PREDLOG RESOLUCIJE

24.11.2006

k vprašanju za ustni odgovor B6‑0428/2006
v skladu s členom 108(5) Poslovnika,
ki ga vlaga Jean-Marie Cavada
v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
o doseženem napredku EU pri oblikovanju območja svobode, varnosti in pravice (OSVP) (člen 2 in člen 39 Pogodbe EU)

B6‑0000/2006

Resolucija Evropskega parlamenta o doseženem napredku EU pri oblikovanju območja svobode, varnosti in pravice (OSVP) (člen 2 in člen 39 Pogodbe EU)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 Pogodbe EU, ki nalaga EU za cilj, da se razvije kot območje svobode, varnosti in pravice,

–  ob upoštevanju člena 39 iste pogodbe, ki nalaga Evropskemu parlamentu, da vsako leto pripravi razpravo o doseženih napredkih na tem področju,

–  ob upoštevanju odgovorov Sveta, ki so bili podani 27. septembra 2006 med razpravo o vprašanju za ustni odgovor (B6-0428/2006), kot tudi ob upoštevanju predstavitev sporočil Komisije o izvajanju haaškega programa in prihodnjih obetov na tem področju,

–  ob upoštevanju razprav na parlamentarnem srečanju 2. in 3. oktobra 2006, ki je bilo organizirano skupaj s finskim parlamentom,

–  ob upoštevanju člena 108(5) svojega poslovnika,

A.  ker so v vedno bolj globaliziranemu svetu, ki mu pretijo krize in stalne napetosti, gospodarske neenakosti in stalno naraščajoči tokovi priseljencev, ideološka in kulturna soočenja, ki zadevajo vedno večje število oseb, in teroristične grožnje z neznanimi razsežnostmi, zahteve evropskih državljanov, da bi v Uniji uživali več svobode, varnosti in pravice, vedno bolj glasne,

B.  ker sedem let po sklepih Evropskega sveta v Tempereju, Evropska unija še nima skladne politike na področju priseljevanja, ter ji primanjkuje zlasti politika, ki zadeva zakonito priseljevanje,

C.  je seznanjen, da dejavnikov zunanjega pritiska

• -Evropski Svet ni mogel upoštevati leta 1999 pri sprejemanju prvega programa iz Tampereja in so bili nezadostni upoštevani pri definiranju haaškega programa novembra 2004,
• -že vsaka država članica ne more nadzorovati in da jih bo sama Unija težko nadzorovala, če si ne bo priskrbela primernih sredstev za svoje ambicije in se ne bo uveljavila kot zaupanja vreden sogovornik na področju politik, povezanih z OSVP z drugimi mednarodnimi organizacijami, kot so Združeni narodi ([1] ) ali kot je na regionalni ravni Afriška unija (za migracijske politike in razvoj) ali na evropski celini, brez bolj strukturiranega sodelovanja s Svetom Evrope in njegovimi organi, ki so pristojni za spodbujanje pravne države in zaščite temeljnih pravic ([2] ),

D.  opozarja, da v primeru pomanjkanja skladnega pravnega reda in stališč, s katerimi se strinjajo države članice, EU na področju OVSP ne bo mogla resno vplivati na stališča tretjih držav, vključno svojih zaveznikov, kot so Združene države, in da to lahko ogrozi njen ugled in jo prisili k temu, da se podredi političnim in strateškim pobudam teh držav,

E.  ker ta strateška šibkost na ravni EU ne izhaja samo iz dejstva, da so se te politike prenesle na reven EU šele pred kratkim ([3] ), ampak predvsem zaradi tega, ker je prenos potekal ob priložnosti Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe, pri tem pa je bil velik del držav članic zadržan in ker je prehod na običajen zakonodajni režim, predviden že leta 1993, potekal postopoma leta 1999, 2001, 2004 in nazadnje leta 2005 s haaškim programom, z (delnim) aktiviranjem "premostitvene klavzule", predvidene v členu 67 Pogodbe ES,

F.  opozarja, da se tudi danes število pravnih podlag veča zaradi istega političnega cilja, neprestano novih konfliktov in zatekanja k sodnim postopkom, da bi se razmejilo obseg pristojnosti institucij, pravila soglasja in predvsem zaradi pomanjkanja resničnega demokratskega in sodnega nadzora, kar povzroča, da so trenutne razmere na področju politik tretjega stebra zaradi dejstva, ali EU spoštuje načela na katerih oznanja, da temelji (člen 6 Pogodbe EU), zelo občutljive,

G.  opozarja pred tveganjem, da se izven evropskih pogodb razvijajo teme, ki so že predmet predlogov evropskih institucij; želi začeti odprto razpravo, ki temelji na lojalnem sodelovanju med evropskimi institucijami in z nacionalnimi parlamenti glede vključitve Pogodbe iz Prüma v Pogodbo Skupnosti, da bi omogočili Parlamentu izvajanje demokratičnega nadzora,

H.  je seznanjen z dejstvom, da so države članice prve, ki bi se morale zavedati tega pomanjkljivega položaja glede stališča demokracije, prava in delovanja ter dejstva, da so se s podpisom ustavne pogodbe zavezali k temu, da bo od novembra 2006 postalo obvezno to, kar je bilo z Maastrichtsko pogodbo samo Svetu priznana zmožnost,

I.  je prepričan, da je aktiviranje "premostitvenih klavzul", predvidenih v členu 67 Pogodbe ES in členu 42 Pogodbe EU, ne samo v skladu s trenutnimi ustavnimi razmerami, ampak v skladu s prihodnjimi ustavnimi razmerami in da bi jih moral posledično aktivirati Svet tudi v skladu s členom 18 Dunajske konvencije, ki strani zavezuje k lojalnemu sodelovanju, da bi se tako oblikovali bolj ugodni pogoji za bodočo ratifikacijo,

J.  podpira predlog Komisije, da bi se v letu 2007 aktiviralo premostitvene klavzule, predvidene v členu 67 Pogodbe ES (z odpravo ovir pri pristojnosti Sodišča na področju naslova IV Pogodbe ES) in členu 42 Pogodbe EU, kot je že priporočil Evropski parlament Evropskemu svetu 14. oktobra 2004 ([4] ),

K.  opozarja, da aktiviranje "premostitvene klavzule" dopušča odprto možnost Svetu, da se odloči o svojih pogojih glasovanja in da se v tem okviru lahko poišče več rešitev za, v določenih primerih in/ali za določena obdobja, ohranitev soglasja, pod pogojem, da se na vseh področjih, ki zadevajo pravice evropskih državljanov, ohrani soodločanje Parlamenta, saj slednji ne igra manj odločilne vloge od najmanjše države članice,

L.  ker so "premostitvene klavzule", aktivirane na podlagi obstoječih pogodb, že v skladu z okvirom, ki ga nalaga ustavna pogodba in ne smejo iti preko predvidenega (na primer glede kvot na področju migracijske politike),

M.  ker je ravno tako nujno opredeliti smer proti kateri naj bi se "premostitvene klavzule" usmerile, in ker se obstoječim pogodbam ne more dodajati novih ciljev, bi bilo zelo primerno, da se v dveh prihajajočih letih predvidi konsolidacijo/poenostavitev pravnega reda Unije na področju OVSP, kot se je postopno izoblikovalo v sodelovanju med državami članicami, zlasti od Maastrichtske pogodbe dalje; ker bi morali takšna konsolidacija in poenostavitev privesti do ukinitve številnih neskladnosti in, kjer je mogoče, posplošiti pridobitve okrepljenega sodelovanja (glej Schengen),

N.  glede na številne zahteve državljanov in strokovnjakov za izboljšanje resničnega sodelovanja, kot je zapisano že v trenutnih pogodbah, kakor tudi na zahteve Sveta, znotraj katerega vse do danes ni sporazuma, ki bi omogočal pravo napredovanje tega sodelovanja,

O.  ker se novih držav članice, ki izpolnjujejo schengenska merila, in ki bi lahko vstopile v sistem, ne sme krivično kaznovati z znatnimi zaostanki pri izvajanju SIS II (Druga generacija schengenskega informacijskega sistema),

P.  ker je Evropski parlament dokazal zavidanja vredno hitrost in duh za kompromis, s tem, da je dosegel sporazum na prvi obravnavi treh zakonodajnih besedil, ki oblikujejo sveženj, ki se nanaša na pravno podlago za SIS II,

1.  zahteva, da Komisija v letu 2007 posreduje Svetu osnutek sklepa za aktiviranje člena 42 Pogodbe EU in premesti v okvir Skupnosti (Naslov IV Pogodbe ES) ukrepe, ki se nanašajo na policijsko (vključno z EUROPOL-om) in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (vključno z EUROJUST-om);

2.  zahteva, da Svet:

• -v skladu z mnenjem Parlamenta, nemudoma sprejme osnutek sklepa, ki temelji na členu 67(2) Pogodbe ES, ki zadeva odpravo ovir pri pristojnosti Sodišča Evropskih skupnosti v okviru Naslova IV Pogodbe ES in da si prizadeva za pospešitev odločanj o predhodnih vprašanjih pri zadevah, ki izhajajo iz OSVP;
• -predvidi razširitev postopka soodločanja s Parlamentom in glasovanja s kvalificirano večino v Svetu v vseh primerih, kjer je to mogoče v skladu z veljavnimi pogodbami, kot so nezakonito priseljevanje ali vključevanje državljanov tretjih držav, kot je leta 2004 predvidelo nizozemsko predsedstvo Sveta;

3.  poziva Evropski svet, da Svetu in Komisiji posreduje smernice za:

a)  ponovno vzpostavitev evropske zakonodaje na podlagi temeljne zahteve, da se zagotovi visoko raven zaščite temeljnih pravic v Uniji in da se v primeru pravic oseb ne omeji samo na zadeve čezmejne narave; meni, da mora v tem okviru Evropski parlament izkoristiti svoje strokovno znanje in podporo bodoče Agencije za temeljne pravice;

b)  ukrepati za okrepitev zaščite načel, na katerih je bila ustanovljena Evropska unija (člen 6 Pogodbe EU), kot tudi mehanizmov za opozarjanje in sankcije, predvidenih v členu 7 Pogodbe EU. Sodna praksa evropskih sodišč, ustavnih sodišč in raziskave, tako na ravni Sveta Evrope kot Evropskega parlamenta, dokazujejo, da mora biti spoštovanje teh načel stalna skrb držav članic in institucij Evropske unije, ter da bi slednje morale določiti javna referenčna merila za izboljšanje kakovosti sodnega sistema in policijskega sodelovanja; v tem okviru bi sprožitev postopka za obveščanje, predvidenega v členu 7(1) Pogodbe EU, sodila med običajna merila za medsebojno pomoč, potrebna za zagotavljanje visoke stopnje zaščite načel, predvidenih v členu 7 Pogodbe EU;

c)  odgovoriti na zahtevo za dejansko izboljšanje sodelovanja v praksi prek krepitve in harmonizacije pristojnosti, s katerimi trenutno razpolagajo Eurojust in njegovi nacionalni člani, zlasti prek podeljevanja dejanske moči za usklajevanje preiskav in kazenskih pregonov, pristojnosti za sprožitev kazenskih pregonov, doprinos k reševanju sporov glede pristojnosti, kot tudi prek podelitve pristojnosti Europolu za organiziranje in usklajevanje preiskav in operativnih ukrepov skupaj s pristojnimi organi držav članic v okviru skupnih preiskovalnih skupin; nacionalni parlamenti in Evropski parlament morajo vsako leto razpravljati o napredku in težavah, na katere so naleteli med takšnimi dejavnostmi ter preveriti, če so na ravni nacionalne in evropske zakonodaje potrebne spremembe;

d)  se prepričati, da se prek evropske zakonodaje ne ustvarja stanja nadzora, in da so vmešavanja javne oblasti v uživanje svoboščin posameznikov strogo omejena ter da se jih periodično ocenjuje skupaj z Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti;

e)  zapolnitev trenutnega primanjkljaja znotraj evropske zakonodaje na področju obdelave zaupnih podatkov, kadar le-te zadržijo institucije EU; posledično predvideti revizijo člena 9 Uredbe 1049/01, in oblikovanje odbora, znotraj EP, za nadzor zaupnih dejavnosti;

f)  spodbujanje, s sprejetjem priporočil Sveta, uporabe, v državah članicah, načel/priporočil generalnega sekretariata Sveta Evrope pri uporabi člena 52 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar se tiče parlamentarnega nadzora nad tajnimi službami (zlasti glej bodoča priporočila parlamentarnega odbora, zadolženega za pregled dosjeja letov CIE);

4.  poziva Svet, da Evropskemu parlamentu čim prej predloži smernice, ki jih trenutno črta glede osnutka okvirnega sklepa o varstvu osebnih podatkov, ki so obdelani v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah; opozarja pred tveganjem, da bi se bistvo tega predloga izgubilo in spominja na obveze, ki jih je sprejel Svet glede političnega vključevanja Parlamenta pri sprejemanju tega okvirnega sklepa;

5.  poziva nacionalne parlamente, da v čim krajšem času na nacionalni ravni preverijo vpliv novih določb, ki jih predvideva Svet na področju zaščite podatkov in izvajanja načela, da morajo biti baze obdelanih podatkov iz varnostnih razlogov dostopne in med seboj povezane; navaja, da se že zanima za upoštevanje rezultatov takšnega pregleda v mnenjih, ki jih bo na to temo posredoval Svetu;

6.  poziva Komisijo, da vsako leto objavi poročilo o dejavnostih skupine komisarjev, pristojnih za temeljne pravice; prav tako poziva Komisijo, da čim prej predloži pregled dejavnosti in sklepov, ki jih je sprejela zgoraj omenjena skupina v obdobju zadnjih dveh let in pol;

7.  meni, da je bistveno, da v tako občutljivih politikah, kot so tiste, povezane s temeljnimi pravicami, priseljevanjem in s krepitvijo varnosti, institucije EU ne stremijo k nadomeščanju držav članic, ampak jih samo dopolnjujejo; poleg tega meni, da je treba zagotoviti, da komunitarizacijo policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah spremlja nekakšna pravica nadzora:

a)  tako za veljavno pravico do zakonodajne pobude držav članic (Svet bi se lahko obvezal in v skladu s členom 208 Pogodbe ES od Komisije zahteval, da predloži zakonodajne predloge na področjih, ki jih določi četrtina držav članic);

b)  kot tudi, da se nacionalnim parlamentom omogoči, da oblikujejo svoje stališče glede potekajočih predlogov na področju OSVP. Trenutno za te predloge velja rok šestih tednov, preden Svet odloči o danem predlogu. Evropski parlament bi se lahko zavezal, da pred istim rokom ne sklene sporazuma v prvi obravnavi s Svetom;

8.  opozarja, da je treba ohraniti določeno skladnost pri zakonodajnih pristojnostih na ravni EU ter na primer ob tem predvideti, da se zakonodaja na področju priseljevanja ne omejuje samo na nezakonito priseljevanje, ampak pokriva tudi zakonito priseljevanje;

9.  kar zadeva začasni sporazum z ZDA glede evidence imen letalskih potnikov (PNR), izraža globoko zaskrbljenost nad ameriškim pismom glede razlage tega sporazuma, ki kaže, da so ameriške oblasti interpretirale zadevo izven vsebine sporazuma, zlasti kar zadeva namero sporazuma, dostop agencij in organov ZDA do podatkov iz PNR ter številna podatkovna polja, ki se jih lahko poišče;

10.  poziva Svet, da nemudoma sprejme osnutek okvirnega sklepa o procesnih pravicah pri kazenskih postopkih na celotnem območju Evropske unije (KOM(2004)0328), ob ustreznem upoštevanju mnenja, ki ga je sprejel Evropski parlament 12. aprila 2005 (T6-0091/2005);

11.  poudarja, da je treba, v skladu s predvidenim v Temperah leta 1999:

• -posplošiti načelo vzajemnega priznavanja, da bi tako postalo ključni element zakonodaje EU;
• -še bolj okrepiti dostop do sodnega sistema, kot je predvideno v predlogih na področju civilnega posredovanja, majhnih zahtevkov ("small claims") in odredb za plačilo;
• -predvideti ukrepe za harmonizacijo zakonodaje samo po oceni vpliva na področju temeljnih pravic, v sodelovanju z nacionalnimi parlamenti;

12.  poudarja potrebo po ohranitvi, tudi v primeru komunitarizacije tretjega stebra, in brez poseganja v prerogative Komisije, pravice držav članic, da si medsebojno pomagajo in se nadzirajo, kot se že dogaja pri schengenskem sodelovanju in pri boju proti terorizmu;

13.  podpira nedavno sporočilo Komisije, ki ima za cilj vzpostavitev sistema za ocenjevanje politik, povezanih z OSVP, in opozarja, da bi ocena morala:

a)  biti predmet letnega sporočila Evropskemu parlamentu, da bi le-ta lahko o njem razpravljal v skladu s pogodbami in v sodelovanju z nacionalnimi parlamenti;

b)  še bolj vplesti predstavnike civilne družbe in akademskega sveta v ocenjevanje vpliva politik in ukrepov, povezanih z OSVP;

14.  nazadnje meni, da najbolj visoko zastavljeni cilji ostajajo samo namere, če niso podprti s primernimi človeškimi viri in zadostnimi finančnimi sredstvi, ki omogočajo:

a)  izvajanje načela solidarnosti in lojalnega sodelovanja (kot tudi finančnega) na ravni EU med državami članicami;

b)  prilagajanje pristojnosti evropskih agencij (Europol, Eurojust, Frontex, Olaf, CEPOL, ....), da se jim omogoči izvajanje strateških prednostnih nalog, ki so ji države članice opredelile na ravni EU;

c)  preprečevanje civilnih kriz mednarodnega obsega in soočanje z njimi. Na tem področju sta Komisija in generalni sekretariat Sveta že nabrala določeno strokovno znanje za takojšnje mobiliziranje človeških, tehničnih in finančnih virov;

15.  poziva Komisijo, da si prizadeva za pospešitev začetka izvajanja druge generacije schengenskega informacijskega sistema in za obveščanje Evropskega parlamenta o napredovanju procesa, kot tudi, da obrazloži zamude, ki so že nastale in zamude, ki naj bi nastale v prihodnje;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

• [1]  Zlasti Varnostni svet in njegovi odbori, ki so pristojni za boj proti terorizmu, Svet za temeljne pravice in specializirane agencije, ki lahko na različen način vplivajo na ukrepe EU na področju OSVP.
• [2]  Evropsko sodišče za človekove pravice, Generalni sekretar Sveta Evrope, Komisar za človekove pravice.
• [3]  Čeprav prvi poskusi oblikovanja evropskega pravosodnega območja segajo že v leta '75 zaradi prvega vala terorističnih napadov v Evropi.
• [4]  Priporoča Evropskemu svetu in Svetu, naj pri opredelitvi prihodnosti OSVP upoštevata tri zahteve splošnega pomena: a) okrepiti legitimnost OSVP: ob sklepu, v skladu z duhom Ustave in že sprejetih sporazumov o izvajanju Pogodbe iz Nice, o prehodu k postopku soodločanja s Parlamentom, o odločanju s kvalificirano večino v okviru Sveta in o razširitvi nadzora Sodišča na področja OSVP, v prvi vrsti za ukrepe s področja priseljevanja (člen 67 Pogodbe ES) in za ukrepe v zvezi z bojem proti terorizmu in mednarodnemu kriminalu (člen 42 Pogodbe EU);