Predlog resolucije - B6-0217/2008Predlog resolucije
B6-0217/2008

PREDLOG RESOLUCIJE

14.5.2008

k izjavi Sveta in Komisije
v skladu s členom 103(2) poslovnika,
ki ga predlaga Hannes Swoboda
v imenu skupine PSE
o rasti cen živil v Evropski uniji in državah v razvoju

Postopek : 2008/2564(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
B6-0217/2008
Predložena besedila :
B6-0217/2008
Sprejeta besedila :

B6‑0217/08

Resolucija Evropskega parlamenta o rasti cen živil v Evropski uniji in državah v razvoju

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju, da je letos 60. obletnica sprejetja splošne deklaracije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju sklepov svetovnega vrhunskega srečanja o hrani iz leta 1996 ter ciljev o prepolovitvi števila prebivalcev, ki trpijo lakoto, do leta 2015,

–  ob upoštevanju obveznosti, zapisanih v Mednarodnem paktu Združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, zlasti člena 11 tega pakta o pravici do hrane, ki so ga podpisale in ratificirale vse države članice Evropske unije,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o humanitarni pomoči z dne 18. decembra 2007,

–  ob upoštevanju potekajočega „sistematskega pregleda“ skupne kmetijske politike,

–  ob upoštevanju poročil medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC),

–  ob upoštevanju potekajočih pogajanj o razvojnem programu iz Dohe,

–  ob upoštevanju kigalijske izjave z dne 22. novembra 2007 o razvoju prijaznih sporazumih o gospodarskem partnerstvu, ki jo je sprejela skupna parlamentarna skupščina AKP-EU,

–  ob upoštevanju člena 103(2) svojega poslovnika,

A.  ker so se svetovne cene pšenice v 36 mesecih do februarja 2008 povečale za 181 %, cene riža pa od januarja za 141 %, in ker so se na splošno svetovne cene živil povečale za 83 %,

B.  ker je 854 milijonov ljudi na svetu lačnih ali podhranjenih (negotovost preskrbe s hrano), to število pa se vsako leto poveča za 4 milijone; ker je 170 milijonov otrok podhranjenih in vsako leto zaradi neustrezne prehrane umre 5,6 milijona otrok, ker se zaradi večanja prebivalstva veča tudi povpraševanje po hrani,

C.  ker pravica do hrane ne sme biti prepuščena na milost mednarodnim špekulacijam,

D.  ker po podatkih Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) potrošniki v državah v razvoju za hrano porabijo 60–80 odstotkov sredstev, v industrializiranih državah pa 10–20 odstotkov; ker porast cen živil najbolj prizadene gospodinjstva z nizkimi dohodki,

E.  ker je zaradi rasti cen živil lakota dobila „nov obraz“, saj si nekateri ne morejo več privoščiti hrane, ki je naprodaj; ker pri tej novi krizi ne gre le za vprašanje razpoložljivosti, temveč tudi dostopnosti,

F.  ker obstaja neka napetost med potrebo po financiranju kratkoročnih ukrepov in potrebo po financiranju bolj strukturnih, dolgoročnih ukrepov ter ker je za zagotovitev skladnosti bistveno obravnavanje širšega vprašanja prehrane, zdravja in dostojnega življenja,

G.  ker je bilo po podatkih svetovnega programa za hrano zajamčenih samo 260 milijonov od 750 milijonov ameriških dolarjev, potrebnih za izpolnitev zahtev za leto 2008,

H.  ker številne države v razvoju same proizvajajo le tretjino ali celo samo četrtino svojega potencialnega pridelka hrane,

I.  ker je rast cen živil med glavnimi razlogi za to, da je obrestna mera Evropske centralne banke od lanskega junija ostala 4-odstotna in v bližnji prihodnosti ne gre pričakovati, da bi se spremenila,

J.  ker obstaja potreba po celostnem političnem odzivu ter celoviti strategiji za vprašanje hrane, ki bi zajemala boljše življenjske pogoje, socialno politiko, produktivnost kmetijstva, trajnostni razvoj, trgovino, tehnologijo, biogoriva ter kratkoročno pomoč revnim državam; ker bi morali pri tej strategiji upoštevati tudi potrebo po združevanju ciljev, z globalnim sodelovanjem pa je mogoče doseči makroekonomski okvir in pobude, potrebne za dolgoročno rešitev tega vprašanja,

K.  ker bi ta kriza zaradi pomanjkanja hrane, če se je ne bi pravilno lotili, lahko povzročila številne povezane krize, ki bi prizadele socialni napredek, trgovino, gospodarsko rast in celo politično varnost v svetu,

1.  poudarja, da je pravica do hrane temeljna pravica in da je treba izboljšati dostop vseh ljudi ob katerem koli času do dovolj hrane za aktivno in zdravo življenje; poudarja, da so države dolžne zaščititi, spoštovati in uresničiti to človekovo pravico; poudarja, da dejstvo, da dve milijardi ljudi še vedno živita v skrajni revščini in da je vsak dan lačnih 850 milijonov ljudi, kaže na sistematično kršitev njihove pravice do hrane, ki je določena z mednarodnim pravom o človekovih pravicah;

2.  zato poziva Svet, da okrepi svojo zavezanost razvojnim ciljem tisočletja s ponovno potrditvijo finančnih obveznosti in sprejetjem programa EU za ukrepanje v zvezi s temi cilji na junijskem zasedanju Evropskega sveta; v tem programu EU za ukrepanje bi morali biti opredeljeni posebni mejniki in ukrepi v časovnem okviru na ključnih področjih, kot so izobraževanje, zdravje, voda, kmetijstvo, rast in infrastruktura, s katerimi bi pomagali zagotoviti uresničitev razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015, zato da bi do tega leta med drugim izkoreninili lakoto;

3.  poziva Svet, naj zagotovi skladnost vseh nacionalnih in mednarodnih politik na področju hrane z obveznostmi, ki izhajajo iz pravice do hrane; ugotavlja, da bi morale zlasti politike o kmetijstvu in ribištvu, trgovini in naložbah, razvoju in energiji prispevati k popolni uresničitvi pravice do zadostne hrane in je nikoli ne bi smele ogroziti; v zvezi s tem poudarja vlogo Evropske unije pri reševanju svetovne krize zaradi pomanjkanja hrane ter zagotavljanju trajne zanesljivosti preskrbe s hrano v Evropski uniji ter v državah v razvoju;

4.  ostro obsoja dejavnosti špekulantov glede blaga, kmetijskih surovin in energije na globalni ravni, zaradi katerih cene še močneje naraščajo, svetovna kriza zaradi pomanjkanja hrane pa se še poglablja; meni, da niti v odprtem tržnem gospodarstvu z mednarodnimi finančnimi tokovi ni sprejemljivo, da nekateri kujejo svoj dobiček na lakoti drugih;

5.  zato močno priporoča, da se sprejmejo vsi potrebni ukrepi, zlasti ukinitev nekaterih tečajev, zato da bi zagotovili zmerne cene kot neposredno rešitev krize, z dolgoročnega vidika pa oblikovanje ustreznih pravil za boljšo zajezitev špekulativnih dejavnosti; priporoča tudi pregled pooblastil in pristojnosti nacionalnih nadzornih organov na področju živilskega blaga, zato da bodo lahko zagotovili stabilne in varne trge ter pravica do hrane ne bo kršena zaradi špekulacij;

6.  opozarja na dejstvo, da je ta kriza zaradi pomanjkanja hrane tesno povezana s finančno krizo, pri čemer je možno, da so likvidnostne injekcije centralnih bank za preprečitev stečajev povečale špekulativne naložbe v blago; poziva Mednarodni denarni sklad in Forum za finančno stabilnost, da ocenita ta stranski učinek in ga upoštevata pri predlogih za globalne rešitve; meni, da sta investicijska politika, ki jo v današnjih okoliščinah na trgih s hrano med drugimi javno uporabljata banki KBC in Deutsche Bank, ter njuno vabilo strankam, naj sodelujejo pri špekulacijah, nezaslišana, in ponovno izraža odločno podporo etičnim naložbam; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj nemudoma predlaga konkretne ukrepe za prepoved ponudbe, razširjanja ali spodbujanja finančnih instrumentov v Evropski uniji, vključno z zavarovanjem in zavarovalnimi storitvami, povezanimi z investicijskimi skladi, kadar njihov dobiček v celoti ali deloma izhaja iz špekulacij z živilskim blagom;

7.  opozarja, da je ta kriza najbolj prizadela sloje prebivalstva v najbolj neugodnem položaju, ki živijo v državah razvoju ter v gospodinjstvih z nizkimi dohodki; v zvezi s tem poudarja, da je zaradi naraščajočih cen živil vedno več neenakosti ne le glede razdelitve na sever in jug, ampak tudi v naših družbah, saj kriza najbolj prizadene najrevnejše, kar lahko povzroči globalne socialne nemire;

8.  poudarja potrebo po močni socialni politiki, s katero bi revni ali prikrajšani prebivalci dobili večjo vlogo in bi ublažili posledice današnje krize zaradi pomanjkanja hrane; zato poziva Komisijo, naj pripravi predloge za dosego napredka na področju socialne Evrope; poziva države članice, naj podprejo in spodbujajo te predloge ter nemudoma sprejmejo ukrepe za pomoč svojim prebivalcem, ki se soočajo z vedno višjimi cenami živil; v zvezi s tem poudarja bistveno vlogo prerazporejanja, pomoči in subvencij za ogrožene potrošnike, ki jim omogočajo dostop do kakovostne hrane;

9.  v zvezi s tem podpira mehanizem pomoči za prikrajšane osebe v Evropski uniji in pozdravlja potekajoča javna posvetovanja, ki jih je na to temo pripravila Evropska komisija; poziva države članice, naj sodelujejo pri tem mehanizmu Evropske unije in ga upoštevajo; poudarja, da bi morala proračunska sredstva za ta mehanizem za leto 2008 in naprej upoštevati dejanske in nove potrebe, ki nastajajo zavoljo sedanje krize zaradi pomanjkanja hrane; poziva Komisijo, naj zagotovi vse podatke o vrsti odhodkov, ki se financirajo iz proračunske vrstice za pomoč prikrajšanim osebam;

10.  poziva države članice Evropske unije, naj zagotovijo dodatna sredstva za ukrepe glede pomoči v hrani zunaj Evropske unije, da bi odgovorile na nujne izzive sedanje krize zaradi pomanjkanja hrane; vendar meni, da je treba zmanjšati odvisnost od teh ukrepov, zato poudarja potrebo po srednje- in dolgoročnih ukrepih za preprečitev bolj škodljivih posledic in odpravo osnovnih vzrokov za to krizo;

11.  poziva Komisijo in Svet, naj preučita povečanje proračuna za pomoč v hrani v letih 2008 in 2009 ter naj na tem področju sodelujeta z njim; poudarja, da se zaradi tega povečanja ne sme zmanjšati proračun za človekoljubno ali razvojno pomoč, saj bodo ta sredstva nujno potrebna zaradi novih izzivov v zvezi z zanesljivostjo preskrbe s hrano in podnebnimi spremembami ali zaradi drugih političnih prednostnih nalog EP;

12.  Komisijo tudi poziva, naj v svojem poročilu za leto 2009 o delovanju medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 preuči stanje glede pomoči v hrani v sedanjem večletnem finančnem okviru (2007–2013);

13.  z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja naraščajoče in razhajajoče se trende v inflaciji, ki so zlasti povezani z višjimi cenami živil in energije v evropski monetarni uniji ter v Evropski uniji nasploh; poziva ECOFIN, Eurogroup, Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko, naj skupaj in v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom ter socialnimi partnerji čim prej razvijejo proaktivno makroekonomsko politiko in politiko za zmanjšanje inflacije, vključno s proaktivnimi naložbami in plačno politiko ter zmanjšanjem obrestne mere za stabilizacijo gospodarske rasti in povpraševanja; poleg tega poziva države članice, naj najdejo protiutež za negativne socialne posledice naraščajočih cen živil in energije;

14.  meni, da je treba dejavnike, ki prispevajo k dvigu cen živil, obravnavati celostno in celovito, ne pa posamezno, saj so medsebojno povezani; poudarja, da je treba vpliv cen živil obravnavati na globalni ravni;

15.  zato pozdravlja oblikovanje delovne skupine Združenih narodov za svetovno krizo zaradi pomanjkanja hrane pod vodstvom generalnega sekretarja ZN Ban Ki Muna, ki bo uskladila prizadevanja in pripravila skladen mednarodni odgovor na krizo, ki je pravi globalni izziv; pozdravlja tudi poziv generalnega sekretarja Združenih narodov svetovnim voditeljem, naj se udeležijo konference na visoki ravni o zanesljivosti preskrbe s hrano, ki bo od 3. do 5. junija potekala v Rimu, in jih spodbuja, naj sodelujejo;

16.  opozarja na specifičnost kmetijskih trgov in potrebo po zagotovitvi notranjih in svetovnih pravil v interesu kupne moči potrošnikov, dohodka kmetov in predelovalne industrije; priznava, da je rešitev današnje krize izboljšanje dostopnosti hrane za najrevnejše prebivalce po svetu, ne pa povečanje kmetijskih subvencij ali uporaba zaščitniških ukrepov; poziva Komisijo, naj upošteva te ugotovitve pri „sistematskem pregledu“ skupne kmetijske politike ter oceni ustreznost obstoječih instrumentov glede na nove razmere v svetu; v zvezi s tem opozarja, da je glavni cilj skupne kmetijske politike zagotoviti stabilizacijo trga, zanesljivost preskrbe in razumne cene za potrošnike, ter poudarja potrebo po skupni kmetijski politiki po letu 2013, s katero bi zagotovili trajnostno politiko Evropske unije glede hrane ob spoštovanju trajnosti, varnosti in kakovosti kmetijskih proizvodov; meni, da bi morala Evropska unija prevzeti vodilno vlogo pri spodbujanju novega podeželskega modela univerzalnega kmetijstva, pri katerem bi morala biti politika glede hrane ločena od ukrepov za neživilske izdelke;

17.  pozdravlja novi dogovor, ki ga predlaga predsednik Svetovne banke Robert Zoellick za boj proti lakoti in podhranjenosti v svetu prek kombinacije nujne pomoči in dolgoročnih prizadevanj za povečanje kmetijske produktivnosti v državah v razvoju; upa, da to predstavlja odmik od politike, ki jo je v preteklosti narekovala Svetovna banka, vključno s pogoji in hitro liberalizacijo v kmetijskem sektorju, zaradi česar so številne države postale ranljivejše;

18.  želi spomniti, da se države v razvoju zaradi doseganja konkurenčnosti cen na svetovnem kmetijskem trgu spodbuja, naj svojo proizvodnjo osredotočijo na omejeno število izdelkov, ki so namenjeni izključno za izvoz; želi tudi spomniti, da se zaradi posledičnega razvoja monokultur opuščajo tradicionalne metode pridelave, potrebne za preskrbo lokalnega prebivalstva s hrano, večji pa sta tudi odvisnost od uvoza osnovnih proizvodov ter občutljivost na nenadzorovana nihanja na svetovnih trgih;

19.  podpira države, zlasti tiste v razvoju, pri prizadevanjih za zagotovitev dostopnosti hrane za lokalno prebivalstvo; meni, da je treba dodatno okrepiti zdrav manevrski prostor za ukrepe, da bi omogočili nacionalna pravila in ukrepe za razvoj v tem sektorju; meni, da je Malavi pozitiven primer države v razvoju, kjer se je proizvodnja hrane v zadnjih treh letih podvojila, ter poudarja, da ima Evropska unija vlogo pri podpiranju tega razvoja; poziva Evropsko unijo, naj zagotovi pomoč pri obveščanju o tem pojavu, zato da se bodo druge države v razvoju lahko zgledovale po njem;

20.  poziva, da je treba nemudoma in znatno povečati naložbe v kmetijstvo, razvoj podeželja in kmetijska podjetja v državah v razvoju, ki so osredotočene na revne kmete in kmetovanje manjšega obsega, temelječe na sistemih za ekološko pridelavo hrane; opozarja, da 75 % revnejšega prebivalstva sveta živi na podeželju, da pa so kmetijstvu namenjeni le 4 % uradne razvojne pomoči; zato poziva Komisijo in države članice, naj v svoji razvojni politiki učinkoviteje obravnavajo vprašanje kmetijstva; poudarja vlogo nevladnih organizacij in lokalnih organov pri ustvarjanju novih kmetijskih rešitev v sodelovanju s prebivalstvom držav v razvoju ter poziva Komisijo in države članice, naj podprejo in spodbujajo njihove projekte;

21.  poudarja, da je treba malim kmetom v revnih državah, med katerimi so predvsem ženske, omogočiti dostop do zemljišč, finančnih storitev in posojil, semen, ki zagotavljajo velik pridelek, namakalnih sistemov in gnojil; poudarja, da morajo biti naložbe v kmetijski sektor bolj osredotočene na namakanje, podeželske ceste, raziskave in lokalno znanje, čisto pitno vodo, izobraževanje in krepitev lokalne proizvodnje ter tržno izmenjavo; zato poziva Komisijo, naj v svojih ukrepih izraziteje upošteva te vidike in podpre organizacije proizvajalcev, mikro posojila in druge programe finančnih storitev ter večje naložbe v kmetijstvo;

22.  zahteva, da je treba spodbujanje trajnostne kmetijske politike vključiti v širitvene in sosedske instrumente;

23.  poudarja, da bi se lahko zaradi podnebnih sprememb hitreje zmanjševala dostopnost naravnih virov; poziva Komisijo, naj razmisli o nadaljnjih ukrepih za prilagajanje novim izzivom glede zanesljivosti preskrbe s hrano in energijo; poudarja, da morajo države članice s sredstvi iz skladov za razvoj podeželja krepiti prilagajanje podnebnim spremembam v kmetijstvu in gozdarstvu; meni, da morajo biti prilagoditveni ukrepi v teh sektorjih namenjeni zmanjševanju ranljivosti in večanju trajnosti tako z okoljskega kot z gospodarskega vidika; v zvezi s tem poudarja, da so potrebni ustrezni ukrepi za preprečevanje kriz in obvladovanje tveganja; meni, da bi bilo treba postopno prilagajanje kmetijskega sektorja novim potrebam, ki nastajajo zaradi podnebnih sprememb, preučiti kot del „sistematskega pregleda“ skupne kmetijske politike;

24.  poudarja potrebo po sodelovanju med Evropsko unijo in državami o razvoju na področju podnebnih sprememb, zlasti potrebo po prenosu tehnologije in krepitvi zmogljivosti; poudarja, da je treba podnebne spremembe vključiti v vsako razvojno sodelovanje Evropske unije; poudarja, da bi z nekaterimi preprostimi ukrepi kmetom pomagali zaščititi pridelke pred sušo in drugimi katastrofami, ter poziva Komisijo, naj jih preuči;

25.  se zaveda, da biogorivo velja za enega od dejavnikov, ki prispeva k naraščajočim cenam živil; meni, da biogoriva kot dejavnika ne bi smeli obravnavati ločeno, ampak ga je treba preučiti v okviru celovitega odziva na sedanjo krizo s hrano; vendar poudarja, da bi morale potrebe po hrani prevladati nad biogorivom;

26.  meni, da je treba bolje preučiti družbene, gospodarske in okoljske učinke povečanja prve generacije biogoriva; poleg tega meni, da je treba redno spremljati tudi učinek in rentabilnost naslednje generacije biogoriva ter na tem področju okrepiti raziskovalna prizadevanja; opozarja, da je treba učinke biogoriva ovrednotiti ob upoštevanju splošnega vpliva na okolje ter socialnih vidikov, pri tem pa upoštevati nevarnost konkurence med zanesljivostjo oskrbe z energijo in zanesljivostjo preskrbe s hrano, kar je posebej zaskrbljujoče v primeru, ko se osnovne poljščine, npr. koruza, pridelujejo za biogoriva, kot lahko vidimo v ZDA, kjer je po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj izrazito spodbujanje takšne pridelave neposredno in posredno povzročilo rast cen hrane; poziva Komisijo, naj preuči možne škodljive učinke subvencij za pridelke za pridelavo biogoriva;

27.  se zaveda potrebe po energetski učinkovitosti in diverzifikaciji oskrbe z energijo; zato poziva Komisijo, naj redno ocenjuje družbene, okoljske in gospodarske stroške in koristi biogoriva, vseh vrst biomase za energetske namene in drugih oblik obnovljive energije ter naj ustrezno prilagodi svoje predloge, pri tem pa posebej upošteva regije, v katerih je nevarnost pomanjkanja energije posebej velika;

28.  poudarja, da mora proizvodnja vseh vrst biomase za energetske namene izpolnjevati visoka in stroga družbena merila in merila glede trajnosti biotske raznovrstnosti ter ne bi smela imeti negativnih posledic za družbo ali povzročati tekmovanja glede rabe tal; je seznanjen s potencialom biogoriva, proizvedenega na trajnosten način, na primer na opuščenih ali degradiranih zemljiščih; ugotavlja, da lahko sedanji cilj glede biogoriva (10 % do leta 2020) svoj namen izpolni le, če deluje kot spodbuda za razvoj biogoriva druge in tretje generacije; v zvezi s tem je seznanjen s predlogom Komisije za dvojno upoštevanje naslednje generacije biogoriva za izpolnjevanje zavezujočega cilja 10 %; je pripravljen sprejeti predlog o omejitvi uvoza biogoriva za uvoznice, ki so ratificirale „vsaj deset“ mednarodnih sporazumov od dvanajstih, med katerimi so štirje sporazumi o okoljskih vprašanjih (vključno s kjotskim) ter osem sporazumov o pravici do dela (neizkoriščanje dela otrok, sindikalna svoboda itd.), kot je določeno v delovnem dokumentu Komisije glede njenega zakonodajnega dela;

29.  meni, da je treba kmetijske trge odpreti postopoma in v skladu z razvojnim napredkom posamezne države v razvoju ter na podlagi kakovosti; ugotavlja, da je treba občutljive proizvode, ki so namenjeni osnovnim potrebam ljudi v državah v razvoju ali so posebej pomembni za zanesljivost preskrbe s hrano in razvoj podeželja v državah v razvoju, izvzeti iz popolne liberalizacije, da bi preprečili nepopravljivo škodo za lokalne proizvajalce;

30.  priznava, da se mali kmetje v državah v razvoju, zlasti v najmanj razvitih državah, zaradi liberalizacije trgovine s kmetijskimi prehrambenimi proizvodi in kmetijskimi surovinami soočajo s številnimi novimi izzivi; ugotavlja, da so med malimi kmeti pretežno ženske, ki nosijo glavno odgovornost, da nahranijo svojo družino in lokalno skupnost, in da jim je nujno treba pomagati pri soočanju z zunanjo konkurenco;

31.  odločno poziva k večji usklajenosti med trgovinsko in razvojno politiko, precej večjemu deležu pri dobičku od svetovne trgovine z blagom za proizvajalce in delavce, večji zanesljivosti preskrbe s hrano ter sprejetju ukrepov za preprečitev, da bi nepoštena trgovina ovirala trajnostni razvoj;

32.  meni, da je treba pri sprejemanju evropske in mednarodne zakonodaje za zagotovitev varne preskrbe s hrano in trajnosti ter za pomoč pri boju proti revščini vedno upoštevati ta vidik in da je treba pri mednarodnih pravilih in sporazumih o trgovini treba upoštevati ekonomske in socialne pravice, vključno s pravico do hrane; meni, da bi morali Evropska unija in mednarodna skupnost te cilje vključiti v svoje splošne politike; poudarja, da svetovna kriza izpostavlja potrebo po izboljšanju globalnega upravljanja na področju hrane, trgovine in pomoči;

33.  poudarja, da mora Evropska unija v trgovinskih pogajanjih z državami v razvoju spodbujati preferenčni in asimetrični sistem, da bi jim omogočila, da na svojem trgu ohranijo uravnavanje dobave in druga razvojna orodja;

34.  poudarja, da si mora Komisija na sedanjih pogajanjih o sporazumu o gospodarskem partnerstvu v prvi vrsti prizadevati, da bi odgovorila na razvojne potrebe, ki so jih izrazile države AKP; opozarja, da bi lahko sporazumi o gospodarskem partnerstvu v sedanji obliki močno omejili manevrski prostor držav v razvoju in jim preprečili, da bi podprle kmetijstvo in povečale produktivnost, ter povzročili, da bi nenadna izpostavljenost visoko konkurenčnim evropskim izdelkom destabilizirala lokalne kmetijske trge v državah AKP in povečala odvisnost teh držav glede hrane; opozarja, da morata za uresničitev tega izziva sporazume o gospodarskem sodelovanju spremljati obljubljeno novo financiranje pomoči za trgovino (2 mrd. letno do leta 2010) in spodbujanje regionalnega povezovanja;

35.  poudarja, da bi se moral krog pogajanj iz Dohe uspešno zaključiti za spodbuditev razvoja; poudarja tudi, da se morajo razvite države z dogovorom o svetovni trgovini še bolj zavezati reformi svojih kmetijskih subvencij; poudarja, da je potrebna disciplina v zvezi z subvencijami, ki povzročajo damping ali državam v razvoju zmanjšujejo možnosti za izvoz; poudarja, da so potrebne tudi trgovinske olajšave in sodelovanje, da bi omogočili hitrejšo in cenejšo dostavo hrane do tistih, ki jo potrebujejo; v zvezi s tem opozarja na prizadevanja Komisije, da bi v Svetovni trgovinski organizaciji dosegla trgovinski dogovor, ki bi povečal dohodke držav v razvoju in odpravil težave glede dostopa do hrane, saj bi se na manj izkrivljenem trgu in s potrebnimi spremljajočimi ukrepi zaradi višjih cen povečala preskrba s hrano; poudarja, da bi morali rezultati kroga pogajanj iz Dohe državam v razvoju dati pozitivne pobude za vlaganje v kmetijstvo in proizvodnjo hrane;

36.  meni, da so ukrepi notranje politike za izboljšanje izkrivljenosti brez ogrožanja potrebne preskrbe sicer potrebni, vendar je treba ukiniti izvozne omejitve; v zvezi s tem izraža zaskrbljenost zaradi predlogov o „riževem kartelu“;

37.  poziva Komisijo, naj na pogajanjih v okviru Svetovne trgovinske organizacije podpre predloge o vključitvi ukrepov glede cen osnovnih živil;

38.  ponovno poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata pravično trgovino in druge etične sisteme, ki prispevajo k dvigovanju družbenih in okoljskih standardov s podpiranjem malih in obrobnih proizvajalcev v državah v razvoju in zagotavljanjem pravičnejših cen in dohodkov, ter spodbuja javne organe v Evropski uniji, naj pravično trgovino in trajnostna merila vključijo v javna naročila in nabavne politike;

39.  poziva Komisijo, naj preuči vpliv, ki ga ima koncentracija v sektorju supermarketov v Evropski uniji na mala podjetja, dobavitelje, delavce in potrošnike, ter oceni morebitne zlorabe kupne moči, ki bi bile posledica te koncentracije, in zlasti njihov vpliv na cene živil; v zvezi s tem pozdravlja poročilo o razlogih za nepravilno delovanje maloprodajnih storitev, ki bo pripravljeno za leto 2009 v okviru pregleda enotnega trga, in poziva Komisijo, naj predlaga ustrezne ukrepe, vključno s pravili za zaščito potrošnikov, delavcev in proizvajalcev pred vsako prepoznano zlorabo ali negativnim vplivom;

40.  poudarja, da je sedanje pomanjkanje hrane znak, da je treba spodbujati politično stabilnost, regionalno povezovanje, demokracijo in človekove pravice v Evropski uniji in po vsem svetu; zato vse udeležene skupine poziva, naj pri reševanju trenutne krize zaradi pomanjkanja hrane in odpravljanju dolgoročnih težav glede zanesljivosti preskrbe s hrano spodbujajo človeške in demokratične vrednote ter načelo pravne države;

41.  naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, sopredsednikoma Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU in vseafriškemu parlamentu.