POROČILO o zmanjševanju neenakosti s posebnim poudarkom na revščini zaposlenih

27.1.2021 - (2019/2188(INI))

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve
Poročevalka: Özlem Demirel


Postopek : 2019/2188(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A9-0006/2021
Predložena besedila :
A9-0006/2021
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o zmanjševanju neenakosti s posebnim poudarkom na revščini zaposlenih

(2019/2188(INI))

Evropski parlament,

 ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: PEU),

 ob upoštevanju cilja kohezije, določenega v skladu s členom 3 PEU, zlasti socialnega napredka,

 ob upoštevanju horizontalne socialne klavzule iz člena 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

 ob upoštevanju socialne politike iz člena 151 PDEU,

 ob upoštevanju revidirane Evropske socialne listine,

 ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropske konvencije varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v skladu s členom 6 PEU,

 ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, zlasti načel 5 in 6,

 ob upoštevanju ciljev OZN za trajnostni razvoj,

 ob upoštevanju konvencij in priporočil Mednarodne organizacije dela (MOD),

 ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je v Evropski uniji začela veljati 21. januarja 2011 v skladu s Sklepom Sveta 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti[1],

 ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu[2],

 ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost[3],

 ob upoštevanju političnih smernic Ursule von der Leyen,

 ob upoštevanju prilagojenega delovnega programa Komisije za leto 2020,

 ob upoštevanju cilja glede revščine in socialne izključenosti iz strategije Evropa 2020,

 ob upoštevanju okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov,

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o spodbujanju socialne vključenosti in boja proti revščini, vključno z revščino otrok, v EU[4],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi[5],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. junija 2020 o evropskem varstvu čezmejnih in sezonskih delavcev v času krize zaradi COVID-19[6],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. novembra 2015 o zmanjševanju neenakosti s posebnim poudarkom na revščini otrok[7],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2014 o učinkovitih inšpekcijah dela kot strategiji za izboljšanje pogojev dela v Evropi[8],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 2016 z naslovom Revščina: vidik spola[9],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. novembra 2018 o položaju invalidk[10],

 ob upoštevanju indeksa enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov,

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2020 z naslovom Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0152),

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. oktobra 2017 o politikah na področju minimalnega dohodka kot sredstvu za boj proti revščini[11],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo covida-19 in njenimi posledicami[12],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2017 o delovnih pogojih in prekarni zaposlitvi[13],

 ob upoštevanju svetovne lestvice človekovih pravic, ki jo pripravlja Mednarodno združenje sindikatov (ITUC)[14],

 ob upoštevanju poročil Evropske mreže za boj proti revščini ter ustreznih poročil Evropskega invalidskega foruma in mreže evropskih romskih organizacij (ERGO),

 ob upoštevanju ciljev iz evropskega zelenega dogovora za doseganje pravičnega in poštenega prehoda z zagotavljanjem dostopa do programov preusposabljanja in zaposlitvenih možnosti v novih gospodarskih sektorjih,

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 0014. januarja 2020 o močni socialni Evropi za pravičen prehod (COM(2020)0014),

 ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

 ob upoštevanju mnenj Odbora za pravice žensk in enakost spolov in Odbora za peticije,

 ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A9-0006/2021),

Vse večji neenakost in revščina

A. ker je ena od prednosti EU njen socialni model; ker tehnološki razvoj in svetovni trend naraščanja neenakosti zahtevajo, da se ta socialni model ponovno oceni in prilagodi našemu sodobnemu, hitremu, zapletenemu in nepredvidljivemu globalnemu okolju;

B. ker v skladu z opredelitvijo Eurostata posameznikom grozi revščina zaposlenih, če delajo več kot polovico leta in je njihov letni ekvivalentni razpoložljivi dohodek nižji od 60 % nacionalne mediane dohodka gospodinjstva (po socialnih transferjih); ker najnovejši podatki Eurostata kažejo, da je leta 2018 revščina ogrožala 9,4 % evropskih delavcev[15];

C. ker obstajajo velike razlike med državami članicami in znotraj njih; ker se razkorak med najbogatejšimi in ostalimi povečuje; ker je neto premoženje na gospodinjstvo v državah članicah Euroskupine pri najnižje uvrščenih upadlo za 20 %, pri 20 % najvišje uvrščenih pa se je razmeroma močno povečalo[16], ter ker je imelo 20 % gospodinjstev na dnu lestvice povprečen neto dolg v višini 4500 EUR, medtem ko je imelo najbogatejših 10 % gospodinjstev neto premoženje v povprečni vrednosti 1.189.700 EUR[17];

D. ker so dejavniki, ki prispevajo k revščini in povečanju neto neenakosti v premoženju, zapleteni in medsebojno povezani, mednje pa spadajo predvsem plačna neenakost, neenakost spolov, pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanj, diskriminacija, nizka stopnja izobrazbe, tehnološke spremembe v svetu dela in strukturne spremembe na trgu dela; ker se zaradi večje produktivnosti brez ustreznega dviga plač povečujejo tudi gospodarska neravnovesja v državah članicah in med njimi;

E. ker med delavci narašča tveganje dohodkovne izključenosti, poleg nizkokvalificiranih delavcev pa močno prizadene tudi visokošolske in univerzitetne diplomante, ki vstopajo na trg dela; ker se bo razlika med najvišjimi in najnižjimi plačami samo še povečevala;

F. ker ima vsak šesti delavec v EU nizko plačo, ki je nižja od dveh tretjin nacionalne mediane dohodka, ta delež pa stalno narašča; ker nizke plače v številnih državah članicah ne dohitevajo drugih plač, kar povečuje dohodkovno neenakost in revščino zaposlenih ter zmanjšuje zmožnost zaposlenih z nizkimi dohodki, da bi se spopadli z ekonomskimi težavami;

G. ker se je zaradi recesije na trgu dela med prejšnjo krizo dramatično povečalo število delavcev, ki neprostovoljno delajo s skrajšanim delovnim časom in so pogosto zaposleni v poklicih in sektorjih na področju osnovnih storitev ali storitev na nižji ravni z zelo visokim tveganjem revščine zaposlenih;

H. ker sta enakost med moškimi in ženskami in nediskriminacija med glavnimi vrednotami Evropske unije, kot so navedene v PEU in v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah;

I. ker ženske v državah EU-27 v povprečju zaslužijo 15 % manj kot moški[18], ob upoštevanju različnih vzrokov pa je ta razlika 9,38 %[19]; ker je posledica več desetletij trajajočih razlik med plačami moških in žensk tudi 37-odstotna razlika med spoloma v pokojninskih prihodkih, kar pomeni neenako stopnjo ekonomske neodvisnosti med ženskami in moškimi;

J. ker zaradi neenakomerne porazdelitve obveznosti oskrbe v EU, pri čemer ženske nosijo nesorazmerno breme, saj so glavne oskrbovalke v družinah, in omejenega dostopa do otroškega varstva in ustanov za oskrbo starejših v nekaterih državah članicah prihaja do obdobij odsotnosti s trga dela in s tem razlik v plačah in pokojninah med spoloma; ker na revščino žensk vplivajo ravno neenakomerna porazdelitev obveznosti oskrbe, neenako plačilo za delo, ki ga običajno opravljajo ženske, in posledice prekinitev poklicne poti za napredovanje in pokojnino;

K. ker je bilo leta 2017 tveganje revščine in socialne izključenosti med ženskami 23,3-odstotno, kar je več kot pri moških (21,6-odstotno)[20];

L. ker je razlika med plačami moških in žensk na splošno manjša pri tistih, ki prvič vstopajo na trg dela[21]; ker bi bilo treba še naprej spodbujati enake možnosti, da bi še bolj zmanjšali neenakosti med ženskami in moškimi;

M. ker je stopnja zaposlenosti žensk precej višja v storitvenem sektorju kot v industriji, saj so zaposlene pretežno v zdravstvenem in socialnem sektorju, prodaji na drobno, proizvodnji, izobraževanju in poslovnih dejavnostih, vse več pa jih opravlja delo s skrajšanim delovnim časom in priložnostno delo;

N. ker je upoštevanje načela enakosti spolov pomembno orodje za vključevanje tega načela v vse politike, ukrepe in dejavnosti EU, vključno s politikami trga dela in socialnimi politikami za spodbujanje enakih možnosti in boj proti vsem oblikam diskriminacije žensk;

O. ker evropski steber socialnih pravic vključuje priporočila za enakost spolov, enake možnosti in aktivno podporo zaposlovanju;

P. ker načelo 6 evropskega stebra socialnih pravic določa, da je treba preprečiti revščino zaposlenih in zagotoviti ustrezne minimalne plače, ki omogočajo izpolnjevanje potreb delavcev in njihovih družin glede na nacionalne gospodarske in socialne razmere, ter hkrati zagotoviti dostop do zaposlitve in spodbude za iskanje dela; ker evropski steber socialnih pravic določa, da sklicevanja na delavce zadevajo vse zaposlene osebe, ne glede na njihov zaposlitveni status, način ali trajanje zaposlitve;

Q. ker mladi težko najdejo dobro in zanesljivo zaposlitev s pogodbo za nedoločen čas in so pogosto dalj časa brezposelni; ker številne države članice delodajalcem omogočajo, da mlajšim delavcem izplačajo nižjo plačo, kar pomeni njihovo diskriminacijo; ker mladi pogosto opravljajo neplačano prakso brez možnosti zaposlitve;

R. ker prekarna zaposlitev bistveno bolj prizadene nekatere skupine kot druge, nekatere populacije, na primer Romi, pa so prekomerno zastopane v netipičnem, negotovem in slabo plačanem delu; ker 80 % Romov in njihovih otrok živi z dohodkom pod ustreznim nacionalnim pragom tveganja za revščino[22] ne glede na to, ali so zaposleni ali ne; ker so pandemija in zajezitveni ukrepi Rome močno prizadeli[23];

S. ker 95 milijonom oseb v EU (21,7 % prebivalcev) grozi revščina ali socialna izključenost, kar pomeni, da so v tretjem najmočnejšem gospodarskem območju sveta ogroženi ekonomsko preživetje, socialna vključenost in kakovost življenja[24] vsake pete osebe; ker se po socialnih transferjih 85,3 milijona ljudi v EU (16,9 %) sooča z revščino ali socialno izključenostjo;

T. ker statistični podatki EU o revščini kažejo, da so države članice zelo različno uspešne pri doseganju cilja zmanjšanja revščine in socialne izključenosti;

U. ker je 8,2 milijona ljudi v primerjavi z izhodiščnim stanjem iz leta 2008 izšlo iz kategorij tveganja revščine ali socialne izključenosti, predvsem zaradi boljših razmer na trgu dela, manj hude materialne prikrajšanosti[25] in manjšega deleža ljudi, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo[26] v nekaterih državah članicah;

V. ker EU kljub precejšnjemu izboljšanju razmer v nekaterih državah članicah ni dosegla svojega cilja, zastavljenega v strategiji Evropa 2020, da v primerjavi z letom 2008 do leta 2020 število oseb, ki jim grozi tveganje revščine, zmanjša za 20 milijonov;

W. ker so nekatere kategorije delavcev, kot so sezonski ali nekateri čezmejni delavci, zlasti izpostavljeni velikemu tveganju revščine zaposlenih in socialne izključenosti ter so pogosto zaposleni na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas z nizko varnostjo zaposlitve, slabimi delavskimi pravicami ali slabim socialnim varstvom oziroma brez njih;

X. ker imajo negotove življenjske in delovne razmere ter revščina zaposlenih različne gospodarske in družbene posledice, tudi nižjo raven subjektivnega duševnega dobrega počutja, težave z nastanitvijo in življenjskim okoljem, slabe odnose in občutek socialne izključenosti[27];

Y. ker delavci, ki jih je prizadela revščina zaposlenih, pogosto delajo na delovnih mestih z nesprejemljivimi delovnimi pogoji, kot so delo brez kolektivne pogodbe, kršenje delovnega časa[28] in tveganja za zdravje in varnost pri delu;

Z. ker so v času gospodarske recesije ti delavci v še slabšem položaju na trgu dela;

AA. ker na splošno delavce s krajšim delovnim časom, zlasti tiste, ki so v to prisiljeni, revščina bolj ogroža, kadar se združuje z različnimi dejavniki tveganja, kot so nizka plača, negotovo delovno mesto, položaj edinega prejemnika dohodka in vzdrževani gospodinjski člani[29];

AB. ker je leta 2019 v resni materialni prikrajšanosti živelo 5,8 % prebivalcev EU-27 in ker skrajna revščina obstaja v mnogih regijah in skupnostih; ker se bo ta delež zaradi pandemije covida-19 verjetno znatno povečal, zato je ta problem še toliko bolj pereč;

AC. ker je energijska revščina še zlasti razširjen problem v vsej Evropi, saj si med 50 in 125 milijonov ljudi ne more privoščiti ustreznega ogrevanja prostorov[30]; ker 11 % gospodinjstev v EU nima dostopa do interneta[31];

AD. ker se revščina gospodinjstev[32] le počasi zmanjšuje[33], saj je vsak četrti otrok, mlajši od 18 let, izpostavljen tveganju revščine ali socialne izključenosti in s tem ujet v krog prikrajšanosti, ki se prenaša z generacije na generacijo[34]; ker to prizadene zlasti starše samohranilce (34,2 %) in velike družine[35], ker revščina še posebej ogroža družine z invalidnim otrokom ali drugimi invalidnimi sorodniki;

AE. ker najemnine v večini držav članic vztrajno rastejo; ker stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški[36] v EU znaša 9,6 %, kar pomeni, da ljudje, ki živijo v takih gospodinjstvih, za stanovanje porabijo 40 % ali več ekvivalentnega razpoložljivega dohodka[37]; ker je v nekaterih državah članicah stopnja preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški tudi od 50 do 90- odstotna[38]; ker je mediana stanovanjskih stroškov gospodinjstev najemnikov z nizkim dohodkov v EU med 20 in 45 % razpoložljivega dohodka;

AF. ker so spremembe v cenah stanovanj eden glavnih dejavnikov pri neto razlikah v premoženju; ker pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanj postaja največje gonilo neenakosti v številnih državah članicah;

AG. ker po vsej Evropi narašča število brezdomcev, ki jih je bilo leta 2019 približno 700.000[39], kar je 70 % več kot pred desetletjem[40];

AH. ker je bil delež mladih v Evropski uniji, starih od 18. do 24. let, ki jih je kljub zaposlenosti ogrožala revščina, leta 2017 ocenjen na 11 %, v Romuniji pa je dosegel celo 28,2 %[41];

AI. ker se revščina starejših vztrajno povečuje: stopnja tveganja revščine je pri osebah, starejših od 65 let, v povprečju znašala 16,1 % (EU-27); ker bo to število zlasti zaradi prekarnih in netipičnih zaposlitev, ki so zlasti značilne za starejše, še naraščalo[42];

AJ. ker delo zaradi revščine zaposlenih izgublja svoj osnovni namen, to je da delavcem in njihovim družinam zagotavlja dostojno življenje, saj jim ne omogoča ekonomske neodvisnosti;

AK. ker člen 4 Evropske socialne listine Sveta Evrope določa, da imajo vsi delojemalci pravico do pravičnega plačila, ki jim in njihovim družinam zagotavlja primeren življenjski standard;

Vse manjša vezanost na kolektivne pogodbe

AL. ker se je obseg kolektivnih pogajanj v državah OECD v zadnjih treh desetletjih zmanjšal s 46 % na povprečno 32 %; ker je v najmanj 14 državah članicah EU 50 % zaposlenih brez kolektivne pogodbe; ker le v sedmih državah članicah delež zaposlenih po kolektivni pogodbi presega 80 %[43]; ker je bil upad najhitrejši v državah, ki so izvedle strukturne reforme, usmerjene v kolektivna pogajanja[44];

AM. ker dobro usklajeni in razširjeni sistemi kolektivnih pogajanj spodbujajo dobro delovanje trga dela in ker delavci, za katere veljajo kolektivne pogodbe, običajno uživajo boljše delovne pogoje in kakovostnejše delovno okolje kot drugi delavci;

AN. ker se je na svetovni ravni število držav, v katerih delavci nimajo pravice do ustanavljanja sindikatov ali članstva v njih, leta 2019 v primerjavi z letom 2018 z 92 povečalo na 107; ker je bilo največje povečanje zabeleženo v Evropi; ker 40 % evropskih držav svojim delavcem ne dovoli članstva v sindikatih in ker 68 % držav krši pravico do stavke, polovica pa pravico do kolektvnih pogajanj[45];

AO. ker je za delavce na podeželju težje pridobiti sindikalno zastopanost ter se pogajati o lokalnih in sektorskih kolektivnih pogodbah, kar je odvisno tudi od sektorja;

AP. ker je bila rast plač v euroobmočju med letoma 2000 in 2016 nižja od rasti produktivnosti[46]; ker zvišanje plač ni sledilo rasti dodane vrednosti, kar je poglobilo obstoječo neenakost;

AQ. ker kolektivna pogajanja in sektorske kolektivne pogodbe ne urejajo le ravni plač, temveč tudi delovne pogoje, kot so delovni čas, plačan dopust, počitnice in priložnosti za izpopolnjevanje;

AR. ker močni socialni partnerji in kolektivna pogajanja pozitivno lahko vplivajo na splošno raven plač v Evropi, tudi na minimalno plačo in mediano plače; ker so zaradi kolektivnih pogajanj delavci slišani in spoštovani; ker obstajajo dokazi o jasni pozitivni povezavi med udeležbo delavcev na delovnem mestu ter uspešnostjo in prihodki podjetja[47];

Vse večje število atipičnih in prekarnih delovnih razmerij

AS. ker je stopnja zaposlenosti invalidov leta 2017 znašala 50,6 % in je bila precej nižja kot skupna stopnja zaposlenosti, ki je znašala 74,8 %[48];

AT. ker so invalidi zato bolj izpostavljeni tveganju revščine zaposlenih (11 % v primerjavi s povprečjem EU, ki je 9,1 %)[49];

AU. ker je samo 20,7 % invalidk in 28,6 % invalidov zaposlenih za polni delovni čas[50];

AV. ker invalidi v nekaterih državah članicah pogosto izgubijo pravico do nadomestil za invalidnost, ko se zaposlijo, kar povečuje njihovo tveganje revščine zaposlenih;

AW. ker v nekaterih državah članicah invalidi, zaposleni na zaščitenih delovnih mestih, nimajo nujno statusa zaposlenega, delavskih pravic ali zajamčene minimalne plače[51];

AX. ker je vključevanje invalidov na trg dela zaradi finančne krize izredno težavno[52];

AY. ker se je delež zaposlenih, ki živijo v gospodinjstvu, izpostavljenem tveganju revščine, v desetih letih z 8 povečal na 9,4 %, kar pomeni 20,5 milijona oseb[53];

AZ. ker je bila ugotovljena povezava med povečanjem števila nestandardnih oblik zaposlitve in povečanim deležem Evropejcev, ki jim grozi revščina zaposlenih[54]; ker je 16,2 % oseb, ki delajo s krajšim delovnim časom ali s pogodbami za določen čas, bolj izpostavljenih tveganju revščine zaposlenih, v primerjavi s 6,1 % zaposlenih s pogodbo za nedoločen čas;

BA. ker stopnja izobrazbe močno vpliva na tveganje revščine zaposlenih; ker je tveganje revščine zaposlenih bistveno večje pri nizkokvalificiranih delavcih; ker v nekaterih državah članicah obstaja celo tveganje revščine zaposlenih pri visokokvalificiranih delavcih[55];

BB. ker se v EU uporabljajo različne prakse določanja plač;

BC. ker se sistemi minimalne plače v državah, kjer obstajajo, med seboj zelo razlikujejo po obsegu in pokritosti[56]; ker se sistemi minimalne plače razlikujejo tudi v absolutnih in relativnih stopnjah in ker obstajajo precejšnje vrzeli v obsegu in ustreznosti za zagotavljanje dostojnega življenja; ker so razlike v kupni moči še vedno velike, čeprav so nekoliko manjše, če se upoštevajo razlike v cenah[57]; ker se delež oseb, ki prejemajo minimalno plačo, med državami članicami zelo razlikuje;

BD. ker minimalna plača zgolj v treh državah članicah bistveno presega opredeljeni prag tveganja revščine, ki znaša 60 % bruto mediane, v ostalih državah članicah pa ne zagotavlja zaščite pred revščino; ker določeni sektorji, skupine delojemalcev in oblike dela v določbe o minimalni plači ali kolektivne pogodbe deloma niso vključeni oziroma z njimi niso zajeti;

BE. ker delavci, ki zaslužijo minimalno plačo, pogosto težko shajajo; ker 7 od 10 delavcev, ki prejemajo minimalno plačo, nekoliko težje shaja, v primerjavi s 5 od 10 drugih delavcev, pri čemer so med državami članicami velike razlike[58];

BF. ker je krčenje zaposlovanja med finančno krizo leta 2008 povzročilo dramatično povečanje števila ljudi z atipično zaposlitvijo, zaposlitvijo na določen čas in zaposlitvijo s krajšim delovnim časom, vključno z zaposlitvijo z neprostovoljnim krajšim delovnim časom[59]; ker so delavci, ki imajo neprostovoljno skrajšan delovni čas, pogosto zaposleni v poklicih in sektorjih osnovnih storitev ali storitev na nižji ravni, kjer je tveganje revščine zaposlenih med najvišjimi; ker več kot tretjina zaposlenih za skrajšan delovni čas na ta način dela neprostovoljno, pri zaposlenih za določen čas pa je to vsak drugi[60];

BG. ker ima standardno pogodbo za nedoločen čas s polnim delovnim časom 59 % vseh zaposlenih v EU, medtem ko netipične oblike zaposlitve, ki so včasih tudi prekarne, naraščajo[61];

BH. ker kratkoročne zaposlitve niso spodbudne za razvoj, usposabljanje in prilagajanje znanj in spretnosti kadrov spremembam na trgu dela;

BI. ker število delavcev, ki v EU opravljajo prekarno delo, najbolj niha v vele- in maloprodaji, prometu, hotelski dejavnosti, gostinskih storitvah[62], kulturi in organizaciji dogodkov;

BJ. ker revščina zaposlenih lahko prizadene tudi mlade strokovnjake z visoko stopnjo izobrazbe, zlasti v državah članicah z visoko stopnjo brezposelnosti mladih; ker je delež zaposlenih mladih, ki živijo v revščini, sicer nižji pri tistih z univerzitetno izobrazbo kot tistih z nižjo stopnjo izobrazbe, vendar je v nekaterih državah članicah še vedno precejšen; ker imajo ti mladi odrasli pogosto nizke plače, nepoštene delovne pogoje, navidezno samozaposlitev, netipične pogodbe o delu in celo opravljajo neprijavljeno delo[63];

BK. ker so dodatni zaslužek, večja prožnost, pridobivanje izkušenj, privabljanje strank in pomanjkanje priložnosti na tradicionalnem trgu dela verjetno glavni motivi za opravljanje platformnega dela; ker je platformno delo na splošno pozitivno za vključevanje na trg dela[64]; ker je platformno delo raznoliko, zato bi enotna rešitev za vse ogrozila nastanek pomembnih oblik dela[65];

BL. ker je bil julija 2019 ustanovljen Evropski organ za delo, ki naj bi podpiral države članice in Komisijo pri učinkovitem izvajanju in izvrševanju prava Unije na področjih mobilnosti delovne sile in koordinacije sistemov socialne varnosti; ker naj bi Evropski organ za delo polno operativno zmogljivost dosegel do leta 2024;

BM. ker kljub temu, da je Komisija napovedala, da namerava predložiti predlog za evropsko številko socialnega zavarovanja, še ni predložila nobenega konkretnega predloga;

BN. ker je stopnja izobraževanja odraslih v EU leta 2018 znašala 11,1 %, cilj za leto 2020 pa je 15 %[66]; ker imajo tehnologija in inovacije velik potencial za ustvarjanje priložnosti, vendar več kot 40 % odraslih v EU nima osnovnih digitalnih znanj in spretnosti;

Gospodarske in socialne posledice pandemije covida-19

BO. ker so se leta 2008 med finančno krizo izjemno povečale tako brezposelnost kot prekarne in atipične oblike zaposlitve, med krizo zaradi covida-19 pa so pereča postala tudi socialna vprašanja izgube delovnih mest, dela s skrajšanim delovnim časom in eksistencialnih stisk, zlasti v sektorju malih in srednjih podjetij, malih obrtnikov, malih trgovcev in obmejnih delavcev; ker delež srednjega razreda upada, razkorak med revnimi in bogatimi pa narašča, med krizo zaradi covida-19 pa so se okrepila tudi neravnovesja med državami članicami in znotraj njih;

BP. ker je aprila 2020 med pandemijo covida-19 50 % delavcev v EU delalo s skrajšanim delovnim časom, pri čemer je več kot tretjina (34 %) zaposlenih poročala, da se jim je delovni čas močno skrajšal, 16 % pa jih je navedlo, da se jim je delovni čas nekoliko skrajšal[67];

BQ. ker 75 % državljanov EU meni, da je njihov finančni položaj zdaj slabši kot pred pandemijo covida-19, 68 % jih navaja, da težko shajajo, 68 % pa ne more brez prihodkov več kot tri mesece vzdrževati svojega življenjskega standarda; ker 16 % delavcev v EU meni, da bodo zaradi covida-19 v bližnji prihodnosti verjetno izgubili zaposlitev[68];

BR. ker bi gospodarska kriza zaradi pandemije covida-19 lahko imela resne in trajne posledice za trg dela, zlasti za mlade ali ranljive delavce, saj bi utegnili biti prisiljeni pristati na negotova in atipična delovna mesta, zaradi česar se bodo delovni pogoji poslabšali, neenakosti pa povečale;

BS. ker bo pandemija covida-19 zato najverjetneje neposredno vplivala na povečanje revščine in revščine zaposlenih[69], zlasti med najranljivejšimi skupinami v družbi;

BT. ker je pandemija covida-19 pokazala, da je potrebna bolj vključujoča socialna zaščita, ki bo zajemala vse vrste delavcev, zlasti samozaposlene in platformne delavce;

BU. ker število slabo plačanih in visoko plačanih delovnih mest še naprej narašča, zmanjšuje pa se število delovnih mest s srednje visoko plačo; ker slabo plačana delovna mesta ne pomenijo tudi nizkih kvalifikacij, kar še zlasti velja za platformne delavce; ker se povečuje povpraševanje po visoko izobraženih delavcih, tudi na slabo plačanih delovnih mestih;

1. poudarja, da je EU v skladu s členom 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah dolžna zagotoviti, da vsi delavci delajo pod pogoji, ki spoštujejo njihovo zdravje, varnost in dostojanstvo, ter opozarja, da revščina in izključenost s trga dela in iz družbe povečujeta neenakosti in segregacijo; opozarja, da bi morale Komisija in države članice pri izvajanju svojih politik dodatno okrepiti socialni model EU in upoštevati zahteve, povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem dostojnega življenjskega standarda in ustrezne socialne zaščite za vse, ter boj proti revščini in socialni izključenosti;

