus
Datum predložitve	14.1.2021

 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

38	+
PPE	Isabel Benjumea Benjumea, Stefan Berger, Markus Ferber, José Manuel García-Margallo y Marfil, Enikő Győri, Danuta Maria Hübner, Othmar Karas, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Aušra Maldeikienė, Siegfried Mureşan, Luděk Niedermayer, Sirpa Pietikäinen, Ralf Seekatz, Inese Vaidere
S&D	Jonás Fernández, Eero Heinäluoma, Pedro Marques, Kostas Mavridis (Costas Mavrides), Csaba Molnár, Alfred Sant, Joachim Schuster, Pedro Silva Pereira, Paul Tang, Irene Tinagli
Renew	Gilles Boyer, Engin Eroglu, Luis Garicano, Billy Kelleher, Ondřej Kovařík, Caroline Nagtegaal, Dragoș Pîslaru, Stéphanie Yon-Courtin
Verts/ALE	Sven Giegold, Claude Gruffat, Philippe Lamberts, Piernicola Pedicini, Kira Marie Peter-Hansen, Ernest Urtasun

 

4	-
The Left	José Gusmão, Chris MacManus, Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis)
NI	Levteris Nikolau-Alavanos (Lefteris Nikolaou-Alavanos)

 

13	0
PPE	Frances Fitzgerald
ID	Gunnar Beck, Francesca Donato, Valentino Grant, Jörg Meuthen, Antonio Maria Rinaldi, Marco Zanni
Verts/ALE	Stasys Jakeliūnas
ECR	Derk Jan Eppink, Raffaele Fitto, Cristian Terheş, Johan Van Overtveldt, Roberts Zīle

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

 

 

 

• [1] UL C 444, 10.12.2018, str. 15.
• [2] UL C 367, 10.10.2018, str. 43.
• [*] Spremembe: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.
• [3] UL C , , str. .
• [4] Glej Razmislek o poglobitvi ekonomske in monetarne unije na: https://ec.europa.eu/commission/sites/beta-political/files/reflection-paper-emu_sl.pdf, 31. 5. 2017
• [5] 11. julij 2017, http://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2017/07/11/conclusions-non-performing-loans/pdf.
• [6] Sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o dokončanju bančne unije, COM(2017)0592, 11. oktober 2017.
• [7] Uredba (EU) št. 1092/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o makrobonitetnem nadzoru nad finančnim sistemom Evropske unije in ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (UL L 331, 15.12.2010, str. 1).
• [8] Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1)
• [9] Direktiva 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 60, 28.2.2014, str. 34).
• [10] Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L 60/34, 22.5.2008, str. 66).
• [11] Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21.4.1993, str. 29).
• [12] Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), UL L 177, 4.7.2008, str. 6–16.
• [13] Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, UL L 351, 20.12.2012, str. 1–32.
• [14]  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22).
• [15]  Direktiva 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembah direktiv 2003/41/ES in 2009/65/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 1095/2010 Besedilo velja za EGP
  UL L 174, 1.7.2011, str. 1–
• [16] Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32).
• [17] Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73).
• [18] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).
• [19] Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL L 295, 21.11.2018, str. 39).
   
• [20] Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 351, 20.12.2012, str. 1).
• [21] Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), (UL L 177, 4.7.2008, str. 6).
• [22] Uredba (EU) 2017/2402 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o določitvi splošnega okvira za listinjenje in o vzpostavitvi posebnega okvira za enostavno, pregledno in standardizirano listinjenje ter o spremembah direktiv 2009/65/ES, 2009/138/ES in 2011/61/EU ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 648/2012 (UL L 347, 28.12.2017, str. 35).
• [23]  Direktiva 98/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena (UL L 77, 14.3.1998, str. 36).
• [24] Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1).
• [25] Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 680/2014 z dne 16. aprila 2014 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi z nadzorniškim poročanjem institucij v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta
• [26] Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338)
• [27] Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 12).
• [28] Direktiva 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU (UL L 173, 12.6.2014, str. 349).
• [29] Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
• [30] Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).