POROČILO o izvajanju Direktive 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev

1.2.2021 - (2020/2029(INI))

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalca: Juan Fernando López Aguilar, María Soraya Rodríguez Ramos
(Postopek s skupnimi sejami odborov – člen 58 Poslovnika)


Postopek : 2020/2029(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A9-0011/2021
Predložena besedila :
A9-0011/2021
Sprejeta besedila :


PR_INI

VSEBINA

Stran

OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU


OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV

Cilj poročila je bil oceniti izvajanje Direktive 2011/36/EU o določitvi minimalnih pravil glede opredelitve kaznivih dejanj in kazni na področju trgovine z ljudmi s poudarkom na migracijah in vidiku spolov. Zajema ukrepe za pravni prenos na ravni držav članic, praktično izvajanje direktive v državah članicah in izzive, ki so se pojavili. V zaključnem delu poročila so podana priporočila Komisiji in državam članicam za nadaljnje spodbujanje izvajanja direktive v prihodnosti.

 

Ozadje – direktiva o preprečevanju trgovine z ljudmi (Direktiva 2011/36/EU)

 

Kot direktiva določa, je trgovina z ljudmi hudo kaznivo dejanje, ki je pogosto storjeno v okviru organiziranega kriminala, in huda kršitev temeljnih pravic. S to direktivo, sprejeto leta 2011, se v boj proti trgovini z ljudmi uvaja celosten pristop, ki upošteva vidik spolov in človekove pravice.

 

V skladu z direktivo trgovina z ljudmi pomeni: „[n]ovačenje, prevoz, premestitev, dajanje zatočišča ali sprejemanje oseb [...] z uporabo grožnje, sile ali drugih oblik prisile, ugrabitvijo, goljufijo, prevaro, zlorabo pooblastil ali ranljivosti ali dajanjem ali prejemanjem plačil ali koristi, da se doseže soglasje osebe, ki ima nadzor nad drugo osebo, zaradi izkoriščanja“ (člen 2(1)).

 

Direktiva vsebuje kazenskopravne določbe v zvezi s pregonom storilcev kaznivih dejanj, zaščito žrtev in pomočjo žrtvam, vključno s spoštovanjem njihovih pravic v kazenskem postopku. Njen namen je okrepiti preprečevanje tega kaznivega dejanja in določiti spremljanje izvajanja. Tesno je povezana z Direktivo 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter upošteva poseben vidik spolov pri trgovini z ljudmi, saj se z ženskami in moškimi pogosto trguje za različne namene in bi se morali zato tudi ukrepi za pomoč in podporo razlikovati glede na spol.

 

Direktivo je bilo treba v nacionalno zakonodajo prenesti do 6. aprila 2013, Komisija pa je do 6. aprila 2015 poročala Parlamentu in Svetu o skladnosti držav članic z njo. Poleg tega je Komisija prvo redno poročilo o napredku v boju proti trgovini z ljudmi v skladu s členom 20 direktive objavila leta 2016, drugo decembra 2018, tretje pa naj bi bilo objavljeno oktobra 2020.

 

Iz teh poročil in poročil drugih ustreznih deležnikov je razvidno, da nekatere ovire za popolno izvajanje direktive skoraj deset let po njenem sprejetju še vedno niso bile odpravljene. Namen tega poročila o izvajanju je opredeliti in izpostaviti te ovire ter za Komisijo, države članice in druge ustrezne deležnike oblikovati konkretna priporočila, kako čim učinkoviteje uskladiti prakse ter tako odpraviti ovire za popolno in učinkovito izvajanje direktive.

 

Metodologija poročila o izvajanju Direktive 2011/36/EU

 

Soporočevalca sta za pripravo tega poročila izvedla številne dejavnosti, ki so vključevale: oceno izvajanja, ki jo je pripravila služba Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS) na temo Trgovina z ljudmi: Migracije in vprašanja spolov ter je bila objavljena septembra 2020, delavnico o elementih spolov, organizirana februarja 2020 v odboru FEMM, ter številna posvetovanja z institucionalnimi deležniki in deležniki iz civilne družbe. Organiziranih je bilo tudi več srečanj z nevladnimi organizacijami, da bi dobili jasno sliko dejanskega stanja na terenu, in sicer z Uradom Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC), Agencijo OZN za ženske, Evropskim inštitutom za enakost spolov (EIGE), Agencijo za temeljne pravice (FRA), Evropskim azilnim podpornim uradom (EASO), Evropskim ženskim lobijem, Women Link Worldwide, CEAR, APRAMP, ACCEM in Proyecto Esperanza.

 

Povzetek poročila in ocena

 

Številne žrtve in trgovci z ljudmi ostajajo neodkriti in niso vključeni v uradne statistične podatke. Veliko statističnih podatkov in poročil je zato nepopolnih in stanja ne odražajo ustrezno. Države članice bi morale okrepiti prizadevanja za reševanje problema trgovine z ljudmi v okviru migracij, pri čemer bi se morale osredotočiti na nove vzorce, kot je nesorazmerno osredotočanje na ženske in dekleta, s katerimi se trguje z namenom spolnega izkoriščanja. Potrebna so večja prizadevanja za boj proti nekaznovanju, tako da se osebe, ki izkoriščajo in zlorabljajo žrtve, tudi osebe, ki zavestno uporabljajo njihove storitve, privedejo pred sodišče.

 

Potreben je bolj usklajen pristop pri nadnacionalnih vidikih identifikacije storilcev kaznivih dejanj s sledenjem tokovom dobička. V skoraj vseh poročilih o državah je poudarjeno, da je nezadostno financiranje velika ovira za prizadevanja za zaščito in pomoč žrtvam trgovine z ljudmi.

 

Zaščita, pomoč in podpora za žrtve:

Po poročilih naj bi bila stopnja odkrivanja in identifikacije žrtev še vedno nizka, kljub pripravljenosti držav članic, da si proaktivno prizadevajo za pridržanje. Razlogi za to so lahko različni. Eden od njih je na primer, da žrtve dejanje redko same prijavijo (kar je lahko povezano z nezaupanjem žrtev v organe za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, doživete travme, strah pred storilci itd.). Po drugi strani so v kazenskopravnih sistemih držav članic še vedno predvidene le zmerne spodbude za žrtve, da bi posredovale informacije, zlasti v primerjavi z morebitnimi tveganji, kot so povračilni ukrepi ali izgon.

 

Zmogljivosti oseb, ki so največkrat v stiku z žrtvami trgovine z ljudmi (uradniki organov kazenskega pregona, tožilci, izvajalci zdravstvenih storitev, pedagogi, socialni delavci, inšpektorji za delo itd.), je treba okrepiti, da bi žrtve lahko prepoznali, jim pomagali in jih napotili v skladu z direktivo o preprečevanju trgovine z ljudmi. Usposobljeno osebje mora žrtvam nuditi ustrezna orodja in vire, kot je usposabljanje, prilagojeno spolu ali otrokom.

 

Poleg tega zaradi pomanjkanja podatkov o številu žrtev trgovine z ljudmi, prepoznanih v postopkih mednarodne zaščite, ni mogoče celovito oceniti učinkovitosti mehanizmov za prepoznavanje, ki so jih sprejeli nacionalni organi. Zlasti v kriznih in izrednih razmerah, kot je pandemija covida-19, bi morale države članice zagotoviti dostopno, brezplačno pravno pomoč in zastopanje, storitve zaposlovanja ter psihološko in zdravstveno podporo.

 

Trgovina z ljudmi kot kaznivo dejanje na podlagi spola: Reševanje problema trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja:

Iz statističnih in drugih podatkov je očitno, da je spolno izkoriščanje še vedno najbolj razširjena oblika trgovine z ljudmi v Evropski uniji.

 

Skoraj tri četrtine vseh žrtev v EU so ženske in dekleta, s katerimi se trguje predvsem za namene spolnega izkoriščanja. Ženske in dekleta dosledno predstavljajo večino žrtev od leta 2008, pri čemer je večina otrok, ki so žrtve trgovine z ljudmi, deklet, s katerimi se trguje za namene spolnega izkoriščanja. V 60 % primerov se z žrtvami trguje za namene spolnega izkoriščanja, več kot polovica jih je državljanov EU. Več kot 90 % žrtev trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja je žensk in deklet, 70 % osumljenih, kazensko preganjanih in obsojenih trgovcev z ljudmi pa je moških.

 

Ti podatki jasno kažejo na razsežnost spola pri kaznivih dejanjih trgovine z ljudmi. Ženske in dekleta še vedno predstavljajo večino žrtev trgovine z ljudmi pri vseh oblikah izkoriščanja. Na te trende dosledno opozarjajo Komisija, države članice, organizacije civilne družbe in agencije EU. Zato mora pristop do trgovine z ljudmi upoštevati vidik spola, države članice pa bi morale to razsežnost okrepiti in nadalje razvijati pri spremljanju izvajanja zakonodaje EU za preprečevanje trgovine z ljudmi.

 

Ključen vidik trgovine z ljudmi je nekaznovanost za to kaznivo dejanje, kar zlasti velja za spolno izkoriščanje. Dejansko število žrtev je večje od registriranih in večine žrtev se ne odkrije, število kazenskih pregonov in obsodb storilcev pa ostaja majhno. Dodaten izziv pri preiskavah in kazenskem pregonu je uporaba interneta, družbenih medijev in digitalnih tehnologij za novačenje žrtev trgovine z ljudmi.

 

Zaradi družbene tolerance do neenakosti spolov ter nasilja nad ženskami in dekleti se ohranja popustljivo okolje za trgovino z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja; za boj proti tej kulturi nekaznovanja in večje prevzemanje odgovornosti so potrebna nadaljnja prizadevanja in sodelovanje v policijskih preiskavah ter sodnih pregonih in obsodbah, ne le v primeru trgovcev z ljudmi, temveč tudi tistih, ki s tem kujejo dobiček in izkoriščajo žrtve.

 

Zato je pomemben vidik preprečevanja trgovine z ljudmi zmanjšanje povpraševanja z inkriminacijo uporabe storitev, ki jih nudijo žrtve trgovine z ljudmi, zlasti žrtve spolnega izkoriščanja, kar morajo spremljati izhodni programi ali kampanje ozaveščanja z namenom odvračanja od povpraševanja po spolnih storitvah žrtev trgovine z ljudmi v skladu s členom 18(4) direktive o preprečevanju trgovine z ljudmi. To bi bil pomemben korak k priznavanju resnosti tega kaznivega dejanja, zagotavljanju resničnega okvira za preprečevanje trgovine z ljudmi in odpravi kulture nekaznovanja.

 

Trgovina z ljudmi v okviru azila in migracij:

Veliki migracijski tokovi bi lahko povečali tveganje trgovine z ljudmi v Evropi.

Migranti utegnejo biti izpostavljeni trgovini z ljudmi na različnih stopnjah azilnih postopkov. Med glavnimi dejavniki, ki povečujejo njihovo ranljivost in možnost, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi, so:

(1) omejen dostop do informacij o migracijskih postopkih,

(2) pomanjkljivo razumevanje sistemov zaposlovanja in predpisov na tem področju v namembnih državah, (3) vloga posrednikov kot tretjih oseb v procesu migracije in

(4) pomanjkanje varnih, zakonitih in urejenih migracijskih poti, ki bi bile na voljo prosilcem za azil.

Poleg tega lahko večje tveganje za migrante, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi, izhaja iz zavrnitve statusa begunca in odločb o vrnitvi.

 

Glede na raziskavo Mednarodne organizacije za migracije iz leta 2017, ki je vključevala 9.000 migrantov in beguncev, ki so v Evropo prihajali po osrednje- in vzhodnosredozemski poti, je trgovina z ljudmi med njimi zelo razširjena: skoraj dve tretjini migrantov moškega in ženskega spola sta poročali o osebnih izkušnjah z zadrževanjem proti njihovi volji, nekateri migranti (9 % moških in 15 % žensk) pa so poročali o neposrednih izkušnjah s štirimi izkoriščevalskimi praksami.

 

Število registriranih žrtev trgovine z ljudmi v postopkih mednarodne zaščite je zelo majhno, čeprav so številne države članice vzpostavile sisteme, ki omogočajo odkrivanje in prepoznavanje žrtev trgovine z ljudmi ter njihovo napotitev na ustrezne postopke za mednarodno zaščito (z individualno oceno, vprašanji med zaslišanjem).

