POROČILO Na poti k skupnim evropskim ukrepom na področju oskrbe

22.6.2022 - (2021/2253(INI))

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve
Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalca: Milan Brglez, Sirpa Pietikäinen
(Postopek s skupnimi sejami odborov – člen 58 Poslovnika)

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

Na poti k skupnim evropskim ukrepom na področju oskrbe

(2021/2253(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

– ob upoštevanju ciljev iz člena 3 PEU, zlasti boja proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbujanja socialne pravičnosti, enakosti žensk in moških, solidarnosti med generacijami in varstva pravic otrok, pa tudi ekonomske, socialne in teritorialne kohezije,

– ob upoštevanju člena 8 o vključevanju načela enakosti spolov, ki določa cilj EU za odpravo neenakosti in spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi, ter horizontalne socialne klavzule iz člena 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

– ob upoštevanju ciljev socialne politike iz členov 151 in 153 PDEU,

– ob upoštevanju revidirane Evropske socialne listine, zlasti člena 15 o pravici invalidnih oseb do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenju skupnosti ter člena 23 o pravici starejših do socialnega varstva,

– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člena 25 o pravici starejših do samostojnega in dostojnega življenja in člena 26 o vključevanju invalidov, in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot določa člen 6 PEU,

– ob upoštevanju načel evropskega stebra socialnih pravic, zlasti načela 17 o vključevanju invalidov in načela 18 o pravici do dolgotrajne oskrbe,

– ob upoštevanju desetletja OZN za zdravo staranje 2021–2030 in okvira Svetovne zdravstvene organizacije, da bi države bi vključile neprekinjeno dolgotrajno oskrbo[1],

– ob upoštevanju akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic in njegovih krovnih ciljev do leta 2030,

– ob upoštevanju ciljev OZN za trajnostni razvoj, zlasti ciljev št. 3 o zdravju in dobrem počutju, št. 5 o enakosti spolov, št. 8 o dostojnem delu in gospodarski rasti ter št. 10 o zmanjšanju neenakosti,

– ob upoštevanju tematskega poročila neodvisne strokovnjakinje OZN za uveljavljanje vseh človekovih pravic starejših oseb z dne 22. julija 2020 o vplivu koronavirusne bolezni (covid-19) na uživanje vseh človekovih pravic starejših oseb A/75/2020[2] in njene izjave o avtonomiji in oskrbi starejših na 30. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice[3],

– ob upoštevanju konvencij in priporočil Mednarodne organizacije dela, zlasti Konvencije C149 iz leta 1977 o zdravstvenem osebju in spremnega priporočila št. 157, Konvencije C183 o varstvu materinstva iz leta 2000 in spremnega priporočila št. 191, Konvencije C189 o delavcih v gospodinjstvu iz leta 2011 in spremnega priporočila št. 201, Konvencije C190 o nasilju in nadlegovanju iz leta 2019 in spremnega priporočila št. 206 ter priporočila št. 202 o spodnjih mejah socialne zaščite,

– ob upoštevanju poročila Mednarodne organizacije dela z dne 7. marca 2022 z naslovom Care at work: Investing in care leave and services for a more gender equal world of work (Oskrba in zaposlitev: Naložbe v dopust za oskrbo in storitve za večjo enakost spolov na delovnem mestu),

– ob upoštevanju poročila Mednarodne organizacije dela z dne 19. decembra 2019 z naslovom The Employment Generation Impact of Meeting SDG Targets in early Childhood care, Education, health and Long-Term care in 45 countries (Učinek doseganja ciljev trajnostnega razvoja na področju predšolske vzgoje, izobraževanja, zdravja in dolgotrajne oskrbe v 45 državah),

– ob upoštevanju resolucije Mednarodne organizacije dela o globalnem pozivu k vzpostavitvi vključujočega, trajnostnega in odpornega pristopa, osredotočenega na človeka, po krizi zaradi covida-19, ki je bila sprejeta na 109. zasedanju Mednarodne konference dela junija 2021,

– ob upoštevanju poročila Mednarodne organizacije dela z dne 7. marca 2022 z naslovom Zdravstveno varstvo pri delu: naložbe v dopust za oskrbo in storitve za večjo enakost spolov na delovnem mestu,

– ob upoštevanju Konvencije OZN o pravicah invalidov,

– ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,

– ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah,

– ob upoštevanju političnih usmeritev predsednice Komisije Ursule von der Leyen,

– ob upoštevanju delovnega programa Komisije za leto 2022,

– ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/1057 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2021 o vzpostavitvi Evropskega socialnega sklada plus (ESS+)[4],

– ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. februarja 2021 o vzpostavitvi Mehanizma za okrevanje in odpornost[5],

– ob upoštevanju Uredbe (EU) 2020/2221 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. decembra 2020 o spremembi Uredbe (EU) št. 1303/2013, kar zadeva dodatne vire in ureditev izvrševanja, da se zagotovi pomoč za spodbujanje odprave posledic krize v okviru pandemije COVID-19 in njenih socialnih posledic ter za pripravo zelenega, digitalnega in odpornega okrevanja družbe in gospodarstva (REACT-EU)[6],

– ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/522 o vzpostavitvi programa za ukrepe Unije na področju zdravja (Program EU za zdravje) za obdobje 2021–2027,

– ob upoštevanju skupne pobude OECD in Evropske komisije o zdravstvenem stanju,

– ob upoštevanju Direktive (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU[7],

– ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost,

– ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uporabi načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu[8],

– ob upoštevanju Direktive (EU) 2022/431 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2022 o spremembi Direktive 2004/37/ES o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti rakotvornim ali mutagenim snovem pri delu,

– ob upoštevanju priporočila Sveta (EU) 2021/1004 z dne 14. junija 2021 o vzpostavitvi evropskega jamstva za otroke[9],

– ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025 (COM(2020)0152) z dne 5. marca 2020,

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. aprila 2017 z naslovom Pobuda za podporo zaposlenim staršem in oskrbovalcem pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja (COM(2017)0252),

– ob upoštevanju akcijskega načrta Komisije za okrepitev socialne ekonomije in nova delovna mesta z dne 9. decembra 2021,

– ob upoštevanju zelene knjige Komisije o staranju z dne 27. januarja 2021 (COM(2021)0050),

– ob upoštevanju sporočila Komisije o dolgoročni viziji za podeželska območja iz leta 2021,

– ob upoštevanju ministrske izjave o staranju, ki je bila sprejeta 22. septembra 2017 na 4. ministrski konferenci Ekonomske komisije Organizacije združenih narodov v Lizboni, z naslovom „A Sustainable Society for all Ages: Realizing the potential of living longer“ (Trajnostna družba za vse starosti: izkoriščanje potenciala daljšega življenja),

– ob upoštevanju predloga Komisije z dne 4. marca 2021 za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o krepitvi uporabe načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske s preglednostjo plačil in mehanizmi za izvrševanje (COM(2021)0093),

– o upoštevanju predloga Komisije z dne 28. oktobra 2020 za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji (COM(2020)0682).

– ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) z dne 19. januarja 2022 o novem modelu oskrbe starejših – izkušnje iz pandemije COVID-19 (SOC/687-EESC-2021),

– ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) SOC/535 – EESO 2016 z dne 21. septembra 2012 o pravicah negovalcev, ki živijo z oskrbovanci,

– ob upoštevanju poročila o dolgotrajni oskrbi za leto 2021, ki sta ga pripravila Odbor za socialno zaščito in Evropska komisija (GD EMPL) z naslovom Trendi, izzivi in priložnosti v starajoči se družbi,

– ob upoštevanju mnenja odbora strokovnjakov o učinkovitih načinih za vlaganje v zdravje z naslovom Supporting mental health of health workforce and other essential workers (Podpiranje duševnega zdravja zdravstvenih delavcev in drugih kritičnih delavcev) z dne 23. junija 2021,

– ob upoštevanju sklepov Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov ST/8884–21 z dne 14. junija 2021 o socialno-ekonomskem vplivu covida-19 na enakost spolov,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2018 o storitvah oskrbe v EU za večjo enakost spolov[10],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o vidiku enakosti spolov v obdobju krize zaradi COVID-19 in obdobju po krizi[11],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o strategiji EU za enakost spolov[12],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2022 o akcijskem načrtu EU za enakost spolov III,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. januarja 2021 o dostopu do dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj za vse[13],

– ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 22. maja 2019 o visokokakovostnih sistemih predšolske vzgoje in varstva[14],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2021 o otrokovih pravicah glede na strategijo EU o otrokovih pravicah[15],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. julija 2020 o strategiji EU na področju javnega zdravja po pandemiji COVID-19[16],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2022 o krepitvi Evrope v boju proti raku – za celovito in usklajeno strategijo,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2020 o močni socialni Evropi za pravičen prehod[17],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2021 Stara celina se stara – možnosti in izzivi politik na področju staranja po letu 2020,

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2021 z naslovom Unija enakosti: strategija o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 (COM(2021)0101),

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. junija 2020 o evropski strategiji o invalidnosti po letu 2020[18],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. novembra 2018 o položaju invalidk,

– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. junija 2021 z naslovom Strateški okvir EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2021–2027 – Varnost in zdravje pri delu v spreminjajočem se svetu dela (COM(2021)0323),

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2022 o novem strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje po letu 2020 (vključno z boljšo zaščito delavcev pred izpostavljenostjo škodljivim snovem, stresom pri delu in poškodbami zaradi ponavljajočih se gibov)[19],

– ob upoštevanju poročila Evropskega sindikalnega inštituta/Evropske zveze sindikatov javnih uslužbencev o preglednosti plač in vlogi spolno nevtralnega vrednotenja delovnih mest in razvrščanja delovnih mest v javnih službah,

– ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 8. novembra 2019 o dostopu delavcev in samozaposlenih oseb do socialne zaščite[20],

– ob upoštevanju dejavnosti Evropskega organa za delo in zlasti njegovega sodelovanja z državami članicami pri ukrepanju proti neprijavljenemu delu,

– ob upoštevanju indeksa enakosti spolov Evropskega inštituta za enakost spolov za leto 2021 in njegove tematske osredotočenosti na zdravje,

– ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A9-0189/2022),

A. ker socialne pravice spadajo med človekove in ustavne pravice, so pravice žensk temeljne človekove pravice in ker Beneška komisija Sveta Evrope, Evropsko sodišče za človekove pravice in Listina EU o temeljnih pravicah poudarjajo, da so človekove pravice del pravne države; ker so v akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic navedene konkretne pobude za izvajanje načel, ki so bistvena za oblikovanje močnejše socialne Evrope za pravičen prehod in okrevanje, kot so enakost spolov, enake možnosti, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, otroško varstvo in podpora otrokom, vključevanje invalidov in dolgotrajna oskrba; ker bo razširitev in krepitev vrednosti in pravic delovne sile na področju oskrbe pogoj za izvajanje teh pobud, tudi tistih, ki se posebej nanašajo na načeli 17 in 18; ker bi bilo treba evropski semester in pregled socialnih kazalnikov uporabiti za krepitev pravičnejše, enakopravne, trajnostne in odporne družbe; ker je uživanje najvišje dosegljive ravni zdravja temeljna pravica in ker je treba z vsemi politikami in dejavnostmi Unije zagotoviti in izvajati visoko raven varovanja zdravja; ker je dostop do kakovostnih javnih storitev odločilen dejavnik kakovosti življenja kot del strategije oskrbe in povečanih naložb v sektor;

B. ker otroci predstavljajo 18,3 % prebivalstva EU[21]; ker je bilo leta 2020 v EU 47,5 % gospodinjstev z vsaj enim otrokom, 14 % gospodinjstev pa so sestavljali otroci in samohranilec[22], od katerih je večina žensk;

C. ker je velika večina formalnih in neformalnih ter plačanih in neplačanih oskrbovalcev žensk; ker obveznosti oskrbe v gospodinjstvu oblikujejo sposobnost, trajanje in vrsto plačanega dela, ki ga lahko ženske opravljajo skozi celotno delovno dobo, s čimer vplivajo na njihovo udeležbo v družbenem, gospodarskem, kulturnem in političnem življenju; ker stereotipi, da so ženske boljše oskrbovalke, in dojemanje neplačane oskrbe in gospodinjskega dela kot „delo žensk“ krepijo model „moški hranilec – ženska oskrbovalka“, kar še vedno vpliva na dostop do socialnih pravic in se negativno odraža na ekonomsko neodvisnost žensk ter prispeva k podcenjevanju in ekonomski nevidnosti oskrbe, zlasti prispevka družinskih oskrbovalcev, ter podcenjevanju negovalcev v zasebnih in javnih ustanovah;

D. ker 80 % vse dolgotrajne oskrbe v Evropi zagotavljajo neformalni oskrbovalci[23], v veliki večini ženske, ki nimajo poštenih delovnih pogojev in so večinoma neplačani in/ali brez ustrezne socialne podpore, zato je vprašanje oskrbe močno povezano s spolom; ker je zagotavljanje neformalne oskrbe povezano s pomanjkanjem pravic, kot so bolniški dopust in letni dopust, pa tudi z zmanjšano stopnjo zaposlenosti po materinskem, očetovskem in starševskem dopustu, večjo stopnjo revščine in socialne izključenosti, slabšim duševnim zdravjem ter občutkom večje družbene izolacije in osamljenosti, kar negativno vpliva na telesno in duševno zdravje, dobro počutje in socialno vključenost oskrbovalcev; ker ženske z neplačano oskrbo vsako leto po ocenah prispevajo 11 bilijonov USD[24] v svetovno gospodarstvo, kar ustreza 9 % svetovnega BDP[25];

E. ker je kar 15,4 % mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, v takem položaju zato, ker skrbijo za otroke ali odrasle, ki niso zmožni samostojno skrbeti zase, ali ker imajo druge družinske obveznosti; ker je med mladimi, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, kar 88 % žensk[26];

F. ker je treba priznati, da so vsi ljudje v različni meri odvisni od oskrbe, kar je med drugim odvisno od starosti, socialnega statusa, finančnih sredstev in osebnih okoliščin od otroštva do starosti; ker bi bilo treba oskrbo razlikovati od podpore invalidom ali bolnim; ker družbena in ekonomska vrednost dela na področju oskrbe, tako plačanega kot neplačanega, ni cenjena in priznana ter jo je treba ponovno oceniti in postaviti v središče gospodarskih politik; ker bi bilo treba nujno obravnavati socialne in gospodarske učinke ter učinke na enakost spolov na osebe z obveznostmi oskrbe, zlasti glede na demografske spremembe;

G. ker vse države članice in EU zavezuje Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov, tudi njen člen 19, da sprejmejo učinkovite in ustrezne ukrepe, ki vsem invalidom zagotavljajo enako pravico do samostojnega življenja, sodelovanja in vključevanja v skupnost; ker je enak in učinkovit dostop do cenovno dostopne kakovostne oskrbe in podpornih storitev bistven pogoj za neodvisno življenje invalidov, njihovo sodelovanje v življenju skupnosti in socialno vključenost;¤

H. ker oskrba zajema vse storitve za podporo samostojnosti in neodvisnosti oseb, ki potrebujejo oskrbo, ter telesne, psihološke, čustvene, socialne, osebne in gospodinjske potrebe posameznikov in skupin v ranljivem položaju; ker bi morali oskrbo priznati kot pravico, ki tistim, ki jo potrebujejo, zagotavlja enako uveljavljanje pravic, dostojanstvo, neodvisnost, vključenost in dobro počutje; ker lahko Evropska unija dopolnjuje in podpira ukrepe držav članic za izboljšanje storitev oskrbe za tiste, ki so je deležni, in tiste, ki jo zagotavljajo;

I. ker oskrba pomeni različne storitve, ki jih opravljajo posamezniki, družine, skupnosti, ponudniki plačanih storitev, javne organizacije in državne ustanove v različnih okoljih, od zavodov do zasebnih gospodinjstev;

J. ker Komisija osebne in gospodinjske storitve opredeljuje kot širok nabor dejavnosti, ki prispevajo k dobremu počutju družin in posameznikov na domu in obsegajo otroško varstvo, dolgotrajno oskrbo in oskrbo za invalide, gospodinjska opravila, mentorstvo, popravila na domu, vrtnarstvo in podporo IKT; ker osebne in gospodinjske storitve vključujejo oskrbo in druge storitve ter neposredne in posredne storitve; ker se na svetovni ravni za osebne in gospodinjske storitve običajno uporablja izraz gospodinjska dela; ker vključitev delavcev v gospodinjstvu med oskrbovalce torej priznava, da oskrba ne vključuje le osebne oskrbe, temveč tudi posredno nesorodstveno oskrbo, ki ustvarja potrebne pogoje za osebno oskrbo; ker so v osebnih in gospodinjskih storitvah dejavnosti oskrbe in nege zelo prepletene, saj velik delež delavcev opravlja oboje in zato sodi med delovno silo na področju oskrbe;

K. ker sta dostop do kakovostne oskrbe in ustvarjanje starejšim prijaznega okolja bistvena za daljše, zdravo in aktivno življenje; ker naj bi se število oseb v EU, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, povečalo s 30,8 milijona leta 2019 na 38,1 milijona leta 2050[27]; ker v več državah članicah že primanjkuje delovne sile v sektorju dolgotrajne oskrbe, kar se utegne z večjim povpraševanjem po dolgotrajni oskrbi še poslabšati, in ker so zato potrebne naložbe v delovno silo ter njene dostojne zaposlitve in delovne pogoje;

L. ker se je v krizi zaradi covida-19 pokazalo, da imajo delavci v osebnih in gospodinjskih storitvah izjemno pomembno vlogo v naših družbah, zato jih je treba v celoti priznati v vseh državah članicah in jim dati pravico do kolektivnih pogajanj, socialne varnosti in socialno zaščite; ker so mnogi teh delavcev med pandemijo covida-19 izgubili zaposlitev brez pravic do državnih nadomestil za plače in uvrstitve v sheme za ohranitev delovnih mest, ker v več državah članicah še vedno niso ustrezno priznani; ker je pandemija povzročila, da so številni delavci v osebnih in gospodinjskih storitvah izgubili stanovanje in so bili izpostavljeni nasilju in nadlegovanju na delovnem mestu;

M. ker kljub temu, da vsak posameznik v življenju vsaj enkrat prevzame vlogo oskrbovalca in oskrbovanca, obstajajo stigmatizacija in stereotipi glede medsebojne odvisnosti, telesne ali duševne invalidnosti, bolezni in šibkosti ter potrebe po oskrbi in podpori, ki se prekrivajo z drugimi razlogi za diskriminacijo, zlasti zaradi spola, spolne usmerjenosti, starosti, invalidnosti, narodnosti, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti ter socialno-ekonomskega ali priseljenskega in drugega prikrajšanega ozadja, kar povečuje tveganje revščine ali socialne izključenosti;

N. ker se prebivalstvo EU stara, saj je bilo leta 2018 19 % državljanov EU starih 65 let ali več[28]; ker so diskriminacija zaradi starosti ter neizpolnjene, neopažene in nepriznane potrebe po oskrbi v Evropi še vedno pereč problem; ker se število ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih ali potrebujejo zdravstveno varstvo in dolgotrajno oskrbo, s starostjo povečuje;

O. ker so revmatska in kostno-mišična obolenja med najbolj razširjenimi, hromečimi in obremenjujočimi nenalezljivimi boleznimi na svetu, za katerimi trpi več kot 100 milijonov Evropejcev in predstavljajo več kot 50 % invalidnosti v Evropi; ker so ljudje s temi obolenji zaradi razširjenosti, težavnih posledic in povezav z visoko stopnjo soobolevnosti pomemben vir povpraševanja po dolgotrajni formalni in neformalni oskrbi v Evropi;

P. ker so številni oskrbovalci in delavci v gospodinjstvu pripadniki etničnih manjšin ali migranti[29], ki se soočajo z zelo negotovim položajem in doživljajo presečno diskriminacijo zaradi rase ali etnične pripadnosti, spola, socialno-ekonomskega statusa in državljanstva ter zagotavljajo oskrbo na domu, pogosto brez omejitev delovnega časa, kar je krišitev zakonodaje o delovnem času v formalnem in neformalnem gospodarstvu; ker so ti delavci večinoma ženske, ki nimajo uradne pogodbe o zaposlitvi, so zato bolj izpostavljene izkoriščanju in pogosto ne morejo izkoristiti svojih pravic, zlasti do dostojnega dela in socialne zaščite;

Q. ker v vseh državah članicah ni dovolj kakovostnih, dostopnih, razpoložljivih in cenovno ugodnih storitev oskrbe, tudi na podeželskih območjih, ki jih je še posebej prizadelo staranje prebivalstva; ker je spremljanje formalne in neformalne oskrbe ter oblike in sredstev obstoječih storitev oskrbe oteženo zaradi pomanjkanja podatkov, tudi razčlenjenih podatkov, pomanjkanja kazalnikov kakovosti, kot je evropska raziskava o porabi časa za ocenjevanje in spremljanje zagotovljenih storitev, časovnih načrtov izvajanja in pomanjkljivega znanja med izvajalci zdravstvenega varstva o boleznih, ki povzročajo začasno invalidnost;

R. ker je ena od najbolj temeljnih pravic v zvezi z oskrbo in podporo pravica do izbire vrste in kraja opravljanja storitve; ker je pravica do izbire vrste oskrbe pogosto ogrožena, ker ni dovolj podpore na domu in osebne pomoči; ker države članice preredko ustrezno podpirajo osebno pomoč in si je preveč ljudi ne more privoščiti; ker kar 75 % starejših, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, poroča, da bi se znašli pod pragom tveganja revščine, če bi morali storitve oskrbe na domu plačati po polni tržni ceni[30]; ker tudi v večini gospodarsko najbolj razvitih držav sistemi socialne zaščite krijejo manj kot 40 % skupnih stroškov dolgotrajne oskrbe za ljudi z zmernimi potrebami[31]; ker morajo države članice zagotoviti kakovostne, ustrezno financirane in delujoče storitve oskrbe, sisteme socialne zaščite in boljše vključevanje kakovostne dolgotrajne oskrbe vanje, kar je ključnega pomena za izboljšanje socialne pravičnosti in bo prispevalo k enakosti spolov;

S. ker je pandemija covida-19 zaostrila in bolj izpostavila obstoječe neenakosti in izzive, ki kažejo na številne strukturne težave, zakoreninjene v evropskem sistemu socialnega varstva, kot so nezadostno financirane ustanove za oskrbo in sistemi zdravstvenega varstva ali premajhne naložbe, kar zadeva dostop do formalne oskrbe in storitev na domu, vključno s pravočasnim, cenovno dostopnim in visokokakovostnim zdravljenjem, ter je izpostavila že obstoječe krize v sektorju oskrbe zaradi velikega povečanja delovne obremenitve v sektorju, pomanjkanja delovne sile na področju oskrbe, nezadostnega financiranja, obremenjenih sistemov zdravstvenega varstva, prekomerne odvisnosti od neformalne in neplačane oskrbe ali neprijavljenega dela; ker to povečuje psihosocialna tveganja za oskrbovalce, ki ostajajo v tem sektorju, kar so večinoma ženske; ker so izzivi pandemije povzročili osamljenost in družbeno osamitev ter povečali tveganje zlorab, zanemarjanja, poslabšanja telesnega in duševnega zdravja ljudi, ki potrebujejo oskrbo, ter splošnega dobrega počutja vseh generacij v EU, zlasti tam, kjer je bila raven naložb v oskrbo pred pandemijo nižja[32]; ker je treba te dolgoročne učinke na zdravje in dobro počutje posameznikov ter njene socialne in gospodarske posledice še dokončno oceniti in vključiti v ustrezna področja politike;

T. ker potrebe neformalnih oskrbovalcev v Evropi niso izpolnjene in je pandemija covida-19 razkrila težave neformalnih oskrbovalcev in oseb, ki so deležne neformalne oskrbe, ter razkrila nesorazmerno odvisnost od žensk in deklet[33]; ker zaradi nepriznavanja delavcev v osebnih in gospodinjskih storitvah in/ali napačne razvrstitve njihovega zaposlitvenega statusa mnogi, ki so med pandemijo covida-19 izgubili zaposlitev, niso imeli dostopa do ukrepov socialne zaščite;

U. ker je pandemija covida-19 poglobila obstoječe neenakosti med spoloma, zlasti v smislu povečanja neplačane oskrbe in neravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem, ter številne ženske dvojno obremenila z daljšimi izmenami na delovnem mestu in dodatno neformalno oskrbo na domu; ker je pred pandemijo covida-19[34] vsak dan skrbelo za otroke, starejše ali invalide 37,5 % žensk v EU v primerjavi s 24,7 % moških; ker se je neplačano tedensko delo za žensko med pandemijo povečalo za povprečno dodatnih 13 ur[35]; ker so brezposelne ženske ter tiste, ki so delale od doma ali s krajšim delovnim časom, še bolj obremenjene, saj so še naprej opravljale večino gospodinjskih opravil in skrbele za družino[36]; ker vsi učinki pandemije covida-19 še niso v celoti znani, ženske pa bodo tudi v prihodnje občutile njen socialno-ekonomski vpliv;

V. ker so po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije približno polovico smrtnih žrtev covida-19 v Evropi zabeležili v ustanovah za dolgotrajno oskrbo[37]; ker je bilo približno 70 % socialnih in zdravstvenih delavcev, ki so se borili proti covidu-19 v prvih vrstah, žensk, od katerih so se številne soočale z učinki in dolgotrajnimi posledicami okužbe s covidom-19, so bile izolirane in so doživele doslej največjo stopnjo stresa, tesnobe, depresije, samomorov in celo posttravmatske stresne motnje; ker je leta 2021 v EU 30 % medicinskih sester opustilo ta poklic[38]; ker visoke stopnje pojavnosti covida-19 in umrljivosti zaradi te bolezni v ustanovah za dolgotrajno oskrbo, tudi zaradi nedostopnosti zaščitne opreme, testiranja in zdravstvene oskrbe, kažejo na sistemske pomanjkljivosti, ki so povezane s prepočasnim prehodom z institucionalne oskrbe na storitve oskrbe v družini in v skupnosti, pomanjkanjem osebja, saj je delavce težko pritegniti in zadržati, slabimi zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, pomanjkanjem priložnosti za poklicni razvoj delavcev v sektorju oskrbe, težavami za čezmejne oskrbovalce, pa tudi pomanjkanjem podpore in dostopa do socialne varnosti za neformalne oskrbovalce;

W. ker je pandemija covida-19 poleg neizpolnjenih zdravstvenih potreb zelo negativno vplivala na dostop do izobraževanja, dostojnih stanovanj in storitev, ki so bistvene za dobro počutje in razvoj otrok, zaradi česar so morali starši, zlasti ženske in samohranilci prevzeti dodatne obveznosti oskrbe in izobraževanja[39]; ker je empirično dokazano, da se je zaradi zmanjšanja storitev oskrbe in porasta neplačane oskrbe, ki so jo opravljaje ženske med pandemijo covida-19, znova pojavila in povečala neenakost med spoloma;

X. ker so za zagotavljanje kakovostne oskrbe potrebni dovolj številna, dobro usposobljena, motivirana in specializirana delovna sila, privlačni in dostojni delovni pogoji, ustvarjeni s socialnim dialogom in kolektivnimi pogajanji, ustrezno in pošteno plačilo, pa tudi povezane storitve ter ustrezno javno financiranje; ker sektor oskrbe že dolgo pesti pomanjkanje delovne sile in ker ga je v obdobju 2019–2020 zapustilo kar 421.000 delavcev[40]; ker je kakovostno delo na področju oskrbe strokovni poklic, za katerega so potrebne usposobljenost in izkušnje, povpraševanje po usposobljenih oskrbovalcih pa se bo v prihodnjih letih še povečevalo; ker lahko zaposlovanje in stalno usposabljanje na delovnem mestu s profesionalizacijo sektorja prispevata k večji kakovosti opravljanja storitev oskrbe; ker imajo oskrbniki z dolgotrajno oskrbo ter razvojem prakse in tehnologij obsežno strokovno znanje, ki ga je treba priznati; ker je treba vsakič, ko se pogodbe o zaposlitvi prenesejo na izvajalca, ki pridobi pravico do izvajanja oskrbe, uporabiti direktivo o ohranjanju pridobljenih pravic delavcev (2001/23/ES);

Y. ker je v Evropski uniji vsaj 3,1 milijona osebnih pomočnikov in gospodinjskih delavcev zaposlenih na črno, brez priznanja in temeljnih delavskih pravic, kot so kolektivna pogajanja, socialna varnost in socialna zaščita[41]; ker neprijavljeno delo vodi v nižjo zaščito delavcev ter tlakuje pot izkoriščanju in zlorabljanju delovne sile, hkrati pa pomeni tudi izgubo dohodka za države članice; ker so pogoji za državljane tretjih držav brez dokumentov, ki delajo v sektorju oskrbe, še posebej zahtevni, kar zadeva njihove socialne pravice in dostop do dostojnih delovnih pogojev;

Z. ker je evropska platforma za boj proti neprijavljenemu delu postala stalna delovna skupina Evropskega organa za delo, njen namen pa je izboljšati sodelovanje z organi držav članic pri odpravi neprijavljenega dela;

AA. ker študije kažejo, da več kot 90 % starejših ljudi želi tudi višjo starost preživeti doma; ker jih zadnja leta življenja v svojem domu preživi le 20 %, mnogi pa živijo v ustanovah za oskrbo[42]; ker primanjkuje storitev oskrbe, ki bi bile prilagojene potrebam in željam posameznika; ker je zato[43] treba strukture oskrbe spremeniti iz centraliziranih institucij v oskrbo, osredotočeno na pacienta, družino in skupnost, da bi bolje podprli samostojnost oseb, ki potrebujejo oskrbo in podporo, s tem pa bi zagotovili oprijemljive gospodarske in socialne koristi ter zvišali dobro počutje prejemnikov oskrbe; ker bivalna oskrba pogosto ne izpolnjuje standardov za podporo neodvisnosti oseb, ki te storitve uporabljajo, in je pogosto povezana s čakanjem na konec življenja, namesto da bi se dojemala kot prostor za dostojno in lepo življenje ter nadaljnje udejstvovanje v družbenem in kulturnem življenju; ker tega premika ni ali je prepočasen in zanj ni namenjenih dovolj sredstev ter ker je treba upoštevati različne potrebe in ranljivosti v posameznih skupnostih, kot so dohodkovne in druge neenakosti; ker bi morale države članice vlagati v to smer;

AB. ker je pomembno nadalje raziskati zlorabe v vseh oskrbnih okoljih, obveščati o dejavnikih, ki vodijo do tega, ozaveščati, skrbeti za usposabljanje, odkrivanje in boj proti zlorabam pri vseh poklicih na področju oskrbe ter vzpostaviti javne platforme za poročanje o teh zlorabah;

AC. ker so sektorji na trgu dela običajno ločeni po spolu, večino delovne sile v podcenjenih sektorjih pa tvorijo ženske; ker je bila bruto urna postavka žensk v EU leta 2020 v povprečju za 13,0 % nižja od plače moških[44];

AD. ker je oskrba še vedno podcenjena, slabo priznana, nezadostna in neformalni oskrbovalci pogosto niso deležni finančnega nadomestila; ker sta podcenjenost v smislu plačila in delovnih pogojev ter neopaznost oskrbe in gospodinjskega dela tesno povezani s prevladujočimi spolnimi vlogami in normo žensk kot skrbnic, moških pa kot nosilcev hranilcev ter z začaranim krogom „dvojnega razvrednotenja“, kot oskrba zaradi premajhne vrednosti pristane v najbolj prikrajšanih družbenih skupinah ter se ji premajhna vrednost pripisuje tudi zato, ker jo izvajajo najbolj prikrajšane družbene skupine, in ker se domača oskrba in druge storitve oskrbe v gospodinjstvu izvajajo za zaprtimi vrati;

AE. ker feminizacija sektorja oskrbe prispeva k razlikam med spoloma pri zaposlovanju, plačah in pokojninah zaradi velikega deleža žensk, ki delajo v formalni in neformalni oskrbi, ter lahko privede do večjega tveganja revščine in nižjih davkov, plačanih državam članicam, s tem pa Evropa letno izgubi 370 milijard EUR BDP[45];

AF. ker v sektorju oskrbe prevladujejo ženske in migranti, zlasti mobilni delavci iz EU in tretjih držav, pri čemer ženske predstavljajo 76 % od 49 milijonov dokumentiranih oskrbovalcev v EU[46] in več kot 85 % neplačane oskrbe v vseh državah članicah, če upoštevamo tako vsakodnevno kot tedensko delo[47];

AG. ker v dolgotrajni oskrbi dela 6,3 milijona delavcev, med katerimi so premočno zastopane ženske (81 %), in se povečuje število delavcev, starejših od 50 let, delavcev s skrajšanim delovnim časom, prekarnih in platformnih delavcev, pa tudi delavcev migrantov in mobilnih delavcev, vključno z oskrbovalci, ki živijo z oskrbovanci (in približno 8 % delavcev v sektorju oskrbe je tujcev); ker so leta 2020 kar 28 % delavcev v osebni oskrbi predstavljali delavci migranti in mobilni delavci[48]; ker je pomanjkanje oskrbe v nekaterih regijah EU še večje zaradi „bega oskrbe“ in pojava svetovnih verig oskrbe; ker je zaradi tega nemogoče razmišljati o oskrbi samo v okviru nacionalnih meja; ker je še vedno veliko ovir za javno opravljanje storitev oskrbe v EU; ker so ti delavci bistveni za našo družbo z vidika javnega zdravja in socialnega vključevanja oskrbovancev, ki včasih pristanejo v osamitvi;

AH. ker je v vseh državah članicah plačilo v sektorjih oskrbe in dela v gospodinjstvu precej nižje od povprečne plače in nižje od plačila, ki ga delavci prejmejo za enako delo v drugih sektorjih, zlasti v zdravstvu[49]; ker je to posledica neformalnega dela, manjše pokritosti s kolektivnimi pogajanji v teh sektorjih in podcenjenosti sektorjev, v katerih prevladujejo ženske, kot je denimo oskrba; ker te delavke, bodisi da delajo v pridobitnem bodisi v nepridobitnem sektorju, pogosto nimajo dostopa do zastopanja in kolektivnih pogajanj; ker je razlika v primerjavi s povprečno plačo najmanjša v tistih državah članicah, ki imajo sklenjene kolektivne pogodbe za posamezne dele tega sektorja[50]; ker so zastopanost delavcev, vključno s sindikati, in kolektivna pogajanja ključnega pomena za zastopanje in zaščito pravic in interesov delavcev v vseh zdravstvenih okoljih, pa tudi za dvig in ohranjanje standardov v sektorju oskrbe;

AI. ker je koronavirusna kriza razkrila več izzivov v zvezi s pogoji za zaposlitev delavcev na področju dolgotrajne oskrbe; ker so bili ti delavci zaradi pomanjkanja osebne zaščitne opreme in ustreznega usposabljanja o izvajanju protokolov za preprečevanje okužb in drugih preventivnih dejavnosti še bolj izpostavljeni tveganju okužbe kot zdravstveni delavci v bolnišnicah;

AJ. ker oskrba sicer veliki večini oskrbovalcev daje čustveno zadoščenje, a ima pogosto ustvarja negativne posledice za njihovo telesno in duševno zdravje ter jim otežuje usklajevanje oskrbe s plačanim delom, kar je še posebej relevantno v primeru oskrbovalk[51]; ker je pandemija koronavirusa nesorazmerno močno prizadela duševno zdravje formalnih in neformalnih oskrbovalcev; ker so se med pandemijo povečale duševne težave, zaradi česar se je povečalo breme oskrbe; ker je to delo pogosto povezano z delom v izmenah, kratkim odzivnim časom in dolgim delovnim časom; ker so glavni vzroki za sorazmerno visoko stopnjo odsotnosti z dela v sektorju dolgotrajne oskrbe zdravstvena tveganja in slaba kakovost delovnega časa; ker 38 % oskrbovalcev meni, da zaradi škodljivih učinkov svojega dela ne bodo mogli delati do upokojitvene starosti 60 let[52];

AK. ker je bilo v Evropi 33 % delavcev, ki delajo na področju dolgotrajne oskrbe, že kdaj izpostavljenih določenemu negativnemu socialnemu vedenju (na primer žaljivkam, grožnjam in poniževanju), le 22 % delavcev, ki delajo na področju dolgotrajne oskrbe, pa je zelo zadovoljnih z delovnimi pogoji[53];

AL. ker obstajajo različne oblike zaposlitve formalnih oskrbovalcev, ki živijo z oskrbovanci, na primer prek podjetij za oskrbo ali agencij za začasno zaposlovanje in posrednikov;

AM. ker ženske predstavljajo večino tistih, ki prejemajo oskrbo, 44 milijonov ljudi v EU pa zagotavlja neformalno dolgotrajno oskrbo družinskim članom, sosedom ali prijateljem[54], od teh je večina žensk, 12 % žensk in 7 % moških pa zagotavlja neformalno dolgotrajno oskrbo več kot 40 ur na teden[55]; ker skoraj 30 % ljudi, starejših od 65 let, živi z dvema ali več nenalezljivimi boleznimi; ker nenalezljive bolezni močno in vse bolj obremenjujejo paciente, oskrbovalce, družbe in zdravstvene sisteme;

AN. ker je številnost oskrbovancev, ki so odvisni od neformalne oskrbe, neposredno povezana z nedostopnostjo in cenovno neugodnostjo kakovostnih poklicnih storitev, ki bi bile prilagojene njihovim potrebam, pa tudi z odločitvijo številnih držav članic, da kot glavni vir zagotavljanja oskrbe uporabljajo neplačano neformalno oskrbo[56]; ker mora biti neformalna oskrba osebna izbira, ne pa posledica nujnosti in neobstoja teh storitev;

AO. ker znaten delež sektorja formalne oskrbe na domu deluje v sivem območju, kar prispeva k slabi kakovosti oskrbe na domu; ker primanjkuje podatkov, ki bi omogočali natančno opredelitev števila oskrbovalcev, ki delujejo na ta način;

AP. ker ženske v EU na teden opravijo 13 ur več neplačane oskrbe in gospodinjskega dela kot moški[57]; ker sta dostop do cenovno ugodnih in kakovostnih storitev formalne dolgotrajne oskrbe za vzdrževane družinske člane ter neenakomerna porazdelitev neplačane oskrbe in gospodinjskega dela med moškimi in ženskami ključna dejavnika pri določanju, ali ženske vstopijo na trg dela in na njem ostanejo ter kakšna je kakovost delovnih mest, ki jih zasedajo; ker 7,7 milijona žensk v EU zaradi obveznosti oskrbe ostaja zunaj trga dela, 29 % žensk, zaposlenih s krajšim delovnim časom, pa kot glavni razlog odločitve za tako zaposlitev navaja obveznosti oskrbe[58]; ker le 6 % moških navaja, da so glavni razlog za delo s krajšim delovnim časom njihove obveznosti oskrbe, v primerjavi z 29 % žensk, in ker samo 64 % očetov v EU dnevno zagotavlja oskrbo[59];

AQ. ker ženske izkusijo tudi več prekinitev poklicne poti, običajno delajo za krajši delavnik in so pogosteje zaposlene s krajšim delovnim časom, v prekarnih ali začasnih zaposlitvah; ker so segregacija v sektorju, neenaka porazdelitev neplačane oskrbe in gospodinjskega dela osrednji vzroki za trajne razlike v zaposlenosti, plačah in pokojninah ter za večje tveganje revščine in socialne izključenosti žensk; ker je leta 2020 razlika v pokojninah med spoloma v povprečju znašala 27 %[60]; ker ima enaka porazdelitev neplačanega oskrbovalskega in gospodinjskega dela, torej enakovredna udeležba moških, jasen pozitiven učinek na delež žensk s plačano zaposlitvijo in zmanjšanje razlik v plačah med spoloma; ker so obveznosti otroškega varstva vzrok za spremembe v zaposlitvenem položaju 60 % žensk v primerjavi s 17 % zaposlenih moških, kar v končni fazi pomeni skrajšanje delovnega časa za 18 % zaposlenih žensk in le 3 % moških[61]; ker so razpoložljivost, dosegljivost in cenovna dostopnost visokokakovostnega otroškega varstva odločilne pri omogočanju udeležbe na trgu dela, zlasti za ženske, ki skrbijo za bližnje; ker so izzivi na področju javnega zdravja, kot je migrena, pogostejši med ženskami[62] in ker je velik delež prizadetih žensk še vedno v prvih vrstah otroškega varstva in gospodinjskih opravil;

AR. ker so te razlike potrjene na svetovni ravni, saj ženske za neplačano oskrbovalsko delo v povprečju namenijo 3,2-krat več časa (201 delovni dan na leto) kot moški (63 delovnih dni), razlike pa so najbolj izrazite pri dekletih in ženskah v državah s srednjimi dohodki, ki imajo nižje učne dosežke, živijo na podeželju in imajo predšolske otroke[63];

AS. ker so ženske v veliki meri zastopane med kritičnimi delavci (v 4 od 16 drugih poklicnih kategorij, ki veljajo za bistvene, je v EU zaposlenih več kot 50 % žensk)[64], kot so negovalke, kajti teh nalog večinoma ni mogoče opravljati z delom na daljavo, in v sektorjih, ki jih je pandemija najbolj prizadela, zaradi česar so bile izpostavljene visokemu tveganju širjenja negativnih vplivov, veliki delovni obremenitvi, oteženemu usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter izgubljanju delovnih mest; ker so delovne in življenjske razmere še posebej slabe za ženske z majhnimi otroki, ki imajo plačano zaposlitev[65];

AT. ker oskrba ostaja eno od glavnih področij reproduciranja spolnih arhetipov, ki jih še dodatno krepi odsotnost naložb v kakovostne storitve in spolna pristranskost v drugih politikah, kar vse nesorazmerno vpliva na samoodločanje žensk v družbenem in poklicnem življenju, na primer v sistemu davčnih ugodnosti;

AU. ker imajo lahko podjetja socialnega gospodarstva velik potencial pri omogočanju ponovne vključitve oskrbovalcev na trg dela in lahko tu veliko prispevajo;

AV. ker več držav članic in regij v EU še vedno ne dosega cilja, da bi se otroško varstvo zagotavljalo za 90 % otrok od tretjega leta do šoloobvezne starosti in za 33 % otrok do tretjega leta; ker pomanjkanje zadostne infrastrukture za kakovostno in dostopno otroško varstvo za vse, zlasti storitev v zgodnjem otroštvu, prizadene zlasti otroke iz prikrajšanih družin, kar se kaže v podpovprečnem vpisu invalidnih otrok, otrok iz romskih in drugih manjšinskih skupnosti, otrok z migrantskim ozadjem, otrok, ki živijo v revščini, in otrok drugih prikrajšanih skupin, ki bi imeli od zgodnjega otroškega varstva največ koristi[66];

AW. ker je bilo leta 2020 tveganju revščine ali socialne izključenosti v EU izpostavljenih 24,2 % oziroma skoraj 18 milijonov otrok; ker otroke iz družin z nizkimi dohodki, brezdomne otroke, invalidne otroke, otroke iz migrantskih družin ali etničnih manjšin, zlasti romske otroke, otroke v institucionalnem varstvu, otroke, ki živijo v negotovih družinskih razmerah, enostarševskih družinah, družinah LGBTI+, in otroke, katerih starši so ločeni od njih zaradi dela v tujini, bolj ogroža huda stanovanjska prikrajšanost ali prenatrpanost stanovanj, ter se srečujejo z ovirami pri dostopu do osnovnih storitev; ker je za invalidne otroke v EU nesorazmerno bolj verjetno kot za neinvalidne, da bodo vključeni v institucionalno varstvo, in je zanje manj verjetno, da bodo upoštevani pri prizadevanjih za prehod z institucionalnega varstva na družinsko oskrbo[67]; ker je evropsko jamstvo za otroke instrument EU, s katerim naj bi preprečili in odpravili revščino in socialno izključenost, saj otrokom v stiski zagotovi brezplačen in učinkovit dostop do najpomembnejših storitev, kot so predšolska vzgoja in varstvo, izobraževalne in šolske dejavnosti, zdravstveno varstvo ter najmanj en zdrav obrok vsak šolski dan, ter učinkovito zagotavljanje zdrave prehrane in ustrezne nastanitve za vse otroke v stiski[68]; ker je dostopnost cenovno sprejemljivega kakovostnega predšolskega varstva in vzgoje bistvena za osebni razvoj in dobro počutje otrok; ker obstaja nedvoumna pozitivna povezava med dostopom do storitev otroškega varstva na eni strani ter zaposlitvijo in dohodkom moških in zlasti žensk na drugi strani[69];

AX. ker je dostop do kakovostnih storitev oskrbe, zlasti dolgotrajne oskrbe, vedno bolj odvisen od prihodkov posameznikov in družin, kraja bivanja, razpoložljivosti storitev in ustreznih zmogljivosti ter geografske razpoložljivosti, pa tudi od prostih zmogljivosti izvajalcev; ker se ocenjuje, da dve tretjini oseb, ki potrebujejo oskrbo, nimata dostopa do storitev oskrbe, predvsem zaradi nerazpoložljivosti in cenovne nedostopnosti[70]; ker imajo gospodinjstva z nizkimi dohodki, nižjo stopnjo izobrazbe in gospodinjstva z migrantskim ozadjem največ težav pri dostopanju do formalnih storitev dolgotrajne oskrbe na domu; ker ena tretjina gospodinjstev po vsej EU, v petih državah članicah pa celo več kot polovica gospodinjstev poroča, da potrebujejo poklicne storitve dolgotrajne oskrbe, a do njih iz finančnih razlogov ne morejo priti[71]; ker bi moral biti dostop do zdravstvenega varstva in oskrbe univerzalen in učinkovit ne glede na ekonomske razmere, status prebivališča ali upravne okoliščine in status; ker so osebe z nižjimi dohodki tudi skupina, v kateri so potrebe po oskrbi pogostejše[72];

AY. ker lahko digitalne tehnologije podprejo tako formalne kot neformalne oskrbovalce in zmanjšajo breme, s katerim se spoprijemajo, na primer pri prevozu pacientov na posvete in preglede, ki bi se lahko opravili po spletu; ker raziskava Eurocarers iz leta 2021 kaže, da 78 % neformalnih oskrbovalcev nikoli ni uporabljalo tehnologij, povezanih z oskrbo[73]; ker je treba upoštevati digitalizacijo in internet stvari v sektorju oskrbe, a ne bi smela v celoti nadomestiti nenadomestljive človeške interakcije, povezane z oskrbo; ker bi bilo treba spodbujati raziskovalne in pilotne projekte, da bi preizkusili izvedljivost in učinkovitost digitalnih storitev; ker imajo starejši, vključno s tistimi, ki so deležni oskrbe, težave pri dostopanju do digitalnih storitev; ker bi bilo treba dostop do digitalnih storitev, vključno z dostopom do digitalne pismenosti, obravnavati kot pravico prejemnikov oskrbe; ker se je zaradi drastičnega prehoda na delo na daljavo pokazala potreba po boljšem izvrševanju, pregledu in posodobitvi zakonodaje o delovnih razmerah v digitalnem okolju in uporabi umetne inteligence v poklicnem življenju;

AZ. ker se ženske, ki doživljajo presečno diskriminacijo, soočajo še z dodatnimi ovirami pri dostopanju do storitev zdravstvenega varstva in oskrbe in je treba posebno pozornost nameniti odpravljanju učinkov implicitne pristranskosti pri dostopanju do zasebnih in javnih storitev, ki nastanejo zaradi vztrajnih stereotipov in premajhne zastopanosti nekaterih skupin v teh ustanovah;

BA. ker je treba nameniti posebno pozornost visoki starosti, da bi ljudem, ki izgubijo samostojnost, po potrebi pomagali, da se ne bi znašli v popolni osamitvi;

BB. ker je treba ustrezno upoštevati pomen preventive in geriatrične rehabilitacije za zdravo in dostojno staranje;

BC. ker je treba preoblikovati zdravstveno nego z zagotavljanjem brezplačne ali cenovno dostopne zdravstvene nege na domu, kjer je to mogoče;

BD. ker bi večje naložbe v gospodarstvo oskrbe v skladu s cilji trajnostnega razvoja do leta 2035 zagotovile 300 milijonov dodatnih delovnih mest[74]; ker bi to pomenilo 96 milijonov neposrednih delovnih mest v otroškem varstvu, 136 milijonov neposrednih delovnih mest v dolgotrajni oskrbi in 67 milijonov posrednih delovnih mest v sektorjih, ki niso povezani z oskrbo; ker bi ta raven ustvarjanja delovnih mest zahtevala naložbe v višini 3,2 % svetovnega BDP, ob upoštevanju skupnih stroškov brez davčnih prihodkov[75]; ker Evropska komisija ocenjuje, da bi lahko do leta 2030 v sektorju oskrbe v EU ustvarili 8 milijonov novih delovnih mest[76];

BE. ker se bo zaradi demografskih sprememb in s tem povezanega staranja prebivalstva povečalo povpraševanje po storitvah oskrbe; ker ni verjetno, da bi avtomatizacija nadomestila ali zmanjšala število oskrbovalskih delovnih mest; ker bi to moralo EU in države članice v okviru digitalnega prehoda spodbuditi k naložbam v gospodarstvo oskrbe, ki je obetaven sektor za ustvarjanje delovnih mest, da bi povečali število kvalificiranega osebja in v ta sektor privabili več ljudi;

BF. ker standardov kakovosti za oskrbo, zlasti za storitve socialnega varstva, še vedno ni ali pa niso ustrezni;

BG. ker so v sektorju oskrbe potrebne znatne naložbe, viri in reforme; ker je ocenjena letna naložbena vrzel v socialni infrastrukturi leta 2018 znašala 100–150 milijard EUR[77]; ker je v poročilu o staranju prebivalstva za leto 2021 napovedano povečanje javnih odhodkov, potrebnih za kritje stroškov dolgotrajne oskrbe in podpore v višini do 2,9 % BDP letno v letu 2070 v primerjavi z 1,7 % v letu 2016, in medtem ko lahko scenarij „zdravega staranja“ te stroške znatno zniža, jih lahko polno kritje potreb po dolgotrajni oskrbi znatno poveča;

BH. ker je bistveno razumeti interakcijo med formalno in neformalno oskrbo; ker lahko formalne storitve oskrbe zagotovijo podporo neformalnim oskrbovalcem, na primer tako, da jim omogočijo proste ure in jim zagotovijo usposabljanje; ker to interakcijo ovira premajhno priznavanje neformalnih oskrbovalcev in s tem povezano pomanjkanje podatkov o njih in njihovih potrebah;

BI. ker je izvajanje oskrbe pogojeno z dobro financiranimi in pravilno delujočimi javnimi storitvami in sistemi socialne zaščite;

BJ. ker je populacija neformalnih oskrbovalcev zelo raznolika; ker se njihove potrebe razlikujejo glede na njihov socialno-ekonomski položaj, udeležbo na trgu dela, potrebe njihovih oskrbovancev in čas, ki ga porabijo za oskrbo vzdrževanih oseb;

BK. ker so nevrodegenerativne bolezni, kot so alzheimerjeva bolezen in druge oblike demence, v vseh evropskih državah še vedno diagnosticirane v premajhnem obsegu; ker obstajajo jasni znaki, da se bo sedanje število 9 milijonov potrjenih primerov ljudi z demenco do leta 2050 podvojilo; ker demenca še vedno nesorazmerno močno prizadene ženske[78];

BL. ker je evropska varuhinja človekovih pravic februarja 2021 začela preiskavo na lastno pobudo o vlogi Komisije v procesu deinstitucionalizacije v EU in se osredotočila na to, kako izpolnjuje svojo obveznost zagotavljanja, da države članice sredstva EU uporabijo tako, da se spodbuja prehod z ustanov za domsko oskrbo na samostojno življenje in sodelovanje v življenju skupnosti;

BM. ker je bil zdaj prvič uporabljen mehanizem iz direktive o začasni zaščiti iz leta 2001, in sicer kot odziv na množični pritok beguncev, zlasti žensk z otroki in drugimi vzdrževanimi osebami, ki bežijo pred vojno v Ukrajini, s čimer se razseljenim osebam zagotovi enak dostop do trga dela in stanovanj, zdravstvena pomoč in dostop do izobraževanja za otroke; ker bo aktivacija tega mehanizma močno in neposredno vplivala na sektor oskrbe, saj se bo povečalo število oseb v EU, ki bodo potrebovale celovite in prilagojene storitve oskrbe, zvišalo pa se bo tudi število neformalnih in formalnih oskrbovalcev;

BN. ker podatki o kakovosti storitev oskrbe temeljijo skoraj izključno na nestandardiziranih anketah o zadovoljstvu strank;

BO. ker dostop do kakovostnih storitev oskrbe znatno ovirajo težave, povezane z zagotavljanjem ustreznih, dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj, zlasti za starejše, samske, invalide, osebe, ki jim grozita revščina in socialna izključenost, družine z majhnimi otroki in starši samohranilci;

BP. ker v 11 državah OECD mediana plač dolgotrajnih oskrbovalcev znaša le 9 EUR na uro, plače delavcev v bolnišnicah, kjer je večina moških, pa povprečno 14 EUR na uro[79];

BQ. ker več kot polovica oskrbovalcev pravi, da ne zaslužijo dovolj za kritje osnovnih potreb, kot so stroški stanovanja in hrane, 31 % pa jih nima ustreznega dostopa do osebne zaščitne opreme[80];

BR. ker večina oskrbovalcev ne zasluži dovolj, da bi sebi in svoji družini omogočili dostojen življenjski standard;

Evropa, ki ji ni vseeno

1. poudarja, da je bistveno zagotoviti dostojanstvo, neodvisnost, samostojnost, dobro počutje in udeležbo v družbenem življenju s kakovostno oskrbo skozi vse življenje, od predšolske vzgoje in varstva do storitev oskrbe za starejše in pa podpore invalidom, pri čemer je treba upoštevati, da smo ljudje soodvisni in da vsakdo kdaj v življenju potrebuje oskrbo;

2. poudarja pomen dostopnosti in razpoložljivosti javne oskrbe ter kakovosti, dostopnosti, razpoložljivosti, cenovne dostopnosti in ustreznosti oskrbe ter da bi morali imeti vsi ljudje, ki potrebujejo oskrbo, in njihovi oskrbovalci pravico do dejanske izbire storitev in oblike storitev oskrbe, ki so zanje in za njihove domače najprimernejše (družinska oskrba, oskrba v skupnosti, oskrba, osredotočena na pacienta, individualizirana oskrba ali druge oblike), kraj zagotavljanja in intenzivnost teh storitev, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju in dostopu za tiste, ki živijo na oddaljenih območjih (433), kot so podeželska območja ali najbolj oddaljene regije; meni, da so naložbe v zagotavljanje kakovostnih javnih in socialnih storitev bistveni vzvod za preprečevanje prenosa prikrajšanosti iz ene generacije v drugo;

3. meni, da je treba razviti in preoblikovati oskrbo in njene različne politične pristope v skladu s potrebami posameznikov, se zaveda, da so modeli in vzorci organizacije oskrbe v državah članicah različni, ter poudarja pravico vsakega posameznika, da izbere najprimernejše kakovostne storitve oskrbe za svoj individualni položaj, meni, da jo morajo države članice in EU zagotoviti v vseh svojih politikah; poudarja, da ima v skladu z načelom 18 evropskega stebra socialnih pravic vsakdo pravico do cenovno dostopnih in kakovostnih storitev dolgotrajne oskrbe, zlasti storitev oskrbe v družini in skupnosti, in poudarja, da bi bilo treba za izpolnitev tega načela razširiti zagotavljanje oskrbe;

4. se zaveda, da ženske v sektorju formalne oskrbe predstavljajo večino delovne sile (76 %) in opravljajo tudi glavni del neformalnega skrbstvenega dela, hkrati pa imajo večino tudi med oskrbovanci, da je oskrba še vedno podcenjena, nepriznana in da oskrbovalcem daje nezadostno ali pogosto nikakršno finančno nadomestilo in da je ta podcenjenost v smislu plačila, delovnih pogojev in premajhne prepoznavnosti tesno povezano s feminiziranostjo sektorja zaradi velikega deleža žensk, ki delajo v formalni in neformalni oskrbi; poudarja, da je treba ta vidik spola upoštevati pri oblikovanju strategij in politik oskrbe;

5. ima pomisleke zaradi vpliva strukturnih in finančnih omejitev glede vrst storitev oskrbe, ki so na voljo posameznikom, in priznava, da je vključevanje oskrbe v Evropi omejeno zaradi pomanjkanja ustreznih spodbud in struktur;

6. poudarja, da je pomemben celovit pristop k skupnim evropskim ukrepom za oskrbo z enakim poudarkom na telesnih, psiholoških, psihosocialnih in socialnih ter osebnih in gospodinjskih potrebah ljudi; poudarja, da je pomembno utreti pot bolj usklajenemu pristopu med zdravstvenimi in socialnimi sistemi, pa tudi med formalno in neformalno oskrbo ter usklajevanjem med lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi politikami oskrbe v državah članicah EU, skupaj s horizontalnim in sektorskim povezovanjem;

7. poudarja, da je treba zasnovati ambiciozno in vključujočo evropsko strategijo oskrbe, ki bo zagotavljala enak dostop do oskrbe za vse, s posebnim poudarkom na posameznikih v ranljivem položaju, kar bo prispevalo k socialni pravičnosti;

8. meni, da je preprečevanje ključnega pomena; poziva, naj bodo sestavni deli celostne evropske strategije oskrbe tudi primarna, sekundarna in terciarna preventiva[81], vključno z ustrezno uporabo potrebnega izobraževanja in obveščanja, presejalnih pregledov, zgodnjega odkrivanja, preprečevanja in ustreznega spremljanja nenalezljivih bolezni; poziva Komisijo, naj sprejme celovit in celosten pristop k oskrbi;

9. poziva Komisijo, naj poveča odpornost in intenzivira krepitev zmogljivosti EU v zdravstvenih krizah; poziva jo, naj spodbuja raziskave in inovacije, in sicer naj določi prednostna področja za prihodnje raziskave in razvoj na podlagi sedanjih in prihodnjih bolezni ter nadaljnji razvoj priložnosti, povezanih s sektorjem oskrbe, tudi za zasebne akterje;

10. poudarja, da bi moral biti cilj vseh ukrepov EU na področju oskrbe, trgov dela in socialnih storitev spodbujanje modela enakega plačila za enake oskrbovalce, v katerem bodo moški in ženske enakovredno opravljali plačano delo na trgu dela in neplačano delo v gospodinjstvu in oskrbi; opozarja, da je pomembno vključevati načelo enakosti spolov v vse politike;

11. poziva Komisijo in države članice, naj vlagajo v sektor oskrbe, okrepijo in zagotovijo trajnostne, večje in ustrezne naložbe in financiranje, da bi zagotovile enak dostop oseb, ki potrebujejo oskrbo, do cenovno dostopne in kakovostne oskrbe in gospodinjskih storitev z ustreznim osebjem ter dejavnega in izpolnjujočega poklicnega življenja za oskrbovalce z ustreznimi plačami, ki bodo omogočale dostojno življenje in poklicne priložnosti v tem sektorju, in sicer s certificiranjem in potrjevanjem znanj in spretnosti;

12. poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo razpoložljivost sredstev za vse vrste storitev oskrbe ter čim bolje izkoristijo evropske strukturne in investicijske sklade za naložbe v otroško varstvo in oskrbo starejših in drugih, ki potrebujejo oskrbo, prek Evropskega socialnega sklada plus, programa InvestEU in drugih finančnih instrumentov, ki spodbujajo socialne naložbe, pa tudi mehanizma za okrevanje in odpornost, Programa EU za zdravje ter evropskih strukturnih in investicijskih skladov za naložbe v javno zagotovljeno oskrbo ter omogočanje dostopnih in cenovno ugodnih storitev za vse; poziva Komisijo, naj meri in ustvarja sinergije z enakostjo spolov, vključevanjem oseb iz ranljivih skupin in standardi, določenimi za naložbe v digitalni in zeleni prehod, na primer za podporo okolju prijaznejšim projektom oskrbe in podobnih projektov, ter naj začne pobudo za okoljsko trajnostno oskrbo, pri čemer naj upošteva, da ima infrastruktura za oskrbo znatne negativne vplive na okolje, ki jih je treba v skladu z vodilnimi načeli rešiti in ublažiti; poziva Komisijo, naj pripravi smernice in časovni načrt za skupne standarde za države članice v tem smislu; poziva Evropsko investicijsko banko, naj razmisli o tem, da bi razvoj sektorja in gospodarstva oskrbe vključila v svoj letni proračun kot del izvajanja lastne strategije za enakost spolov in krepitev vloge žensk v gospodarstvu;

13. poziva k sprejetju namenskega naložbenega svežnja za spodbujanje sektorja in gospodarstva oskrbe v EU ter za zagotovitev usklajevanja med različnimi programi in pobudami za učinkovito izvajanje strategije; ponovno poziva k razvoju orodij za pripravo proračuna ob upoštevanju vidika spola v večletnem finančnem okviru in z njimi povezanih programih, ki bodo omogočali sledenje namenskim sredstvom za spodbujanje enakosti spolov;

14. želi opozoriti na obveznosti in zaveze EU in držav članic za prehod z ločenega institucionalnega okolja na oskrbo v skupnosti in družini ter za spodbujanje različnih modelov samostojnega življenja in podpore; poziva države članice, naj uporabijo razpoložljiva evropska in nacionalna sredstva za pospešitev tega prehoda ter naj podprejo samostojnost in neodvisno življenje posameznikov s podpiranjem načinov za povečanje neodvisnosti, kot sta prilagoditev stanovanja ali namestitev digitalnih sistemov za zaznavanje in podpornih tehnologij doma, ob polnem spoštovanju določb in ciljev Konvencije OZN o pravicah invalidov; poziva Komisijo, naj sprejme učinkovite ukrepe, s katerimi bo zagotovila, da se bodo sredstva EU uporabljala za prehod z institucionalizirane oskrbe na oskrbo v skupnosti in družini, hkrati pa zagotovila družinsko oskrbo v vsej njeni raznolikosti;

15. poudarja, da je za zmanjšanje neprijavljenega dela v okviru formalne oskrbe pomembno zagotoviti javno financiranje resničnih ponudnikov storitev oskrbe v okviru sistemov socialne varnosti ali z davčnimi odhodki, s čimer bodo omogočene cenovno dostopne zakonite in poštene storitve oskrbe;

16. poziva države članice, naj poskrbijo za splošno zdravstveno varstvo, povečajo naložbe v zdravstveno varstvo in dajo prednost financiranju za oskrbo v skupnosti in primarno zdravstveno varstvo; poziva države članice, naj nujno odpravijo obstoječe ovire za zdravstveno varstvo za vse, tudi za migrante brez dokumentov, pri čemer naj posebno pozornost namenijo ženskam, ki doživljajo presečno diskriminacijo; poziva k zagotovitvi višje in poštene plače ter dostojnih delovnih pogojev za oskrbovalce, zdravstvene pomočnike in drugo podporno osebje;

17. poudarja, da znaten delež modelov oskrbe, storitev in zmogljivosti temelji na institucionaliziranem, zastarelem modelu, ki je nižji od sodobnih meril kakovosti in ne izpolnjuje fizičnih, socialnih in psiholoških potreb ter želja oskrbovancev; poudarja, da bi morali biti ljudje, ki potrebujejo oskrbo, v središču načrtov oskrbe v vseh fazah oblikovanja, izvajanja in ocenjevanja politik in storitev oskrbe, in sicer s preučevanjem inovativnih rešitev, novih modelov in orodij za zagotavljanje oskrbe, spodbujanjem socialne vključenosti in večgeneracijskega razumevanja potreb posameznikov, ki potrebujejo oskrbo, s ciljem prehoda z institucionalne oskrbe na oskrbo v družini in skupnosti ter spodbujanjem različnih modelov samostojnega življenja in podpore;

18. meni, da je za zagotovitev dostojanstva oskrbovancev in njihovih oskrbovalcev ter njihove polne udeležbe in vključenosti v skupnost potrebna individualizirana oskrba, usmerjena v posameznika; poudarja, da ta prehod na pristop, osredotočen na posameznika, zahteva večje vključevanje oskrbe v bolj celostne poti oskrbe, da se izboljšajo ugodnosti za oskrbovance in pa kakovost oskrbe;

19. poudarja, da je treba dodobra izkoristiti digitalne rešitve za podporo ljudem, ki potrebujejo oskrbo, da bodo lahko živeli neodvisno in samostojno, ter da je treba izboljšati spoštovanje njihove pravice do samoodločbe, da bi razvili avtonomijo tako za izvajalce kot prejemnike oskrbe, in tudi s prilagojenim pristopom k zasnovi in pripravi proračuna oskrbe, vključno s prilagojenim zdravstvenim varstvom in oskrbo, osredotočeno na posameznika, z ustreznimi orodji, hkrati pa je treba zagotoviti kakovostne človeške stike za osebe, ki potrebujejo oskrbo in podporo;

20. meni, da bi bilo treba pri razvoju oskrbe upoštevati vse kategorije uporabnikov in razlike med njimi; ugotavlja, da se morajo tisti, ki so odgovorni za načrtovanje, programiranje in zagotavljanje storitev oskrbe, pri razvoju storitev zavedati teh potreb, večje vloge uporabnikov storitev in pomena pristopa, ki temelji na uporabniku, ter da je treba storitve oskrbe starejših in invalidov načrtovati in razvijati ob sodelovanju uporabnikov;

21. poziva države članice, naj si izmenjujejo informacije in dobro prakso, da bi razvile skupni evropski okvir kakovosti za formalno in neformalno oskrbo, ki bo izhajal iz pravice do neodvisnosti, samostojnosti in dobrega počutja ter bo med drugim temeljil na okviru Svetovne zdravstvene organizacije, zato da bi podprli države pri doseganju integriranega okvira dolgotrajne oskrbe, ki bo zajemal vse sisteme oskrbe, spodbujal navzgor usmerjeno socialno konvergenco, zagotavljal enake pravice za vse državljane in pomagal izboljšati kakovost življenja;

22. poziva Komisijo, naj državam članicam nudi podporo pri izboljševanju infrastrukture za zbiranje podatkov v skladu s tem okvirom kakovosti;

23. poleg tega poziva k izmenjavi dobre prakse o tem, kako najbolje podpreti skupine s posebnimi potrebami po oskrbi (kot so starši samohranilci, ki so večinoma ženske, starši z otroki s hudimi boleznimi in starejši);

24. poudarja, da povečanje potreb po oskrbi zahteva skupni pristop EU, in poziva h konkretni evropski strategiji za preventivno zdravstveno varstvo, ki bi bila del rešitve za vse večji pritisk na sistem zdravstvenega varstva; ugotavlja, da bi bilo treba razviti storitve oskrbe, da bi izboljšali neprekinjenost oskrbe, preventivno zdravstveno varstvo, rehabilitacijo in samostojno življenje, ter poudarja pomen programov za spodbujanje zdravja in vseživljenjsko izobraževanje, preprečevanje bolezni in redne preglede, skupaj z učinkovitejšimi programi zdravstvenega varstva za spodbujanje procesa zdravega staranja; poziva Komisijo in države članice, naj se dejavno vključijo v desetletje zdravega staranja, ki ga je razglasila Svetovna zdravstvena organizacija, in naj pripravijo načrte za zdravo staranje v EU, ki bodo vključevali dostop do zdravstvenih storitev in oskrbe, pa tudi strategije za promocijo zdravja in preprečevanja bolezni;

25. poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo na področju oskrbe z določitvijo ambicioznih ciljev na ravni EU za financiranje, dostop, kakovost, učinkovitost in vzdržnost storitev oskrbe v posvetovanju z državami članicami in ustreznimi deležniki, vključno s socialnimi partnerji, ter naj oblikuje usklajene opredelitve in kazalnike za oceno teh ciljev za otroke, starejše ali invalide;

26. poudarja, da je potreben pregled stanja za spremljanje izvajanja pravice do kakovostne oskrbe v javnem, zasebnem, formalnem in neformalnem okviru;

27. opozarja, da bi morala EU uporabiti okvir 5R Mednarodne organizacije dela za dostojno skrbstveno delo (priznavanje, zmanjšanje in prerazporeditev neplačanega skrbstvenega dela, nagrajevanje plačanega skrbstvenega dela), skupaj z zagotavljanjem zastopanosti delavcev v oskrbi, socialnega dialoga in kolektivnih pogajanj;

28. želi opozoriti, da bi bilo treba doseči napredek v smeri gospodarstva oskrbe, ki bo temeljilo na povezanem, celostnem in vseživljenjskem pristopu k oskrbi, kjer bo upoštevana tudi različnost spolov; poudarja, da bi to moralo zajemati zakonodajne ukrepe in naložbe na ravni EU za spodbujanje dostojnih delovnih razmer in privlačnosti dela v tem sektorju;

29. poudarja, da je treba v nadaljnjih sklepih konference o prihodnosti Evrope poudariti, da je potreben evropski pristop k oskrbi, saj je to ključni sektor za prihodnost Evrope;

30. poziva Komisijo, naj predloži ambiciozno in trdno evropsko strategijo oskrbe, ki bo kos izzivom prihodnosti in bo temeljila na pravici vseh do cenovno ugodne, dostopne in visokokakovostne oskrbe, pa tudi na drugih načelih iz evropskega stebra socialnih pravic in strateških dokumentov EU ter na posameznih pravicah in potrebah oskrbovancev in oskrbovalcev in ki bo zajemala vse faze življenja, bo osredotočena in se bo odzivala na potrebe ljudi v kritičnih obdobjih skozi vse življenje, bo postavila temelje za kontinuiteto storitev oskrbe skozi vse življenje in spodbujala solidarnost med generacijami;

31. poudarja, da bi morala ta strategija temeljiti na zanesljivih, celovitih, primerljivih in javno dostopnih podatkih o položaju in kategorijah oskrbovalcev in oskrbovancev, razčlenjenih po spolu, starosti, državljanstvu, etničnem poreklu[82], invalidnosti, socialno-ekonomskem statusu, razpoložljivosti in cenovni dostopnosti, vrsti zagotovljene ali prejete oskrbe ter različnih okoljih oskrbe (zasebna ali javna, institucionalna, v družini ali skupnosti), ter vključevati konkretne in progresivne cilje s časovnim razporedom in kazalniki za oceno napredka in odpravo neenakosti, pri čemer bi se morale upoštevati potrebe po oskrbi v evropskih družbah; ponovno poziva Komisijo in države članice, naj posodobijo statistični okvir za zbiranje zanesljivih, primerljivih in razčlenjenih podatkov, pri tem pa poskrbijo, da se bodo v celoti spoštovali standardi zasebnosti in temeljnih pravic; poziva Komisijo, naj pripravi centralno vodene podrobne študije o porabi časa, razčlenjene po zgoraj navedenih parametrih, da bi ocenila vrednost neplačanega dela v državah članicah;

32. poudarja, da se je treba pri pripravi evropske strategije oskrbe posvetovati z vsemi ustreznimi deležniki na ravni EU ter na nacionalni in lokalni ravni, tudi s predstavniki neformalnih oskrbovalcev in organizacijami pacientov, da bi upoštevali dejstvo, da so njihove razmere in potrebe zelo raznolike, ter poudarja, da bi bilo treba v strategiji opredeliti ciljne skupine, ki jim je namenjena;

33. poziva Komisijo, naj v evropsko strategijo oskrbe vključi celovite ukrepe proti nasilju in nadlegovanju, zlasti v zvezi z bojem proti vsem oblikam zlorabe starejših in oskrbovalcev, da bi se borili proti skrb vzbujajočim pojavom, kot so odrekanje pomoči, zanemarjanje in neupravičena uporaba fizičnih ali kemičnih omejitev, zlasti na področju dolgotrajne oskrbe in podpore; poziva države članice, naj razvijejo usposabljanje za neformalne in formalne oskrbovalce, da bi preprečile in prepovedale nasilje in nadlegovanje, povezano z oskrbo, ter se borile proti njima, ter naj vzpostavijo neodvisne in učinkovite mehanizme za njuno prijavo in pravna sredstva zanju;

34. poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo namenske naložbe v gospodarstvo oskrbe vključene v (revidirane) nacionalne načrte za okrevanje in odpornost, kohezijske sklade in vse druge ustrezne finančne instrumente EU;

35. poudarja, da bi lahko nastajajoče srebrno gospodarstvo postalo eno od glavnih gospodarskih gonil, zlasti na podeželju, ter v sektorjih zdravstva in dolgotrajne oskrbe ponudilo priložnosti za učinkovitejšo visokokakovostno oskrbo;

36. poziva Evropsko komisijo, naj 29. februar vsakega prestopnega leta razglasi za „dan enakosti pri oskrbi v EU“, da bi povečali ozaveščenost o podcenjevanju in nevidnosti storitev oskrbe in oskrbovalcev v naši družbi;

37. poziva Komisijo in države članice, naj se odzovejo ne le na nujne potrebe po oskrbi, temveč naj sprejmejo tudi politike in ukrepe za odpravo njihovih vzrokov, kot so revščina, socialna izključenost in druge strukturne ovire, ki onemogočajo splošen in enak dostop do kakovostne oskrbe, zlasti pa izzivov, povezanih z zaposlovanjem, izobraževanjem in usposabljanjem, pa tudi do dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj;

Kakovostne storitve varstva za vse otroke

38. pozdravlja, da namerava Komisija v okviru svežnja evropske strategije oskrbe pregledati barcelonska cilja; poziva, naj se spodbuja navzgor usmerjena konvergenca in več vlaga v visokokakovostno javno varstvo za vse otroke v EU, med drugim s pregledom ciljev in znatnim povečanjem ambicij glede dostopnosti kakovostnega otroškega varstva za vse otroke, tudi mlajše od treh let, in tiste, ki trpijo revščino, socialno izključenost in presečne oblike diskriminacije, ter z določitvijo specifičnih, izpopolnjenih kazalnikov za spremljanje dostopa do otroškega varstva za otroke, mlajše od enega leta; poziva Komisijo, naj v cilje vključi nov cilj glede otroškega varstva po pouku; poziva države članice, ki zaostajajo pri doseganju barcelonskih ciljev iz leta 2002, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bodo čim prej dosegle cilj zagotavljanja otroškega varstva vsaj 90 % otrok v starosti od treh let do šoloobvezne starosti ter vsaj 33 % otrok, mlajših od treh let;

39. opozarja, da bi bilo treba sredstva EU (iz skladov ESI in zlasti Evropskega socialnega sklada+ ter mehanizma za okrevanje in odpornost) uporabiti za dopolnitev naložb držav članic v otroško varstvo; poziva Komisijo, naj prek uporabe finančnih instrumentov EU v državah članicah spodbuja naložbe v storitve otroškega varstva; poudarja, da so javne naložbe ter kakovostni zaposlitveni in delovni pogoji delavcev v sektorju otroškega varstva bistveni za nudenje kakovostnega otroškega varstva;

40. poziva države članice, naj na vključujoč in celovit način oblikujejo otroško varstvo, izobraževanje, vključno z obšolskimi dejavnostmi, ter druge politike in ukrepe v podporo vsem otrokom in njihovim družinam, pri čemer naj uporabljajo pristop, osredotočen na otroke, posebno pozornost pa namenijo otrokom v ranljivem položaju, kot so otroci, ki jim grozita revščina in socialna izključenost, ter invalidnim in migrantskim otrokom in otrokom, ki pripadajo manjšinam, ter pristop, s katerim bodo podprle hitro in učinkovito izvajanje evropskega jamstva za otroke, vključno z zavezo, da bosta zagotovljena učinkovita in brezplačna visokokakovostna predšolska vzgoja in varstvo za otroke v stiski[83]; poziva države članice, naj razvijejo storitve osebne asistence za invalidne otroke ter zagotovijo dostojne in kakovostne delovne pogoje za tiste, ki delajo z njimi;

41. poudarja, da utegneta koronavirusna kriza in pritok beguncev zaradi vojne v Ukrajini še poslabšati položaj otrok, ki jim grozita revščina in socialno izključenost, oziroma otrok, ki potrebujejo dostop do kakovostnega varstva; zato ponovno poziva[84] države članice in Komisijo, naj povečajo financiranje jamstva za otroke z namenskim proračunom v višini vsaj 20 milijard EUR za boj proti revščini, ki prizadene otroke in njihove družine, ter naj prispevajo k uresničevanju cilja, da bi do leta 2030 število prebivalcev, ki živijo v revščini, zmanjšali za vsaj 15 milijonov, vključno s petimi milijoni otrok v vseh držav članic;

42. opozarja, da sta socialna zaščita in podpora posameznikom in družinam, s posebnim poudarkom na skupinah v ranljivem položaju, kot so velike ali enostarševske družine ali pa družine z invalidnim otrokom, bistvenega pomena, in poziva pristojne nacionalne organe, naj zagotovijo splošne, ustrezne in dostopne sisteme socialne zaščite za vse in integrirane sisteme za zaščito otrok, da nihče ne bo zapostavljen, vključno z učinkovitim preprečevanjem, zgodnjim posredovanjem in podporo družinam, da bi poskrbeli za varnost in zaščito otrok, ki so brez starševske skrbi ali bi to lahko izgubili, ter ukrepe v podporo prehodu z institucionalne oskrbe na kakovostno oskrbo v družini in skupnosti; poziva države članice, naj povečajo naložbe v sisteme za zaščito otrok in storitve socialnega varstva, saj so pomemben del izvajanja jamstva za otroke;

43. poziva države članice, naj staršem ves čas nudijo celovito in vključujočo podporo, med drugim z nadomestili in ukrepi za materinstvo, očetovstvo in starševstvo, ki se bodo upoštevali tudi v pokojninskih shemah, socialnimi storitvami z nizkim pragom, kot so otroško varstvo, svetovanje, mediacija ali psihosocialna podpora, s katerimi bodo moške spodbudile, da bodo prevzeli večjo vlogo, s čimer bi zagotovile njihovo enako udeležbo pri neplačanem varstvu in gospodinjskih obveznostih, vključno z varstvom zelo majhnih in invalidnih otrok; poudarja, kako pomembne so ustrezne, dostopne in cenovno ugodne strukture in storitve oskrbe, zlasti za starše samohranilce, med katerimi je velika večina žensk, ter za družine z nizkimi in nestanovitnimi dohodki, ki jim grozita revščina in socialna izključenost; poziva Komisijo in države članice, naj na podlagi prostovoljnega sodelovanja, zaupnosti, samoopredelitve in informirane privolitve zbirajo standardizirane podatke o enakosti, razčlenjene po razlogih, zaščitenih z direktivami 2000/43/ES, 2000/78/ES in 2006/54/ES, pri tem pa spoštujejo ključna načela in standarde EU na področju varstva podatkov in temeljnih pravic;

44. poudarja, kako pomembno je zagotoviti dostopno, razpoložljivo, cenovno ugodno, vključujoče in kakovostno otroško varstvo, pri čemer je treba uporabiti pristop, osredotočen na pravice in otroke, ki ustreza zahtevam staršev za čas, ko delajo, in čas šolskih počitnic ter jim omogoča enake možnosti, da se vrnejo na delo, ter omogoča usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, saj je to eden glavnih dejavnikov za polno udeležbo žensk na trgu dela; poudarja, da bi se moral hkrati odzivati na specifične potrebe otrok in njihovih staršev, ki so na primer povezane z invalidnostjo, boleznijo in delom v določenem sektorju; opozarja, da neenakosti med spoloma na področju oskrbe in zaposlovanja skozi vse življenje negativno vplivajo na udeležbo številnih žensk na trgu dela in njihov poklicni razvoj, kar povzroča velike razlike v pokojninah med spoloma in velike razlike v stopnji revščine v starosti;

Enak dostop do kakovostnih storitev oskrbe

45. poziva države članice, naj priznajo pravico do oskrbe ter svoje socialne storitve in sisteme socialne zaščite reformirajo in povežejo tako, da bodo zagotavljali učinkovit, celovit, enak in hiter dostop do storitev oskrbe in zdravljenja skozi vse življenje, pri čemer naj v svoje sisteme socialne zaščite vključijo rešitve, ki bodo omogočale individualiziran pristop in uporabnikom prepuščale večjo izbiro storitev in vrste zaposlitvenega modela, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam, in ščitile pravice oskrbovancev in oskrbovalcev, vključno z osebnimi gospodinjskimi storitvami, osebno asistenco in drugimi zaposlitvenimi modeli za storitve oskrbe na domu, da bi izboljšale neprekinjenost oskrbe, preventivno zdravstveno varstvo, rehabilitacijo, pa tudi za boljše preprečevanje, diagnosticiranje in zdravljenje poklicnih bolezni, samostojnost, neodvisno življenje in vključenost v skupnost; opozarja, da je treba pravice do oskrbe obravnavati neodvisno od pravic do drugih socialnih transferjev in odpraviti strukturne ovire, zaradi katerih se oskrba in druge podporne storitve ne izkoriščajo ali pa odložijo; poleg tega opozarja na potrebe vseh oskrbovalcev, zlasti delavcev migrantov z različnimi statusi, ki se lahko soočajo s posebnimi ovirami pri dostopu do oskrbe, presečno diskriminacijo, marginalizacijo in revščino zaposlenih;

46. ugotavlja, da je dostopnost oskrbe odvisna od kombinacije dejavnikov, kot so razpoložljivost raznolikih prilagojenih storitev, stroški in prožnost, pa tudi ustrezno število zaposlenih na področju oskrbe, dostojni delovni pogoji, čakalne dobe, geografska razdalja do najbližje ustanove za oskrbo, ustrezna javna infrastruktura in prevoz; v zvezi s tem meni, da bi bilo treba zagotoviti dostop do različnih oblik oskrbe ter jih spodbujati, ceniti in priznati, zlasti pa bi bilo treba razširiti obseg zagotavljanja oskrbe v družini in skupnosti ter jima dajati prednost v smeri prehoda z institucionalne oskrbe na oskrbo v družini in skupnosti; opozarja, da so demografske spremembe pomemben dejavnik, kar zadeva večje potrebe po oskrbi, zaradi katerih bodo potrebne znatne naložbe EU in držav članic, hkrati pa bo treba opredeliti in odpraviti upravne ovire, ki preprečujejo hiter in učinkovit dostop oskrbovancev in njihovih družin do ustrezne oskrbe in podpornih rešitev;

47. poudarja vpliv zelenega okolja, vsakodnevnega dostopa ljudi, ki potrebujejo oskrbo, do raznolikih naravnih okolij in okolij na prostem v kakovostnih življenjskih pogojih; ugotavlja, da študije kažejo, da dostop do narave znatno koristi tako telesnemu kot duševnemu zdravju vseh ljudi, zlasti pa tistih, ki potrebujejo oskrbo, ter poudarja, da je treba ljudem, ki so odvisni od oskrbe, olajšati dostop do narave in okolja na prostem ter v sektorju oskrbe podpirati rešitve, ki temeljijo na naravi;

48. ugotavlja, da so digitalne tehnologije obetaven trend pri podpiranju zagotavljanja oskrbe, a le, če se razvijajo tako, da so usmerjene v uporabnika, modularne[85] in prilagojene posamezniku; v zvezi s tem poudarja, da morajo Komisija in države članice odpraviti vrzel v digitalnih znanjih in spretnostih med formalnimi in neformalnimi oskrbovalci ter oskrbovanci, tako da vzpostavijo posebne programe, ki bo namenjeni tem skupinam; poudarja, da bi bilo treba to dopolniti z boljšim dostopom do interneta, zlasti pa z uporabniku prijaznimi in prilagodljivimi digitalnimi rešitvami, dostopnimi vsem oskrbovancem in oskrbovalcem, da bi podprli razvoj digitalnih zdravstvenih storitev in storitev spletne oskrbe ter potencial tehnološkega razvoja za zmanjšanje neenakosti pri dostopu do zdravstvenih storitev in storitev oskrbe ter zmanjšanje ovir za njihovo čezmejno zagotavljanje; poziva države članice, naj uporabijo sredstva programa EU za zdravje in digitalno Evropo za podporo in povečanje digitalne pismenosti oskrbovancev in oskrbovalcev;

49. poudarja, da je treba poskrbeti, da oskrba ne bo postala dobrina;

50. poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo orodja, potrebna za redno ocenjevanje dostopnosti, razpoložljivosti in cenovne dostopnosti storitev oskrbe in zdravljenja; poudarja, da se načelo dostopnosti uporablja tudi pri vseh storitvah oskrbe in podpore, ki zagotavljajo človekovo dostojanstvo in samostojnost, tako v fizičnem kot digitalnem okolju, in da bi bilo treba to načelo dosledno uveljavljati; poziva Komisijo in države članice, naj, kar zadeva dostop do oskrbe, dajejo prednost kazalnikom, ki temeljijo na rezultatih, kot so sporočene neizpolnjene potrebe po oskrbi;

51. poudarja, kako pomembno je, da se pravočasno vlaga v ustanove za oskrbo, prepoznajo vrzeli v znanjih in spretnostih, ocenijo prihodnje kadrovske potrebe in potrebe po usposabljanju v posameznih poklicih, sektorjih in regijah, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti gostoti prebivalstva in njegovim potrebam po oskrbi, da bi tako zagotovili ustrezno in trajnostno število zaposlenih ter odpravili neenakosti pri dostopu do storitev in oskrbe; poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo celovite standarde in kazalnike kakovosti za formalne in neformalne storitve oskrbe, ki se izvajajo v domačem, zasebnem in javnem okolju, vključno s kompetencami oskrbovalcev in zahtevami glede usposobljenosti, pa tudi orodja za učinkovito spremljanje izvajanja teh storitev;

52. poudarja, da so čezmejne storitve oskrbe, vključno z oskrbo, pri kateri oskrbovalec živi z oskrbovancem, ki jih zagotavljajo mobilni delavci znotraj EU in delavci migranti, ki niso iz EU, pogosto ključne za zadostitev vse večjim potrebam po oskrbi; opozarja, da je večina teh delavcev migrantov žensk in da nanje vpliva svetovna veriga oskrbe; poudarja, da je prosto gibanje oseb in delavcev eden ključnih stebrov EU, vendar so s čezmejno oskrbo še vedno povezani izzivi; poziva, naj se v okviru pravice do prostega gibanja oseb v tem sektorju zaščitijo pravice vseh oskrbovalcev in oskrbovancev do socialne varnosti in zagotovijo dostojni delovni pogoji, neprijavljeno delo pa odpravi; spodbuja države članice, naj razvijejo čezmejno usposabljanje, zlasti v obmejnih regijah, da bi olajšale čezmejno oskrbo in si izmenjale primere dobre prakse na področju oskrbe, tudi kot sredstvo za reševanje problema „bega oskrbe“ in pomanjkanja dostopa do kakovostne oskrbe v regijah ali državah izvora oskrbovalcev;

53. ponovno poziva, naj se v skladu s sklepnimi ugotovitvami odbora OZN za pravice invalidov v zvezi s prvim poročilom Evropske unije, sprejetem leta 2015, pripravi skupna opredelitev invalidnosti in vzajemno prizna status invalidnosti v državah članicah, da bi odpravili temeljno oviro za mobilnost invalidov znotraj EU in jim omogočili dostop do zdravstvenega varstva, oskrbe in drugih storitev, ki omogočajo samostojno življenje, ter enakih možnosti za izobraževanje in zaposlitev; poziva, naj se evropska kartica ugodnosti za invalide uvede v vseh državah članicah oziroma razširi na vse, kar bo utrlo pot evropski opredelitvi invalidnosti in invalidom omogočilo, da svoje pravice do prostega gibanja uveljavljajo v Evropi brez ovir;

54. poziva, naj se duševno zdravje v okviru politik javnega zdravja in oskrbe tako na ravni EU kot na ravni držav članic obravnava prednostno in vključuje vanje; poziva Komisijo, naj predloži evropsko strategijo za duševno zdravje, da bi vsem zagotovili dobro duševno zdravje, opredelili izzive vseh generacij v vseh ustreznih okoljih, povezane z duševnim zdravjem, ter se borili proti stereotipom in z njimi povezani stigmatizaciji duševnega zdravja; poudarja, da bi bilo treba pri tem upoštevati različnost spolov, posebno pozornost pa nameniti tistim, ki so v ranljivem položaju, in najbolj prikrajšanim skupinam; poudarja pomen dobrega duševnega zdravja in oskrbe skozi vse življenje, tudi v obdobju zgodnjega otroštva, izobraževanja in poklicnega življenja, pa tudi strategij za preprečevanje, prepoznavanje in hiter dostop do učinkovitega, cenovno dostopnega in ustreznega zdravljenja, ki je kakovostno in prispeva h kakovosti življenja vseh odraslih, tudi oseb, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo;

55. poudarja pomen čustvene, psihične, socialne in duhovne podpore ter podpore in storitev na področju duševnega zdravja, ki presegajo zdravila, za izboljšanje kakovosti življenja oseb v paliativni oskrbi; zato poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo dostop do celostnih storitev paliativne oskrbe, da bi ublažile bolečine in nelagodje ter ohranile dostojanstvo in kakovost življenja ljudi z neozdravljivo boleznijo, potem ko bodo vse oblike aktivne oskrbe ustrezno preučene in bo ugotovljeno, da so neučinkovite, ter naj zagotovijo ustrezno podporo njihovim oskrbovalcem;

56. poziva, naj se medicinskim sestram olajša uporaba podpornih storitev za duševno in telesno zdravje;

57. poziva države članice, naj osebam, ki uživajo začasno zaščito, zagotovijo takojšen in poln dostop do kakovostnih storitev oskrbe brez kakršne koli diskriminacije, pri čemer naj posebno pozornost namenijo njihovim fizičnim in psihičnim potrebam, ki so posledica vojne in njihovega razseljevanja, ter naj hkrati zagotovijo enake in dostojne delovne in zaposlitvene pogoje ter pravično plačilo za osebe, ki uživajo začasno zaščito, ki bodo iskali zaposlitev v sektorju oskrbe; poudarja, da so v ta namen nujne dodatne zmogljivosti in naložbe v sektor oskrbe;

Kakovostna dolgotrajna oskrba za dolgo in kakovostno življenje

58. poziva Komisijo, naj – po vzoru barcelonskih ciljev za otroško varstvo – oblikuje celovit, ambiciozen in na pravicah temelječ sklop ciljev in ustreznih kazalnikov za dolgotrajno oskrbo, mehanizem poročanja in orodja za razčlenjene podatke o dostopnosti, razpoložljivosti, cenovni dostopnosti in kakovosti zdravljenja in storitev oskrbe ter številu zaposlenih, ki se bodo uporabljali za vse vrste ustanov in ponudnikov; poudarja, da so potrebni cilji in kazalniki o dostojnih delovnih pogojih in stalni udeležbi žensk na trgu dela, na podlagi katerih bi lahko usmerjali naložbe, financiranje in usposabljanje, da bi tistim, ki jih potrebujejo, zagotovili boljši dostop do kakovostnih storitev oskrbe, ter zagotovili stalno udeležbo žensk, saj bi lahko ženske lažje sodelovale na trgu dela, če bi bile obveznosti oskrbe enakomerno porazdeljene;

59. je prepričan, da bi morala Komisija kot svoj glavni cilj določiti enak in splošen dostop do kakovostnih storitev dolgotrajne oskrbe za vse, ki bodo zasnovane na individualnih potrebah oseb, ki prejemajo oskrbo in podporo, pri čemer bi morala posebno pozornost nameniti odpravljanju neenakosti in ljudem v ranljivem položaju, kot so starejši, invalidi in ženske, ki oskrbo zagotavljajo neformalno in kot neprijavljeno delo; ugotavlja, da dolgotrajne oskrbe ne potrebujejo le starejši, temveč različne skupine, ki jo potrebujejo skozi vse življenje, kot so osebe z redkimi boleznimi, ki se večinoma pojavijo v otroštvu; poudarja, da je enak, učinkovit in hiter dostop do storitev oskrbe in podpore najlažje doseči z vključitvijo oskrbovancev in dolgotrajne oskrbe v nacionalne sisteme socialne zaščite, kot je priporočil Odbor za socialno zaščito, saj so ti sistemi z vidika pravičnosti in učinkovitosti najprimernejši način za doseganje rezultatov[86];

60. poudarja, da so potrebni kazalniki kakovosti za vse socialne in zdravstvene storitve, ki bodo temeljili na pravicah oseb, ki potrebujejo oskrbo, na ohranjanju in krepitvi njihove neodvisnosti in samostojnosti, pa tudi na socialni vključenosti, osredotočeni pa bodo na to, kar naj bi dolgotrajna oskrba po pričakovanjih prinesla, kot so izboljšanje počutja in kakovosti življenja ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo in podporo, podaljšanje let zdravega življenja, in drugi kazalniki, ki v središče postavljajo celotno izkušnjo z oskrbo; poziva Komisijo in države članice, naj priznajo koristi pristopov celostne oskrbe pri preprečevanju upada fizičnega stanja in kognitivnih funkcij ter pri tem, da se oskrbovancem omogoči, da čim dlje živijo samostojno; poudarja, da visoka starost, invalidnost, huda bolezen ali druge okoliščine, zaradi katerih je potrebna dolgotrajna oskrba, ne smejo biti ovira za aktivno udeležbo posameznikov v družbi in življenju skupnosti; opozarja, da je socialna izključenost oseb, ki potrebujejo oskrbo in podporo, predvsem posledica njihovega vsesplošnega negativnega dojemanja, družbeno zgrajene samopodobe in stalne strukturne diskriminacije;

61. poziva Komisijo, naj organizira vrhunsko srečanje o oskrbi, iz katerega bo lahko za svoje delo črpala skupina na visoki ravni za prihodnost socialne zaščite in socialne države v EU, ki bo po vrhu organizirala poglobljeno in vključujočo razpravo z vsemi ustreznimi deležniki, kot so socialni partnerji, interesne skupine, organizacije pacientov, organizacije oskrbovalcev, oskrbovanci in njihovi predstavniki, javni organi, civilna družba, neprofitne organizacije, ponudniki storitev in drugi strokovnjaki za oskrbo v skupnosti, primerno za leto 2030, da bi vzpostavila dolgoročno platformo, zasnovala inovativne rešitve na področju oskrbe, zagotovila sisteme oskrbe, ki bodo kos izzivom prihodnosti, postopno odpravila institucionalizirano oskrbo in jo nadomestila z oskrbo v skupnosti ali družini in/ali uporabo individualiziranega proračuna in prilagojene oskrbe; poziva Komisijo, naj pri uporabi finančnih instrumentov EU javne naložbe usmerja v storitve dolgotrajne oskrbe in naj predloži okvirno direktivo o dolgotrajni, formalni in neformalni oskrbi, v kateri bodo določena osnovna načela in merila, ki bodo temeljila na dokazih, za dostopno, celovito in kakovostno dolgotrajno oskrbo in podporne storitve po vsej EU;

62. poziva države članice, naj vzpostavijo nacionalne, vzajemno priznane registre ponudnikov storitev oskrbe za spremljanje skladnosti z minimalnimi standardi in pravnimi zahtevami za zagotavljanje storitev oskrbe; je seznanjen, da v nekaterih državah članicah s sistemi oziroma mehanizmi certificiranja priznavajo kvalifikacije in kompetence dolgotrajnih oskrbovalcev na specifičnih področjih zagotavljanja oskrbe; vztraja, da morajo imeti za zagotavljanje kakovostne dolgotrajne oskrbe osrednjo vlogo usposabljanje formalnih in neformalnih oskrbovalcev ter strožji nadzor kakovosti in sistemi za prijavljanje nepravilnosti v zvezi z neprofitnimi in profitnimi oskrbovalnimi verigami;

63. poudarja, da za starejše ženske, ki predstavljajo večino prebivalstva, ki potrebuje dolgotrajno oskrbo, obstaja še posebno tveganje, da njihovim potrebam po dolgotrajni oskrbi ne bo zadoščeno; poudarja, da imajo ženske tudi največje težave pri kritju stroškov dolgotrajne oskrbe zaradi trdovratnih razlik v plačah in pokojninah med spoloma, revščine žensk, horizontalne in vertikalne segregacije na trgu dela, več prekinitev poklicne poti zaradi trdovratnih tradicionalnih vlog spolov, v okviru katerih ženske še vedno prevzemajo večino obveznosti oskrbe, struktur trga dela in stereotipov, pa tudi njihove prevelike zastopanosti, ko gre za prekarno delo oziroma delo s krajšim delovnim časom; je zaskrbljen, ker oskrbovanci in njihovi bližnji sorodniki oskrbovalca, ki zagotavlja začetno oskrbo, običajno izberejo pod stresom, ob finančnih omejitvah in omejeni razpoložljivosti storitev[87];

Neformalna oskrba

64. ugotavlja, da 40 do 50 milijonov ljudi v EU redno zagotavlja neformalno oskrbo, 44 milijonov pa vsaj enkrat na teden zagotavlja dolgotrajno oskrbo[88], večinoma so to ženske, tudi invalidke, ki predstavljajo približno 60 % neformalnih oskrbovalcev in zagotavljajo neformalno oskrbo več ur kot moški[89]; ugotavlja, da to zavira enakost spolov in lahko omeji možnost formalnega dela, zlasti za mlajše oskrbovalce;

65. ugotavlja, da je neformalna oskrba med drugim pogosto posledica pomanjkanja razpoložljivosti in dostopnosti profesionalnih storitev, pogosto se dolgo zagotavlja in lahko vpliva na uživanje političnih, državljanskih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic neformalnih oskrbovalcev, vključno z manj poklicnimi priložnostmi ali sprejetjem služb, ki so pod njihovo ravnjo znanj in spretnosti, ter oviranjem ali izključevanjem formalne udeležbe na trgu dela; je zlasti zaskrbljen zaradi negativnega vpliva obveznosti oskrbe na ekonomsko neodvisnost žensk, pa tudi zaradi povečanega tveganja revščine, socialne izključenosti ter težav z duševnim in telesnim zdravjem;

66. ugotavlja, da lahko izvajanje neformalne oskrbe privede do izgube dohodka, večje diskriminacije na podlagi spola, na primer v obliki razlike v plačah in pokojninah med spoloma, revščine v starosti in feminizacije revščine; poudarja, da so ti škodljivi učinki tesno povezani z intenzivnostjo zagotovljene oskrbe, in poudarja, da si je treba bolje deliti neplačano gospodinjsko in skrbstveno delo, ki ga večinoma opravljajo ženske, okrepiti boj proti spolnim stereotipom ter uvesti ureditve dela, ki bodo omogočale usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

67. ugotavlja, da v EU med osebami, starejšimi od 65 let, več kot sedem milijonov ljudi (oziroma 8 %) prejema neformalno oskrbo, pri osebah, starejših od 75 let, pa ta delež znaša 11 %[90]; nadalje ugotavlja, da je večina starejših, ki potrebujejo oskrbo, žensk;

68. ugotavlja, da je treba, če naj se oskrbovancem oskrba še naprej zagotavlja na njihovem domu, razširiti in nadgraditi mobilno oskrbo in podporo, da se razbremeni družinske oskrbovalce, ki so zlasti ženske, in sicer ne le z dejavnostmi ozaveščanja, temveč tudi z ustrezno podporo, vključno s finančnim nadomestilom, da bodo lahko sorodniki, ki zagotavljajo oskrbo, še naprej hodili v službo ter skušali uskladiti oskrbo in plačano delo; poudarja, da imajo neformalni oskrbovalci ključno vlogo in da jih morajo poklicni oskrbovalci tesno vključiti in jim pomagati, ter poudarja, da je treba potrebe neformalnih oskrbovalcev oceniti in obravnavati neodvisno, ne da bi bile vezane na storitve oziroma podporo, ki jih zagotavljajo;

69. ugotavlja, da je vsaj 8 % vseh otrok v Evropi vključenih v zagotavljanje neformalne dolgotrajne oskrbe, kar negativno vpliva na njihovo duševno in telesno zdravje, doseženo stopnjo izobrazbe, socialno vključenost in njihovo prihodnjo udeležbo na trgu dela[91];

70. poudarja, da so, kar zadeva neformalno oskrbo, potrebni minimalna skupna evropska opredelitev, zaveza držav članic in priporočila Sveta, vključno z nacionalnimi priporočili; poudarja, da bi bilo treba v tej opredelitvi poudariti, da mora biti zagotavljanje neformalne oskrbe prostovoljna izbira in ne posledica prisile in pomanjkanja razpoložljivih storitev oskrbe, ter vključiti, da je treba spoštovati pravico oskrbovancev do samoodločbe, da lahko izberejo obliko oskrbe, ki jo želijo prejeti;

71. poziva Komisijo, naj v zvezi z neformalnimi oskrbovalci pripravi skupne evropske smernice, opredeli njihov status in jim zagotovi podporo, saj neformalna oskrba trenutno ni ustrezno priznana in cenjena v vsej svoji raznolikosti; poziva države članice, naj spodbujajo aktivne politike dela in zaposlovanja, namenjene neplačanim neformalnim oskrbovalcem, da bi podprle njihovo ponovno vključitev na trg dela in njihovo napredovanje na njem ter priznale znanja in spretnosti, pridobljene v neformalnih okoljih;

72. poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu predloži evropski program za oskrbovalce in kot njegov del tudi evropski program za neformalne oskrbovalce s svežnjem ukrepov na ravni EU za neformalno oskrbo, in poziva države članice, naj, če so pristojnosti za to področje na nacionalni ravni, to evropsko strategijo podprejo z ambicioznimi in usklajenimi ukrepi in nacionalnimi programi za opredelitev in priznanje različnih vrst neformalne oskrbe, ki se zagotavljajo v Evropi, ter opredelijo različne potrebe različnih skupin oskrbovalcev, vključno z mladimi in mobilnimi oskrbovalci, da bi olajšali prijavo zaposlitve ter zagotovili zavarovanje in socialno zaščito, ne glede na njihov kraj bivanja ali upravne okoliščine in status;

73. poziva države članice, naj razmislijo o formalizaciji neformalne oskrbe in preučijo različne možnosti finančne podpore na podlagi njihovih različnih potreb in danosti, da bi oskrbovalcem zagotovile dobre pravice, finančno podporo in socialno zaščito;

74. želi spomniti, da bi to lahko na primer dosegli z dobropisi za oskrbo ali pokojninskimi dobropisi za zaščito tistih, ki prekinejo poklicno pot zaradi oskrbe družinskega člana ali druge osebe, ki potrebuje oskrbo, ter s priznanjem vrednosti dela, ki ga ti oskrbovalci opravljajo za družbo kot celoto prek drugih dodatnih podpornih storitev (svetovanje ali medsebojna izmenjava), jasno določenimi prostimi urami za oskrbovalce, z zagotavljanjem zdravega ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem, dopustom, nadomeščanjem v primeru bolezni, storitvami otroškega varstva, storitvami ponovne vključitve na trg dela, storitvami psihične podpore in rehabilitacijskimi storitvami za oskrbovalce in oskrbovance ter dostopom do izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja, ter poudarja pomen neprenosljivega starševskega dopusta; v zvezi s tem poziva države članice, naj razmislijo o tem, kako v pokojninskih sistemih upoštevati obdobja, preživeta z obveznostmi oskrbe, in si tudi izmenjujejo primere dobre prakse v zvezi s tem ter hitro in v celoti prenesejo Direktivo (EU) 2019/1158 z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev, ki uvaja oskrbovalski dopust in možnost, da se zahtevajo prožne ureditve dela, minimalno število dni oskrbovalskega dopusta za zagotavljanje osebne oskrbe ali podpore sorodniku ali osebi, živeči v istem gospodinjstvu kot delavec;

75. poziva države članice, naj preučijo, kako bi lahko kar najbolje formalizirali zagotavljanje neformalne oskrbe in s tem pobiranje prihodkov na tem področju[92], vključno s sistemi davčnih olajšav in uporabo bonov za storitve;

76. poudarja, da mora ta sveženj ukrepov za neformalno oskrbo zajemati tako zakonodajne kot nezakonodajne predloge ter ustrezne naložbe, da se kot del vloge neformalnih oskrbovalcev priznajo njihove pravice in obveznosti, pri čemer je treba spoštovati pravico oskrbovancev do samoodločbe, ter določiti nekatera merila za dostop oskrbovalcev do socialnih in drugih dodatnih podpornih storitev (vključno s prostimi urami in bolniškim dopustom); ponovno opozarja, da stres, povezan z zagotavljanjem oskrbe, vpliva na duševno in telesno zdravje, ter poudarja, da je treba oskrbovalcem zagotoviti dostop do informacij in nasvetov o oskrbi in usklajevanju oskrbe z zasebnim življenjem; poudarja, da je treba v svežnju ukrepov določiti tudi obveznosti poročanja za države članice, v vseh državah članicah vzpostaviti enotne kontaktne točke, kjer bodo lahko neformalni oskrbovalci prejeli podporo, ki jo potrebujejo, ter spodbujati interoperabilnost med zdravstvenimi sistemi in sistemi socialne varnosti, da bi uporabili obstoječe podatke in zmanjšali upravno breme za neformalne oskrbovalce;

77. poziva Komisijo in države članice, naj podprejo organizacije civilne družbe in socialne partnerje pri zagotavljanju zastopanosti neformalnih oskrbovalcev, da se bo njihov prispevek upošteval pri oblikovanju, izvajanju in ocenjevanju politik v zvezi z neformalno oskrbo, tudi pri pripravi evropske strategije oskrbe;

78. poudarja, da je treba problem prekomernega zanašanja na neformalno oskrbo obravnavati s formalizacijo in priznanjem znanj in spretnosti oskrbovalcev s postopkom certificiranja ter spodbujati programe usposabljanja in potrjevanja znanj in spretnosti, kar bo omogočilo napredek, vzajemno priznavanje znanj in spretnosti ter izvajanje ciljno usmerjenih dejavnosti izpopolnjevanja in prekvalifikacije; poudarja, da bi bilo treba pri teh prizadevanjih med drugim uporabiti evropski program znanj in spretnosti, pakt za znanja in spretnosti, ESS+, pobudo za zaposlovanje mladih, Sklad za pravični prehod in program EU za zdravje; poziva države članice, naj delavcem, ki za dolgo obdobje prekinejo poklicno pot zaradi oskrbe sorodnikov, olajšajo ponovno vključitev na trg dela;

79. poziva Komisijo, naj prizna izzive, zaradi katerih imajo osebe s specifičnimi obolenji, ki zahtevajo višjo raven oskrbe, kot so revmatska in kostno-mišična obolenja, omejen dostop do ustrezne oskrbe; poudarja, da njihov dostop do ustrezne oskrbe v glavnem ovira pomanjkanje revmatologov in študija revmatologije v državah članicah; zato poziva države članice, naj poskrbijo, da bo revmatologija postala standardni element učnih načrtov za študij medicine, in naj povečajo število revmatologov, ki izvajajo ta poklic;

Dostojni delovni pogoji za vse delavce v sektorju oskrbe

80. poziva države članice, naj v središče svojih politik oskrbe postavijo ustrezno število oskrbovalnega osebja in naložbe vanj; poziva države članice, naj povečajo privlačnost skrbstvenih poklicev (predloga sprememb 902 in 816) z zagotavljanjem družbenega priznavanja, dostojnih delovnih pogojev in poštenega plačila, vključno z ustreznim delovnim časom, kar bi posledično pomagalo odpraviti obstoječe pomanjkanje delovne sile in zmanjšalo potrebo po na kratek rok napovedanem delu, hiter in močan odliv delovne sile, zlasti v regijah in državah članicah, ki se soočajo z velikimi izzivi zaradi „bega oskrbe“, ter povečati odpornost sistemov oskrbe za prihodnost, hkrati pa ustvarjati delovna mesta v tem sektorju;

81. poziva Komisijo in države članice, naj ustvarjanje takih kakovostnih delovnih mest v tem sektorju podpirajo, med drugim z jasnimi, trajnostnimi in privlačnimi poklicnimi potmi ter priložnostmi za usposabljanje in izpopolnjevanje znanj in spretnosti, ki omogočajo stalen poklicni in osebni razvoj; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo konkretne pobude in oblikujejo spodbude, da bo delo v sektorju oskrbe privlačnejše tudi za mlade, ter naj spodbujajo uravnoteženo zastopanost spolov v skrbstvenih poklicih;

82. je seznanjen z dodatnimi izzivi, povezanimi z vse večjim deležem platformnega dela v sektorju oskrbe; poudarja, da bi bilo treba v evropski direktivi o platformnem delu in nacionalni zakonodaji, ki ureja platformno gospodarstvo, ustrezno upoštevati specifično naravo skrbstvenega dela, tako da bi bili določeni minimalni standardi za kakovost storitev in dostojne delovne pogoje za delavce;

83. priznava, da je zagotavljanje oskrbe pogosto premalo prijavljeno ali povsem neprijavljeno in da poteka v izkoriščevalskih pogojih, kar vpliva na pravice in dobro počutje delavcev in njihovih družin ter oskrbovancev; je zaskrbljen tudi zaradi delovnih pogojev oskrbovalcev, ki živijo z oskrbovanci, pri čemer gre večinoma za ženske, med drugim migrantke, od katerih se mnoge soočajo z nejasnimi pogoji glede plačila, tveganjem družbene izolacije in pomanjkanjem mehanizmov za ustrezno uveljavljanje svojih pravic; poziva Komisijo in države članice, naj se spoprimejo s problemom neprijavljenega dela v sektorju oskrbe in vzpostavijo jasen pravni okvir za spodbujanje kakovostnih delovnih mest, ki bodo vključevala socialno zaščito za vse oskrbovalce;

84. poudarja, da bi moralo biti dostojno delo sestavni del pri določanju prednostnih nalog v zvezi s trajnostnimi in kakovostnimi sistemi oskrbe; poudarja, da bi morali prejemniki evropskih in nacionalnih sredstev, posojil in javnih naročil spoštovati veljavno delovno pravo in stroge standarde;

85. poziva države članice, ki tega še niso storile, naj kot članice Mednarodne organizacije dela ratificirajo in izvajajo ustrezne konvencije Mednarodne organizacije dela, zlasti št. 189 o dostojnem delu za delavce v gospodinjstvu, št. 190 o nasilju in nadlegovanju v svetu dela in št. 149 o izvajalcih zdravstvene nege;

86. je zaskrbljen zaradi visokega deleža minimalne plače in delavcev, ki prejemajo celo manj kot minimalne dohodke, med oskrbovalci, med katerimi so večinoma ženske, ter zaradi posledične stalne razlike v plačah med spoloma in razlik v ravneh plač v posameznih oskrbovalskih poklicih[93]; zato pozdravlja predlog Komisije za direktivo o ustreznih minimalnih plačah, ki bi izboljšala življenjske razmere in delovne pogoje v EU, tudi za najmanj plačane delavce v sektorju oskrbe, in za direktivo o preglednosti plačil, s katero bi se v EU lotili problema vztrajno neustrezno izvrševane temeljne pravice do enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti; poudarja, da je treba za prilagoditev nizke plače v sektorju oskrbe, v katerem prevladujejo ženske, na podlagi objektivnih meril ponovno oceniti socialno-ekonomsko vrednost oskrbovalskega dela v primerjavi z vrednostjo dela v drugih sektorjih, kjer prevladujejo moški, in sicer na podlagi objektivnih meril z orodji za ocenjevanje ali razvrščanje delovnih mest, ki so nevtralna glede na spol, kot so zahteve glede izobrazbe, poklica in usposabljanja, znanj in spretnosti, ter prizadevnost, odgovornost, opravljeno delo in narava nalog; poudarja, da je primerljiv položaj pomemben parameter pri ugotavljanju, ali določeno delo lahko šteje za enakovredno; če ni primerjave v resničnem življenju (kot je pogosto v sektorjih, v katerih prevladujejo ženske), se lahko uporabi hipotetična primerjava; spodbuja javne in zasebne ponudnike storitev oskrbe, naj zagotovijo dostojno in ustrezno plačilo, ki bo presegalo zgolj minimalno plačo; poudarja, da je povečanje plač po podatkih OECD[94] povezano z večjim zaposlovanjem delavcev v dolgotrajni oskrbi, z daljšim trajanjem zaposlitve in manjšim prometom; poziva države članice, naj spodbujajo reforme za priznanje pravic oskrbovalcev in oskrbovancev ter izvajajo ukrepe za zaščito temeljnih pravic teh delavcev in izboljšanje njihovih delovnih pogojev, saj med drugim pogosto delajo prekarnih razmerah, kot so neformalna zaposlitev, dolg delovni čas, neustrezno plačilo, odsotnost usposabljanja in neustrezne politike zdravja in varnosti pri delu ter primeri zlorab, nadlegovanja in nasilja;

87. poudarja osrednjo vlogo izobraževanja in usposabljanja ter programov za vključujočo prekvalifikacijo in izpopolnjevanje delavcev za zagotavljanje kakovostnih storitev oskrbe in profesionalizacijo oskrbe, kar zadeva stalni razvoj poklicev in storitev oskrbe; poudarja osrednjo vlogo plačanega izobraževanja in usposabljanja na delovnem mestu tudi v procesu prehoda z bivalne oskrbe na oskrbo v skupnosti in družini; odločno spodbuja države članice, naj ob podpori skladov EU (skladov ESI in zlasti Evropskega socialnega sklada + ter mehanizma za okrevanje in odpornost) zagotovijo usposabljanje za oskrbovalce o pravicah oseb, ki potrebujejo oskrbo in podporo, zlasti o pravicah iz Konvencije OZN o pravicah invalidov in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah; obžaluje, da direktiva EU o priznavanju poklicnih kvalifikacij ne določa harmoniziranih minimalnih zahtev glede usposabljanja za delavce, ki opravljajo dolgotrajno oskrbo, kar ovira samodejno priznavanje teh delavcev po vsej Uniji;

88. poudarja, da je delo v oskrbi v bistvu medosebna storitev, ki zahteva vrsto kompleksnih znanj in spretnosti, od katerih nekatere niso priznane in plačane; poudarja, da bi morala biti vloga oskrbovalcev predvsem zagotavljanje oskrbe in podpore prejemnikom oskrbe, zato meni, da je treba zmanjšati nepotrebno birokracijo in oskrbovalcem ne nalagati nepotrebnih upravnih nalog; poudarja, da si lahko zdravstveni delavci delijo nekatere zdravstvene naloge, in poudarja koristi tesnejšega sodelovanja med zdravstvenimi in skrbstvenimi delavci, kot so boljša porazdelitev delovne obremenitve, več časa za oskrbovance in neprekinjenost oskrbe, pa tudi multidisciplinarne prakse in usklajevanje poklicnih poti;

89. poziva Komisijo, naj zasnuje pobudo EU za znanja in spretnosti za oskrbo, da bi države članice podprla pri izboljšanju možnosti za izpopolnjevanje in prekvalifikacijo strokovnjakov v tem sektorju, pri čemer naj opredeli vrzeli in potrebe po znanjih in spretnostih, obetavne prakse in uspešne pobude, zagotovi pa tudi okvir za priznavanje in potrjevanje strokovnega znanja, spretnosti in kvalifikacij, pridobljenih z izkušnjami, na primer z neformalnim delom na področju oskrbe, da se jim olajša dostop do formalne zaposlitve v tem sektorju; poziva države članice, naj v okviru programa znanj in spretnosti EU zagotovijo nadaljnje usposabljanje in izpopolnjevanje oskrbovalcev ter podprejo in zagotovijo javne priložnosti za vse oskrbovalce, vključno z neformalnimi in uradno priznanimi oskrbovalci, ki so migranti, da se bodo lahko udeležili poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter pridobili ustrezne kvalifikacije, pri čemer naj se posebna pozornost nameni ženskam po oskrobvalskem dopustu;

90. poziva države članice, naj zagotovijo in izvršujejo dostojne delovne pogoji in pravico za vse delavce v sektorju oskrbe, tako formalne kot neformalne, do ustanavljanja sindikatov in sodelovanja v njih ter do udejstvovanja v kolektivnih pogajanjih ter naj sprejmejo visoke standarde zdravja in varnosti pri delu, ki bodo dosegali ali presegali cilje nedavno sprejetega strateškega okvira EU za zdravje in varnost pri delu za obdobje 2021–2027; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti posebnim izzivom dela v sektorju oskrbe, ki vključuje izpostavljenost delavcev nevarnim snovem ali zdravilom, delo v potencialno kužnih okoljih ter duševna in psihosocialna tveganja, povezana s čustveno zahtevnim delom in negativnim socialnim vedenjem, da bi preprečili nesreče in bolezni na delovnem mestu ter pogoste odsotnosti, velik osip in slabo zdravje delavcev;

91. poziva države članice, naj covid-19 v sektorju oskrbe priznajo kot poklicno bolezen; poziva države članice, naj zagotovijo, da bo vsak izvajalec storitev oskrbe pripravil program za preprečevanje in obvladovanje okužb, in naj zagotovijo letna usposabljanja o nalezljivih boleznih za oskrbovalce ter delavcem zagotavljajo najnovejše informacije o nalezljivih boleznih;

92. opozarja, da nekatera zdravila, ki jih oskrbovalci redno uporabljajo, vsebujejo eno ali več rakotvornih, mutagenih ali reprotoksičnih snovi, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2004/37/ES o varovanju delavcev pred nevarnostmi zaradi izpostavljenosti rakotvornim, mutagenim ali reprotoksičnim snovem pri delu; ob tem opozarja na četrto revizijo te direktive in vključitev dela, ki zajema izpostavljenost nevarnim zdravilom; z zanimanjem pričakuje predvideno objavo smernic za ravnanje s temi snovmi v letu 2022 ter pripravo opredelitve in okvirnega seznama nevarnih zdravil;

93. poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo in podpirajo starejšim prijazna delovna okolja; ponovno poziva Komisijo, naj poveča ambicije in predlaga širšo in celovitejšo direktivo o preprečevanju in obvladovanju z delom povezanih kostno-mišičnih obolenj in revmatskih bolezni ter blaži psihosocialna tveganja in negativne učinke oskrbe na dobro počutje delavcev, ki so bili med pandemijo še posebej izraziti;

94. poudarja, da bi morala evropska strategija za oskrbo med drugim celovito obravnavati vpliv digitalizacije na delovne pogoje delavcev ter učinke dela na daljavo in dela na daljavo na duševno zdravje, pa tudi na obseg in neenako porazdelitev neplačane oskrbe in gospodinjskega dela glede na spol; ponovno poziva Komisijo, naj v posvetovanju s socialnimi partnerji predlaga direktivo o psihosocialnih tveganjih in dobrem počutju pri delu;

95. poziva države članice, naj določijo minimalne standarde za skrbstveno delo na domu na področjih, kot so: delovni čas, plačilo in nastanitev oskrbovalcev, da se upošteva specifičnost njihovega dela; zlasti dejstvo, da živijo in delajo v skupnem gospodinjstvu z osebo, ki potrebuje oskrbo; povprečni delovni čas bi bilo treba izračunati kot oskrbovalsko delo v izmenah; višina plačila naj bi bila odvisna od potreb po oskrbi ter znanj in spretnosti oskrbovalcev; oskrbovalci, ki živijo skupaj z vzdrževanimi družinskimi člani, naj imajo dostop do ločene sobe, toaletnih prostorov, kuhinje in, če je mogoče, interneta;

96. poziva države članice, naj v sektorju oskrbe, tako javne kot zasebne, pridobitne kot nepridobitne, v institucionalnem kot tudi v družinskem okolju in skupnostih, okrepijo socialni dialog ter spodbujajo kolektivna pogajanja in kolektivne pogodbe, saj gre za poglavitne mehanizme za izboljšanje zaposlitvenih in delovnih pogojev ter boj proti plačni vrzeli med spoloma in najučinkovitejša orodja za povišanje minimalne plače in plač na splošno;

97. poziva države članice, naj spodbujajo širšo pokritost s kolektivnimi pogajanji ter zagotovijo pravico in svobodo združevanja v sektorju oskrbe, in sicer z zagotavljanjem večjega dostopa in informacij predstavnikom delavcev in sindikatom, ki želijo vzpostaviti članstvo med delavci v oskrbi in jih zastopati, ter z odpravo vseh preprek za ustanavljanje sindikatov in nepotrebnih ovir na delovnih mestih v javnem sektorju, vključno z zasebnimi izvajalci, ki delajo na podlagi javnih naročil, kar ovira zmožnost sindikatov za organiziranje delavcev v javnem sektorju in povečanje njihovega članstva; poudarja, da zlasti mobilni delavci, ki pogosto delajo kot oskrbovalci, ki živijo z oskrbovanci, in morajo biti na voljo 24 ur na dan, niso dovolj seznanjeni ali obveščeni o pogojih za zaposlitev, ki veljajo zanje; poudarja, da bi morale kolektivne pogodbe med drugim zagotavljati pokojninske pravice delavcev, ki morajo zmanjšati plačano zaposlitev ali zapustiti zaposlitev, da bi skrbeli za druge;

98. želi opomniti, da imajo mobilni delavci in delavci migranti v EU pomembno vlogo pri zagotavljanju bivalne oskrbe, oskrbe v skupnosti in oskrbe na domu; meni, da bi bilo treba to dejstvo upoštevati in ustrezno obravnavati v prihodnji evropski strategiji oskrbe; poziva Komisijo in države članice, naj se zavežejo in določijo konkretne ukrepe za obravnavo vprašanja neprijavljenega dela in nezakonitih oblik zaposlitve, pa tudi za spodbujanje dostojnega dela za vse oskrbovalce, ne glede na njihov status; poudarja, da se delavci migranti soočajo s posebno ranljivostjo in izzivi, kot so dostop do delovnega dovoljenja ali formalne zaposlitve, socialna zaščita in tveganje neprijavljenega dela; poziva k njihovi zaščiti z uporabo, izvrševanjem in spremljanjem ustrezne zakonodaje;

99. poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za pravično mobilnost in zaposlovanje delavcev iz EU in tretjih držav, tako da izboljšajo vzajemno priznavanje njihovih kvalifikacij in odpravijo vrzeli v nadnacionalni socialni zaščiti; ponovno poziva k ustreznemu spremljanju in izvrševanju pravil o mobilnosti ter k boljšemu obveščanju delavcev o njihovih pravicah; poudarja, da ima Organ za delo pomembno vlogo, da državam članicam in Komisiji pomaga pri učinkoviti uporabi in izvrševanju prava EU v zvezi z mobilnostjo delovne sile v EU in pri koordinaciji sistemov socialne varnosti v EU; poudarja, da je treba ob oceni, ki naj bi bila opravljena leta 2024, razmisliti o pregledu mandata Evropskega organa za delo, da bi vključili tudi določbe o zdravju in varnosti pri delu; poziva Evropsko agencijo za varnost in zdravje pri delu in Evropski organ za delo, naj družno podpirata Komisijo in države članice pri izboljševanju zdravja in varnosti pri delu za mobilne delavce in delavce migrante; poudarja, da so oskrbovalci, ki živijo z oskrbovanci, večinoma organizirani prek zapletene verige agencij, ki napotijo delavce, ki so zato zajeti v direktivi o napotitvi delavcev[95];

100. priznava vlogo delavcev v osebnih in gospodinjskih storitvah pri zagotavljanju, da imajo državljani EU resnično izbiro glede želenega modela oskrbe; poziva Komisijo, naj v evropski strategiji oskrbe obravnava težavne delovne in zaposlitvene pogoje za vse osebne delavce in delavce v gospodinjstvu, vključno z delavci v oskrbi ter delavcih v osebnih in gospodinjskih storitvah, ter naj postavi temelje za priznanje, zakonsko ureditev in profesionalizacijo osebnih in gospodinjskih storitev; poziva Komisijo in države članice, naj učinkovito obravnavajo neprijavljeno delo v sektorju oskrbe, tako da poskrbijo za socialno zaščito, varne in dostojne delovne pogoje ter ustvarijo nove zaposlitvene možnosti v sektorju gospodinjske oskrbe; poziva k ciljno usmerjeni reviziji Direktive 89/391/EGS, da bi v njeno področje uporabe vključili delavce v gospodinjstvu; poziva države članice, naj zasnujejo ustrezen okvir za prijavo osebnih in gospodinjskih storitev, kot so sistemi bonov za storitve, naj razvijejo mehanizme in orodja za boljše spremljanje dela na področju oskrbe v gospodinjstvu ter vlagajo v prilagojene kakovostne strokovne storitve, da bi zaustavile prekarizacijo oskrbe in odvračale od uporabe tistih storitev oskrbe, ki vključujejo neprijavljeno delo;

101. zato poziva države članice, naj čim prej in v celoti prenesejo ter izvajajo direktivo o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja in naj presežejo minimalne standarde, ki jih določa ta direktiva; poudarja, da bi le enaka porazdelitev obveznosti oskrbe med moškimi in ženskami z neprenosljivim in ustrezno plačanim dopustom ženskam omogočila, da se v večji meri zaposlijo s polnim delovnim časom in uskladijo poklicno in zasebno življenje ter osebni razvoj in dogajanje v družbi; nadalje poudarja, da je pomembno spodbujati dodatno prožnost delovnih ureditev za skupine delavcev, kot so starši z majhnimi otroki, starši samohranilci, invalidni starši in starši invalidnih otrok; poziva države članice, naj spoštujejo minimalno trajanje porodniškega in očetovskega dopusta, ne glede na posameznikov status; opozarja, da bi morale politike za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja spodbujati moške, da enakovredno kot ženske prevzamejo obveznosti oskrbe, in poudarja, da je treba postopoma napredovati k popolnoma plačanemu in enako dolgemu materinskemu in očetovskemu dopustu; odločno poziva vse države članice, naj spodbujajo in zagotovijo, da bodo očetje lahko izrabili očetovski dopust brez strahu pred negativnim ali diskriminatornim ravnanjem delodajalcev, kar je učinkovit način spodbujanja k prevzemanju odgovornosti za skrb za svoje otroke in družino ter koristno sredstvo za doseganje resnične enakosti spolov; poudarja, da to ne zahteva le sprememb stereotipov in spolnih norm, temveč bo spremembe tudi povzročilo, kar bo privedlo do pravičnejše družbe z večjo enakostjo spolov; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo preobrazbene ukrepe, kot so kampanje ozaveščanja o soodgovornosti oskrbe in izkoreninjenje stereotipne ideje o ženskah kot edino odgovornih za to delo;

102. poziva države članice, naj zasnujejo sklop celovitih ukrepov in spodbud za spodbujanje in olajšanje ponovnega vključevanja delavcev, zlasti žensk, na poklicno pot, saj njihovo poklicno pot in dohodke pogosteje prizadenejo neenake vloge spolov in oskrbovalski dopusti, na primer enkratna ali daljše prekinitve poklicne poti, ter naj delavcem zagotovijo pravico do vrnitve na enak ali enakovreden položaj;

103. poziva države članice, naj v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji podprejo ustrezne poklicne poti, da bi olajšale prilagoditve delovnih razmer, zlasti z vseživljenjskim učenjem in poklicnim usposabljanjem, ustreznimi nadomestili za brezposelnost, prenosljivostjo socialnih pravic ter aktivnimi in učinkovitimi politikami trga dela; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo in zagotavljajo učinkovito zaščito in enako plačilo za moške in ženske, in sicer z zakonodajo in političnimi odzivi, ki bodo pomagali preobraziti položaj spolov in odpraviti prekarno zaposlovanje, podcenjenost dela v nekaterih feminiziranih sektorjih, kot je oskrba, ter zagotoviti ustrezne poklicne poti in ustrezno socialno varnost; ponovno poudarja, da bi morali imeti ljudje v vseh delovnih razmerjih in samozaposleni možnost zbirati pravice, ki zagotavljajo dohodkovno varnost v okoliščinah, kot so brezposelnost, bolezen, starost, prekinitev poklicne poti zaradi vzgoje otrok ali drugih oblik oskrbe ali zaradi usposabljanja, v skladu s priporočilom Sveta o dostopu delavcev in samozaposlenih oseb do socialne zaščite;

104. poziva Komisijo, naj se opre na evropsko strategijo oskrbe, in sicer na obe priporočili Sveta, o otroškem varstvu (revizija barcelonskih ciljev) in dolgotrajni oskrbi, ter naj po strategiji oskrbe predstavi dogovor o oskrbi za Evropo, ki bi moral zajemati sklop politik, programov, priporočil in naložb na ravni EU, s katerimi bi spodbudili prehod na gospodarstvo oskrbe, ki bo preoblikovalo položaj spolov in v katerem bo oskrba priznana kot pravica in vrednotena kot hrbtenica naše družbe; poudarja, da bi moral biti pristop k oskrbi celovit, celosten in vseživljenjski ter spodbujati dostojne delovne pogoje in poštene plače, pomagati povečati privlačnost dela v sektorju oskrbe ter se boriti proti diskriminaciji, neenakosti med spoloma in revščini v tem sektorju;

Priznavanje in vrednotenje vloge oskrbe v naših družbah in gospodarstvih

105. poudarja, da je izjemno pomembno, da se oskrba in ukrepi za opolnomočenje in poklicni razvoj žensk kot oskrbovalk, oseb, ki potrebujejo oskrbo in podporo, ter ranljivih posameznikov vključijo v vse ustrezne nacionalne politike in politike EU, skupaj s spodbujanjem večjih naložb v dostopne, cenovno ugodne in visokokakovostne storitve oskrbe;

106. poziva, naj se te prednostne naloge upoštevajo tudi v zunanjih razsežnostih politik EU, vključno s predpristopno in uradno razvojno pomočjo; poudarja, da bi prav pristop k oskrbi, ki temelji na pravicah in temelji na načelu nediskriminacije, omogočil vključevanje v vsa ustrezna področja politike; poudarja, da je treba poskrbeti za sistematično vključevanje načela enakosti spolov in enakosti spolov v vse ustrezne faze proračunskega postopka, tako v osrednjih proračunih Komisije kot tudi v politikah in programih, ki jih podpira EU; poziva države članice in Evropsko komisijo, naj spremenijo doslej zelo stigmatizirano podobo formalnih in neformalnih oskrbovalskih poklicev, države članice pa, naj sprejmejo učinkovite politike in programe za boj proti diskriminaciji na podlagi invalidnosti, starosti ali spola in drugim oblikam diskriminacije, ki se prekrivajo s predsodki in stereotipi, povezanimi z oskrbo, s pokroviteljskim odnosom in konceptom odvisnosti; ugotavlja, da so ženske dragocen in neizkoriščen vir podjetniškega potenciala v Evropi, tudi v sektorju oskrbe, in lahko prispevajo k novim inovacijam, kot so nove tehnologije;

107. ugotavlja, da je odpravljanje zakoreninjenih spolnih norm in stereotipov prvi korak pri prerazporejanju odgovornosti za neplačano oskrbo in gospodinjsko delo med moške in ženske, ter poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo pozitivno javno podobo in privlačnost dela v sektorju oskrbe za moške in ženske, tako da pripravijo izobraževalne in javne informacijske kampanje ter podprejo pilotne projekte, ki uresničujejo ta cilj in katerih cilj je pritegniti več moških v oskrbo ter spodbujati enako udeležbo in enake možnosti za ženske in moške na trgu dela na področju storitev oskrbe;

108. poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje načel evropskega stebra socialnih pravic in ciljev trajnostnega razvoja v okviru evropskega semestra; poziva zlasti k rednemu poročanju o izvajanju strategije EU za oskrbo in o kazalnikih v zvezi z oskrbo, ki se upoštevajo v evropskem semestru in priporočilih za posamezne države; meni, da bi morala biti ekonomija oskrbe steber gospodarstev po pandemiji, ter poziva Komisijo in države članice, naj oskrbo postavijo v središče okrevanja po pandemiji; je trdno prepričan, da mora izvajanje nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost vključevati ciljno usmerjene ukrepe za izboljšanje enakosti spolov na vseh področjih življenja in oskrbe, vključno z ukrepi za zmanjšanje in prerazporeditev neplačane oskrbe in gospodinjskega dela;

109. želi opomniti, da je treba v evropskih gospodarstvih, pri pripravi proračuna in v statistiki priznati in ustrezno ceniti oskrbo; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo pristope k merjenju in vrednotenju socialnega in gospodarskega prispevka in rezultatov oskrbe, zlasti neplačane oskrbe, gospodinjskega dela in dela v gospodinjstvu, z dodajanjem neformalne oskrbe v vrednostni verigi, in tudi s preučitvijo uvedbe posebnih kazalnikov v naslednjo revizijo pregleda socialnih kazalnikov; poziva Eurostat in Evropski inštitut za enakost spolov, naj ocenita gospodarski prispevek neformalnih oskrbovalcev h gospodarstvu držav članic, ter poziva Komisijo in države članice, naj v proces oblikovanja politik vključijo s tem povezane alternativne ukrepe za gospodarsko in socialno blaginjo;

110. opozarja na jasne koristi minimalnega dohodka in sistemov minimalnega pokojninskega zavarovanja za pravočasen in učinkovit dostop do storitev oskrbe in podpornih storitev glede na prihodnje priporočilo Komisije o ustreznem minimalnem dohodku, pa tudi za zagotovitev dostojnega življenjskega standarda oskrbovalcem, ki so večinoma ženske, zlasti tistim, ki zagotavljajo neformalno neplačano oskrbo, ter poziva Komisijo, naj poudari pomen razmisleka in izmenjave dobre prakse o tem, kako v pokojninskih sistemih upoštevati obveznosti oskrbe v celotnem življenjskem ciklu;

111. poziva Komisijo, naj prihodnjo strategijo oskrbe poveže z evropskim akcijskim načrtom za socialno ekonomijo, pri čemer naj ozavešča o potencialu socialne ekonomije za izboljšanje delovnih pogojev v sektorju oskrbe in ustvarja priložnosti za boljši dostop žensk do kakovostnih delovnih mest; poziva države članice, naj vlagajo v razvoj gospodarstva oskrbe, pri čemer naj ustrezno upoštevajo človešk dejavnik v tem sektorju;

112. priznava in ceni oskrbo, ki jo zagotavljajo civilna družba in neprofitne organizacije, kot so nevladne organizacije, organizacije pacientov, dobrodelne in verske ali druge ustanove;

113. poziva države članice, naj oblikujejo in revidirajo svoje politike oskrbe v stalnem socialnem in civilnem dialogu s socialnimi partnerji, strokovnjaki, nevladnimi organizacijami civilne družbe, javnimi organi na nacionalni ravni in ravni EU, predstavniškimi organizacijami oskrbovancev ter formalnimi in neformalnimi oskrbovalci, da bi podprle oblikovanje učinkovitih rešitev politike socialnega varstva, ki bodo ustrezale potrebam ljudi na terenu; poudarja pomen dejavnega posvetovanja z oskrbovalci in prejemniki oskrbe ter njihovimi predstavniškimi organizacijami pri razvoju, izvajanju in spremljanju prihodnje evropske strategije oskrbe; poziva Komisijo in države članice, naj začnejo razpravo o povezavi med tehnologijo in kakovostjo oskrbe;

114. poziva Evropsko komisijo, naj izvede raziskave za boljše razumevanje gospodarskega in družbenega učinka neustreznega zagotavljanja oskrbe osebam, ki potrebujejo oskrbo in podporo, ter naj v okviru prihodnje platforme zagotovi financiranje za raziskovalne projekte o družbenem vplivu redkih bolezni z vidika pacienta ter za vseevropske mreže in inovativne projekte, ki bodo državam članicam omogočala soustvarjanje in prenos dobre prakse in inovativnih modelov oskrbe, s posebnim poudarkom na najpogostejših boleznih in boleznih, ki povzročajo invalidnost, vključno z revmatskimi in kostno-mišičnimi boleznimi;

115. poziva Komisijo, naj poskrbi, da bodo imeli Evropski inštitut za enakost spolov, Eurofound in druge ustrezne agencije dovolj virov za spremljanje in analiziranje, ali in kako se s politikami v sektorju oskrbe dosegajo predvidene spremembe, tudi na področju dostopa, kakovosti, enakosti spolov, infrastrukture ter usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja;

116. poziva k zunanji znanstveni in etični oceni obvladovanja pandemije covida-19 v sektorju oskrbe, ukrepov Evropske unije kot celote in ukrepov držav članic ter k oceni ravni pripravljenosti, ki jo ima EU na pandemijo, ter poziva države članice in Komisijo, naj raziščejo vzroke za velik delež okužb s covidom-19 in smrti, do katerih je prišlo v nastanitvenih ustanovah za starejše, invalide in drugih socialnih ustanovah, ter o tem, ali so bile tam zanemarjene ali kršene človekove pravice in pravice pacientov, da bi pridobili potrebne izkušnje in preprečili ponovitev takih tragedij v prihodnjih krizah;

°

° °

117. naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

OBRAZLOŽITEV

Predsednica Evropske komisije je po dveh letih pandemije v govoru o stanju v Uniji leta 2021 napovedala, da bo Komisija leta 2022 predlagala evropsko strategijo za oskrbo, „da bi bila vsakemu moškemu in vsaki ženski na voljo najboljša možna oskrba in da bi bilo vsem mogoče doseči najboljšo usklajenost življenja“. Na dolgotrajne izzive v sektorju oskrbe, ki so se med pandemijo dodatno zaostrili, se je mogoče sprejemljivo in trajnostno odzvati le s prednostno obravnavo oskrbe v evropskih in nacionalnih politikah. S prihodnjo evropsko strategijo za oskrbo je treba položiti temelje za dolgo pričakovano reformo sistemov oskrbe in socialne varnosti v državah članicah, da bi zmogljivosti uskladili s potrebami in pravicami državljanov, kot so izražene v načelih evropskega stebra socialnih pravic, ter okrepili odpornost na prihodnje krize.

 

Zaradi pomanjkanja razpoložljivih, dostopnih in cenovno ugodnih kakovostnih storitev dolgotrajne oskrbe in kroničnega pomanjkanja naložb v gospodarstvo oskrbe, v kateri je zaposlenih 6,3 milijona delavcev, so že zdaj potrebne obsežne storitve neformalne oskrbe, ki jih izvaja več kot 44 milijonov neformalnih oskrbovalcev po vsej EU. Znaten del storitev dolgotrajne oskrbe je zastarelih in neprimernih za svoj namen. Poleg tega je treba doseči prehod z institucionalne oskrbe na oskrbo v skupnosti. Zaradi demografskih sprememb in staranja prebivalstva, pa tudi zaradi nujno potrebnih reform, povezanih z zelenim in digitalnim prehodom v Evropi, se bo še povečevalo povpraševanje po različnih storitvah oskrbe, večji bo pritisk na premalo financirani sektor oskrbe s premalo zaposlenimi, in če ne bo ustreznih odzivov politike, ki bi vodili do ustvarjanja več kakovostnih delovnih mest, bodo za neformalne oskrbovalce nastajala še nova bremena.

 

Iz vseh teh razlogov bi morale države članice oskrbo postaviti v središče svojih politik in dobro izkoristiti možnosti financiranja EU za okrevanje po pandemiji, da bi ljudem vseh starosti zagotovile pravočasen in enak dostop do kakovostnih storitev oskrbe v skladu z vseživljenjskim pristopom, ki temelji na pravicah. Kakovostno varstvo v zgodnjem otroštvu, oskrba starejših, storitve preprečevanja in rehabilitacije, dolgotrajna oskrba in druge oblike podpore za invalide in ranljive skupine pomenijo oskrbo, ki se zagotavlja celovito in povezano, z visokimi standardi storitev, ki ustrezajo tako telesnim kot psihološkim potrebam posameznikov, in z boljšim usklajevanjem med zdravstvenimi, socialnimi in drugimi podpornimi službami.

 

Evropa, ki ji ni vseeno, je Evropa, ki bolje skrbi tako za oskrbovance kot za njihove oskrbovalce. Dokazi namreč potrjujejo, da je oskrba pogosto povezana z znatnimi negativnimi učinki na telesno in duševno zdravje oskrbovalcev ter težavami pri usklajevanju oskrbe s plačanim delom. Nezadostna plača, ki je še vedno veliko nižja od povprečne plače v EU, ter težki zaposlitveni in delovni pogoji, kar pomeni tudi ogromno pogodb za določen čas in delo s krajšim delovnim časom, izmensko delo in dolg delovni čas, so poleg telesno in psihološko zahtevnega dela v nevarnem okolju in izpostavljenosti nevarnim proizvodom in snovem glavni vzroki za izostajanje od dela in hiter odtok delavcev. Dodaten izziv za te sektor so tudi nove, nestandardne oblike zaposlitve in velik delež neprijavljenega dela. Kompleksnost te problematike povečujeta šibek socialni dialog in slaba pokritost sektorja s kolektivnimi pogodbami, kar dokazano neposredno negativno vpliva na ravni plačil in delovne pogoje, pa tudi na dostopnost in kakovost storitev. Neformalne oskrbovalce pa verjetno čakajo slabšanje zdravja in čustvena obremenjenost, finančne izgube ter posledice za njihove življenjske načrte in življenjski slog, ker ni finančnih in drugih podpornih ukrepov, ki bi blažili negativne vplive njihovih obveznosti oskrbe.

 

Tako med oskrbovanci kot med plačanimi in neplačanimi oskrbovalci močno prevladujejo ženske, kar kaže, da je oskrba gospodarsko in socialno področje, na katerem se širijo vrzel v zaposlenosti, plačna vrzel in razlike v pokojninah med spoloma ter druge pojavne oblike nekaterih največjih in najbolj trdovratnih neenakosti med spoloma. Zato so potrebne obsežne spremembe v priznavanju, vrednotenju in porazdelitvi plačanih ter zlasti neplačanih in neformalnih obveznosti oskrbe med moškimi in ženskami v naših družbah. Storitve neformalne oskrbe v EU uporablja več kot 7 milijonov ljudi, starejših od 65 let, od 40 do 50 milijonov ljudi pa te storitve redno izvaja. 80 % vseh storitev oskrbe v EU zagotavljajo neplačani in drugi neformalni oskrbovalci, od katerih je 75 % žensk, zato je vprašanje oskrbe močno povezano s spolom. Neformalni oskrbovalci oziroma oskrbovalke so bistven del naših družb in struktur oskrbe, zato za neformalno oskrbo potrebujemo skupen, usklajen sveženj ukrepov na evropski ravni.

 

Evropski strateški okvir za oskrbo bi moral vključevati neposredno uporaben sklop strategij in primerov političnih spodbud za odpravljanje trdovratnih in celo naraščajočih razlik v času, ki ga za oskrbo in gospodinjsko delo porabijo moški in ženske. Ženske, tudi če so zaposlene s polnim delovnim časom, za neplačano oskrbo in gospodinjsko delo na teden porabijo 13 ur več kot moški. Zaradi obveznosti oskrbe kar 7,7 milijona žensk v EU ostaja zunaj trga dela, pogosteje pa tudi zamenjajo zaposlitev, se zaposlijo s krajšim delovnim časom ali skrajšajo svoj delovni čas, medtem ko otroško varstvo na delovne vzorce moških skoraj ne vpliva.

 

Da bi se borili proti preveliki zastopanosti žensk v oskrbi, v ta sektor privabili več moških in mlajših delavcev ter zagotovili ustrezno priznanje, zmanjšanje in prerazporeditev oskrbovalskega dela, se je treba torej neizogibno boriti proti diskriminaciji na podlagi spola, pa tudi proti diskriminaciji na podlagi starosti ali invalidnosti ter drugim presečnim oblikam diskriminacije in pa miselnosti odvisnosti od oskrbe.

 

 

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja	21.6.2022
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	59 12 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Isabella Adinolfi, Atidže Alieva-Veli (Atidzhe Alieva-Veli), Christine Anderson, Marc Angel, Simona Baldassarre, Robert Biedroń, Vilija Blinkevičiūtė, Milan Brglez, Jordi Cañas, Maria da Graça Carvalho, David Casa, Leila Chaibi, Ilan De Basso, Margarita de la Pisa Carrión, Jarosław Duda, Estrella Durá Ferrandis, Lucia Ďuriš Nicholsonová, Lukas Furlas (Loucas Fourlas), Cindy Franssen, Heléne Fritzon, Helmut Geuking, Alicia Homs Ginel, Lívia Járóka, Radan Kanev, Alice Kuhnke, Stelios Kiburopulos (Stelios Kympouropoulos), Katrin Langensiepen, Miriam Lexmann, Elżbieta Katarzyna Łukacijewska, Karen Melchior, Andżelika Anna Możdżanowska, Max Orville, Kira Marie Peter-Hansen, Pina Picierno, Sirpa Pietikäinen, Dragoş Pîslaru, Dennis Radtke, Samira Rafaela, Elżbieta Rafalska, Evelyn Regner, Guido Reil, Terry Reintke, Diana Riba i Giner, Eugenia Rodríguez Palop, Daniela Rondinelli, Monica Semedo, Jessica Stegrud, Eugen Tomac, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi), Maria Walsh, Stefania Zambelli
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Carmen Avram, Romeo Franz, José Gusmão, Pierre Larrouturou, Maria-Manuel Leitão-Marques, Aušra Maldeikienė, Irène Tolleret, Anna Zalewska
Namestniki (člen 209(7)), navzoči pri končnem glasovanju	Clara Aguilera, Attila Ara-Kovács, Pietro Bartolo, Karolin Braunsberger-Reinhold, Clare Daly, Andor Deli, Claude Gruffat, Petra Kammerevert, Anne-Sophie Pelletier, René Repasi, Dorien Rookmaker, Sabine Verheyen

 

 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

59	+
NI	Daniela Rondinelli
PPE	Isabella Adinolfi, Karolin Braunsberger-Reinhold, Maria da Graça Carvalho, David Casa, Jarosław Duda, Lukas Furlas (Loucas Fourlas), Cindy Franssen, Helmut Geuking, Radan Kanev, Stelios Kiburopulos (Stelios Kympouropoulos), Miriam Lexmann, Elżbieta Katarzyna Łukacijewska, Aušra Maldeikienė, Sirpa Pietikäinen, Dennis Radtke, Eugen Tomac, Sabine Verheyen, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi), Maria Walsh
RENEW	Atidže Alieva-Veli (Atidzhe Alieva-Veli), Jordi Cañas, Lucia Ďuriš Nicholsonová, Karen Melchior, Max Orville, Dragoş Pîslaru, Samira Rafaela, Monica Semedo, Irène Tolleret
S&D	Clara Aguilera, Marc Angel, Attila Ara-Kovács, Carmen Avram, Pietro Bartolo, Robert Biedroń, Vilija Blinkevičiūtė, Milan Brglez, Ilan De Basso, Estrella Durá Ferrandis, Heléne Fritzon, Alicia Homs Ginel, Petra Kammerevert, Pierre Larrouturou, Maria-Manuel Leitão-Marques, Pina Picierno, Evelyn Regner, René Repasi
THE LEFT	Leila Chaibi, Clare Daly, José Gusmão, Anne-Sophie Pelletier, Eugenia Rodríguez Palop
VERTS/ALE	Romeo Franz, Claude Gruffat, Alice Kuhnke, Katrin Langensiepen, Kira Marie Peter-Hansen, Terry Reintke, Diana Riba i Giner

 

12	-
ECR	Andżelika Anna Możdżanowska, Margarita de la Pisa Carrión, Elżbieta Rafalska, Dorien Rookmaker, Jessica Stegrud, Anna Zalewska
ID	Christine Anderson, Simona Baldassarre, Guido Reil, Stefania Zambelli
NI	Andor Deli, Lívia Járóka

 

0	0

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

• [1]  https://www.who.int/news/item/14-03-2022-who-launches-new-framework-to-support-countries-achieve-integrated-continuum-of-long-term-care
• [2]  https://www.ohchr.org/en/documents/thematic-reports/impact-coronavirus-disease-covid-19-enjoyment-all-human-rights-older
• [3]  https://undocs.org/Home/Mobile?FinalSymbol=A%2FHRC%2F30%2F43⟪uage=E&DeviceType=Desktop⟪Requested=False
• [4] UL L 231, 30.6.2021, str. 21.
• [5] UL L 57, 18.2.2021, str. 17.
• [6] UL L 437, 28.12.2020, str. 30.
• [7] UL L 188, 12.7.2019, str. 79.
• [8] UL L 204, 26.7.2006, str. 23.
• [9] UL L 223, 22.6.2021, str. 14.
• [10] UL C 363, 28.10.2020, str. 80.
• [11] UL C 456, 10.11.2021, str. 191.
• [12] UL C 456, 10.11.2021, str. 208.
• [13] UL C 456, 10.11.2021, str. 145.
• [14] UL C 189, 5.6.2019, str. 4.
• [15] UL C 474, 24.11.2021, str. 146.
• [16] Sprejeta besedila, P9_TA(2020)0205.
• [17] UL C 445, 29.10.2021, str. 75.
• [18] UL C 362, 8.9.2021, str. 8.
• [19] Sprejeta besedila, P9_TA(2022)0068.
• [20] UL C 387, 15.11.2019, str. 1.
• [21] Evropska komisija (2021) o strategiji EU o otrokovih pravicah.
• [22] Eurostat (2020), Statistični podatki o sestavi gospodinjstev.
• [23] European Commission Study on Informal care in Europe Exploring Formalisation, Availability and Quality (Študija Evropske komisije o neformalni oskrbi v Evropi: raziskovanje formalizacije, razpoložljivosti in kakovosti), 2018.
• [24]  https://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/---dgreports/---dcomm/documents/publication/wcms_838653.pdf
• [25]  https://www.unwomen.org/sites/default/files/Headquarters/Attachments/Sections/Library/Publications/2020/Policy-brief-COVID-19-and-the-care-economy-en.pdf
• [26]  https://www.eurofound.europa.eu/fr/topic/neets
• [27]  Poročilo Evropske komisije in Odbora za socialno zaščito o dolgotrajni oskrbi za leto 2021 (2021).
• [28]  Služba Evropskega parlamenta za raziskave, „Demographic outlook for the European Union“ (Demografske napovedi za Evropsko unijo), marec 2020, str. 3.
• [29]  The social construction of migrant care work. At the intersection of care, migration and gender (Socialna zgradba dela za oskrbo migrantov. Na stičišču oskrbe, migracij in spola)/Amelita King-Dejardin; Mednarodni urad za delo – Ženeva:  Mednarodna organizacija dela, 2019.
• [30]  Odbor za socialno zaščito in Evropska komisija (2021), Poročilo o dolgotrajni oskrbi.
• [31]  OECD (2020) The effectiveness of social protection for long-term care in old age: Is social protection reducing the risk of poverty associated with care needs? (Učinkovitost socialne zaščite za dolgotrajno oskrbo v starosti: Ali socialna zaščita zmanjšuje tveganje revščine, povezano s potrebami po oskrbi?)
• [32]  Študija Evropskega parlamenta (2021) o politikah staranja – dostop do storitev v različnih državah članicah.
• [33]  Svetovni gospodarski forum: covid-19 poudarja, kako oskrba spodbuja neenakost spolov – https://www.weforum.org/agenda/2020/04/covid-19-highlights-how-caregiving-fuels-gender-inequality/
• [34]  2019
• [35]  https://eige.europa.eu/about-eige/director-speeches/beyond-beijing-declaration-assessment-and-main-challenges
• [36]  https://data.unwomen.org/features/covid-19-pandemic-has-increased-care-burden-how-much-0 https://www.unwomen.org/en/digital-library/publications/2020/04/policy-brief-the-impact-of-covid-19-on-women
• [37]  Preprečevanje in obvladovanje covida-19 v okviru storitev dolgotrajne oskrbe: Poročilo o politiki, Svetovna zdravstvena organizacija, 24. julij 2020; Surveillance data from public online national reports on COVID-19 in long-term care facilities (Podatki o spremljanju iz javnih spletnih nacionalnih poročil o covidu-19 v ustanovah za dolgotrajno oskrbo), ECDC, 2022 (https://www.ecdc.europa.eu/en/all-topics-z/coronavirus/threats-and-outbreaks/covid-19/prevention-and-control/LTCF-data).
• [38]  http://www.efnweb.be/wp-content/uploads/EFN-MHE-Joint-Statement-October-2021.pdf
• [39]  Glej Eurofound (2021), Education, healthcare and housing: How access changed for children and families in 2020. (Izobraževanje, zdravstveno varstvo in stanovanja: Kako se je leta 2020 spremenil dostop za otroke in družine.)
• [40]  https://www.epsu.org/sites/default/files/article/files/Resilience_of%20the%20LTC%20sector_V3.pdf
• [41]  https://effat.org/in-the-spotlight/european-alliance-calls-on-eu-governments-to-ratify-convention-on-domestic-workers/#:~:text=Among%20them%2C%206.3%20million%20are,workers%20in%20their%20respective%20country
• [42]  European Labour Mobility Institute (https://www.mobilelabour.eu/)
• [43]  Študija Evropske komisije o izzivih na področju dolgotrajne oskrbe v Evropi, 2018
• [44]  https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Gender_pay_gap_statistics
• [45]  https://ec.europa.eu/info/policies/justice-and-fundamental-rights/gender-equality/women-labour-market-work-life-balance/womens-situation-labour-market_en
• [46]  Študija Evropskega parlamenta (2021) Gender equality: Economic value of care from the perspective of the applicable EU funds (Enakost spolov: ekonomska vrednost oskrbe z vidika ustreznih skladov EU).
• [47]  EIGE, Pekinška izhodišča za ukrepanje za leto, poročilo za leto 2020, 2021
• [48]  Poročilo Eurofounda (2020) Long-term care workforce: Employment and working conditions (Delovna sila za dolgotrajno oskrbo: Razmere glede zaposlovanja).
• [49]  Poročilo Eurofounda (2020) Long-term care workforce: Employment and working conditions (Delovna sila za dolgotrajno oskrbo: Razmere glede zaposlovanja).
• [50]  Poročilo Eurofounda (2020) Long-term care workforce: Employment and working conditions (Delovna sila za dolgotrajno oskrbo: Razmere glede zaposlovanja).
• [51]  Poročilo Evropske komisije in Odbora za socialno zaščito o dolgotrajni oskrbi za leto 2021 (2021).
• [52]  Študija Evropskega parlamenta (2021) Policies for long-term carers (Politike za dolgotrajne oskrbovalce).
• [53]  Eurofound, Long-term Care Workforce: employment and working conditions (Delovna sila v sektorju dolgotrajne oskrbe: zaposlitveni pogoji in delovne razmere), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2020b.
• [54]  Poročilo Eurofounda (2020) Long-term care workforce: Employment and working conditions (Delovna sila za dolgotrajno oskrbo: Razmere glede zaposlovanja).
• [55]  Poročilo Evropske komisije o dolgotrajni oskrbi https://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=24079&langId=en
• [56]  Poročilo Evropske komisije o dolgotrajni oskrbi https://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=24079&langId=en
• [57]  Poročilo EIGE za leto 2020: Gender inequalities in care and consequences for the labour market (Neenakosti med spoloma pri oskrbi in posledice za trg dela). https://eige.europa.eu/publications/gender-inequalities-care-and-consequences-labour-market
• [58]  Poročilo EIGE za leto 2021: Gender inequalities in care and consequences for the labour market (Neenakosti med spoloma pri oskrbi in posledice za trg dela).
• [59]  Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound), Evropska raziskava o kakovosti življenja 2016 – kakovost življenja, kakovost javnih storitev in kakovost družbe, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2018.
• [60]  https://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=ilc_pnp13〈=en
• [61]  Poročilo EIGE za leto 2021: Gender inequalities in care and consequences for the labour market (Neenakosti med spoloma pri oskrbi in posledice za trg dela).
• [62]  The Global Burden of Disease Study 2019 (Študija Svetovno breme bolezni): https://www.thelancet.com/journals/lancet/issue/vol396no10258/PIIS0140-6736(20)X0042-0#
• [63]  Poročilo Mednarodne organizacije dela (2018) Care work and care jobs for the future of decent work (Skrbstveno delo in poklici za prihodnost dostojnega dela).
• [64]  Študija Evropskega parlamenta (2021) Policies for long-term carers (Politike za dolgotrajne oskrbovalce).
• [65]  Študija Evropskega parlamenta (2021) Gender equality: Economic value of care from the perspective of the applicable EU funds (Enakost spolov: ekonomska vrednost oskrbe z vidika ustreznih skladov EU).
• [66]  Skupna izjava evropskih socialnih partnerjev o zagotavljanju otroškega varstva v EU. https://www.etuc.org/en/document/european-social-partners-joint-statement-childcare-provisions-eu
• [67]  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. aprila 2021 o evropskem jamstvu za otroke.
• [68]  Priporočilo Sveta (EU) 2021/1004 o vzpostavitvi evropskega jamstva za otroke.
• [69]  Poročilo EIGE za leto 2021: Gender inequalities in care and consequences for the labour market (Neenakosti med spoloma pri oskrbi in posledice za trg dela).
• [70]  Poročilo Evropske komisije o dolgotrajni oskrbi https://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=24079&langId=en
• [71]  Odbor za socialno zaščito in Evropska komisija (2021), Poročilo o dolgotrajni oskrbi.
• [72]  Poročilo Evropske komisije o dolgotrajni oskrbi https://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=24079&langId=en
• [73]  Eurocarers 2021 Report on impact of COVID-19 on outbreak on informal care in Europe (Poročilo o vplivu covida-19 na širjenje med neformalnimi oskrbovalci po Evropi).
• [74]  ILO, 2022, Care at work: Investing in care leave and services for a more gender equal world of work (Oskrba in zaposlitev: Naložbe v oskrbovalski dopust in storitve za večjo enakost spolov v svetu dela).
• [75]  ILO, 2022, Care at work: Investing in care leave and services for a more gender equal world of work (Oskrba in zaposlitev: Naložbe v oskrbovalski dopust in storitve za večjo enakost spolov v svetu dela).
• [76]  Evropska komisija, 2021, Zelena knjiga o staranju
• [77]  https://ec.europa.eu/info/sites/default/files/economy-finance/dp074_en.pdf
• [78]  Alzheimer Europe, Dementia in Europe Yearbook 2019 (2020). Estimating the prevalence of dementia in Europe (Letopis Demenca v Evropi 2019. Ocena razširjenosti demence v Evropi).
• [79]  https://www.oecd.org/fr/publications/who-cares-attracting-and-retaining-elderly-care-workers-92c0ef68-en.htm
• [80]  https://www.finanzwende-recherche.de/wp-content/uploads/2021/10/Finanzwende_BourgeronMetzWolf_2021_Private-Equity-Investoren-in-der-Pflege_20211013.pdf
• [81]  „Primary prevention is directed towards preventing the initial occurrence of a disorder. Secondary and tertiary prevention seeks to arrest or retard existing disease and its effects through early detection and appropriate treatment; or to reduce the occurrence of relapses and the establishment of chronic conditions through, for example, effective rehabilitation.“ Referenca: WHO, Health promotion glossary (Svetovna zdravstvena organizacija, Glosar za promocijo zdravja), 1998
• [82]  Podatke o etničnem poreklu bi bilo treba zbirati prostovoljno in anonimno ter izključno za namene prepoznavanja diskriminatornih dejanj in boja proti njim.
• [83]  Kot je določeno v Priporočilu Sveta (EU) 2021/100 z dne 14. junija 2021 o vzpostavitvi evropskega jamstva za otroke.
• [84]  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. decembra 2020 o močni socialni Evropi za pravičen prehod (2020/2084(INI)). Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. aprila 2022 o zaščiti otrok in mladih, ki zaradi vojne v Ukrajini bežijo v EU (2022/2618(RSP)).
• [85]  Digitalne rešitve, na primer aplikacije, sestavljene iz različnih modulov in funkcij, ki jih je mogoče kombinirati z osnovno zasnovo aplikacije, da se ustvari aplikacija, ki ustreza potrebam in željam posameznih uporabnikov.
• [86]  https://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=738&langId=en&pubId=7724
• [87]  Odbor za socialno zaščito in Evropska komisija (2021), Poročilo o dolgotrajni oskrbi: Trendi, izzivi in priložnosti v starajoči se družbi, zvezek 1.
• [88]  Eurofound (2020): Long-term Care Workforce: Employment and working conditions (Delovna sila za dolgotrajno oskrbo: zaposlitveni in delovni pogoji).
• [89]  Tematski sektor za gospodarsko in znanstveno politiko ter kakovost življenja (2021), študija EP na zahtevo odbora EMPL: Policies for long-term carers (Politike za dolgotrajne oskrbovalce).
• [90]  Tematski sektor za gospodarsko in znanstveno politiko ter kakovost življenja, študija EP na zahtevo odbora EMPL: Policies for long-term carers (Politike za dolgotrajne oskrbovalce).
• [91]  Santini, Socci et al. (2020): Positive and Negative Impacts of Caring among Adolescents Caring for Grandparents. Results from an Online Survey in Six European Countries and Implications for Future Research, Policy and Practice (Pozitivni in negativni učinki oskrbe med mladostniki, ki zagotavljajo oskrbo starih staršev. Rezultati spletne raziskave v šestih evropskih državah in posledice za prihodnje raziskave, politiko in prakso) (https://me-we.eu/wp-content/uploads/2020/10/Positive-and-Negative-Impacts-of-Caring.pdf).
• [92]  Kar zadeva javne prihodke, bi morale države članice preučiti, kako kar najbolje formalizirati neformalno oskrbo in s tem pobiranje dohodka iz tega dela. V zvezi s tem bi morale pri izračunu upoštevati sisteme davčnih olajšav in uporabo bonov za storitve.
• [93] Eurofound (2021), Understanding the gender pay gap: What difference do sector and occupation make? (Razumevanje v plačah med spoloma: kako nanjo vplivajo sektorji in poklici?) Urad za publikacije Evropske unije, Luksemburg. Eurofound (2021), Minimum wages in 2021: Annual review, Minimum wages in the EU series, (Minimalna plača leta 2019: letni pregled; serija Minimalne plače v v EU), Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.
• [94]  https://www.oecd-ilibrary.org/docserver/92c0ef68-en.pdf?expires=1647941287&id=id∾cname=ocid194994✓sum=D863115B583D2A82CECF11D7D54A37B1
• [95]  https://www.eesc.europa.eu/sites/default/files/files/report_on_the_eesc_country_visits_to_uk_germany_italy_poland_0.pdf.