A9-0039/2021

PR_INI

VSEBINA

Stran

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

MNENJE ODBORA ZA RAZVOJ

MNENJE ODBORA ZA OKOLJE, JAVNO ZDRAVJE IN VARNOST HRANE

MNENJE ODBORA ZA DRŽAVLJANSKE SVOBOŠČINE, PRAVOSODJE IN NOTRANJE ZADEVE

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o učinkih podnebnih sprememb na človekove pravice in vlogi okoljevarstvenikov pri tem vprašanju

(2020/2134(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih ustreznih pogodb, konvencij in instrumentov OZN o človekovih pravicah, zlasti Deklaracije OZN o pravicah domorodnih ljudstev, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela 13. septembra 2007, ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določajo, da imajo vsi ljudje pravico do polnega uživanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin brez diskriminacije,

– ob upoštevanju Deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic iz leta 1998,

– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN A/RES/53/144 z dne 8. marca 1999 o sprejetju Deklaracije o zagovornikih človekovih pravic,

– ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti, sprejete v Riu de Janeiru leta 1992, ki jo je podpisalo 168 držav, ter svoje resolucije z dne 16. januarja 2020 o 15. zasedanju Konference pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti (COP15)[1],

– ob upoštevanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030, kot jo je sprejela generalna skupščina OZN 25. septembra 2015, in ciljev trajnostnega razvoja,

– ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ki je začela veljati 21. marca 1994, Kjotskega protokola z dne 11. decembra 1997 in Pariškega sporazuma z dne 22. aprila 2016,

– ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice 40/11 z dne 21. marca 2019 o priznavanju prispevka zagovornikov okoljskih človekovih pravic k uživanju človekovih pravic, varstvu okolja in trajnostnemu razvoju,

– ob upoštevanju poročil posebnega poročevalca OZN 31/52 z dne 1. februarja 2016 in A/74/161 iz leta 2019 o obveznostih na področju človekovih pravic v zvezi z uživanjem varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja,

– ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice 41/21 z dne 12. julija 2019 o človekovih pravicah in podnebju,

– ob upoštevanju poročila programa OZN za okolje z dne 10. decembra 2015 o podnebnih spremembah in človekovih pravicah ter njegove opredelitve zagovornikov okoljskih človekovih pravic „Who are environmental human rights defenders? (Kdo so zagovorniki okoljskih človekovih pravic?)“,

– ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN za izredno revščino in človekove pravice z dne 17. julija 2019 o podnebnih spremembah in revščini,

– ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe iz leta 2019 o podnebnih spremembah, dezertifikaciji, degradaciji tal, trajnostnem gospodarjenju z zemljišči, prehranski varnosti in tokovih toplogrednih plinov v kopenskih ekosistemih,

– ob upoštevanju poročila OZN iz junija 2020 z naslovom „Gender, Climate & Security: Sustaining Inclusive Peace on the Frontlines of Climate Change (Spol, podnebje in varnost: ohranitev vključujočega miru v prvih bojnih vrstah pri podnebnih spremembah)“, ki so ga pripravili Program OZN za okolje, Agencija OZN za ženske, Program OZN za razvoj in Oddelek OZN za politične zadeve in izgradnjo miru,

– ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah,

– ob upoštevanju člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki EU zavezuje k vključevanju visoke ravni varstva okolja in izboljšanja kakovosti okolja v svoje politike,

– ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti njenega petega dela z naslovom Zunanje delovanje Unije ter njegovih delov I, II, II, IV in V,

– ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije z dne 25. marca 2020 z naslovom Akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024 (JOIN(2020)0005),

– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 15. maja 2017 o domorodnih ljudstvih in skupnega delovnega dokumenta služb z dne 17. oktobra 2016 z naslovom „Implementing EU External Policy on Indigenous Peoples (Izvajanje zunanje politike EU o domorodnih ljudstvih)“ ter sklepov Sveta z dne 19. novembra 2018 o diplomaciji na področju voda, z dne 17. junija 2019 o ukrepih EU za krepitev na pravilih temelječega multilateralizma in z dne 20. januarja 2020 o podnebni diplomaciji,

– ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in sanitarne oskrbe, ki jih je Svet sprejel 17. junija 2019, ter njenih smernic glede zagovornikov človekovih pravic,

– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in pravne države,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2017 o korupciji in človekovih pravicah v tretjih državah[2],

– ob upoštevanju poročila Evropske agencije za okolje z dne 4. decembra 2019 z naslovom „The European environment – state and outlook 2020: knowledge for transition to a sustainable Europe (Evropsko okolje – stanje in napovedi 2020: znanje za prehod na trajnostno Evropo)“,

– ob upoštevanju izvedbenega načela 10 deklaracije iz Ria de Janeira o okolju in razvoju iz leta 1992, katerega namen je zagotoviti, da ima vsak posameznik dostop do informacij, možnost sodelovati v procesu odločanja in dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah, da bi zaščitili pravico do zdravega in trajnostnega okolja za sedanje in prihodnje generacije,

– ob upoštevanju sporočil Komisije z dne 20, junija 2020 z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja (COM(2020)0380), z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640) in z dne 23. julija 2019 z naslovom Okrepitev ukrepov EU za zaščito in obnovo svetovnih gozdov (COM(2019)0352),

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru[3],

– ob upoštevanju poročila Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo iz leta 2019 z naslovom „The State of the World’s Biodiversity for Food and Agriculture (Stanje svetovne biotske raznovrstnosti v zvezi s prehrano in kmetijstvom)“,

– ob upoštevanju velikega tveganja izgube biotske raznovrstnosti, ki je opisano v globalnem ocenjevalnem poročilu o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah Medvladne platforme za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve (IPBES) z dne 31. maja 2019,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2018 o kršitvi pravic domorodnih ljudstev v svetu, vključno s prilaščanjem zemljišč[4],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo covida-19 in njenimi posledicami[5],

– ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

– ob upoštevanju mnenj Odbora za razvoj, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0039/2021),

A. ker imajo vse osebe, lokalne skupnosti in skupine prebivalcev pravico do popolnega uživanja človekovih pravic, kot so zapisane v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah;

B. ker imajo podnebne spremembe in stalna degradacija okolja posledice za sladkovodne vire, ekosisteme in možnosti preživljanja skupnosti, ki že sedaj ovirajo učinkovito uživanje človekovih pravic, pa tudi pravice do življenja, prehranske varnosti, varne pitne vode in sanitarne oskrbe, zdravja, nastanitve, samoodločbe, dela in razvoja, kot je opisano v resoluciji Sveta OZN za človekove pravice 41/21; ker se bodo te posledice v naslednjih desetletjih dramatično povečale, četudi bi uspeli uresničiti mednarodni cilj glede omejitve dviga globalne temperature na 2 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo; ker države različno prispevajo k podnebnim spremembam in imajo skupne, vendar različne odgovornosti; ker podnebne spremembe neposredno in dolgoročno ogrožajo svetovno prebivalstvo, zlasti revno prebivalstvo, ki je še posebej ranljivo, kot je opisano v resoluciji Sveta OZN za človekove pravice 7/23;

C. ker OZN, druge mednarodne organizacije in strokovnjaki pozivajo k splošnemu priznanju pravice do zdravega in varnega okolja kot univerzalne pravice;

D. ker spoprijemanje s podnebnimi spremembami poraja vprašanja v zvezi s pravico in enakopravnostjo, tako na mednarodni kot na nacionalni ravni ter med generacijami; ker so dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah, dostop do informacij ter udeležba javnosti pri odločanju zapisani v izvedbenem načelu 10 deklaracije iz Ria de Janeira o okolju in razvoju, Aarhuški konvenciji[6] z dne 25. junija 1998 ter konvenciji iz Escazúja[7] z dne 4. marca 2018;

E. ker so degradacija okolja, podnebne spremembe in netrajnostni razvoj nekatere od najbolj perečih in resnih groženj, ki sedanjim in prihodnjim generacijam preprečujejo, da bi uživale več človekovih pravic; ker so podpisnice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja dolžne izvajati učinkovite ukrepe za blažitev podnebnih sprememb, povečanje prilagoditvene sposobnosti ranljivih skupin prebivalstva in preprečevanje predvidljive izgube življenj;

F. ker so podpisnice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja dolžne zbirati in širiti informacije o vplivih na okolje ter javnosti olajševati udeležbo pri odločanju o okoljskih zadevah;

G. ker obravnava podnebnih sprememb z vidika človekovih pravic izpostavlja načeli univerzalnosti in nediskriminacije, v skladu s katerima se pravice zagotavljajo vsem ljudem na svetu, tudi ranljivim skupinam, brez kakršnega koli razlikovanja na podlagi rase, barve kože, spola, jezika, veroizpovedi, političnih in drugih stališč, narodnosti ali socialnega porekla, premoženja, rojstva ali drugega statusa;

H. ker imajo vlade, družbe in posamezniki etično in medgeneracijsko odgovornost, da so vse bolj proaktivni pri politiki in sodelovanju, da bi se dogovorili o mednarodnih standardih, s katerimi bi zaščitili in ohranili planet za sedanje in prihodnje generacije, jim zagotovili polno uživanje njihovih človekovih pravic in ublažili negativne posledice podnebnih sprememb;

I. ker je splošno priznano, da imajo obveznosti in dolžnosti držav in zasebnega sektorja na področju človekovih pravic specifičen vpliv na podnebne spremembe; ker je neuspešna zaščita okolja in tistih, ki se zanj zavzemajo, v nasprotju s pravno zavezujočimi obveznostmi držav na področju človekovih pravic in bi lahko pomenila kršitev določenih pravic, na primer pravice do zdravega okolja ali pravice do življenja; ker ima vse več poslovnih dejavnosti in operacij v tretjih državah resne posledice za človekove pravice in okolje;

J. ker je Pariški sporazum prva mednarodna pogodba, ki izrecno priznava povezavo med podnebnimi ukrepi in človekovimi pravicami, kar omogoča, da se z uporabo obstoječih pravnih instrumentov, povezanih s človekovimi pravicami, države in zasebne subjekte spodbudi k zmanjšanju emisij; ker s Pariškim sporazumom niso bili predvideni konkretni instrumenti, s katerimi bi lahko terjali odgovornost od držav in podjetij za njihov vpliv na podnebne spremembe in izvrševanje človekovih pravic;

K. ker je Evropsko sodišče za človekove pravice jasno razsodilo, da lahko različne vrste degradacije okolja povzročijo kršitve osnovnih človekovih pravic, na primer pravice do življenja, pravice do zasebnega in družinskega življenja, pravice do mirnega uživanja doma in prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja;

L. ker je cilj podnebne pravičnosti boj proti podnebnim spremembam z uporabo prava o človekovih pravicah, da bi premostili vrzel v odgovornosti pri podnebnem upravljanju, in sicer s sodnimi postopki na področju podnebnih sprememb zoper države in podjetja, ki bi morala v lastnem interesu odgovarjati za svoja dejanja v zvezi z ohranjanjem narave, in da bi sedanjim in prihodnjim generacijam omogočili dostojno in zdravo življenje;

M. ker so bile pri več sodnih postopkih, ki so trenutno v teku, ugotovljene kršitve človekovih pravic, kar je omogočilo, da se posameznikom, državam in podjetjem pripiše odgovornost za spodletele ukrepe ali neukrepanje pri spoprijemanju s posledicami podnebnih sprememb;

N. ker so zaradi zaostrenega boja za naravne vire, ki ga vodijo zasebna podjetja, včasih tudi s sodelovanjem vlad, naravovarstveniki in domorodne skupnosti, ki želijo zaščititi svoja tradicionalna ozemlja, prevzeli vodilno vlogo pri okoljskem ukrepanju in tako postali izpostavljeni preganjanju;

O. ker bodo posledice podnebnih sprememb za človekove pravice čutile ne le najbolj ranljive skupine prebivalstva, temveč celotno svetovno prebivalstvo; ker neposredne posledice podnebnih sprememb najbolj prizadenejo najranljivejše skupnosti in države, ki najmanj prispevajo k onesnaževanju in uničevanju okolja; ker je število bolezni in prezgodnjih smrti zaradi onesnaževanja okolja že trikrat večje kot pri aidsu, tuberkulozi in malariji skupaj, kar ogroža pravico do življenja, zdravega okolja in čistega zraka; ker so naravne nesreče, kot so poplave, tropske nevihte in dolga sušna obdobja, vse pogostejše ter ogrožajo prehransko varnost v državah svetovnega juga in uživanje številnih človekovih pravic;

P. ker je okoljska pravičnost del socialne pravičnosti in so učinki podnebnih sprememb asimetrični, njihove škodljive posledice pa uničujoče za sedanje in prihodnje generacije, zlasti v državah v razvoju; ker podnebne spremembe močno vplivajo na države v razvoju in zaostrujejo obstoječe socialne in ekonomske neenakosti, zaradi česar njihove škodljive posledice nesorazmerno bolj prizadenejo ranljive skupine;

Q. ker so podnebne spremembe vse pomembnejši vzrok za razseljevanje in migracije, tako znotraj držav kot med njimi; ker je razselitev bližajoč se scenarij za nekatere skupnosti, na primer tiste, ki živijo na arktičnih območjih, ki se hitro talijo, obalnih območjih z nizko nadmorsko višino in majhnih otokih ter na območjih, ki jim grozi dezertifikacija; ker se od leta 2008 zaradi vremenskih katastrof v povprečju preseli 24 milijonov ljudi na leto, večinoma znotraj treh najranljivejših regij – podsaharske Afrike, južne Azije in Latinske Amerike; ker je po podatkih Programa Združenih narodov za razvoj 80 % ljudi, razseljenih zaradi podnebnih sprememb, žensk; ker lahko vse večje razseljevanje prebivalstva zaradi podnebnih sprememb ogrozi človekove pravice, kulturo in tradicionalno znanje prebivalstva, ki so ga prizadele podnebne spremembe, njegovo razseljevanje pa ima bistvene posledice za lokalne skupnosti v državah in na ozemljih, kjer se naseli;

R. ker so omejitve in zapore zaradi pandemije covida-19 zmanjšale preglednost in spremljanje kršitev človekovih pravic ter okrepile politično ustrahovanje in digitalni nadzor, hkrati pa omejile dostop do pravnega varstva in zmožnosti okoljevarstvenikov, lokalnih akterjev, domorodnega prebivalstva in drugih, da učinkovito sodelujejo v procesih odločanja; ker so omejitve gibanja domorodnih skupnosti omejile njihove zmožnosti,da nadzorujejo in ščitijo svoja ozemlja; ker bi morale takšne omejitve temeljiti na legitimni in demokratični zakonodaji; ker se je zaradi pandemije bistveno zmanjšala zmožnost mednarodne skupnosti, da ugotavlja in preiskuje domnevne kršitve;

S. ker je zmožnost ljudi za prilagajanje na podnebne spremembe v veliki meri povezana z njihovim dostopom do osnovnih človekovih pravic ter zdravjem ekosistemov, od katerih sta odvisna njihovo preživetje in dobrobit; ker lahko razseljevanje ljudi ter blažilni in prilagoditveni ukrepi, na primer v zvezi z dostopom do naravnih virov – kot so zemljišča, voda in gozdovi – in njihovo uporabo, prav tako negativno vplivajo na izvrševanje človekovih pravic; ker bodo na podlagi poročila posebnega poročevalca OZN za izredno revščino in človekove pravice z dne 17. julija 2019 o podnebnih spremembah in revščini 75–80 % stroškov podnebnih sprememb nosile države in regije v razvoju;

T. ker bi lahko podnebne spremembe preusmerile smer človekovega razvoja, saj lahko zmanjšajo produktivnost kmetijstva, prehransko varnost in varnost vode ter povečajo izpostavljenost skrajnim naravnim nesrečam, povzročijo uničenje ekosistemov ter povečajo tveganje za zdravje;

U. ker naj bi po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije od leta 2030 zaradi podnebnih sprememb vsako leto umrlo približno 250 000 ljudi, in sicer zaradi podhranjenosti, malarije, diareje in vročinskega stresa; ker so po navedbah Svetovnega programa za hrano podnebni pretresi eden od treh glavnih vzrokov za neustrezno prehransko varnost po svetu; ker se je v letu 2019 skoraj 750 milijonov ljudi, tj. 10 % svetovnega prebivalstva, soočalo z izredno neustrezno prehransko varnostjo;

V. ker podnebna kriza zaostruje neenakosti med spoloma, saj ekstremni vremenski pojavi, naravne nesreče in dolgoročna degradacija okolja ogrožajo domove, možnosti preživljanja ter družbene povezave in infrastrukturo skupnosti, kar ima nesorazmerne posledice za ženske in dekleta, saj se povečuje obseg neplačane oskrbe in gospodinjskih del, nasilje na podlagi spola in marginalizacija izobraževanja, vključevanja in vodilne vloge žensk;

W. ker je nasilje zoper okoljske aktiviste, zlasti aktivistke, in zagovornike okoljskih pravic ter njihove odvetnike trend, ki je med drugim dobro dokumentiran tudi v množičnih in družbenih medijih; ker aktivistke trpijo zaradi oblik nasilja in ustrahovanja na podlagi spola, kar je razlog za hudo zaskrbljenost;

X. ker so okoljevarstveniki na čelu boja proti podnebnim spremembam in zavzemanj za prevzemanje odgovornosti; ker organi za varstvo človekovih pravic vse bolj opozarjajo, da je treba okoljevarstvenike posebej zaščititi; ker je krčenje prostora za civilno družbo svetovni pojav, ki nesorazmerno vpliva na zagovornike človekovih pravic, ki so dejavni na področju okoljskih in ozemeljskih vprašanj in se pogosto nahajajo na podeželskih in izoliranih območjih z omejenim dostopom do mehanizmov zaščite; ker velika večina kršitev človekovih pravic, ki jih doživljajo zagovorniki človekovih pravic in okoljevarstveniki, ostane skoraj popolnoma nekaznovana; ker sta podpora in zaščita zagovornikov človekovih pravic in okoljevarstvenikov prednostni nalogi Evropske unije na področju njenega zunanjega delovanja po svetu in v njenem sosedstvu; ker mora Unija v zvezi s tem uporabiti vse razpoložljive instrumente;

Y. ker so bili okoljevarstveniki v zadnjih letih podvrženi vedno pogostejšim primerom ubojev, ugrabitev, mučenja, nasilja na podlagi spola, groženj, nadlegovanja, ustrahovanja, blatenja, inkriminacije, sodnega nadlegovanja, prisilnih izselitev in razselitev;

Z. ker je posebna poročevalka OZN o razmerah na področju človekovih pravic izrazila zaskrbljenost v zvezi z zagovorniki človekovih pravic v vseh državah, saj so izpostavljeni omejitvam glede svobode gibanja, zbiranja, izražanja in združevanja ter so žrtve lažnih obtožb, nepoštenih sojenj, samovoljnih aretacij in pridržanj, mučenja ter usmrtitev;

AA. ker je v poročilu organizacije Global Witness za leto 2020 navedeno, da je bilo v letu 2019 ubitih 212 aktivistov, ki delujejo na področju zemljiških pravic in varstva okolja, kar je za 30 % več kot v letu 2018; ker je bilo približno 40 % teh žrtev pripadnikov domorodnih ljudstev in tradicionalnih lastnikov zemljišč, več kot dve tretjini umorov pa sta se zgodili v Latinski Ameriki;

AB. ker imajo domorodna ljudstva posebne pravice pri varstvu okolja, zemljišč in virov, kot je zapisano v členu 7 konvencije Mednarodne organizacije dela o domorodnih in plemenskih ljudstvih iz leta 1989; ker člen 29 Deklaracije OZN o pravicah domorodnih ljudstev iz leta 2007 določa, da imajo domorodna ljudstva pravico do ohranjanja in varstva okolja in proizvodne zmogljivosti njihovih zemljišč ali ozemelj ter virov;

AC. ker je sporazum iz Escazúja prvi regionalni sporazum o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v Latinski Ameriki in Karibih; ker je sporazum iz Escazúja, ki ga je mogoče ratificirati od 1. septembra 2019, prva pogodba, ki uvaja pravico do zdravega okolja (člen 4); ker je lahko sporazum iz Escazúja, ki poudarja pomen regionalnega sodelovanja, navdih za druge regije, ki se soočajo s podobnimi izzivi; ker je v Aarhuški konvenciji določenih več pravic posameznikov in organizacij civilne družbe, povezanih z okoljem, vključno s pravicami do dostopa do okoljskih informacij, udeležbe javnosti pri odločanju v okoljskih zadevah in dostopa do pravnega varstva; ker morajo pogodbenice konvencije zagotoviti potrebne določbe, da lahko javni organi (na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni) prispevajo k uveljavljanju teh pravic;

Vpliv podnebnih sprememb na človekove pravice

1. poudarja, da so uživanje, varstvo in spodbujanje človekovih pravic, ki temeljijo na človekovem dostojanstvu, ter zdrav in trajnosten planet medsebojno povezani; poziva EU in njene države članice, naj na svetovnem prizorišču delujejo kot verodostojen in zanesljiv partner, tako da sprejmejo, krepijo in izvajajo zakonodajo, ki je usklajena s celostnim in na človekovih pravicah temelječim pristopom k podnebnim ukrepom, usmerjajo politike in ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter zagotovijo, da so te politike in ukrepi primerni, dovolj ambiciozni, nediskriminatorni in v skladu z zahtevami, povezanimi z osnovnimi človekovimi pravicami; ugotavlja, da bi morali standardi in načela, ki izhajajo iz mednarodnega prava človekovih pravic, usmerjati vse politike in programe, povezane s podnebnimi spremembami, in sicer v vseh fazah procesa; poziva EU in njene države članice, naj spodbujajo države, ki niso članice EU, podjetja in lokalne oblasti, da sprejmejo in uvedejo rešitve ter ukrepe, ki bodo prispevali k varstvu okolja in odpravljali posledice podnebnih sprememb;

2. poziva Unijo in njene države članice, naj s svojim zunanjim delovanjem okrepijo povezavo med človekovimi pravicami in okoljem ter naj mednarodnim, regionalnim in lokalnim mehanizmom človekovih pravic pomagajo pri obravnavi okoljskih izzivov, zlasti pri obravnavi vpliva podnebnih sprememb na polno uživanje človekovih pravic; poziva Komisijo, naj vključi vidika podnebnih sprememb in človekovih pravic v vse ustrezne politike EU in zagotovi skladnost teh politik; ugotavlja, kako pomembne so podporne dejavnosti, ki povečujejo ozaveščenost glede posledic podnebnih sprememb, degradacije okolja in izgube biotske raznovrstnosti za človekove pravice; poziva Unijo, naj za vključitev vidika človekovih pravic v okoljsko zakonodajo in politike podpre in okrepi sodelovanje s tretjimi državami;

3. poudarja, da morajo imeti vsi ljudje možnost razvoja; opozarja na tveganje kršitev človekovih pravic v mednarodnih dobavnih verigah blaga tako za konvencionalne vire energije kot za vire energije iz obnovljivih virov, kot je na primer delo otrok v rudnikih kobalta, ki se uporablja pri proizvodnji litij-ionskih baterij; poziva Komisijo, naj pri ocenjevanju tehnoloških usmeritev na področju energije in prometa upošteva posledice za človekove pravice;

4. poudarja, da pomanjkanje vode, ki je ena od posledic podnebnih sprememb, občuti veliko ljudi po svetu; poziva EU in njene države članice, naj obravnavajo pomanjkanje vode kot ključno prednostno nalogo v svojem zakonodajnem in političnem programu; ugotavlja, da slabo gospodarjenje z zemljo in naravnimi viri prispeva k novim konfliktom in ovira mirno reševanje obstoječih; opozarja, da se boj za vse bolj redke vire zaostruje, degradacija okolja, rast prebivalstva in podnebne spremembe pa ga še dodatno zaostrujejo;

5. želi spomniti na pravno obveznost spoštovanja pravice do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja, ki je med drugim pogoj za trajnostne gospodarske dejavnosti, ki prispevajo k blaginji in možnosti preživljanja posameznikov in skupnosti; poudarja, da imajo posamezniki, domorodne skupnosti in zagovorniki okoljskih človekovih pravic v skladu z mednarodnim pravom na področju človekovih pravic na voljo pravna sredstva za odpravljanje škode, ki so jo povzročile podnebne spremembe, izvajanje ukrepov za boj proti podnebnim spremembam ter za nalaganje odgovornosti državam, podjetjem in posameznikom za njihova dejanja, ki vplivajo na podnebne spremembe in človekove pravice; v zvezi s tem poziva EU, naj boj proti nekaznovanju uvrsti med svoje ključne prednostne naloge, tako da razvije instrumente, s pomočjo katerih bo mogoče celovito, učinkovito in dosledno uveljavljati zakonodajo s področja človekovih pravic in okoljsko zakonodajo ter ju izvrševati;

6. poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo konkretne zaveze na področju človekovih pravic, okolja in podnebnih sprememb, določene v akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024, učinkovito izvajale in spremljale ter da bo v izvajanje načrta vključen vidik spola;

7. podpira mandat posebnega poročevalca OZN za človekove pravice in okolje, ki se zavzema za splošno priznanje pravice do življenja v varnem, čistem, zdravem in trajnostnem okolju kot človekove pravice; poziva Unijo in države članice, naj na naslednji generalni skupščini OZN podprejo splošno priznanje te pravice; meni, da bi moralo to priznanje spodbuditi močnejše okoljske politike, boljše izvrševanje zakonodaje, udeležbo javnosti pri odločanju o okoljskih zadevah, dostop do informacij in pravnega varstva ter boljše rezultate za ljudi in planet;

8. poziva Komisijo, naj še naprej spremlja razmere na področju človekovih pravic in podnebnih sprememb ter v tesnem sodelovanju s Svetom OZN za človekove pravice/visoko komisarko OZN za človekove pravice oceni napredek pri vključevanju človekovih pravic v vse vidike podnebnih ukrepov na nacionalni in mednarodni ravni; v zvezi s tem poziva Unijo, naj v Listino EU o temeljnih pravicah vključi pravico do varnega in zdravega okolja in v celoti spoštuje člen 37 te listine; v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je tesno sodelovanje z državami in vsemi zadevnimi institucionalnimi akterji, ki so vključeni v zagotavljanje ustreznega izvajanja določb s področja človekovih pravic in okolja;

9. poudarja, da bi morali imeti vsi brez diskriminacije temeljno pravico do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja ter stabilnega podnebja in da se mora ta pravica zagotavljati z ambicioznimi politikami ter mora biti v celoti izvršljiva prek pravosodnega sistema na vseh ravneh;

10. meni, da je vključevanje človekove pravice do zdravega okolja v ključne okoljske sporazume in procese bistveno za celovit odziv na pandemijo covida-19, ki vključuje spremembo razumevanja odnosa med ljudmi in naravo, s čimer se bodo zmanjšala tveganja in preprečila prihodnja škoda zaradi degradacije okolja;

11. spodbuja EU in njene države članice, naj z aktivno podporo posebnega predstavnika EU za človekove pravice prevzamejo pobudo za boj proti nekaznovanju storilcev kaznivih dejanj zoper okolje na svetovni ravni in naj v okviru Mednarodnega kazenskega sodišča utrejo pot za nova pogajanja med državami pogodbenicami, da bi se v Rimskem statutu ekocid priznal kot mednarodno kaznivo dejanje; poziva Komisijo in podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj vzpostavi program za izgradnjo zmogljivosti nacionalnih jurisdikcij držav članic na teh področjih;

12. poziva Unijo in njene države članice, naj redno ocenjujejo, kako lahko zunanja razsežnost evropskega zelenega dogovora najbolje prispeva k celostnemu pristopu, ki temelji na človekovih pravicah, na področju podnebnih ukrepov in izgube biotske raznovrstnosti; poziva EU, naj za izvajanje evropskega zelenega dogovora izkoristi širok nabor zunanjih politik, orodij ter političnih in finančnih instrumentov, ki jih ima na voljo; poziva EU, naj pregleda mehanizme za financiranje podnebnih ukrepov in po potrebi predlaga spremembe, da bi zagotovila polno spoštovanje človekovih pravic in v ta namen vzpostavila močna pravna jamstva; poziva, naj se uvedejo podnebne informacijske točke znotraj ustreznih služb Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje, ki bi med drugim zagotavljale, da so vse zunanje dejavnosti odporne proti podnebnim spremembam; poziva k preglednemu in informativnemu obveščanju o teh vprašanjih v okviru programov razvojnega sodelovanja EU s tretjimi državami;

13. poziva k vključitvi vidika spola v trajnostne razvojne politike in programe, da bi strateški programi vključevali pravice žensk in deklet, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami ter nujnimi zdravstvenimi storitvami, ter spodbujali enakost spolov in podnebno pravičnost;

14. poziva Komisijo, naj poveča finančno in tehnično pomoč ter dejavnosti za izgradnjo zmogljivosti, s katerimi bo tretje države podprla pri vključevanju človekovih pravic v nacionalne podnebne ukrepe in programe ter pri spoštovanju mednarodne okoljske zakonodaje in zagotovila, da v teh državah cilji na področju podnebnih sprememb ne bodo vplivali na izvrševanje človekovih pravic; je seznanjen z medinstitucionalnim sporazumom o instrumentu za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje, ki določa, da se 30 % sredstev nameni podnebnim in okoljskim ciljem; vztraja, da morajo vse dejavnosti evropskih finančnih institucij, zlasti Evropske investicijske banke ter Evropske banke za obnovo in razvoj, v tretjih državah potekati v skladu s podnebnimi zavezami EU in pristopom, ki temelji na človekovih pravicah; poziva k okrepitvi in poglobitvi njihovih pritožbenih mehanizmov[8] za posameznike ali skupine, ki menijo, da so jim bile s takimi dejavnostmi kršene njihove pravice in da so upravičeni do pravnih sredstev;

15. odločno podpira vključevanje človekovih pravic v globalni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020 v skladu z nedavnim sporočilom Komisije z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja; meni, da bi morali za vključitev človekovih pravic v globalni okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2020 novi cilji vključevati priznavanje in izvajanje pravice do čistega, zdravega, varnega in trajnostnega okolja na nacionalni in svetovni ravni;

16. ponovno poudarja, da je treba Arktiko zaščititi pred podnebnimi spremembami in vzpostaviti politiko EU za Arktiko;

17. priznava, da povezanost med podnebnimi spremembami, degradacijo okolja in naravnimi nesrečami vpliva na migracije in razseljevanje zaradi podnebnih sprememb ter obžaluje pomanjkanje varovanja človekovih pravic na mednarodni ravni za osebe, ki so žrtve tega procesa; meni, da bi bilo treba takšno razseljevanje obravnavati na mednarodni ravni; poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri razvoju mednarodnega okvira za obravnavanje razseljevanja in migracij zaradi podnebnih sprememb na mednarodnih forumih ter pri zunanjem delovanju EU; spodbuja Komisijo in države članice, naj si skupaj prizadevajo za večjo podporo ukrepom za odpornost v regijah, ki so nagnjene k škodljivim posledicam podnebnih sprememb, in ljudem, ki so bili razseljeni zaradi podnebnih sprememb in ki ne morejo več živeti v svojih bivališčih; poudarja, da je odbor OZN za človekove pravice odločil, da morajo države pri odločanju o izgonu prosilcev za azil upoštevati vpliv podnebne krize v izvorni državi na človekove pravice; pozdravlja vključitev migracij in razseljevanja zaradi podnebnih sprememb v okvir za prilagajanje iz Cancuna;

18. podpira pristop k upravljanju migracij v tretjih državah, ki temelji na človekovih pravicah ter upošteva vse vrzeli pri varstvu človekovih pravic v okviru migracij; v zvezi s tem opozarja na obstoječa orodja za zakonite poti in meni, da bi bilo treba taka orodja dodatno vzpostaviti za osebe, ki potrebujejo zaščito; podpira opredelitev in spodbujanje primerov dobre prakse v zvezi z obveznostmi in zavezami glede človekovih pravic, ki podpirajo in krepijo pripravo politik o varovanju okolja na evropski in mednarodni ravni;

19. vztraja, da je treba spoštovati pravice vseh posameznikov in da nihče ne sme biti diskriminiran na podlagi kraja, kjer živi ali socialnih razmer, zlasti posamezniki, ki so najbolj izpostavljeni negativnim posledicam podnebnih sprememb; poudarja, da je treba zagotoviti in olajšati javno udeležbo ranljivih skupin pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo preživetje;

20. želi spomniti, da podnebne spremembe še povečujejo neenakost, nasilje in diskriminacijo, s katerimi se soočajo ženske; poziva EU in države članice, naj oblikujejo in izvajajo politike s prečnim vidikom spola na področjih trgovine, sodelovanja, podnebnih ukrepov in zunanjega delovanja, ki bodo spodbujale krepitev vloge in udeležbo žensk v procesu odločanja ter priznale posebne omejitve, s katerimi se soočajo dekleta in ženske;

21. poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo vlogo in zmogljivost regionalnih organov za človekove pravice in drugih mehanizmov pri obravnavi povezave med podnebnimi spremembami in človekovimi pravicami, spodbujanju okoljskih pravic in zaščiti njihovih zagovornikov; zlasti poziva Komisijo, naj v podporo sporazumu iz Escazúja oblikuje program, ki bo med drugim državam podpisnicam pomagal pri ratifikaciji in izvajanju tega sporazuma, civilni družbi pa pri obravnavi sporazuma in prispevanju k njegovemu izvajanju, ter podpiral prostovoljni sklad, ustanovljen v okviru tega sporazuma;

Odziv na covid-19

22. poudarja, da svetovna pandemija covida-19 odlično ponazarja vpliv degradacije okolja na ustvarjanje pogojev za porast zoonoz s hudimi zdravstvenimi, socialnimi, gospodarskimi in političnimi posledicami; poziva Komisijo in države članice EU, naj se zavežejo, da bodo v vse odzive na pandemijo covida-19 vključile okoljske pravice in obrambo tistih, ki jih varujejo; spodbuja države članice in druge deležnike, naj upoštevajo orodje Komisije za globalno spremljanje vpliva covida-19 na demokracijo in človekove pravice;

23. izraža globoko zaskrbljenost, da bi se lahko zaradi svetovne recesije, ki jo je povzročila pandemija covida-19, zmanjšale, odložile ali spremenile zaveze držav v zvezi z mednarodnimi podnebnimi cilji in standardi človekovih pravic; poziva EU in države članice, naj zagotovijo, da bodo politike za oživitev gospodarstva popolnoma v skladu s spodbujanjem in varovanjem človekovih pravic, kot je določeno v členu 21 Lizbonske pogodbe, pa tudi z varstvom okolja in trajnostnim razvojem;

24. poziva podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisijo in države članice, naj se zavzamejo za učinkovit odziv na koronavirusno krizo, ki bo v celoti upošteval spoštovanje, varovanje in uresničevanje pravice do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja in pomagal preprečiti prihodnje okoljske in zdravstvene krize, ki bi lahko ogrozile temeljne človekove pravice; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj glede na koronavirusno krizo povečata podnebne in okoljske cilje ter oblikujeta ambiciozen strateški pristop k podnebni diplomaciji;

25. izraža zaskrbljenost, da so politični organi, varnostne sile in nedržavne oborožene skupine po svetu zlorabili nujne ukrepe in ukrepe za omejitev gibanja, sprejete v odziv na covid-19, da bi omejili, ustrahovali in umorili zagovornike človekovih pravic, vključno z okoljevarstveniki in zagovorniki zemljiških pravic; v zvezi s tem opozarja, da so zagovorniki domorodnih ljudstev v večji meri izpostavljeni covidu-19 zaradi slabe zdravstvene infrastrukture na oddaljenih območjih in vladnega zanemarjanja;

26. ugotavlja, da pandemija covida-19 ogroža prehransko varnost in prehrano milijonov ljudi po svetu, saj je pandemija prizadela svetovne verige za preskrbo s hrano v času, ko podnebne spremembe in naravne nesreče obremenjujejo prehransko varnost in prehranske sisteme; poudarja, da bi lahko pandemijo izkoristili za uravnoteženje in preoblikovanje prehranskih sistemov v bolj vključujoče, trajnostne ter odpornejše sisteme;

Zagovorniki okoljskih človekovih pravic in vloga domorodnega prebivalstva

27. opozarja, da morajo države zaščititi okoljevarstvenike in njihove družine pred nadlegovanjem, ustrahovanjem in nasiljem, kot je določeno v zakonodaji o človekovih pravicah, ter jim zagotoviti temeljne svoboščine, prav tako pa morajo države priznati pravice domorodnih ljudstev in lokalnih skupnosti ter njihov prispevek k izkušnjam in znanju za boj proti izgubi biotske raznovrstnosti in degradaciji okolja; poudarja posebno vlogo in strokovno znanje domorodnih ljudstev, kar zadeva upravljanje in ohranjanje zemljišč, ter poziva k večjemu sodelovanju z njimi in njihovemu vključevanju ter k prizadevanjem za povečanje njihove demokratične udeležbe v ustreznih postopkih odločanja, vključno s tistimi, ki so povezani z mednarodno podnebno diplomacijo; pozdravlja prizadevanja Komisije, da podpre udeležbo domorodnih ljudstev s posebno podporo več projektom, kot je Dokumentacijski, raziskovalni in informacijski center za domorodne prebivalce (DOCIP); spodbuja Komisijo, naj se še naprej zavzema za dialog in sodelovanje med domorodnimi ljudstvi in Evropsko unijo ter z mednarodnimi forumi, zlasti v zvezi s podnebnimi spremembami;

28. poudarja, da se sicer napadi in grožnje dogajajo povsod po svetu, vendar posebna poročevalka OZN o položaju zagovornikov človekovih pravic poudarja, da je težava še posebej pereča v Latinski Ameriki in Aziji, kjer nekateri mednarodni vlagatelji, podjetja in lokalne vlade ne upoštevajo upravičenih pomislekov prebivalstva; ugotavlja, da se v številnih primerih konflikti in kršitve dogajajo v okviru ekonomske neenakosti in družbene izključenosti; obsoja sodno preganjanje in inkriminacijo okoljskih aktivistov v Amazoniji, kjer se povečujejo napadi, uboji in preganjanje okoljskih aktivistov; obsoja vse več napadov na okoljske aktiviste in njihovo preganjanje v Hondurasu ter nedavne poboje okoljskih aktivistov Guapinola; ugotavlja, da je bilo v zadnjih treh letih zabeleženih 578 ubojev zagovornikov okoljskih in zemljiških pravic ter pravic domorodnih ljudstev; poudarja, da so Filipini vedno na vrhu seznama držav, v katerih je najnevarnejše biti zagovornik okoljskih pravic; ponovno poziva Komisijo, naj glede na resnost kršitev človekovih pravic v tej državi in če ne bo znatnih izboljšav ali pripravljenosti filipinskih oblasti za sodelovanje, sproži postopek, ki bi lahko privedel do začasnega preklica preferencialov v okviru splošne sheme preferencialov plus (GSP+);

29. priporoča, naj države članice EU, ki tega še niso storile, ratificirajo konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 169 o domorodnih ljudstvih in plemenih;

30. poziva Komisijo, naj zagotovi, da EU ne bo podpirala pobud in projektov, ki bi vodili k nezakonitemu prilaščanju zemljišč, sečnji gozdov oziroma njihovemu krčenju ali drugim takšnim uničujočim vplivom na okolje; obsoja vse poskuse deregulacije varstva okolja in človekovih pravic v okviru pandemije covida-19 in drugih kriz;

31. ostro obsoja povečanje števila umorov, napade na dobro ime, preganjanje, inkriminacijo, zaporno kazen, nadlegovanje in ustrahovanje domorodnih ljudstev ter zagovornikov okoljskih človekovih pravic in zemljiških pravic po vsem svetu in poziva, naj se odgovorne privede pred sodišče;

32. poudarja, da se zagovornice okoljskih človekovih pravic pri svojem delu ter v svojih skupnostih in domovih soočajo z dodatnimi izzivi, saj so tarča groženj in nasilja na podlagi spola oziroma so tem grožnjam in nasilju izpostavljene; ugotavlja, da so zagovornice v primerjavi z zagovorniki bolj izpostavljene določenim oblikam nasilja in drugim kršitvam, predsodkom, izključitvi in zavrnitvi;

33. poziva EU in njene države članice, naj podprejo vse zagovornike človekovih pravic, še zlasti zagovornike okoljskih pravic in njihove pravne zastopnike, ter po potrebi opozorijo na njihove primere; meni, da bi bilo treba povečati podporo zagovornikom okoljskih pravic, EU pa bi morala z javnimi izjavami in lokalnimi ukrepi obsoditi vse povračilne ukrepe zoper zagovornike ali napade nanje s strani korporacij ali državnih organov; ponavlja svoje stališče, da morajo Evropska služba za zunanje delovanje, Komisija in države članice vlagati v posebne, dostopne ter vidik spola upoštevajoče mehanizme in programe za zaščito zagovornikov okoljskih pravic, tudi lokalnih in domorodnih zagovornikov, ter te mehanizme in programe okrepiti, zagovornike pa vključiti v vse preiskave kršitev;

34. je globoko zaskrbljen zaradi čedalje slabšega položaja okoljevarstvenikov, žvižgačev, novinarjev in pravnikov, specializiranih za okolje, po vsem svetu; poziva EU in njene države članice, naj zaščitijo svobodo izražanja ter svobodo in pluralnost medijev ter pravico do zbiranja in naj zagotovijo varnost in zaščito novinarjev in žvižgačev tako v EU kot tudi v zunanjih odnosih; izraža globoko zaskrbljenost zaradi zlorab, kaznivih dejanj in smrtonosnih napadov na novinarje in medijske delavce zaradi njihovih dejavnosti; opozarja, da je žvižgaštvo ena od oblik svobode izražanja in ima ključno vlogo pri razkrivanju in preprečevanju kršitev prava Unije ter krepitvi demokratične odgovornosti in preglednosti; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj spremlja prenos Direktive (EU) 2019/1937 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije[9], in zagotovi, da jo bodo države članice v celoti izvajale; meni, da je svoboda obveščanja pomemben instrument za ljudi, ki bi jih lahko prizadele posledice podnebnih sprememb, da so pravočasno in ustrezno obveščeni o škodljivih vplivih podnebnih sprememb in ukrepih za prilagajanje nanje; zahteva spoštovanje svobode obveščanja;

35. se zaveda, da so dejavnosti okoljevarstvenikov bistvenega pomena, saj za ljudi na prizadetih območjih iščejo, razvijajo in ponujajo izvedljive rešitve in mehanizme za preprečevanje podnebnih sprememb ter odpornost in prilagajanje nanje;

36. poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni različnim potrebam po zaščiti zagovornic človekovih pravic, pri čemer naj prizna njihovo vlogo močnih nosilk sprememb, zlasti pri podnebnih ukrepih; v zvezi s tem poudarja, da je treba podpreti krepitev zmogljivosti in vlogo žensk kot izobraževalnih akterk in spodbujevalk sprememb ter zagotoviti ustrezno financiranje takšnih organizacij; opozarja, da so voditeljice skupnosti in okoljske aktivistke pogosto žrtve represije in celo umorov, med njimi tudi ugledne aktivistke, predlagane in uvrščene v ožji izbor za nagrado Saharova za svobodo misli, ki jo podeljuje Evropski parlament, in sicer Marielle Franco iz Brazilije, umorjena leta 2018, in Berta Cáceres iz Hondurasa, umorjena leta 2016;

37. poziva EU in države članice, naj zahtevajo in zagotovijo, da se pravica do svobodnega, predhodnega in informiranega posvetovanja z domorodnimi ljudstvi brez prisile spoštuje v vseh sporazumih ali razvojnih projektih, ki bi lahko vplivali na zemljišča, ozemlja ali naravne vire domorodnih ljudstev; poudarja, da je spodbujanje pravic domorodnih ljudstev in njihovih tradicionalnih praks ključno za doseganje trajnostnega razvoja, boj proti podnebnim spremembam ter ohranjanje in obnovo biotske raznovrstnosti, pa tudi za zagotavljanje ustrezne zaščite;

38. poziva Komisijo in Svet, naj uporabita vse razpoložljive instrumente, tudi določbe o uvajanju in uveljavljanju človekovih pravic v okviru zunanje politike Unije in pridružitvenih sporazumov, da bi učinkovito podprla in zaščitila zagovornike človekovih in okoljskih pravic v sosedstvu EU ter spodbudila države kandidatke k učinkovitemu približevanju evropskim vrednotam in standardom;

39. poziva, naj se k smernicam EU o zagovornikih človekovih pravic sprejme priloga, ki se bo osredotočala na posebne izzive in potrebe okoljevarstvenikov ter politike EU s tega področja; poudarja, da je treba še naprej izvajati projekt ProtectDefenders.eu in mu nameniti več finančnih sredstev ter še naprej uporabljati druga obstoječa orodja EU za zagotavljanje podpore zagovornikom človekovih pravic;

40. poziva k sprejetju seznama prednostnih držav na ravni EU, v katerih bi Evropska služba za zunanje delovanje, Komisija in države članice okrepile svoje ukrepe za podporo zagovornikov okoljskih pravic in skupaj z lokalnimi oblastmi uvedle ali izboljšale mehanizme zaščite in specifično zakonodajo, ki opredeljuje okoljevarstvenike, priznava njihovo delo in jim zagotavlja zaščito; vztraja, da bi takšen seznam morala pripraviti Evropska služba za zunanje delovanje v tesnem sodelovanju z deležniki in Parlamentom ter da bi ga bilo treba letno posodabljati; poziva tudi podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj predloži javno letno poročilo o ukrepih, ki so bili izvedeni v prednostnih državah, in o zaščiti okoljevarstvenikov po svetu;

41. poziva OZN, naj prevzame večjo vlogo pri zaščiti svetovnih ekosistemov in okoljevarstvenikov, zlasti v primerih, ko podnebne spremembe močno vplivajo na domorodne in lokalne skupnosti; zato poziva EU, naj se na ravni OZN zavzema za pobudo, v okviru katere bi mednarodni opazovalci spremljali resno okoljsko škodo, hude okoljske krize ali razmere, v katerih so zagovorniki okoljskih pravic najbolj ogroženi, ter sodelovali z oblastmi in jim pomagali pri vzpostavitvi okolja, v katerem so ti zagovorniki zaščiteni;

42. poziva Komisijo in države članice, naj s političnim dialogom spodbujajo sprejetje nacionalnih akcijskih načrtov, ki zagotavljajo varno in svobodno okolje za okoljevarstvenike, in sicer z vključevanjem širšega vidika kolektivne zaščite, vključno s političnimi ukrepi za legitimizacijo skupnosti in skupin, ki sodelujejo pri varstvu okolja; poziva Komisijo, naj izrecno obravnava človekove pravice domorodnih ljudstev in lokalnih skupnosti v okviru sporazumov o prostovoljnem partnerstvu o upravljanju in trgovanju na področju gozdov;

43. opozarja, da morajo države v skladu z deklaracijo OZN o zagovornikih človekovih pravic zaščititi zagovornike biotske raznovrstnosti kot zagovornike človekovih pravic; izraža zadovoljstvo nad zasnovo mednarodnih pogodb, kot je sporazum iz Escazuja, ki je ključni instrument za Latinsko Ameriko in Karibe – regijo, kjer je zabeleženih največ ubojev zagovornikov okoljskih človekovih pravic;

Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja, pravno varstvo in odgovornost

44. obžaluje dejstvo, da četudi bi vse države v celoti izvajale sedanje nacionalno določene prispevke, bi to privedlo do katastrofalnega povečanja globalne temperature za 3 °C nad predindustrijsko ravnjo, kar bi pomenilo kršitev Pariškega sporazuma; opozarja, da bi imel tak scenarij ekstremne posledice za podnebje in okolje ter močno razširjene škodljive učinke na človekove pravice;

45. pozdravlja vključitev človekovih pravic v preambulo Pariškega sporazuma in poziva k učinkovitim ukrepom za spoštovanje in spodbujanje obveznosti na področju človekovih pravic pri izvajanju sporazuma in sprejemanju podnebnih ukrepov; vendar obžaluje, da ni konkretnih določb v zvezi z odgovornostjo držav in podjetij za kršitve človekovih pravic, ki so povezane s podnebnimi spremembami;

46. poziva pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, naj še naprej povečujejo ambicije za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje v skladu s cilji iz Pariškega sporazuma ter naj vključijo vidik človekovih pravic v svoje nacionalno določene prispevke in v sporočilo o prilagajanju; poziva sekretariat Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, naj v sodelovanju z visokim komisarjem OZN za človekove pravice oblikuje smernice za vključevanje varstva človekovih pravic v nacionalno določene prispevke in sporočilo o prilagajanju; spodbuja pogodbenice, naj pregledajo načrtovane nacionalno določene prispevke in nacionalno določene prispevke in razvijejo mehanizme spremljanja zanje, pri čemer naj v polni meri in učinkovito vključijo domorodna ljudstva;

47. poudarja, da je treba povečati sinergije med obveznostmi poročanja o podnebnih spremembah in človekovih pravicah; meni, da bi bilo treba v smernicah glede okvira za večjo preglednost iz Pariškega sporazuma (člen 13) določiti, da morajo pogodbenice poleg informacij o emisijah toplogrednih plinov posredovati tudi informacije o tem, ali se podnebne politike izvajajo v skladu z drugimi družbenimi cilji in veljavnimi pravnimi okviri, zato naj posredujejo tudi informacije o primerih dobrih praks, vključno s pristopi k ukrepom za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, ki temeljijo na pravicah, ter o podpori;

48. poziva institucije EU, naj dejavno sodelujejo pri spodbujanju pristopa, ki temelji na človekovih pravicah, v okviru sedanjih mednarodnih pogajanj o podnebju, zlasti pri mehanizmu za trajnostni razvoj in drugih smernicah za mehanizem v skladu s členom 6(4) Pariškega sporazuma, ki določa smiselno in ozaveščeno udeležbo imetnikov pravic, ustrezne okoljske in socialne zaščitne ukrepe ter neodvisne mehanizme pravnih sredstev; poudarja, da bi moral biti cilj mehanizma za trajnostni razvoj financiranje projektov v prid tistih, ki so najbolj izpostavljeni posledicam podnebnih sprememb, za projekte pa bi bilo treba predhodno pripraviti oceno učinka na človekove pravice in registrirati samo tiste, ki imajo pozitiven učinek na človekove pravice;

49. poziva Komisijo, naj pripravi merila upravičenosti za nepovratna sredstva EU, ki bi okoljskim nevladnim organizacijam, ki sicer zaradi svoje velikosti morda ne bi bile upravičene do financiranja, omogočila bolj vključujoč dostop do finančnih sredstev;

50. poudarja, da morajo za zagotovitev odgovornosti vseh akterjev novi mehanizmi, kot je mehanizem trajnostnega razvoja, vključevati institucionalne zaščitne politike in pritožbene mehanizme, da se zagotovi učinkovito varstvo pravic;

51. poziva sekretariat Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, naj skupaj s pogodbenicami konvencije razvije skupni pravni okvir za podnebno pravičnost;

52. poudarja, da bi bilo treba pregled globalnega stanja iz člena 14 Pariškega sporazuma uporabiti za pregled napredka pri vključevanju človekovih pravic in drugih načel v podnebne ukrepe; meni, da bi civilne družbe in medvladne organizacije morale imeti možnost, da pri pregledu posredujejo svoje prispevke; meni, da bi morala ocena izvajanja Pariškega sporazuma prispevati k opredelitvi primerov dobrih praks in ovir za njihovo izvajanje ter vplivati na prihodnje nacionalno določene prispevke in mednarodno sodelovanje;

53. poudarja, da bi morali vsi učinkoviti podnebni ukrepi, ki temeljijo na pravicah, zagotavljati brezplačno, aktivno, smiselno in ozaveščeno udeležbo; priporoča, da se načrte za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje javno objavi, pregledno financira in razvija v sodelovanju s prizadetimi in/ali potencialno prizadetimi skupinami, zlasti najranljivejšimi;

54. poudarja, da se države v razvoju ne morejo same spopadati s posledicami podnebnih sprememb in da so pogosto odvisne od mednarodne pomoči pri zmogljivosti kriznega upravljanja in sposobnosti prilagajanja učinkom podnebnih sprememb in njihovega predvidevanja;

55. poudarja svoje stališče, da zakoni in institucije s področja človekovih pravic, ki se pogosto uporabljajo za premostitev vrzeli pri odgovornem upravljanju, nikakor ne morejo nadomestiti učinkovitih ukrepov za preprečevanje in odpravo škode, ki jo povzročajo podnebne spremembe; meni, da imajo lahko nacionalne institucije za človekove pravice in civilna družba učinkovito vlogo v nacionalnih mehanizmih odgovornosti in nadzora, ki so namenjeni zagotavljanju dostopa do pravnih sredstev tistim, ki so jim kršene človekove pravice zaradi podnebnih sprememb;

56. meni, da mora EU prevzeti dejavno, odločno in ambiciozno vodilno vlogo pri pripravah na 26. konferenco OZN o podnebnih spremembah (COP26) in postaviti vključevanje načel človekovih pravic v središče mednarodnega oblikovanja politike o podnebnih spremembah, da bi preprečili nepopravljivo škodo za sedanji in prihodnji človekov razvoj in generacije;

57. priznava dejavno vlogo in sodelovanje civilne družbe, ki vključuje nevladne organizacije in okoljevarstvenike, pri zavzemanju za pristope k podnebnim ukrepom, ki temeljijo na človekovih pravicah, ter poziva EU, naj te dejavnosti podpre; poudarja, da je treba zagotoviti sodelovanje civilne družbe v okviru preglednosti iz člena 13 Pariškega sporazuma;

58. je seznanjen s predlogom uredbe Komisije o spremembi Uredbe (ES) št. 1367/2006 (tako imenovane Aarhuške uredbe), s katerim naj bi se izboljšalo izvajanje Aarhuške konvencije na ravni EU; nadalje spodbuja države članice, naj poskrbijo za ustrezen prenos zadevnih zakonodajnih aktov EU (npr. Direktive 2011/92/EU) in mednarodnih pravno zavezujočih aktov (Aarhuška konvencija) v svoje pravne rede, da bi omogočile vključujoč dostop do informacij, udeležbo javnosti pri odločanju in pravno varstvo v okoljskih zadevah;

59. poudarja, da so dejavnosti okoljskih aktivistov popolnoma v skladu s cilji trajnostnega razvoja in da si je treba prizadevati za sistemsko uresničevanje teh ciljev na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni;

60. opozarja, da morajo države članice regulirati podjetja, da ne bi kršila človekovih pravic, zasebni in korporativni akterji pa morajo v skladu z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah obravnavati vpliv podnebnih sprememb na človekove pravice;

61. spodbuja Komisijo in države članice, naj prevzamejo aktivno vlogo pri zasnovi, vzpostavitvi in spodbujanju zaščitnih mehanizmov in procesov odgovornosti znotraj mednarodno priznanih organov, da se bodo lahko strukturne spremembe, katerih namen je drastično zmanjšanje emisij do leta 2030 v skladu s podnebnimi politikami, zasnovale, izvedle in spremljale na način, ki ščiti pravice prizadetih ljudi in skupnosti, vključno s pravico do dela in spodbujanjem pravičnih in enakih delovnih pogojev; poudarja, da mora biti zeleni prehod pravičen in ne sme nikogar prezreti;

62. poudarja, da sta primerna skrbnost ter trajnostna odgovornost podjetij pomembna vidika in nepogrešljivi sredstvi za preprečevanje hudih kršitev človekovih pravic in okoljskih kršitev ter za zaščito pred njimi; poziva EU, naj podpre trajnostno odgovornost podjetij kot pomemben element evropskega zelenega dogovora; poziva države članice, naj izvajajo učinkovite regulativne ukrepe, da bi opredelile, ocenile, preprečile, ustavile, ublažile, spremljale, sporočale, upoštevale, obravnavale in odpravljale morebitne in/ali dejanske kršitve človekovih pravic ter zagotovile odgovornost podjetij pri izpolnjevanju obveznosti o primerni skrbnosti v zvezi z vplivom podnebnih sprememb na človekove pravice v skladu z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah;

63. pozdravlja zavezo Komisije, da bo pripravila zakonodajni predlog o obveznih človekovih pravicah in okoljski primerni skrbnosti podjetij v celotnih dobavnih verigah; meni, da bi moral ta zakonodajni predlog podpreti in olajšati razvoj skupnih metodologij za merjenje okoljskega učinka in učinka podnebnih sprememb; poudarja, kako pomembna so učinkovita, smiselna in ozaveščena posvetovanja in komunikacija z vsemi prizadetimi ali potencialno prizadetimi deležniki, vključno z okoljevarstveniki; poziva EU, naj podpre in se učinkovito vključi v sedanja pogajanja o zavezujoči pogodbi OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, katere namen je regulirati dejavnosti mednarodnih korporacij in drugih podjetij; meni, da mora vsak tak instrument spodbujati gospodarske subjekte in vlagatelje, da prevzamejo odgovornost za človekovo pravico do zdravega okolja; meni, da mora vsak tak instrument vključevati ustrezne določbe o varstvu okolja ter spodbujati gospodarske subjekte, finančne institucije, regionalne investicijske in razvojne institucije k prevzemu odgovornosti za človekovo pravico do zdravega okolja;

64. poudarja, da se je treba proti korupciji boriti na svetovni ravni, saj korupcija vpliva na uživanje človekovih pravic ter posebej negativno in nesorazmerno prizadene najbolj prikrajšane, marginalizirane in ranljive skupine v družbi, kot so ženske, otroci, invalidi, starejši, revni, domorodna ljudstva ali pripadniki manjšin, saj jih ovira pri enakem dostopu  do naravnih virov, vključno z zemljo;

65. poziva Svet in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj kazniva dejanja, povezana s korupcijo, vključita med kazniva dejanja v okviru globalnega režima sankcij EU na področju kršitev človekovih pravic, nekakšne evropske različice ameriškega zakona Magnicki, ter naj zagotovita njegovo hitro sprejetje in izvajanje;

66. meni, da bi moral biti sedanji pregled trgovinske politike EU priložnost za ponovno opredelitev, spodbujanje in krepitev varstva človekovih pravic v trgovinski politiki; poudarja, da morajo biti poglavja o trajnostnem razvoju v prihodnjih trgovinskih sporazumih zajeta v mehanizmih za reševanje sporov iz teh sporazumov;

°

° °

67. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, Varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, predsedniku 74. zasedanja Generalne skupščine OZN, predsedniku Sveta OZN za človekove pravice, visokemu komisarju OZN za človekove pravice in vodjem delegacij EU.

 

 

 

MNENJE ODBORA ZA OKOLJE, JAVNO ZDRAVJE IN VARNOST HRANE (17.12.2020)

za Odbor za zunanje zadeve

o učinkih podnebnih sprememb na človekove pravice in vlogi okoljevarstvenikov pri tem vprašanju

(2020/2134(INI))

Pripravljavec mnenja: Pascal Canfin

 

 

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za zunanje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

A. ker imajo vsi ljudje pravico do popolnega uživanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin brez diskriminacije, kot so zapisane v Splošni deklaraciji človekovih pravic in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah;

B. ker se podnebne spremembe zgodijo na svetovni ravni, največji vpliv pa imajo ravno na države in skupnosti, ki so najmanj odgovorne za globalno segrevanje; ker so posledice večje za ljudstva, ki so za svoje preživetje najbolj odvisna od naravnih virov in/ali imajo najmanj zmogljivosti za odzivanje na naravne nesreče, kot so suše, plazovi, poplave in orkani; ker bodo podnebne spremembe najbolj prizadele tiste, ki imajo manj finančnih sredstev za prilagoditev;

C. ker vedno večja ozaveščenost in zaskrbljenost med splošnim prebivalstvom zaradi vpliva podnebnih sprememb in degradacije okolja na svetovni ravni ponujata zagon za okoljski aktivizem na splošno in zlasti za proaktivno sodelovanje okoljevarstvenikov;

D. ker je mednarodna skupnost na prvi konferenci OZN o okolju leta 1972 podprla medsebojno odvisnost in vzajemnost med človekovimi pravicami in okoljem, pri čemer je zdravo okolje bistveno za popolno uživanje različnih človekovih pravic; ker so podnebne in okoljske nujne razmere, ki jih je Evropski parlament razglasil novembra lani, dodaten izziv v zvezi s tem;

E. ker so človekove pravice tesno povezane s podnebnimi spremembami, saj njihov uničujoč vpliv na okolje posledično vpliva na polno uživanje pravice do življenja, zdravja, vode, bivališča, hrane in sredstev za preživljanje; ker je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice jasno določilo, da lahko različne vrste degradacije okolja povzročijo kršitve bistvenih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, do zasebnega in družinskega življenja, prepoved nečloveškega in poniževalnega ravnanja ter pravica do mirnega uživanja doma;

F. ker je v preambuli Pariškega sporazuma navedeno, da so podnebne spremembe skupna skrb človeštva in da bi morale pogodbenice sporazuma pri sprejemanju ukrepov za boj proti podnebnim spremembam spoštovati, spodbujati in upoštevati svoje obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami;

G. ker vedno večje svetovno povpraševanje po dostopu do naravnih virov pogosto privede do netrajnostnega izkoriščanja naravnega in človekovega okolja, zaradi česar so predvsem običajni ljudje tisti, ki ščitijo ekosisteme, zemljo, hrano, kulturno dediščino, skupnosti in posameznike pred vplivi podnebnih sprememb ter pred netrajnostnim pridobivanjem surovin, med drugim fosilnih goriv, deforestacijo, nezakonito sečnjo in prilaščanjem zemljišč;

H. ker je po svetu vse več primerov ubojev okoljevarstvenikov; ker se je število umorjenih okoljevarstvenikov v zadnjih desetih letih povečalo za štirikrat[10], pri čemer je stopnja smrti vedno večja in je v letu 2019 v povprečju znašala več kot štiri ubite aktiviste na teden[11]; ker je bil največji delež (90 %) ubojev sporočen v Srednji in Južni Ameriki ter Jugovzhodni Aziji; ker so v navedenih regijah nekateri kraji z največjo biotsko raznovrstnostjo na svetu;

I. ker iz študije primera, ki jo je opravila organizacija European Environmental Bureau[12], izhaja, da se okoljevarstvenike nadleguje tudi v EU, pri čemer je bilo leta 2018 zabeleženih 13 incidentov, iz tega poročila pa izhaja tudi, da nekatere države članice nimajo zakonodaje o nadlegovanju okoljevarstvenikov, mnoge države članice pa same sebe štejejo za ignorantske v zvezi s sankcioniranjem nadlegovanja;

J. ker je bil marca 2019 z resolucijo A/HRC/40/L.22/Rev.1 Sveta OZN za človekove pravice priznan prispevek zagovornikov okoljskih človekovih pravic k uživanju človekovih pravic, varstvu okolja in trajnostnemu razvoju;

K. ker so okoljevarstveniki še bolj ranljivi zaradi odsotnosti učinkovitih mehanizmov pravne države, kar vodi k nekaznovanju kršiteljev;

L. ker ženske in moški podnebne spremembe različno doživljajo; ker so ženske nezadostno zastopane v institucijah, ki odločajo o okolju in podnebnih spremembah; ker obstajajo razlike med spoloma pri vplivu podnebnih sprememb, pa tudi pri strategijah prilagajanja in blaženja; ker so ženske bolj ranljive, izpostavljene večjemu tveganju in večjim obremenitvam iz različnih razlogov, ki segajo od neenakega dostopa do virov, izobrazbe, možnosti za delo in zemljiških pravic do družbenih in kulturnih norm in vlog ter različnih presečnih izkušenj;

M. ker negativne posledice podnebnih sprememb ogrožajo razvojne možnosti držav in poglabljajo obstoječe razlike med spoloma, ki izhajajo iz številnih družbeno-gospodarskih, institucionalnih, kulturnih in političnih dejavnikov;

N. ker Aarhuška konvencija države zavezuje k zaščiti tistih, ki uveljavljajo svoje okoljske pravice, pred nadlegovanjem, kaznovanjem in pregonom;

O. ker je lahko izpust emisij CO2 državljanov industrializiranih držav več kot stokrat večji od izpusta državljanov najmanj razvitih držav; ker je za to potrebna priprava proračuna ob upoštevanju izpustov ogljika, da bi zagotovili pravično porazdelitev preostalega ogljičnega proračuna;

P. ker bi lahko podnebne spremembe vodile h konfliktom in bi lahko ogrozile našo svetovno varnost, zlasti v regijah, v katerih so države nestabilne in niso demokratično vodene; ker lahko okoljske spremembe podžgejo tudi konflikte zaradi zemljišč in virov, kar lahko nato vodi k razselitvi ljudi; ker je položaj ljudi, ki so bili notranje razseljeni iz okoljskih razlogov, in podnebnih beguncev najslabši za ranljivejše skupine, kot so ženske in dekleta, ki so izpostavljene kršitvam osnovnih pravic ter so pogosto žrtve trgovine z ljudmi in spolnega izkoriščanja;

Q. ker izrednih razmer nikoli ne bi smeli uporabljati za spodkopavanje demokratičnih institucij ali kratenje temeljnih pravic; ker bi morali vse ukrepe vedno sprejeti v demokratičnem procesu;

1. meni, da podnebne spremembe ogrožajo uživanje številnih človekovih pravic, vključno s pravicami do življenja, vode in sanitarne oskrbe, hrane, zdravja, bivališča, samoodločbe, kulture in razvoja; poudarja, da imajo podnebne spremembe dramatične posledice za človekove pravice v državah v razvoju; poudarja, da je demokracija, ki varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, edina oblika upravljanja, ki je združljiva s trajnostnim razvojem ter učinkovitim varstvom okolja in podnebja; poudarja, da obstaja tveganje, da bi korupcija in nepreglednost ogrožali varstvo okolja in podnebne ukrepe; poudarja potrebo po dobrem in strukturiranem sodelovanju z lokalnimi organi, zasebnim sektorjem in civilno družbo;

2. poudarja, da obstajajo trdni dokazi, po katerih se vpliv na zdravje pri zdravstvenih stanjih, ki so občutljiva na podnebje, kot je podhranjenost, in pogostost nalezljivih bolezni razlikujeta glede na spol; z zaskrbljenostjo ugotavlja visoko smrtnost žensk v naravnih nesrečah; poziva k vključitvi vidika spola v trajnostne razvojne politike in programe za enakost spolov, da bi zagotovili, da se v strateške programe vključijo pravice žensk in deklet – vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami ter nujnimi zdravstvenimi storitvami –, spodbujanje enakosti spolov in podnebna pravičnost;

3. izraža zaskrbljenost zaradi kršitev človekovih pravic lokalnih skupnosti, ki izhajajo iz pojava prilaščanja zemljišč, ki ga med drugim spodbujajo zasebni špekulativni interesi, tudi tisti, ki so povezani s podjetji s sedežem v EU, ter neukrepanje državnih organov in mednarodnih akterjev; v zvezi s tem poziva Komisijo, države članice in korporacije, naj upoštevajo in spodbujajo vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah ter smernice OECD o primerni skrbnosti za odgovorno ravnanje podjetij, da bi preprečili, zmanjšali in popravili škodo za okolje in biotsko raznovrstnost, tako da se o svojih poslovnih dejavnostih smiselno in vključujoče posvetujejo z lokalnimi skupnostmi, okoljevarstveniki in vsemi prizadetimi deležniki; pozdravlja načrte Komisije za predlog zakonodaje o primerni skrbnosti in odgovornosti podjetij na ravni EU, ob upoštevanju, da je več držav že sprejelo tovrstno zakonodajo; poziva k večji mednarodni podpori za zemljiške pravice domorodnih ljudstev, kar bi prispevalo k omejevanju globalnega segrevanja;

4. vztraja pri skupnem pristopu k izvajanju Pariškega sporazuma in agende za trajnostni razvoj do leta 2030, in sicer v notranjih in zunanjih politikah ter ob upoštevanju človekovih pravic;

5. poudarja nepogrešljivost priložnosti za človekov razvoj za vse; poudarja tveganja kršitev človekovih pravic v mednarodnih dobavnih verigah blaga za konvencionalne vire energije, pa tudi okolju prijazno tehnologijo in obnovljive vire energije, kot so delo otrok v rudnikih kobalta, ki oskrbujejo svetovno verigo Li-ionskih baterij; poziva Komisijo, naj pri ocenjevanju poti Unije za energetsko in prometno tehnologijo upošteva posledice za človekove pravice;

6. poudarja pomembnost pojma „podnebna pravičnost“, ko gre za sprejemanje ukrepov za obravnavanje podnebnih sprememb; poziva k dejavni podnebni diplomaciji EU, ki bo vključevala pristop, ki temelji na pravicah; meni, da so ženske in dekleta nesorazmerno prizadete zaradi podnebnih sprememb, kar odraža dejstvo, da je večja verjetnost, da bodo v številnih državah marginalizirane in prikrajšane; poudarja pomen krepitve enakopravnosti spolov in vloge žensk kot okoljevarstvenic na južni polobli ter je zlasti zaskrbljen zaradi spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola nad zagovornicami človekovih pravic;

7. opozarja na načelo neškodovanja v okviru evropskega zelenega dogovora ter poziva Komisijo, naj hitro zagotovi, da bodo obstoječi in prihodnji sporazumi o trgovini in naložbah ter predpisi popolnoma skladni z mednarodnimi določbami o človekovih pravicah ter okoljskimi in podnebnimi cilji, zlasti s Pariškim sporazumom in agendo za trajnostni razvoj do leta 2030;

8. poudarja, da je treba prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev bolj vključiti v nacionalne strategije trajnostnega razvoja, pri čemer je treba povezati zmanjševanje tveganja nesreč, obvladovanje tveganja nesreč in strategije za prilagajanje podnebnim spremembam ter razmisliti o vključevanju razsežnosti človekovih pravic v obstoječa orodja;

9. meni, da je načelo podnebne nevtralnosti, dogovorjeno v Pariškem sporazumu, odlična priložnost za kvalitativni razvoj industrializiranih držav in držav južne poloble v smislu zbliževanja življenjskih razmer po svetu;

10. poziva države članice, naj ne znižujejo nacionalnih standardov varstva okolja, da bi se z namenom okrevanja gospodarstva odzvale na krizo zaradi covida-19 ali morebitne prihodnje krize; v zvezi s tem ponovno poudarja, da bi moral biti bistven pristop pri oblikovanju politik trajnostnost kot temeljni pogoj za uživanje vseh človekovih pravic brez vsakršne diskriminacije, da bi zagotovili zaščito javnega interesa ter socialno, okoljsko in gospodarsko blaginjo prizadetih lokalnih skupnosti;

11. meni, da mora biti EU pripravljena na razseljevanje zaradi podnebnih sprememb, in priznava, da je treba sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito človekovih pravic prebivalstva, ki ga ogrožajo učinki podnebnih sprememb;

12. poudarja, da mora sprejemanje okoljskih odločitev temeljiti na državljanskem udejstvovanju na podlagi treh stebrov – dostopa do informacij, udeležbe javnosti in dostopa do pravnega varstva – ter ga v celoti omogočati; v zvezi s tem poziva k sprejetju mednarodnih instrumentov za krepitev teh temeljnih načel;

13. poudarja, da bi morala EU spodbujati vključevanje več deležnikov, zlasti socialnih organizacij, lokalnih organov in zasebnega sektorja, da bi izziv migracij, ki jih povzroča okolje, obravnavali celovito in trajnostno ob varovanju človekovih pravic;

14. poudarja, da sta človeštvo kot celota in Evropska unija prekoračila štiri od devetih omejitev planeta, kar Uniji in državam članicam nalaga posebno odgovornost, da zmanjšajo svoj ekološki vpliv, da bi se vrnile k spoštovanju teh omejitev;

15. je zaskrbljen zaradi množičnega uničevanja amazonskega deževnega gozda, ki ga povzroča človek; poudarja vlogo okoljevarstvenikov pri varstvu amazonskega deževnega gozda ter odločno obsoja vse večje nasilje nad amazonskimi naravovarstveniki, ki se borijo za zaščito gozda, in domorodnimi skupnostmi; je zaskrbljen, ker se nadlegovanje in napadi na okoljevarstvenike povečujejo tudi v Evropi; obžaluje umor dveh gozdnih čuvajev leta 2019, ki sta se borila proti nezakoniti sečnji v Romuniji, in druge napade na gozdarske delavce v Romuniji v zadnjih letih; poziva Komisijo in države članice, naj odločno ukrepajo proti temu povečanju nasilja in zagotovijo pravno varnost pri kazenskih preiskavah in kazenskem pregonu kaznivih dejanj zoper okoljevarstvenike, in sicer z učinkovitimi pravnimi sredstvi;

16. poziva Komisijo, naj v prihodnje mednarodne trgovinske sporazume vključi obvezne, pravno izvršljive okoljske standarde, s katerimi se bo ustavilo krčenje gozdov in zagotovilo spoštovanje človekovih pravic;

17. opozarja, da je bilo v globalnem okoljskem poročilu OZN o okoljskem pravu ugotovljeno, da je kljub 38-kratnemu povečanju obsega okoljske zakonodaje, ki je bila sprejeta od leta 1972, neuspeh pri celovitem izvajanju in izvrševanju teh zakonov eden največjih izzivov pri blaženju podnebnih sprememb, zmanjševanju onesnaževanja ter preprečevanju vsesplošne izgube vrst in habitatov; poudarja, da mora biti utrjevanje okoljske pravne države v EU in drugod po svetu prednostna naloga; je seznanjen s predlogom uredbe Komisije o spremembi Uredbe (ES) št. 1367/2006 (tako imenovane Aarhuške uredbe), s katerim bi se moralo izboljšati izvajanje Aarhuške konvencije na ravni EU; nadalje spodbuja države članice, naj poskrbijo za ustrezen prenos zadevnih zakonodajnih aktov EU (npr. Direktive 2011/92/ES) in mednarodnih pravno zavezujočih aktov (Aarhuška konvencija) v svoje pravne rede, da bi omogočile vključujoč dostop do informacij, udeležbo javnosti pri odločanju in pravno varstvo v okoljskih zadevah;

18. se zaveda, da so organizacije civilne družbe bistveni akterji na področju zagovarjanja, ozaveščanja in izobraževanja v zvezi z vplivi podnebnih sprememb in degradacije okolja; se zaveda tudi njihove vloge kot dragocenih neformalnih akterjev zunanjega delovanja EU na področju podnebja; poziva Komisijo, naj podpira razvoj lokalnih mrež v sodelovanju z lokalnimi ali svetovnimi nevladnimi organizacijami, da bi pomagali tistim, ki so v neposredni nevarnosti, in prejeli informacije o razmerah na terenu; poziva Komisijo, naj pripravi merila upravičenosti za nepovratna sredstva EU, ki bi okoljskim nevladnim organizacijam, ki sicer zaradi svoje velikosti morda ne bi bile upravičene do financiranja, omogočila bolj vključujoč dostop do finančnih sredstev; poziva države članice, naj obsodijo vse oblike stigmatizacije, povezane z delom okoljskih nevladnih organizacij in osebami, ki se zavzemajo za podnebje in okolje; poziva Komisijo, naj predlaga strategijo EU za podporo okoljevarstvenikom na ravni EU in po svetu ter pri tem med drugim razmisli o mehanizmu za hitro odzivanje;

19. poziva Unijo in države članice, naj na naslednji generalni skupščini OZN podprejo splošno priznanje pravice do zdravega okolja; poleg tega poziva države pogodbenice, naj na COP26 v celoti vključijo človekove pravice ter družbena in okoljska načela, ponovno potrjena v preambuli Pariškega sporazuma, v tako imenovani pravilnik Pariškega sporazuma;

20. pozdravlja prelomno odločitev Odbora OZN za človekove pravice v zadevi Teitiota proti Novi Zelandiji, s katero se priznava veljavnost zahteve za mednarodno zaščito v okviru Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki jo vložijo ljudje, ki bežijo zaradi podnebnih in naravnih nesreč;

21. meni, da je vključevanje človekove pravice do zdravega okolja v ključne okoljske sporazume in procese bistveno za celovit odziv na pandemijo covida-19, ki vključuje spremembo razumevanja odnosa med ljudmi in naravo, s čimer se bodo zmanjšala tveganja in preprečila prihodnja škoda zaradi degradacije okolja;

22. izraža zaskrbljenost, da so avtohtoni prebivalci, vključno z otroki, pripadniki manjšin ter podeželske in marginalizirane skupnosti žrtve obsežne in sistematične diskriminacije in preganjanja po vsem svetu, s samovoljnimi aretacijami, prisilnimi razselitvami, prilaščanjem zemljišč in kršitvami pravic domorodnih ljudstev s strani velikih korporacij, zlasti kmetijskih podjetij ter naftnih, plinskih in rudarskih družb;

23. ponovno poudarja, da so ogroženi tudi okoljski novinarji in odvetniki; poudarja, da je bilo v zadnjih petih letih ubitih deset okoljskih novinarjev, zabeleženih pa je bilo 53 kršitev pravic tiska; je zaskrbljen zaradi položaja Stevena Donzigerja, odvetnika v zadevi Lago Agrio iz Ekvadorja;

24. poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev pravic, zaščite in varnosti vseh oseb, vključno z zagovorniki okoljskih človekovih pravic, ki med drugim uveljavljajo pravice do svobode mnenja, izražanja, mirnega zbiranja in združevanja na spletu in drugje, ki so bistvene za spodbujanje in varstvo človekovih pravic ter varstvo in ohranjanje okolja.

 

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

 

 

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

– : proti

0 : vzdržani

 

 

 

 

MNENJE ODBORA ZA DRŽAVLJANSKE SVOBOŠČINE, PRAVOSODJE IN NOTRANJE ZADEVE (2.12.2020)

za Odbor za zunanje zadeve

o učinkih podnebnih sprememb na človekove pravice in vlogi okoljevarstvenikov pri tem vprašanju

(2020/2134(INI))

Pripravljavka mnenja: Lena Düpont

 

 

POBUDE

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve poziva Odbor za zunanje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

Α. ker Unija temelji na vrednotah spoštovanja svobode, demokracije, enakosti, pravne države in človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin; ker so te vrednote skupne vsem državam članicam v družbi, v kateri prevladujejo pluralizem, prepoved diskriminacije, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost moških in žensk; ker bi te vrednote morale usmerjati tudi zunanje delovanje EU;

B. ker iz študij izhaja, da bodo podnebne spremembe in degradacija okolja vedno bolj ogrožale osnovne človekove pravice ranljivih oseb, na primer pravico do življenja, vode, hrane, sanitarne in zdravstvene oskrbe, zasebnega in družinskega življenja, izobraževanja ter pravico, da ni žrtev nečloveškega ali poniževalnega ravnanja; ker je čisto in zdravo okolje bistveno za človeško življenje; ker se povečuje število ljudi, razseljenih zaradi vpliva podnebnih sprememb; ker mora EU še naprej krepiti boj proti podnebnim spremembam in varstvo okolja v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz Pogodb in Listine o temeljnih pravicah, in sicer z ambicioznimi in celovitimi politikami, ki temeljijo na človekovih pravicah doma in v tesnem sodelovanju z mednarodnimi partnerji, ter spodbujati boljše usklajevanje in izmenjavo informacij med državami članicami; ker posebno poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) za leto 2018 razkriva nekatere zaskrbljujoče ugotovitve in priporoča uvedbo sprememb;

C. ker so bili okoljevarstveniki v zadnjih letih podvrženi vedno pogostejšim primerom ubojev, ugrabitev, mučenja, nasilja na podlagi spola, groženj, nadlegovanja, ustrahovanja, blatenja, inkriminacije, sodnega nadlegovanja, prisilnih izselitev in razselitev; ker je bilo zgolj leta 2019[13] zaradi svojega dela ubitih več kot 300 zagovornikov okolja in pravic po vsem svetu, od katerih jih je 40 % delalo na področjih pravic do zemljiške posesti, pravic domorodnih ljudstev in okoljskih pravic; ker so pravice do zemljiške posesti, okoljske pravice in pravice domorodnih ljudstev še naprej najnevarnejši sektor zagovorništva človekovih pravic zaradi izkoriščanja naravnih virov v povezavi s korupcijo, slabim upravljanjem in sistemsko revščino; ker se zagovornice, ki pogosto ne morejo imeti v lasti posesti ali sodelovati v procesih odločanja, soočajo s sistematično in strukturno diskriminacijo in nasiljem in so še posebej ogrožene; ker je v skladu z mednarodnim pravom in pravom EU vsaka oseba, ki beži pred preganjanjem, upravičena do mednarodne zaščite, vključno z zagovorniki okoljskih človekovih pravic;

D. ker je Generalna skupščina OZN leta 1999 sprejela deklaracijo o zagovornikih človekovih pravic; ker se v tej deklaraciji potrjuje, da bi morale države sprejeti vse potrebne ukrepe, da zagotovijo zaščito vsakega posameznika, tako individualno kot v povezavi z drugimi, pred nasiljem, grožnjami, maščevanjem, dejansko ali pravno diskriminacijo, pritiski ali drugimi samovoljnimi dejanji, ki so posledica njegovega zakonitega uveljavljanja pravic[14], navedenih v tej deklaraciji;

E. ker morajo države v skladu z okvirnimi načeli iz leta 2018 o človekovih pravicah in okolju, ki jih je pripravil posebni poročevalec OZN za okolje, kar zadeva obveznosti držav v okviru prava človekovih pravic v zvezi z uživanjem varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja, „spremljati in učinkovito uveljavljati upoštevanje standardov, tako da preprečujejo, preiskujejo, kaznujejo in popravljajo kršitve standardov s strani zasebnih akterjev, pa tudi okoljskih organov“ (okvirno načelo 12)[15];

F. ker je Svet OZN za človekove pravice v resoluciji leta 2019 priznal pozitivno, pomembno in legitimno vlogo zagovornikov človekovih pravic pri spodbujanju in varstvu človekovih pravic ter izrazil globoko zaskrbljenost, da so zagovorniki človekovih pravic, ki se ukvarjajo z okoljskimi zadevami, med najbolj izpostavljenimi in ogroženimi zagovorniki človekovih pravic[16];

G. ker zaradi negativnih posledic podnebnih sprememb nesorazmerno trpijo osebe in skupnosti, ki so že tako in tako v prikrajšanem položaju zaradi geografskega položaja, revščine, starosti, invalidnosti ali kulturnega ali etičnega izvora in ki so zgodovinsko najmanj prispevale k emisijam toplogrednih plinov; ker lahko poseben značaj domorodnih ljudstev in njihovih lokalnih skupnosti še poveča njihovo ranljivost, saj se lahko nahajajo na izredno izoliranih območjih;

H. ker bi morala poslovna podjetja spoštovati človekove pravice v skladu z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah[17];

I. ker bi lahko gospodarska kriza, ki naj bi bila posledica te pandemije, države spodbudila, da sredstva preusmerijo od okolja, da bi spodbudile kratkoročno gospodarsko rast;

1. se zaveda neločljive povezave med okoljskimi spremembami in človekovimi pravicami; priznava odločilno vlogo zagovornikov človekovih pravic in njihovih pravnih zastopnikov; obžaluje vedno več ubojev in nasilja, s katerim se soočajo okoljevarstveniki, kot so nasilje na podlagi spola, grožnje, nadlegovanje, ustrahovanje, blatenje, inkriminacija, sodno nadlegovanje, prisilne izselitve in razselitve; zlasti poudarja delo okoljevarstvenic in obsoja nevarna tveganja, ki so jim izpostavljene;

2. ponavlja, da je obveznost držav glede varstva pravic državljanov jasno določena v mednarodnem pravu; poziva Komisijo in države članice, naj zavarujejo pravice zagovornikov okoljskih človekovih pravic v EU in po svetu, sprejmejo posebne ukrepe za  zaščito svobode izražanja in svobodo ter pluralnost medijev v kontekstu okoljskih pravic ter zagotovijo varnost in zaščito novinarjev;

3. poziva k takojšnjim ukrepom proti nadlegovanju, ustrahovanju in zapiranju okoljevarstvenikov ter nasilnim napadom nanje, vključno z nasiljem na podlagi spola, in poziva k hitremu odzivu, da bi jih zaščitili pred vsako vrsto nadlegovanja, preganjanja in nasilja; zato poziva države, naj zagotovijo zaščito okoljevarstvenikov s sprejetjem zakonov in celostnih zaščitnih ukrepov ter uvedbo preiskav in zagotavljanjem odgovornosti za vse napade in grožnje, ki so jim izpostavljeni; poziva k večji finančni podpori za zagovornike okoljskih pravic; se zaveda številnih in prekrivajočih se oblik nasilja in diskriminacije, s katerima se soočajo zagovornice okoljskih človekovih pravic, vključno s spolnim nasiljem in nasiljem na podlagi spola; poziva države, naj sprejmejo učinkovite ukrepe za zaščito zagovornic človekovih pravic in premislijo o vključitvi vidika spola v svoja prizadevanja za preiskovanje groženj zagovornikom človekovih pravic in napadov nanje;

4. poziva EU, naj v skladu z navedeno resolucijo Sveta OZN za človekove pravice sprejme ukrepe za krepitev ozaveščanja javnosti in njeno udeležbo pri odločanju glede okolja, vključno s civilno družbo, ženskami, otroki, mladimi, domorodnimi ljudstvi, podeželskimi in lokalnimi skupnosti, in sicer ne le za države v razvoju, ampak za ves svet;

5. je globoko zaskrbljen zaradi čedalje slabšega položaja okoljevarstvenikov, žvižgačev, novinarjev in pravnikov, specializiranih za okolje, po vsem svetu; poziva EU in njene države članice, naj zaščitijo svobodo izražanja ter svobodo in pluralnost medijev, pravico do zbiranja in naj zagotovijo varnost in zaščito novinarjev in  žvižgačev tako v EU kot tudi v zunanjih odnosih; izraža globoko zaskrbljenost zaradi zlorab, kaznivih dejanj in smrtonosnih napadov na novinarje in medijske delavce zaradi njihovih dejavnosti; opozarja, da je žvižgaštvo ena od oblik svobode izražanja in ima ključno vlogo pri razkrivanju in preprečevanju kršitev prava Unije ter krepitvi demokratične odgovornosti in preglednosti; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj spremlja prenos Direktive (EU) 2019/1937 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije, in zagotovi, da jo bodo države članice v celoti izvajale[18]; meni, da je svoboda obveščanja pomemben instrument za ljudi, ki bi jih lahko prizadele posledice podnebnih sprememb, da so pravočasno in ustrezno obveščeni o škodljivih vplivih podnebnih sprememb in ukrepih za prilagajanje; zahteva spoštovanje svobode obveščanja;

6. podpira Komisijo pri krepitvi demokracije, pravne države in človekovih pravic v zunanjem delovanju EU ter pri oblikovanju pobud za boj proti organiziranemu kriminalu, nezakonitemu prilaščanju zemljišč in krčenju gozdov, saj so to bistveni elementi za zagotovitev zaščite zagovornikov okoljskih človekovih pravic; odločno podpira delo v zvezi z razvojem stabilnih institucij, sodstva, ki bo izdajalo izvršljive sodne odločbe, boljši dostop do pravnih mehanizmov za žrtve kršitev človekovih pravic zaradi podnebnih sprememb ter spodbujanje človekovih pravic in dobrega upravljanja;

7. izraža globoko zaskrbljenost zaradi vedno večje inkriminacije in pregona okoljevarstvenikov v državah v razvoju kot posledice izkoriščanja naravnih virov, s čimer prispevajo h krčenju gozdov, izgubi biotske raznovrstnosti[19] in kršitvam človekovih pravic, kar vpliva predvsem na domorodna ljudstva; poziva Komisijo k zagotavljanju, da EU ne bo podpirala pobud in projektov, ki bi vodili k nezakonitemu prilaščanju zemljišč in krčenju gozdov ali drugim takšnim uničujočim vplivom na okolje; obsoja vse poskuse deregulacije varstva okolja in človekovih pravic v okviru pandemije COVID-19 in drugih kriz; poziva Komisijo, naj podpre okoljevarstvenike po vsem svetu; poudarja, da je varnost zagovornikov okoljskih človekovih pravic neločljivo povezana z varnostjo skupnosti, ki jih ščitijo;  poziva Komisijo, naj oceni, ali je bilo pri predlaganih projektih opravljeno posvetovanje z domorodnimi skupnostmi in ali so se bile upoštevane njihove izkušnje in znanje o lokalni ekologiji;

8. pozdravlja zavezanost Komisije, da bo sprejela zakonodajni predlog o zahtevah glede primerne skrbnosti na ravni EU za podjetja in poudarja posebne potrebe in pravice žensk ter ranljivih skupin, kot so otroci in avtohtona ljudstva; poudarja, da bi to moralo vključevati ustvarjanje možnosti za odgovornost in pravna sredstva; poudarja, da je po opravljeni temeljiti oceni učinka pomembno revidirati in okrepiti zakonodajni okvir EU o okoljski odgovornosti in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah;

9. ponovno poudarja svoje stališče, da morajo vse ustrezne politike, instrumenti in orodja EU, vključno s trgovinskimi sporazumi, pa tudi politika razvojne pomoči in vizumska politika, temeljiti na najvišjih evropskih in mednarodnih okoljskih standardih ter standardih na področju človekovih pravic in biti usmerjeni v spoštovanje demokracije, pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin, človekovega dostojanstva, enakosti in solidarnosti ter načel dobrega upravljanja; meni, da bi moralo to sodelovanje, usmerjeno v odpravo ustrahovanja, zatiranja in nasilja nad domorodnimi ljudstvi in okoljevarstveniki privesti do zmanjšanja ali prekinitve zunanje pomoči in podpore, ne da bi to vplivalo na humanitarno pomoč in škodilo končnim upravičencem; s tem v zvezi poudarja pomen odgovornosti, da bi zagotovili, da se sredstva ne bodo uporabljala za projekte, ki škodujejo okolju ali človekovim pravicam; spodbuja delegacije EU v tretjih državah, naj tesno sodelujejo s predstavniki domorodnih ljudstev in okoljevarstvenikov ter jih podpirajo na ustrezne načine; podpira pravico do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja ter delo zagovornikov človekovih pravic, njihovo zaščito in razvoj okolja, ki jim omogoča izvajanje njihovih dejavnosti;

10. poziva EU in njene države članice, naj upoštevajo pravice domorodnih ljudstev v podnebnih politikah in zagotovijo posebno finančno in tehnično pomoč za izvajanje podpornih programov za tiste, ki so najbolj izpostavljeni posledicam podnebnih sprememb, kot so domorodna ljudstva, begunci in razseljene osebe v gostiteljskih skupnostih ter okoljski zagovorniki; je seznanjen s prelomno odločitvijo Odbora OZN za človekove pravice v zadevi Teitiota proti Novi Zelandiji[20];

11. podpira pristop k upravljanju migracij v tretjih državah, ki bo temeljil na človekovih pravicah ter upošteval vse vrzeli pri varstvu človekovih pravic v okviru migracij;  v zvezi s tem opozarja na obstoječa orodja za zakonite poti in meni, da bi bilo treba taka orodja dodatno vzpostaviti za osebe, ki potrebujejo zaščito; poudarja, da je treba okrepiti zmogljivosti držav in sodelovanje ter stalni dialog z organizacijami civilne družbe, tudi tistimi, ki predstavljajo domorodna ljudstva in druge osebe v ranljivih razmerah, ter partnerje OZN pri izvajanju tega pristopa; podpira opredelitev in spodbujanje dobre prakse v zvezi z obveznostmi in zavezami glede človekovih pravic, ki podpirajo in krepijo pripravo politik na evropski in mednarodni ravni glede varstva okolja;

12. meni, da bodo podnebne spremembe prisilile vse več ljudi k migraciji; opozarja, da negativne posledice podnebnih sprememb ogrožajo nacionalno razvojno perspektivo in povečujejo prevladujoče neenakosti, na primer razlike med spoloma; poudarja, da je vpliv podnebnih sprememb hujši za ranljivejše ljudi, kot so ženske in dekleta; pozdravlja zaveze, ki jih je podpredsednik Timmermans sprejel za odpravo neenakosti med spoloma, ki so še hujše zaradi podnebnih sprememb; poziva EU in njene države članice, naj upoštevajo poseben položaj žensk in deklet ter opredelijo diskriminacijo in ranljivosti, specifične za spol, ter obravnavajo dobre prakse, po katerih ženske delujejo kot akterji sprememb pri trajnostnem varstvu okolja; poziva k nadaljnjemu sodelovanju z mednarodnimi partnerji, da bi v okoljske politike vključili kršitve človekovih pravic, ki jih povzroča degradacija okolja, ter sprejeli podnebne ukrepe, ki temeljijo na človekovih pravicah; se zaveda izjemno pomembnega dela zagovornikov človekovih pravic pri varstvu in spodbujanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin; poziva EU, naj obravnava podnebno krizo kot krizo človekovih pravic ter uvede učinkovite ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in prevzame vodilno vlogo pri varstvu pravic prihodnjih generacij.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU
V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

 

 

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

 

 

 

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

 

 

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani