Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B6-0073/2008

Predložena besedila :

B6-0073/2008

Razprave :

PV 19/02/2008 - 11
CRE 19/02/2008 - 11

Glasovanja :

PV 20/02/2008 - 4.3
CRE 20/02/2008 - 4.3
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :


PREDLOG RESOLUCIJE
PDF 134kWORD 88k
13.2.2008
PE401.069v01-00
 
B6‑0073/2008
za zaključek razprave o izjavah Sveta in Komisije
v skladu s členom 103(2) poslovnika,
ki ga predlagajo Francis Wurtz, Ilda Figueiredo, Helmuth Markov, Gabriele Zimmer, Eva-Britt Svensson, Esko Seppänen in Roberto Musacchio
v imenu skupine GUE/NGL
o prispevku k spomladanskemu Evropskemu svetu 2008 o lizbonski strategiji

Resolucija Evropskega parlamenta o prispevku k spomladanskemu Evropskemu svetu 2008 o lizbonski strategiji  
B6‑0073/2008

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. julija 2005 z naslovom „Skupni ukrepi za rast in zaposlovanje: Lizbonski program Skupnosti“ (KOM(2005)0330),

–  ob upoštevanju 27 nacionalnih programov reform v okviru lizbonske strategije, kot so jih predstavile države članice,

–  ob upoštevanju izvajanja Komisijinega lizbonskega programa Skupnosti v letu 2007,

–  ob upoštevanju gospodarskih napovedi Komisije iz novembra 2007 za jesen 2007,

–  ob upoštevanju komunikacijskega paketa Komisije z dne 11. decembra 2007: „Strateško poročilo o prenovljeni lizbonski strategiji za rast in delovna mesta: začetek novega cikla (2008-2010)“ (KOM(2007)0803), in „Predlog lizbonskega programa Skupnosti 2008-2010“ (KOM (2007)0804),

–  ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta, sprejetih v Lizboni 23. in 24. marca 2000, v Stockholmu 23. in 24. marca 2001, v Barceloni 15. in 16. marca 2002, ter v Bruslju 22. in 23. marca 2005, 15. in 16. decembra 2005, 23. in 24. marca 2006 ter 8. in 9. marca 2007,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 9. marca 2005, 15. marca 2006 in 14. februarja 2007 o vmesnem pregledu lizbonske strategije,

–  ob upoštevanju predloga resolucije skupine GUE/NGL iz februarja 2007 o prispevku k spomladanskemu Evropskemu svetu 2007 o lizbonski strategiji,

–  ob upoštevanju člena 103(2) svojega poslovnika,

A.  ker je Evropski svet marca 2000 in nato leta 2005 določil cilje povprečne 3-odstotne stopnje gospodarske rasti, polno zaposlenost, zmanjšanje revščine in neenakosti ter skupnih izdatkov za raziskave in razvoj višini 3 % BDP Skupnosti do leta 2010,

B.  ker je po osmih letih izvajanja lizbonske strategije čas za resno in celovito analizo njenega vpliva na ekonomske in socialne vidike življenja državljanov,

Lizbonska strategija – resnični rezultati

1.  poudarja, da moramo ob vstopu v zadnji cikel lizbonske strategije 2008–2010 ugotoviti, da napovedani cilji 3-odstotne gospodarske rasti, polne zaposlenosti, skupnih izdatkov za raziskave in razvoj v višini 3 % BDP Skupnosti ter zmanjšanja revščine in njenega postopnega izkoreninjenja niso bili doseženi;

2.  ugotavlja, da je povprečna gospodarska rast v EU-15 iz desetletja v desetletje počasnejša; ugotavlja, da je Komisija nedavno revidirala svoje napovedi, kar kaže na novo upočasnitev gospodarske rasti; opozarja na upadanje povprečne letne stopnje rasti za 1,6 % v EU-27 (1,3 % v EU-15) med letoma 2000 in 2006 v primerjavi s povprečnim upadanjem v višini 2,9 % oziroma 2,8 % med letoma 1996 in 2000;

3.  opaža vztrajno visoko raven in v nekaterih primerih naraščanje regionalnih razlik ter ekonomske in socialne neenakosti med državami članicami in v njih; poudarja, da se nekatere države in regije odmikajo, namesto da bi se približevale povprečju EU;

4.  ugotavlja, da se je med letoma 2000 in 2005 število nezaposlenih v EU povečalo za en milijon, in da je bilo leta 2006 v EU nezaposlenih več kot osemnajst (18) milijonov oseb; ugotavlja počasno povprečno rast zaposlovanja, ki ne zadošča, da bi bili doseženi cilji 70-odstotne rasti do leta 2010; posebno pozornost namenja dejstvu, da se v zadnjem desetletju zaposlovanje povečuje zlasti zaradi porasta negotovih oblik dela, pri čemer gre pri več kot polovici za skrajšan delovni čas;

5.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so razlike med moškimi in ženskami na trgu dela še vedno velike, kajti delež nezaposlenih žensk ostaja nesprejemljivo visok v primerjavi s celotnim številom nezaposlenih in z deležem nezaposlenih moških; meni, da je nesprejemljivo, da se od leta 2003 ni prav nič zmanjšala razlika v plačah glede na spol, saj ženske še naprej prejemajo v povprečju za 15 % nižjo plačo kot moški (25 % manj v zasebnem sektorju in 30 % v industriji), in da enakost spolov pri možnostih napredovanja na poklicni poti še vedno ni postala realnost;

6.  poudarja, da nezaposlenost mladih ostaja ključni problem, saj znaša danes okoli 18 %, in da v zadnjih 25 letih ni prišlo do resničnega preboja, s katerim bi dosegli njeno zmanjšanje; je seznanjen z oceno evropske strategije zaposlovanja, ki jo je podala Komisija in v kateri je navedeno, da so mladi ljudje dvakrat bolj izpostavljeni nezaposlenosti kot odrasli v najboljših letih;

7.  opozarja, da so se razlike v dohodkih od leta 2000 povečale, količnik med 20 % najbogatejših in 20 % najrevnejših pa je v letu 2006 narasel s 4,5 : 1 na 4,8 : 1, kar odraža znaten porast koncentracije bogastva v EU;

8.  ugotavlja, da je naraščanje socialnih razlik in revščine v EU nesprejemljivo; v revščini namreč živi, ali jim ta grozi, 78 milijonov ljudi, zlasti žensk in otrok; poudarja, da je med prebivalstvom EU, ki mu grozi revščina, tretjina zaposlenih;

9.  poudarja, so vlaganja v raziskave in razvoj glede na delež BDP med letoma 2000 in 2005 stagnirala, s tem da so leta 2005 znašala 1,9 % v EU–15 in 1,4 % v EU–25, kar je daleč od cilja EU, ki je 3 % BDP do leta 2010;

Lizbonska strategija – protislovje med napovedanimi cilji in neoliberalno politiko

10.  opozarja na protislovje med tako imenovanimi lizbonskimi cilji – narediti iz Evrope najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki bo zmožno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti in večjo socialno kohezijo – ter uveljavljeno neoliberalno politiko;

11.  obžaluje, da Komisija v svojem sporočilu spomladanskemu Svetu 2008 ne opozarja na hude socialne in gospodarske posledice osemletne lizbonske strategije;

12.  obžaluje dejstvo, da Komisija počne ravno nasprotno, in sicer sili v krepitev svojega neoliberalnega programa z nadaljnjo liberalizacijo in povečano negotovostjo, ter spodbuja eksternalizacijo lizbonske agende;

13.  ugotavlja, da EU od leta 2000 naprej pestijo počasna gospodarska rast in rast zaposlovanja, prenos dobičkov zaradi višje storilnosti z delavcev na delničarje, pa tudi vztrajno visoka stopnja brezposelnosti, revščine, socialne izključenosti, negotovih delovnih mest in razlik v dohodkih;

14.  ponovno poudarja, da je lizbonska strategija, opredeljena na Evropskem svetu marca 2000 in 2005 (z jasno podporo večjih evropskih organizacij delodajalcev), v EU glavno orodje za spodbujanje liberalizacije in privatizacije javnih služb in storitev, prožnosti in prilagodljivosti trga dela, omejevanje rasti plač in odpiranje večjega dela storitev socialnega varstva, vključno s pokojninami in zdravstvom, zasebnim interesom;

15.  obžaluje, da je tako imenovana oživitev lizbonske strategije leta 2005 še bolj poudarila neoliberalno vsebino, in opozarja, da so to vsebino vse države članice prenesle v konkretne nacionalne programe reform, s tem pa ogrozile socialno razsežnost in prezrle gospodarske, družbene in okoljske težave, s katerimi se soočajo različne države članice v EU;

16.  poudarja, da so lizbonski program Skupnosti in nacionalni programi reform v okviru prenovljene lizbonske strategije instrument, s katerim se bodo spodbujale in upravičevale iste strukturne reforme v vseh državah članicah, zlasti glede trga dela in socialnega varstva, in da bo imelo to resne gospodarske in socialne posledice, ki jih bodo integrirane smernice in pakt stabilnosti in rasti še okrepili; meni, da bodo te reforme ogrozile pravice delavcev, upokojencev, uporabnikov javnih storitev in potrošnikov;

17.  poudarja, da tekoči proces liberalizacije trgov in privatizacije javnih služb ni obrodil vidnih sadov, kar zadeva cene, kakovost storitev ali zmanjšanje javne porabe; nasprotno ugotavlja, da potrošniške organizacije in organizacije uporabnikov javnih storitev poročajo o povišanju cen, znižanju kakovosti storitev in povečanju stroškov oskrbe; poleg tega ugotavlja, da je liberalizacija prispevala k zmanjšanju števila delovnih mest v prizadetih sektorjih in k ustvarjanju zasebnih monopolov, ki ogrožajo pravice delavcev, uporabnikov javnih storitev in potrošnikov;

18.  zato zavrača liberalizacijo javnega prevoza, energetskih in komunikacijskih sistemov in še posebej nedavne sporazume o liberalizaciji mednarodnih železnic za potniški promet in poštne storitve;

19.  poudarja pomen javnih storitev za spodbujanje družbene, gospodarske in ozemeljske kohezije v EU; poudarja, da javni strukturni sektorji ne bi smeli biti izpostavljeni konkurenci, temveč bi morali biti v lasti in upravljanju javnih organov, saj je to edini način za zagotavljanje kakovosti, razpoložljivosti in dostopnosti storitve ter s tem pravic uporabnikov;

20.  poudarja, da evropska strategija zaposlovanja ponuja orodja za deregulacijo trgov dela, prehod s stalnih na negotove oblike zaposlitve ter zmanjševanje pravic delavcev in pravice do kolektivnih pogajanj, saj spodbuja zaposljivost in prilagodljivost delavcev;

21.  meni, da nedavne sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Vaxholm-Laval in Viking Line kažejo, kam vodi usmeritev sedanjih pogodb v okviru lizbonske pogodbe; močno obžaluje, da je Sodišče Evropskih skupnosti v EU dalo prednost pravilom konkurence pred vsem ostalim ter s tem upravičilo socialni damping ter spodkopalo delavske pravice;

22.  odločno zavrača novi koncept prožne varnosti in poskus, da bi to postal vsesplošni pristop v času naslednjega triletnega cikla evropske strategije zaposlovanja ter integriranih smernic za rast in delovna mesta;

23.  meni, da takšen koncept spodbuja liberalizacijo odpuščanja, prilagajanje dela (in plač) gospodarskemu ciklu, pri čemer javne službe za zaposlovanje držav članic prevzemajo stroške recikliranja in rotacije pri delu ter deregulacijo delovnih pogodb, kar ogroža družbeno kohezijo in kakovost dela; opozarja, da je za to strategijo tudi namera, da se pregledajo sheme dajatev za brezposelnost s ciljem zmanjševanja nadomestil za brezposelnost in trajanja upravičenosti do njih;

24.  opozarja na še vedno visok delež osipa mladih v šolah, še posebej v nekaterih državah članicah;

25.  meni, da je potrebno, če naj bi imela EU najbolj konkurenčno in dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, prekiniti sedanjo politiko izobraževanja in usposabljanja, ki vlaganja v raziskave in razvoj ter izobraževanje podreja muham prostega trga in s tem upravičuje trgovanje z znanjem, izobraževanjem in raziskavami (bolonjski proces);

26.  meni, da sta monetarna in davčna politika v EU omejevalni, z glavnim ciljem cenovne stabilnosti in konsolidacije proračuna v skladu s paktom stabilnosti in rasti; poudarja, da so proces nominalnega bližanja euru in njegove posledice neugodno vplivali na gospodarsko rast in rast zaposlovanja, družbeno in gospodarsko kohezijo, dejansko približevanje med državami članicami ter na javne naložbe, kar je ogrozilo sedanje šibko gospodarsko okrevanje in boj proti nezaposlenosti;

27.  opozarja na nedaven zlom finančnih trgov, kar močno in vse bolj škoduje ne samo Združenim državam Amerike, temveč tudi EU in drugim gospodarstvom; poudarja povečano tveganje finančne krize zaradi deregulacije kapitalskih trgov in večje nestanovitnosti na teh trgih po vsem svetu, hkrati s povečanjem „igralniških” poslov, ki trajno ogrožajo resnično gospodarstvo; zavrača deregulacijo, predvideno v akcijskem načrtu za finančne storitve, ki je vključen v lizbonsko strategijo;

28.  opozarja na posledice monetarnih usmeritev Evropske centralne banke in njeno vztrajanje na stabilnosti cen kot prednostni nalogi v času, ko sistem federalnih rezerv znižuje obrestne mere in ko na razmere opozarja celo Mednarodni denarni sklad;

29.  opozarja na program zunanje politike EU, ki ga zaznamuje vse bolj agresivna zunanjetrgovinska in naložbena politika ter neoliberalno preoblikovanje odnosov z manj razvitimi državami;

30.  močno nasprotuje dejstvu, da EU spodbuja tako imenovane sporazume o gospodarskem partnerstvu s tretjimi državami, s čimer jim nalaga liberalizacijo njihovih javnih storitev in zmogljivosti ter zagotavlja odprtje trgov evropskim podjetjem, da bi na ta način zaobšla prekinitev pogovorov v Dohi;

31.  obžaluje, da je EU sprejela proračun za leto 2008, ki je utemeljen na prednostnih nalogah iz neratificirane „evropske ustave“, sedaj vključenih v projekt „lizbonske pogodbe“ o konkurenci/konkurenčnosti, varnosti in oboroževanju, namesto da bi obravnavala družbene, gospodarske in okoljske izzive, s katerimi se sooča razširjena EU, in njene potrebe po povezovanju;

Čas za spremembo – nova strategija za solidarnost in trajnostni razvoj

32.  poziva Svet, naj se zavzame za resnično spremembo in se usmeri v zagotavljanje blaginje in življenjskega standarda državljanov, se bori proti revščini in razvija družbeno in gospodarsko kohezijo ter trajnostno uporabo virov;

33.  poudarja, da je za določitev nove poti za Evropo potrebna nova strategija: pot polne zaposlenosti, dostojnih služb s pravicami, boljših plač, družbene in gospodarske kohezije in socialnega varstva za vse, kar bo zagotovilo najvišji standard življenjskega blagostanja; pot, ki upošteva razvojne potrebe vsake države članice, še zlasti manj razvitih, ki spodbuja dejansko zbliževanje in ki prispeva k zmanjšanju razvojnih razlik med državami članicami ter obstoječih gospodarskih, socialnih in regijskih neskladij;

34.  zato poziva k nadomestitvi lizbonske strategije z „evropsko strategijo za solidarnost in trajnostni razvoj“, ki bo temeljila na zgoraj omenjenih načelih in vsebovala nove gospodarske, socialne in okoljske ukrepe, da se bodo spodbujale naložbe v:

   i)kakovost dela v vseh pogledih (plače, stabilnost, delovne razmere in usposabljanje) ter izboljšanje izobraževanja za nastanek zelo usposobljene in kvalificirane delovne sile,
   (ii)osnovno infrastrukturo in infrastrukturo, ki podpira industrijske dejavnosti,

   (iii)   javne storitve za izboljšanje njihove kakovosti,

   (iv)močno kohezijsko politiko, da bi spodbujali socialno in gospodarsko kohezijo,
   (v)varstvo okolja in ekološke tehnologije,
   (vi)izboljšanje delovnih, socialnih, okoljskih in varnostnih standardov, ki bodo omogočali usklajevanje z najvišjimi standardi,

   (vii)   socialno gospodarstvo,

   (viii)   socialno zaščito za izkoreninjenje revščine in boj proti socialni izključenosti,

   (ix)(javne) raziskave in inovacije, da bi bile vsem zagotovljene koristi, ki izhajajo iz tega,
   (x)promocijo kulture, športa in udeležbe javnosti,
   (xi)postopno „dematerializacijo“ gospodarstva;

35.  vztraja pri razveljavitvi pakta stabilnosti in rasti vzporedno z uvedbo pakta zaposlovanja in rasti, ki bo spodbujal javne naložbe, povečal njihovo učinkovitost in določil konkretna gospodarska, socialna in okoljska merila, prirejena specifičnim potrebam vsake države članice, zlasti pa se bo osredotočil na zmanjšanje brezposelnosti;

36.  poudarja, da je potrebno podpreti razvoj regij z omejenimi možnostmi, območij, ki se nenehno soočajo s strukturnimi ovirami, najbolj oddaljenih regij in območij, ki jih je prizadelo nedavno krčenje proizvodnih dejavnosti ali industrijsko prestrukturiranje, da bi v teh območjih in regijah okrepili ekonomsko in socialno kohezijo ter vključevanje žensk;

37.  poudarja pomen vloge, ki jo ima država pri spodbujanju gospodarskega razvoja, podpori donosnim vlaganjem, ustvarjanju delovnih mest s pravicami, spodbujanju izvoza in podpiranju mikro podjetij ter malih in srednje velikih podjetij, zadružnega sektorja in družin;

38.  vztraja, da je treba povečati vlogo države pri zakonskem urejanju trga, udeležbi in posredovanju na njem, ter oblikovati boljši regulativni okvir, zlasti na finančnih trgih;

39.  poziva k uvajanju davka na pretok kapitala znotraj Evropske unije zaradi vse večjih nihanj in nestanovitnosti finančnih trgov, nevarnosti špekulacij na področju realnega gospodarstva ter potrebe po novih virih davčnih prilivov, da bi vzpostavili večje davčno ravnovesje med delom in kapitalom;

40.  opaža problem utaje davkov in zniževanja davčne osnove ter njunih posledic na izgube dobičkov in proračunske izgube na nacionalni ravni; poziva države članice, naj se trdno zavežejo, da bodo odpravile davčne raje in eksteritorialne dejavnosti znotraj EU do leta 2010 ter poziva Svet, Komisijo in države članice, da se resno zavzamejo za odpravo davčnih rajev in eksteritorialnih dejavnosti po vsem svetu;

41.  opozarja na vse večjo odvisnost EU od zunanjih virov, kar je neposredna posledica nenehnega krčenja industrijske dejavnosti in politike selitev proizvodnih dejavnosti v tretje države;

42.  poziva k novi politiki industrijskega vlaganja, ki izkorišča naravne vire in proizvodno zmogljivost vsake države članice;

43.  znova zahteva, da je treba ustvariti regulativni okvir na ravni EU, ki bo kaznoval selitve podjetij znotraj in zunaj EU; meni, da bi morala biti javna pomoč podjetjem na nacionalni ravni in na ravni EU odvisna od tega, ali so pripravljena prevzeti dolgoročne obveznosti glede regionalnega razvoja in zaposlovanja, in da pomoči ne bi smeli dodeljevati, če bi bila lahko uporabljena kot spodbuda za selitve podjetij;

44.  je seznanjen z namero o reviziji direktive o Evropskem svetu delavcev (94/45/ES); poziva Komisijo in Svet, naj ustrezno upoštevata resolucijo Parlamenta z dne 17. januarja 2007, v kateri je ugotovljena potreba po zaščiti pravic delavcev v procesih prestrukturiranja, ki so jim izpostavljena industrijska podjetja, potrebo po zagotavljanju polnega dostopa do informacij in možnosti odločnega poseganja v proces, vključno z volilno pravico in potrebo po opredelitvi meril za nadomestila, do katerih bi imeli delavci pravico, če podjetje ne bi izpolnjevalo svojih pogodbenih obveznosti;

45.  poudarja, da pregled evropske strategije zaposlovanja in integriranih smernic za naslednji cikel (2008–2010) ne sme temeljiti na konceptu prožne varnosti, ki ga je uvedla Komisija, temveč na spodbujanju služb s pravicami; poziva države članice, Komisijo in Svet, naj sprejmejo učinkovite ukrepe za upoštevanje socialnih standardov in zagotavljanje dostojnih služb, da bi s tem delavcem, še zlasti ženskam, zagotovili dostojne prihodke, pa tudi pravice do varnosti in zdravja pri delu, socialnega varstva in svobode sindikalnega delovanja, ter naj spodbujajo odpravo vseh oblik neenake obravnave moških in žensk pri delu ter hkrati sledijo ambicioznemu cilju zmanjšanja števila revnih delavcev v Evropi;

46.  poudarja, da so potrebni ukrepi za doseganje enakopravnosti moških in žensk (npr. enaka plača, starševski dopust, dostop do zaposlitve, ki vključuje pravice), in za ustvarjanje boljših razmer za uskladitev dela in zasebnega življenja, kar bo zagotavljalo ekonomsko neodvisnosti žensk; ugotavlja, da je potrebna nova in izboljšana izobraževalna in družbena infrastruktura tako za mlade kot za starejše, vključno s povečanjem in izboljšanjem možnosti za učenje, cenovno ugodnim otroškim varstvom, zdravstveno nego in nego starejših; opozarja države članice na obvezo , ki so jo sprejele na vrhu v Barceloni leta 2002;

47.  poziva, naj se EU odločno zavzame za skrajšanje delovnega časa brez znižanja plač, da bo ustvarila nova delovna mesta in povečala storilnost; zato poziva Komisijo, naj umakne predlog za revizijo direktive o delovnem času; poziva države članice, naj do leta 2010 uskladijo prizadevanja za postopno skrajšanje delovnega časa, in poudarja, da je kratkoročni cilj 35-urni delovni teden; meni, da bi moralo biti skrajšanje delovnega časa brez znižanja plač samo po sebi cilj in merilo družbene blaginje;

48.  poudarja pomen zviševanja splošne ravni izobrazbe in usposobljenosti prebivalstva; opozarja, da je kakovost javnih sistemov izobraževanja ključnega pomena za razvoj, in meni, da je treba sisteme izobraževanja in usposabljanja na različnih stopnjah v življenju okrepiti z nadaljnimi vlaganji in visokošolskim izobraževanjem, ki bo dostopno vsem;

49.  vabi države članice, naj se osredotočijo najprej in predvsem na problem osipa v osnovnih in srednjih šolah; meni, da je stopnja osipa v šolah EU nesprejemljivo visoka; poziva spomladanski Evropski svet, da okrepi svoje prejšnje obveze za prepolovitev te številke do leta 2010;

50.  poudarja pomen javnega financiranja temeljnih in uporabnih raziskav za spodbujanje inovativnosti ter podpiranje raziskav in razvoja, da bi uspeli oblikovati celovito politiko trajnostnega razvoja ter prispevali k ustvarjanju premoženja in delovnih mest; poziva države članice, naj podvojijo prizadevanja za politiko, ki bo spodbujala inovacije ter raziskave in razvoj v malih in srednje velikih podjetjih;

51.  poudarja, da mora biti ekološka in družbena trajnost osrednja točka v programih javnih naložb EU in držav članic; meni, da bi bilo treba več pozornosti nameniti razvoju ukrepov za energetsko učinkovitost, uporabo obnovljivih virov energije in spodbujanje tehnologij soproizvodnje; poziva k oblikovanju programa Skupnosti, ki bo podprl ukrepe za večjo energetsko učinkovitost in s tem manjšo porabo energije v državah članicah;

52.  obžaluje, da je odziv EU na podnebne spremembe in pomanjkanje energije močno omejen na vprašanje, ali so države članice ustrezno odprle svoje energetske trge ali ne;

53.  poziva k politiki naložb v učinkovita omrežja javnega prevoza, ki bodo spodbujala njegovo uporabo s ciljem večjega prihranka energije in boljše kakovosti okolja;

54.  poudarja, da so učinkoviti ukrepi na področju prevoza, ki bi bili v skladu z načelom trajnosti in spodbujanja naložb v okolju prijaznejše oblike prevoza, nujno potrebni;

55.  vztraja, da zunanji odnosi ne bi smeli temeljiti na načelu nevmešavanja ter da bi bilo treba spodbujati nadaljnje dejavnosti v podporo sodelovanju z vsemi državami in razvoju;

56.  poudarja, da bi morala EU popolnoma revidirati svojo nasilno neoliberalno globalno strategijo in se namesto tega usmeriti v programe solidarne trgovine, ki spoštuje posebnosti vsake države, komplementarne potrebe in proizvodno suverenost; poudarja, da bi bilo treba preseči nasprotujoče si cilje zunanjetrgovinskih in razvojnih politik EU ter zato izrecno upoštevati ekološki in socialni vpliv ter vpliv z vidika spola, ki ga imajo trgovinske politike na države v razvoju;

57.  meni, da so trenutne ocene stroškovne učinkovitosti ali ocene konkurenčnosti, predlagane s pobudo za „boljšo zakonodajo“, pristranske in v prid poslovnim interesom, njihov glavni cilj pa je umik vsakega dela zakonodaje, ki ogroža konkurenčnost ali poslovno donosnost, ter tudi spodbujanje deregulacije; meni, da presoja vplivov ne bi smela postavljati pod vprašaj začetnih ciljev predlagane ali obstoječe zakonodaje, zlasti na področju varstva delavcev, socialnih in okoljskih pravic ter pravic potrošnikov;

58.  poziva Komisijo, naj uporabi priložnost, ki jo ponuja revizija proračuna za obdobje 2008/09, predvidena v medinstitucionalnem sporazumu, in znatno poveča sredstva, namenjena kohezijski politiki, da bi se zmanjšale regionalne razlike in spodbudili gospodarska in socialna kohezija ter resnično zbliževanje, ter naj poudari redistributivni značaj proračuna Skupnosti;

*

*  *

59.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov