POROČILO o izvajanju člena 17 uredbe o skupni ribiški politiki

19.5.2022 - (2021/2168(INI))

Odbor za ribištvo
Poročevalka: Caroline Roose

Predlogi sprememb

• 001-007 (PDF - 116 KB)
• 001-007 (DOC - 78 KB)

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o izvajanju člena 17 uredbe o skupni ribiški politiki

(2021/2168(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji ter členov 3, 11, 38, 120 in 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

– ob upoštevanju Direktive 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (v nadaljnjem besedilu: okvirna direktiva o morski strategiji)[1],

– ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES[2], zlasti njenega člena 17,

– ob upoštevanju stališča Evropskega parlamenta, sprejetega v prvi obravnavi dne 28. aprila 2021, z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. 2021/... Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi večletnega načrta upravljanja za modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju, spremembi uredb (ES) št. 1936/2001, (EU) 2017/2107 in (EU) 2019/833 ter razveljavitvi Uredbe (EU) 2016/1627[3],

– ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/1139 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2021 o vzpostavitvi Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo ter spremembi Uredbe (EU) 2017/1004[4],

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom „Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja“ (COM(2020)0380),

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2021 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: Vračanje narave v naša življenja[5],

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 z naslovom Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (COM(2020)0381),

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2021 o strategiji „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem[6],

– ob upoštevanju poročila Komisije z dne 25. junija 2020 o izvajanju okvirne direktive o morski strategiji (Direktive 2008/56/ES) (COM(2020)0259),

– ob upoštevanju poročila Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbora Komisije za ribištvo (STECF) z dne 30. septembra 2019 z naslovom „Social data in the EU fisheries sector“ (Socialni podatki v ribiškem sektorju EU),

– ob upoštevanju poročila odbora STECF z dne 17. decembra 2020 z naslovom „Social dimension of the CFP“ (Socialna razsežnost skupne ribiške politike),

– ob upoštevanju letnega gospodarskega poročila odbora STECF za leto 2021, objavljenega 8. decembra 2021, o ribiški floti EU,

– ob upoštevanju poročila STECF z dne 28. aprila 2021 o merilih in kazalnikih za vključevanje vidikov trajnostnosti za morske proizvode v tržne standarde v okviru skupne ureditve trgov,

– ob upoštevanju študije iz leta 2015 o merilih za dodelitev dostopa do ribolova v EU, ki jo je naročil Odbor za ribištvo,

– ob upoštevanju sodbe upravnega sodišča v Montpellieru z dne 15. julija 2021 v zadevi št. 1801790,

– ob upoštevanju poročila fundacije New Economics Foundation (NEF) iz septembra 2021 z naslovom „Who gets to fish in the EU? A 2021 update of how EU Member States allocate fishing opportunities“ (Kdo ima pravico do ribolova v EU? Posodobitev iz leta 2021 o tem, kako države članice EU dodeljujejo ribolovne možnosti),

– ob upoštevanju poročila organizacije World Wildlife Fund iz leta 2018 z naslovom „Evaluating Europe’s course to sustainable Fisheries by 2020“ (Ocena poti Evrope k trajnostnemu ribištvu do leta 2020),

– ob upoštevanju poročila organizacij Low Impact Fishers of Europe in Our Fish z dne 27. oktobra 2021 z naslovom „How the EU can transition to Low Environmental Impact, Low Carbon, Socially Just fishing“ (Kako lahko EU preide na ribolov, ki bo imel majhen vpliv na okolje ter bo nizkoogljičen in socialno pravičen),

– ob upoštevanju poročila delovne skupine Mednarodnega sveta za raziskovanje morja (ICES)za uporabo vlečnih mrež z električnim tokom ter posebnega mnenja tega sveta z dne 20. maja 2020 v odgovor na zahtevo Nizozemske glede učinkov vlečnih mrež z električnim tokom na ekosistem in okolje zaradi ribolova morskega lista (Solea solea) v Severnem morju;

– ob upoštevanju člena 6(18) kodeksa odgovornega ribištva Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo o varstvu pravic obrtnih in malih ribičev ter njihovem prednostnem dostopu do tradicionalnih ribolovnih območij in virov, kjer je ustrezno,

– ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A9‑0152/2022),

A. ker so med cilji skupne ribiške politike zagotoviti, da so ribolovne dejavnosti in dejavnosti akvakulture okoljsko dolgoročno trajnostne in se upravljajo na način, ki je skladen s cilji doseganja gospodarskih in socialnih koristi ter koristi zaposlovanja, prispevati k zanesljivi preskrbi s hrano, uporabljati previdnostni pristop k upravljanju ribištva in ... [cilj] zagotoviti, da se izkoriščanje živih morskih bioloških virov izvaja na način, ki dovoljuje obnavljanje in ohranjanje populacij lovljenih vrst nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos, omenjeni pa so tudi cilji za uporabo ekosistemskega pristopa k upravljanju ribištev, da se čim bolj zmanjšajo negativni vplivi ribolovnih dejavnosti na morski ekosistem, prispevanje k primernemu življenjskemu standardu tistih, ki so odvisni od ribolovnih dejavnosti, pri čemer se upoštevajo obalno ribištvo in socio-ekonomski vidiki, ter spodbujanje dejavnosti priobalnega ribolova ob upoštevanju socio-ekonomskih vidikov;

B. ker cilj OZN za trajnostni razvoj 14(b) vse pogodbenice poziva, naj malim obrtnim ribičem zagotovijo dostop do morskih virov in trgov;

C. ker je Svet odgovoren za določitev ribolovnih možnosti (celotnega dovoljenega ulova in celotnega ribolovnega napora), ki se nato dodelijo državam članicam, pri čemer se upošteva načelo relativne stabilnosti; ker je relativna stabilnost pomemben sestavni del skupne ribiške politike, ki se je dolgoročno izkazal za zanesljivega in ribičem zagotavlja prepoznavnost ter ga ne bi smeli oslabiti; ker v skladu z načelom subsidiarnosti vsaka država članica te ribolovne možnosti razdeli med ribiče in organizacije proizvajalcev;

D. ker so v skladu z načelom subsidiarnosti države članice pristojne za dodelitev ribolovnih možnosti; ker se lahko sektorji v različnih državah zelo razlikujejo, zaradi česar enoten pristop za vse ni zaželen;

E. ker morajo v skladu s členom 17 uredbe o skupni ribiški politiki države članice pri dodeljevanju razpoložljivih ribolovnih možnosti, kot določa člen 16 uredbe o skupni ribiški politiki, uporabljati pregledna in objektivna merila, tudi okoljska, socialna in ekonomska; ker je med ta merila lahko vključen tudi vpliv ribolova na okolje, upoštevanje predpisov v preteklosti, prispevek k lokalnemu gospodarstvu in ravni ulova v preteklosti;

F. ker člen 17 iz področja uporabe ne izključuje rekreacijskega ribolova in ker se države članice same odločijo, kako bodo delile ribolovne možnosti na nacionalni ravni;

G. ker člen 17 tudi določa, da si države članice prizadevajo za zagotavljanje spodbud za ribiška plovila, ki uporabljajo selektivno ribolovno orodje ali ribolovne tehnike z manjšim vplivom na okolje, ki porabijo manj energije in povzročajo manjšo škodo za habitate;

H. ker morajo države članice v skladu s členom 16 same določiti način za razdelitev ribolovnih možnosti, ki so jim dodeljene in za katere sistem prenosljivih ribolovnih koncesij ne velja, in o metodi dodelitve obvestijo Komisijo;

I. ker bi bilo treba podatke o dodelitvi ribolovnih kvot objavljati v skladu z ustreznimi predpisi o varstvu podatkov;

J. ker je odbor STECF v oceni socialne razsežnosti skupne ribiške politike ugotovil, da je leta 2020 16 od 23 obalnih držav članic odgovorilo na zahtevo Komisije, naj jo obvestijo o uporabljeni metodi dodelitve;

K. ker EU do roka leta 2020 ni dosegla dobrega okoljskega stanja morskih voda EU, kot je določeno v členu 1(1) okvirne direktive o morski strategiji; ker je Komisija v poročilu o prvem ciklu izvajanja okvirne direktive o morski strategiji, ki ga je sprejela leta 2020, ob upoštevanju njene celostne narave ugotovila, da je sistem EU za zaščito eden od najbolj ambicioznih na svetu ter da ga je treba izboljšati, da bi odpravili težave, kot so prelov v nekaterih morjih in netrajnostne ribolovne prakse, plastični odpadki, odvečna hranila, podvodni hrup in druge vrste onesnaževanja;

L. ker Unija do roka leta 2020 ni dosegle stopnje izkoriščanja največjega trajnostnega donosa za vse staleže; ker je bil kljub temu dosežen precejšen napredek pri doseganju cilja največjega trajnostnega donosa, zlasti v severovzhodnem Atlantiku in Baltskem morju, kjer je bilo leta 2020 99 % iztovarjanj, ki jih upravlja izključno EU in za katere je bilo na voljo znanstveno mnenje, iz „trajnostno upravljanih staležev“;

M. ker se je EU zavezala, da bo uresničila Agendo 2030 OZN, ki vključuje cilj trajnostnega razvoja 14: ohranjati in trajnostno izkoriščati oceane, morja in morske vire za trajnostni razvoj;

N. ker je Parlament v svoji resoluciji o strategiji „od vil do vilic“ Komisijo in države članice pozval, naj ustrezno podprejo prehod na ribištvo z majhnim vplivom, med drugim s povečevanjem deleža nacionalnih kvot, dodeljenih malemu priobalnemu ribolovu;

O. ker je v uredbi o Evropskem skladu za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo „mali priobalni ribolov“ opredeljen kot ribolovne dejavnosti z ribiškimi plovili za ribolov na morju in v celinskih vodah, katerih skupna dolžina znaša manj kot 12 metrov in ki ne uporabljajo vlečnega ribolovnega orodja, ali brez plovil, vključno z nabiranjem školjk;

P. ker strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 vključuje cilj za zmanjšanje negativnih vplivov ribištva in dejavnosti pridobivanja na občutljive morske habitate in vrste, vključno z morskim dnom, da bi dosegli dobro okoljsko stanje;

Q. ker cilji strategije EU za biotsko raznovrstnost vključujejo zmanjšanje prilova vrst na raven, ki omogoča njihovo obnovo in ohranjanje;

R. ker je ribištvo EU strateški sektor Unije, ki zagotavlja znatno število neposrednih in posrednih delovnih mest na ribiških in obalnih območjih ter ohranja trajnostno gospodarstvo, saj povezuje zaposlovanje in preživljanje ljudi z ozemljem in ohranjanjem kulturne tradicije;

S. ker Evropski sklad za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo zagotavlja finančno podporo mladim ribičem, ki začenjajo ribolovno dejavnost, medtem ko ni kasnejšega jamstva za pridobitev ribolovnih možnosti;

T. ker ribolov nepogrešljivo prispeva k prehranski varnosti Unije;

U. ker ribištvo ustvarja delovna mesta tako na morju kot na kopnem; ker nekatere regije lokalno iztovarjanje potrebujejo za uspešno delovanje številnih podjetij in ohranjanje živih obalnih skupnosti;

V. ker Komisija ni pripravila izčrpnega poročila o izvajanju člena 17 uredbe o skupni ribiški politiki, kar pomeni, da so za oceno začetnega izvajanja na voljo samo ocene, ki jih objavijo STECF, dobrodelne organizacije, sam ribiški sektor, nevladne organizacije in deležniki;

W. ker je Komisija v skladu z najnovejšo oceno STECF o socialni razsežnosti skupne ribiške politike v svoj poziv državam članicam leta 2020 za posredovanje informacij o njihovem sistemu dodeljevanja vključila vprašanje o oceni učinka, le dve državi članici (Švedska in Danska) pa sta poročali, da sta oceno opravili; ker isto poročilo ugotavlja, da je leta 2020 le 16 od 23 obalnih držav članic odgovorilo na zahtevo Komisije, naj jo obvestijo o uporabljeni metodi dodelitve; ker je bilo več teh odgovorov le deloma uporabnih, saj so vsebovali le splošen opis nacionalne ribiške flote ali so zgolj poudarili namen dodelitev, „pregledna in objektivna“ merila pa niso bila opredeljena;

X. ker je za ribolovno sezono 2020 dodelitev kvote za modroplavutega tuna malim plovilom znašala 3,03 % v Italiji, 11,6 % na Hrvaškem, 11,89 % v Franciji, 13,68 % na Portugalskem in 36,93 % v Španiji;

Y. ker večino staležev lovijo različne vrste flot, nekatere staleže pa lovijo tako male kot velike flote;

Z. ker lahko EU z izvajanjem člena 17 uredbe o skupni ribiški politiki in dodelitvijo ribolovnih kvot na podlagi preglednih in objektivnih okoljskih, socialnih ali ekonomskih meril doseže pravičen prehod na nizkoogljično ribiško floto z majhnim vplivom na okolje; ker mora biti ta cilj tesno povezan s ciljem doseganja ekonomskih, socialnih in zaposlitvenih koristi ter prispevanja k zanesljivi preskrbi s hrano;

AA. ker Komisija pripravlja akcijski načrt za ohranjanje ribolovnih virov in zaščito morskih ekosistemov, ki mora prispevati k enemu glavnih ciljev evropskega zelenega dogovora tako, da zagotovi trajnostnost ribištva ter zadostno zaščito morskih ekosistemov in njihove biotske raznovrstnosti;

AB. ker so Parlament, Svet in Komisija 10. novembra 2020 dosegli dogovor o uredbi o vzpostavitvi večletnega načrta upravljanja za modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju; ker je nato Svet ta dogovor na glasovanju zavrnil, kar je bilo v nasprotju s sklepom, o katerem se je že dogovoril z drugima institucijama;

AC. ker izstop Združenega kraljestva vpliva tudi na razdelitev ribolovnih pravic v EU;

1. opozarja, da so ribji staleži naravni javni vir, ribolovne dejavnosti in upravljanje pa so sredstvo, ki temelji na tem viru in so del naše skupne dediščine, ribje staleže pa bi bilo treba upravljati na način, ki zagotavlja največje dolgoročne koristi za družbo in čim bolj zmanjšuje vpliv na ekosisteme ter prek oskrbe z zdravo hrano zagotavlja prehransko varnost; opozarja, da bi bilo treba za gospodarsko donosnost evropske flote poskrbeti z okoljsko, ekonomsko in socialno trajnostnim izkoriščanjem ter na podlagi zanesljivega znanstvenega mnenja in previdnostnega načela;

2. opozarja, da lahko v ribištvih z upravljanjem kvot zaradi vrst, ki omejujejo ribolov, pride do ustavitve ribolovnih dejavnosti pred koncem sezone, kar ima lahko precejšnje ekonomske posledice za ribiče; poudarja, da bi moral dober sistem kvot omogočati tudi določeno stopnjo prožnosti, saj bi tako lahko ribiči, ki potrebujejo dodatne kvote za vrste, ki omejujejo ribolov, ter ribiči, ki imajo kvote na voljo, dosegli obojestransko koristen izid;

3. poudarja, da kriterije za dodeljevanje ribolovnih možnosti, določajo države članice;

4. ugotavlja, da Komisija proti nobeni državi članici ni začela postopkov za ugotavljanje kršitev v zvezi s skladnostjo s členom 17 uredbe o skupni ribiški politiki;

Uporaba objektivnih in preglednih meril

5. poudarja, da Komisija ni pripravila nobene študije, kjer bi analizirala uporabo meril za dodelitev kvot na podlagi členov 16 in 17 uredbe o skupni ribiški politiki; ugotavlja, da je preglednost pomanjkljiva in da več držav članic ne objavlja, katera merila uporabljajo pri dodelitvi ribolovnih možnosti, jih spodbuja, naj bodo ta merila javna in zlahka dostopna, ter opozarja, da objektivna metoda dodelitve vključuje jasen in nedvoumen opis natančno opredeljenih meril ter jasen opis relativnih ponderjev za merila ali pogojev za njihovo uporabo v primeru več meril za dodelitev;

6. poziva Komisijo, naj po potrebi pripravi poročilo o uporabi meril iz členov 16 in 17 uredbe o skupni ribiški politiki za vsako državo članico;

7. poziva Komisijo, naj začne postopke za ugotavljanje kršitev proti državam članicam, ki ne spoštujejo svojih obveznosti glede preglednosti pri dodeljevanju ribolovnih možnosti;

8. poudarja, da so pregledna merila za dodelitev eden od dejavnikov, ki zagotavlja stabilnost in pravno varnost gospodarskim subjektom; poudarja, da bi bil dobrodošel napredek pri preglednosti glede meril in njihove praktične uporabe v celotni Uniji; zato poudarja, da bi morale biti informacije o delovanju sistema ribolovnih možnost in o metodi dodelitve zlahka dostopne in razumljive vsem, zlasti gospodarskim subjektom in deležnikom, s čimer bi podprli dosledno metodo dodeljevanja, ki temelji na pravilih in omogoča boljši nadzor, enake možnosti za vse deležnike in večjo predvidljivost za ribiče;

9. poziva države članice, naj v skladu z veljavno zakonodajo o varstvu podatkov objavijo svoje metode za razdelitev ribolovnih možnosti;

10. meni, da mora Komisija kot varuhinja Pogodb zagotoviti dosledno spoštovanje predpisov iz člena 17 Uredbe (EU) št. 1380/2013; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj z dejavnim in stalnim spremljanjem poskrbi, da bodo vse države članice pravilno uporabljale zavezujočo določbo o preglednosti iz člena 17 v zvezi s postopki za dodelitev nacionalnih kvot, in naj po potrebi začne postopek za ugotavljanje kršitev proti državam članicam, ki te zahteve ne spoštujejo;

11. meni, da lahko organizacije proizvajalcev, zadruge in lastniki kvot prostovoljno razkrijejo dodeljene kvote, vendar zaradi zakonodaje o varstvu podatkov to ne more biti njihova obveznost;

12. opozarja, da imajo organizacije proizvajalcev in ribiška združenja osrednjo vlogo pri razdelitvi ribolovnih kvot med različna plovila in njihovem upravljanju; ugotavlja, da je v precej državah članicah razmeroma malo malih ribičev vključenih v organizacije proizvajalcev, še manj teh ribičev pa ima svojo posebno organizacijo, zaradi česar imajo le malo možnosti, da bi lahko prek tega kanala dobili ribolovne kvote; spodbuja Komisijo in države članice, naj male ribiče podprejo pri ustanavljanju lastnih organizacij proizvajalcev;

13. meni, da bi bilo treba metode dodelitve pripraviti na podlagi najboljšega razpoložljivega znanstvenega mnenja in v sodelovanju z ribiškimi skupnostmi, regionalnimi organi in drugimi ustreznimi deležniki, pri čemer bi morali biti ustrezno zastopani vsi deli flote, organizacije proizvajalcev, ribška združenja in delavske organizacije, metode pa bi morale vključevati tudi zaščitne ukrepe, kot so roki za obveščanje, da bi se ribiči lahko prilagodili, če bi se država članica odločila spremeniti metodo dodelitve;

14. poziva države članice, naj oblikujejo sisteme dodeljevanja, da bi zagotovili enostavnost, preprečili obremenjujoče birokratske postopke ter navsezadnje gospodarskim subjektom in deležnikom omogočili spremljanje meril in postopkov za dodeljevanje;

15. poziva države članice, naj zagotovijo enake konkurenčne pogoje in enake možnosti za vse ribiče, da bi bil dostop do morskih virov pravičen;

Uporaba okoljskih, socialnih in ekonomskih meril

16. ugotavlja, da Komisija ni pripravila poročil oziroma da ni zabeleženih primerov, ko so države članice od začetka veljavnosti prenovljene skupne ribiške politike in člena 17 spremenile svojo metodo dodeljevanja, kar kaže, da reforma skupne ribiške politike leta 2013 ni imela velikega vpliva na metode dodelitve; je seznanjen, da odbor STECF v svojem poročilu o socialni razsežnosti skupne ribiške politike poudarja, da čeprav države članice na splošno niso vzpostavile neposredne povezave med členom 17 in nacionalnimi sistemi dodeljevanja kvot, pa v postopku dodeljevanja uporabljajo merila, ki bi jih bilo mogoče označiti kot socialna;

17. ugotavlja, da so ravni ulova v preteklosti trenutno najpogostejše merilo, ki ga države članice uporabljajo za razdeljevanje ribolovnih možnosti; meni, da taka merila zagotavljajo stabilnost, in priznava odvisnost flote in ribiških skupnosti od ribolovnih virov ter pomen stabilnega in predvidljivega dostopa do ribolovnih virov za flote in ribiške skupnosti;

18. ugotavlja, da po razpoložljivih podatkih zelo malo držav članic uporablja okoljska, socialna ali ekonomska merila za razdeljevanje ribolovnih možnosti in da ta, če se uporabljajo, nimajo velike teže pri končni razdelitvi;

19. opozarja, da člen 17 uredbe o skupni ribiški politiki določa, da „države članice pri dodeljevanju razpoložljivih ribolovnih možnosti, kot je navedeno v členu 16, uporabljajo pregledna in objektivna merila, tudi okoljska, socialna in ekonomska“; ugotavlja, da angleška različica vključuje besedo „shall“, ki izraža obveznost; ugotavlja, da obstajajo razlike med jezikovnimi različicami, zaradi česar lahko pride do različnih razlag pravno zavezujoče zahteve tega elementa; vendar ugotavlja, da Sodišče Evropske unije v sodbi v zadevi Spika (C-540/16)[7] ugotavlja, da morajo države članice pri dodeljevanju ribolovnih možnosti, ki jih imajo na voljo na podlagi člena 16 Uredbe (EU) št. 1380/2013, uporabljati „pregledna in objektivna merila“ poziva Komisijo, naj to vprašanje obravnava v naslednjem poročilu o delovanju skupne ribiške politike;

20. pozdravlja, da sedanje metode dodelitve, ki v veliki meri temeljijo na pravicah v preteklosti, omogočajo določeno raven gospodarske stabilnosti v ribiškem sektorju, kar je lahko pogoj, ki gospodarskim subjektom omogoča inovacije in uporabo bolj trajnostnih tehnik, vendar priznava, da v nekaterih primerih te metode prispevajo h krepitvi trendov, kot je gospodarska koncentracija v ribiškem sektorju, kar izkrivlja konkurenco, ustvarja ovire za nove udeležence in zmanjšuje privlačnost sektorja za mlade ribiče; poleg tega meni, da v nekaterih primerih te metode ne zagotavljajo dovolj spodbude ribičem, ki uporabljajo ribolovne prakse z manjšim vplivom na okolje, in ne zagotavljajo poštenih možnosti vsem, tudi malim ribičem; zato spodbuja države članice, naj ustrezno poskrbijo za pravično razdelitev kvot med različnimi segmenti flote, pri čemer naj upoštevajo potrebe vseh ribičev;

21. ugotavlja, da bi lahko države članice za staleže, za katere se celotni dovoljeni ulov povečuje, na primer ob dobrem upravljanju staležev ali uspešnem načrtu obnovitve, razmislile o razdelitvi dodatnih kvot na podlagi ekonomskih, socialnih in okoljskih meril v skladu s členom 17;

22. poudarja, da so obrtni in tradicionalni ribolov ter njihova združenja, kot so ribiška združenja „cofradias“, temeljna značilnost lokalne družbe, gospodarstva, kulture in tradicije na mnogih obalnih območjih in otokih po vsej Uniji, zato meni, da bi jim bilo treba nameniti posebno pozornost in obravnavo;

23. meni, da je uporaba vseh vrst meril iz člena 17 (ekonomskih, socialnih in okoljskih meril) pri dodeljevanju ribolovnih možnosti pomemben element, da bi v celoti dosegli cilje iz skupne ribiške politike, okvirne direktive o morski strategiji in strategije za biotsko raznovrstnost do leta 2030; opozarja, da so za pripravo in uporabo meril za dodeljevanje odgovorne države članice;

24. opozarja, da kakovostni podatki o okoljskih, socialnih in ekonomskih vplivih rekreacijskega ribolova pogosto ne obstajajo ali so nepopolni, kar pomeni, da ni mogoče pripraviti okoljskih, socialnih in ekonomskih meril, kot določa člen 17;

25. poziva Komisijo, naj izboljša in poveča zbiranje teh podatkov za rekreacijski ribolov, in sicer s pomočjo boljšega okvira za zbiranje podatkov in drugih instrumentov politike;

26. poziva Komisijo, naj poskrbi, da bodo vse zadevne države članice ribolovne možnosti dodeljevale v skladu z uredbo o skupni ribiški politiki, zlasti členom 17, in pri tem uporabljale pregledna in objektivna merila, tudi okoljska, socialna in ekonomska; meni, da bi morala v skladu z načelom subsidiarnosti vsaka država članica poskrbeti, da so merila trajnostna in uravnotežena, upoštevajoč lokalne posebnosti in izzive, na katere je treba odgovoriti;

27. meni, da se vrste ribištva in njihove razmere v Uniji močno razlikujejo in da zato ne obstajajo univerzalna ekonomska, okoljska ali socialna merila, ki bi se lahko enotno uporabljala po vsej EU;

28. opozarja, da so države članice in organizacije proizvajalcev v več državah oblikovale rezerve kvot, ki bi jih bilo mogoče razdeliti ribičem na podlagi okoljskih, ekonomskih in socialnih meril;

29. poziva države članice, naj ribiče spodbujajo k uporabi najbolj trajnostnih in okolju najprijaznejših ribolovnih praks, metod in inovacij; meni, da bi bilo treba te spodbude upoštevati pri oblikovanju metode dodeljevanja v skladu s členom 17, in spodbuja države članice, naj v svojih postopkih dodeljevanja upoštevajo podnebne in ekosistemske vidike na podlagi sklopa preglednih meril; opozarja, da si morajo v skladu s členom 17 države članice prizadevati za zagotavljanje spodbud za ribiška plovila, ki uporabljajo selektivno ribolovno orodje ali ribolovne tehnike z manjšim vplivom na okolje, ki porabijo manj energije in povzročajo manjšo škodo za habitate;

30. poziva države članice, naj s svojimi postopki dodeljevanja spodbujajo gospodarske subjekte, naj vzpostavijo in povečajo socialni dialog s sindikati in delavskimi organizacijami ter v celoti izvajajo kolektivne pogodbe, da bi promovirale socialno trajnostnost in poštene delovne pogoje v ribiškem sektorju;

31. opozarja, da si morajo države članice prizadevati, da zagotovijo spodbude za ribiška plovila, ki uporabljajo selektivno ribolovno orodje ali ribolovne tehnike z manjšim vplivom na okolje; ugotavlja, da so nekatere države članice take spodbude že uvedle; poziva ostale države članice, naj storijo enako;

32. poudarja, da lahko dodeljevanje ribolovnih možnosti na podlagi meril, kot je manjši vpliv na okolje in spoštovanje pravil v preteklosti, prispeva k obnovitvi ribjih populacij na trajnostno raven in boljšemu varstvu biotske raznovrstnosti;

33. poziva države članice, naj v skladu s členom 17 uredbe o skupni ribiški politiki podprejo začetek poslovanja mladih in novih ribičev, in sicer naj razmislijo o uporabi merila starosti za dodelitev pravičnega deleža razpoložljivih ribolovnih možnosti, da bi zmanjšali ovire za začetek dejavnosti, odpravili nedelovanje trga in navsezadnje podprli prepotrebno generacijsko pomladitev v ribiškem sektorju; poleg tega poziva države članice, naj v okviru Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo izkoristijo vse možnosti za obravnavo vprašanja generacijske pomladitve;

34. poziva Komisijo, naj skupaj z zadevnimi državami članicami bolj proaktivno sodeluje pri izvajanju določb iz člena 17 uredbe o skupni ribiški politiki; poziva Komisijo, naj državam članicam še naprej pomaga pri celoviti uporabi preglednih in objektivnih meril, tudi ekonomskih, socialnih in okoljskih meril, pri oblikovanju metodologije za dodeljevanje ribolovnih možnosti, na primer z objavo smernic; poudarja, da je treba razmisliti o tem, da se ribičem ponudi gospodarska stabilnost in možnosti za prihodnost;

35. poziva Komisijo, naj v naslednjem akcijskem načrtu ohranja ribolovne vire, ščiti morske ekosisteme, zagotovi preživetje ribičev in vključi cilj za prostovoljne ribolovne možnosti, ki se lahko razdelijo v skladu z okoljskimi merili in se določijo na podlagi ocene učinka;

36. poziva Komisijo, naj v naslednjem poročilu o delovanju skupne ribiške politike analizira izvajanje člena 17 v državah članicah in pripravi predloge, kako ga izboljšati;

37. poudarja, da EU še vedno nima zakonodajnega orodja za izvajanje sklepov, ki jih je na zadnjih zasedanjih sprejela Mednarodna komisija za ohranitev tunov v Atlantiku; z veliko zaskrbljenostjo poudarja, da bi taka normativna praznina lahko ogrozila dodelitev pomembnih kvot za ribiški sektor EU; zato poziva predsedstvo Sveta, naj poleg že doseženega sporazuma med stranmi pripravi alternativni predlog, ki je usklajen s stališčem Parlamenta;

°

° °

38. naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

 

OBRAZLOŽITEV

Poročevalka je želela s tem poročilom o izvajanju člena 17 Uredbe (EU) št. 1380/2013 o skupni ribiški politiki ugotoviti, kako države članice razdeljujejo ribolovne možnosti, ki so jim dodeljene na ravni EU, ter preveriti, ali to počnejo v skladu s svojimi obveznostmi, ki izhajajo iz skupne ribiške politike, in širšimi cilji te politike.

S skupno ribiško politiko naj bi se dosegli različni okoljski in socialno-ekonomski cilji. V členu 2 Uredbe (EU) št. 1380/2013 o skupni ribiški politiki so med drugim določeni cilji čim večjega „zmanjša[nja] negativni[h] vpliv[ov] ribolovnih dejavnosti na morski ekosistem“, „doseganja gospodarskih in socialnih koristi ter koristi zaposlovanja“, prispevanja „k primernemu življenjskemu standardu tistih, ki so odvisni od ribolovnih dejavnosti, pri čemer upošteva obalno ribištvo in socio-ekonomske vidike“, ter spodbujanja „dejavnosti priobalnega ribolova, pri čemer upošteva socio-ekonomske vidike“.

Pri tem je razdeljevanje ribolovnih možnosti (ulovnih kvot ali kvot ribolovnega napora) posebej učinkovito orodje. Evropska unija je odgovorna za določitev letnega celotnega dovoljenega ulova (TAC) in celotnega ribolovnega napora, pri čemer je njen cilj doseči trajnostno izkoriščanje morskih bioloških virov. Te kvote se razdelijo med države članice po načelu relativne stabilnosti, kar pomeni, da vsaka država članica prejme stabilen delež dogovorjenih ribolovnih kvot. Nato se te ribolovne možnosti v vsaki državi članici razdelijo med različne ribiče in organizacije proizvajalcev. Čeprav je dodeljevanje ribolovnih možnosti še vedno v pristojnosti držav članic, je v členu 17 Uredbe (EU) št. 1380/2013 določenih več obveznosti, ki jih morajo upoštevati.

Uporaba preglednih in objektivnih meril

Prva obveznost za države članice v skladu s členom 17 je, da pri dodeljevanju ribolovnih možnosti uporabljajo pregledna in objektivna merila. Vendar je včasih težko vedeti, kako točno se te možnosti razdeljujejo. V marsikateri državi članici je javnosti na voljo le malo uradnih informacij o razlagi metod, po katerih se dodeljujejo kvote. Države članice le redko objavijo podrobnosti o sistemih, ki so jih sprejele, ali imajo javne registre, iz katerih so razvidni deleži kvot po plovilih/lastnikih.

V členu 17 je navedeno, da bi morala biti merila za dodeljevanje „pregledna“, kar pomeni javno dostopnost informacij. Vendar po podatkih študije tematskega sektorja Evropskega parlamenta, objavljene leta 2015, 40 % držav članic EU ni odgovorilo na anketna vprašanja o preglednosti. Še leta 2017 je fundacija NEF v poročilu ugotovila, da veliko držav članic ne omogoča enostavnega dostopa javnosti do doslednih informacij, zaradi česar je od vlad težko zahtevati odgovornost za izvajanje tega člena. Nekatere države so sicer glede preglednosti sistema ocenjene razmeroma dobro, vendar imata le dve (Danska in Estonija) javno dostopen register kvot.

Poleg tega je kljub temu, da države članice same določajo način za dodeljevanje ribolovnih možnosti plovilom, ki plujejo pod njihovo zastavo, v členu 16(6) uredbe o skupni ribiški politiki določena zahteva, da države članice obvestijo Komisijo o metodi dodelitve in s tem o izvajanju člena 17. Vendar Znanstveni, tehnični in gospodarski odbor Komisije za ribištvo (STECF) v oceni socialne razsežnosti skupne ribiške politike ugotavlja, da je leta 2020 zgolj 16 od 23 držav članic odgovorilo na zahtevo Komisije o tem. Odbor opozarja tudi na nenatančnost odgovorov, zaradi česar je težavno nadzorovati napredek držav članic pri izvajanju člena 17.

Uporaba okoljskih, socialnih in ekonomskih meril

Druga obveznost za države članice, določena v členu 17 uredbe o skupni ribiški politiki, je, da pri dodeljevanju razpoložljivih ribiških možnosti uporabljajo okoljska, socialna in ekonomska merila. V tem členu so navedene tudi vrste meril, ki jih države članice lahko uporabljajo pri izpolnjevanju te obveznosti: „vpliv ribolova na okolje, upoštevanje predpisov v preteklosti, prispevek k lokalnemu gospodarstvu in ravni ulova v preteklosti“.

V zvezi s tem je treba omeniti, da je od sprejetja zadnje reforme skupne ribiške politike le nekaj držav članic spremenilo svoj sistem dodeljevanja ribolovnih možnosti in vključilo ta merila. Ravni ulova v preteklosti so še vedno najpogostejše merilo, ki ga države članice uporabljajo za razdeljevanje ribolovnih možnosti, medtem ko je drugo najpogosteje uporabljeno merilo velikost plovila (dolžina, moč in teža). Ta sistem dodeljevanja prinaša zelo malo spodbud za ribiče, ki uporabljajo tehnike ribolova z majhnim vplivom, kot so predvidene v skupni ribiški politiki, na primer selektivno ribolovno orodje ali ribolovne tehnike z manjšim vplivom na okolje (kot je škoda za habitate).

Organizacija World Wildlife Fund (WWF) je leta 2018 ocenila sisteme za razdeljevanje ribolovnih možnosti, in menila, da 69 % držav članic EU (16 od 23) še ni začelo izvajati meril, na podlagi katerih bi bilo dodeljevanje ribolovnih možnosti pravično in trajnostno. Fundacija New Economics Foundation (NEF) v poročilu iz leta 2021 o tem, kdo ima pravico do ribolova, ugotavlja, da le 12 od 22 držav članic uporablja socialna merila (npr. starost ribičev, pogodbe o zaposlitvi), samo 11 pa jih uporablja okoljska merila (npr. vrsta orodja, brenčači).

V členu 17 je tudi navedeno, da si države članice prizadevajo za zagotavljanje spodbud za ribiška plovila, ki uporabljajo selektivno ribolovno orodje ali ribolovne tehnike z manjšim vplivom na okolje, ki porabijo manj energije in povzročajo manjšo škodo za habitate. Vendar v večini sistemov držav članic EU ta merila niso upoštevana in za te sisteme ni mogoče reči, da temeljijo na spodbudah.

Poročevalka meni, da je državam članicam in ribičem EU zaradi pomanjkljivega izvajanja člena 17 težje dosegati cilje skupne ribiške politike in okvirne direktive o morski strategiji. V sedanjem evropskem pravnem okviru bi bilo mogoče storiti veliko več, da bi lahko dodeljevanje ribolovnih možnosti uporabljali kot orodje za doseganje ciljev skupne ribiške politike, okvirne direktive o morski strategiji in strategije EU za biotsko raznovrstnost.

Da bi se izboljšala preglednost, poročevalka poziva države članice, naj v skladu z veljavno zakonodajo o varstvu podatkov javno objavijo svoje metode razdeljevanja ribolovnih možnosti in končne dodelitve kvot za vsako organizacijo proizvajalcev in vsako plovilo.

Da bi izboljšali slabo izvajanje določb o uporabi ekonomskih, socialnih in okoljskih meril, pa poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo vsaka država članica dodeljevala ribolovne možnosti na podlagi kombinacije okoljskih, socialnih in ekonomskih meril, pri čemer naj bodo merila uravnotežena glede na lokalne posebnosti. Komisija bi morala z državami članicami bolj proaktivno sodelovati pri iskanju načinov za razdeljevanje ribolovnih možnosti v skladu s priporočili iz člena 17 ter objaviti smernice o uporabi socialnih in okoljskih meril pri dodeljevanju ribolovnih možnosti.

Nove metode dodelitve bi bilo treba oblikovati v posvetovanju z ribiškimi skupnostmi in drugimi ustreznimi deležniki, na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih mnenj, o njih pa bi bilo treba ribiče vnaprej obvestiti, da se lahko prilagodijo. Po mnenju poročevalke večine meril ni mogoče uporabljati enotno po vsej EU, saj ima vsaka flota svoje posebnosti. Ker se celotna Evropa spoprijema z izzivom generacijske prenove, poročevalka poziva države članice, naj pri dodeljevanju razpoložljivih ribolovnih možnosti uporabljajo merila glede starosti, da bi mlade ribiče podprle pri vstopu v dejavnost.

 

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja	11.5.2022
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	18 7 2
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Clara Aguilera, Pietro Bartolo, François-Xavier Bellamy, Izaskun Bilbao Barandica, Maria da Graça Carvalho, Rosanna Conte, Rosa D’Amato, Giuseppe Ferrandino, Søren Gade, Francisco Guerreiro, Anja Hazekamp, Niclas Herbst, Jan Huitema, Ladislav Ilčić, France Jamet, Pierre Karleskind, Predrag Fred Matić, Francisco José Millán Mon, Grace O’Sullivan, João Pimenta Lopes, Manuel Pizarro, Caroline Roose, Bert-Jan Ruissen, Annie Schreijer-Pierik, Peter van Dalen, Teodoros Zagorakis (Theodoros Zagorakis)
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Nicolás González Casares, Ivo Hristov, Ska Keller, Gabriel Mato, Emma Wiesner

 

 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

18	+
ID	France Jamet
PPE	François-Xavier Bellamy, Niclas Herbst, Francisco José Millán Mon
Renew	Izaskun Bilbao Barandica, Søren Gade, Pierre Karleskind
S&D	Clara Aguilera, Pietro Bartolo, Giuseppe Ferrandino, Ivo Hristov, Predrag Fred Matić, Manuel Pizarro
The Left	Anja Hazekamp
Verts/ALE	Rosa D'Amato, Francisco Guerreiro, Grace O'Sullivan, Caroline Roose

 

7	-
ECR	Ladislav Ilčić, Bert-Jan Ruissen
ID	Rosanna Conte
PPE	Maria da Graça Carvalho, Peter van Dalen, Annie Schreijer-Pierik, Teodoros Zagorakis (Theodoros Zagorakis)

 

2	0
Renew	Jan Huitema
The Left	João Pimenta Lopes

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

 

 

• [1] UL L 164, 25.6.2008, str. 19.
• [2] UL L 354, 28.12.2013, str. 22.
• [3] Sprejeta besedila, P9_TA(2021)0142.
• [4] UL L 247, 13.7.2021, str. 1.
• [5] UL C 67, 8.2.2022, str. 25.
• [6] UL C 184, 5.5.2022, str. 2.
• [7] Sodba z dne 12. julija 2018, UAB ‘Spika’ in drugi proti Žuvininkystės tarnyba prie Lietuvos Respublikos žemės ūkio ministerijos, C-540/16, EU:C:2018:565.