2. poudarja, da PEU določa, da je temeljna obveznost Unije prizadevanje za trajnostni razvoj Evrope, med drugim na podlagi visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva, ki naj bi dosegalo polno zaposlenost in socialni napredek ter visoko raven zaščite; poudarja tudi, da bi se morala EU boriti proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbujati socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in moških, medgeneracijsko solidarnost in varstvo pravic otrok;

3. se strinja s Komisijo, da je dohodkovna neenakost v EU v svetovnem merilu nižja kot v nekaterih drugih večjih naprednih gospodarstvih, vendar je še vedno zaskrbljujoča; poudarja, da so velike neenakosti zaskrbljujoče z vidika pravičnosti, saj lahko zakoreninjene neenakosti privedejo do neenakih možnosti in ovirajo potencialno rast; poudarja, da so lahko razmeroma velike neenakosti povezane z višjo stopnjo tveganja za revščino in izrazitejšo socialno izključenostjo, pa tudi z bolj pogostimi finančnimi težavami, kar lahko skrha socialno kohezijo[70];

4. ugotavlja, da čeprav se stopnje revščine med ženskami med državami članicami zelo razlikujejo, je tveganje revščine in socialne izključenosti v tveganih skupinah, v katere spadajo starejše ženske, samske ženske, ženske z otroki in matere samohranilke, begunke in migrantke, ženske drugih ras, ženske iz etničnih manjšin, homoseksualke, biseksualke in transspolne ženske ter invalidke, visoko, pri čemer podatki kažejo, da so ženske bolj izpostavljene revščini in socialni izključenosti kot moški (22,8 % leta 2018 v EU); ugotavlja, da so nekatere kategorije žensk bolj izpostavljene tveganju revščine zaradi drugih medsektorskih dejavnikov tveganja, kot so nedejavnost, pomanjkanje storitev oskrbe za otroke in vzdrževani družinski člani;

5. poudarja, da je vsak drugi migrant iz držav zunaj EU izpostavljen tveganju revščine ali socialne izključenosti, da so ravni prekarnega dela še posebej visoke med migrantkami in begunkami ter da se ženske z vzdrževanim ali neurejenim statusom soočajo z izredno visokimi stopnjami revščine; poudarja, da so prihodki štirih od petih pripadnikov romske skupnosti nižji od praga revščine in da je zaposlenih manj kot petina romskih žensk (starih 16 let ali več); poudarja, da k temu prispeva diskriminacija pri dostopu do izobraževanja, usposabljanja in zaposlitve ter njihova kakovost; poziva EU, naj sodeluje z državami članicami, da bi zagotovila polno izvajanje evropskih in nacionalnih standardov zaposlovanja brez diskriminacije, tudi s pomočjo učinkovitih, neodvisnih in splošno dostopnih mehanizmov spremljanja, pritožb in pravnih sredstev;

6. poudarja, da po podatkih Eurostata v državah članicah EU v revščini živi 64,6 milijona žensk in 57,6 milijona moških, kar kaže, da revščina obeh spolov ne prizadene enako; ugotavlja, da te številke kažejo, koliko žensk je prizadetih, in da jih je treba preučiti skupaj z drugimi kazalniki, kot so starost, pričakovana življenjska doba, dohodkovna neenakost, razlika v plači med spoloma, vrsta gospodinjstva in socialni transferji, da bi lahko v celoti razumeli njihov pomen; poudarja, da je izpostavljenost žensk revščini verjetno podcenjena, in poziva države članice, naj podatke o revščini zbirajo na način, ki bo odražal realno stanje v gospodinjstvu in osebno stvarnost posameznika, zbirajo pa naj tudi ustrezne podatke o enakosti ter statistične podatke o revščini ter naj analizirajo politike z vidika spola, saj ni mogoče domnevati, da so sredstva v gospodinjstvih enakomerno porazdeljena med moškimi in ženskami;

Ukrepi zoper neenakost

7. poziva Komisijo in države članice, naj dosežejo cilj primerljivih življenjskih pogojev z navzgor obrnjeno socialno in ekonomsko konvergenco, odpravijo vse večje neenakosti v državah članicah in med njimi ter povečajo solidarnost; spodbuja države članice, naj okrepijo sisteme kolektivnih pogajanj ter zagotovijo minimalno socialno zaščito in sistem socialne varnosti za vse starostne skupine; poudarja, da je te cilje mogoče doseči z različnimi instrumenti, med drugim z minimalnim dohodkom, minimalnimi plačami in minimalnimi pokojninami v okviru prvega stebra[71] v skladu s pristojnostmi in zakonodajo posamezne države članice ter ob upoštevanju vseh splošnih načel Evropske unije, vključno s temeljnimi pravicami, sorazmernostjo, pravno varnostjo, enakostjo pred zakonom in subsidiarnostjo;

8. opozarja Komisijo in države članice, da mora biti preprečevanje in odpravljanje revščine zaposlenih del splošnega cilja zmanjšanja revščine v Evropski uniji;

9. meni, da je razpoložljivost cenovno sprejemljivih, dostopnih in kakovostnih storitev, zlasti javnih, bistvena za zmanjšanje neenakosti in revščine; zato meni, da je bistveno, da države članice sprejmejo ukrepe za zagotavljanje dostopa do kakovostnih storitev in posledično do splošnega dostopa do zdravstvenega varstva, izobraževanja, cenovno dostopnih stanovanj, oskrbe z energijo in socialne zaščite;

10. je prepričan, da načelo, da je delo najboljše sredstvo zoper revščino, v luči sektorjev z nizkimi plačami in prekarnih delovnih razmer (vključno z nekaterimi oblikami atipične zaposlitve), ki vplivajo na vzdržnost in ustreznost sistemov socialne varnosti, dandanes ni več povsem ustrezno; poleg tega meni, da so učinkovite kolektivne pogodbe in, kjer je ustrezno, učinkoviti zakonsko določeni sistemi minimalne plače pomembni instrumenti za boj proti revščini;

11. opozarja, da je podjetništvo nujno za boj proti negotovim razmeram in revščini; meni, da je treba spodbujati podjetništvo, tudi med ženskami in mladimi; opozarja, da je treba podpirati mala in srednja podjetja, ki ustvarjajo delovna mesta in bogastvo ter so hrbtenica evropskega gospodarstva; opozarja, da ta podjetja spodbujajo regionalno vitalnost ter prispevajo k inovacijam in ustvarjanju konkurenčnega, raznolikega in trajnostnega trga dela; poudarja, da mora biti evropska zakonodaja naklonjena podjetjem, zlasti malim in srednjim podjetjem;

12. poziva Komisijo in države članice, naj na podlagi svojih obveznosti iz konvencij Mednarodne organizacije dela in revidirane Evropske socialne listine ter svojih zavez glede evropskega stebra socialnih pravic in ciljev trajnostnega razvoja spodbujajo kolektivna pogajanja; poziva države članice, naj prilagodijo svojo nacionalno zakonodajo, če ovira kolektivna pogajanja in pravico do združevanja, pogajanja in sklepanja kolektivnih pogodb, ter spoštujejo in uveljavljajo pravico do poštene minimalne plače, kjer je to ustrezno;

13. poudarja, da tehnološki razvoj in spremembe v strukturi gospodarstva prinašajo večjo koncentracijo gospodarskih dejavnosti in visoko kvalificiranih delovnih mest v metropolitanskih območjih, kar povečuje socialne in geografske neenakosti; poziva Komisijo in države članice, naj povečajo naložbe v digitalno tehnologijo na podeželju, da bi okrepili javne storitve, izboljšali njihovo kakovost in učinkovitost ter uvedli nove načine izvajanja storitev v oddaljenih in manj pokritih regijah ter tako odpravili neenakosti in ustvarili boljše možnosti za zaposlovanje;

14. pozdravlja predlog Komisije za program znanj in spretnosti; poudarja, da je eden od temeljnih vzrokov revščine zaposlenih nizka stopnja izobrazbe in da se je treba s tem problemom spopasti;

15. poziva države članice, naj vsem zagotovijo enak dostop do vključujočega izobraževanja in usposabljanja ter si še bolj prizadevajo za to, da bi zmanjšale stopnjo zgodnje opustitve šolanja;

16. poudarja, da so visokokakovostno izobraževanje že od zgodnjega otroštva, poklicno izobraževanje in usposabljanje, preusposabljanje in izpopolnjevanje bistvenega pomena za to, da se zmanjšajo neenakosti in da se bodo delavci bolje znali prilagoditi spreminjajočemu se svetu dela ter da se jim omogoči uspešen prehod v zaposlitev;

17. zato poziva države članice, naj tesno sodelujejo s socialnimi partnerji, izvajalci izobraževanja in usposabljanja, podjetji in drugimi deležniki, da bi okrepili in izboljšali sisteme izobraževanja in usposabljanja ter izboljšali njihovo kakovost in ustreznost za trg dela in osebni razvoj, med drugim tudi zato, da bi ljudem omogočili dostop do vseživljenjskega učenja;

18. meni, da so v luči digitalne preobrazbe in vse večjega števila visokokvalificiranih poklicev in poklicev z visoko ravnjo usposobljenosti potrebne ciljno usmerjene naložbe v vseživljenjsko učenje; spodbuja Komisijo in države članice, naj usklajeno in celovito podpirajo razvoj potrebnih digitalnih znanj in spretnosti, tudi za starejše delavce; zato poziva, naj se ciljno vlaga v digitalno preusposabljanje in izpopolnjevanje, da se bodo lahko delavci prilagodili spremembam in si zagotovili višje plače;

19. poziva Komisijo in države članice, naj mladim zagotovijo ustrezno stopnjo izobrazbe in usposobljenosti, da bodo lahko kos potrebam in izzivom na trgu dela, poleg tega pa naj jih seznanijo z njihovimi socialnimi in delavskimi pravicami, da se ne bodo znašli v atipičnih ali prekarnih delovnih razmerjih;

20. želi Komisijo in države članice spomniti, da bi bil v evropskih pogodbah potreben protokol glede socialnega napredka, v skladu s katerim bi bile pri koliziji temeljnih gospodarskih svoboščin s temeljnimi socialnimi in delavskimi pravicami slednje enakovredne gospodarskim svoboščinam enotnega trga;

21. poziva, naj se pripravi vsesplošna evropska strategija za boj proti revščini, ki bo vsebovala ambiciozne cilje glede zmanjšanja revščine in odprave skrajne revščine v Evropi do leta 2030, skladno z načeli, določenimi v evropskem stebru socialnih pravic, in ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja;

22. poziva Komisijo in države članice, naj za boj proti brezposelnosti mladih, krepitev njihove zaposljivosti in njihovo spodbujanje k zaposlovanju na stabilnih in neprekarnih delovnih mestih uporabijo finančne instrumente, kot so jamstvo za mlade ter programi EU;

23. poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo dejanske ukrepe za boj proti izogibanju davkom in davčnim goljufijam, saj gre za pomemben način zmanjševanja ekonomskih neenakosti in izboljševanja pobiranja davčnih prihodkov v državah članicah;

24. poziva Komisijo, naj posodobi svoj okvir za vzpostavitev in razvoj zadrug in podjetij socialne ekonomije, ki v skladu s svojo naravo namenjajo večji poudarek pravičnim delovnim pogojem in krepitvi vloge delavcev;

25. poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo pobude za spodbujanje krepitve vloge žensk prek izobraževanja, poklicnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja ter dostopa do financiranja, ženskega podjetništva in zastopanosti žensk v sektorjih, usmerjenih v prihodnost, da bi jim zagotovili dostop do kakovostne zaposlitve; poziva zlasti, naj se bolj spodbujajo predmeti s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, digitalnega izobraževanja, umetne inteligence in finančne pismenosti, da bi se borili proti prevladujočim stereotipom in poskrbeli, da bo več žensk vstopilo v te sektorje in prispevalo k njihovemu razvoju;

26. poudarja, da mora v sklopu forumov na nacionalni, regionalni in evropski ravni redno potekati dialog med ženskami, ki se soočajo z revščino, in nosilci odločanja, da bi spremljali učinkovitost aktualnih politik/storitev in predlagali rešitve;

27. poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno financiranje nevladnih organizacij in poudariti, da morajo imeti dostop do sredstev EU, da bodo lahko zagotovile inovativne in učinkovite storitve v boju proti revščini;

28. pozdravlja načrt Komisije, da bo brez odlašanja predložila jamstvo za otroke[72];

29. poziva države članice, naj zagotovijo dostop do dostojnih, cenovno sprejemljivih, dostopnih, energetsko učinkovitih in zdravih stanovanj za vse ter bolj spodbujajo gradnjo socialnih stanovanj, med drugim tudi javnih stanovanj; spodbuja države članice, naj si bolj izmenjujejo primere dobre prakse glede tega, katere politike na področju socialnih stanovanj so učinkovite;

30. poziva države članice in lokalne organe, naj sprejmejo ustrezno stanovanjsko politiko, ustvarijo pogoje in zagotovijo podporo za naložbe v socialna in cenovno dostopna stanovanja ter odpravijo energijsko revščino;

31. poziva Komisijo, naj – glede na to, da sta revščina zaposlenih in brezdomstvo prepletena predlaga strateški okvir EU za nacionalne strategije za brezdomstvo; poziva države članice, naj sprejmejo nujne ukrepe za preprečevanje brezdomstva in njegovo odpravo, pa tudi za preprečevanje prisilnih izselitev;

32. poudarja, da je treba v okviru novega Evropskega socialnega sklada plus (ESS+) več sredstev nameniti za najbolj prikrajšane, saj je to bistveni element evropske solidarnosti ter način, kako prispevati k boju proti najhujšim oblikam revščine v EU, kot sta pomanjkanje hrane in revščina otrok;

Minimalna jamstva za življenjske in delovne pogoje

33. meni, da je za zagotovitev dostojnih delovnih in zaposlitvenih pogojev v digitalnem gospodarstvu potreben zakonodajni okvir za ureditev pogojev za delo na daljavo po vsej EU, kar bo prispevalo k zmanjšanju neenakosti in reševanju vprašanja revščine zaposlenih;

34. poziva Komisijo, naj predloži okvir EU za minimalni dohodek;

35. poziva Komisijo in države članice, naj vlagajo v aktivne politike zaposlovanja, da bodo evropski delavci in gospodarstva postali odpornejši in da bodo delavci opremljeni z dragocenimi znanji in spretnostmi;

36. je seznanjen s predlogom Komisije za direktivo EU, s katero bo delavcem v EU zagotovljena varnost v smislu ustrezne minimalne plače, ki jim bo omogočala dostojno življenje;

37. meni, da bi morala direktiva v državah članicah, v katerih se socialni partnerji praviloma kolektivno pogajajo o plačah, zagotoviti jasna varovala;

38. opozarja na predlagane ukrepe iz političnih usmeritev Komisije za obdobje 2019–2024[73], s katerimi naj bi bila delavcem v Uniji zajamčena pravična minimalna plača, ki bi jim morala – ne glede na to, kje delajo – omogočati dostojno življenje;

39. poudarja, da so v direktivah o delavskih pravicah v skladu z načelom prepovedi poslabšanja položaja in ugodnejšimi določbami določeni minimalni standardi ter da lahko posamezne države članice svobodno določijo višje ravni varstva in standarde;

40. meni, da bi moralo biti s to direktivo prek kolektivnih pogodb in zakonsko določenih minimalnih plač poskrbljeno za to, da noben delavec ali njegova družina ne bi bila izpostavljena tveganju revščine in da bi lahko vsak s svojim delom preživel in sodeloval v družbi;

41. poudarja, da bi bilo treba s končno različico direktive zagotoviti, da se višina zakonsko določene minimalne plače, kadar obstaja, vedno določi nad pragom revščine;

42. poziva države članice in socialne partnerje, naj poskrbijo za to, da obstajajo minimalne plače, pri tem pa upoštevajo nacionalne prakse v zvezi s tem in vpliv teh minimalnih plač na konkurenčnost, ustvarjanje delovnih mest in revščino zaposlenih;

43. meni, da je treba sprejeti ukrepe, s katerimi bo zagotovljeno, da delodajalci ne izvajajo praks, da od minimalne plače odbijajo stroške, potrebne za opravljanje dela, kot so nastanitev, potrebna oblačila, orodja, osebna zaščita in druga oprema;

44. poziva Komisijo in države članice, naj izvršujejo zakonodajni okvir o minimalnih delovnih pogojih za vse delavce, zlasti za delavce v prekarnih delovnih pogojih, s katerimi se prav tako pogosto soočajo delavci z atipično in nestandardno obliko zaposlitve v gospodarstvu priložnostnih del, ter naj ta okvir izboljšajo, tako da se lotijo vrzeli v zakonodaji in izboljšajo veljavne direktive[74], po potrebi pa tudi z novimi pravnimi akti;

45. poziva države članice, naj poskrbijo za to, da bodo vsi delavci vključeni v sisteme socialne zaščite, Komisijo pa poziva, naj dejavnosti držav članic v zvezi s socialno varnostjo in socialno zaščito delavcev dopolnjuje in podpira;

46. poudarja, da je mobilnost delovne sile bistvena, da bi čim bolj izkoristili talente in ambicije Evropejcev, povečali ekonomsko uspešnost ter blaginjo podjetij in posameznikov ter ljudem ponudili široko paleto priložnosti; poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo ovire, ki onemogočajo mobilnost v Evropski uniji;

47. poziva države članice, naj poskrbijo za razumno prilagoditev delovnih mest za invalide[75];

48. poziva Komisijo in države članice, naj se borijo proti strategijam, ki prispevajo k revščini zaposlenih, kot so neprijavljeno nadurno delo, nezanesljivo ali nepredvidljivo načrtovanje delovnega časa s strani delodajalcev, pogodbe brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti, neprijavljene gospodarske dejavnosti in siva ekonomija; želi spomniti, da je za zdravje in varnost na delovnem mestu odgovoren delodajalec in da mora usposabljanje v zvezi z delovnim mestom potekati v delovnem času;

49. ugotavlja, da je bil evropski vrh o platformnem delu, ki ga je pripravljala Komisija in na katerem naj bi preučili, kako bi lahko izboljšali delovne pogoje platformnih delavcev, zaradi pandemije covida-19 preložen; poziva Komisijo, naj ta vrh čim prej izpelje;

50. je seznanjen z družbenimi posledicami, ki jih prinaša platformno delo, in sicer da delavci nimajo zagotovljenih delavskih pravic in socialne zaščite ter da se zaradi njega ne plačujejo prispevki za socialno varnost in davki;

51. je seznanjen, da namerava Komisija sprejeti zakonodajni predlog[76] o platformnih delavcih; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo delovni odnosi med platformami in delavci prilagojeni novi realnosti digitalizirane družbe in digitaliziranega gospodarstva ter da bodo jasno urejeni tako, da bodo ti delavci zajeti z veljavnim delovnim pravom in določbami o socialni varnosti, da se izboljšajo delovni pogoji, znanja in spretnosti ter usposobljenost platformnih delavcev ter da se zagotovi predvidljiv delovni čas zanje;

52. poudarja, da bi bilo treba z zakonodajnim predlogom EU zagotoviti, da se lahko platformni delavci povezujejo v predstavništva delavcev in se organizirajo v sindikate, da bodo lahko sklepali kolektivne pogodbe;

53. poziva države članice, naj hitro prenesejo in v celoti izvajajo direktivo o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja[77];

54. poziva države članice, naj na splošno in še zlasti staršem samohranilcem, staršem invalidnih otrok in staršem z velikim gospodinjstvom zagotovijo dostop do cenovno dostopnega in kakovostnega otroškega varstva; opozarja, da je za iskalce zaposlitve in delavce z nestabilno zaposlitvijo, ne glede na to, kakšno pogodbo imajo, dostop do otroškega varstva še posebej pomemben, kot tudi dostop do ustanov za oskrbo invalidov ali vzdrževanih sorodnikov, da se prepreči, da bi bili ti delavci z obveznostmi oskrbe ujeti v prekarno delo, kar pogosto vodi v revščino zaposlenih;

55. poudarja, da bi, če bi si bilo možno starševski dopust bolje deliti, to pozitivno vplivalo na zaposlenost žensk; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo upravičence do plačil ali nadomestil za starševski dopust obvarovali pred tem, da bi se znašli pod pragom revščine;

56. poudarja, da je treba zagotoviti spoštovanje pravil o enakosti, odpraviti vse oblike diskriminacije, zlasti glede plač in delovnih pogojev, zagotoviti enake možnosti in odpraviti vrzeli v zakonodaji, ki ima negativne posledice za prikrajšane skupine; poleg tega poziva, naj se odpravi blokada horizontalne protidiskriminacijske direktive;

57. poziva Komisijo, naj se zavzema za to, da bodo moški in ženske na trgu dela enako udeleženi in da bodo imeli enake priložnosti, in naj uvede pobude, s katerimi bo spodbujala dostop žensk do finančnih sredstev in žensko podjetništvo ter njihovo finančno neodvisnost;

58. poudarja, da je treba za odpravo revščine zaposlenih žensk odpraviti razlike v plačah med spoloma in posledične razlike v pokojninah; ugotavlja, da je pomembno zagotoviti ustrezno finančno podporo za varstvo in oskrbo otrok med porodniškim in starševskim dopustom;

59. poziva države članice, naj razmislijo o tem, da bi obveznosti v zvezi z vzgojo otrok upoštevale v okviru pokojninskih sistemov, če ženske v zadevnem obdobju ne morejo delati in plačevati ustreznih prispevkov;

60. poudarja, da bi morali biti cilj ukrepov za preglednost plačil doseči enako plačilo in da bi morali socialnim partnerjem omogočiti, da za dosego tega cilja sklepajo kolektivne pogodbe;

61. poziva Komisijo, naj predloži strategijo o invalidnosti za obdobje po letu 2020, s pomočjo katere bodo invalidi polno vključeni na trg dela; poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za to, da bodo lahko invalidi pridobili znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo, da najdejo zaposlitev na odprtem trgu dela, in da bo zanje veljalo delovno pravo ter da jim bosta zagotovljeni socialna zaščita in minimalna plača;

62. poziva države članice, naj invalidom, ki vstopijo na trg dela ali presegajo določen dohodkovni prag, ne odvzamejo nadomestil za invalidnost, s katerimi pokrijejo dodatne stroške, povezane z invalidnostjo, saj ta praksa prispeva k revščini zaposlenih; poziva države članice, naj invalidom pomagajo pri premagovanju ovir;

63. poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo lahko invalidi svoje delavske in sindikalne pravice uveljavljali enako kot drugi;

64. ponovno poziva[78] Komisijo, naj v skladu s svojo zavezo iz strategije za enakost spolov za obdobje 2020–2025[79] nemudoma predloži zavezujoče ukrepe za preglednost plač; meni, da bi bilo treba pri teh ukrepih v celoti spoštovati avtonomnost nacionalnih socialnih partnerjev;

65. vztraja, da morajo za preglednost plač skrbeti delodajalci tako v javnem kot v zasebnem sektorju, pri čemer bi bilo treba ustrezno upoštevati posebnosti malih in srednjih podjetij, hkrati pa bi bilo treba preprečiti prakse, ki bi utegnile ogroziti uresničevanje načela enakega plačila za enako delo;

66. poziva Komisijo in države članice, naj se spoprimejo z revščino zaposlenih med mladimi; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe proti navideznim samozaposlitvam in izkoriščanju mladih delavcev prek nizkih plač in nejasnih ali nepravičnih delovnih pogojev, kar bi lahko povzročilo revščino zaposlenih; potrjuje, da je nujno treba pregledati in okrepiti evropski okvir kakovosti za pripravništva, da bi se načelo plačila pripravništva in prakse vključilo med merila kakovosti in zagotovil ustrezen dostop do sistemov socialne zaščite; ponovno potrjuje, da zaposlovanje mladih ne bi smelo pomeniti nizko plačanega dela in da bi bilo treba mladim zagotoviti pravične delovne pogoje in plače ter pogodbe o redni zaposlitvi, tudi v skladu z njihovimi izkušnjami in kvalifikacijami;

67. je zaskrbljen, da bi lahko kriza zaradi covida-19 privedla do povečanja števila nestandardnih in prekarnih oblik zaposlitve; poudarja, da bi morala zakonsko določena minimalna plača veljati za vse delavce, vključno s trenutno izključenimi kategorijami delavcev, kot so delavci z nestandardno obliko zaposlitve;

68. poziva Komisijo in države članice, naj zberejo podrobnejše statistične podatke o porastu števila prekarnih oblik zaposlitve in nekaterih oblik atipične zaposlitve na trgih dela ter v odziv sprejmejo ukrepe, tako da veljavno delovno zakonodajo prilagodijo in posodobijo;

69. pozdravlja pobude držav članic za zmanjšanje prekarnega zaposlovanja in odpravo goljufivih praks, katerih namen je nelojalno nižanje plač in izogibanje prispevkom za socialno varnost[80], ter poziva Komisijo, naj v okviru svojih pristojnosti, opredeljenih v primarnih pogodbah, pripravi predloge;

70. želi države članice spomniti, da bi morali javni zavodi za zaposlovanje tudi v prihodnje nuditi čim več priložnosti za kakovostno zaposlitev;

71. poziva države članice, naj postopno odpravijo uporabo pogodb brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti; poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo neprostovoljno delo s krajšim delovnim časom in naj si močno prizadevajo za to, da bi spodbujale zaposlitev za nedoločen čas ter omejile prakso stalnega podaljševanja pogodb o zaposlitvi za določen čas;

72. je trdno prepričan, da so delodajalci v celoti odgovorni za to, da delavcem brezplačno zagotovijo opremo, oblačila in zavarovanje, ki jih potrebujejo, da lahko opravljajo svoje delovne naloge; poudarja, da so delodajalci v celoti odgovorni tudi za to, da krijejo stroške ali poskrbijo za usposabljanje, ki ga zaposleni potrebujejo, da lahko opravljajo svoje delo;

73. poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo pravilno izvrševanje zakonodaje EU o mobilnosti delovne sile in koordinaciji sistemov socialne varnosti, zlasti pa naj zagotovijo, da so delavci, preden podpišejo pogodbo, v jeziku, ki ga razumejo, obveščeni o svojih pravicah, dolžnostih in postopkovnih jamstvih[81]; poziva Evropski organ za delo in države članice, naj spremljajo, ali se veljavna delovna in socialna zakonodaja spoštujeta; poziva države članice, naj uvedejo inšpekcije dela in pri čezmejnih primerih vključijo Evropski organ za delo;

74. poudarja, da bi morale države članice poskrbeti za to, da nacionalni inšpektorati za delo izvajajo učinkovite in ustrezne kontrole in inšpekcijske preglede, zagotovijo ustrezne pritožbene mehanizme in spoštujejo pravice vseh delavcev, zlasti tistih s prekarno obliko zaposlitve in nekaterimi oblikami atipične zaposlitve, poleg tega pa bi jim morale zagotoviti ustrezna finančna sredstva;

75. poziva države članice, naj izvajajo revidirano direktivo o napotitvi delavcev, da bodo ti delavci resnično zaščiteni;