 

Kljub temu raziskave kažejo, da zaradi pomanjkanja podatkov o številu žrtev trgovine z ljudmi, prepoznanih v postopkih mednarodne zaščite, ni mogoče celovito oceniti učinkovitosti mehanizmov za prepoznavanje, ki so jih sprejeli nacionalni organi.

 

Kot del evropske agende o migracijah je bil aprila 2015 uveden „pristop žariščnih točk“, ki je povezan prav s povečanimi migracijskimi tokovi v EU. Vzpostavljenih je bilo več žariščnih točk, da bi se olajšalo sodelovanje na terenu med najbolj izpostavljenimi državami članicami, ki so se soočale s prihodom prosilcev za azil in drugih migrantov, ter ustreznimi agencijami EU. Kljub temu je prepoznavanje žrtev na žariščnih točkah še vedno dokaj omejeno, prakse na ravni držav članic pa niso dosledne, kar sta dva od razlogov, zaradi katerih soporočevalca vključujeta priporočila za okrepitev prizadevanj v zvezi s prepoznavanjem morebitnih žrtev, tudi vključevanje organizacij civilne družbe in drugih akterjev ter zagotavljanje potrebnega usposabljanja za vključeno osebje.

 

Trgovina z otroki:

Tretjina prosilcev za azil, ki prihajajo v EU, so otroci in mladoletniki brez spremstva[1]. Kot izhaja iz nedavne študije EPRS[2] „je v okviru mešanih migracijskih tokov zlasti verjetno, da bodo žrtve trgovcev z ljudmi postali ženske in otroci“. Ugotovljeno je bilo, da so skoraj četrtina vseh žrtev v EU otroci, pri čemer dekleta predstavljajo približno 78 % žrtev, in da je skoraj 75 % vseh otrok, ki so žrtve trgovine z ljudmi v EU, državljanov EU. Ti so še posebej ranljivi, otroci žrtve pa se soočajo s hudimi in trajnimi telesnimi, duševnimi in čustvenimi posledicami.

 

Direktiva 2011/36/EU določa tudi, da bi morali organi držav članic ustrezno upoštevati osebne in posebne okoliščine otroka brez spremstva, ki je žrtev trgovine z ljudmi. V zvezi s tem bi morali sprejeti ukrepe za zaščito na podlagi največje koristi za otroka in otroku brez spremstva po potrebi imenovati skrbnika.

 

V poročilih je poudarjeno, da so otroci v okviru migracij pogosto kaznovani tudi za prekrške, storjene pod prisilo trgovcev z ljudmi. Nekateri ugotovljeni primeri ne kažejo le na neuspeh pri izvajanju pristopa, osredotočenega na žrtve, kot ga določa direktiva o preprečevanju trgovine z ljudmi, ampak v prvi vrsti pomenijo kršitev človekovih pravic.

 

V skladu z direktivo bi bilo treba otrokom zagotoviti brezplačne pravne vire in pomoč, otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, in zlasti otrokom brez spremstva pa bi morali biti na voljo ukrepi za zaščito, kot je določitev skrbnikov. Kljub izboljšavam v številnih državah članicah še vedno ni ustreznih služb, ki bi otrokom nudile zaščito in pomoč.

Učinkovitost kazenskih sistemov in inkriminacija povpraševanja:

Čeprav je opaziti nekatere izboljšave, so nizka stopnja preiskav, majhno število uspešnih pregonov in nizka stopnja obsodb še vedno običajen in večkrat prepoznan vzorec v državah članicah. Poleg tega zbrani podatki na ravni EU kažejo na razlike v sodbah sodišč v državah članicah. Od 3.691 sodb, ki so jih sodišča izrekla v letih 2015 in 2016, sta 302 privedli do oprostitve, 2.925 do obsodbe in 464 do drugih odločitev[3].

 

Države članice imajo vzpostavljene pravne določbe, ki organom omogočajo, da žrtev trgovine z ljudmi ne preganjajo ali kaznujejo. Vendar njihova uporaba v praksi še vedno vodi do kaznovanja žrtev, tako odraslih kot otrok, tudi z zaporno kaznijo. To je huda kršitev človekovih pravic in lahko še poveča nezaupanje žrtev v kazenskopravni sistem. Nejasnost sprejetih pravnih določb in pomanjkljivosti v postopkih prepoznavanja negativno vplivajo na izvajanje člena 8 v vseh državah članicah.

Iz poročil je razvidno, da je potrebna večja specializacija strokovnjakov, ki sodelujejo v različnih fazah postopka.

 

V skladu z direktivo in tudi dokumenti politike, kot sta strategija in sporočilo o nadaljnjem ukrepanju, je eden poglavitnih elementov preprečevanja trgovine z ljudmi, k izvajanju katerega so države članice pozvane, inkriminacija zavestne uporabe storitev žrtev trgovine z ljudmi.

 

Sodelovanje med državami članicami in z agencijami EU:

Za preprečevanje trgovine z ljudmi, odkrivanje žrtev in zagotavljanje njihovih pravic je pomembno, da države članice sodelujejo. Poleg tega ima več agencij EU pomembno vlogo pri tem, da podpirajo posamezne države članice v prizadevanjih za boj proti trgovini z ljudmi in spodbujajo sodelovanje med dvema ali več državami članicami. EASO in Frontex povečujeta zmogljivosti držav članic za registracijo novo prispelih migrantov, zlasti pri vzpostavljanju „žariščnih točk“, in sicer prek instrumentov za krepitev zmogljivosti na področju odkrivanja žrtev trgovine z ljudmi, kot so usposabljanja, nabori orodij in usmerjevalni dokumenti.

 

Ugotovljeno je bilo, da lahko pomanjkanje izkušenj na področju čezmejnega sodelovanja negativno vpliva na preiskave in kazenske postopke, in več nacionalnih organov je pristopilo k dvostranskemu sodelovanju ali sodelovanju prek drugih kanalov, kot je Europol ali Interpol.

 

Raziskave so pokazale, da:

1) se je učinkovito sodelovanje med državami članicami z leti postopoma povečalo, pri čemer je mogoče opredeliti primere dobre prakse na ravni celotne EU, pri sodelovanju znotraj regij ali med dvema državama;

2) države članice izkoriščajo in cenijo različne oblike podpore, ki jo ponujajo različne agencije in instrumenti EU;

3) je še vedno več izzivov in področij, ki jih je treba izboljšati, zlasti v zvezi s potrebo po večji odgovornosti večagencijskih pristopov.

Omeniti je treba, da je zbiranje podatkov med državami članicami pokazalo, da se Agenciji za temeljne pravice v okviru boja proti trgovini z ljudmi pripisuje omejen pomen. Agencija bi lahko imela večjo vlogo pri pregledu kazenskih in sodnih postopkov, zlasti tistih, ki vključujejo več držav članic in organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. To bi pomenilo temeljitejše spremljanje učinkov na temeljne pravice, za katere se uporablja pravo EU na tem področju.


PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o izvajanju Direktive 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev

(2020/2029(INI))

Evropski parlament,

 ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 8, 79 in 83 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

 ob upoštevanju členov 3, 5 in 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

 ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),

 ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ (direktiva o preprečevanju trgovine z ljudmi)[4],

 ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi in priporočil Sveta Evrope na tem področju,

 ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic,

 ob upoštevanju Konvencije OZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (Palermska konvencija) in njenih protokolov ter zlasti Protokola za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki (Protokol OZN o trgovini z ljudmi), ter Protokola proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku,

 ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah in Izbirnega protokola h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije ter resolucije Evropskega parlamenta z dne 26. novembra 2019 o otrokovih pravicah ob 30. obletnici Konvencije OZN o otrokovih pravicah[5],

 ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju,

 ob upoštevanju dela posebnega poročevalca OZN o trgovini z ljudmi, zlasti ženskami in otroki,

 ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, zlasti njenega člena 6, katerega namen je preprečiti vse oblike trgovine z ženskami in izkoriščanja prostitucije žensk,

 ob upoštevanju Konvencije OZN o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih,

 ob upoštevanju Pekinške deklaracije in Izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah 15. septembra 1995, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih Združenih narodov Peking +5 (2000), Peking +10 (2005) in Peking +15 (2010) ter na pregledni konferenci Peking +20,

 ob upoštevanju skupnega komentarja OZN k direktivi EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev, v katerem se poziva, naj se žrtvam trgovine z ljudmi zagotovi mednarodna zaščita glede na spol,

 ob upoštevanju Konvencije Mednarodne organizacije dela (MOD) o prisilnem delu iz leta 1930 (št. 29), protokola iz leta 2014 h Konvenciji o prisilnem delu iz leta 1930, Konvencije o odpravi prisilnega dela iz leta 1957 (št. 105) in priporočila (dopolnilnih ukrepov) v zvezi s prisilnim delom iz leta 2014 (št. 203), Konvencije o prepovedi najhujših oblik dela otrok iz leta 1999 (št. 182) ter Konvencije o delavcih v gospodinjstvu iz leta 2011 (št. 189),

 ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah,

 ob upoštevanju splošnega priporočila št. 33 odbora OZN za odpravo diskriminacije žensk o dostopu žensk do pravnega varstva z dne 23. julija 2015,

 ob upoštevanju resolucije Združenih narodov z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 25. septembra 2015, zlasti cilja trajnostnega razvoja 5.2 o odpravi vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti, vključno s trgovino z ljudmi, spolnim izkoriščanjem in drugimi obliki izkoriščanja,

 ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini in boju proti njima (Istanbulska konvencija),

 ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (direktiva o pravicah žrtev)[6],

 ob upoštevanju Direktive 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ[7],

 ob upoštevanju Direktive 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav[8],

 ob upoštevanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav[9],

 ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/81/ES z dne 29. aprila 2004 o dovoljenju za prebivanje za državljane tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi ali so jim pomagali pri nezakoniti preselitvi in ki sodelujejo s pristojnimi organi (direktiva o dovoljenju za prebivanje)[10],

 ob upoštevanju Direktive Sveta 2002/90/ES z dne 28. novembra 2002 o opredelitvi pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju[11] ter Okvirnega sklepa Sveta 2002/946/PNZ z dne 28. novembra 2002 o krepitvi kazenskega okvira na področju preprečevanja nudenja pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju[12],

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. junija 2020 o strategiji EU o pravicah žrtev (2020–2025) (COM(2020)0258),

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. junija 2012 z naslovom Strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016 (COM(2012)0286),

 ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 17. oktobra 2014 z naslovom Vmesno poročilo o izvajanju strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi (SWD(2014)0318) ter prvega (COM(2016)0267)), drugega (COM(2018)0777) in tretjega (COM(2020)0661) poročila o napredku,

 ob upoštevanju poročila Komisije o oceni, v kolikšni meri so države članice sprejele potrebne ukrepe za izpolnitev določb Direktive 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev v skladu s členom 23(1) (COM(2016)0722),

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2020 o enakosti spolov v zunanji in varnostni politiki EU[13],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. novembra 2019 o pristopu EU k Istanbulski konvenciji in drugih ukrepih za boj proti nasilju na podlagi spola[14],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2016 o boju proti trgovini z ljudmi v zunanjih odnosih EU[15],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o izvajanju Direktive 2011/36/EU z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev z vidika enakosti spolov[16],

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2014 o spolnem izkoriščanju in prostituciji ter njunem vplivu na enakost spolov[17],

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. decembra 2017 z naslovom Poročilo o ukrepih na podlagi strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi in opredelitev nadaljnjih konkretnih ukrepov (COM(2017)0728),

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2020 z naslovom Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0152),

 ob upoštevanju študij Komisije o gospodarski, socialni in človeški ceni trgovine z ljudmi v EU iz leta 2020, o pregledu delovanja nacionalnih in nadnacionalnih mehanizmov držav članic za napotitev iz leta 2020, o zbiranju podatkov o trgovini z ljudmi v EU iz leta 2020 in o razsežnosti spola v trgovini z ljudmi z leta 2016,

 ob upoštevanju skupne izjave o zavezi o sodelovanju v boju proti trgovini z ljudmi iz leta 2018, ki so jo podpisali Evropski azilni podporni urad (EASO), Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA), Agencija EU za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol), Agencija EU za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust), Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound), Agencija EU za usposabljanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (CEPOL), Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (EMCDDA), Agencija EU za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA), Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) ter Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE),

 ob upoštevanju poročila Europola o stanju trgovine z ljudmi v EU z dne 18. februarja 2016,

 ob upoštevanju poročila Europola o izzivih boja proti trgovini z ljudmi v digitalni dobi z dne 18. oktobra 2020,

 ob upoštevanju Europolove ocene ogroženosti zaradi hudih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala (SOCTA) za leto 2017,

 ob upoštevanju 4. letnega poročila o Evropskem centru Europola za boj proti tihotapljenju migrantov (2020) z dne 15. maja 2020,

 ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice z naslovom Severe labour exploitation: workers moving within or into the European Union (Hudo izkoriščanje delovne sile: delavci, ki se gibljejo v Evropski uniji ali vstopajo vanjo) z dne 29. maja 2015,

 ob upoštevanju poročila Eurostata o trgovini z ljudmi z dne 17. oktobra 2014,

 ob upoštevanju resolucije 9/1 konference podpisnic Konvencije OZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (UNTOC) o vzpostavitvi mehanizma za pregled izvajanja UNTOC in njenih protokolov,

 ob upoštevanju smernic UNHCR z dne 7. aprila 2006 o mednarodni zaščiti z naslovom Uporaba člena 1A(2) Konvencije iz leta 1951 in/ali Protokola iz leta 1967 o statusu beguncev za žrtve trgovine z ljudmi in osebe, ki jim grozi trgovina z ljudmi,

 ob upoštevanju globalnega poročila Urada Združenih narodov za droge in kriminal o trgovanju z ljudmi za leto 2018,

 ob upoštevanju splošnega priporočila št. 38 odbora OZN za odpravo diskriminacije žensk o trgovini z ženskami in dekleti v okviru svetovnih migracij z dne 6. novembra 2020,

 ob upoštevanju evropske ocene izvajanja Direktive 2011/36/EU: Migracije in vprašanja spolov, ki jo je 15. septembra 2020 objavil generalni direktorat za parlamentarne raziskovalne storitve[18],

 ob upoštevanju člena 54 Poslovnika ter člena 1(1)(e) in Priloge 3 sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku pridobitve dovoljenja za pripravo samoiniciativnih poročil,

 ob upoštevanju skupne razprave Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov v skladu s členom 58 Poslovnika,

 ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A9-0011/2021),

A. ker je trgovina z ljudmi kršitev človekovega dostojanstva ter telesne in duševne integritete človeka, ki nas obdaja v vsakdanjem življenju, in huda kršitev temeljnih pravic, kot je določeno v členu 5(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

B. ker je trgovina z ljudmi močno vezana na spol, saj so po podatkih skoraj tri četrtine[19] vseh žrtev v EU v letih 2017 in 2018 ženske in dekleta, ki so bile predmet trgovine predvsem zaradi spolnega izkoriščanja; ker je spolno izkoriščanje najpogostejši vzrok za trgovino z ljudmi v EU od leta 2008;

C. ker se je število zabeleženih žrtev trgovine z ljudmi v zadnjem obdobju študij Komisije (2017 in 2018) povečalo v primerjavi s prejšnjim obdobjem in se še vedno povečuje[20]; ker je dejansko število žrtev verjetno bistveno večje od zabeleženih podatkov, saj številne žrtve ostanejo neodkrite;

D. ker je med žrtvami trgovine z ljudmi precej otrok; ker je 78 % vseh otrok in 68 % odraslih, ki so žrtve trgovine z ljudmi, deklet oziroma žensk[21];

E. ker so razlike med spoloma, revščina, prisilna razselitev, brezposelnost, pomanjkanje socialno-ekonomskih priložnosti, pomanjkanje dostopa do izobraževanja, nasilje na podlagi spola, diskriminacija in marginalizacija ter korupcija nekateri od dejavnikov, zaradi katerih so osebe, predvsem ženske in otroci, ranljivi za trgovino z ljudmi; ker temeljni vzroki za trgovino z ljudmi še niso ustrezno odpravljeni;

F. ker so žrtve trgovine z ljudmi pogosto podvržene več presečnim oblikam diskriminacije in nasilja, tudi na podlagi spola, starosti, rase, invalidnosti, etnične pripadnosti, kulture in veroizpovedi ter narodnosti ali socialnega porekla ali drugega statusa, in ker lahko te oblike diskriminacije tudi same spodbujajo trgovino z ljudmi[22];

G. ker ima trgovina z ljudmi veliko različnih oblik, ki vse temeljijo na zlorabljanju naravne ranljivosti žrtev in so namenjene zlorabljanju ljudi, in ker njene žrtve opravljajo različne zakonite in nezakonite dejavnosti, med drugim v kmetijskem sektorju, predelavi živil, spolni industriji, delu v gospodinjstvu, proizvodnji, negi, čiščenju, drugih sektorjih (predvsem storitvenih), prosjačijo, so vpletene v kazniva dejanja, prisilne poroke, spolno izkoriščanje na spletu in zunaj njega, nezakonite posvojitve in trgovino s človeškimi organi; ker obstajajo še druge oblike trgovine z ljudmi, ki so premalokrat zabeležene in o katerih se premalo poroča, vključno z nekaterimi, ki so močno vezane na spol, kot so prisilne poroke in služabništvo;

H. ker se je v zadnjih nekaj letih pokazalo, da je tveganje, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi, zlasti veliko med migranti in prosilci za azil; ker so med njimi mladoletniki brez spremstva in ženske posebna ciljna skupina za mreže trgovine z ljudmi;

I. ker Europol svari, da bi se lahko število žrtev zaradi učinka pandemije covida-19 še povečalo[23], verjetnost, da organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj odkrijejo trgovce z ljudmi, pa zmanjšala, ter da bi lahko tudi recesija po pandemiji covida-19 povzročila nevarne posledice na področju trgovine z ljudmi[24]; ker se je položaj njenih žrtev od začetka krize poslabšal, službe za pomoč pa imajo težave pri zagotavljanju pomoči žrtvam;

J. ker so se po podatkih Europola[25] z uporabo digitalnih tehnologij povečale možnosti storilcev kaznivih dejanj za trgovino z ljudmi za namene različnih vrst izkoriščanja; ker trgovci z ljudmi uporabljajo nove tehnologije v vseh fazah spolnega izkoriščanja, od novačenja in oglaševanja žrtev do izsiljevanja ter nadzora nad njihovim gibanjem; ker ta nova orodja trgovcem z ljudmi omogočajo večjo anonimnost in jih organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj težje izsledijo; ker spletna interakcija ustvarja tveganja in priložnosti za zločince, žrtve in organe za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj;

K. ker je trgovina z ljudmi še vedno zapleteno in razširjeno kaznivo dejanje, ki vpliva na možnost uresničevanja vseh ciljev trajnostnega razvoja, zlasti ciljev 5 (enakost spolov), 8 (dostojno delo in gospodarska rast), 16 (mir, pravičnost in močne institucije) ter 17 (partnerstva za doseganje ciljev);

L. ker je trgovina z ljudmi predvsem hud zločin proti posameznikom, povzroča pa tudi stroške za družbo, in sicer dodatno uporabo javnih storitev, vključno z organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, specializiranih služb, zdravstvenih storitev in socialnega varstva, slabše gospodarske rezultate, vrednost izgubljene kakovosti življenja in usklajevanje pri preprečevanju trgovine z ljudmi; ker so ti stroški za EU-28 ocenjeni na 3 700 524 433 EUR[26];

M. ker je trgovina z ljudmi zapleten mednarodni pojav, ki ga je mogoče učinkovito obravnavati le, če institucije EU, države članice, tretje države in EU ter mednarodne organizacije med seboj usklajeno sodelujejo; ker je mednarodno sodelovanje bistveno za izkoreninjenje trgovine z ljudmi prek sinergije med različnimi obstoječimi notranjimi in zunanjimi politikami, kot sta globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko EU in akcijski načrt za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024, pa tudi prek ustreznih informacijskih kampanj v sodelujočih državah; ker bi bilo trgovino z ljudmi upoštevati v zakonodajnem delu v okviru Akcijskega načrta za enakost spolov III;

N. ker je učinkovito odkrivanje žrtev trgovine z ljudmi v večini držav članic še vedno izziv iz več razlogov, kot so neznanje jezika med žrtvami in njihova nepripravljenost za prijavo policiji ter omejene zmogljivosti za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj; ker je prepoznavanje mladoletnih žrtev pogosto še večji izziv, ker mladoletniki ne razumejo, da so žrtve; ker morajo države članice z vso potrebno skrbnostjo preprečevati trgovino z ljudmi, preiskovati primere in kaznovati storilce, zagotavljati podporo žrtvam, njihovo opolnomočenje in spoštovanje njihovega dostojanstva ter zaščito žrtev in dostop do pravnih sredstev, saj bi z opustitvijo teh dejanj kršile, ovirale ali izničile uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin žrtev;

O. ker direktiva o preprečevanju trgovine z ljudmi določa minimalne standarde, ki jih je treba uporabljati v vsej Evropski uniji za preprečevanje trgovine z ljudmi in boj proti njej ter zaščito žrtev, in ker je v njej opredeljena trgovina z ljudmi; ker popoln in pravilen prenos direktive, ki mu sledi njeno polno izvajanje, nista le obvezna, temveč tudi nujna za napredek pri obravnavanju trgovine z ljudmi;

P. ker vsa poročila o spremljanju kažejo, da skoraj 10 let po sprejetju direktive ovire za njeno polno izvajanje na ravni držav članic še niso odpravljene, saj se večine žrtev ne odkrije, stopnji kazenskega pregona in obsodb storilcev pa ostajata nizki; ker lahko organizirane kriminalne združbe dejavno izkoristijo velike pomanjkljivosti v nacionalnih zakonih in politikah v zvezi s trgovino z ljudmi in njihovo pomanjkljivo izvajanje, zaradi česar je lahko precej ljudi izpostavljenih izkoriščanju;

Q. ker izvajanje direktive o žrtvah ni bilo zadovoljivo, zlasti zaradi nepopolnega in/ali nepravilnega prenosa;

R. ker je trgovina z ljudmi zelo dobičkonosna oblika organiziranega kriminala, ki ga usmerjata povpraševanje in dobiček; ker se je treba v boju proti trgovini z ljudmi osredotočiti na zmanjšanje povpraševanja, tudi po spolnem izkoriščanju žensk in deklet; ker so fizično, psihično in spolno nasilje sestavni del trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja in nasilja nad ženskami;

S. ker bi lahko z ratifikacijo Istanbulske konvencije dopolnili prizadevanja EU in držav članic v boju proti trgovini z ljudmi;

T. ker je v več gospodarskih sektorjih v EU prisotno hudo izkoriščanje delovne sile, ki prizadene različne skupine čezmejnih delavcev, tako državljanov EU kot državljanov tretjih držav; ker bi bilo treba take prakse obravnavati, kot priporoča Agencija Evropske unije za temeljne pravice[27], med drugim s celovitim sistemom ciljno usmerjenih inšpekcijskih pregledov delovnih pogojev;

1. poudarja, da je potreben usklajen, harmoniziran in dosleden okvir na ravni EU, ki bi temeljil na učinkovitejših mehanizmih ocenjevanja in spremljanja in s katerim bi bolje preprečevali trgovino z ljudmi, žrtvam pa zagotovili večjo podporo, pomoč in zaščito, njegov cilj pa bi bil popolna odprava trgovine z ljudmi, za katerega bi si prizadevali tudi z usklajenim izvajanjem določb o pravicah iz direktive o pravicah žrtev, direktive o dovoljenju za prebivanje in direktive o odškodnini15, saj je trgovina z ljudmi kaznivo dejanje čezmejnih razsežnosti in je zato ni mogoče obravnavati samo na nacionalni ravni;

2. izraža pohvalo Komisiji za dobro delo, ki ga je opravila pri usklajevanju ukrepov, s katerimi se je EU odzvala na trgovino z ljudmi, ter pri pridobivanju znanja in ugotovitev o različnih vidikih trgovine z ljudmi, vključno z raziskavami o vidiku spola in posebni ranljivosti otrok; poziva Komisijo, naj poskrbi, da se bo dosedanje delo nadaljevalo, in v ta namen imenuje stalnega koordinatorja EU za boj proti trgovini z ljudmi, ki bo imel ustrezno strokovno znanje in jasna pooblastila ter bo deloval skupaj z mrežo nacionalnih predstavnikov držav članic in civilne družbe, da bo zagotovljeno stalno sodelovanje;

3. poudarja, kako pomembno je, da se finančna sredstva programov Sklada za azil, migracije in vključevanje (AMIF), programa Daphne, Evropskega socialnega sklada plus ter Sklada za notranjo varnost (ISF) še naprej uporabljajo za projekte za boj proti trgovini z ljudmi ter da se v ta namen uporabljajo tudi drugi razpoložljivi instrumenti, vključno s programi EU, kot so program za državljane, enakost, pravice in vrednote, finančni instrumenti, kot sta instrument za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje (NDICI) in nujni skrbniški sklad EU za Afriko, ter pobude, kot so Evropska večdisciplinarna platforma proti grožnjam kriminala (EMPACT), pobuda Spotlight EU in OZN ter pobuda GLO.ACT; opozarja, da so potrebni pobude in projekti, ki bi se pri boju proti trgovini z ljudmi osredotočili na vidik spola, in poziva k celovitemu pregledu politike projektov, ki jih financira EU; poziva države članice, naj zagotovijo stabilno financiranje in ustrezno osebje za odkrivanje in zaščito žrtev, ter izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja ustreznega financiranja za organizacije za pomoč žrtvam, zlasti tiste, ki nudijo podporo ženskam, ki imajo zaradi velikega zmanjšanja sredstev težave pri zagotavljanju storitev žrtvam;

4. poudarja, da je zaradi pomanjkanja doslednih, primerljivih in podrobnih podatkov še naprej težko na njihovi podlagi ustrezno oceniti obseg in trende trgovine z ljudmi; poziva države članice, naj si bolj prizadevajo in namenijo več sredstev za raziskave, zbiranje in analizo podatkov o vseh oblikah trgovine z ljudmi, poleg tega pa naj izboljšajo usklajevanje med viri podatkov na nacionalni ravni in ravni EU ter pridobivanje najnovejših podatkov, ki naj bodo razčlenjeni po starosti, spolu ter rasnem in etničnem poreklu ter naj zajemajo tudi žrtve trgovine z ljudmi znotraj države – pri zbiranju teh podatkov morajo ustrezno spoštovati pravice do zasebnosti, avtonomije in varstva osebnih podatkov –, pri tem pa naj sodelujejo z udeleženimi institucionalnimi akterji, civilno družbo, Evropskim inštitutom za enakost spolov (EIGE) in vsemi ustreznimi mednarodnimi organizacijami; poziva Komisijo, naj te podatke za EU redno zbira in objavlja;

5. poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo, da se bo razlikovalo med trgovino z ljudmi in tihotapljenjem, ki ju je treba podrobneje preučiti in zanju oblikovati različne pravne in politične ukrepe; poudarja, da zaradi nerazlikovanja med njima žrtve pogosto niso pravilno prepoznane, zato se zanje ne uporabijo ukrepi za zaščito in so izpostavljene sekundarni viktimizaciji;

6. poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo in ovrednotijo uporabo digitalnih tehnologij, družbenih medijev in internetnih storitev kot glavnih orodij za novačenje žrtev trgovine z ljudmi, poleg tega pa naj okrepijo vlogo organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter organizacij civilne družbe v boju proti trgovini z ljudmi, tako da jim zagotovijo potrebno tehnično znanje in namenske vire za spoprijemanje z izzivi, ki jih prinašajo nove tehnologije; nadalje jih poziva, naj sprejmejo pravila o odgovornosti tretjih oseb za tehnološka podjetja, ki gostijo izkoriščevalsko gradivo, izboljšajo zakonodajna orodja, ki se uporabljajo v sodnih postopkih in pri pregonu trgovcev z ljudmi, spodbujajo naj izmenjavo informacij in sodelovanje med ustreznimi organi, ponudniki internetnih storitev in družbenimi mediji, pa tudi kampanje obveščanja javnosti o trgovini z ljudmi po vsej EU, hkrati pa naj spoštujejo pravico žrtev do zasebnosti in varnosti ter zagotavljajo njihove temeljne pravice in varstvo podatkov ter bolj podprejo oblikovanje nadnacionalnega strokovnega znanja in rešitev, ki temeljijo na tehnologiji, na primer za preprečevanje novačenja žrtev;

7. poziva Komisijo in države članice, naj ozaveščenost o kibernetski varnosti obravnavajo kot prednostno nalogo v kampanjah, namenjenih šolam, univerzam, podjetjem in raziskovalnim ustanovam, ter naj gradijo na obstoječem strokovnem znanju, kot je na primer zbrano na portalu Better Internet for Kids (Boljši internet za otroke); poudarja, da je ozaveščanje o spletni trgovini z ljudmi v družbenih medijih bistveno za to, da se v mreži trgovine z ljudmi ne bi znašle nove žrtve; poziva Komisijo, naj aktivno sodeluje s platformami pri razvoju skupnih smernic in akcijskih načrtov za preprečevanje spletne trgovine z ljudmi in boj proti njej;

Prepoznavanje in zaščita ter pomoč in podpora žrtvam

8. poudarja, da je zgodnje prepoznavanje žrtev trgovine z ljudmi še vedno med glavnimi izzivi pri izvajanju direktive, hkrati pa je ključnega pomena za to, da se žrtvam omogoči uveljavljanje pravic; poziva države članice, naj žrtve zaščitijo in v vseh fazah postopka odgovornost za njihovo prepoznavanje zaupajo več akterjem, med drugim tudi predstavnikom organizacij civilne družbe, pripadnikom organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, uradnikom, pristojnim za priseljevanje in azil, inšpektorjem za delo in socialnim delavcem ali zdravstvenemu osebju ter drugim ustreznim strokovnjakom in akterjem; poudarja, da je potreben pristop, ki bo temeljil na štirih ključnih strategijah, tj. preprečevanju, pregonu, zaščiti žrtev in partnerstvu na več ravneh; poziva vse države članice, naj namenijo ustrezna sredstva za prepoznavanje in zaščito ter pomoč in podporo žrtvam trgovine z ljudmi v vseh fazah postopka; poudarja, da bi bilo treba pri zgodnjem prepoznavanju žrtev upoštevati posebnosti sektorjev in skupin z visokim tveganjem, kot so ženske in dekleta;

9. poziva vse države članice, naj učinkovito zagotovijo pravice žrtev, in sicer tako, da jim čim prej priskrbijo pravno pomoč, med drugim tudi z dostopnimi informacijami o njihovih zakonskih pravicah, ter jih zaščitijo in podprejo s pristopom, pri katerem se bodo upoštevali vidik spola in potrebe otrok, poleg tega pa naj zagotovijo dopolnjevanje z direktivo o pravicah žrtev; želi spomniti, da morajo države članice v skladu z direktivo o boju proti trgovini z ljudmi sprejeti potrebne ukrepe za to, da imajo pristojni organi pravico, da žrtev trgovine z ljudmi zaradi njihove vpletenosti v kriminalne dejavnosti, ki so jih bile prisiljene storiti, ne preganjajo ali kaznujejo;

10. obžaluje, da v nekaterih državah ni ciljno usmerjenih programov za zaščito ranljivih žrtev; poudarja, kako pomembno je z ukrepi poskrbeti za posebne potrebe žrtev v ranljivem položaju in zagotoviti posebne smernice za osebe, ki so žrtve trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja; poudarja, da je treba žrtvam zagotoviti brezpogojno in posamezniku prilagojeno zaščito, pomoč in podporo, pri čemer je treba upoštevati tudi njihove neposredne vzdrževane družinske člane, in sicer tudi v sodnih postopkih, povezanih s kazenskimi, civilnimi ali drugimi ukrepi proti trgovcem z ljudmi ali izkoriščevalcem; poziva k učinkovitemu izvajanju direktive o pravicah žrtev in vse s tem področjem povezane zakonodaje v vseh državah članicah, pri tem pa naj se uporabi pristop, ki bo upošteval vidik spola in izhajal iz potreb žrtev; opozarja, da ljudje, ki si prizadevajo zaščititi žrtve trgovine z ljudmi in jim pomagati, zaradi svojega dela ne bi smeli biti kriminalizirani;

11. ugotavlja, da žrtve trgovine z ljudmi potrebujejo specializirane storitve, vključno z dostopom do varne kratko- ali dolgoročne nastanitve, programov za zaščito prič, zdravstvene oskrbe in svetovanja, prevajalskih storitev in tolmačenja, pravnega varstva, nadomestila, izobraževanja in usposabljanja, med drugim tudi učenja jezika države, v kateri prebivajo, pa tudi dostopom do trga dela ter možnostjo posredovanja zaposlitve in (ponovnega) vključevanja, dostopom do pomoči pri preselitvi in do storitev, dodatno prilagojenih posamezniku, pri vseh teh storitvah pa je treba upoštevati vidik spola; poziva države članice, naj žrtvam trgovine z ljudmi zagotovijo ustrezne in ciljno usmerjene storitve, pri katerih se bo upošteval vidik spola;

12. obžaluje, da so posebne potrebe žrtev v ranljivem položaju, kot so ženske, otroci, osebe LGBTI, invalidi in osebe iz rasnih skupin, pogosto spregledane, ter poziva države članice, naj žrtvam zagotovijo storitve in podporo, pri katerih se bodo upoštevali vidik spola in njihove posebne potrebe; poziva države članice, naj obravnavajo zlasti potrebe oseb LGBTI, saj so zaradi kumulativnega učinka različnih vrst diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete močno izpostavljene trgovini z ljudmi;

13. poudarja, da so po navedbah Komisije iz treh poročil o napredku romske skupnosti, zlasti ženske in otroci, zelo izpostavljene vsem oblikam trgovine z ljudmi in izkoriščanja; poziva Komisijo in države članice, naj v okviru nacionalnih strategij za vključevanje Romov za obdobje 2020–2030 oblikujejo posebne ukrepe za boj proti trgovini z ljudmi; poziva Komisijo in države članice, naj zberejo statistične podatke o žrtvah trgovine z ljudmi, razčlenjene po njihovi etnični pripadnosti;

14. je zaskrbljen, ker žrtve trgovine z ljudmi pogosto niso ustrezno obveščene o svojih pravicah ter ukrepih pomoči in podpore, ki so jim na voljo; poudarja, kako pomembno je, da imajo žrtve in osebje na terenu, ki lahko pride v stik z njimi, na voljo jasne in dosledne informacije;

15. poudarja, da sicer celotnega učinka pandemije covida-19 še ni mogoče izmeriti, da pa je kljub temu jasno, da je kriza nesorazmerno prizadela najranljivejše žrtve trgovine z ljudmi, zlasti ženske, otroke in osebe v prekarnem položaju, in da so se morala številna zatočišča zaradi prijavljenih okužb zapreti ali ukiniti svoje storitve, zaradi česar so žrtve trgovine z ljudmi ostale brez stanovanja, zdravstvene oskrbe in pravne pomoči; v zvezi s tem poudarja, da bi morale biti storitve oskrbe in socialnega varstva na voljo vsem, brez diskriminacije; opozarja, da je pandemija še okrepila temeljne vzroke za trgovino z ljudmi, pri čemer so postale ranljive skupine bolj izpostavljene trgovini z ljudmi, povečalo se je število spletnih oglasov, ki so povezani z žrtvami trgovine z ljudmi, več pa je tudi spolnih plenilcev, katerih tarča so otroci, spolnega izkoriščanja na spletu in povpraševanja po otroški pornografiji; poziva države članice, naj v zvezi s tem sprejmejo učinkovite ukrepe, pri tem pa naj se oprejo tudi na delo organizacij civilne družbe in agencij EU, kot je Europol, ki je marca 2020 objavil poročilo Pandemic profiteering: how criminals exploit the COVID-19 crisis (Pandemsko dobičkarstvo: kako kriminalci izkoriščajo krizo zaradi covida-19); poziva Komisijo, naj podrobneje preuči učinke pandemije na potencialne žrtve trgovine z ljudmi ter strukturo in delovanje trgovine z ljudmi na splošno, da bi zasnovali posebne ukrepe za njeno odpravo;

16. poudarja, da so potrebni polno delujoči in dosledni nacionalni mehanizmi za napotitev, ki bi morali biti usklajeni tudi z nadnacionalnimi mehanizmi za napotitev, financirati pa bi se morali s posebnimi namenskimi sredstvi, da bi se lahko spoprijeli z izzivi pri usklajevanju različnih akterjev in pomanjkljivostmi, zaradi katerih jim žrtve ne zaupajo dovolj, to pa lahko slabo vpliva na učinkovitost napotitev; poudarja, da bi bilo poleg polno delujočega nacionalnega mehanizma za napotitev, ki bi določal vlogo in naloge vseh sodelujočih akterjev[28], potrebno tudi dobro sodelovanje med policijo in nevladnimi organizacijami, tako da bi zagotovili zaščito in uveljavljanje pravic žrtev trgovine z ljudmi; spodbuja države članice, naj vzpostavijo nacionalne centre za podporo žrtvam trgovine z ljudmi in njihov sprejem ter omogočijo neposredno in učinkovito čezmejno sodelovanje med temi centri, pa tudi med organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj in ustreznimi agencijami EU;

17. poziva Komisijo, naj spremlja in ocenjuje stanje v zvezi z zagotavljanjem odškodnin žrtvam v državah članicah in čezmejno, in sicer z vidika dostopa, izvrševanja in dejanskih plačil, ter naj predlaga konkretne ukrepe, da bi žrtve v vseh državah članicah lažje in hitreje prišle do pravne pomoči in odškodnin, pri tem pa ne bi smelo priti do poseganja v pravico do drugih vrst nadomestila;

18. pozdravlja vzpostavitev mehanizma za pregled izvajanja Konvencije OZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in njenih protokolov leta 2018 in začetek postopka pregleda tega mehanizma leta 2020; poziva Komisijo, naj bo v tem postopku pregleda za zgled; poudarja, kako pomembno je, da se trgovina z ljudmi vse bolj pojmuje kot kompleksna in razvijajoča se kazniva dejavnost; poziva države članice in institucije EU, naj poskrbijo, da bosta analiza trgovine z ljudmi in ukrepanje proti njej osredotočena na človekove pravice, ter opozarja, da morajo pri tem sodelovati z državljani in organizacijami civilne družbe; opozarja na pomembno vlogo Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov; poziva Komisijo in države članice, naj se pridružijo mednarodni kampanji OZN za boj proti trgovini z ljudmi; poziva države članice, naj ratificirajo vse ustrezne mednarodne instrumente, ki so namenjeni boju proti trgovini z ljudmi, vključno s Konvencijo Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi;

Trgovina z ljudmi kot kaznivo dejanje, vezano na spol, in ukrepanje proti trgovini z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja

19. poudarja, da je spolno izkoriščanje od leta 2008 najbolj razširjena in najpogosteje evidentirana oblika trgovine z ljudmi v EU, saj se 60 % njenih žrtev spolno izkorišča; ugotavlja, da je več kot 92 % teh žrtev žensk in deklet ter da je več kot 70 % trgovcev z ljudmi moških[29], kar kaže, da trgovina z ljudmi temelji na neenakosti spolov;

20. zato poziva države članice, naj sprejmejo posebne ukrepe za obravnavanje nasilja, povezanega s spolom, nasilja nad ženskami in mladoletniki, družbenega sprejemanja nasilja in kulture nekaznovanja, strukturnih neenakosti med spoloma in spolnih stereotipov, ki so vsi temeljni vzroki za trgovino z ljudmi, in sicer zlasti s kampanjami za izobraževanje, obveščanje in ozaveščanje, pa tudi z izmenjavo primerov dobre prakse, med katerimi so tudi programi in tečaji usposabljanja, namenjeni moškim in fantom; Komisiji priporoča, naj pri spremljanju izvajanja zakonodaje EU o boju proti trgovini z ljudmi bolj poudari in razvije vidik spola ter jo poziva, naj ta vidik še naprej spremlja pri oceni o upoštevanju in izvajanju direktive v državah članicah;

21. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami preuči, kako povpraševanje po spolnih storitvah spodbuja trgovino z ljudmi, saj Europol poroča, da je v nekaterih državah članicah prostitucija zakonita, tako da lahko trgovci v njihovem pravnem okolju lažje izkoriščajo žrtve[30]; želi spomniti na ugotovitev Europola, da so v nekaterih državah članicah EU, kjer je prostitucija zakonita, osumljenci poleg odraslih žrtev lahko izkoriščali tudi otroke[31]; poudarja, da so gonilo trgovine z ljudmi visoki dobički za trgovce in povpraševanje, ki spodbuja vse oblike izkoriščanja; poudarja, da je uporaba zakonite poslovne dejavnosti kot krinke za različne oblike izkoriščanja med trgovci z ljudmi zelo pogosta; želi spomniti, da imajo države članice pravno obveznost, da odvračajo od vseh oblik izkoriščanja in zmanjšujejo povpraševanje po njem, kar bi moral biti ključni cilj preprečevanja in pregona;

22. poziva Komisijo, naj prednostno obravnava preprečevanje kaznivega dejanja trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja, tudi s kampanjami za izobraževanje, ozaveščanje in obveščanje, s sprejetjem ukrepov in programov za odvračanje od povpraševanja in njegovo zmanjšanje in po možnosti s sprejetjem temu namenjene zakonodaje v prihodnosti, ter poziva države članice, naj v nacionalne zakone med kazniva dejanja vključijo zavestno uporabo storitev žrtev trgovine z ljudmi, kot je priporočeno v členu 18 direktive o preprečevanju trgovine z ljudmi in kot je leta 2018 ponovno poudarila Komisija[32], poleg tega pa naj zagotovijo učinkovite, sorazmerne in odvračalne kazni; poziva države članice, naj pri delu z žrtvami trgovine z ljudmi tesneje sodelujejo z organizacijami civilne družbe;

23. poziva države članice in Komisijo, naj se osredotočijo na ponavljajoče se in nove vzorce trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja, kot sta vse večje izkoriščanje otrok in žensk – npr. prek navezovanja stikov z namenom spolne zlorabe, spolnega izsiljevanja in z metodo zapeljivca (ang. lover boy), ki je najpogostejši način novačenja in podrejanja žrtev z uporabo spletnih tehnologij – in sicer tako, da v sodelovanju z vsemi ustreznimi akterji poskrbijo za pridobivanje digitalnih kompetenc, tudi na področju varnosti na spletu; ugotavlja, da so kriminalne mreže, ki se ukvarjajo s trgovino z ljudmi, z večjo uporabo tehnologije bistveno spremenile svoj način delovanja, zlasti v nekaterih fazah postopka trgovine z ljudmi;

24. poudarja, kako pomembni so programi usposabljanja, ki upoštevajo vidik spola in potrebe otrok ter so namenjeni vsem uradnikom, sodnikom in deležnikom in akterjem, ki vodijo primere in preiskave trgovine z ljudmi ter imajo stik s potencialnimi žrtvami, in se zavzema, da bi bilo takih programov več, saj bi tako lahko prej prepoznavali žrtve trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja; spodbuja države članice, naj v sodelovanju s civilno družbo, socialnimi partnerji in zasebnim sektorjem sprejmejo ukrepe za podporo žrtvam, kot so izhodni programi, ukrepi za psihološko podporo, priložnosti ponovnega vključevanja v dostojno družbeno in poklicno življenje, izobraževanje in dostop do storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja ter možnosti za uveljavljanje s tem povezanih pravic; v zvezi s tem poudarja tudi, kako pomembni so programi ozaveščanja splošne javnosti za prepoznavanje in zaščito potencialnih žrtev; poudarja, da je treba za usposabljanje nameniti ustrezna sredstva, zato države članice poziva, naj jih zagotovijo;

25. poziva države članice, naj uvedejo celovito spolno vzgojo, ki bo prilagojena starosti in razvojni stopnji učencev, saj je to ključen ukrep za preprečevanje vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti, vključno s trgovino z ljudmi in spolnim izkoriščanjem, ter naj v to vzgojo vključijo izobraževanje o privolitvi in odnosih, ki bo spodbujalo zdrava načela spoštovanja in enakosti v vseh razmerjih;

Trgovina z ljudmi za namene izkoriščanja delovne sile

26. močno obžaluje, da več držav članic in organizacij civilne družbe poroča o povečanju trgovine z ljudmi za namene izkoriščanja delovne sile[33]; obžaluje, da je med žrtvami trgovine z ljudmi za namene izkoriščanja delovne sile tudi vse več otrok, in poziva k nujnim ukrepom nacionalnih inšpektoratov v državah članicah, da bi tovrstne prakse odkrivali in odpravljali; poleg tega poziva Evropski organ za delo, naj prednostno obravnava vprašanje hudih oblik izkoriščanja delovne sile in okrepi zmogljivost držav članic na tem področju, da bi lahko bolje prepoznavale in sankcionirale hude oblike izkoriščanja delovne sile s ciljno usmerjenimi inšpekcijskimi pregledi; poudarja, da bi veljalo razmisliti o tem, da bi problematiko izkoriščanja delovne sile vključili v programe usposabljanja za uradnike, ki imajo stik z žrtvami, da bi izboljšali zgodnje odkrivanje žrtev trgovine z ljudmi za namene prisilnega dela; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami preuči, kako povpraševanje po ceneni delovni sili spodbuja trgovino z ljudmi za namene izkoriščanja delovne sile; poziva oblasti držav članic, naj si bolj prizadevajo za odpravo vseh oblik neformalnega in zakonsko neurejenega dela, s čimer bi delavske pravice zagotovile vsem delavcem; poudarja, da so izkoriščani delavci zaradi prekarnega delovnega statusa odvisni od svojih delodajalcev, to pa trgovcem z ljudmi omogoča, da izkoriščajo svoje žrtve;

Druge oblike izkoriščanja

27. poziva države članice in Komisijo, naj se osredotočijo na ponavljajoče se in nastajajoče vzorce vseh oblik trgovine z ljudmi, med drugim za namene izkoriščanja delovne sile, prisilnega prosjačenja, prisilnih in navideznih porok ter prisilne kriminalne dejavnosti; poudarja, da so gonilo trgovine z ljudmi visoki dobički za trgovce in povpraševanje, ki spodbuja vse oblike izkoriščanja; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da številne države članice EU nimajo ustrezne zakonodaje za obravnavanje žrtev vseh oblik izkoriščanja; poziva države članice, naj pri zagotavljanju zaščite, pomoči in podpore žrtvam upoštevajo vse oblike trgovine z ljudmi; ugotavlja, da kljub nedavnim poročilom o kriminalnih mrežah trgovine z ljudmi po EU, namenjene izkoriščanju delovne sile in drugim oblikam izkoriščanja, na tem področju ni ustreznih podatkov in zakonodaje, žrtve pa nimajo dostopa do podpornih storitev;

28. je seznanjen, da je bilo 18 % žrtev trgovine z ljudmi namenjenih drugim oblikam izkoriščanja[34], kot so prisilno prosjačenje, prisilne kriminalne dejavnosti, prodaja dojenčkov, odvzem organov, nezakonite posvojitve, finančno izkoriščanje na podlagi goljufije in trgovina z ljudmi za namene nadomestnega materinstva; poudarja, da veliko žrtev prisilnega prosjačenja in prisilne kriminalne dejavnosti pogosto prihaja iz marginaliziranih romskih skupnosti in da gre pogosto za otroke;

29. poudarja, da pravni in politični okvir EU na področju trgovine z ljudmi združuje tako notranje kot zunanje razsežnosti, ter priznava, da so ukrepi za boj proti trgovini z ljudmi, ki je hudo kaznivo dejanje in kršitev človekovih pravic, jasen cilj zunanjega delovanja EU; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo sodelovanje s tretjimi državami, da bi se borili proti vsem oblikam trgovine z ljudmi ter povečali možnosti za skupne preiskave in specializiran pregon;

Trgovina z ljudmi v okviru azila in migracij

30. poudarja, da čeprav je večina žrtev državljanov EU, hudodelske združbe zlorabljajo migracijske poti za tihotapljenje žrtev trgovine z ljudmi v EU, pri čemer so v humanitarnih krizah migranti, begunci in prosilci za azil tej trgovini bolj izpostavljeni; poudarja, da se je v zadnjih letih močno povečalo število žensk in deklet, s katerimi se trguje na poti v osrednjem Sredozemlju za namene spolnega izkoriščanja v EU[35]; poziva države članice in EU, naj te ženske in dekleta prepoznajo ter v prihodnje podobne primere preprečijo, in sicer tako, da pri preprečevanju in obravnavanju trgovine z ljudmi uporabijo dosleden in usklajen pristop, ki bo temeljil na pravicah ter upošteval vidik spola in potrebe otrok; opozarja, da ženske in otroci pogosto postanejo žrtve spolne zlorabe na migracijski poti, v zameno za zaščito in osnovno vzdrževanje; poudarja , da so merila za pridobitev uradnega statusa žrtve trgovine z ljudmi za te ženske in otroke pogosto prestroga, da bi jih izpolnili, zato ne morejo prejeti potrebne pomoči za odpravo škode, ki jih je prizadela;

31. ponovno poudarja, da so prosilci za azil, begunci in migranti, še posebej pa mladoletniki brez spremstva in mladoletniki, ločeni od družine, izpostavljeni trgovini z ljudmi in da bi morali posebno pozornost nameniti trgovini z ženskami, otroki in drugimi ranljivimi skupinami; poudarja, da so migranti ranljivi in izpostavljeni tveganju v različnih fazah migracijskega procesa: pred samo migracijo, na poti v EU, na destinaciji in pri morebitnem vračanju; opozarja, da so trgovini z ljudmi bolj izpostavljeni tudi zaradi omejenega znanja jezika okolice in/ali pomanjkljivega razumevanja svojih pravic, omejenih izvedljivih možnosti za preživetje ali kakovostno izobraževanje ter omejene svobode gibanja;

32. opozarja na zelo majhno število registriranih žrtev trgovine z ljudmi v postopkih mednarodne zaščite; poziva države članice, naj prihajajoče posameznike bolje obveščajo o njihovih pravicah in veljavnih postopkih v skladu z zakonodajo EU, med drugim tudi o možnostih za pridobitev podpore prek odvetnikov in kulturnih posrednikov, ki si prizadevajo preprečiti trgovino z ljudmi in izkoriščanje, in sicer tudi tako, da jim zagotovijo storitve prevajanja in tolmačenja;

33. poudarja, da so se v nekaterih državah članicah prosilci za mednarodno zaščito, prepoznani kot žrtve trgovine z ljudmi, v nekaterih primerih odločili oz. so bili prisiljeni sprožiti drug postopek in zaprositi za dovoljenje za prebivanje v skladu z Direktivo 2004/81/ES[36]; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo postopki preprečevanja trgovine z ljudmi in azilni postopki povezani in da se bodo dopolnjevali;

34. poziva države članice, naj zagotovijo usklajeno uporabo določb iz uredbe Dublin III, direktive o preprečevanju trgovine z ljudmi in direktive o dovoljenju za prebivanje, da bi preprečile prakso, ki se uporablja v nekaterih državah članicah, da se žrtve trgovine z ljudmi premeščajo v državo, v kateri so bile izkoriščane ob prvem prihodu, zaradi česar so bolj izpostavljene tveganju, da bodo ponovno postale žrtev trgovine z ljudmi in doživele nove travme;

35. poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja za zgodnje prepoznavanje morebitnih žrtev, zlasti v migracijskih tokovih in na žariščnih točkah, ter naj v zvezi s tem sprejmejo zaščitne in preventivne ukrepe; opozarja, da je treba prepoznanim potencialnim žrtvam nemudoma zagotoviti zaščito in dostop do varnih mest, kjer lahko dobijo informacije in pravno pomoč; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo vsem žrtvam, tudi med migranti, zagotovile možnosti za pravno varstvo ne glede na njihov status prebivanja;

36. poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne vire in posebne zmogljivosti za dejanske in domnevne žrtve trgovine z ljudmi, med drugim ženske, mladoletnike brez spremstva in mladoletnike, ločene od družin, ter poskrbijo za dovolj prostora v zavetiščih; poziva države članice, naj poskrbijo, da bo osebje v sprejemnih centrih usposobljeno, da upošteva vidik spola, ter naj zagotovijo ustrezno podporo in financiranje za organizacije civilne družbe, ki z njimi sodelujejo;

37. poziva države članice, naj žrtvam trgovine z ljudmi zagotovijo pravico do družinskega življenja in ocenijo, ali bi lahko mednarodno zaščito, priznano žrtvam, razširili tudi na njihove družinske člane; poziva države članice, naj pospešijo postopke za združitev družine za tiste družinske člane žrtev, ki so v državi izvora ogroženi;

38. poudarja, da je treba v postopkih za mednarodno zaščito vzpostaviti nacionalne mehanizme za zbiranje podatkov o žrtvah trgovine z ljudmi, da bi lahko pri ugotovljenih primerih nadalje ukrepali;

39. je zaskrbljen, da je obdobje za okrevanje in premislek povezano s sodelovanjem žrtve med preiskavo in ga odobrijo organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj; obžaluje, da v nekaterih državah članicah[37] to obdobje ni zagotovljeno niti žrtvam trgovine z ljudmi, ki so državljani EU in/ali EGP, niti prosilcem za azil; poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje razpoložljivih zakonskih rešitev na ravni držav članic, zlasti odobritev obdobja za okrevanje in razmislek;

40. poudarja, da se po podatkih Europola s tihotapljenjem migrantov in trgovino z ljudmi včasih ukvarjajo iste kriminalne združbe[38], preiskave pa kažejo na to, da trgovci z ljudmi v EU vse pogosteje izkoriščajo migrante in prosilce za azil[39]; poudarja, da je pri sodelovanju s tretjimi državami – ki so lahko države izvora ali tranzita – na področju boja proti tihotapljenju pomembno preprečevati trgovino z ljudmi in se proti njej boriti, poleg tega pa zaščititi njene žrtve, ki jim je treba ponuditi celovito podporo ter programe za ponovno vključevanje in rehabilitacijo;

41. opozarja države članice, da so prosilci za azil v primeru, da nimajo na voljo varnih in zakonitih migracijskih poti, bolj izpostavljeni trgovini z ljudmi, saj lahko postanejo žrtve izkoriščanja tako na poti kot po prihodu; poziva države članice, naj poskrbijo za varnejše in zakonite migracijske poti, npr. z uporabo humanitarnih vizumov, da bi preprečile izkoriščanje ranljivih posameznikov;

42. ugotavlja, da so zaradi neurejenega statusa ali odvisnega položaja osebe bolj izpostavljene trgovini z ljudmi, žrtve pa se redkeje odločijo poiskati pomoč ali prijaviti zlorabo, saj se bojijo posledic, povezanih s priselitvijo, zaradi česar so izpostavljene izkoriščanju in zlorabi; ugotavlja, da lahko trgovci z ljudmi žrtve z neurejenim statusom še lažje izkoriščajo zaradi velikih pomanjkljivosti v nacionalnih zakonih in politikah v zvezi s trgovino z ljudmi ter njihovega pomanjkljivega izvajanja, zaradi česar je lahko precej ljudi še bolj izpostavljenih izkoriščanju; poziva države članice, naj ločijo izvršilne ukrepe na področju migracij od dejavnosti preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj; poudarja, da je treba za ranljive osebe vzpostaviti mehanizme varne prijave in učinkovite pritožbe;

Trgovina z otroki

43. ugotavlja, da otroci predstavljajo skoraj četrtino vseh žrtev v EU, dekleta (78 %) pa veliko večino otrok, ki so žrtve trgovine z ljudmi v EU; poudarja, da je bilo skoraj 75 % vseh otrok, ki so žrtve trgovine z ljudmi v EU, državljanov EU; je zlasti zaskrbljen zaradi nasilja, zlorabe in izkoriščanja, ki jih doživljajo otroci v EU, zlasti otroci, ki so žrtve trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja[40];

44. opozarja na obveznost držav članic, da se posebej posvetijo otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, pri čemer mora biti največja korist otroka vedno na prvem mestu; poudarja fizično in psihološko škodo, ki jo utrpijo otroci, ki so žrtve trgovine z ljudmi, in njihovo večjo ranljivost za izkoriščanje; poziva države članice, naj poskrbijo za stroge ukrepe za zaščito otrok, domnevo, da je žrtev otrok, in oceno starosti otroka, zaščito pred kazenskim postopkom in med njim, dostop do brezpogojne pomoči, odškodnino, nekaznovanje, pomoč in podporo družinskemu članu otroka žrtve ter preventivo;

45. poziva države članice, naj se osredotočijo na prepoznavanje otrok, ki so žrtve trgovine z ljudmi, in jim pomagajo uveljavljati njihove pravice; poudarja, da je treba za otroke, tudi otroke brez spremstva, ki so žrtve trgovine z ljudmi , nemudoma določiti usposobljene skrbnike, ki imajo ustrezno podporo, vključno z začasnimi skrbniki kot nujnim ukrepom, hkrati pa opozarja na pomen otrokom prijaznega pravosodja in posebnih služb; poleg tega poziva države članice, naj uvedejo ukrepe za ustrezno in primerno usposabljanje, zlasti iz pravnega in psihološkega področja, za vse, ki delajo z otroki, ki so žrtve trgovine z ljudmi, in naj povečajo število skrbnikov z organiziranjem kampanj ozaveščanja;

46. poziva države članice, naj njihovo konzularno osebje pri jemanju biometričnih podatkov mladoletniku v postopku za izdajo vizuma posebej poskrbi za pravilno preverjanje identitete mladoletnikov in povezavo z osebami, ki izvajajo starševsko skrb ali imajo zakonito skrbništvo; poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z Europolom in organizacijami civilne družbe ter državami članicami nacionalnim, lokalnim in regionalnim organom zagotovi ciljno usmerjeno in učinkovito izobraževanje in usposabljanje ter informacije o metodah, ki jih uporabljajo trgovci z ljudmi, da bi tako preprečili trgovino z otroki;

47. poziva države članice, naj v celoti izvajajo Direktivo 2011/93/EU o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji[41] ter okrepijo policijsko in pravosodno sodelovanje na področju preprečevanja spolnega izkoriščanja in boja proti njemu; poziva države članice, naj sodelujejo z organizacijami civilne družbe in agencijami EU, zlasti Europolom in Eurojustom, da bi pospešili izmenjavo informacij in podprli čezmejne preiskave;

48.  z veliko zaskrbljenostjo opaža razširjenost spolnega zlorabljanja otrok ter vzorec in normalizacijo trgovine z otroki in spolnega izkoriščanja otrok ter poziva spletne platforme, naj se na to ustrezno odzovejo, da bi preprečili, da bi bilo gradivo, ki prikazuje otroke, postalo dostopno;

49.  ugotavlja, da se za novačenje in privabljanje morebitnih žrtev uporabljajo sredstva, kot so internet in družbeni mediji; poziva spletne platforme, naj posebno pozornost namenijo razvoju ustreznih orodij; poziva, naj se ta uporaba metod za kibernetsko nasilje obravnava v novem aktu o digitalnih storitvah; poziva države članice, naj razvijejo model identifikacije, zgodnje podpore in pomoči za otroke, ki so žrtve spolnega izkoriščanja in zlorabe na spletu, pa tudi programe ozaveščanja in otrokom prijazne mehanizme prijave; spodbuja Komisijo in države članice, naj sprejmejo nadaljnje ukrepe v boju proti tem kaznivim dejanjem na spletu in naj izboljšajo preventivne ukrepe; zato ponavlja, da je treba izboljšati čezmejno sodelovanje in izmenjavo med organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in organi za zaščito otrok ter razviti hitro iskanje družine in alternativne možnosti oskrbe za mladoletnike brez spremstva;

50. opozarja, da otroške žrtve potrebujejo posebno podporo, pri čemer je treba upoštevati njihovo korist in posebno ranljivost; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo strokovnjaki, ki so v stiku z otroškimi žrtvami, kot so uslužbenci organov preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, mejni policisti, javni uslužbenci, delavci v sodstvu ter socialni in zdravstveni delavci, tudi tisti, ki delajo v ustanovah za varstvo mladih, ustrezno usposobljeni za prepoznavanje, podporo in napotitev otrok, ki so žrtve trgovine z ljudmi; ugotavlja, da pri zasliševanju otrok, ki so žrtve trgovine z ljudmi, vedno ne sodelujejo specializirane skupine na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ki so usposobljene za avdiovizualno snemanje pričevanj otrok; poziva države članice, naj to uveljavijo kot običajno prakso in uslužbence organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanja usposobijo za te otroku prijazne vrste zasliševanja; priporoča državam članicam, naj razvijejo močan verižni pristop, pri katerem bodo posebna podpora žrtvam trgovine z ljudmi, kot so specializirani podporni in sprejemni centri za te žrtve, in konvencionalni moduli za oskrbo mladih tesno povezani, obenem pa se bo zadostilo potrebam vsakega otroka, ki je žrtev trgovine z ljudmi;

51. ugotavlja, da so romski otroci še posebej izpostavljeni izkoriščanju in trgovini ter pri njih obstaja veliko tveganje, da postanejo žrtve spolnega izkoriščanja, izkoriščanja za delo in prisilnega prosjačenja;

52. pozdravlja odločitev Komisije, da v strategijo EU za učinkovitejši boj proti spolni zlorabi otrok z dne 24. julija 2020 vključi ustanovitev Evropskega centra za preprečevanje spolne zlorabe otrok in boj proti njej, k čemur je Evropski parlament pozval v resoluciji z dne 26. novembra 2019 o otrokovih pravicah, ki je temelj usklajenega evropskega pristopa z večstransko udeležbo in vključuje preprečevanje zlorabe otrok, boj proti njej ter pomoč žrtvam;

53. ugotavlja, da so otroci pri migracijah, zlasti otroci migranti brez spremstva in ločeni otroci migranti, še vedno izpostavljeni velikemu tveganju nasilja, trgovine z ljudmi in izkoriščanja na migracijskih poteh na poti v EU in znotraj nje; ugotavlja, da so dekleta na vseh migracijskih poteh izpostavljena tveganju spolnega izkoriščanja in nasilja na podlagi spola; poziva države članice, naj otrokom brez spremstva, ki so žrtve trgovine z ljudmi, zagotovijo pomoč, podporo in zaščitne ukrepe, ki ustrezajo njihovim posebnim potrebam, jim ob prihodu dodelijo skrbnika ter jim zagotovijo ustrezne in prilagojene življenjske razmere ; opozarja, da bi morali ti ukrepi upoštevati kratkoročno in dolgoročno največjo korist otrok brez spremstva; obsoja dejstvo, da nekatere države članice uporabljajo pridržanje, tudi v policijskih celicah, kot sredstvo za zaščito mladoletnikov brez spremstva; opozarja, da bi morale države članice preučiti alternative pridržanju, zlasti otrok; želi spomniti, da pridržanje ni v otrokovi koristi in da bi morale države članice zagotoviti otrokom prijazno nastanitev brez odvzema prostosti;

54. ugotavlja, da trgovci z ljudmi pogosto uporabljajo sprejemne centre, da bi identificirali potencialne žrtve in poskrbeli za njihov prevoz na kraje izkoriščanja, zato morajo biti ustrezni javni organi in drugi pristojni akterji v državah članicah še posebej pozorni ter te centre spremljati in varovati, pri čemer bi morali posebno pozornost nameniti najbolj ranljivim osebam, kot so otroci, hkrati pa krepiti njihovo vlogo z ozaveščanjem v šolah, mladinskih centrih in mladinskih gibanjih; poudarja, da je za iskanje in zaščito izginulih otrok migrantov brez spremstva potreben usklajen evropski pristop;

Učinkovitost kazenskopravnih sistemov in inkriminacija uporabe storitev žrtev

55. ugotavlja, da je število pregonov in obsodb za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi majhno; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za boljše in hitrejše izvajanje preiskav v primerih trgovine z ljudmi in povečajo policijska prizadevanja na nacionalni in nadnacionalni ravni ter uvedejo stroge kazenske sankcije za kazniva dejanja trgovine z ljudmi; poudarja, da se veljavne nacionalne sankcije in sredstva za njihovo izvrševanje še vedno precej razlikujejo med državami članicami; poudarja, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti premalo prijavljenim in premalo preiskovanim področjem, zlasti sezonskim in začasnim zaposlitvam v nizko kvalificiranih in slabo plačanih sektorjih, kot je izkoriščanje delovne sile v kmetijskem sektorju; poziva države članice, naj se proti nekaznovanju borijo z usklajenim pristopom med ustreznimi agencijami EU v partnerstvu z državami članicami, institucijami EU, organizacijami civilne družbe in drugimi partnerji ter tako povečajo učinkovitost preiskav in pregona, tudi z učinkovito uporabo obstoječih platform, ki jih upravljajo agencije, kot sta Europol in Eurojust; zato poziva pristojne organe, odgovorne za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje ali pregon hudih kaznivih dejanj, vključno s primeri trgovine z ljudmi, naj jih pri tem podpirajo z obsežnimi informacijskimi sistemi, vključno s schengenskim informacijskim sistemom (SIS II), v skladu z določbami iz ustrezne zakonodaje;

56. poudarja, da vse države članice niso sprejele zakonodaje, ki bi ustrezala členu 18 direktive o preprečevanju trgovine z ljudmi[42]; ugotavlja, da različne pravne ureditve glede inkriminacije uporabe storitev, ki jih morajo opravljati žrtve, ovirajo prizadevanja za zmanjšanje povpraševanja; obžaluje, da je stopnja pregona in obsodb v EU zaradi zavestne uporabe storitev žrtev in spolnega izkoriščanja nizka; ponovno poziva države članice, naj dejanje zavestne uporabe storitev žrtev trgovine z ljudmi opredelijo kot kaznivo dejanje;

57. poudarja, da je nadvse pomembno, da organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v EU v odziv na vse pogostejše vzorce kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, ki jih omogoča internet, razvijejo učinkovite in razširjene analitične zmogljivosti; poziva Komisijo, naj zagotovi finančno podporo agencijam EU, kot je Europol, in državam članicam prek posebnih sektorskih sredstev EU, kot je Sklad za notranjo vrednost, zagotovi finančno podporo, da se zagotovijo najvišji analizni standardi in ustrezna orodja za obdelavo vse bolj zapletene količine informacij;

58. ugotavlja, da so ženske zaradi svojega socialno-ekonomskega položaja ali priseljenskega statusa nesorazmerno bolj kriminalizirane in da zaradi spolnih stereotipov, diskriminacijskih zakonov, večplastne ali kombinirane diskriminacije, postopkovnih in dokaznih zahtev in praks nimajo enakega dostopa do pravnega varstva; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo pravno varstvo fizično, gospodarsko, socialno in kulturno dostopno vsem ženskam; poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo ovire za dostop žensk do pravnega varstva;

59. obžaluje, da so pogoji za to, da žrtev trgovine z ljudmi uradno pridobi status žrtve, pogosto prestrogi, zlasti za mladoletnike in druge ranljive žrtve, ki so finančno in čustveno odvisni od trgovcev z ljudmi; obžaluje, da se zoper žrtve še vedno vlagajo kazenske obtožbe in so obsojene za kazniva dejanja, ki so jih bile prisiljene storiti, pogosto v zvezi z nezakonitim vstopom na ozemlje države članice, ki je pogosto neločljivo povezan s trgovino z ljudmi; poziva države članice, naj sprejmejo jasne določbe o nepreganjanju ali nekaznovanju žrtev trgovine z ljudmi in o prekinitvi povezave med zaščito žrtev in sodelovanjem z organi kazenskega pregona, ki trenutno vso breme polaga na žrtve; poziva države članice, naj namesto tega izpolnijo potrebe žrtev po psihološki podpori; poziva jih tudi, naj sprejmejo ustrezne ukrepe in zagotovijo, da pomoč in podpora žrtvi v skladu s členom 11 direktive o preprečevanju trgovine z ljudmi ne bosta pogojeni z njeno pripravljenostjo, da sodeluje v kazenski preiskavi, pri pregonu ali sojenju;

60. obžaluje, da se podatki o identiteti žrtev trgovine z ljudmi pojavljajo v policijskih poročilih in v postopkih, zaradi česar žrtve težko spregovorijo ali jih je težko zaščititi pred povračilnimi ukrepi; poziva države članice, naj imena in druge podatke o identiteti hranijo v ločenih dosjejih, tako da bodo dostopni policiji in tožilstvu, ne bodo pa se razkrili osumljencem trgovine z ljudmi in njihovim odvetnikom;

61. poudarja pomen finančnih preiskav in sledenja toku denarja kot ključne strategije za preiskovanje in pregon mrež organiziranega kriminala, ki služijo s trgovino z ljudmi; poziva države članice, naj ob začetku nove preiskave trgovine z ljudmi izvedejo finančne preiskave in sodelujejo s strokovnjaki za pranje denarja; poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje pri zamrznitvi in zaplembi premoženja posameznikov, vpletenih v trgovino z ljudmi, in pri zagotavljanju odškodnine žrtvam, tudi z uporabo zaplenjenega premoženja, da bi prispevale k pomoči in zaščiti žrtev, k čemur spodbuja uvodna izjava 13 direktive o trgovini z ljudmi; poziva Komisijo, naj oceni in spodbuja uporabo obstoječega pravosodnega in policijskega sodelovanja ter razpoložljivih orodij, kot so vzajemno priznavanje sodb sodišč, skupne preiskovalne skupine in evropski preiskovalni nalog; v zvezi s tem poziva k bolj celostnemu pristopu, s katerim bi okrepili skupno razmišljanje v vseh sektorjih, kot so migracije, zaposlovanje, zdravje in varnost na delovnem mestu in številni drugi sektorji;

Sodelovanje med državami članicami in z agencijami EU

62. opozarja na vlogo agencij EU pri zgodnjem prepoznavanju žrtev in boju

 proti trgovini z ljudmi; poziva k povečanju sredstev za agencije na področju pravosodja in notranjih zadev, da se omogoči usposabljanje njihovega osebja in razvoj instrumentov za krepitev zmogljivosti na področju odkrivanja žrtev, vključno z imenovanjem ustrezno usposobljenega osebja z vidika pristopov, ki upoštevajo spol in otroka, zlasti v državah članicah, ki se spopadajo s povečanimi mešanimi migracijskimi tokovi; poziva Komisijo, naj razvije smernice za vključevanje strokovnega znanja o razsežnosti spolov in človekovih pravic v dejavnosti organov kazenskega pregona po vsej EU, tudi z razvojem trajnih programov za izboljšanje uravnotežene zastopanosti spolov v postopkih odločanja ter med zaposlenimi v agencijah na področju pravosodja in notranjih zadev, ki preiskujejo trgovino z ljudmi;

63. pozdravlja skupno izjavo o zavezi k sodelovanju v boju proti trgovini z ljudmi, ki so jo sklenile agencije na področju pravosodja in notranjih zadev; v zvezi s tem poziva države članice, naj povečajo čezmejno sodelovanje in izmenjavo znanja z ustreznimi agencijami EU, kot so Eurojust, Europol, FRA, Frontex, Cepol, EIGE in EASO.

64. poudarja ključno vlogo Eurojusta pri sodelovanju in usklajevanju zapletenih preiskav in pregona med pravosodnimi organi v državah članicah, med drugim prek uporabe evropskega naloga za prijetje, evropskega preiskovalnega naloga ter skupnih preiskovalnih skupin; poziva države članice, naj zagotovijo pogostejše in bolj pravočasne napotitve zadev v zvezi s trgovino z ljudmi na Eurojust, da bi izboljšali usklajevanje sodnih preiskav in pregona med državami članicami in s tretjimi državami; spodbuja pogostejšo uporabo skupnih preiskovalnih skupin ob podpori Eurojusta in Europola, saj se je to orodje za pravosodno sodelovanje izkazalo za še posebej učinkovito v boju proti trgovini z ljudmi;

65. spodbuja države članice, naj povečajo izmenjavo podatkov in informacij za boj proti trgovini z ljudmi z uporabo ustreznih virov in podatkovnih zbirk Europola;

66. poziva Cepol, naj zagotovi usposabljanje za pristojne organe kazenskega pregona, da se zagotovijo standardizirani pristopi k preiskovanju in zaščiti žrtev;

Priporočila

67. poziva Komisijo, naj po temeljiti oceni učinka revidira direktivo o boju proti trgovini z ljudmi, da bi izboljšala ukrepe za preprečevanje, obravnavanje in pregon vseh oblik trgovine z ljudmi, zlasti za spolno izkoriščanje, ki je najbolj razširjeno; obravnava uporabo spletnih tehnologij tako pri širjenju kot pri preprečevanju trgovine z ljudmi; izboljša ukrepe za preprečevanje in za zgodnje odkrivanje žrtev ter enostaven in brezpogojen dostop do pomoči in zaščite, hkrati pa okrepi horizontalni pristop, ki upošteva vidik spola in otrok, pri vseh oblikah trgovine z ljudmi;

68. poziva Komisijo, naj glede na resnost in obsežnost tega kaznivega dejanja v EU in nizko število pregonov spremeni direktivo o boju proti trgovini z ljudmi, da bi zagotovila, da države članice izrecno inkriminirajo uporabo vseh storitev, ki jih opravljajo žrtve trgovine z ljudmi, ki zajema izkoriščanje, kot je predlagano v členu 18 direktive o boju proti trgovini z ljudmi; obžaluje, da je za organe pregona težko dokazati, da je uporabnik vedel, da uporablja storitev žrtve trgovine z ljudmi; poudarja, da težave pri dokazovanju niso nujno odločilni argument za to, da se neko ravnanje ne obravnava kot kaznivo dejanje; ugotavlja, da omejitev kazenske odgovornosti le na primere, ko uporabnik neposredno in dejansko ve, da je oseba žrtev trgovine z ljudmi, pomeni zelo visok prag za pregon; meni, da bi bilo treba natančno preučiti zahtevano raven tega, kaj in koliko uporabnik ve, da se ga lahko kazensko preganja; meni, da bi moral uporabnik dokazati, da so bili sprejeti vsi razumni ukrepi za preprečitev uporabe storitev, ki jih opravlja žrtev; je zaskrbljen zaradi nezadostnega znanja organov kazenskega pregona o tem, ali je uporabnik vedel, da uporablja storitve, ki jih opravljajo žrtve trgovine z ljudmi, pomanjkanja sodne prakse v zvezi s tem ter nezadostnih in neustreznih človeških virov; poudarja, kako pomembno je, da si države članice bolj prizadevajo za povečanje števila preiskav in pregonov ter zmanjšanje bremena za žrtve in njihova pričanja med postopki za zbiranje dokazov; poziva k rednemu in prilagojenemu usposabljanju preiskovalcev, tožilcev in sodnikov ter k sistematični uporabi finančnih preiskav in drugih učinkovitih preiskovalnih orodij na podlagi obveščevalnih podatkov, ki lahko zagotovijo vrsto dokazov, ki jih je treba uporabiti poleg pričanj žrtev; poziva države članice, naj namenijo dovolj finančnih in človeških virov za ustrezno obravnavo tega kaznivega dejanja;

69. poziva Komisijo, naj brez odlašanja objavi posebno in namensko strategijo EU za odpravo trgovine z ljudmi, naj trgovino z ljudmi v EU obravnava kot prednostno področje, in sicer s celovitim pravnim in političnim okvirom, ki bo upošteval vidik spola in otrok ter bo osredotočen na žrtve;

70. želi spomniti, da morajo direktivo v celoti, dosledno in skrbno izvajati in uporabljati vsi akterji na tem področju, tudi zakonodajalci, sodniki, tožilci, policija in javnoupravni organi; poudarja, da je ustrezno usposabljanje vseh teh akterjev izjemnega pomena, tako kot preventivne kampanje ozaveščanja ter sodelovanje med javno upravo in organizacijami civilne družbe; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja na tem področju;

71. poziva Komisijo, naj redno ocenjuje in pregleduje, kako države članice izvajajo direktivo o boju proti trgovini z ljudmi, in predloži poročilo v skladu s členom 23(1), v katerem oceni, v kolikšni meri so države članice sprejele potrebne ukrepe za uskladitev s to direktivo, in učinek veljavne nacionalne zakonodaje, ter naj nemudoma uvede postopke za ugotavljanje kršitev, če je bilo ugotovljeno pomanjkljivo izvajanje, poroča Evropskemu parlamentu in predloži predloge za revizijo direktive;

72. poziva Komisijo, naj oceni revizijo Direktive 2004/81/ES o izdaji dovoljenj za prebivanje žrtvam trgovine z ljudmi, ki so državljani tretjih držav, da se zagotovi, da se žrtve ob izteku roka za premislek ne vračajo in da dovoljenja za prebivanje za žrtve trgovine z ljudmi niso pogojena s sodelovanjem ali pripravljenostjo za sodelovanje žrtev v preiskavi ali kazenskem postopku v zadevi; poziva tudi države članice, naj zagotovijo, da bo brezpogojen dostop do pomoči in podpore, ki ga določa Direktiva 2011/36/EU, usklajen z Direktivo 2004/81/ES in z njenim izvajanjem;

73. poziva države članice in Komisijo, naj opredelijo, dodelijo in namenijo ustrezna sredstva za boj proti trgovini z ljudmi na nacionalni ali evropski ravni prek možnosti financiranja, ki jih zagotavljajo evropski skladi in projekti, kot so Sklad za azil, migracije in vključevanje, Sklad za notranjo varnost in program Daphne za državljane, enakost, pravice in vrednote v novem večletnem finančnem okviru;

74. poziva Komisijo in države članice, naj organizirajo informacijske kampanje, namenjene potencialnim žrtvam, in jih obveščajo o pomoči, zaščiti in njihovih pravicah v vseh državah EU;

75. poziva Komisijo, naj izvede z dokazi podprto raziskavo o dejavnikih tveganja za potencialne žrtve in o tem, kako se različna področja politike dotikajo vprašanja trgovine z ljudmi v tveganih sektorjih;

76. poziva Komisijo in države članice, naj preprečevanje trgovine z ljudmi obravnavajo s pristopom, ki temelji na človekovih pravicah, s poudarkom na pravicah žrtev, ter naj sodelujejo s civilno družbo pri zagotavljanju potrebnih storitev in pomoči žrtvam ter jim zagotovijo dostop do pravnega varstva, odškodnine in nadomestila;

77. poudarja, kako pomembni so usklajen pristop za boljše prepoznavanje morebitnih žrtev v okviru migracijskih tokov in žariščnih točk, izboljšan dostop do azilnih postopkov in zagotavljanje, da se dopolnjujejo s postopki, povezanimi s trgovino z ljudmi; poziva Komisijo, naj oceni izvajanje direktive o preprečevanju trgovine z ljudmi in pripravi predloge za njeno revizijo;

78. poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo nujne ukrepe proti kriminalnim združbam, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem migrantov in trgovino z ljudmi, saj je verjetno, da bodo pretihotapljene osebe postale žrtve trgovine z ljudmi, ter naj ocenijo tveganje, s katerim se soočajo migranti in najranljivejše osebe, zlasti mladoletniki brez spremstva in ženske; v zvezi s tem poudarja potrebo po večjem številu zakonitih in varnih migracijskih poti, da bi preprečili izkoriščanje ranljivih oseb brez urejenega statusa;

79. poziva države članice, naj v odziv na pandemijo covida-19 pripravijo načrt izrednih ukrepov, da bi zagotovili minimalno delovanje sistemov za boj proti trgovini z ljudmi v izrednih razmerah; ugotavlja, da bi moral načrt izrednih ukrepov obsegati minimalen paket storitev, ki so na voljo žrtvam za pokritje njihovih najnujnejših potreb v času omejenih možnosti za napotitev, zaščito, preiskovanje njihovih primerov in sodne postopke;

80. poziva Komisijo, naj zagotovi neprekinjeno delo koordinatorja EU za boj proti trgovini z ljudmi z imenovanjem stalnega koordinatorja EU za boj proti trgovini z ljudmi, to pa naj tudi vključi v novo strategijo za boj proti trgovini z ljudmi;

°

° °

81. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.


INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

27.1.2021

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

80

10

10

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Magdalena Adamowicz, Konstandinos Arvanitis (Konstantinos Arvanitis), Malik Azmani, Simona Baldassarre, Katarina Barley, Pernando Barrena Arza, Pietro Bartolo, Nicolas Bay, Robert Biedroń, Vladimír Bilčík, Vasile Blaga, Vilija Blinkevičiūtė, Ioan-Rareş Bogdan, Patrick Breyer, Saskia Bricmont, Annika Bruna, Jorge Buxadé Villalba, Damien Carême, Caterina Chinnici, Clare Daly, Marcel de Graaff, Margarita de la Pisa Carrión, Anna Júlia Donáth, Lena Düpont, Rosa Estaràs Ferragut, Laura Ferrara, Nicolaus Fest, Frances Fitzgerald, Cindy Franssen, Heléne Fritzon, Jean-Paul Garraud, Maria Grapini, Sylvie Guillaume, Balázs Hidvéghi, Alicia Homs Ginel, Evin Incir, Sophia in ‘t Veld, Lívia Járóka, Marina Kaljurand, Assita Kanko, Fabienne Keller, Peter Kofod, Łukasz Kohut, Arba Kokalari, Moritz Körner, Alice Kuhnke, Jeroen Lenaers, Juan Fernando López Aguilar, Elżbieta Katarzyna Łukacijewska, Lukas Mandl, Nuno Melo, Roberta Metsola, Nadine Morano, Javier Moreno Sánchez, Andżelika Anna Możdżanowska, Maria Noichl, Maite Pagazaurtundúa, Pina Picierno, Sirpa Pietikäinen, Nicola Procaccini, Emil Radev, Samira Rafaela, Paulo Rangel, Evelyn Regner, Terry Reintke, Diana Riba i Giner, Eugenia Rodríguez Palop, María Soraya Rodríguez Ramos, Christine Schneider, Ralf Seekatz, Michal Šimečka, Birgit Sippel, Martin Sonneborn, Sylwia Spurek, Jessica Stegrud, Tineke Strik, Ramona Strugariu, Annalisa Tardino, Tomas Tobé, Isabella Tovaglieri, Dragoş Tudorache, Milan Uhrík, Ernest Urtasun, Tom Vandendriessche, Hilde Vautmans, Bettina Vollath, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi), Jadwiga Wiśniewska, Elena Jončeva (Elena Yoncheva)

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Isabella Adinolfi, Abir Al-Sahlani, Bartosz Arłukowicz, Malin Björk, Gwendoline Delbos-Corfield, Andor Deli, Romeo Franz, Beata Kempa, Radka Maxová, Domènec Ruiz Devesa, Juan Ignacio Zoido Álvarez

 


 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

80

+

ECR

Assita Kanko, Beata Kempa, Andżelika Anna Możdżanowska, Jadwiga Wiśniewska

NI

Isabella Adinolfi, Laura Ferrara, Martin Sonneborn

PPE

Magdalena Adamowicz, Bartosz Arłukowicz, Vladimír Bilčík, Vasile Blaga, Ioan-Rareş Bogdan, Lena Düpont, Rosa Estaràs Ferragut, Frances Fitzgerald, Cindy Franssen, Arba Kokalari, Jeroen Lenaers, Elżbieta Katarzyna Łukacijewska, Lukas Mandl, Nuno Melo, Roberta Metsola, Sirpa Pietikäinen, Emil Radev, Paulo Rangel, Christine Schneider, Ralf Seekatz, Tomas Tobé, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi), Juan Ignacio Zoido Álvarez

Renew

Abir Al-Sahlani, Malik Azmani, Anna Júlia Donáth, Sophia in 't Veld, Fabienne Keller, Moritz Körner, Radka Maxová, Maite Pagazaurtundúa, Samira Rafaela, María Soraya Rodríguez Ramos, Michal Šimečka, Ramona Strugariu, Dragoş Tudorache, Hilde Vautmans

S&D

Katarina Barley, Pietro Bartolo, Robert Biedroń, Vilija Blinkevičiūtė, Caterina Chinnici, Heléne Fritzon, Maria Grapini, Sylvie Guillaume, Alicia Homs Ginel, Evin Incir, Marina Kaljurand, Łukasz Kohut, Juan Fernando López Aguilar, Javier Moreno Sánchez, Maria Noichl, Pina Picierno, Evelyn Regner, Domènec Ruiz Devesa, Birgit Sippel, Bettina Vollath, Elena Jončeva (Elena Yoncheva)

The Left

Konstandinos Arvanitis (Konstantinos Arvanitis), Pernando Barrena Arza, Malin Björk, Eugenia Rodríguez Palop

Verts/ALE

Patrick Breyer, Saskia Bricmont, Damien Carême, Gwendoline Delbos-Corfield, Romeo Franz, Alice Kuhnke, Terry Reintke, Diana Riba i Giner, Sylwia Spurek, Tineke Strik, Ernest Urtasun

 

10

-

ECR

Jorge Buxadé Villalba, Margarita de la Pisa Carrión

ID

Nicolas Bay, Annika Bruna, Nicolaus Fest, Jean-Paul Garraud, Marcel de Graaff, Tom Vandendriessche

NI

Milan Uhrík

PPE

Nadine Morano

 

10

0

ECR

Nicola Procaccini, Jessica Stegrud

ID

Simona Baldassarre, Peter Kofod, Annalisa Tardino, Isabella Tovaglieri

PPE

Andor Deli, Balázs Hidvéghi, Lívia Járóka

The Left

Clare Daly

 

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

Zadnja posodobitev: 5. februar 2021
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov