POROČILO o dostopu do vode kot človekovi pravici: zunanja razsežnost
20.9.2022 - (2021/2187(INI))
Odbor za zunanje zadeve
Poročevalec: Miguel Urbán Crespo
Pripravljavec mnenja (*):
Stéphane Bijoux, Odbor za razvoj
(*) Postopek s pridruženimi odbori – člen 57 Poslovnika
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o dostopu do vode kot človekovi pravici: zunanja razsežnost
Evropski parlament,
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 64/292 z dne 28. julija 2010, v kateri se priznava človekova pravica do čiste pitne vode in komunalnih storitev,
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 68/157 z dne 18. decembra 2013 z naslovom Človekova pravica do varne pitne vode in komunalnih storitev,
– ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice št. 45/8 z dne 6. oktobra 2020 z naslovom Človekova pravica do varne pitne vode in komunalnih storitev,
– ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice št. 48/13 z dne 8. oktobra 2021 z naslovom Človekova pravica do čistega, zdravega in trajnostnega okolja,
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 71/222 z dne 21. decembra 2016 z naslovom Mednarodno desetletje akcije „Voda za trajnostni razvoj“ v obdobju 2018–2028,
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN št. 75/212 z dne 21. decembra 2020 o konferenci OZN o celovitem vmesnem pregledu izvajanja ciljev mednarodnega desetletja za akcijo „Voda za trajnostni razvoj“ 2018–2028 (konferenca OZN o vodi leta 2023),
– ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic,
– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,
– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter splošnih opomb Odbora OZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice,
– ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, Konvencije o otrokovih pravicah in Konvencije o pravicah invalidov,
– ob upoštevanju evropskega stebra socialnih pravic, kakor so ga 17. novembra 2017 razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija,
– ob upoštevanju splošne pripombe št. 15 (2002) Odbora OZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice o pravici do vode,
– ob upoštevanju deklaracije OZN o pravicah domorodnih ljudstev in konvencije Mednarodne organizacije dela št. 169 o domorodnih in plemenskih ljudstvih iz leta 1989,
– ob upoštevanju Konvencije o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer iz leta 1992 (konvencija o vodah), ki je bila prvotno dogovorjena kot regionalni instrument, leta 2016 pa je bil pristop k njej omogočen vsem državam članicam OZN,
– ob upoštevanju Konvencije OZN o pravici do uporabe mednarodnih vodnih poti za namene, ki niso plovba (konvencija o vodnih poteh), iz leta 1997,
– ob upoštevanju Protokola UNECE in SZO o vodi in zdravju h konvenciji o vodah iz leta 1999, ki daje okvir za izvajanje človekovih pravic do vode in komunalnih storitev,
– ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, zlasti cilja št. 6 o varni pitni vodi in komunalnih storitvah, ter agende za trajnostni razvoj do leta 2030,
– ob upoštevanju poročila OZN z dne 19. marca 2019 o razvoju svetovnih vodnih virov z naslovom Nihče ne sme biti zapostavljen,
– ob upoštevanju poročil o svetovnih razmerah na področju prehrane in kmetijstva za leti 2020 in 2021, ki ju je objavila Organizacija OZN za prehrano in kmetijstvo (FAO),
– ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca za človekove pravice do varne pitne vode in komunalnih storitev z dne 16. julija 2021 glede učinkov komercializacije vode na človekove pravice do varne pitne vode in komunalnih storitev ter s tem povezanih tveganj in njegovega poročila z dne 21. julija 2020 o človekovih pravicah ter privatizaciji vode in komunalnih storitev,
– ob upoštevanju poročila OZN o razvoju svetovne vode 2021: vrednotenje vode,
– ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in komunalnih storitev z dne 17. junija 2019,
– ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike[1] (okvirna direktiva o vodah),
– ob upoštevanju Direktive Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov[2],
– ob upoštevanju Direktive 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem[3],
– ob upoštevanju Direktive (EU) 2020/2184 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2020 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi[4],
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. marca 2014 o evropski državljanski pobudi „Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!“, (COM(2014)0177),
– ob upoštevanju Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja[5],
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. novembra 2018 o diplomaciji na področju voda, z dne 17. junija 2019 o smernicah EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in komunalnih storitev ter z dne 19. novembra 2021 o vprašanju vode pri zunanjem delovanju EU,
– ob upoštevanju evropske državljanske pobude Pravica do vode in resolucije Parlamenta z dne 8. septembra 2015 o nadaljnji obravnavi te pobude[6],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2021 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: Vračanje narave v naša življenja[7],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2021 s priporočili Komisiji o primerni skrbnosti in odgovornosti podjetij[8],
– ob upoštevanju učinkovitih obstoječih metod čezmejnega sodelovanja, kot je izmenjava stališč med javnimi službami za oskrbo z vodo in javnimi službami za odpadno vodo v nordijskih državah, ki poteka od osemdesetih let prejšnjega stoletja in se je začela leta 1970 z ustanovitvijo skupnega nordijskega združenja za hidrologijo, letne seje nordijskih svetovalcev za vodo, nordijskih forumov za vodo in obsežnega nordijskega sodelovanja v zvezi z vprašanji na področju gospodarjenja z vodo,
– ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,
– ob upoštevanju mnenja Odbora za razvoj,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0231/2022),
A. ker je bila v resoluciji Generalne skupščine OZN št. 64/292 pravica do varne in čiste pitne vode in komunalnih storitev priznana kot človekova pravica, ki je nujna za polno uživanje življenja in vseh človekovih pravic; ker je voda potrebna za življenje in ker sta obe pravici soodvisni in bistveni za dostojno življenje; ker brez delujočih verig komunalnih storitev ne more biti trajnostnega in splošnega dostopa do čiste vode; ker imajo voda in vodne poti zaradi svoje temeljne vloge v družbi tudi močno kulturno, duhovno in versko razsežnost;
B. ker je v načelu št. 20 evropskega stebra socialnih pravic o dostopu do bistvenih storitev izrecno navedena pravica državljanov do vode in komunalnih storitev;
C. ker ima odrekanje človekove pravice do vode posledice za uživanje pravice do življenja in zdravja, saj so onesnažena voda, neustrezno ravnanje z odpadno vodo in slabe komunalne storitve povezani s prenosom hudih bolezni in celo smrtjo; ker so vodne in komunalne storitve temelj javnega zdravja; ker so obolenja z diarejo četrti najpogostejši vzrok smrti pri otrocih, mlajših od pet let, in glavni vzrok kronične podhranjenosti; ker je dostop do čiste vode, komunalnih storitev in higiene nujen za zagotavljanje svetovne odpornosti proti pandemijam in drugim nalezljivim boleznim ter za boj proti vse večji nevarnosti protimikrobne odpornosti;
D. ker je pandemija covida-19 najbolj prizadela najranljivejše ljudi in je ponovno pokazala, da na svetovni ravni potrebujemo dovolj čiste vode in ustrezne komunalne storitve; ker sta razpoložljivost vode, komunalnih storitev in storitev higiene ter dostop do njih, tudi za ranljive in marginalizirane skupine, nujna za boj proti covidu-19;
E. ker se v državah v razvoju 80–90 % odpadnih voda izliva neposredno v reke, jezera in morja, kar povzroča bolezni, ki se prenašajo z vodo, ter močno škoduje okolju; ker je življenje milijonov obubožanih ljudi odvisno od dobrega stanja vodnih virov, ne le za oskrbo s pitno vodo, temveč tudi za proizvodnjo hrane s kmetijstvom, živinorejo in ribištvom;
F. ker je zaradi pomanjkljivega spoštovanja, zaščite in izvajanja človekove pravice do vode in komunalnih storitev pogosto ovirana pravica do izobraževanja; ker morajo otroci, v številnih primerih deklice, vsak dan v povprečju prehoditi šest kilometrov, da bi domov prinesli vodo, zaradi česar ne morejo obiskovati šole; ker zbiranje vode bistveno zmanjša priložnosti in ima daljnosežne posledice, saj znatno skrajša čas, ki je na voljo za druge pomembne dejavnosti;
G. ker številni otroci prenehajo hoditi k pouku zaradi bolezni, povezanih z onesnaženo vodo ali slabimi higienskimi praksami; ker vsak tretji otrok v šoli nima ustreznega dostopa do vode in komunalnih storitev; ker glede na poročilo OZN o ciljih trajnostnega razvoja iz leta 2021 več kot petina osnovnih šol nima dostopa do pitne vode in stranišč, ločenih po spolu, več kot tretjina pa jih nima osnovnih prostorov za umivanje rok; ker so dekleta pogosto prisiljena opustiti šolanje, če nimajo na voljo primernih stranišč in ne morejo dostojanstveno poskrbeti za menstruacijo;
H. ker so zaradi odsotnosti prilagojenih stranišč in sanitarnih prostorov pri dostopu do izobrazbe prikrajšani tudi invalidni otroci; ker UNESCO poroča, da več kot 90 % vseh invalidnih otrok ne obiskuje šole, pri čemer invalidna dekleta šolanje opustijo veliko pogosteje kot invalidni fantje; ker je pitna voda bistvenega pomena za koncentracijo pri učenju;
I. ker se pomanjkljivosti, s katerimi se soočajo številne ženske in dekleta, nekateri invalidi ter starejši glede vode, komunalnih storitev in higiene, kažejo na številne načine, ki vplivajo na njihovo splošno zdravje, dobro počutje, dostojanstvo, reproduktivno zdravje, izobraževanje, prehrano, varnost ter gospodarsko in politično udeležbo; ker so zlasti matere invalidnih otrok prisiljene pustiti službo, da bi poskrbele za straniščne potrebe svojih otrok in šolanje otrok na domu, če v šolah ni dostopnih stranišč;
J. ker so v številnih državah svetovnega juga ženske in dekleta tradicionalno odgovorne za oskrbo z vodo v gospodinjstvu, zaradi česar so bolj izpostavljene boleznim in nasilju; ker so ženske in dekleta bolj izpostavljene napadom, spolnemu nasilju in nasilju na podlagi spola, nadlegovanju in drugim varnostnim grožnjam, kadar gredo po vodo za gospodinjsko rabo ali kadar dostopajo do sanitarnih prostorov zunaj svojega doma;
K. ker človekova pravica do vode in komunalnih storitev, kot je priznana v smernicah EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in komunalnih storitev, zajema vidike razpoložljivosti, dostopnosti, sprejemljivosti, kakovosti in cenovne dostopnosti ter načela pristopa, ki temelji na človekovih pravicah (nediskriminacija, odgovornost, preglednost, sodelovanje itd.);
L. ker je v cilju trajnostnega razvoja OZN št. 6 predvideno, da bodo imeli prebivalci sveta do leta 2030 splošen in enak dostop do varne pitne vode in komunalnih storitev; ker je po podatkih iz najnovejšega poročila OZN o stanju pri uresničevanju ta cilj kljub napredku še vedno precej oddaljen in premalo financiran, prav tako pa ostajajo veliki izzivi pri njegovem uresničevanju in odpravljanju velikih neenakosti med državami in znotraj njih pri dostopu do osnovne preskrbe z vodo in komunalnih storitev;
M. ker poročilo OZN o ciljih trajnostnega razvoja za leto 2021 kaže, da je bilo leta 2020 2 milijardi ljudi še vedno brez varne pitne vode, 3,6 milijarde brez zanesljivih komunalnih storitev, 2,3 milijarde ljudi ni imelo osnovne higienske ureditve, 129 držav pa še zmeraj ni na dobri poti, da bi imele do leta 2030 trajnostno upravljane vodne vire; ker dostop do vode ustvarja ugodne razmere za gospodarski razvoj, ki bodo ranljivim osebam omogočile, da se finančno osamosvojijo;
N. ker bi vzpostavitev univerzalne varne oskrbe z vodo in komunalnih storitev prinesla med letoma 2021 in 2040 neto koristi v višini od 37 do 86 milijard USD letno;
O. ker je voda omejen vir; ker se je količina sladke vode na prebivalca v zadnjih dveh desetletjih drastično zmanjšala; ker nesorazmerno razporejena demografska rast in depopulacija podeželja, vse bolj intenzivno kmetijstvo, posledice podnebnih sprememb, degradacija okolja ter nekatere zlorabe in onesnaževanje povzročajo vse večje težave pri dostopu do vode v številnih regijah, v prihodnosti pa se bodo te težave še povečale;
P. ker bo neto rast svetovnega prebivalstva do leta 2050 predvsem posledica rasti v mestih držav v razvoju, zaradi česar se bodo povečale potrebe po vodi in hrani; ker bi lahko po podatkih iz poročila OZN o razvoju svetovne vode za leto 2019 do leta 2050 porabili 20–30 % več vode kot danes in ker naj bi se po navedbah Svetovne banke povpraševanje po vodi v mestih v naslednjih treh desetletjih povečalo za 50–70 %;
Q. ker je 125 od 154 držav v razvoju v skladu s ciljem trajnostnega razvoja št. 13 v svoje nacionalne načrte za prilagajanje podnebnim spremembam vključilo sladkovodne vire ter kopenske ekosisteme in mokrišča kot najpomembnejša prednostna področja;
R. ker je globalno segrevanje pomemben vzrok za pomanjkanje vode; ker aktualna podnebna kriza z vse pogostejšimi sušami, poplavami in močnim deževjem še poglablja neenakomerno porazdelitev vode; ker je približno 90 % vseh naravnih nesreč povezanih z vodo in ker z vodo povezane nesreče predstavljajo 70 % vseh smrti v naravnih nesrečah; ker so po podatkih iz atlasa umrljivosti in gospodarskih izgub zaradi izrednih vremenskih, podnebnih in vodnih razmer (1970–2019) (Atlas of Mortality and Economic Losses from Weather, Climate and Water Extremes) Svetovne meteorološke organizacije od desetih najhujših nesreč največ človeških smrti v navedenem obdobju povzročile suše, nevihte in poplave; ker bo po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) leta 2050 skoraj 20 % svetovnega prebivalstva ogroženega zaradi poplav;
S. ker bi lahko vodni stres, ki ga OZN opredeljuje kot točko, na kateri je povpraševanje po vodi večje od razpoložljive količine ali ko je njena uporaba omejena zaradi slabe kakovosti, v nekaterih primerih povzročilo razseljevanje in migracije; ker se po podatkih iz poročil OZN o vodi trenutno pet od enajstih regij po svetu, v katerih živita dve tretjini svetovnega prebivalstva, sooča z vodnim stresom; ker bi v skladu s poročilom OZN o ciljih trajnostnega razvoja za leto 2020 lahko pomanjkanje vode do leta 2030 povzročilo razselitev približno 700 milijonov ljudi;
T. ker krčenje gozdov, prilaščanje zemljišč ter prekomerno izkoriščanje in črpanje naravnih virov, tudi s strani organiziranih kriminalnih združb, močno vplivajo na vodno gladino rek in jezer, spreminjajo vodni cikel ter prispevajo k sušenju rek in jezer ter onesnaževanju izkoriščanih območij;
U. ker v sladkovodnih ekosistemih živi več kot 10 % vseh vrst in občutljivih oblik življenja, čeprav pokrivajo le 1 % površine Zemlje; ker se približno 70 % sladke vode na svetu nameni kmetijstvu, preostanek pa je razdeljen med industrijsko uporabo (19 %), zlasti v živilskem, tekstilnem, energetskem, industrijskem, kemijskem, farmacevtskem in rudarskem sektorju, ter gospodinjsko porabo (11 %), vključno s prehrano ljudi;
V. ker zdravi ekosistemi omogočajo izboljšanje količine in kakovosti vode, hkrati pa povečujejo odpornost na podnebne spremembe;
W. ker je kmetijstvo največji porabnik sladkovodnih virov na svetu; ker se tretjina ornih zemljišč po vsem svetu uporablja za prehrano živine; ker je v poročilu FAO za leto 2020 o razmerah v prehrani in kmetijstvu – premagovanje izzivov, povezanih z vodo v kmetijstvu navedeno, da je pridelavo hrane in prihodke na podeželju mogoče bistveno izboljšati z naložbami v nove namakalne sisteme oziroma v prilagoditev in posodobitev obstoječih, te pa bi bilo treba dopolniti tudi z boljšim gospodarjenjem z vodo, kar zajema tudi boljše kmetijske prakse; ker prilaščanje zemljišč negativno vpliva na razpoložljivost in kakovost vode, lokalnim skupnostim jemlje vodne vire in krši njihovo človekovo pravico do varne pitne vode;
X. ker je energetski sektor trenutno odgovoren za 10 % svetovnih odvzemov vode in ker se ocenjuje, da se bo poraba vode v tem sektorju do leta 2040 povečala za približno 60 %;
Y. ker nedvomno neprimerna in v številnih primerih tudi nezakonita ekstraktivna industrija močno vpliva na površinske in podzemne vodne vire ter prispeva k onesnaževanju in uničevanju ledenikov, gozdov, mokrišč, rek in drugih vodnih virov, ki so bistvenega pomena za prehrano ljudi;
Z. ker je tekstilna industrija eden od sektorjev, ki porabijo največ vode na svetu, oblačila in tekstilni izdelki pa se proizvajajo v nekaterih regijah na svetu, kjer najbolj primanjkuje vode; ker je ta industrija uvrščena med drugo najbolj onesnažujočo industrijo na svetu in ker velik del tega onesnaževanja konča v vodi; ker namerava Evropska komisija v prvem četrtletju leta 2022 sprejeti t. i. strategijo EU za trajnostni tekstil, katere namen je prispevati k prehodu EU na krožno gospodarstvo, v katerem se bodo tekstilni izdelki oblikovali tako, da bodo trajnejši, ponovno uporabni, da jih bo mogoče popraviti in reciklirati ter da bodo energetsko učinkoviti;
AA. ker vse večje povpraševanje po vodi povzroča prekomerno izkoriščanje vodnih virov, zaradi pomanjkanja pa je voda postala sporni vir; ker je po podatkih OZN na svetu približno 300 območij, na katerih naj bi leta 2025 prišlo do konflikta zaradi vode;
AB. ker je ohranjanje vodnih virov ogroženo in ker so številne države vplivanje na kakovost vode uvrstile med kazniva dejanja; ker so bili v zadnjih letih okoljevarstveniki in zagovorniki pravice do vode tarča vse večjega števila napadov, tudi ubojev, ugrabitev, mučenja, nasilja na podlagi spola, groženj, nadlegovanja, ustrahovanja, kampanj blatenja, kriminalizacije, sodnega nadlegovanja, prisilnih izselitev in razselitev, in ker jih je treba nujno proaktivno podpreti, varovati njihovo življenje in skrbeti za njihovo varnost; ker je več finalistov za nagrado Saharova za svobodo misli na udaru zaradi vloge pri zaščiti vode in skupnih dobrin; ker so bili aktivisti, ki so želeli obraniti reko Guapinol, zaprti in izpuščeni šele po več kot dveh letih; ker je Lolita Chávez že štiri leta v izgnanstvu zaradi obrambe ozemlja pred dejavnostmi hidroelektrarn na reki Iximulew (Gvatemala); ker je bila Berta Cáceres leta 2016 ubita zaradi obrambe rek Blanco in Gualcarque, naročniki tega kaznivega dejanja pa še vedno niso bili obsojeni;
AC. ker je po podatkih organizacije Global Witness več kot tretjina svetovnih zagovornikov zemlje in okoljevarstvenikov, ki so bili umorjeni med letoma 2015 in 2019, pripadala domorodnim ljudstvom, katerih znanje in spretnosti s področja upravljanja zemljišč in vode so ključnega pomena za boj proti podnebni krizi in izgubi biotske raznovrstnosti;
AD. ker sta bila preprečevanje dostopa do vode in uničenje vodne infrastrukture uporabljena kot bistvena taktika okupacijskih sil, da so priključile zasedena ozemlja in prebivalce razselile z njihovih zemljišč;
AE. ker okvirna direktiva EU o vodah priznava, da „voda ni kot ostali tržni proizvodi, ampak je dediščina, ki jo je treba varovati, braniti in obravnavati kot tako“;
AF. ker voda od 6. decembra 2020 kotira na terminski borzi na Wall Streetu; ker Pedro Arrojo, posebni poročevalec OZN za človekove pravice do pitne vode in komunalnih storitev, meni, da voda vsebuje sklop bistvenih vrednot za našo družbo, ki jih logika trga ne priznava in jih zato ne more ustrezno obvladovati, še toliko manj na takšnem finančnem področju, ki je nagnjeno k špekulacijam; ker se po mnenju več strokovnjakov OZN z uporabo špekulativne logike za upravljanje dobrin, ki so bistvene za življenje in dostojanstvo ljudi, kršijo človekove pravice ljudi, ki živijo v revščini, poglablja neenakost spolov in povečuje ranljivost marginaliziranih skupnosti;
AG. ker morajo vlade zagotavljati osnovne minimalne ravni vode in komunalnih storitev za vse; ker je v poročilu posebnega poročevalca OZN za človekove pravice do varne pitne vode in komunalnih storitev z dne 16. julija 2021 poudarjeno, da bi bilo treba vodo obravnavati kot javno dobrino in jo upravljati v skladu s pristopom, ki temelji na človekovih pravicah ter zagotavlja pravico do vode in komunalnih storitev ter trajnost vodnih ekosistemov; ker sta oskrba z vodo in komunalna ureditev storitvi splošnega pomena in bi morali prihodki od cikla vodnega gospodarstva kriti morebitne s tem povezane odhodke in stroške izboljšav, pod pogojem, da je zaščiten javni interes;
AH. ker morajo države v skladu s smernicami EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in komunalnih storitev spoštovati, varovati in izpolnjevati te pravice, tretje strani pa se morajo strogo vzdržati vmešavanja v uživanje pravic do vode in komunalnih storitev;
AI. ker se delavci, ki delajo v verigi komunalnih storitev, soočajo s številnimi tveganji, vključno z zdravstvenimi tveganji, ki so posledica prekarnih delovnih pogojev; ker gre pogosto za neformalne delavce, ki niso zaščiteni z delovnim pravom; ker naše uresničevanje pravic do vode in komunalnih storitev ne sme negativno vplivati na varnost, dostojanstvo in dobrobit komunalnih delavcev;
1. znova potrjuje, da gre pri pravicah do varne pitne vode in komunalnih storitev za človekovo pravico, pri čemer se obe pravici dopolnjujeta; poudarja, da je dostop do čiste pitne vode neobhoden za zdravo in dostojanstveno življenje ter je bistvenega pomena za razvoj človekovega dostojanstva; poudarja, da je pravica do vode temeljni osnovni pogoj za uresničevanje drugih pravic in jo mora kot tako voditi logika javnega interesa ter splošnih javnih in svetovnih dobrin;
2. poudarja, da sta ustrezen dostop do vode, komunalnih storitev in storitev higiene ter pravica do zdravja in življenja medsebojno odvisna in sta bistvena pogoja za javno zdravje in človekov razvoj; poudarja potrebo po čisti vodi v kontekstu pandemije, Komisijo, države članice in tretje države pa poziva k ustreznim ukrepom, strategijam in politikam, da bi lahko v zadostni meri zaščitili vse ljudi;
3. poudarja, da je bilo priznanje pravice do varne pitne vode in komunalnih storitev kot človekove pravice ključni mejnik na poti k večji socialni in okoljski pravičnosti; potrjuje, da bi bilo mogoče napredek izboljšati z dajanjem večjega političnega pomena sektorju, boljšim izvajanjem in spremljanjem politik, učinkovitejšim financiranjem, odgovornostjo ter udeležbo javnosti, še zlasti med najbolj marginaliziranimi v družbi, zlasti v državah v razvoju; poudarja, da bi bilo treba pri dodeljevanju sredstev EU in pri načrtovanju pomoči dati prednost pomoči za varno pitno vodo in komunalne storitve;
4. opozarja na odgovornost držav, da spodbujajo in varujejo vse človekove pravice, ki so univerzalne, nedeljive, medsebojno odvisne in povezane ter jih je treba spodbujati in uporabljati na pravičen, enakopraven in nediskriminatoren način; zato ponovno poudarja, da morajo države zagotoviti splošen, ustrezen in cenovno ugoden dostop do zadostne, kakovostne in varne pitne vode ter boljši dostop do vode za komunalne storitve in higieno; opozarja, da pravica do vode pomeni, da morajo biti storitve oskrbe z vodo dostopne vsem;
5. opozarja, da se države, ki ratificirajo pogodbo o človekovih pravicah, zavežejo, da bodo varovale, spoštovale in uresničevale zaveze, sprejete v mednarodnem, nacionalnem, regionalnem in lokalnem okviru za varstvo človekovih pravic; v zvezi s tem meni, da bi morala mednarodna skupnost priznati pravico do vode in komunalnih storitev, ta pa bi morala vključevati mehanizme za zaščito in izvrševanje, zato poziva EU, naj na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni spodbuja zaščitne mehanizme, da spoštovanje pravice do vode in komunalnih storitev za države ne bi bila samo opcija, temveč izvršljiva pravica; poziva EU in države članice, naj dajo zgled in ratificirajo ustrezne konvencije, na primer Protokol o vodi in zdravju ter Konvencijo o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer iz leta 1992;
6. odločno poziva EU in njene države članice, naj se zavzamejo za pravico do varne pitne vode in komunalnih storitev ter za napredek pri oblikovanju pravil v zvezi z njimi na večstranskih in regionalnih forumih, tudi tako, da podprejo mandat posebnega poročevalca OZN za človekove pravice do varne pitne vode in komunalnih storitev; poudarja pomen, ki ga ima njegovo delo in delo njegovih predhodnikov ter delo v okviru drugih mehanizmov OZN za človekove pravice, povezanih s človekovimi pravicami do vode in komunalnih storitev;
7. poudarja pomen smernic EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in komunalnih storitev ter poziva institucije in države članice EU, naj jih izvajajo v tretjih državah ter v odnosu do njih, pa tudi v večstranskih forumih; v zvezi s tem poudarja pomen, ki ga ima usposabljanje osebja EU; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj Parlamentu in njegovim ustreznim (pod)odborom redno poročata o tem, kako uporabljata te smernice, ter navedeta konkretne primere svojih dejavnosti in njihovega učinka;
8. poziva delegacije EU in misije držav članic, kakor je navedeno v smernicah EU, naj v dvostranskih dialogih z državami partnericami, zlasti tistih v zvezi s človekovimi pravicami, in v sektorskih dialogih izpostavijo vprašanja v zvezi s pravico do varne pitne vode in komunalnih storitev ter položajem zagovornikov človekovih pravic in nevladnih organizacij, ki se zanjo zavzemajo;
9. poudarja, da je napredek pri priznanju pravice do čistega, zdravega in trajnostnega okolja v skladu z resolucijo Sveta OZN za človekove pravice št. 48/13 o človekovi pravici do čistega, zdravega in trajnostnega okolja pogoj, ki bo omogočil, da bodo varna pitna voda in komunalne storitve na voljo vsem; v zvezi s tem pozdravlja napredek pri oblikovanju pravil na mednarodni ravni, ki je bil dosežen glede okoljske kriminalitete, tudi ekocida;
10. spodbuja države v razvoju, naj se pridružijo dvema svetovnima konvencijama OZN o vodah, in sicer konvenciji OZN o vodah in konvenciji OZN o vodnih poteh, in si prizadevajo za njuno celovito izvajanje, saj sta pomembni orodji za podporo diplomaciji na področju voda, miru in preprečevanju konfliktov s čezmejnim sodelovanjem na področju voda;
11. vztraja, da je polno uveljavljanje pravice do vode odvisno od ohranjanja biotske raznovrstnosti in od podnebja, in zato zahteva, da naj bi bilo upravljanje voda, ki je osnovna potreba rastlin, živali in ljudi, usmerjeno predvsem v okoljske in socialne interese, tudi v vključevanje na trg dela ter povečanje dohodkov in varnostnih pogojev revnih;
12. poudarja, da lahko boljša oskrba z vodo in komunalne storitve ter boljše gospodarjenje z vodnimi viri spodbudijo trajnostno gospodarsko rast držav in bistveno prispevajo k zmanjšanju revščine;
13. poudarja, da so na področju dostopa do vode in komunalnih storitev potrebni preventivni ukrepi ter da je treba imeti na voljo zanesljive in primerljive kazalnike za merjenje napredka ali nazadovanja pri dostopu do vode in komunalnih storitev;
14. poudarja, da nekateri razvojni modeli, ki dajejo prednost obsežnim projektom in poslovnim dejavnostim velikega obsega, negativno vplivajo na razpoložljivost in kakovost vode v vseh državah ter povečujejo tekmovanje za vodo in zaostrujejo druge spore v zvezi z njo; v zvezi s tem vztraja, kako pomembne so naložbe v trajnostne rešitve za pitno vodo, kot so obnavljanje vodnih ekosistemov, da bi bili spet zdravi, recikliranje odpadne vode, razsoljevanje morske vode na obalnih območjih, izboljšanje kanalizacije ter namakalnih in kmetijskih praks;
15. poudarja, da neučinkovito upravljanje vodnih virov in onesnaženje, ki ga povzročajo nepoštene industrijske dejavnosti, negativno vplivata na uresničevanje človekovih pravic do vode in komunalnih storitev;
16. poziva Komisijo, naj ne spodbuja praks, ki ogrožajo pravico do varne in čiste pitne vode ter do komunalnih storitev, ter naj izvede ocene učinka teh praks na okolje in človekove pravice;
17. priznava, da zagovorniki okoljskih pravic opravljajo pomembno delo, zato jih je treba proaktivno podpreti, varovati njihovo življenje ter poskrbeti za njihovo varnost, zlasti kadar branijo pravico do vode, prav tako pa ostro obsoja kazniva dejanja, kot so uboji, ugrabitve, mučenje, spolno nasilje in nasilje na podlagi spola, grožnje, nadlegovanje, ustrahovanje, kampanje blatenja, kriminalizacija, sodno nadlegovanje, prisilne izselitve in razselitve, ki jih izvajajo številni državni in nedržavni storilci, tudi vlade in multinacionalna podjetja;
18. poziva EU, naj podpre ključna prizadevanja zagovornikov okoljskih pravic in organizacij civilne družbe; poziva Komisijo, ESZD in države članice, naj izpolnijo zavezo iz smernic EU o zagovornikih človekovih pravic ter spremljajo in opozarjajo na posamezne primere zagovornikov okoljskih človekovih pravic, zlasti dobitnikov in finalistov nagrade Saharova, ki so tarča napadov zaradi svoje vloge pri zaščiti vode in skupnih dobrin;
19. poudarja, da si je treba prizadevati, da bi zagovorniki okoljskih človekovih pravic svoje delo lahko opravljali varno in svobodno, ne da bi bili pri tem deležni nasilja in ustrahovanja; pričakuje, da bodo delegacije EU podporo zagovornikom okoljskih človekovih pravic zagotavljale prednostno in se sistematično ter odločno odzivale na vse grožnje ter napade nanje ali njihove sorodnike ter Parlamentu poročale o ukrepih, sprejetih v takšnih primerih; poziva EU in države članice, naj okrepijo mehanizme za zaščito zagovornikov okoljskih človekovih pravic in za preprečevanje nasilja nad njimi; ponovno poziva, naj se vzpostavi usklajena shema na ravni EU za izdajo vizumov za kratkoročno bivanje in začasne premestitve zagovornikov človekovih pravic, zlasti tistih, ki se zavzemajo za okoljske pravice in pravice domorodnih ljudstev in njihovo zaščito, zaradi česar so najpogosteje tarča napadov;
20. poziva države, naj spoštujejo pravico do socialnih protestov in pravico do mirnega zbiranja, zlasti v okviru nasprotovanja projektom, ki ogrožajo uživanje človekove pravice do pitne vode in komunalnih storitev; v zvezi s tem poziva uradnike delegacij EU in veleposlaništev držav članic, naj v skladu s smernicami EU o zagovornikih človekovih pravic obiščejo zagovornike človekovih pravic, ki so v priporu ali hišnem priporu, in se kot opazovalci udeležijo njihovih sojenj;
21. opozarja, da imajo domorodna ljudstva pomembno vlogo pri trajnostnem upravljanju naravnih virov in ohranjanju biotske raznovrstnosti; poziva EU in njene države članice, naj priznajo in zaščitijo pravice domorodnih ljudstev do običajnega lastništva in nadzora nad njihovimi zemljišči in naravnimi viri, kot je določeno v deklaraciji OZN o pravicah domorodnih ljudstev in v konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 169, ter naj spoštujejo načelo svobodnega, predhodnega in informiranega soglasja; poziva države članice, ki tega še niso storile, naj ratificirajo konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 169 o domorodnih in plemenskih ljudstvih; izraža posebno zaskrbljenost, ker nekateri zelo veliki projekti, tudi infrastrukturni projekti, projekti ekstraktivne industrije in projekti za proizvodnjo energije, znatno vplivajo na človekovo pravico do vode in komunalnih storitev, zlasti pri domorodnih ljudstvih; vztraja, da je pomembno izvesti pristne in celovite ocene učinka na človekove pravice ter se v dobri veri posvetovati s prizadetim prebivalstvom in skupinami civilne družbe, prav tako pa se po potrebi prepričati, da so domorodna ljudstva prostovoljno, predhodno in informirano privolila v vse obsežne projekte; poziva državne in nedržavne akterje, naj se izogibajo ukrepom, ki ogrožajo pravice domorodnih ljudstev, potomcev Afričanov in podeželskih skupnosti do zemljišča, vode, ekosistemov in biotske raznovrstnosti, ter poziva pristojne organe, naj pravno priznajo njihove zemljiške, najemne in druge pravice ter odgovornosti; vztraja, da je pomembno pred večjimi javnimi odločitvami v zvezi z upravljanjem voda organizirati odprta, vključujoča in participativna posvetovanja;
22. poziva Komisijo, naj se skrbno prepriča, da bodo infrastrukturni in energetski projekti, ki se financirajo iz različnih instrumentov razvojnega sodelovanja in zunanje politike, tudi prek Evropske investicijske banke, spoštovali človekove pravice, tudi človekovo pravico do vode in komunalnih storitev, in cilje trajnostnega razvoja ter jih ne bodo ogrožali in ne bodo prispevali k prisilni razselitvi domorodnih ljudstev z njihovih zemljišč in ozemelj;
23. poudarja, da se je treba bolj osredotočiti na trajnostno in odporno vodno in komunalno infrastrukturo in skupnosti, in sicer z izvajanjem ukrepov za zmanjševanje tveganja nesreč ter z uporabo vseh potrebnih orodij za evidentiranje tveganj, povezanih z vodo, in sistemov zgodnjega opozarjanja; poziva Komisijo, naj podpre pobudo Resilient Water Accelerator;
24. obsoja, da še vedno obstajajo neenakosti med spoloma pri uveljavljanju človekovih pravic do pitne vode in komunalnih storitev ter da pomanjkanje teh pravic vodi v diskriminacijo na podlagi spola; z zaskrbljenostjo ugotavlja tudi, da ima to uničujoče posledice za pravice žensk, zlasti zaradi posebnih potreb žensk in deklet v zvezi z menstrualno higieno in zdravjem, kar ženskam in dekletom otežuje varno in zdravo življenje; poudarja, da je cenovno ugoden dostop do vode, ustreznih komunalnih storitev in storitev higiene temeljni pogoj za javno zdravje in človeški razvoj, kamor spada tudi pravica deklet do izobraževanja, in vztraja, da mora razvojna politika EU v državah v razvoju prednostno obravnavati sektorje, povezane s temi storitvami;
25. poziva, naj se ženske in dekleta zaščiti pred fizičnimi grožnjami ali napadi, tudi spolnim nasiljem, pri zbiranju vode za gospodinjsko rabo in dostopu do sanitarnih prostorov zunaj svojega doma; poziva, naj se sprejmejo ukrepi, s katerimi bi skrajšali čas, ki ga ženske in dekleta porabijo za zbiranje vode za gospodinjsko rabo, da bi obravnavali negativni učinek pomanjkljivih vodnih in komunalnih storitev na dostop deklet do izobraževanja;
26. poudarja, da morajo EU in njene države članice skupaj z OZN in mednarodno skupnostjo tesno sodelovati s prejemnicami tuje pomoči, da bi izkoreninile svetovno vodno revščino in obenem zagotovile ustrezne komunalne storitve za vse; poziva vse države, naj uresničijo svoje zaveze iz Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, zlasti člena 14, v skladu s katerim morajo pogodbenice ženskam na podeželju zagotoviti pravico do ustreznih življenjskih pogojev, med drugim glede komunalnih storitev in oskrbe z vodo;
27. poziva Komisijo in ESZD, naj pri programih upravljanja voda in komunalne oskrbe z vodo uporabita transformativni in presečni pristop, ki bo upošteval različnost spolov, ter vključita politike, ki jih spremljajo konkretni akcijski načrti in ustrezno financiranje v skladu z instrumenti EU za zunanje financiranje in akcijskim načrtom EU za enakost spolov (GAP III), agendo EU za enakost spolov in opolnomočenje žensk v zunanjem delovanju za obdobje 2021–2025; poziva, naj se spodbuja vodilna vloga žensk in njihova polna, učinkovita in enakopravna udeležba pri načrtovanju, odločanju in izvajanju odločitev v zvezi z upravljanjem voda in komunalnih storitev;
28. poudarja, da je dostop do varne pitne vode trenutno ena največjih težav, saj skoraj 60 % vodnih virov prečka politične ozemeljske meje; opozarja, da je Svet v svojih sklepih iz leta 2018 obsodil uporabo vode kot vojnega orožja in navedel, da bi „v tem kontekstu [...] lahko uničevanje vodne infrastrukture, onesnaževanje vode ali preusmerjanje vodotokov z namenom omejitve ali preprečitve dostopa do vode pomenilo kršitev mednarodnega prava“; opozarja, da je načrtno odrekanje dostopa do vode, ki vodi v pomor civilistov, kaznivo dejanje zoper človečnost v skladu s statutom Mednarodnega kazenskega sodišča in da se lahko šteje za vojno hudodelstvo, saj je vsak napad ali uničenje napeljave za pitno vodo, njenih zalog ter namakalnih naprav v skladu z ženevskimi konvencijami iz leta 1949 prepovedan;
29. je resno zaskrbljen, da so kršitve pravice do vode in komunalnih storitev na zasedenih ozemljih namenjene razseljevanju ljudi z njihovih zemljišč, in je zaskrbljen zaradi preprečevanja dostopa do primerne oskrbe z vodo, virov in infrastrukture; opozarja, da imajo vsi narodi, tudi okupirani, suvereno pravico do nadzora nad svojim naravnim bogastvom; poziva okupacijske sile, naj sprejmejo nujne ukrepe za zagotavljanje dostopa do vode in pravične distribucije vode ljudem, ki živijo na zasedenih ozemljih, zlasti pa naj v skladu z resolucijo generalne skupščine OZN št. 73/255 z dne 20. decembra 2018 zagotovijo, da bodo imeli ljudje, ki živijo na zasedenih ozemljih, nadzor nad svojimi vodnimi viri, vključno z upravljanjem, črpanjem in distribucijo vode;
30. poziva EU, naj pripravi politično strategijo za lažje iskanje rešitev na teh območjih, in spodbuja države, ki se nahajajo na najpomembnejših konfliktnih območjih, povezanih z vodo, da podpišejo konvencijo o vodah;
31. je resno zaskrbljen, ker begunska taborišča nimajo dostopa do vode in komunalnih storitev; poudarja obvezo držav, da beguncem zagotovijo pravico do sanitarnih prostorov in vode;
32. poudarja, da je voda včasih lahko pokazatelj konfliktov, vendar ima lahko tudi pozitivno vlogo pri spodbujanju miru in sodelovanja; podpira diplomatska prizadevanja EU za čezmejno sodelovanje na področju voda, saj je to orodje za zagotavljanje miru, varnosti in stabilnosti, in poudarja pomen celostnega upravljanja voda ter potrebo po večjem dopolnjevanju med humanitarnimi, razvojnimi in mirovnimi ukrepi, da bi se lahko odzvali na nujne potrebe in zgodaj ukrepali, da bi lahko že na samem začetku odpravili temeljne vzroke humanitarnih kriz, povezanih z vodo in komunalnimi storitvami;
33. poudarja, da morajo podjetja po vsem svetu zagotoviti, da njihove dejavnosti ne omejujejo ali zlorabljajo uveljavljanja človekove pravice do dostopa do varne pitne vode v skladu z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah ter deklaracijami, pakti in pogodbami OZN, ki vključujejo to pravico; poleg tega poziva države, naj si prizadevajo doseči cilje, določene v okviru cilja trajnostnega razvoja št. 6, in sprejmejo zakonodajo, s katero bodo zagotovile, da podjetja ne bodo ovirala enakega dostopa do ustrezne oskrbe z vodo; poziva EU in njene države članice, naj konstruktivno sodelujejo pri delu medvladne delovne skupine OZN za čezmejne korporacije in druga podjetja v zvezi s človekovimi pravicami, da bi pripravile zavezujoč mednarodni instrument, ki bi v okviru mednarodnega prava človekovih pravic urejal dejavnosti čezmejnih korporacij in drugih podjetij;
34. poziva delegacije EU in misije držav članic v tretjih državah, naj bodo še posebej pozorne na podjetja, tudi tista s sedežem v EU, ki bi lahko onemogočila ali ogrozila uživanje pravic do vode in komunalnih storitev; poudarja, da morajo imeti žrtve takih kršitev dostop do učinkovitih pravnih sredstev ali drugih ustreznih rešitev ter pritožbenih mehanizmov;
35. poudarja, da morajo evropska podjetja, kadar poslujejo v tretjih državah, izpolnjevati enake pravne obveznosti glede krepitve in potrebne skrbnosti podjetij, kot veljajo za njihove dejavnosti v EU; poudarja pomen, ki ga imajo preprečevanje, obravnavanje in blaženje vseh škodljivih učinkov na človekove pravice do vode in ustreznih komunalnih storitev v okviru obvezne skrbnosti; poziva Komisijo in države članice, naj obravnavajo in preučijo, kako bi lahko potrošnikom zagotovili več informacij in preglednost o trajnostnem vplivu proizvodov na vodne vire, tudi v smislu vodnega odtisa;
36. poudarja, da se voda, kot je navedlo več strokovnjakov OZN, prepogosto obravnava kot blago brez dodatnih socialnih in kulturnih vidikov, kar povzroča kršitve temeljnih človekovih pravic in prispeva k vse večji degradaciji okolja ter povečanju ranljivosti najrevnejših in najbolj marginaliziranih članov družbe, kar je v nasprotju s cilji trajnostnega razvoja; opozarja, da sta oskrba z vodo in komunalna ureditev storitvi splošnega pomena in ne blago – nista ne luksuzni ne potrošniški izdelek, zato se z njima ne sme trgovati; poudarja, da so zaloge vode omejene, ter Komisijo in države članice poziva, naj sprejmejo preventivne ukrepe proti svetovnemu pomanjkanju vode in podpori tretjim državam pri ukrepih za boj proti pomanjkanju vode;
37. poziva države, naj sprejmejo pravne ukrepe za preprečevanje finančnih špekulacij z vodo na terminskih trgih ter naj spodbujajo ustrezen okvir upravljanja vode in komunalnih storitev v skladu s pristopom, ki bo temeljil predvsem na človekovih pravicah in upoštevanju skupnega dobrega; poziva EU in nacionalne vlade, naj spodbujajo in podpirajo neodvisne regulativne organe na področju vode, ki lahko pripomorejo k izvajanju standardov človekovih pravic;
38. opozarja, da voda, kot je priznano v okvirni direktivi EU o vodah, ni zgolj tržni proizvod, temveč javna dobrina, ki je nujna za človeško življenje in dostojanstvo; ugotavlja, da so storitve za rabo vode storitve splošnega pomena in posebne narave in so zato predvsem v javnem interesu; opozarja na pomen, ki ga ima spoštovanje človekove pravice do pitne vode in komunalnih storitev v zadevnih državah za zunanje politike in instrumente EU, kot so trgovinski in naložbeni sporazumi ter Instrument za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa pa tudi dejavnosti evropskih podjetij;
39. poudarja, da je voda skupna javna dobrina in da je treba zagotoviti ustrezno, stalno in visokokakovostno oskrbo z vodo; poziva države in donatorje, naj si še močneje prizadevajo, da bi bile voda in komunalne storitve kot temeljne javne storitve na voljo vsem, tudi z naložbami, ki izboljšujejo dostop do vode in komunalnih storitev ter ohranjajo obstoječo infrastrukturo ter nudenje in uporabo storitev; meni, da je vlaganje v krepitev zmogljivosti in upravljanje vodnih sistemov ter v njihovo delovanje in vzdrževanje bistvenega pomena za oblikovanje trdnih in trajnostnih vodnih in komunalnih storitev;
40. poziva EU, naj podpre tretje države pri njihovih ukrepih za zagotovitev splošnega in nediskriminatornega dostopa do vode in sanitarnih prostorov ter naj gospodinjstvom, ki so ekonomsko ali socialno ranljiva, zagotovi minimalno raven oskrbe z vodo;
41. poziva EU, naj vlaga tudi v varstvo in obnovo naravnih ekosistemov (vključno z gozdovi, poplavnimi ravnicami, mokrišči itd.), ki pogosto zagotavljajo stroškovno učinkovitejše in bolj trajnostne rešitve za upravljanje voda kot konvencionalni infrastrukturni ukrepi v smislu shranjevanja vode, čiščenja vode, obvladovanja erozije ter zmernih in izrednih vremenskih dogodkov;
42. poziva države, naj sprejmejo najprimernejši model za oskrbo z vodo in komunalnimi storitvami ter naj sodelujejo v preglednem in zanesljivem procesu za izboljšanje dejanskega uživanja človekovih pravic do vode in komunalnih storitev v njihovih družbah; poziva vlade, naj povečajo javne naložbe v trajnostno infrastrukturo, povezano z vodo, in varujejo vodo kot bistveno javno dobrino;
43. poudarja, da je treba porabo vode uskladiti z uporabo nastajajočih tehnologij za ohranjanje, zmanjševanje onesnaževanja vode in recikliranje odpadne vode, da bi izboljšali način oskrbe, prečiščevanja in odstranjevanja vode;
44. poziva EU, naj podpre trajnostno upravljane voda v kmetijskem sektorju, ki mobilizira več kot 70 % vodnih virov, in sicer z naložbami v trajnostne sisteme namakanja in shranjevanja vode, z optimizacijo in zmanjšanjem uporabe sladke vode v kmetijstvu vzdolž celotne dobavne verige, z zmanjšanjem živilskih odpadkov in s spodbujanjem agroekologije na podlagi obnove mokrišč ter z zmanjšanjem uporabe pesticidov in gnojil, ki predstavljajo tveganje za onesnaženje vode, zlasti za podtalnico, kjer je to mogoče;
45. opozarja, da je dostop do vode tudi izziv, povezan z rabo energije, tako v smislu proizvodnje kot pridobivanja; v zvezi s tem poudarja, da je treba spodbujati boljše gospodarjenje z energijo in rešitve za ponovno uporabo očiščene odpadne vode, da bi omejili porabo sladke vode s čiščenjem odpadne vode;
46. poziva Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad, naj se pri dodeljevanju nepovratnih sredstev, posojil in tehnične pomoči zavzemata za to, da se vladam ne bodo postavljali pogoji, v skladu s katerimi bi morale privatizirati vodne in komunalne storitve;
47. poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno finančno podporo za ukrepe krepitve zmogljivosti na področju oskrbe z vodo, pri tem pa naj sodeluje z obstoječimi mednarodnimi platformami in institucijami; podpira svetovno platformo solidarnosti za vodo, ki je nastala s Programom Združenih narodov za razvoj, da bi lokalne organe vključili v iskanje rešitev za izzive, povezane z vodo; pozdravlja konferenco OZN o vodi, ki bo potekala leta 2023, kot priložnost za oblikovanje medsektorskih pristopov za doseganje ciljev v zvezi z vodo in napredka pri uresničevanju cilja trajnostnega razvoja št. 6;
48. poziva Komisijo in ESZD, naj spodbujata tretje države, da deležnikom, vključno z organizacijami civilne družbe ter domorodnimi in lokalnimi skupnostmi, ki se ukvarjajo z obravnavanjem kršitev pravic do vode in komunalnih storitev, dodelijo ustrezne vire in omogočijo dostop do ustreznih informacij ter po potrebi smiselno sodelovanje v postopkih odločanja, povezanih z vodo, s čimer bi poskrbeli, da si bodo prizadevali za informirane in v rezultate usmerjene prispevke k oblikovanju in izvajanju vodne politike; meni, da je za uresničevanje človekove pravice do pitne vode bistvenega pomena spodbujati in krepiti mreže strokovnjakov za človekove pravice, organizacij civilne družbe in predstavnikov skupnosti na vseh ravneh, ter v tem smislu poziva vlade, naj oblikujejo mehanizme za vključujoč sistem upravljanja voda;
49. poziva EU, naj tretjim državam pomaga pri spoštovanju, izpolnjevanju in spodbujanju pravic delavcev v sektorju čiščenja odpadnih voda, vključno z njihovimi pravicami do dostojanstva, varnosti in zdravja ter pravico do organiziranja;
50. poudarja, da pomanjkanje dostopa do varne in čiste vode ter komunalnih storitev najbolj prizadene ljudi, ki živijo v revščini, zlasti ženske in dekleta, manjšine in osebam, ki so telesno in/ali duševno prizadete; poudarja, da so neenakosti pri dostopu do vode in komunalnih storitev pogosto posledica sistemskih neenakosti ali izključenosti; poziva vlade, naj spremljajo neenakosti pri dostopu do vode in komunalnih storitev ter sprejmejo odločne ukrepe, da bi spodbudile naložbe v komunalne sisteme in sisteme oskrbe, vključno z javnimi sistemi, ter spodbujajo učinkovitost in ohranjanje vode kot redkega vira; poziva jih, naj poskrbijo tudi, da ne bo diskriminacije pri dostopu do vode in komunalnih storitev, ki so javne dobrine, temveč bodo dostopne vsem, in sicer tako, da prednost namenijo ženskam, dekletom in ranljivim skupinam ter odpravijo sistemsko izključevanje in diskriminacijo; spodbuja organe, naj pregledajo svoje zakonodajne okvire, politike in prakse na področju vode skozi prizmo načel in standardov človekovih pravic, da bi pomagali usmeriti ukrepe k odpravljanju ovir za napredek;
51. naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.
MNENJE ODBORA ZA RAZVOJ (3.3.2022)
za Odbor za zunanje zadeve
o dostopu do vode kot človekovi pravici – zunanja razsežnost
Pripravljavec mnenja (*): Stéphane Bijoux
(*) Postopek s pridruženim odborom – člen 57 Poslovnika
POBUDE
Odbor za razvoj poziva Odbor za zunanje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
A. ker po podatkih OZN približno 2,2 milijarde ljudi nima dostopa do varne pitne vode, 4,2 milijarde ljudi pa do sanitarnih storitev;
B. ker 129 držav ni na dobri poti, da bi lahko do leta 2030 trajnostno upravljale vodne vire, zlasti regije, kot so zahodna in južna Azija ter severna Afrika z zelo visoko stopnjo vodnega stresa, ki presega 70 %, medtem ko se je raven vodnega stresa v jugovzhodni Aziji, Latinski Ameriki in na Karibih ter v podsaharski Afriki med letoma 2017 in 2018 povečala;
C. ker se ocenjuje, da bo do leta 2050 25 % svetovnega prebivalstva živelo v državah s kroničnim in ponavljajočim se pomanjkanjem sladke vode;
D. ker so se med letoma 1970 in 2015 območja naravnih mokrišč zmanjšala za 35 %;
E. ker naj bi do leta 2040 svetovno povpraševanje po vodi preseglo njeno ponudbo za 40 %;
F. ker je EU največja uvoznica virtualne vode na svetu, saj podjetja v EU vlagajo v skoraj 6 milijonov hektarjev zemljišč zunaj EU, med drugim namenjenih za kmetijstvo, proizvodnjo biogoriv in živinorejo;
G. ker pomanjkanje vode ogroža prehransko varnost in povzroča bolezni, ki se prenašajo z onesnaženo vodo, kot so kolera, tifus ali driska;
H. ker v afriških mestih živi 567 milijonov ljudi, katerih število se hitro povečuje; ker bodo mesta na tej celini rasla najhitreje na svetu;
I. ker se mesta po vsej Afriki pri vprašanju vode soočajo z vse večjimi izzivi, zlasti zaradi slabega urbanističnega načrtovanja, dostopa do vode in sanitarne oskrbe, ki ni cenovno ugoden, zanesljiv in varen, degradacije okolja in onesnaževanja vode;
J. ker sta po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in Unicefa v letu 2019 dva od petih otrok v podsaharski Afriki brez osnovne oskrbe s pitno vodo v šoli;
K. ker bi lahko glede na nedavno poročilo Svetovne banke podnebne spremembe povzročile, da bo 216 milijonov ljudi postalo notranjih migrantov;
L. ker je 125 od 154 držav v razvoju v skladu s ciljem trajnostnega razvoja št. 13 v svoje nacionalne načrte za prilagajanje podnebnim spremembam vključilo sladkovodne vire ter kopenske ekosisteme in mokrišča kot najpomembnejša prednostna področja;
M. ker je v sklepih Sveta z dne 19. novembra 2021 o diplomaciji na področju voda v zunanjem delovanju EU poudarjeno, da je voda nujno potrebna za človekovo preživetje in dostojanstvo ter temelj za odpornost družb in okolja;
N. ker bi vzpostavitev univerzalne varne oskrbe z vodo in sanitarne oskrbe prinesla med letoma 2021 in 2040 neto koristi v višini od 37 do 86 milijard USD letno;
O. ker je pandemija covida-19 pokazala, da je treba pospešiti napredek na področju vode, sanitarne oskrbe in higiene v šolah;
P. ker sedanji svetovni porast števila jezov, povezan s proizvodnjo energije in zagotavljanjem vode za namakanje, vzbuja skrb glede dostopa do vode, vključno z vprašanjem izhlapevanja shranjene vode;
Q. ker zdravi ekosistemi omogočajo izboljšanje količine in kakovosti vode, hkrati pa povečujejo odpornost na podnebne spremembe;
1. ponovno potrjuje, da so dostop do varne, čiste, dostopne in cenovno ugodne vode in sanitarne oskrbe bistvene zahteve in temeljne človekove pravice, kot je navedeno v resoluciji Generalne skupščine OZN št. 64/292 z dne 28. julija 2010;
2. poudarja, da dostop do vode zahteva večsektorski pristop z več deležniki, močno zavezanost sodelovanju z vsemi zadevnimi partnerji in dobro upravljanje;
3. ugotavlja, da je dostop do vode neločljivo povezan z zdravjem in izobraževanjem, zlasti za ženske, ter z varstvom in obnovo ekosistemov, povezanih z vodo, povezan pa je tudi z dostopom do zemljišč, lastninskimi pravicami, ki morajo biti izvršljive na sodišču, in prehransko varnostjo, pa tudi z dostopom do energije in varnosti;
4. poudarja, da lahko boljša oskrba z vodo in sanitarna oskrba ter boljše gospodarjenje z vodnimi viri spodbudijo trajnostno gospodarsko rast držav in bistveno prispevajo k zmanjšanju revščine;
5. poudarja, da je treba vodo obravnavati kot svetovno javno dobrino in ne kot blago;
6. poziva EU, naj v svojem zunanjem delovanju spodbuja pristop k dostopu do vode in sanitarne oskrbe, ki bo temeljil na človekovih pravicah, in sicer v skladu z Desetletjem ukrepov za vodo 2018–2028, ki so ga razglasili OZN, na primer na naslednjem svetovnem forumu o vodi v Dakarju, mednarodni konferenci na visoki ravni o vodi v Dušanbeju leta 2022 in konferenci OZN na visoki ravni o desetletju vodnih ukrepov v New Yorku leta 2023, da bi še naprej uresničevali cilj trajnostnega razvoja št. 6 o varni pitni vodi in sanitarni oskrbi ter vsem državam omogočili, da do leta 2030 na nediskriminatoren način dosežejo vse cilje v okviru tega cilja, obenem pa odpravijo neenakosti pri dostopu do vode, ki prizadenejo ranljive in marginalizirane skupine;
7. je zaskrbljen, da je dostop do pitne vode in sanitarne oskrbe – bodisi zaradi fizičnega pomanjkanja, onesnaženosti ali pomanjkanja zadostne infrastrukture in slabega upravljanja – v državah v razvoju močno omejen (samo ena oseba od dveh ima dostop), v podsaharski Afriki pa zelo omejen (na podeželju ima dostop samo ena oseba od osmih);
8. poudarja, da so zaradi hitre rasti afriškega prebivalstva in hitro spreminjajočih se urbanih razmer potrebni nujni ukrepi za zagotovitev odpornosti na področju vode; opozarja na velike neenakosti pri dostopu do osnovne infrastrukture, ki za revne v mestih predstavljajo nesorazmerno breme, povezano z vodo;
9. poudarja, da so čista voda, dobra higiena in sanitarne storitve ključnega pomena za trajnostno rast in krepitev odpornosti najranljivejših skupnosti; zato poziva EU, naj okrepi tehnično in finančno podporo, da bi prispevala k večji odpornosti mest v državah v razvoju na vodne pretrese, tudi s trajnostnim urbanističnim načrtovanjem, hkrati pa zagotovila boljše vključevanje državljanov na podeželju, ki se selijo v urbano okolje;
10. poziva k hitrim ukrepom po pandemiji covida-19 in glede na vse večje število naravnih nesreč, povezanih s podnebnimi spremembami, vključno s povečanim obsegom in pogostostjo poplav, suš, višjih temperatur vode in zmanjšanja raztopljenega kisika, dvigom morske gladine in poslabšanjem kakovosti vode zaradi vse večjega onesnaževanja in kontaminacije, ki sta med drugim posledica odtekanja vode v kmetijstvu, neobdelanih industrijskih in komunalnih odpadnih voda ter krčenja gozdov; nadalje poziva, naj bo dostop do vode in sanitarne oskrbe prednostna naloga v državah v razvoju, zlasti v najmanj razvitih državah in majhnih otoških državah v razvoju, tudi v humanitarnem okviru, saj je to eden od ključnih elementov človekovega razvoja;
11. poudarja, da v državah v razvoju primanjkuje finančnih sredstev in javnih naložb v vodo in trajnostno infrastrukturo; poziva države članice in mednarodne organizacije, naj zagotovijo finančna sredstva za pomoč pri krepitvi zmogljivosti in prenosu tehnologije v države v razvoju, da bi zagotovili varno, čisto, dostopno in cenovno ugodno pitno vodo, higienske in sanitarne storitve za vse, zlasti za najranljivejše;
12. poudarja, da so na področju dostopa do vode in sanitarne oskrbe potrebni anticipativni ukrepi ter da je treba imeti na voljo zanesljive in primerljive kazalnike za merjenje napredka ali nazadovanja pri dostopu do vode in sanitarne oskrbe;
13. poudarja, da se je treba bolj osredotočiti na trajnostno in odporno vodno in sanitarno infrastrukturo in skupnosti, in sicer z izvajanjem komponent za zmanjševanje tveganja nesreč ter z uporabo vseh potrebnih orodij za evidentiranje tveganj, povezanih z vodo, in sistemov zgodnjega opozarjanja; poziva Komisijo, naj podpre pobudo Resilient Water Accelerator;
14. poudarja, da je treba humanitarne odzive, ki rešujejo življenja, povezati z razvojem trajnostnih vodnih in sanitarnih sistemov za vse; poudarja, kako pomembno je mobilizirati finančna sredstva in tehnično pomoč, da bi olajšali krepitev zmogljivosti, ki bodo v času krize zadostile najnujnejšim potrebam po osnovnih vodnih in sanitarnih storitvah;
15. opozarja, da je Komisija v obdobju 2014–2020 mobilizirala skoraj 2,6 milijarde EUR za vprašanja v zvezi z vodo, in poziva k nadaljnjim prizadevanjem v okviru instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje (NDICI), da se preseže 20 % porabe za človekov razvoj, pri čemer je treba zagotoviti, da se dosleden delež v višini 30 %, ki je namenjen boju proti podnebnim spremembam, dodeli krepitvi vodne in sanitarne infrastrukture, da bi izkoreninili vodno in sanitarno revščino;
16. poziva EU, naj z naložbami v ustrezne institucije, zmogljivosti, strukture upravljanja in procese zagotovi boljšo podporo državam v razvoju, da bi zagotovili kakovostne in trajnostne zmogljivosti in storitve za sanitarno oskrbo in ravnanje z odpadno vodo, ter naj vlaga v zmanjšanje tveganja onesnaževanja in kontaminacije vode, v razvoj tehnologij za recikliranje odpadnih voda ter v razvoj inovativnih rešitev za ustvarjanje in upravljanje vodnih točk, naprav za umivanje rok in spodbujanje zdravih higienskih praks;
17. poziva EU, naj vlaga tudi v varstvo in obnovo naravnih ekosistemov (vključno z gozdovi, poplavnimi ravnicami, mokrišči itd.), ki pogosto zagotavljajo stroškovno učinkovitejše in bolj trajnostne rešitve za gospodarjenje z vodami kot konvencionalni infrastrukturni ukrepi v smislu shranjevanja vode, čiščenja vode, obvladovanja erozije ter zmernih in izrednih dogodkov;
18. poziva EU, naj čim bolj poveča učinek pomoči na področju človekovega razvoja, tako da zagotovi, da bodo storitve v zvezi z vodo, sanitarno oskrbo in higieno vključene v vse programe in strategije na področju zdravja, prehrane, izobraževanja, invalidnosti in enakosti spolov, vključno z vodnimi, sanitarnimi in higienskimi cilji in kazalniki;
19. poziva EU, naj podpre javno gospodarjenje z vodo v državah v razvoju, in poudarja, kako pomembno je, da je uradna razvojna pomoč EU na področju vode, sanitarne oskrbe in higiene usmerjena v države in skupnosti z najnižjimi dohodki;
20. opozarja na pomembno geostrateško razsežnost in varnostna vprašanja, povezana z vodo; poudarja, da lahko dostop do vode povzroči nenadne konflikte in vojne zaradi vode, kar lahko povzroči milijone žrtev in poveča migracije, zlasti prisilno razseljevanje, ki je posledica suše, neustrezne prehranske varnosti ali lakote;
21. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v številnih delih sveta primanjkuje dogovorov o sodelovanju za čezmejne reke, jezera in vodonosnike ali pa takšni dogovori ne zadostujejo za obravnavo vse večjih izzivov, povezanih z vodo;
22. poudarja koristi boljšega čezmejnega sodelovanja na področju voda in boljšega upravljanja vodnih sistemov, da bi spodbudili povezavo med vodo, hrano, energijo in ekosistemom, preprečili konflikte ter zaščitili trajnostno upravljanje vodnih virov in zaščito ekosistemov;
23. poziva Komisijo, naj podpre diplomacijo na področju voda in spodbuja regionalno sodelovanje na področju voda, zlasti v smislu skupnega upravljanja vodnih virov v okolici 286 čezmejnih povodij; poleg tega poziva k razvoju politik in operativnih programov, ki obravnavajo varnostne, prehranske, upravljavske in okoljske izzive, povezane s čezmejnimi povodji, da bi na teh območjih v prihodnosti zagotovili varnost in odpornost na področju vode;
24. spodbuja države v razvoju, naj se pridružijo dvema svetovnima konvencijama OZN o vodah, in sicer Konvenciji OZN o vodah in konvenciji OZN o vodotoku, in si prizadevajo za njuno celovito izvajanje, saj sta pomembni orodji za podporo diplomaciji na področju voda, miru in preprečevanju konfliktov s čezmejnim sodelovanjem na področju voda;
25. poudarja, da je treba obravnavati zapletenost konkurenčnih in vse večjih potreb po vodnih virih; poziva k podpori Ekipe Evropa pri krepitvi usklajenega, skladnega, celostnega in trajnostnega upravljanja voda v državah v razvoju v zvezi z različnimi načini uporabe (kmetijstvo, proizvodnja hrane, sanitarne in zdravstvene storitve, higiena, proizvodnja energije, konkurenčne zahteve industrije itd.), zlasti ob upoštevanju vse večje nepredvidljivosti oskrbe z vodo, ki je posledica podnebnih sprememb;
26. opozarja, da bi morale biti usklajene, celostne in trajnostne politike upravljanja vodnih virov pregledne in vključujoče ter da bi morale spodbujati sodelovanje več deležnikov v vseh sektorjih in na vseh ravneh; poudarja, kako pomembno je ocenjevati učinke kmetijskih in energetskih naložbenih projektov na človekove pravice;
27. poudarja, da je treba porabo vode uskladiti z uporabo nastajajočih tehnologij za ohranjanje, zmanjšanje onesnaževanja vode in recikliranje odpadne vode, da bi izboljšali način oskrbe, obdelave in odstranjevanja vode;
28. poziva EU, naj podpre trajnostno gospodarjenje z vodo v kmetijskem sektorju, ki mobilizira več kot 70 % vodnih virov, in sicer z naložbami v trajnostne sisteme namakanja in shranjevanja vode, z optimizacijo in zmanjšanjem uporabe sladke vode v kmetijstvu vzdolž celotne dobavne verige, z zmanjšanjem živilskih odpadkov in s spodbujanjem agroekologije na podlagi obnove mokrišč ter z zmanjšanjem uporabe pesticidov in gnojil, ki predstavljajo tveganje za onesnaženje vode, zlasti za podtalnico, kjer je to mogoče;
29. opozarja, da je dostop do vode tudi izziv, povezan z rabo energije, tako v smislu proizvodnje kot pridobivanja; v zvezi s tem poudarja, da je treba spodbujati boljše gospodarjenje z energijo in rešitve za ponovno uporabo očiščene odpadne vode, da bi omejili porabo sladke vode s čiščenjem odpadne vode;
30. poziva k učinkovitim mehanizmom odgovornosti za vse ponudnike storitev oskrbe z vodo in sanitarnih storitev, da bi zagotovili, da spoštujejo človekove pravice, jih ne kršijo ali zlorabljajo;
31. poudarja, da je treba pravice do vode vključiti v trgovinske sporazume s tretjimi državami in v pravno zavezujoče obveznosti za podjetja EU v tretjih državah, da bodo spoštovala na primer direktivo o pitni vodi, tudi kadar poslujejo v tujini;
32. poudarja, da se morajo podjetja EU, ki vlagajo v države v razvoju, vzdržati pritiska na lokalne vodne vire in zemljišča, zlasti v kmetijskem in industrijskem sektorju, ter se izogibati špekulacijam z vodo; hkrati poudarja, da potreba po gospodarskem razvoju ne bi smela spodbujati teh držav k osredotočanju na dejavnosti z intenzivno porabo vode, saj bi to lahko ogrozilo dostop njihovega prebivalstva do vode;
33. upošteva potencial zasebnega sektorja pri oskrbi z vodo in poziva k okrepljenemu sodelovanju z malimi in srednjimi podjetji ter lokalnimi podjetji, ki lahko uporabijo dragocene rešitve in inovativne pristope pri oblikovanju, gradnji ali sanaciji obstoječih storitev za rabo vode ali pri drugih projektih, povezanih z vodo;
34. poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo, da bodo velika podjetja in njihovi podizvajalci spoštovali ustrezno izvajanje strategij potrebne skrbnosti in obveznosti poročanja (v skladu s standardi EU) o sodelovanju na področju vodnih dejavnosti; poziva, naj se v zakonodajnem predlogu o potrebni skrbnosti podjetij upošteva pravica do dostopa do vode in druge temeljne človekove pravice;
35. opozarja, da so rešitve in programi učinkovitejši, če so zasnovani skupaj z lokalnim znanjem in sodelovanjem skupnosti; zato poudarja, da je treba podpreti majhne in lokalno vodene projekte, ki neposredno vplivajo na zagotavljanje in izboljšanje dostopa prebivalstva do vode in sanitarnih objektov, tudi na podeželju in v obalnih skupnostih, odvisnih od morskih virov;
36. poziva, naj se posebna pozornost nameni ženskam in dekletom v državah v razvoju, saj se pogosto soočajo s posebnimi ovirami pri dostopu do vode in sanitarne oskrbe, pri čemer jih je večina zadolžena za prinašanje vode, namesto da gredo v šolo, po drugi strani pa so prisiljene zapustiti šolo, če nimajo dostopa do ustreznih stranišč;
37. poudarja, da lahko pomanjkanje dostopa do vode znatno ovira pravice žensk in deklet do izobraževanja, zdravja, dostojanstva, prehrane in varnosti ter njihovo politično in gospodarsko udeležbo; poziva EU, naj podpre ženske, tudi tiste, ki pripadajo diskriminiranim manjšinam, pri zagovarjanju njihovih pravic do vode in zagotovi njihovo udeležbo v postopku odločanja o projektih, povezanih z dostopom do vode;
38. opozarja, da je dostop do varnih in izboljšanih virov vode bistvenega pomena za otroke, ki so še posebej ogroženi zaradi pomanjkanja higiene, podhranjenosti in bolezni, povezanih z vodo;
39. poziva EU, naj v skladu z načeli delovanja iz smernic EU o varstvu zagovornikov človekovih pravic zagotovi zaščito zagovornikov okoljskih človekovih pravic, zlasti zagovornikov človekovih pravic domorodnih ljudstev in zagovornikov zemljiških pravic, ki so lahko ogroženi, diskriminirani, preganjani, kriminalizirani in ubiti ter katerih vloga je lahko bistvena pri dostopu do vode v državah v razvoju;
40. poziva EU, naj spodbuja priznavanje ekocida kot mednarodnega kriminala;
41. poziva Komisijo, naj Parlamentu redno poroča o izvajanju smernic EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in sanitarnih storitev ter navede konkretne primere opravljenih dejavnosti in njihov vpliv.
INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE
Datum sprejetja |
28.2.2022 |
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
25 1 0 |
||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Barry Andrews, Eric Andrieu, Anna-Michelle Asimakopulu (Anna-Michelle Asimakopoulou), Hildegard Bentele, Dominique Bilde, Udo Bullmann, Catherine Chabaud, Antoni Comín i Oliveres, Ryszard Czarnecki, Gianna Gancia, Charles Goerens, Mónica Silvana González, Pierrette Herzberger-Fofana, György Hölvényi, Rasa Juknevičienė, Beata Kempa, Karsten Lucke, Pierfrancesco Majorino, Erik Marquardt, Janina Ochojska, Christian Sagartz, Tomas Tobé, Miguel Urbán Crespo, Bernhard Zimniok |
|||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
María Soraya Rodríguez Ramos, Caroline Roose |
|||
POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU
V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE
25 |
+ |
ECR |
Ryszard Czarnecki, Beata Kempa |
ID |
Dominique Bilde, Gianna Gancia |
NI |
Antoni Comín i Oliveres |
PPE |
Anna-Michelle Asimakopulu (Anna-Michelle Asimakopoulou), Hildegard Bentele, György Hölvényi, Rasa Juknevičienė, Janina Ochojska, Christian Sagartz, Tomas Tobé |
Renew |
Barry Andrews, Catherine Chabaud, Charles Goerens, María Soraya Rodríguez Ramos |
S&D |
Eric Andrieu, Udo Bullmann, Mónica Silvana González, Karsten Lucke, Pierfrancesco Majorino |
The Left |
Miguel Urbán Crespo |
Verts/ALE |
Pierrette Herzberger-Fofana, Erik Marquardt, Caroline Roose |
1 |
- |
ID |
Bernhard Zimniok |
0 |
0 |
|
|
Uporabljeni znaki:
+ : za
- : proti
0 : vzdržani
INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
Datum sprejetja |
12.9.2022 |
|
|
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
50 3 1 |
||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Alexander Alexandrov Yordanov, François Alfonsi, Maria Arena, Petras Auštrevičius, Traian Băsescu, Reinhard Bütikofer, Fabio Massimo Castaldo, Włodzimierz Cimoszewicz, Anna Fotyga, Michael Gahler, Raphaël Glucksmann, Bernard Guetta, Sandra Kalniete, Peter Kofod, Dietmar Köster, Andrius Kubilius, Leopoldo López Gil, Lukas Mandl, Pedro Marques, Vangelis Meimarakis, Francisco José Millán Mon, Matjaž Nemec, Gheorghe-Vlad Nistor, Urmas Paet, Demetris Papadakis, Manu Pineda, Giuliano Pisapia, Thijs Reuten, Nacho Sánchez Amor, Isabel Santos, Mounir Satouri, Andreas Schieder, Jordi Solé, Dragoş Tudorache, Hilde Vautmans, Thomas Waitz, Charlie Weimers, Isabel Wiseler-Lima, Bernhard Zimniok, Željana Zovko |
|||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Engin Eroglu, Markéta Gregorová, Robert Hajšel, Andrzej Halicki, Javi López, Alessandra Moretti, Javier Zarzalejos |
|||
Namestniki (člen 209(7)), navzoči pri končnem glasovanju |
Janina Ochojska, Sira Rego, Karlo Ressler, Eugenia Rodríguez Palop, Helmut Scholz, Miguel Urbán Crespo, Bettina Vollath |
|||
POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU
50 |
+ |
NI |
Fabio Massimo Castaldo |
PPE |
Aleksander Aleksandrov Jordanov (Alexander Alexandrov Yordanov), Traian Băsescu, Michael Gahler, Andrzej Halicki, Sandra Kalniete, Andrius Kubilius, Leopoldo López Gil, Lukas Mandl, Vangelis Meimarakis, Francisco José Millán Mon, Gheorghe-Vlad Nistor, Janina Ochojska, Karlo Ressler, Isabel Wiseler-Lima, Javier Zarzalejos, Željana Zovko |
RENEW |
Petras Auštrevičius, Engin Eroglu, Bernard Guetta, Urmas Paet, Dragoş Tudorache, Hilde Vautmans |
S&D |
Maria Arena, Włodzimierz Cimoszewicz, Raphaël Glucksmann, Robert Hajšel, Dietmar Köster, Javi López, Pedro Marques, Alessandra Moretti, Matjaž Nemec, Dimitris Papadakis (Demetris Papadakis), Giuliano Pisapia, Thijs Reuten, Nacho Sánchez Amor, Isabel Santos, Andreas Schieder, Bettina Vollath |
THE LEFT |
Manu Pineda, Sira Rego, Eugenia Rodríguez Palop, Helmut Scholz, Miguel Urbán Crespo |
VERTS/ALE |
François Alfonsi, Reinhard Bütikofer, Markéta Gregorová, Mounir Satouri, Jordi Solé, Thomas Waitz |
3 |
- |
ECR |
Charlie Weimers |
ID |
Peter Kofod, Bernhard Zimniok |
1 |
0 |
ECR |
Anna Fotyga |
Uporabljeni znaki:
+ : za
- : proti
0 : vzdržani