76. poudarja, da sta za zaščito državljanov tretjih držav, ki delajo v Uniji, in preprečitev njihovega zlorabljanja zlasti pomembna spremljanje in nadzor; poziva države članice, naj skušajo v zvezi s tem intenzivno sodelovati z Evropskim organom za delo;

77. poziva, naj bo Evropski organ za delo dejansko pooblaščen za izvajanje inšpekcijskih pregledov, da se bo lahko učinkovito boril proti nezakonitim praksam ter izkoriščanju in zlorabljanju delavcev;

78. pozdravlja smernice Komisije z dne 16. julija 2020 o varovanju sezonskih delavcev in sklepe Sveta z dne 9. oktobra 2020 o sezonskih delavcih;

79. je seznanjen, da je Odbor za peticije prejel veliko število peticij, v katerih ga državljani opozarjajo na zlorabo pogodb za določen čas v javnem[82] in v zasebnem[83] sektorju, in v zvezi s tem ugotavlja, da je kot najpogostejši razlog za stres pri delu navedena prekarnost zaposlitve; poziva Komisijo, naj te peticije preuči in se bolje odzove nanje, pri čemer mora upoštevati, kaj je v njeni pristojnosti, kaj pa v pristojnosti držav članic, da bi odpravili revščino zaposlenih, socialno izključenost in prekarno delo;

80. meni, da je prostitucija resna oblika nasilja in izkoriščanja, ki prizadene predvsem ženske in otroke; poziva države članice, naj sprejmejo specifične ukrepe za boj proti ekonomskim, socialnim in kulturnim vzrokom za prostitucijo in ukrepe v podporo prostituiranim osebam, da se olajša njihovo ponovno vključevanje v družbo in poklic;

81. meni, da mora biti večji poudarek na vrednotah in politikah, ki spodbujajo delo in njegovo vlogo pri izboljševanju kakovosti življenja ljudi, pri čemer bi morale te vrednote in politike pomembno prispevati k izboljšanju njihovega socialnega in fizičnega okolja;

82. pozdravlja, da je bil sprejet sveženj za mobilnost; meni, da je ta sveženj močno orodje za boj proti socialnemu dampingu in revščini zaposlenih v prometnem sektorju; poziva, naj se Uredba (EU) 2020/1054[84] o času vožnje in počitka ter tahografih začne hitro izvajati in naj se izvaja v celoti, kar bo koristilo voznikom tovornjakov po vsej Evropi; poudarja, da je treba sprejeti dodatne in podobne pobude, s katerimi bosta socialni damping in revščina zaposlenih odpravljena tudi v drugih panogah, za katere so značilni socialni damping in slabi delovni pogoji, kot sta zračni in ladijski promet;

83. meni, da bi podjetja v praksi morala videti naložbo in ne brezplačnega dela; opozarja, da mladi v času prakse pogosto nimajo drugih virov prihodka; meni, da je prispevek praktikantov dragocen in bistven in si zanj zaslužijo plačilo; poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo neplačane prakse in zagotovijo visokokakovostne in dostojne plačane prakse;

84. meni, da bi morali biti mladi odrasli delavci plačani na podlagi svojih izkušenj in da ne smejo biti diskriminirani tako, da zgolj zaradi svoje starosti prejmejo znatno nižje plače; zato poziva države članice, naj odpravijo prakso, v skladu s katero so zakonsko določene plače za mlade odrasle delavce nižje od minimalne plače;

Kolektivne pogodbe

85. ugotavlja, da je avtonomija socialnih partnerjev dragocenost, in poudarja, da jo je treba zagotoviti v vseh državah članicah, na ravni EU pa spremljati, ali se spoštuje; je seznanjen s predlogom Komisije[85], da bi sisteme kolektivnih pogajanj na nacionalni ravni, zlasti na ravni sektorjev, zaščitili in okrepili;

86. poziva Komisijo, naj spodbuja, da se s pomočjo ESS+ krepijo zmogljivosti socialnih partnerjev, da bi izboljšali kolektivna pogajanja v Evropi; poziva države članice, naj vzpostavijo institucije in mehanizme, ki so potrebni, da se podprejo kolektivna pogajanja, pri čemer naj bo poseben poudarek na sektorskih kolektivnih pogajanjih; poziva države članice, naj se pri pripravi zakonodaje, kadar je to ustrezno, posvetujejo z nacionalnimi socialnimi partnerji in jih vključijo v proces;

87. je seznanjen s predlogom Komisije, da naj države članice, v katerih pokritost s kolektivnimi pogajanji ne zajema vsaj 70 %[86] delavcev, predvidijo ukrepe za omogočitvene pogoje za kolektivna pogajanja; poudarja, da morajo biti v odločanje o uvedbi tovrstnih ukrepov vključeni socialni partnerji; meni, da ukrepi, sprejeti v zvezi s tem, ne smejo posegati v avtonomijo socialnih partnerjev;

88. poziva države članice, naj vsem delavcem zagotovijo pravico do organiziranja ter do pogajanja in sklepanja kolektivnih pogodb, Komisija pa naj nadzoruje, ali to res počnejo, ter v primeru kršenja te pravice sprejme takojšnje ukrepe;

89. poziva države članice, naj poskrbijo za to, da bodo imeli sindikati za namene organiziranja, izmenjave informacij in posvetovanj dostop do delovnega mesta, tudi v primeru dela na daljavo;

90. poziva Komisijo, naj – da bi preprečila konkurenčnost na račun plač – direktive o javnem naročanju[87] spremeni tako, da bodo lahko ponudniki uspešno sodelovali le, če bodo spoštovali veljavne kolektivne pogodbe; države članice poziva, naj zagotavljajo njihovo spoštovanje, preverjanje in izvrševanje;

91. priznava, da se je zaradi digitalizacije in globalizacije znatno povečalo število samozaposlitev in atipičnih oblik dela; pozdravlja, da se je Komisija zavezala, da bo ocenila, ali je treba sprejeti ukrepe na ravni EU, na podlagi katerih se bodo lahko enoosebni samozaposleni združevali in sklepali kolektivne pogodbe, pozdravlja pa tudi, da se je zavezala, da bo po potrebi predlagala regulativne spremembe, in nedavno javno posvetovanje v zvezi s tem; pričakuje, da bo objavljena ocena učinka prvih možnih ukrepov v prihodnosti; poudarja, da se zaradi tega ne sme odložiti nobena druga pobuda Komisije za odpravo navideznih samozaposlitev in zagotavljanje pravic delavcev z nestandardno obliko zaposlitve;

92. meni, da mora imeti vsak delavec celovit pregled na tem, kdo je njegov delodajalec, ter nad svojo plačo in delovnimi pravicami, bodisi v skladu s sektorsko kolektivno pogodbo bodisi z nacionalno zakonodajo; meni, da bi morale biti te informacije na voljo inšpektoratom za delo; nadalje meni, da bi bilo to lahko urejeno s posebno izkaznico za čezmejne delavce, ki se je v nekaterih državah članicah že pokazala za učinkovito orodje; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj hitro uvede digitalno evropsko številko socialnega zavarovanja; meni, da ima evropska številka socialnega zavarovanja velik potencial, da služi kot nadzorni mehanizem za posameznike in ustrezne organe, s katerim bo mogoče zagotavljati, da so prispevki za socialno varnost plačani v skladu s pravili, in preprečevati goljufije na področju socialne varnosti;

Socialne posledice pandemije covida-19

93. poziva Komisijo, naj pripravi odziv na ravni EU, s katerim bi podporo med krizo in po njej razširili na mala in srednja podjetja, ki jih vodijo ženske;

94. poudarja, da so posledice krize zaradi covida-19 močno občutili delavci in prikrajšane osebe; poudarja, da mora biti v ospredju odzivov politike na pandemijo človek in da morajo temeljiti na globalni solidarnosti; vztraja, da so še posebej potrebni ukrepi za boj proti revščini in revščini zaposlenih in da bi moral biti njihov cilj hitro, pravično in zeleno okrevanje; poziva države članice, naj vsem ranljivim delavcem med pandemijo zagotovijo ustrezno varstvo in naj skupaj s socialnimi partnerji oblikujejo učinkovite, praktične in pravične rešitve za izzive, ki jih prinaša pandemija; v zvezi s tem opozarja, da bi bilo treba za pomoč najbolj ogroženim v okviru pobude REACT-EU zadosten delež dodatnih sredstev uporabiti za povečanje razpoložljivosti sredstev iz Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim (FEAD); enako poudarja, kako pomembno je v naslednjem večletnem finančnem okviru zagotoviti zadostna sredstva tudi za ESS+;

95. poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni gospodarskim vplivom shem skrajšanega delovnega časa, osebam, ki so bile za stalno ali začasno odpuščene, ter socialnim posledicam za osebe, ki živijo v prekarnih razmerah; v zvezi s tem opozarja, da sheme skrajšanega delovnega časa niso enake v vseh državah članicah in da se nadomestila za skrajšani delovni čas močno razlikujejo, pri čemer zaposlenim, ki prejemajo nizka nadomestila za skrajšani delovni čas, še zlasti grozi revščina zaposlenih; zato poziva Komisijo in države članice, naj delavcem zagotovijo varstvo in jim pomagajo obdržati zaposlitev, med drugim tako, da jim (na primer prek shem skrajšanega delovnega časa) nudijo finančno podporo, in tako, da nudijo podporo osebam s prekarno obliko zaposlitve in nekaterimi oblikami atipične zaposlitve, poleg tega pa naj razmislijo o tem, da bi finančno podprle tudi določene skupine enoosebnih samozaposlenih, ki so zaradi krize izgubili svojo finančno podlago; poleg tega poziva države članice, naj zaščitijo osebe, ki živijo v prekarnih razmerah;

96. poziva države članice, naj za svoje nacionalne sisteme zavarovanja za primer brezposelnosti in sisteme minimalnih plač predlagajo minimalne standarde v obliki zakonodajnih okvirov in tako povečajo socialno varnost delavcev in prebivalcev v Evropi;

97. poziva, naj se sprejmejo ukrepi, s katerimi bi preprečili, da bi se zaradi covida-19 ponovno povečal delež neprostovoljnega dela s krajšim delovnim časom;

98. želi spomniti, da so se med krizo pojavila skrb vzbujajoča poročila, da so bile čezmejnim in sezonskim delavcem kršene pravice v zvezi z njihovimi delovnimi in življenjskimi pogoji; poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo izkoriščevalske prakse ter zaščitijo pravice sezonskih in čezmejnih delavcev vzdolž celotne verige podizvajalcev in dobavne verige; v zvezi s tem poziva države članice, naj delavcem zagotovijo ustrezne in cenovno dostopne stanovanjske objekte, ne da bi se povezani stroški odbili od njihovih plač;

99. poudarja, da je kriza zaradi covida-19 pokazala, kako pomembni so poklici, prepoznani kot sistemsko pomembni za naše gospodarstvo in družbo; opozarja, da mnogi od teh delavcev v prvi bojni liniji v nekaterih državah članicah opravljajo slabo plačano delo, so pogosto podcenjeni in premalo plačani ter morajo pogosto prenašati negotove delovne pogoje, deloma zaradi pomanjkanja zdravstvenega in socialnega varstva; poudarja, da tovrstne poklice večinoma opravljajo ženske; izpostavlja, da je v zvezi z zagotavljanjem oskrbe potrebna navzgor usmerjena konvergenca;

100. poudarja, da morajo države članice za uspešno spopadanje z velikimi pretresi sprejeti skupne dolgoročne strategije za ohranjanje delovnih mest ter znanj in spretnosti delavcev ter zmanjšanje pritiska na nacionalne javne finance;

101. poziva Komisijo, naj sprejme strategijo EU za oskrbo, s katero bi se odzvali na socialne posledice za osebe z obveznostmi oskrbe, to pa so v veliki večini ženske; poudarja, da bi bilo treba v okviru te strategije zahtevati obsežne naložbe v skrbstveno ekonomijo, okrepiti politike za usklajevanje poklicnega življenja in obveznosti oskrbe skozi celotno življenje posameznika ter odpraviti pomanjkanje delovne sile, zlasti z usposabljanjem, priznavanjem znanj in spretnosti ter boljšimi delovnimi pogoji v teh sektorjih;

102. v luči tega, da se bo število odpuščenih najverjetneje povečalo, pričakuje skorajšnji predlog Komisije o dolgoročnem evropskem sistemu pozavarovanja za primer brezposelnosti; poziva, naj bodo s tem predlogom zajete države, ki so članice ekonomske in monetarne unije (EMU), pri čemer pa bi morala obstajati možnost, da sodelujejo tudi države, ki niso njene članice;

103. poziva Komisijo in države članice, naj najhujše posledice pandemije covida-19 lajšajo s ciljno usmerjeno evropsko in nacionalno podporo in dodeljevanjem zadostnih sredstev; v zvezi s tem pozdravlja, da je bil ustvarjen instrument za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE), in poziva države članice, naj ga začnejo hitro izvajati; poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za to, da podjetja, ki so registrirana v državah iz Priloge 1 sklepov Sveta o posodobljenem seznamu EU z jurisdikcijami, ki niso pripravljene sodelovati v davčne namene, ne bodo prejela finančne pomoči; poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za to, da upravičenci spoštujejo temeljne vrednote, določene v primarnih pogodbah, in da podjetja, ki prejmejo javno finančno podporo, zagotavljajo varstvo delavcev in dostojne delovne pogoje, spoštujejo sindikate in veljavne kolektivne pogodbe, plačujejo svoj delež davkov in ne izvajajo ponovnega odkupa delnic ter vodstvenim delavcem ne izplačujejo premij, delničarjem pa ne dividend;

104. spodbuja države članice, naj vlagajo v povečevanje dostopa do širokopasovnega interneta ter izobraževanja in učenja na daljavo na podeželskih območjih, na katerih obstaja tveganje odseljevanja in generacijske revščine;

105. predlaga, da se sprejmejo proaktivni ukrepi, da bi se proti morebitni visoki stopnji brezposelnosti borili s pomočjo politik EU in nacionalnih politik ter nacionalnih programov zaposlovanja, pa tudi za spodbudo zelenega, digitalnega, socialnega, trajnostnega in pravičnega prehoda, pri katerem nihče ne bo zapostavljen, z vlaganjem v nova, trajnostna, dostopna in kakovostna delovna mesta, programe preusposabljanja, infrastrukturo, usmerjeno v prihodnost, inovacije in digitalno preobrazbo; meni, da bi bilo treba poseben poudarek nameniti spodbujanju zaposlovanja mladih;

106. poziva Komisijo in države članice, naj se spoprimejo s posledicami krize in olajšajo prehod, tako da upoštevajo regionalne posebnosti, ter torej zagotovijo, da bodo razpoložljiva sredstva hitro dodeljena, na primer prek usposabljanja na delovnih mestih, usmerjenih v prihodnost, izpopolnjevanja in preusposabljanja ter s finančno nadgradnjo ESS+ v ta namen;

107. poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo zlasti sektorje, za katere je značilna visoka stopnja negotovosti zaposlitve, da bi se preprečila zloraba delavcev, na primer tistih, ki opravljajo začasno delo v kmetijskem sektorju, kjer se sezonski delavci soočajo z zlorabami pri zaposlitvenih pogojih, pri čemer se v nekaterih primerih kršijo ne le delavske pravice, temveč tudi temeljne pravice delavcev;

108. poudarja, da pri delavcih z nizkimi dohodki obstaja večja nevarnost, da bodo izpostavljeni covidu-19, saj delajo v sektorjih, kjer je bistveno več človeških stikov, kot sta skrbstveni ali prometni sektor, ali pa najdejo delo prek spletnih platform, pri katerem ni mogoče delati na daljavo; močno kritizira, da je bilo potrebnega toliko časa, da je bil covid-19 uvrščen v direktivo o bioloških dejavnikih[88]; poziva, naj se direktiva o bioloških dejavnikih nujno pregleda, da bi jo prilagodili globalnim pandemijam in drugim izjemnim okoliščinam in tako delavcem čim prej zagotovili celovito zaščito pred tveganji zaradi izpostavljenosti;

109. poudarja, da delavci z nizkimi dohodki pogosto delajo v sektorjih, v katerih obstaja visoko tveganje, da se bo njihovo fizično stanje poslabšalo, kar ima lahko dolgoročne posledice za njihovo telesno in duševno dobro počutje ter sposobnost preživljanja v prihodnosti; meni, da veljavna zakonodaja s področja zdravja in varnosti ni dovolj osredotočena na preprečevanje poškodb pri delu; poziva Komisijo, naj čim prej predlaga nov strateški okvir za zdravje in varnost pri delu za obdobje po letu 2020, in jo v zvezi s tem poziva, naj opredeli obstoječe izzive in predloži instrumente za delavce, zaposlene v sektorjih z nizkimi dohodki, za spopadanje s temi izzivi; poudarja, da mora biti v strategiji poudarek med drugim na platformnih delavcih in delavcih z nestandardno obliko zaposlitve; poziva Komisijo, naj spremeni Direktivo 2004/37/ES[89] ter pregleda in razširi obseg mejnih vrednosti za poklicno izpostavljenost številnim snovem, ki povzročajo raka ali mutacije;

110. poudarja, da je stres na delovnem mestu močno razširjen v sektorjih z nizkim dohodkom; meni, da mora biti stres na delovnem mestu v evropski zakonodaji o zdravju in varnosti prednostno obravnavan; poziva Komisijo in države članice, naj v tesnem sodelovanju z nacionalnimi socialnimi partnerji predlagajo direktivo o stresu na delovnem mestu in opredelijo smernice, na podlagi katerih bodo podjetja lahko odpravila dejavnike stresa na delovnem mestu, ter od vseh podjetij zahtevajo, da pripravijo politiko podjetja o tovrstnem stresu;

111. meni, da je izredno pomembno zagotoviti, da bo pri izvajanju načrta okrevanja za Evropo cilj izkoreniniti revščino in odpraviti družbeno-ekonomske neenakosti ter da bo načrt temeljil na učinkovitem mehanizmu s cilji in merili, na podlagi katerih bo mogoče točno izmeriti doseženi napredek; poudarja, da mora biti Evropski parlament v celoti vključen v predhodno in naknadno preverjanje načrta okrevanja in da mora biti vsem njegovim izvoljenim poslancem priznana formalna vloga, da se zagotovi postopek ocenjevanja in izvajanja, ki bo v celoti demokratičen in pregleden;

o

o o

112. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.


OBRAZLOŽITEV

Cilj Komisije iz strategije EU 2020, da bi število oseb, ki jim grozi revščina, zmanjšali za 20 milijonov, ni bil dosežen.

Namesto tega se je neenakost v EU povečala, tako znotraj držav članic kot med njimi. Zaradi grozečih gospodarskih in socialnih posledic pandemije covida-19 obstaja bojazen, da se bodo neenakosti še poglabljale.

Medtem ko je še pred nekaj leti generalni direktor MOD dejal, da je delo najboljše sredstvo za boj proti revščini, to danes ne drži več za vse.

Prihaja do tekmovanja v zniževanju plač, in sicer z atipičnimi in prekarnimi oblikami zaposlitve, priložnostnim in platformnim delom in delegiranjem dela internetni množici, navideznimi in enoosebnimi samozaposlenimi, podizvajanjem in podizvajalskimi verigami, privatizacijo in liberalizacijo. To spodkopava tudi sisteme kolektivnih pogajanj. Vse manjša pokritost s kolektivnimi pogajanji vodi v zniževanje ravni plač.

Posledice tega so, da se velik del konkurenčnosti na notranjem trgu dosega na plečih zaposlenih. Da bi plače držali na čim nižji ravni, se namesto lokalnih gradbenih delavcev najamejo napoteni delavci, pa tudi sezonski delavci, ki kot obiralci pridejo iz države z nizkimi v državo z visokimi plačami. Nizke plače se deloma dopolnjujejo z državnimi prispevki, s čimer se podjetja posredno subvencionirajo. Istočasno se znižujeta kupna moč in povpraševanje na domačem trgu. Vse manj zaposlenih si lahko privošči izobraževanje in usposabljanje. A delovno pravo in socialna varnost se ne smeta končati na državni meji.

Pravnega okvira, ki omogoča tekmovanje v zniževanju plač, ne bi smeli več dopuščati.

Istočasno pa se kaže izjemna rast premoženja in plač v zgornjem segmentu. Denar se ustvarja, a neenako deli. Ogromen enotni trg brez zavezujočega okvira glede socialnih standardov prinaša prednosti zgolj nekaterim, veliko ljudi pa je pri tem zapostavljenih.

Komisija in države članice morajo ta trend na področjih svojih pristojnosti dosledno preprečevati. Prav tako se bremena krize ne smejo prenašati na delavce. Potrebujemo trdne in delujoče sisteme kolektivnih pogajanj, ki vključujejo vse, pa tudi usklajen pristop, ki vključuje vsa življenjska obdobja in zagotavlja okvir, ki bo preprečeval revščino in bo segal od minimalnega dohodka prek minimalne plače do minimalne pokojnine.


 

 

MNENJE ODBORA ZA PRAVICE ŽENSK IN ENAKOST SPOLOV (25.8.2020)

za Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve

o zmanjševanju neenakosti s posebnim poudarkom na revščini zaposlenih

(2019/2188(INI))

Pripravljavka mnenja: Vilija Blinkevičiūtė

 

 

POBUDE

Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A. ker sta enakost med moškimi in ženskami in nediskriminacija med glavnimi vrednotami Evropske unije, kot so navedene v Pogodbi o Evropski uniji in v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah;

B. ker je treba še naprej spodbujati enake možnosti, kot je določeno v zgoraj omenjeni zakonodaji, da bi zmanjšali neenakosti;

C. ker je upoštevanje načela enakosti spolov pomembno orodje za vključevanje tega načela v vse politike, ukrepe in dejavnosti EU, vključno s politikami trga dela in socialnimi politikami za spodbujanje enakih možnosti in boj proti vsem oblikam diskriminacije žensk;

D. ker evropski steber socialnih pravic vključuje priporočila za enakost spolov, enake možnosti in aktivno podporo zaposlovanju;

1. ugotavlja, da povprečna razlika med plačami moških in žensk v EU znaša 16 %, povprečna vrzel pri zaposlovanju moških in žensk pa 11,5 %, da so ženske bolj prizadete zaradi prožnih ureditev dela ter netipičnih in prožnih pogodb (pogodbe brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti, navidezna samozaposlitev, začasno delo, delo s krajšim delovnim časom itd.) kot moški in da je pri ženskah bolj verjetno, da bodo delale v sektorjih, v katerih močno prevladujejo ženske oziroma ki so slabše plačani in manj cenjeni, da bodo izkusile revščino in prekarnost ter se znašle v kategoriji najrevnejših delavcev, pa tudi v drugih presečnih kategorijah, kot so enostarševska gospodinjstva, oskrbovalke vzdrževanih oseb, invalidke in ženske z omejeno izobrazbo ali nezadostno podporo s strani storitev oskrbe; znova poudarja, da so kolektivna pogajanja odločilni dejavnik pri odpravljanju in premagovanju neenakosti;

2. ugotavlja, da se je revščina zaposlenih v EU po svetovni gospodarski in finančni krizi leta 2008 povečala z 8 % na 10 % in da bo imela pandemija covida-19, kakršne še ni bilo, še hujše gospodarske in finančne posledice, ki bodo neposredno povzročile še večjo revščino, zlasti med ženskami in najranljivejšimi skupinami v družbi, saj jih bodo najbolj občutili delavci v storitvenem, turističnem, gostinskem in hotelirskem sektorju ter sektorju oskrbe, samozaposleni, prekarni delavci, začasni in sezonski delavci itd., med katerimi je več žensk kot moških, pa tudi v drugih gospodarskih sektorjih, kjer bo občutiti posledice izgube zaposlitve, zmanjšanja plač in/ali skrajšanja delovnega časa ter večjih potreb po storitvah oskrbe med pandemijo;

3. poudarja, da ima povečanje revščine žensk večji vpliv na širšo družbo, saj so ženske večinoma odgovorne za nakup osnovnih potrebščin in so izredno pomembne za preživetje gospodinjstva; izraža zaskrbljenost zaradi vpliva, ki ga bo to imelo na revščino otrok, in opozarja na dejstvo, da je bilo tveganje revščine in socialne izključenosti v EU leta 2017 med vsemi starostnimi skupinami največje ravno pri otrocih; v zvezi s tem pozdravlja zavezo Komisije, da bo zagotovila jamstvo za otroke;

4. je zaskrbljen, ker bosta pandemija covida-19 in posledični upad gospodarske rasti nesorazmerno prizadela prikrajšane skupine žensk, med drugim matere samohranilke, migrantke in ženske z nizkimi dohodki, prekarno zaposlitvijo in zaposlitvijo s krajšim delovnim časom, ki bodo izpostavljene tveganju revščine, brezposelnosti, socialne izključenosti in/ali brezdomstva; poziva Komisijo, naj v vse pobude in programe dodatnega financiranja EU, zlasti v instrument Next Generation EU in okrepljeni večletni finančni okvir 2021-2027, vključi vidik enakosti spolov in uporabi načelo enakosti spolov, da bi zagotovili, da bo odziv gospodarske politike na pandemijo covida-19 prilagojen posebnim potrebam in izkušnjam žensk, ter naj predlaga posebna finančna sredstva za podporo ženskam v prekarnih in neformalnih sektorjih ter poveča mikrofinanciranje za podjetnice;

5. ugotavlja, da čeprav se stopnje revščine med ženskami med državami članicami zelo razlikujejo, je tveganje revščine in socialne izključenosti v tveganih skupinah, v katere spadajo starejše ženske, samske ženske, ženske z otroki in matere samohranilke, begunke in migrantke, ženske drugih ras, ženske iz etničnih manjšin, homoseksualke, biseksualke in transspolne ženske ter invalidke, visoko, pri čemer podatki kažejo, da so ženske bolj izpostavljene revščini in socialni izključenosti kot moški (22,8 % leta 2018 v EU); ugotavlja, da so nekatere kategorije žensk bolj izpostavljene tveganju revščine zaradi drugih medsektorskih dejavnikov tveganja, kot so nedejavnost, pomanjkanje storitev oskrbe za otroke in vzdrževani družinski člani;

6. poudarja, da je vsak drugi migrant iz držav zunaj EU izpostavljen tveganju revščine ali socialne izključenosti, da so ravni prekarnega dela še posebej visoke med migrantkami in begunkami ter da se ženske z vzdrževanim ali neurejenim statusom soočajo z izredno visokimi stopnjami revščine; poudarja, da so prihodki štirih od petih pripadnikov romske skupnosti nižji od praga revščine in da je zaposlenih manj kot petina romskih žensk (starih 16 let ali več); poudarja, da k temu prispeva diskriminacija pri dostopu do izobraževanja, usposabljanja in zaposlitve ter njihova kakovost; poziva EU, naj sodeluje z državami članicami, da bi zagotovila polno izvajanje evropskih in nacionalnih standardov zaposlovanja brez diskriminacije, tudi s pomočjo učinkovitih, neodvisnih in splošno dostopnih mehanizmov spremljanja, pritožb in pravnih sredstev;

7. poudarja, da po podatkih Eurostata v državah članicah EU v revščini živi 64,6 milijona žensk in 57,6 milijona moških, kar kaže, da revščina obeh spolov ne prizadene enako; ugotavlja, da te številke kažejo, koliko žensk je prizadetih, in da jih je treba preučiti skupaj z drugimi kazalniki, kot so starost, pričakovana življenjska doba, dohodkovna neenakost, razlika v plači med spoloma, vrsta gospodinjstva in socialni transferji, da bi lahko v celoti razumeli njihov pomen; poudarja, da je izpostavljenost žensk revščini verjetno podcenjena, in poziva države članice, naj podatke o revščini zbirajo na način, ki bo odražal realno stanje v gospodinjstvu in osebno stvarnost posameznika, zbirajo pa naj tudi ustrezne podatke o enakosti ter statistične podatke o revščini ter naj analizirajo politike z vidika spola, saj ni mogoče domnevati, da so sredstva v gospodinjstvih enakomerno porazdeljena med moškimi in ženskami;

8. meni, da je prostitucija resna oblika nasilja in izkoriščanja, ki prizadene predvsem ženske in otroke; poziva države članice, naj sprejmejo posebne ukrepe za boj proti ekonomskim, socialnim in kulturnim vzrokom za prostitucijo in ukrepe za podporo prostituiranim osebam, da se olajša njihova družbena in poklicna reintegracija;

9. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se revščina med ženskami s starostjo povečuje, predvsem zaradi kopičenja različnih neenakosti v vseh življenjskih obdobjih (neplačana oskrba, materinstvo in druge obveznosti oskrbe), razlike v plači in delovnem času skozi vso delovno dobo, pri čemer je poklicna pot žensk pogosteje prekinjena, netipična ali s krajšim delovnim časom, kar pomeni nižje pokojnine, različnih upokojitvenih starosti za moške in ženske v nekaterih državah članicah ter dejstva, da več starejših žensk živi samih; z obžalovanjem ugotavlja, da je razlika v pokojnini moških in žensk približno 39 % in je več kot dvakrat večja od razlike v plači med spoloma, kar kaže, da se učinek plačne neenakosti sčasoma povečuje; poziva države članice in Komisijo, naj sodelujejo pri oblikovanju okvira EU za sisteme minimalnega dohodka in izvajajo posebne ukrepe za boj proti tveganju revščine in socialne izključenosti pri starejših ženskah, tako da pokojnine žensk zvišajo na raven pokojnin moških, ter naj ohranijo poštene in solidarne sisteme socialne varnosti, da bi zagotovili pošten in dostojen dohodek po vseživljenjskem delu;

10. poudarja, da se problem revščine zaposlenih lahko rešuje pri nekaterih njenih temeljnih vzrokih in sestavnih delih, kot so izobraževanje, usposabljanje in storitve oskrbe, saj gre za odločilne dejavnike in jih je zato treba upoštevati pri oblikovanju politik;

11. poudarja, da je revščina med ženskami večplastna težava, na katero neposredno vpliva nepošteno vrednotenje dela, ki ga običajno opravljajo ženske, posledice prekinitve poklicne poti za napredovanje in pokojnino, neenak dostop do pogodb o varni zaposlitvi in kakovostnih delovnih pogojev, neenaka porazdelitev neplačanih obveznosti oskrbe in gospodinjskega dela ter segregacija v izobraževanju in pozneje na trgu dela, zaradi česar ženske predstavljajo največji delež slabo plačanih delavcev; zato ugotavlja, da je treba za zmanjšanje trajnih neenakosti in feminizacije revščine spodbujati ukrepe in politike na različnih področjih in v več korakih, od izboljšanja izobraževanja do zagotavljanja dostopnosti in razpoložljivosti visokokakovostnega otroškega varstva, da bi se sistematično lotili razlik v zaposlenosti moških in žensk in segregacije trga dela; v zvezi s tem ponovno poziva države članice, naj hitro prenesejo in v celoti izvajajo direktivo o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja;

12. poziva Komisijo, naj uvede dodatne pobude za ustvarjanje delovnih mest za ženske, zlasti tiste, ki se soočajo z različnimi oblikami diskriminacije, ne le zato, da bi zmanjšali revščino, temveč tudi, da bi spodbujali kakovostno zaposlovanje in njihovo finančno neodvisnost, s čimer bi se izognili prekarnosti dela;

13. poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo pobude za spodbujanje krepitve vloge žensk prek izobraževanja, poklicnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja ter dostopa do financiranja, ženskega podjetništva in zastopanosti žensk v sektorjih, usmerjenih v prihodnost, da bi jim zagotovili dostop do kakovostne zaposlitve; poziva zlasti k večjemu spodbujanju predmetov s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, digitalnega izobraževanja, umetne inteligence in finančne pismenosti, da bi se borili proti prevladujočim stereotipom in poskrbeli, da bo več žensk vstopilo v te sektorje in prispevalo k njihovemu razvoju;

14. poudarja redni dialog med ženskami, ki se soočajo z revščino, in nosilci odločanja prek forumov na nacionalni, regionalni in evropski ravni, da bi spremljali učinkovitost obstoječih politik/storitev in predlagali rešitve;

15. ugotavlja, da je 70 % svetovne delovne sile na področju zdravstva in sociale, na primer zdravnikov, medicinskih sester in negovalcev, žensk; poziva Komisijo in države članice, naj se osredotočijo na javne naložbe, da bi izpolnile potrebe izvajalk zdravstvenih storitev, kot so zaščitna oprema in sanitarni izdelki, in naj znatno zvišajo plače in izboljšajo delovne pogoje v sektorjih, kjer prevladujejo ženske;

16. poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno financiranje nevladnih organizacij, ki morajo tudi imeti dostop do sredstev EU, da bi zagotovili inovativne in učinkovite storitve za boj proti revščini;

17. ugotavlja, da je velika večina prodajalcev, zaposlenih v trgovinah in čistilcev žensk, njihova plača pa je pogosto le minimalna, poleg tega pa ugotavlja, da so zaradi pandemije covida-19 v še večji nevarnosti, da bodo zapadle v revščino; poudarja, da je nujno treba razširiti pravice do plačanega dopusta, dela na daljavo, dela s krajšim delovnim časom in boljše socialne zaščite za ženske, ki imajo prekarno zaposlitev ali so že izgubile službo, ter da je treba nujno vzpostaviti socialno-ekonomske varnostne mreže za ženske, ki so v prekarnem delovnem razmerju ali imajo prekarno pogodbo;

18. poudarja, da je treba zagotoviti dostop do otroškega varstva za vse vrste staršev in družin, ki delajo v osnovnih storitvah, ter povečati podporo za ranljive družine, vključno s tistimi, ki skrbijo za invalidne družinske člane;

19. poziva Komisijo, naj določi odziv na ravni EU, da bi ponudili podporo malim in srednjim podjetjem, ki jih vodijo ženske, med krizo in po njej;

20. poziva Komisijo, naj čim prej pripravi predloge za odpravo razlik v plačah in pokojninah moških in žensk, med drugim z zavzemanjem za načelo enakega plačila za delo enake vrednosti, in pozdravlja njeno zavezo, da bo še pred letom 2021 predstavila predlog o zavezujočih ukrepih za preglednost plač, kot je navedeno v strategiji za enakost spolov za obdobje 2020–2025, ter da bo med drugim pregledala barcelonske cilje in preučila pokojninske dobropise za prekinitev poklicne poti zaradi oskrbe, saj bo vse to pripomoglo k odpravljanju revščine na podlagi spola ter spodbujalo enake možnosti in udeležbo žensk na trgu dela; Komisijo poziva tudi, naj pravočasno pripravi revizijo Direktive 2006/54/ES (direktiva o enakem obravnavanju) in vanjo vključi prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete ali spremembe spola;

21. poziva Komisijo, naj čim prej pripravi ambiciozno evropsko strategijo o invalidnosti za obdobje po letu 2020, ki bo vključevala predloge za ozaveščanje o zakonskih pravicah, vključno s pravico do dela in pravico do zaposlovanja invalidov ter ukrepi za spodbujanje njihovega vključevanja na trg dela in enakih možnosti, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti položaju invalidk in obravnavi medsektorskih oblik diskriminacije;

22. poziva Komisijo in države članice, naj sistematično preverjajo in obravnavajo vse vzroke in oblike revščine zaposlenih žensk;

23. obžaluje, da so delavci v sektorju oskrbe pogosto posebej ranljivi zaradi slabih delovnih razmer in pomanjkanja ustrezne socialne zaščite in delovnopravnega varstva, kar zlasti velja za delavce v gospodinjstvu, in da je njihova vloga tradicionalno podcenjena; poziva Komisijo, naj sprejme strategijo EU o oskrbi, s katero bi se odzvali na socialne učinke na tiste, ki imajo obveznosti oskrbe, to pa so v veliki večini ženske; poudarja, da bi bilo treba v okviru te strategije zahtevati znatne naložbe v gospodarstvo oskrbe, okrepiti politike za usklajevanje poklicnega življenja in odgovornosti oskrbe skozi celotno življenje posameznika in odpraviti pomanjkanje delovne sile, zlasti z usposabljanjem, priznavanjem znanj in spretnosti ter boljšimi delovnimi pogoji v teh sektorjih.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

25.6.2020

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

28

3

4

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Christine Anderson, Simona Baldassarre, Robert Biedroń, Vilija Blinkevičiūtė, Annika Bruna, Margarita de la Pisa Carrión, Gwendoline Delbos-Corfield, Rosa Estaràs Ferragut, Frances Fitzgerald, Cindy Franssen, Heléne Fritzon, Lina Gálvez Muñoz, Lívia Járóka, Arba Kokalari, Alice Kuhnke, Karen Melchior, Andżelika Anna Możdżanowska, Maria Noichl, Pina Picierno, Sirpa Pietikäinen, Samira Rafaela, Evelyn Regner, Diana Riba i Giner, Eugenia Rodríguez Palop, María Soraya Rodríguez Ramos, Christine Schneider, Jessica Stegrud, Isabella Tovaglieri, Ernest Urtasun, Hilde Vautmans, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi), Chrysoula Zacharopoulou

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Isabella Adinolfi, Elena Kundura (Elena Kountoura), Aušra Maldeikienė

 


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU
V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

28

+

GUE/NGL

Elena Kundura (Elena Kountoura), Eugenia Rodríguez Palop

ID

Isabella Adinolfi

PPE

Rosa Estarás Ferragut, Frances Fitzgerald, Cindy Franssen, Livia Járóka, Arba

Kokalari, Aušra Maldeikienė, Sirpa Pietikäinen, Christine Schneider, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi)

Renew

Karen Melchior, Samira Rafaela, María Soraya Rodríguez Ramos, Hilde Vautmans,

Chrysoula Zacharopoulou

S&D

Robert Biedrón, Vilija Blinkevičiūtė, Heléne Fritzon, Lina Gálvez Muñoz, Maria

Noichl, Pina Picierno, Evelyn Regner

Verts/ALE

Gwendoline Delbos-Corfield, Alice Kuhnke, Diana Riba I Giner, Ernest Urtasun

 

3

-

ECR

Margarita De La Pisa Carrión, Andżelika Anna Możdżanowska, Jessica Stegrud

 

4

0

ID

Christine Anderson, Simona Baldassarre, Annika Bruna, Isabella Tovaglierie

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

 

 


 

 

MNENJE ODBORA ZA PETICIJE (10.9.2020)

za Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve

o zmanjševanju neenakosti s posebnim poudarkom na revščini zaposlenih

(2019/2188(INI))

Pripravljavka mnenja: Cristina Maestre Martín De Almagro

 

 

POBUDE

Odbor za peticije poziva Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1. poudarja, da je EU v skladu s členom 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) dolžna zagotoviti, da vsi delavci delajo pod pogoji, ki spoštujejo njihovo zdravje, varnost in dostojanstvo, ter opozarja, da revščina in izključenost s trga dela in iz družbe povečujeta neenakosti in segregacijo; opozarja, da bi morale Komisija in države članice pri izvajanju svojih politik dodatno okrepiti socialni model EU in upoštevati zahteve, povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem dostojnega življenjskega standarda in ustrezne socialne zaščite za vse, ter boj proti revščini in socialni izključenosti;

2. ponovno poudarja, da bi morale države članice v skladu s členom 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) zagotavljati visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja; poudarja tudi, da so mladi, ki zgodaj opustijo šolanje, in nizko izobraženi mladi po pričakovanjih ranljivi tudi pri vključevanju na trg dela, razlike v plačah med slabo kvalificiranimi in bolje izobraženimi pa se utegnejo še povečati; poudarja, da lahko zaradi tega nastanejo izzivi, povezani z revščino zaposlenih, zato so za izboljšanje zaposljivosti ključnega pomena naložbe v predšolsko vzgojo in vseživljenjsko učenje; zato meni, da bi morale poti izpopolnjevanja zagotavljati dodatne priložnosti za krepitev osnovnih znanj in spretnosti odraslih, da bi imeli zagotovljen napredek pri doseganju kvalifikacij v skladu s potrebami trga dela;

3. poudarja, da Pogodba o Evropski uniji določa, da je temeljna obveznost Unije prizadevanje za trajnostni razvoj Evrope, med drugim na podlagi visoko konkurenčnega socialnega tržnega gospodarstva, ki naj bi dosegalo polno zaposlenost in socialni napredek ter visoko raven zaščite; poudarja tudi, da bi se morala EU boriti proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbujati socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in moških, medgeneracijsko solidarnost in varstvo pravic otrok;

4. je seznanjen z velikim številom peticij, ki jih je prejel Odbor za peticije in v katerih državljani opozarjajo na zlorabo pogodb za določen čas v javnem[90]in v zasebnem[91] sektorju, pri tem pa ugotavlja, da je prekarnost dela najpogostejši razlog za stres pri delu; poziva Komisijo, naj te peticije preuči in zagotovi boljši odziv za učinkovito odpravo revščine zaposlenih, socialne izključenosti in prekarnega dela;

5. meni, da se je treba proti prekarni zaposlitvi boriti s celovitim svežnjem ukrepov na več ravneh, ki bo spodbujal vključujoče in učinkovite standarde dela, pa tudi z učinkovitimi ukrepi za zagotovitev spoštovanja načela enakosti;

6. poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo sektorje, v katerih utegne biti stopnja negotovosti pri delu visoka, in poudarja, da je treba v skladu s enotnimi merili po vsej EU podpirati inšpekcije dela, da bi zagotovili skladnost delovnih pogojev z Listino in se zlasti borili proti prekarnim, nepoštenim in nezakonitim delovnim razmerjem, tudi napotenih delavcev; poziva države članice, naj v skladu s priporočilom Sveta iz leta 2018 sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da bodo imeli vsi delavci in samozaposlene osebe dostop do ustreznega socialnega varstva;

7. meni, da zaradi vse večje digitalizacije, robotizacije, uporabe umetne inteligence in razvoja gospodarstva digitalnih platform na trgu dela prihaja do korenitih sprememb; zato poziva države članice, naj spodbujajo vseživljenjsko učenje, vseživljenjski razvoj znanja, spretnosti in kompetenc ter zagotovijo izobraževanje in ustrezne programe usposabljanja za nizko kvalificirane delavce, da bi jih pripravili na izzive, ki jih prinašajo spremembe na trgu dela; v zvezi s tem poudarja, da je mogoče pri obvladovanju sprememb v organizaciji dela z boljšo uporabo digitalne tehnologije podpirati delodajalce, delavce, inšpektorate za delo ter zlasti mikro- in mala podjetja, da se zagotovi zaščita interesov delavcev;

8. poudarja, da nove oblike dela, tudi platformno delo, zagotavljajo zaposlitvene priložnosti in možnosti dostopa do trga dela, so pa tudi izziv za zagotavljanje pravičnih delovnih pogojev in dostopa do socialne zaščite; zato poziva Komisijo in države članice, naj si posebej prizadevajo za zagotovitev, da se na področju dela prek spletnih platform spoštuje ustrezna delovna zakonodaja;

9. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da po navedbah Evropske mreže za socialno politiko okoli 9,4 % delavcem v EU grozi revščina, kar pomeni okoli 20,5 milijona ljudi; poudarja, da so med državami članicami bistvene razlike in da je treba pripraviti politike in zakone na ravni EU, da bi obrnili ta trend in tako preprečili nadaljnjo družbeno polarizacijo v EU; opozarja, da se bodo zaradi gospodarske krize, ki jo je povzročila kriza zaradi covida-19, te razmere še poostrile, ter odločno poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za zaščito teh delavcev ter ohranitev njihovih delovnih mest, plač in delovnih pogojev; zato poudarja, da lahko Komisija in države članice v skladu s pristojnostmi, opredeljenimi v PDEU, sprejmejo učinkovitejše ukrepe s poudarkom na načelih iz evropskega stebra socialnih pravic; zato poziva Komisijo, naj izboljša socialno konvergenco z uvedbo pravnega instrumenta, ki bo vsakemu delavcu v Evropski uniji zagotavljal pravico do poštene minimalne plače; pozdravlja, da se je Komisija s socialnimi partnerji posvetovala o evropskem okviru za minimalne plače;

10. poziva Komisijo in države članice, naj posebno pozornost namenijo sektorjem, v katerih je veliko število prekarnih pogodb;

11. se strinja s Komisijo, da je dohodkovna neenakost v EU v svetovnem merilu nižja kot v nekaterih drugih večjih naprednih gospodarstvih, vendar je še vedno zaskrbljujoča; poudarja, da so velike neenakosti zaskrbljujoče z vidika pravičnosti, saj lahko zakoreninjene neenakosti privedejo do neenakih možnosti in ovirajo potencialno rast; poudarja, da so lahko razmeroma velike neenakosti povezane z višjo stopnjo tveganja za revščino in izrazitejšo socialno izključenostjo, pa tudi z bolj pogostimi finančnimi težavami, kar lahko skrha socialno kohezijo[92];

12. meni, da je potreben večji poudarek na vrednotah in politikah, ki spodbujajo delo in njegovim vplivom na kakovost življenja ljudi, ter da bi morale te vrednote in politike bistveno prispevati k izboljšanju njihovega socialnega in fizičnega okolja;

13. glede na krizne razmere, nastale zaradi covida-19, odločno poudarja, da je treba zagotoviti pravice čezmejnih sezonskih delavcev ter nujno vzpostaviti mehanizem za spremljanje izvajanja sanitarnih in zdravstvenih ukrepov, zato poziva Komisijo, naj zaščiti vse delavce EU, ki so lahko izpostavljeni kakršnemu koli tveganju, vključno z neposredno ali posredno diskriminacijo;

14 poudarja, da ženske v EU še naprej zaslužijo 16 % manj kot moški in so tudi bolj izpostavljene negotovosti zaposlitve; poudarja tudi, da je več žensk kot moških zaposlenih s krajšim delovnim časom in da je več žensk kot moških zaposlenih v sektorjih, kot je oskrba, ki so tudi izjemno podcenjeni in pogosto neplačani; poziva države članice, naj oblikujejo strategije za zagotavljanje enakosti, sprejmejo učinkovite ukrepe za zmanjšanje razlik v plačilu med spoloma, in sicer na podlagi zavezujočih ukrepov za zagotovitev transparentnosti plač, spodbujajo enak dostop do kakovostne zaposlitve ter sprejmejo ukrepe proti vsem oblikam diskriminacije in neenakosti na trgu dela, Komisijo pa, naj bo posebej pozorna na to, ali države članice spoštujejo delovno zakonodajo EU;

15. poziva Komisijo in države članice, naj boj proti brezposelnosti in negotovemu zaposlovanju mladih obravnavajo kot prednostno nalogo ter naj v celoti izkoristijo finančne instrumente, kot so jamstvo za mlade in evropski programi, kot je Erasmus+, da bi se spopadle z brezposelnostjo mladih in povečale njihovo zaposljivost;

16. odločno poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje veljavnega pravnega reda Unije in pregleda ustrezno delovno zakonodajo EU, da bi izboljšala kakovost in delovne pogoje delavcev po vsej Uniji ter okrepila priložnosti za ustvarjanje delovnih mest, pri čemer je treba upoštevati, da bodo sedanje razmere, ki so posledica pandemije covida-19, resno in dolgotrajno vplivale na trg dela EU, socialno pravičnost in delovne pogoje; poudarja, da se je treba osredotočiti na skupine, ki so najbolj izpostavljene negotovosti zaposlitve, zaradi česar so bolj izpostavljene tudi izključenosti ali socialni prikrajšanosti;

17. poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni vprašanju negotovosti zaposlitve, zlasti v najbolj ranljivih regijah, ter zagotovi hitro in pravično dodelitev sredstev iz Sklada za pravični prehod in drugih razpoložljivih sredstev, vključno z Evropskim socialnim skladom +, da bi spodbudila gospodarsko preobrazbo, pri čemer bodo izpopolnjevanje, prekvalifikacija in naložbe ključnega pomena, izjemno pomembne pa bodo tudi naložbe v nove dejavnosti;

18. spodbuja Komisijo in države članice, naj vzpostavijo dialog med delodajalci in sindikati, da bodo vse države članice izvedle temeljito analizo možnih reform na evropskem trgu dela, ki so potrebne za preprečitev, da bi bili delavci še naprej izpostavljeni tveganju za revščino.

 


INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

7.9.2020

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

31

0

3

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Alex Agius Saliba, Andris Ameriks, Marc Angel, Andrus Ansip, Jordan Bardella, Alexander Bernhuber, Markus Buchheit, Ryszard Czarnecki, Eleonora Evi, Agnès Evren, Gheorghe Falcă, Emanuil Frangos (Emmanouil Fragkos), Mario Furore, Gianna Gancia, Ibán García Del Blanco, Aleksis Jeorgulis (Alexis Georgoulis), Peter Jahr, Radan Kanev, Stelios Kiburopulos (Stelios Kympouropoulos), Cristina Maestre Martín De Almagro, Dolors Montserrat, Frédérique Ries, Alfred Sant, Monica Semedo, Massimiliano Smeriglio, Yana Toom, Loránt Vincze, Thomas Waitz, Stefania Zambelli, Tatjana Ždanoka, Kosma Złotowski

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Pernando Barrena Arza, Ádám Kósa, Marie-Pierre Vedrenne

 


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU
V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

31

+

PPE

Alexander BERNHUBER , Agnès EVREN , Gheorghe FALCĂ, Peter JAHR, Radan KANEV, Ádám KÓSA, Stelios Kiburopulos (Stelios KYMPOUROPOULOS), Dolors MONTSERRAT, Loránt VINCZE

S&D

Alex AGIUS SALIBA, Andris AMERIKS, Marc ANGEL, Ibán GARCÍA DEL BLANCO, Cristina MAESTRE MARTÍN DE ALMAGRO, Alfred SANT, Massimiliano SMERIGLIO

RENEW

Andrus ANSIP, Frédérique RIES, Monica SEMEDO, Yana TOOM, Marie-Pierre VEDRENNE

ID

Jordan BARDELLA

Verts/ALE

Thomas WAITZ, Tatjana ŽDANOKA

ECR

Emanuil FRAGKOS (Emmanouil FRAGKOS), Ryszard CZARNECKI, Kosma ZŁOTOWSKI

GUE/NGL

Pernando BARRENA ARZA, Aleksis Jeorgulis (Alexis GEORGOULIS)

NI

Eleonora EVI, Mario FURORE,

 

0

-

 

 

 

3

0

ID

Markus BUCHHEIT, Gianna GANCIA, Stefania ZAMBELLI

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

 

 


 

 

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

14.1.2021

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

29

3

21

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Atidže Alieva-Veli (Atidzhe Alieva-Veli), Marc Angel, Dominique Bilde, Gabriele Bischoff, Vilija Blinkevičiūtė, Andrea Bocskor, Milan Brglez, Sylvie Brunet, David Casa, Margarita de la Pisa Carrión, Özlem Demirel, Klára Dobrev, Jarosław Duda, Estrella Durá Ferrandis, Lucia Ďuriš Nicholsonová, Rosa Estaràs Ferragut, Nicolaus Fest, Lukas Furlas (Loucas Fourlas), Cindy Franssen, Heléne Fritzon, Elisabetta Gualmini, Alicia Homs Ginel, France Jamet, Agnes Jongerius, Radan Kanev, Ádám Kósa, Stelios Kiburopulos (Stelios Kympouropoulos), Katrin Langensiepen, Miriam Lexmann, Elena Lizzi, Radka Maxová, Kira Marie Peter-Hansen, Dragoș Pîslaru, Dennis Radtke, Elżbieta Rafalska, Guido Reil, Daniela Rondinelli, Mounir Satouri, Monica Semedo, Beata Szydło, Eugen Tomac, Romana Tomc, Yana Toom, Marie-Pierre Vedrenne, Marianne Vind, Maria Walsh, Stefania Zambelli, Tatjana Ždanoka, Tomáš Zdechovský

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Konstandinos Arvanitis (Konstantinos Arvanitis), Ilana Cicurel, José Gusmão, Eugenia Rodríguez Palop

 


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

29

+

EPP

Lukas Furlas (Loucas Fourlas), Cindy FRANSSEN, Stelios Kiburopulos (Stelios Kympouropoulos)

S&D

Marc ANGEL, Gabriele BISCHOFF, Vilija BLINKEVIČIŪTĖ, Milan BRGLEZ, Klára DOBREV, Estrella DURÁ FERRANDIS, Heléne FRITZON, Elisabetta GUALMINI, Alicia HOMS GINEL, Agnes JONGERIUS, Marianne VIND

RENEW

Sylvie BRUNET, Ilana CICUREL, Dragoș PÎSLARU, Monica SEMEDO, Yana TOOM, Marie-Pierre VEDRENNE

GREENS/EFA

Katrin LANGENSIEPEN, Kira Marie PETER-HANSEN, Mounir SATOURI, Tatjana ŽDANOKA

THE LEFT

Konstandinos Arvanitis (Konstantinos Arvanitis), Özlem DEMIREL, José GUSMÃO, Eugenia RODRÍGUEZ PALOP

NI

Daniela RONDINELLI

 

3

-

ID

Nicolaus FEST, Guido REIL

ECR

Margarita DE LA PISA CARRIÓN

 

21

0

EPP

Andrea BOCSKOR, David CASA, Jarosław DUDA, Rosa ESTARÀS FERRAGUT, Radan KANEV, Ádám KÓSA, Miriam LEXMANN, Denis RADTKE, Eugen TOMAC, Romana TOMC, Maria WALSH, Tomáš ZDECHOVSKÝ

RENEW

Atidže Alieva-Veli (Atidzhe Alieva-Veli), Radka MAXOVÁ

ID

Dominique BILDE, France JAMET, Elena LIZZI, Stefania ZAMBELLI

ECR

Lucia ĎURIŠ NICHOLSONOVÁ, Elżbieta RAFALSKA, Beata SZYDŁO

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

 

 

 

Zadnja posodobitev: 5. februar 2021
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov