PREDLOG NEZAUPNICE EVROPSKI KOMISIJI
3.7.2025 - (2025/2140(RSP))
Gheorghe Piperea, Adrian‑George Axinia, Claudiu‑Richard Târziu, Georgiana Teodorescu, Şerban Dimitrie Sturdza, Fidias Panajotu (Fidias Panayiotou), Daniel Obajtek, Ivan David, Patryk Jaki, Zsuzsanna Borvendég, Fernand Kartheiser, Nikolaos Anadiotis, Volker Schnurrbusch, Katarína Roth Neveďalová, Irmhild Boßdorf, Virginie Joron, Ondřej Dostál, Cristian Terheş, Christine Anderson, António Tânger Corrêa, Emanuil Frangos (Emmanouil Fragkos), Milan Mazurek, Alexander Jungbluth, Siegbert Frank Droese, Peter Volgin (Petar Volgin), Rada Lajkova (Rada Laykova), Stanislav Stojanov (Stanislav Stoyanov), Arno Bausemer, Arkadiusz Mularczyk, Bogdan Rzońca, Milan Uhrík, Mary Khan, Tomasz Froelich, Hans Neuhoff, Alexander Sell, René Aust, Petr Bystron, Jacek Ozdoba, Galato Aleksandraki (Galato Alexandraki), Kosma Złotowski, Waldemar Buda, Tobiasz Bocheński, Małgorzata Gosiewska, Marlena Maląg, Mariusz Kamiński, Dominik Tarczyński, Anna Zalewska, Jadwiga Wiśniewska, Maciej Wąsik, Michał Dworczyk, Alvise Pérez, Luis‑Vicențiu Lazarus, Erik Kaliňák, Judita Laššáková, Waldemar Tomaszewski, Ewa Zajączkowska‑Hernik, Jaak Madison, Anja Arndt, Marcin Sypniewski, Markus Buchheit, Filip Turek, Friedrich Pürner, Kateřina Konečná, Ľuboš Blaha, Thierry Mariani, Jan‑Peter Warnke, Thomas Geisel, Branislav Ondruš, Diana Iovanovici Şoşoacă, Monika Beňová, Marc Jongen, Nikola Bartůšek, Grzegorz Braun, Sarah Knafo, Petras Gražulis, Piotr Müller, Gerald Hauser
B10‑0319/2025
Nezaupnica Evropskega parlamenta Evropski komisiji
Evropski parlament,
– ob upoštevanju člena 17(8) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), člena 234 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in člena 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,
– ob upoštevanju prošnje, ki jo je v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije[1] vložila novinarka časnika The New York Times Matina Stevi, v njej pa zaprosila za dostop do vseh besedilnih sporočil, ki sta si jih med 1. januarjem 2021 in 11. majem 2022 izmenjala predsednica Ursula von der Leyen in izvršni direktor družbe Pfizer Albert Bourla,
– ob upoštevanju dejstva, da je Komisija zahtevo zavrnila, ker da nima zahtevanih dokumentov,
– ob upoštevanju sodbe Splošnega sodišča z dne 14. maja 2025 v zadevi T-36/23, Stevi – The New York Times proti Komisiji[2], v kateri je bilo ugotovljeno, da Komisija ni verodostojno obrazložila, zakaj nima zahtevanih dokumentov o poslovanju z družbo Pfizer/BioNTech pri javnem naročanju cepiv proti covidu-19, in v kateri je bilo pojasnjeno, da je dolžnost Komisije glede preglednosti temeljnega pomena in da mora biti zavrnitev razkritja dokumentov obvezno utemeljena z nujnimi razlogi,
– ob upoštevanju člena 10(3) PEU, ki določa, da imajo državljani pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije, odločitve pa se sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z njimi,
– ob upoštevanju člena 131 Poslovnika,
A. ker je Evropsko javno tožilstvo (EJT) leta 2022 začelo preiskovati ravnanje Evropske komisije pri pogajanjih in sklepanju pogodb o javnih naročilih za cepiva proti covidu-19 z družbo Pfizer, preiskava pa leta 2025 še vedno poteka in vzbuja verodostojne pomisleke glede morebitnih pravnih in etičnih kršitev ter morebitnih nepravilnosti pri upravljanju finančnih sredstev Unije;
B. ker je Splošno sodišče Evropske unije v sodbi z dne 5. oktobra 2023 v zadevi T-36/23, Stevi – The New York Times proti Komisiji razsodilo, da Komisija ni podala ustrezne pravne utemeljitve, zakaj je zavrnila razkritje zahtevanih dokumentov, povezanih s pogajanji o cepivu družbe Pfizer;
C. ker je Komisija kršila svoje obveznosti iz Uredbe (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov ter načela preglednosti, dobrega upravljanja in institucionalne odgovornosti, določena v Pogodbah;
D. ker je Komisija za cepiva proti covidu-19 dodelila javna sredstva v znesku 35 milijard EUR, ni pa zagotovila preglednosti in odgovornosti, zlasti ker so ostali odmerki v vrednosti 4 milijarde EUR neporabljeni, kar vzbuja resne pomisleke glede finančnega nadzora in upravne neuspešnosti;
E. ker je Splošno sodišče v sodbi z dne 14. maja 2025 razveljavilo odločitev Evropske komisije, da zavrne dostop do besedilnih sporočil, ki sta si jih med 1. januarjem 2021 in 11. majem 2022 v zvezi z javnimi naročili cepiv proti covidu-19 izmenjala predsednica Komisije Ursula von der Leyen in izvršni direktor družbe Pfizer Albert Bourla;
F. ker je Računsko sodišče v posebnem poročilu št. 22/2024, sprejetem 26. septembra 2024, ugotovilo resne pomanjkljivosti pri izvajanju mehanizma za okrevanje in odpornost, vključno z nezadostnimi povezavami med izplačanimi sredstvi in dejanskimi stroški, šibkimi mehanizmi preverjanja, tveganji dvojnega financiranja in zamudami pri doseganju naložbenih ciljev, kar vzbuja resne pomisleke glede nadzora Komisije nad enim od največjih finančnih instrumentov po pandemiji covida-19;
G. ker je Računsko sodišče poudarilo, da se zaradi pomanjkanja zanesljivih kontrol in zanašanja na podatke, ki jih države članice poročajo same, povečuje tveganje dvojnega financiranja, saj se lahko isti ukrepi financirajo večkrat, kar povzroča neučinkovitost in omogoča morebitno zlorabo sredstev;
H. ker sta preglednost in odgovornost v skladu s členom 10(3) PEU temeljni načeli demokratične legitimnosti Unije, ki zagotavljata zaupanje javnosti v institucije Evropske unije, zlasti v okoliščinah, ki vključujejo velike izzive na področju javnega zdravja in znatne finančne zaveze;
I. ker je Odbor za pravne zadeve 23. aprila 2025 soglasno sprejel nezavezujoče mnenje, v katerem je zavrnil uporabo člena 122 PDEU s strani Evropske komisije kot pravne podlage za predlog uredbe o vzpostavitvi varnostnih ukrepov za Evropo (SAFE), tj. pobude za financiranje obrambe v višini 150 milijard EUR;
J. ker Odbor za pravne zadeve v mnenju navaja, da sklicevanje Komisije na člen 122 PDEU ni ustrezno utemeljeno, saj je določba namenjena kratkoročnim ukrepom za reševanje neposrednih kriz, ne pa dolgoročnim naložbam v obrambo;
K. ker so bili izraženi resni pomisleki glede nezakonitega vmešavanja Komisije v volitve v državah članicah, na primer v Romuniji in Nemčiji, in sicer z izkrivljeno uporabo Uredbe (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (akt o digitalnih storitvah)[3], ki je namenjena varstvu potrošnikov, a je bila zlorabljena za utemeljitev omejevanja glasovanja in razveljavljanja volitev;
1. ugotavlja, da Komisija pod vodstvom predsednice Ursule von der Leyen ne uživa več zaupanja Parlamenta glede tega, da spoštuje načela preglednosti, odgovornosti in dobrega upravljanja, ki so bistvena za demokratično Unijo;
2. ugotavlja, da nezakonito vmešavanje Komisije v volitve v državah članicah z napačno uporabo akta o digitalnih storitvah pomeni resno kršitev njenega mandata v zvezi s spoštovanjem demokratičnih načel in nacionalne suverenosti;
3. ugotavlja, da je Komisija s tem, ko je člen 122 PDEU zlorabila kot pravno podlago za uredbo SAFE, pri kateri gre za pobudo za financiranje obrambe v znesku 150 milijard EUR, resno prekršila pristojnosti in izkrivila predvideni namen člena, ki je namenjen izrednim gospodarskim razmeram;
4. meni, da je ta postopkovna zloraba omajala zaupanje v institucije Unije in ogrozila celovitost pravnega okvira Unije;
5. poziva Komisijo k odstopu, saj ji že večkrat ni uspelo zagotoviti preglednosti, prav tako pa vztrajno ne upošteva pravnega nadzora in načel pravne države v Uniji;
6. naroči svoji predsednici, naj ta predlog nezaupnice ter obvestilo o rezultatu glasovanja o tem predlogu na plenarnem zasedanju posreduje predsedniku Sveta in predsednici Komisije.
- [1] UL L 145, 31.5.2001, str. 43, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2001/1049/oj.
- [2] Sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 2025, Matina Stevi in The New York Times Company proti Evropski Komisiji, T-36/23, ECLI:EU:T:2025:483.
- [3] UL L 277, 27.10.2022, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2022/2065/oj.