POROČILO o smernicah EU o zagovornikih človekovih pravic

17.2.2023 - (2021/2204(INI))

Odbor za zunanje zadeve
Poročevalka: Hannah Neumann

PR_INI

VSEBINA

Stran

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

 

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o smernicah EU o zagovornikih človekovih pravic

(2021/2204(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju Ustanovne listine OZN,

– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

– ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

– ob upoštevanju Deklaracije OZN o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (deklaracija o zagovornikih človekovih pravic),

– ob upoštevanju dejavnosti posebne poročevalke OZN o položaju zagovornikov človekovih pravic,

– ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti členov 3 in 21,

– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

– ob upoštevanju smernic EU o človekovih pravicah in zlasti smernic o zagovornikih človekovih pravic (v nadaljnjem besedilu: smernice), ki so bile sprejete junija 2004 in revidirane leta 2008, drugega navodila za izvajanje smernic, ki je bilo odobreno leta 2020, ter smernic za dialog o človekovih pravicah s partnerskimi/tretjimi državami, ki so bile sprejete decembra 2001 in revidirane leta 2021,

– ob upoštevanju smernic EU za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja z dne 24. junija 2013,

– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 23. junija 2014 o deseti obletnici smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

– ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/947 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. junija 2021 o vzpostavitvi Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa, spremembi in razveljavitvi Sklepa št. 466/2014/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Uredbe (EU) 2017/1601 Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 480/2009[1],

– ob upoštevanju strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo iz leta 2012 ter akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024, kot sta predstavljena v skupnem sporočilu visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije z dne 25. marca 2020 (JOIN(2020)0005), ki ga je Svet sprejel 18. novembra 2020,

– ob upoštevanju zbirke orodij Komisije iz leta 2021 za pristop k mednarodnim partnerstvom, ki temelji na človekovih pravicah, kot je opredeljena v delovnem dokumentu služb Komisije z dne 30. junija 2021 z naslovom Uporaba pristopa, ki temelji na človekovih pravicah, za mednarodna partnerstva – posodobljen nabor orodij za umestitev imetnikov pravic v središče sodelovanja EU z njenim sosedstvom ter njenega razvojnega in mednarodnega sodelovanja (SWD(2021(0179),

– ob upoštevanju svojih posebnih smernic o dejavnostih poslancev Evropskega parlamenta v zvezi s človekovimi pravicami in demokracijo pri njihovih obiskih v tretjih državah,

– ob upoštevanju statuta nagrade Saharova za svobodo misli, ki ga je sprejela konferenca predsednikov 15. maja 2003 in je bil spremenjen 14. junija 2006,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2021 o varstvu človekovih pravic in zunanji migracijski politiki EU[2],

– ob upoštevanju študije generalnega direktorata za parlamentarne raziskovalne storitve z dne 24. avgusta 2022 z naslovom EU Guidelines on Human Rights Defenders: European Implementation Assessment (Smernice EU o zagovornikih človekovih pravic: evropska ocena izvajanja),

– ob upoštevanju vodilnih načel OZN o podjetništvu in človekovih pravicah,

– ob upoštevanju kazalnika ciljev trajnostnega razvoja OZN št. 16.10.1, ki se nanaša na število potrjenih primerov ubojev, ugrabitev, prisilnih izginotij, samovoljnih pridržanj in mučenja novinarjev, z njimi povezanih medijskih delavcev, sindikalistov in zagovornikov človekovih pravic v predhodnih 12 mesecih,

– ob upoštevanju člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o ukrepih EU za zaščito zagovornikov človekovih pravic[3],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2021 o učinkih podnebnih sprememb na človekove pravice in vlogi okoljevarstvenikov pri tem vprašanju[4],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2021 s priporočili Komisiji o primerni skrbnosti in odgovornosti podjetij[5],

 

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. oktobra 2022 o izidu pregleda akcijskega načrta v 15 točkah o trgovini in trajnostnem razvoju, ki ga je izvedla Komisija[6],

– ob upoštevanju svojega priporočila z dne 17. februarja 2022 Svetu in podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko glede korupcije in človekovih pravic[7],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2022 o akcijskem načrtu EU za enakost spolov III[8],

– ob upoštevanju svojih resolucij o kršitvah človekovih pravic, demokracije in pravne države (tako imenovane „nujne resolucije“), sprejetih v skladu s členom 144 Poslovnika,

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 2022 o človekovih pravicah in demokraciji v svetu ter politiki Evropske unije na tem področju – letno poročilo za leto 2021[9] in svojih resolucij o predhodnih letnih poročilih,

– ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A9-0034/2023),

 

A. ker so v deklaraciji OZN o zagovornikih človekovih pravic ti zagovorniki opredeljeni kot posamezniki ali skupine, ki z miroljubnimi sredstvi spodbujajo, varujejo ali si prizadevajo za varstvo in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

B. ker so zagovorniki človekovih pravic bistveni zavezniki EU pri njenih prizadevanjih za zaščito in spodbujanje človekovih pravic, demokracije in pravne države ter preprečevanje konfliktov po svetu; ker sta podpiranje delovanja zagovornikov človekovih pravic in njihova zaščita zato v osnovnem interesu EU in njenih držav članic;

C. ker so se smernice, ki so bile sprejete leta 2004 in revidirane leta 2008, postopoma razvile v referenčni okvir, v katerem institucije in delegacije EU, diplomatske misije držav članic in voditelji EU spodbujajo in zagotavljajo spoštovanje pravic zagovornikov človekovih pravic ter ščitijo zagovornike človekovih pravic, ki jim pretijo napadi in grožnje državnih ali nedržavnih akterjev; ker Parlament dosledno poziva k ustreznemu in usklajenemu izvajanju smernic; ker bi morale poleg institucij EU tudi države članice izvajati smernice, ki vključujejo vrsto specifičnih zavez, kot so redno poročanje, usklajevanje in ukrepanje v podporo zagovornikom človekovih pravic;

D. ker imajo lahko dosledni, skladni ukrepi EU za podpiranje in zaščito zagovornikov človekovih pravic znaten učinek, kadar misije držav članic in delegacije EU uskladijo svoje ukrepe, zlasti kar zadeva posamezne primere, na dvostranskih in večstranskih forumih;

E. ker so bili s sprejetjem strateškega okvira za človekove pravice in demokracijo iz leta 2012 in treh zaporednih akcijskih načrtov določeni vizija, načela in izvedljivi ukrepi za podporo EU pri spodbujanju človekovih pravic na svetovni ravni in izvajanju smernic;

F. ker je EU za podpiranje zagovornikov človekovih pravic razvila najrazličnejše instrumente, od usklajevalnih orodij do finančne pomoči; ker je bil glavni finančni instrument EU, ki se je v preteklosti uporabljal za podpiranje zagovornikov človekovih pravic, evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), med drugim je te naloge izvajal z nepovratnimi sredstvi za nujno pomoč in mehanizmom EU za zaščito zagovornikov človekovih pravic ProtectDefenders.eu; ker je bil instrument EIDHR nadomeščen s tematskim programom o človekovih pravicah in demokraciji, ki je del Instrumenta za sosedstvo ter razvojno in mednarodno sodelovanje – Globalna Evropa (NDICI); ker je spoštovanje človekovih pravic, demokracije in pravne države horizontalni cilj v celotnem instrumentu NDICI, spodbuja pa se tudi prek dela Evropske ustanove za demokracijo;

G. ker je bilo v okviru instrumenta EIDHR v obdobju 2014–2020 za podporo človekovim pravicam in njihovim zagovornikom v razmerah, v katerih so najbolj ogroženi, dodeljenih več kot 186 milijonov EUR; ker je bilo v okviru tematskega programa instrumenta NDICI – Globalna Evropa o človekovih pravicah in demokraciji v obdobju 2021–2027 za podpiranje zagovornikov človekovih pravic in preprečevanje krčenja prostora za civilno družbo okvirno namenjenih 326 milijonov EUR; ker je bilo v okviru pobude ProtectDefenders.eu, ki ji je bilo dodeljeno financiranje EU v višini približno 35 milijonov EUR, od leta 2015 podpore deležnih okoli 55.000 zagovornikov človekovih pravic, od tega 8700 v letu 2021; ker je v okviru ločene sheme EU za nepovratna sredstva za nujno pomoč od leta 2010 podporo prejelo približno 1600 zagovornikov človekovih pravic;

H. ker evropsko soglasje o razvoju zavezuje EU in njene države članice k izvajanju pristopa k razvojnemu sodelovanju, ki temelji na človekovih pravicah in vključuje vse človekove pravice in s tem tudi tiste, ki jih zagovarjajo;

I. ker je EU kot močna gospodarska akterka zmožna vplivati na stanje človekovih pravic in položaj njihovih zagovornikov po vsem svetu, tako da v vse svoje politike dosledno vključuje pristop, ki temelji na človekovih pravicah; ker pregled trgovinske politike za leto 2021 zavezuje EU, da zavzame odločnejše stališče pri zagovarjanju svojih interesov in vrednot, zlasti spodbujanja in varstva človekovih pravic; ker so v pregledu trgovine in trajnostnega razvoja, ki ga je opravila Komisija, predvideni povečanje spremljanja zavez o trgovini in trajnostnem razvoju v trgovinskih sporazumih, okrepljena vloga civilne družbe in boljše izvrševanje teh sporazumov;

J. ker novi globalni režim sankcij EU na področju človekovih pravic (evropski zakon Magnickega) Uniji omogoča, da se zoperstavi resnim kršitvam in zlorabam človekovih pravic po vsem svetu; ker bi morala biti usoda zagovornikov človekovih pravic sestavni del globalnega spremljanja kršitev človekovih pravic po svetu, ki ga izvaja EU, tudi kar zadeva uvajanje sankcij; ker bi se uporaba tega orodja lahko izboljšala, če bi zanj veljalo glasovanje s kvalificirano večino;

K. ker je Parlament večkrat pozval EU, naj se s sankcijami odzove na dejanja velike korupcije posameznikov in subjektov; ker se zagovornike človekovih pravic, ki sodelujejo v protikorupcijskih dejavnostih, zaradi njihovega dela vse pogosteje napada; ker sta Svet in Komisija začela prizadevanja za sankcioniranje posameznikov in subjektov, ki so odgovorni za kazniva dejanja korupcije;

L. ker je dosledno, uspešno in učinkovito izvajanje smernic še pomembnejše v sedanjih globalnih okoliščinah slabšanja demokracije in stanja človekovih pravic, krčenja prostora za civilno družbo, podnebne krize in povečanih tveganj, ki jih za zagovornike človekovih pravic pomenijo dejavniki, kot so digitalni nadzor in posledice pandemije covida-19;

M. ker so se v zadnjih letih znatno povečali število, obseg in resnost napadov na zagovornike človekovih pravic ter njihove družine in odvetnike; ker Svetovna organizacija proti mučenju navaja, da je bilo v letu 2020 ubitih 331 zagovornikov človekovih pravic; ker je nevladna organizacija Front Line Defenders objavila globalno analizo, v kateri navaja, da je bilo samo v letu 2021 ubitih 358 zagovornikov človekovih pravic v 35 državah, zaradi pogostega nezadostnega prijavljanja pa dejansko število ni znano in je najbrž veliko večje; ker je bilo po podatkih nevladne organizacije Global Witness leta 2020 ubitih 227 okoljevarstvenikov, od tega več kot polovica v samo treh državah, in sicer v Kolumbiji, Mehiki in na Filipinih; ker številni zagovorniki človekovih pravic doživljajo grožnje in napade, ker so opozorili, da na človekove pravice škodljivo vplivajo poslovne dejavnosti, tudi v okviru velikih razvojnih projektov, ki negativno vplivajo na dostop do zemljišč in možnosti preživljanja; ker se je v zadnjih letih večina zagovornikov človekovih pravic, ki so jih napadali in/ali umorili državni in nedržavni akterji, ukvarjala s pravicami do zemljiške posesti in vode, okoljskimi pravicami in pravicami domorodnih ljudstev;

N. ker avtoritarne vlade, pa tudi zaskrbljujoče število že dolgo uveljavljenih demokratičnih držav po vsem svetu, tudi v EU, vse pogosteje uporabljajo nove vrste taktik in omejevalnih ukrepov proti zagovornikom človekovih pravic, da bi cenzurirale njihovo delo ter jih utišale in nadelovale; ker ti ukrepi vključujejo strateške tožbe proti udeležbi javnosti, restriktivne vladne politike, kampanje obrekovanja, diskriminacijo in ustrahovanje ali nasilje, vključno z uboji, ugrabitvami, samovoljnimi aretacijami in pridržanjem; ker je v številnih državah po svetu razširjeno vzdušje nekaznovanja nasilja nad zagovorniki človekovih pravic;

O. ker avtoritarni režimi tretjih držav vse pogosteje napadajo zagovornike človekovih pravic prek veleposlaništev, diplomatskih predstavništev in osebja, uradnikov organov pregona in drugih posrednikov na ozemljih držav članic EU, kjer so dobili zatočišče ali azil;

P. ker se zagovornice človekovih pravic soočajo z grožnjami, ki temeljijo na spolu, ter v primerjavi z zagovorniki bolj tvegajo, da bodo žrtve nekaterih oblik nasilja in drugih kršitev, predsodkov, izključenosti in zavračanja, trpijo pa tudi zaradi nedostopnosti ustreznih sredstev in zaščitnih mehanizmov; ker se največ primerov, ki niso prijavljeni, nanaša na osebe, ki se srečujejo z ovirami, povezanimi s spolom ali spolno usmerjenostjo;

Q. ker so napadi na zagovornike človekovih pravic vse pogosteje usmerjeni tudi proti njihovim družinam in skupnostim;

R. ker so med drugimi skupinami in kategorijami zagovornikov, ki so še posebej izpostavljeni napadom in kršitvam človekovih pravic, novinarji, ki si prizadevajo za spodbujanje državljanskih in političnih pravic, zlasti tisti, ki preiskujejo državne zločine, prisilna izginotja ali mučenje ali branijo njihove žrtve, zagovorniki ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, zlasti kolektivnih pravic, kot sta pravica do hrane in dostopa do naravnih virov, vključno s sindikalisti, pa tudi zagovorniki pravic skupnosti, pravic etničnih in verskih manjšin, pravic otrok, pravice invalidov, domorodnih ljudstev in pravic oseb LGBTQI+, ter tisti, ki se borijo proti korupciji;

S. ker se za preganjanje zagovornikov človekovih pravic uporabljajo vse bolj izpopolnjena sredstva, vključno z novimi tehnologijami; ker se zagovorniki človekovih pravic soočajo tudi z omejitvami oziroma so včasih zoper njih neposredno usmerjeni politike, zakonodaja in postopki, ki so sicer opisani kot „varnostni“ ukrepi, pogosto pa jih spremljajo stigmatizacija in obtožbe terorizma;

Splošna ocena okvira politike EU za podporo zagovornikom človekovih pravic

1. izreka spoštovanje vsem zagovornikom človekovih pravic in se jim zahvaljuje za pogumno in pomembno delo pri varstvu človekovih pravic in planeta; se zaveda, da morajo svoje delo opravljati v vse težjih in spreminjajočih se okoliščinah in da skupaj z družinskimi člani in svojimi skupnostmi pogosto plačajo visoko osebno ceno za to;

2. pozdravlja okvir politike EU za podporo zagovornikom človekovih pravic, ki se je v zadnjih dveh desetletjih oblikoval okoli smernic; poudarja, da smernice znatno prispevajo k ozaveščanju in poučenosti o vlogi zagovornikov človekovih pravic kot nepogrešljivih in osrednjih partnerjev za politike EU na področjih zunanjih zadev, človekovih pravic in podpore demokraciji ter k osredotočenju in okrepitvi prizadevanj za prednostno obravnavo in racionalizacijo njihove zaščite pri vsem zunanjem delovanju Unije;

3. poudarja neprecenljivo delo v prvih bojnih vrstah, ki ga v podporo zagovornikom človekovih pravic opravlja več delegacij EU in misij držav članic v tretjih državah, ter znatno in vedno večjo finančno podporo, vključno z neposredno pomočjo, ki jo zagovornikom človekovih pravic z različnimi instrumenti zagotavlja Komisija;

4. vendar meni, da se smernice v Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD), Komisiji in državah članicah na splošno neenakomerno uporabljajo, saj je poudarek predvsem na reaktivnih ukrepih, strategija se na splošno ne izvaja dosledno, ukrepi in kanali EU za podporo zagovornikom človekovih pravic pa so premalo prepoznavni; meni, da razsežnost zagovornikov človekovih pravic še ni sistematično in dosledno vključena v vse zunanje delovanje EU, tudi v dokumente o državni, regionalni ali tematski politiki EU ter na vse ustrezne ravni diplomatskih prizadevanj in odločanja EU, vse do najvišjih ravni;

5. poziva EU, naj svoj okvir politike o zagovornikih človekovih pravic dodatno okrepi s stalnim, konkretnim, doslednim in učinkovitim ukrepanjem, zlasti v odnosih z avtoritarnimi režimi in v krajih, s katerimi imajo EU in njene države članice sklenjene sporazume o pridružitvi, trgovini, naložbah ali sodelovanju oziroma kjer imajo znatne komercialne, energetske, varnostne, migracijske ali druge interese; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo njihova finančna podpora zagovornikom človekovih pravic pospremljena s trajnim političnim angažmajem EU pri oblasteh tretjih držav;

6. poziva, naj se smernice sklicujejo na globalni režim sankcij EU na področju človekovih pravic, sistematični napadi na zagovornike človekovih pravic pa naj vodijo do uvrstitve posameznikov in subjektov na seznam v okviru tega režima; ponovno poziva k spremembi sedanjega globalnega režima sankcij EU na področju človekovih pravic z razširitvijo njegovega področja uporabe, da bo vključeval dejanja korupcije, oziroma k oblikovanju zakonodajnega predloga za sprejetje novega tematskega režima, ki bo usmerjen zoper huda kazniva dejanja korupcije;

Ekipa Evropa – sodelovanje za največji učinek

7. poziva EU, naj na področju zagovornikov človekovih pravic izvaja resničen pristop Ekipe Evropa in tako spodbudi države članice, ki v zvezi s temi vprašanji še ne ukrepajo, naj oblikujejo posebno strategijo in okvir politike, združijo moči na področjih diplomacije in financiranja ter oblikujejo široko zavezništvo vladnih in nevladnih deležnikov, obenem pa enak pristop spodbujajo in zasledujejo tudi v svojih dvostranskih odnosih;

8. meni, da bi se pristop, v katerem bi pri izvajanju smernic sodelovale vse institucije in akterji EU, vključno s posebnim predstavnikom EU za človekove pravice, ter države članice, pokazal kot učinkovita pomoč pri preprečevanju nazadovanja človekovih pravic in demokracije na svetovni ravni;

9. pozdravlja prizadevanja številnih delegacij EU in misij držav članic, da bi dosegle prepoznavnost in priznanje zagovornikov človekovih pravic, zlasti tako, da ustanavljajo lokalne delovne skupine za človekove pravice z osebjem misij EU, zagovornike človekovih pravic proaktivno nagovarjajo in se redno srečujejo z njimi, izvajajo sistematične terenske obiske območij, kjer so ogroženi (kot sta Mehika in Kolumbija), pripravljajo sezname diplomatov za spremljanje sojenj (na primer v Rusiji), z vsakoletnimi nagradami počastijo izjemne prispevke zagovornikov človekovih pravic (na primer v Ugandi in Hondurasu), jim zagotavljajo nujno pomoč, izpodbijajo zakone, ki jih inkriminirajo, ter podpirajo razvoj mrež za njihovo zaščito; kot primer dobre prakse poudarja inovativno pobudo #DefendamosLaVida, ki so jo delegacije EU in misije držav članic začele v Kolumbiji in nedavno v Mehiki;

10. obžaluje pa, da se intenzivnost in kakovost sodelovanja delegacij EU z zagovorniki človekovih pravic in delovanja v zvezi z njimi od države do države precej razlikujeta zaradi prostovoljne narave smernic, saj sta v praksi odvisni predvsem od lokalnega političnega konteksta ali zavzetosti in politične volje posameznega veleposlanika EU ali osebja oziroma uradnikov na sedežu ESZD in Komisije; poziva, naj se v zvezi s tem zagotovita večja doslednost in strateški splošni pristop, podpredsednik Komisije/visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in njegov urad pa naj se trdno zavežeta, da bosta skrbela za dosledno izvajanje smernic v vseh delegacijah, zlasti v državah, kjer so zagovorniki človekovih pravic najbolj ogroženi; pričakuje, da bodo vsi veleposlaniki EU in držav članic zagotovili, da bodo njihove misije v svoje vsakodnevno delo dejansko vključile podporo zagovornikom človekovih pravic;

11. poziva EU, naj poveča svoje institucionalne zmogljivosti, tako v Bruslju kot v svojih delegacijah, da se bo lahko ustrezno odzvala na vse slabše razmere, s katerimi se soočajo zagovorniki človekovih pravic; poziva, naj se po potrebi pomnožijo zaposleni, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem majhnih zneskov nepovratnih sredstev, zlasti na področju nujne pomoči, in poveča diplomatska podpora na terenu; poleg tega vztraja, da je treba okrepiti kadrovske in finančne zmogljivosti delegacij EU za zaščito zagovornikov človekovih pravic in usklajevanje z državami članicami, da bi to postala osrednja naloga vsake misije, zlasti v državah, kjer se krči prostor za civilno družbo; poudarja pomen prostorov delegacij EU kot varnega prostora za srečanja z zagovorniki človekovih pravic, zlasti v sovražno nastrojenih okoljih;

12. šteje za spodbudna poročila, da se delegacije EU in države članice na področju zaščite zagovornikov človekovih pravic bolje usklajujejo, zlasti z delitvijo bremen in skupno javno diplomacijo; vendar je še vedno zaskrbljen, ker je v praksi na tem področju dejavnih manj kot polovica držav članic, saj se številne zanašajo na to, da bodo za zaščito zagovornikov poskrbele delegacije EU, in ker selektivni angažma ostaja pravilo; obžaluje, da je nacionalne smernice o zagovornikih človekovih pravic sprejelo le malo držav; poziva države članice, naj dejavneje ukrepajo, da bi dosegle širše in doslednejše sodelovanje za zaščito zagovornikov človekovih pravic, ter naj oblikujejo svoje smernice za politiko do zagovornikov človekovih pravic, ki bodo skladne s smernicami EU;

13. pozdravlja redno usposabljanje v zvezi s človekovimi pravicami in politiko o njihovih zagovornikih za osebje, ki opravlja naloge kontaktnih točk v političnih in sodelovalnih oddelkih delegacij EU; je vseeno zaskrbljen zaradi poročil, da sta ozaveščenost in poučenost o smernicah še vedno nezadostna; poziva, naj bo to usposabljanje obvezno in naj se razširi; predlaga razmislek o vključitvi zavez EU in držav članic v zvezi z zagovorniki človekovih pravic v profile delovnih mest ustreznih članov osebja ESZD, delegacij EU in misij držav članic, da se zagotovi sistematičen pristop do zagovornikov človekovih pravic, s čimer se institucionalizirajo znanje in prakse na področju njihove zaščite, tako pa se tudi prepreči, da bi bil pristop odvisen od posameznikov, in kar najbolj zmanjšajo učinki kadrovskih menjav;

14. poziva podpredsednika/visokega predstavnika, posebnega predstavnika EU za človekove pravice in ustrezne nacionalne predstavnike držav članic za varstvo človekovih pravic, naj se javno bolj angažirajo, tudi kar zadeva posamezne zagovornike človekovih pravic; spodbuja podpredsednika/visokega predstavnika in komisarje, naj se zavežejo, da se bodo na obiskih v tujini sistematično srečevali z zagovorniki človekovih pravic in na najvišji ravni opozarjali na stisko tistih zagovornikov, ki doživljajo napade, vključno s tistimi, ki so preganjani, ustrahovani, samovoljno pridržani ali prisiljeni zapustiti svojo državo, zlasti z javnimi izjavami, kjer je to primerno; poziva posebne predstavnike EU za razmere v posameznih državah in regijah, naj sodelujejo z nacionalnimi organi, zlasti v zvezi z zagovorniki človekovih pravic;

15. poudarja, da je pomembno še naprej odpravljati preozko delovanje v zunanjih odnosih EU; pozdravlja povečano usklajevanje med delegacijami EU, sedežem Evropske službe za zunanje delovanje in generalnim direktoratom Komisije za mednarodna partnerstva v zvezi z nujnimi primeri zagovornikov človekovih pravic in kriznimi razmerami, ki znatno prizadenejo te zagovornike; poziva, naj se na področju človekovih pravic izboljša usklajevanje z generalnim direktoratom za trgovino ter generalnim direktoratom za migracije in notranje zadeve, pa tudi z drugimi generalnimi direktorati ter z ustreznimi agencijami EU, kot sta Evropska agencija za mejno in obalno stražo ter Agencija Evropske unije za azil;

Večji poudarek na preprečevanju in potrebah po financiranju

16. pozdravlja znatni in stalno rastoči finančni prispevek EU za podporo zagovornikom človekovih pravic po vsem svetu, zaradi katerega je EU vodilna donatorica na tem področju, ter njena prizadevanja za povečanje preglednosti in prožnosti ter za razvoj različnih programov za podpiranje človekovih pravic ter dejavnosti in potreb njihovih zagovornikov, tudi kadar delujejo v izgnanstvu; poudarja, da ima mehanizem ProtectDefenders.eu, ki ga upravlja civilna družba, edinstveno vlogo, saj ogroženim zagovornikom človekovih pravic daje neprecenljivo praktično podporo; poziva Komisijo, naj več pozornosti nameni obveščanju javnosti o teh prizadevanjih; poziva h kvalitativnemu preskoku na bolj celostni in dolgoročni pristop, usmerjen v vseobsegajočo varnost celotnih skupnosti, ki so se mobilizirale za zaščito svojih pravic; poziva delegacije EU, naj podpirajo in financirajo lokalne in regionalne mreže in srečanja zagovornikov človekovih pravic, na katerih si bodo ti lahko izmenjevali izkušnje, drug drugega poučili o svojih strategijah, uspehih in primerih dobre prakse ter gradili zavezništva; pozdravlja delo Evropske ustanove za demokracijo in poudarja, kako pomembno je, da EU in njene države članice še naprej krepijo svoje dejavnosti in z uporabo prožnih instrumentov finančne podpore podpirajo dejavnosti in potrebe aktivistov;

17. opozarja na prevladujoče število nevladnih organizacij, ki jih organizirajo vlade, predstavljajo pa se kot legitimne organizacije civilne družbe, ter poziva Komisijo in države članice, naj se izogibajo vsakršni promociji ali podpori teh organizacij ter vsaki obliki povezovanja z njimi;

18. obsoja, da se po vsem svetu povečuje število napadov na družine, skupnosti in odvetnike zagovornikov človekovih pravic; poudarja, da do teh napadov prihaja tudi v izgnanstvu in da je njihov namen med drugim povzročiti bolečino, strah, tesnobo in občutek ranljivosti, da bi žrtve ponižali in razvrednotili ter zlomili njihov fizični in moralni odpor; glede na to ponovno poudarja, da je nepovratna sredstva Komisije za nujno pomoč, mehanizem ProtectDefenders.eu in krizni instrument pomembno uporabiti za večjo zaščito in podporo družin in odvetnikov zagovornikov človekovih pravic, pri čemer je treba upoštevati raznovrstnost teh družin;

19. poudarja, da je treba več vlagati v splošno dolgoročno zaščito in psihosocialno dobrobit zagovornikov človekovih pravic in njihovih družin, tudi z bolj preprečevalnim pristopom, da bi poleg izvajanja reaktivnih ukrepov, namenjenih posameznikom, tudi predvidevali resne težave, kot so napadi;

20. poudarja, kako pomembno je, da se zaščita zagovornikov človekovih pravic vključi v središče političnega sodelovanja EU s tretjimi državami in diplomatske agende za tretje države, tako da se vse zunanje delovanje EU v tretjih državah uskladi z njenimi ukrepi za zaščito zagovornikov človekovih pravic in spodbujanje njihovega dela; poziva ESZD, Komisijo in države članice, naj na prvo mesto postavijo:

– sistematično prepoznavanje ključnih zaveznikov v organih in institucijah tretjih držav,

– povečano finančno podporo za vzpostavitev in okrepitev nacionalnih institucij za človekove pravice, zlasti njihove zmogljivosti za zaščito zagovornikov človekovih pravic in sodelovanje z njimi ter neodvisno delovanje,

– okrepitev domače zakonodaje in politik o zagovornikih človekovih pravic v skladu z okvirom OZN na tem področju ter okrepitev zakonodajnega in političnega okvira, da bi vzpostavili nacionalne programe zaščite zagovornikov človekovih pravic,

– spodbujanje nacionalnih kampanj, mrež in struktur za priznavanje neprecenljivega prispevka zagovornikov človekovih pravic k varstvu in spodbujanju človekovih pravic ter za učinkovito podpiranje zaščite zagovornikov človekovih pravic,

– sistematično izpodbijanje zakonov, s katerimi se inkriminira ali omejuje legitimno delo zagovornikov človekovih pravic in/ali ki se pogosto uporabljajo za nadlegovanje in ustrahovanje teh zagovornikov, vključno s strateškimi tožbami za onemogočanje udeležbe javnosti,

– prizadevanja, da bi vlade spodbudili, naj za zaščito zagovornikov človekovih pravic namenijo ustrezno financiranje in ne posegajo v financiranje iz zunanjih virov,

– pomoč pri razvoju neodvisnih mehanizmov za obravnavanje nekaznovanja nasilja nad zagovorniki človekovih pravic, vključno s hitrim in učinkovitim preiskovanjem pritožb zaradi groženj ali kršitev zoper zagovornike človekovih pravic,

– nudenje usposabljanja za državne uradnike, vključno s policisti, vojaki in drugimi varnostnimi uradniki ter člani sodstva, o legitimni vlogi zagovornikov človekovih pravic in njihovih pravicah,

– spodbujanje usposabljanja zagovornikov človekovih pravic o zadevah, kot so poročanje o kršitvah človekovih pravic in napadih na zagovornike človekovih pravic, lokalni in mednarodni pravni mehanizmi za zaščito pred kršitvami človekovih pravic ter postopkovne pravice tudi takrat, ko je zoper zagovornike človekovih pravic zaradi njihovih zakonitih dejavnosti vložena kazenska obtožba,

– oblikovanje strategije za prizadevanja za izpustitev samovoljno ali dolgotrajno pridržanih zagovornikov človekovih pravic, da bi predstavnikom EU in držav članic olajšali redne obiske zagovornikov človekovih pravic v zaporu ter nudili podporo njihovim družinam in sorodnikom;

21. ponovno poziva Komisijo, naj se strogo vzdrži zagotavljanja proračunske podpore vladam tretjih držav, ki so odgovorne za vsesplošne kršitve človekovih pravic in zatiranje zagovornikov človekovih pravic; nasprotno pa poziva Komisijo, naj okrepi pomoč oblastem, ki si resnično prizadevajo za vzpostavitev ugodnega okolja za zagovornike človekovih pravic; ponovno poziva, naj se zagotovi večja preglednost glede določb o človekovih pravicah v finančnih sporazumih v okviru instrumenta NDICI – Globalna Evropa;

22. poziva Komisijo in druge institucije EU, vključno z Evropsko investicijsko banko in Evropsko banko za obnovo in razvoj, pa tudi druge razvojne in investicijske banke in nosilce financiranja, naj razvijejo pristop, v skladu s katerim se financiranje dodeljuje le subjektom, ki izvajajo premišljeno in strogo nadzorovano politiko na področju človekovih pravic, ter se zavzemajo za ničelno toleranco do groženj zagovornikom človekovih pravic ali nasilja nad njimi, vključno z opredeljevanjem in ocenjevanjem negativnih učinkov na operacije, vrednostne verige in poslovne odnose, preprečevanjem, blažitvijo ali odpravo škodljivih učinkov ter zagotavljanjem sanacije;

23. poziva delegacije EU in misije držav članic, naj vzpostavijo pristen in celovit dialog z zagovorniki človekovih pravic v tretjih državah, ki bo zajemal financiranje, metode za dialog in potrebe po diplomatskem ukrepanju ter, kjer je mogoče, zagotovil temeljno financiranje njihovih dejavnosti;

24. poudarja, da je pomembno združiti moči z agencijami in posebnimi postopki OZN, zlasti posebno poročevalko OZN o položaju zagovornikov človekovih pravic; poziva EU in države članice, naj odločneje spremljajo priporočila v zvezi z zagovorniki človekovih pravic, podana v okviru splošnega rednega pregleda; poziva EU, naj zagotovi finančno in politično podporo že obstoječim regionalnim mehanizmom zaščite zagovornikov človekovih pravic, vključno s posebnim poročevalcem Ekonomske komisije OZN za Evropo o okoljevarstvenikih, sporazumom iz Escazúja, medameriškim in afriškim regionalnim mehanizmom ter regionalnim mehanizmom Sveta Evrope za zagovornike človekovih pravic; poziva delegacije EU in misije držav članic v Ženevi in New Yorku, naj sprejmejo učinkovite ukrepe v odziv na represalije tretjih držav nad zagovorniki človekovih pravic zaradi njihovega sodelovanja z organi OZN, zagovornikom pa naj olajšajo akreditacijo in komuniciranje z večstranskimi forumi; nadalje poziva misiji EU v Ženevi in New Yorku, naj prevzameta vodilno vlogo pri spodbujanju in zaščiti dosežkov na področju človekovih pravic v večstranskih forumih, med drugim s preprečevanjem napadov na opredelitev pojma zagovornik človekovih pravic ter z vključevanjem in varovanjem ključnih izrazov o vlogi zagovornikov človekovih pravic v vseh tematskih resolucijah in resolucijah za posamezne države, sprejetih v OZN; v ta namen poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo, da bodo ta prizadevanja dosledno prednostno obravnavana v letnih sklepih Sveta o prednostnih nalogah EU v forumih OZN o človekovih pravicah; pozdravlja praktično sodelovanje v zvezi s primeri zagovornikov človekovih pravic med delegacijami EU, misijami držav članic in podobno mislečimi tretjimi državami;

Nove skupine zagovornikov, novi izzivi in nove rešitve

25. pozdravlja nedavna prizadevanja delegacij EU in misij držav članic v nekaterih tretjih državah, da bi nagovorile aktiviste, ki ne ustrezajo tradicionalni predstavi o zagovornikih človekovih pravic; spodbuja EU, naj si prizadeva za širok pristop k zagovornikom človekovih pravic, zlasti s sodelovanjem z zagovorniki na lokalni in osnovni ravni ter povečanjem podpore zanje, predvsem z marginaliziranimi in ranljivimi zagovorniki, kot so zagovorniki pravic domorodnih ljudstev, tisti, ki delujejo zunaj večjih mestnih območij ali na oddaljenih območjih, in tisti iz ranljivih skupin, vključno z ženskami, saj je tveganje nasilja in omejitev zanje večje; poziva EU, naj po možnosti in ob upoštevanju digitalne varnosti izkoristi spletne tehnologije ter okrepi usklajevanje prizadevanj in virov misij EU, da bi se povezala z bolj marginaliziranimi zagovorniki človekovih pravic;

26. poudarja, da je treba izvajanje smernic prilagoditi glede na spol in da so potrebni zaščitni mehanizmi, pri katerih se upoštevata presečni vidik in vidik spola; poziva Komisijo, naj prednostno obravnava dostop do zaščitnih mehanizmov in virov za zagovornice človekovih pravic ter zagotovi več sredstev za organizacije civilne družbe, ki spodbujajo pravice žensk in deklet, zlasti spolne in reproduktivne pravice ter zdravje;

27. poziva ESZD in države članice, naj podprejo zagovornice človekovih pravic in kot prilogo k smernicam sprejmejo nabor orodij, ki bo vseboval praktične ukrepe, ki jih je treba sprejeti, da se bo EU lahko bolje odzivala na grožnje, potrebe in izzive, povezane s spolom, s katerimi se soočajo zagovornice človekovih pravic po vsem svetu;

28. poudarja, da bi morala EU varstvo podnebja obravnavati kot celovito vprašanje človekovih pravic v okviru svoje politike za zagovornike človekovih pravic in okrepiti svoje ukrepe za podporo tistim, ki ščitijo podnebje in okolje, zlasti najbolj ogroženim okoljevarstvenikom in zagovornikom pravic domorodnih ljudstev; poudarja, da je treba vprašanja zagovornikov človekovih pravic vključiti v podnebno diplomacijo in pomoč EU, med drugim s spodbujanjem resničnega vključevanja zagovornikov človekovih pravic v izvajanje in spremljanje programov, projektov in shem na področju podnebnega sodelovanja ter z jasnim obravnavanjem omejitev za njihovo učinkovito sodelovanje in dejavnosti spremljanja;

29. pozdravlja objavo razpisov za zbiranje predlogov, namenjenih podpiranju zagovornikov pravic oseb LGBTQI+, ter spodbuja misije EU, naj okrepijo spremljanje in podpiranje aktivistov, ki zagovarjajo pravice oseb LGBTQI+, saj je to sestavni del politike EU o zagovornikih človekovih pravic;

30. poziva ESZD, Komisijo in države članice, naj obravnavajo grožnje zagovornikom človekovih pravic in napade nanje, ki jih izvajajo vladni in nevladni akterji, vključno s podjetji ali skupinami, ki deluje v njihovem imenu, hudodelskimi združbami in oboroženimi skupinami, pa tudi grožnje v konfliktnih in tranzicijskih okoljih; poudarja, da je država vedno odgovorna za zagotavljanje varnosti zagovornikov človekovih pravic in njihove sposobnosti za delo v spodbudnem okolju, tudi kadar grožnje in povračilni ukrepi prihajajo od nedržavnih akterjev;

31. poziva EU, naj nasilje nad zagovorniki človekovih pravic vključi v svojo politiko kriznega upravljanja in zagotovi učinkovito odzivanje za zaščito zagovornikov človekovih pravic, kadar to potrebujejo; v zvezi s tem poziva EU, naj upošteva izkušnje iz medlega evropskega odziva na potrebe po evakuaciji afganistanskih zagovornikov človekovih pravic in njihovih družin po tem, ko so oblast prevzeli talibani; zlasti poziva Komisijo, naj se hitreje odzove na nenadne krize, v katerih so potrebe zagovornikov človekovih pravic nujne in obsežne, tako da dopolni financiranje pobud, kot je ProtectDefenders.eu, ter preusmeri financiranje držav in diplomatska prizadevanja za pomoč pri premestitvi zagovornikov človekovih pravic; poziva Komisijo in ESZD, naj zagovornike človekovih pravic obravnavata kot ključne akterje in partnerje pri vsakem učinkovitem in trajnostnem odzivu po konfliktu;

32. poziva ESZD, Komisijo in države članice, naj prednostno obravnavajo boj proti zlorabam nadzorne tehnologije, s katerimi se ogroža delo zagovornikov človekovih pravic, in sicer naj zlasti pripravijo strogo nacionalno in mednarodno zakonodajo; ponovno poziva Komisijo, naj podpira pobude, povezane z razvojem in širjenjem digitalnih nadzornih tehnologij, da bi opolnomočila zagovornike človekovih pravic z zagotavljanjem varnih mehanizmov za zbiranje, šifriranje in shranjevanje podatkov, da bi se izognili nadzoru s strani represivnih vlad, kibernetskim napadom in spletnemu nadlegovanju;

33. meni, da bi morala EU zaradi številnih in vedno pogostejših groženj in napadov, s katerimi se soočajo zagovorniki človekovih pravic, ki opozarjajo na škodljive učinke nekaterih poslovnih dejavnosti na človekove pravice, v svojo direktivo o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti ter v svoje sporazume in instrumente o trgovini, naložbah in sodelovanju, kot je splošna shema preferencialov, skladno vključiti spodbujanje in zaščito pravic zagovornikov človekovih pravic, zlasti predstavnikov sindikatov, zagovornikov zemljiških pravic, zagovornikov pravic domorodnih ljudstev in okoljevarstvenikov; poziva EU, naj v trgovinskih in naložbenih sporazumih dosledneje in v večji meri uporablja klavzule za zaščito človekovih pravic, vključno s tistimi o pozornejšem spremljanju in ustreznem izvajanju zavez na področju človekovih pravic, ter naj pri tem, ko tretjim državam odobri prednostni dostop do svojega trga, v celoti izkoristi pogojevanje s človekovimi pravicami; poleg tega meni, da bi morali sistematični in razširjeni napadi na zagovornike človekovih pravic privesti do uporabe teh klavzul ali klavzule iz splošnega okvirnega sporazuma z zadevno državo, pri čemer bi morala Komisija v primeru, da nacionalni organi očitno ne izboljšajo razmer, sprejeti ustrezne ukrepe, vključno s tistimi za začasno prekinitev izvajanja navedenega sporazuma;

34. poudarja vlogo notranjih svetovalnih skupin pri spremljanju zavez o trgovini in trajnostnem razvoju v trgovinskih sporazumih; je zaskrbljen zaradi poročil, da so vlade preferencialnih trgovinskih partneric zagovornikom človekovih in zagovornikom okoljskih pravic prepovedale sodelovanje v notranjih svetovalnih skupinah; poziva, naj se notranjim svetovalnim skupinam dodelijo zadostna finančna sredstva in tehnična pomoč, da bodo lahko ustrezno opravljale svoje naloge;

35. poziva EU, naj svoje strategije v zvezi z zagovorniki človekovih pravic uskladi z vodilnimi načeli OZN o podjetništvu in človekovih pravicah ter drugimi mednarodnimi standardi na tem področju; poudarja, da bi morale delegacije EU in države članice prednostno obravnavati sodelovanje s poslovno skupnostjo, predvsem z evropskimi podjetji in njihovimi podružnicami v tujini, da bi zaščitili zagovornike človekovih pravic, ki se ukvarjajo z zadevami, povezanimi z zemljišči, pridobivanjem, proizvodnjo in drugimi sektorji z velikim tveganjem ali številnimi poročili o kršitvah človekovih pravic v zvezi z njihovimi dejavnostmi, ter celovito spremljali njihove poslovne dejavnosti; v zvezi s tem vztraja, da bi morale delegacije EU spodbujati in podpirati dostop zagovornikov človekovih pravic do pravnih sredstev v EU zaradi kršitev njihovih pravic;

36. poziva Komisijo in ESZD, naj zagotovita, da bodo zagovorniki človekovih pravic, zlasti tisti, ki se ukvarjajo s pravicami delavcev in žensk, dosledno sodelovali v mehanizmih civilne družbe za spremljanje, povezanih z ustreznimi trgovinskimi sporazumi EU; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo zagovorniki človekovih pravic zaščiteni pred tveganji, s katerimi se soočajo pri razkrivanju kršitev človekovih pravic;

37. poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo tveganja povračilnih ukrepov, maščevanja in druga tveganja glede kršitev v zvezi z zagovorniki človekovih pravic, ki se ukvarjajo s poslovnimi in delovnimi vprašanji, vključena v fazo opredelitve in ocenjevanja tveganj podjetij v postopku primerne skrbnosti; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo podjetja sistematično sodelovala z zagovorniki človekovih pravic in zagotavljala njihovo varno sodelovanje;

38. poziva Komisijo, naj pozorno spremlja vključevanje mehanizmov za zaščito in preprečevanje v zvezi z zagovorniki človekovih pravic v sektorske projekte, programe in naložbene sheme, vsaj na področjih, ki pomenijo največje tveganje za zagovornike človekovih pravic, kot so projekti v zvezi z zemljišči in okoljski projekti, ekstraktivne industrije, proizvodnja in na drugih področjih tveganja ter v vse politike, povezane z varnostjo; vztraja, da je pomembno, da Parlament opravlja svojo nadzorno vlogo v zvezi s tem;

39. poudarja, da zagovornikom človekovih pravic na nadnacionalni ravni vse pogosteje grozijo nacionalni organi njihovih držav ali posredniki, med drugim tudi v državah članicah; poziva Komisijo in države članice, naj take grožnje v EU odkrivajo in obravnavajo prednostno in kot neločljiv vidik smernic; spodbuja Komisijo in države članice, naj tujim zagovornikom človekovih pravic, ki prebivajo v EU, zagotovijo ustrezna finančna in druga sredstva, vključno z namenskimi zaščitnimi mehanizmi, usposabljanji in programi o kibernetski varnosti in kibernetskem nadlegovanju, da bodo lahko na daljavo in brez strahu pred povračilnimi ukrepi nadaljevali svoje delo v zvezi s človekovimi pravicami; poziva, naj se organom kazenskega pregona v državah članicah EU zagotovi več usposabljanja in sredstev, da bi olajšali poročanje o teh nadnacionalnih napadih, njihovo preiskovanje in določanje odgovornosti zanje, ter poziva, naj se odgovorni kaznujejo; poudarja, da bi bilo treba uradnike in agente tretjih držav, ki nadlegujejo zagovornike človekovih pravic v EU, ter domačine – tako posameznike kot subjekte –, ki to nadlegovanje omogočajo, pozvati, razkriti in sankcionirati;

40. poziva Komisijo, naj razišče zlasti primere tretjih držav, ki preganjajo zagovornike človekovih pravic v državah članicah EU prek nezakonitih predstavništev domačih organov v tujini brez vednosti ali soglasja organov držav članic;

Vizumi in zatočišče – pomembna orodja za zaščito

41. je seznanjen z izboljšanjem podpore EU za premestitev ogroženih zagovornikov človekovih pravic in sprejetjem primerov dobre prakse v nekaterih državah članicah; z obžalovanjem ugotavlja, da se nujne prošnje številnih zagovornikov in njihovih družin za premestitev ali vizum še vedno zavračajo;

42. poudarja, da so vizumi ključno orodje za zaščito in da bi morala Komisija prevzeti proaktivno vlogo pri vzpostavljanju vseevropskega sistema vizumov za večkratni vstop za zagovornike človekovih pravic, da bi jim učinkovito pomagala; meni, da bi morale države članice izdajanje vizumov olajšati zlasti (1) na postopkovni ravni, tako da bi zagotovile, da so postopki na njihovih veleposlaništvih in konzulatih hitri, razumljivi, dostopni in dosegljivi, ter (2) strukturno, tako da bi v vizumskem zakoniku EU[10] ustvarile posebno kategorijo za ogrožene zagovornike človekovih pravic ter v priročnik o vizumskem zakoniku EU[11] vključile namenska navodila za omogočanje postopkov olajševanja za zagovornike človekovih pravic in njihove družinske člane; poudarja, da je treba omiliti zahteve in pogoje za vizume za zagovornike človekovih pravic, ki jih je nujno treba evakuirati; poziva, da si je treba prizadevati za povečanje ozaveščenosti uradnikov držav članic o posameznih potrebah in izzivih v zvezi z vlogami, ki jih predložijo zagovorniki človekovih pravic;

43. poziva kontaktne točke delegacij EU za človekove pravice, naj opredelijo posebne potrebe po nujni premestitvi in nanje opozorijo misije držav članic ter pripravijo priporočila o tej zadevi; meni, da bi zagotavljanje obdobja za premislek lahko pripomoglo k temu, da se preprečijo tveganja za zagovornike človekovih pravic; poziva ESZD, naj vsako leto poroča o številu nujnih vizumov, ki jih države članice EU izdajo zagovornikom človekovih pravic;

44. poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo zagotavljanje začasne zaščite in zatočišča ogroženim zagovornikom človekovih pravic in njihovim družinam; opozarja na pobude v nekaterih državah članicah ter spodbuja nadaljnja prizadevanja za premestitve, zlasti z vključevanjem regionalnih in lokalnih organov; pozdravlja vedno večje število pobud za zatočišča na lokalni ravni po vsej EU; poziva generalni direktorat za migracije in notranje zadeve, naj vzpostavi posebno pomoč za praktično podporo za olajšanje začasnega prebivanja, dela in mobilnosti zagovornikov človekovih pravic in njihovih družin v EU; poziva ustrezno delegacijo EU, naj spremlja vračanje in varnostne razmere zagovornikov človekovih pravic v primeru, da se vrnejo v svoje države;

45. poziva države članice, naj olajšajo izdajanje vizumov za kratkoročno bivanje za večkratni vstop zagovornikom človekovih pravic, ki želijo v Evropo potovati za namene zagovorništva ali poklicnega usposabljanja;

46. poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo in olajšajo dejavno sodelovanje in posvetovanje z zagovorniki človekovih pravic, ki so že bili premeščeni v EU, pri oblikovanju in izvajanju programov za premestitev zagovornikov človekovih pravic, pomoči in regionalnih pobud v skladu s posebnimi razmerami in potrebami, s katerimi se soočajo zagovorniki človekovih pravic v tretjih državah;

Nadzor v Evropskem parlamentu in praktična podpora za zagovornike človekovih pravic po svetu

47. ponovno poudarja svojo zavezo, da bo prevzel vodilno vlogo pri oblikovanju in krepitvi ukrepov EU za podporo zagovornikom človekovih pravic, zlasti z nujnimi resolucijami in razpravami na plenarnih zasedanjih, delom Pododbora za človekove pravice (DROI), zlasti z njegovimi poročili in predstavitvami, misijami v tretjih državah ter mednarodnih in regionalnih organizacijah, letno nagrado Saharova, vključno z delom, opravljenim skupaj s skupnostjo nagrade Saharova; poleg tega poudarja vlogo posameznih poslancev Evropskega parlamenta pri opozarjanju Komisije in držav članic na zaskrbljujoče razmere na področju človekovih pravic in primere, v katere so vpleteni zagovorniki človekovih pravic, zlasti s parlamentarnimi vprašanji, mnenji in javnimi dogodki; meni, da je parlamentarno sodelovanje z zagovorniki človekovih pravic in akterji civilne družbe nepogrešljiva razsežnost njegovega dela na področju zunanjih zadev;

48. poudarja, da mora biti izvajanje smernic bolj pregledno, da bi izboljšali ozaveščenost zagovornikov človekovih pravic, poskrbeli za učinkovit parlamentarni nadzor ter zagotovili večjo prepoznavnost in zaščito ter jasnejši, lažji in bolj neposreden dostop do kontaktnih točk EU za človekove pravice v delegacijah EU, do dokumentov EU, povezanih s smernicami, zlasti z navodili za izvajanje smernic iz leta 2020, in do lokalnih strategij za zagovornike človekovih pravic, pa tudi jasnih informacij o financiranju projektov in programov za zagovornike človekovih pravic;

49. poudarja, da bi moral biti Parlament kot nepogrešljiv član Ekipe Evropa v celoti vključen v politiko EU o zagovornikih človekovih pravic, med drugim z rednim dialogom, po potrebi v zaupnem okolju, o ključnih vprašanjih in spremembah politike v zvezi s smernicami, vključno z njihovo prihodnjo posodobitvijo, pa tudi prek hitrega ukrepanja Komisije in držav članic v odziv na njegove zahteve po uvedbi ciljno usmerjenih sankcij zaradi hudega zatiranja zagovornikov človekovih pravic; predlaga, naj se v lokalne strategije vključijo pomisleki in priporočila iz njegovih nujnih resolucij;

50. se zavezuje, da bo okrepil svoje spodbujanje in zaščito zagovornikov človekovih pravic, zlasti tako, da:

– bo sprejel nov okvir politike Evropskega parlamenta za podporo zagovornikom človekovih pravic, ki bo temeljil na načelu neškodovanja in s katerim bo to podporo vključil v vse svoje delo ter z njim spodbujal varno uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije pri svojem komuniciranju z zagovorniki človekovih pravic, jim zagotavljal varno udeležbo na evropskih srečanjih in se odzival na represalije zaradi njihovega komuniciranja z njegovimi organi in forumi,

– bodo vsi njegovi ustrezni organi, zlasti medparlamentarne delegacije in odbori za zunanje zadeve (Odbor za zunanje zadeve, pododbor DROI, Pododbor za varnost in obrambo, Odbor za mednarodno trgovino), in njegova predsednica bolj sistematično sodelovali z zagovorniki človekovih pravic,

– bodo vse medparlamentarna delegacija in vsi odbori za zunanje zadeve (in drugi ustrezni odbori) organizirali letno srečanje z zagovorniki človekovih pravic,

– bo vsaka medparlamentarna delegacija izmed članov svojega predsedstva izbrala kontaktno točko za človekove pravice,

– bodo medparlamentarne delegacije in odbori v svoje misije zunaj EU sistematično vključevali program za komuniciranje z zagovorniki človekovih pravic/organizacijami civilne družbe ter po potrebi pripravili seznam teh zagovornikov, ki vzbujajo zaskrbljenost (v sodelovanju s pododborom DROI in ESZD), ter analizo splošnega položaja zagovornikov človekovih pravic in njihovih odnosov z lokalnimi organi, o kateri je treba poročati pododboru DROI,

– si bodo njegove misije sistematično prizadevale, da bi se sestale s samovoljno zaprtimi zagovorniki človekovih pravic in njihovimi najožjimi družinskimi člani ali opazovale sojenje, kadar bi to zagovornikom človekovih pravic in njihovim družinskim članom lahko koristilo,

– bo povečal število javnih izjav ter obseg zasebne in/ali javne diplomacije svoje predsednice in predsednika pododbora DROI v sodelovanju s predsednikom ustrezne medparlamentarne delegacije, da se izrazi podpora zagovornikom človekovih pravic, zlasti ogroženim prejemnikom, finalistom in štipendistom nagrade Saharova,

– službi Evropskega parlamenta za raziskave naroči, naj redno zbira in objavlja informacije o položaju in potrebah zagovornikov človekovih pravic po vsem svetu, vključno z njihovimi izjavami in poročili;

51. se zavezuje, da bo izboljšal spremljanje posameznih primerov zagovornikov človekovih pravic, na katere je že opozoril, zlasti v nujnih resolucijah, na sejah odborov in v izjavah;

52. se zavezuje, da bo zagotovil, da bodo njegove ključne resolucije o človekovih pravicah, zlasti nujne resolucije, prevedene v lokalne jezike zadevnih držav ter ustrezno objavljene in distribuirane; pričakuje, da bodo delegacije EU v zadevnih državah te resolucije objavile na svojih spletnih mestih in z nacionalnimi organi sistematično spremljale njihovo izvajanje ter o njem poročale Parlamentu; poziva k reviziji smernic iz leta 2011 za medparlamentarne delegacije Evropskega parlamenta o spodbujanju človekovih pravic in demokracije med obiski v državah, ki niso članice EU;

53. poziva k večjemu strateškemu usklajevanju med institucijami EU v zvezi z nujnimi primeri zagovornikov človekovih pravic; je prepričan, da se lahko parlamentarna diplomacija pokaže za učinkovit in dopolnilni mehanizem za sodelovanje s tretjimi državami v zvezi z nujnimi primeri zagovornikov človekovih pravic; poziva, naj se vzpostavi medinstitucionalna delovna skupina za zagovornike človekovih pravic, ki bi usklajevala prizadevanja, zlasti v zvezi s prednostnimi primeri teh zagovornikov, v katero bi bili vključeni širše predsedstvo pododbora DROI, Komisija, ESZD in predsednik delovne skupine Sveta za človekove pravice; poziva, naj se okrepi dialog med pododborom DROI in delovno skupino, tudi z letnim srečanjem;

54. vztraja, da mora Komisijo spoštovati medinstitucionalni sporazum in sistematično pisno odgovoriti na vse resolucije Odbora za zunanje zadeve/pododbora DROI, tudi na to;

55. obžaluje, da ESZD in države članice premalo izkoriščajo nagrado Saharova kot orodje za izboljšanje življenja zagovornikov človekovih pravic in za izboljšanje človekovih pravic po vsem svetu; poziva misije EU v državah izvora dobitnikov nagrade Saharova, naj z njimi učinkoviteje sodelujejo, zlasti kadar so ti v nevarnosti ali zaprti;

Nadaljnji koraki: potrebne institucionalne spremembe in spremembe politike

56. obžaluje, da ESZD in Komisija vse od leta 2008 nista izvedli poglobljene, specifične analize izvajanja smernic; poziva, naj se v okviru vmesnega pregleda izvajanja akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024, načrtovanega za junij 2023, izvede celovita ocena ukrepov EU v zvezi z zagovorniki človekovih pravic; poziva, naj ta pregled vključuje opredelitev in razširjanje primerov dobre prakse s strani delegacij EU in misij držav članic, pa tudi naj se izvajanje smernic stalno spremlja v posvetovanju s civilno družbo;

57. poudarja, da je treba smernice posodobiti zaradi spreminjajočih se izzivov in tveganj, s katerimi se soočajo zagovorniki človekovih pravic, zlasti digitalne preobrazbe in groženj, pa tudi zato, da bodo bolje odražale skupine zagovornikov človekovih pravic v sedanjem globalnem okolju, zlasti tistih, ki se zavzemajo za pravice žensk in skupnosti LGBTQI+, ter zagovornikov zemljiških pravic, okoljevarstvenikov in zagovornikov pravic domorodnih ljudstev, in posebnih tveganj, s katerimi se te skupine soočajo;

58. poudarja, da bi bilo treba v okviru revizije smernic razširiti tudi obseg sodelovanja EU z zagovorniki človekovih pravic, da bi poleg tradicionalnih sogovornikov v glavnih mestih vključili tudi posameznike in skupine na težko dostopnih ali podeželskih območjih ter tiste, ki zagovarjajo pravice beguncev in migrantov; meni, da je čas, da se omogoči širši in bolj inovativen pristop k pojmu zagovornikov človekovih pravic, ki bi vključeval bolj spremenljive in začasne skupine, vključno z žvižgači;

59. poziva, naj se pripravijo smernice za načrtovanje delovanja v okoljih, ki so do zagovornikov človekovih pravic najbolj sovražna, v revidirane smernice pa naj se vključijo načini za obravnavo strukturnih ali sistemskih vprašanj človekovih pravic;

60. poziva, naj se v smernice vključi poseben oddelek o notranji razsežnosti ukrepov EU v zvezi z zagovorniki človekovih pravic, zlasti na področju vizumov za neposredno ogrožene zagovornike človekovih pravic (in njihove družine) ter premestitve in zatočišča, pa tudi obravnavanja nadnacionalnih groženj tretjih držav za zagovornike človekovih pravic; poziva, naj se v poglavje o politiki zagovornikov človekovih pravic v letnem poročilu Sveta in ESZD o človekovih pravicah in demokraciji vključi poseben oddelek, namenjen ukrepanju EU glede te razsežnosti;

61. priznava, da je tudi tiha diplomacija lahko učinkovito orodje za izboljšanje položaja nekaterih zagovornikov človekovih pravic v tretjih državah; vendar poudarja, da morajo akterji EU glasno opozarjati na nujne in resne primere ter poiskati primerno ravnovesje med zasebno in javno diplomacijo, zlasti kadar se pokaže, da tiha diplomacija ni učinkovita; v zvezi s tem ugotavlja, da Komisija le omejeno uporablja javne izjave, ki pogosto ostajajo v veliki meri neodločne in se osredotočajo predvsem na odmevne primere, odvisno od ravni in foruma, v katerem so podane; poziva, da se v primerih, ko je izjava EU ovirana, razmisli o alternativnih komunikacijskih strategijah ali možnostih, vključno z morebitno uporabo medijev, družbenih medijev ali drugih forumov;

62. obžaluje, da so lokalne strategije delegacij EU redko na voljo javnosti, zaradi česar je težko oceniti, ali in v kakšnem obsegu so se delegacije posvetovale z lokalno civilno družbo in jo vključile v pripravo teh strategij;

63. poziva ESZD in Komisijo, naj izboljšata komuniciranje in preglednost pri izvajanju smernic, na primer z objavo navodil za izvajanje smernic iz leta 2020, lokalnih strategij za izvajanje in drugih ustreznih notranjih dokumentov, pa tudi popolnega seznama kontaktnih točk delegacij EU in podatkov za stik z njimi;

64. poziva, naj se v delegacijah EU združijo kontaktne točke za človekove pravice in zagovornike človekovih pravic ter naj se zagovornikom in drugim akterjem civilne družbe olajša dostop do teh sogovornikov; vztraja, da je treba njihove naloge pojasniti in jih nameniti izključno njihovim odgovornostim, ki jih imajo kot kontaktne točke za človekove pravice;

65. z obžalovanjem ugotavlja, da delegacije EU niso prisotne v nekaterih državah, kjer se zagovorniki človekovih pravic pri izvajanju svojih dejavnosti soočajo s posebnimi tveganji in nevarnostmi; priznava, da je prisotnost delegacij EU v teh tretjih državah bistvena za izvajanje teh smernic in za učinkovito sodelovanje pri posameznih nujnih in resnih primerih zagovornikov človekovih pravic ter drugih lokalnih ukrepih; poziva ESZD, naj še naprej proučuje možnosti za vzpostavitev prisotnosti EU v vseh državah z resnimi težavami na področju človekovih pravic;

66. poziva, naj se opazovanje sojenj sistematično in strateško spremlja, da bi izboljšali splošno prepoznavnost in rezultate opazovanja sojenj, ki ga izvajajo misije EU, in naj se sprejmejo druge rešitve za podpiranje zagovornikov človekovih pravic na sojenju, kadar opazovanje ni mogoče; poziva, naj se sojenja opazujejo ne le v simboličnih primerih, temveč tudi v manj vidnih in manj znanih primerih proti inkriminiranim zagovornikom človekovih pravic;

67. poziva, naj se smernice prevedejo v lokalne jezike tretjih držav in objavijo na spletnem mestu vsake delegacije EU, tako da bodo zlahka dostopne;

68. poziva ESZD in Komisijo, naj se pred vsakim dialogom o človekovih pravicah sistematično posvetujeta s predstavniki civilne družbe in zagovorniki človekovih pravic ter naj bo posvetovanje pristno, dostopno in vključujoče ter naj se sogovornike nato obvesti o poteku dialoga; poleg tega poziva ESZD in Komisijo, naj v zvezi s posameznimi primeri uporabita pristop, ki bo bolj usmerjen v rezultate, in naj v obdobjih med zasedanji o dialogih o človekovih pravicah izvajata učinkovite nadaljnje ukrepe; poziva, naj se v vsak dvostranski ali regionalni dialog o človekovih pravicah sistematično vključi civilna družba; ponovno poudarja, da se mora EU sistematično in odločno odzvati na vsakršne represalije nad zagovorniki človekovih pravic, ki se začnejo izvajati po tem, ko se ti udeležijo prireditev EU, ali do katerih pride zaradi njihovih stikov s sogovorniki v EU;

69. ponovno poziva Svet za zunanje zadeve, naj oblikuje letne zaključke, v katerih bo pregledal ukrepe institucij EU in držav članic v zvezi z zagovorniki človekovih pravic ter na najvišji ravni določil strateške zaveze za zagovornike človekovih pravic; meni, da je 25. obletnica sprejetja deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic še posebej primeren trenutek, da jim Svet ponovno javno izrazi podporo in posodobi svojo politiko v zvezi z njimi;

70. spodbuja visokega predstavnika/podpredsednika, naj v sodelovanju z državami članicami in Parlamentom sprejme letni seznam držav, na katere se je treba osredotočiti, ker vzbujajo resno zaskrbljenost zaradi stiske zagovornikov človekovih pravic, in ki bi se prilagajal v skladu s spremembami na lokalni ravni in med drugim omogočil: 1) v celoti usklajen praktični odziv po pristopu Ekipe Evropa na lokalni ravni; 2) večji dostop do virov, zlasti iz instrumenta Ekipe Evropa za financiranje, za nujno zaščito in dolgoročnejše financiranje, namenjeno obravnavi širšega institucionalnega in strukturnega okvira človekovih pravic; 3) okrepljeno spremljanje stanja človekovih pravic na lokalni ravni; 4) namenske nacionalne izvedbene strategije; in 5) dodatne vire na ravni sedežev in delegacij;

°

° °

71. naroči svoji predsednici, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja	9.2.2023
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	50 3 6
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Aleksander Aleksandrov Jordanov (Alexander Alexandrov Yordanov), Petras Auštrevičius, Traian Băsescu, Anna Bonfrisco, Reinhard Bütikofer, Fabio Massimo Castaldo, Susanna Ceccardi, Michael Gahler, Kinga Gál, Raphaël Glucksmann, Sandra Kalniete, Dietmar Köster, Ilhan Kjučuk (Ilhan Kyuchyuk), David Lega, Nathalie Loiseau, Leopoldo López Gil, Antonio López-Istúriz White, Lukas Mandl, David McAllister, Vangelis Meimarakis, Sven Mikser, Francisco José Millán Mon, Matjaž Nemec, Gheorghe-Vlad Nistor, Dimitris Papadakis (Demetris Papadakis), Tonino Picula, Nacho Sánchez Amor, Isabel Santos, Andreas Schieder, Radosław Sikorski, Jordi Solé, Dominik Tarczyński, Hermann Tertsch, Harald Vilimsky, Viola von Cramon-Taubadel, Thomas Waitz, Charlie Weimers, Isabel Wiseler-Lima, Salima Yenbou, Željana Zovko
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Attila Ara-Kovács, Malik Azmani, Vladimír Bilčík, Dacian Cioloş, Rasa Juknevičienė, Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Erik Marquardt, Hannah Neumann, Juozas Olekas, Bert-Jan Ruissen
Namestniki (člen 209(7)), navzoči pri končnem glasovanju	François Alfonsi, Theresa Bielowski, Włodzimierz Cimoszewicz, Eero Heinäluoma, Gilles Lebreton, Javier Moreno Sánchez, Samira Rafaela, Thijs Reuten

 

 

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

50	+
NI	Fabio Massimo Castaldo
PPE	Aleksander Aleksandrov Jordanov (Alexander Alexandrov Yordanov), Traian Băsescu, Vladimír Bilčík, Michael Gahler, Rasa Juknevičienė, Sandra Kalniete, Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), David Lega, Leopoldo López Gil, Antonio López‑Istúriz White, Lukas Mandl, David McAllister, Vangelis Meimarakis, Francisco José Millán Mon, Gheorghe‑Vlad Nistor, Radosław Sikorski, Isabel Wiseler‑Lima, Željana Zovko
Renew	Petras Auštrevičius, Malik Azmani, Dacian Cioloş, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Ilhan Kjučuk (Ilhan Kyuchyuk), Nathalie Loiseau, Samira Rafaela, Salima Yenbou
S&D	Attila Ara‑Kovács, Theresa Bielowski, Włodzimierz Cimoszewicz, Raphaël Glucksmann, Eero Heinäluoma, Dietmar Köster, Sven Mikser, Javier Moreno Sánchez, Matjaž Nemec, Juozas Olekas, Dimitris Papadakis (Demetris Papadakis), Tonino Picula, Thijs Reuten, Isabel Santos, Andreas Schieder, Nacho Sánchez Amor
Verts/ALE	François Alfonsi, Reinhard Bütikofer, Erik Marquardt, Hannah Neumann, Jordi Solé, Thomas Waitz, Viola von Cramon‑Taubadel

 

3	-
ECR	Hermann Tertsch
ID	Gilles Lebreton
NI	Kinga Gál

 

6	0
ECR	Bert‑Jan Ruissen, Dominik Tarczyński, Charlie Weimers
ID	Anna Bonfrisco, Susanna Ceccardi, Harald Vilimsky

 

Uporabljeni znaki:

+ : za

- : proti

0 : vzdržani

 

 

 

 

• [1] UL L 209, 14.6.2021, str. 1.
• [2] UL C 15, 12.1.2022, str. 70.
• [3] UL C 236 E, 12.8.2011, str. 69.
• [4] UL C 15, 12.1.2022, str. 111.
• [5] UL C 474, 24.11.2021, str. 11.
• [6] Sprejeta besedila, P9_TA(2022)0354.
• [7] UL C 342, 6.9.2022, str. 295.
• [8] UL C 347, 9.9.2022, str. 150.
• [9] UL C 342, 6.9.2022, str. 191.
• [10] Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik), UL L 243, 15.9.2009, str. 1.
• [11] Priročnik za obravnavo vlog za vizum in spremembo izdanih vizumov (Priročnik za vizumski zakonik I) z dne 28. januarja 2020 (C(2020)0395).