Predlog resolucije - B6-0233/2008Predlog resolucije
B6-0233/2008

PREDLOG RESOLUCIJE

14.5.2008

k izjavi Evropskega sveta in Komisije
v skladu s členom 103(2) poslovnika,
ki ga predlaga Gérard Deprez
v imenu Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
o pogajanjih med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike o odpravi vizumov

Postopek : 2008/2550(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
B6-0233/2008
Predložena besedila :
B6-0233/2008
Sprejeta besedila :

B6‑0233/2008

Resolucija Evropskega parlamenta    o pogajanjih med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike o odpravi vizumov

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2, 6, 24 in 29 Pogodbe o Evropski uniji ter členov 62, 63, 286 in 300 pogodbe o ES, ki so pravna podlaga za evropsko območje svobode, varnosti in pravice, pa tudi za mednarodna pogajanja s tretjimi državami in organizacijami,

–  ob upoštevanju izjav, ki sta jih Svet in Komisija 6. marca 2008 oziroma 21. aprila 2008 dala za Odbor za državljanske svoboščine, pravico in notranje zadeve,

–  ob upoštevanju člena 103(2) svojega poslovnika,

A.  ker je od začetka veljavnosti amsterdamske pogodbe leta 1999 Svet odgovoren za predpise o vizumih, vključno s seznamom tretjih držav, katerih državljani morajo imeti vizum, oziroma držav, katerih državljani so te obveznosti oproščeni (člen 62(2)(b)(i) pogodbe o ES),

B.  ker v pristojnost Skupnosti glede vizumskih vprašanj sodijo tudi pogoji, pod katerimi za tretje države velja oprostitev od vizumske obveznosti, ti pogoji pa morajo omogočati enako obravnavo vseh državljanov EU, ne le glede oprostitve od vizumske obveznosti kot take, ampak tudi glede pogojev, pod katerimi tretje države različnim državam članicam Unije takšen status dodelijo ali odvzamejo;

C.  ker je leta 2001 Svet državljane ZDA oprostil[1] vizumske obveznosti, kar pa žal ne velja za vse državljane EU, saj ZDA za državljane nekaterih držav članic vizumsko obveznost ohranjajo (trenutno to velja za: Bolgarijo, Ciper, Češko republiko, Estonijo, Grčijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Malto, Poljsko, Romunijo in Slovaško); ker je zavrnjenih več kot 10 % vseh prošenj za vizum in so merila za tovrstno zavračanje nepregledna;

D.  ker se od leta 2005 lahko na ravni Skupnosti sproži mehanizem vzajemnosti[2], in sicer po predhodnem obvestilu iz države članice, stikih med Komisijo in tretjo državo in poročilu Komisije Svetu, ki se lahko odloči o „začasni ponovni uvedbi vizumske obveznosti za državljane zadevne tretje države“,

E.  ker pravilo vzajemnosti velja za več tretjih držav, ne pa za ZDA, in je zato Komisija[3] leta 2006 predlagala, da se za Združene države načrtuje „začasna ponovna uvedba vizumske obveznosti za imetnike diplomatskih potnih listin in službenih/uradnih potnih listin, da se pospeši napredek v smeri vzajemnosti“; ker Svet temu simboličnemu predlogu ni sledil,

F.  ker več držav članic še naprej vzdržuje neposredne dvostranske stike z ameriško administracijo ne glede na jasno pristojnost Skupnosti v tej zadevi,

G.  ker se je stanje pravno zapletlo, ko so ZDA 3. avgusta 2007 z uzakonitvijo razdelka 711 izvedbenih priporočil komisije za teroristične napade na ZDA, to je zakona iz leta 2007 o varnem potovanju in partnerstvu v boju proti terorizmu[4], spremenile režim odprave vizumov, kateremu so dodale sedem varnostnih zahtev[5], in bi morale vse države članice, ki bi želele sodelovati v programu za odpravo vizumov, podpisati dvostranski memorandum o soglasju in njegova zavezujoča „izvedbena pravila“;

H.  ker institucije EU vsebine teh, tako imenovanih izvedbenih pravil še ne poznajo, a je iz memoranduma o soglasju jasno, da nekatere nove „varnostne zahteve“ spadajo v pristojnost Skupnosti (denimo zahteva o izdajanju vizumov ali prihodnje dodatne obveznosti za evropsko združenje za varni promet (ESTA)), druge v pristojnost Unije (denimo v zvezi z ukradenimi potnimi listi[6], podatki PNR, schengenskimi podatki o kaznivih dejanjih), preostale pa v izključno pristojnost posameznih držav članic (denimo zahteve v zvezi s podatki iz kazenske evidence za njihove državljane ali zahteve o obvezni navzočnosti zračnih šerifov na čezatlantskih letih);

I.  ker je za rešitev tega vprašanja Svet 18. aprila 2008 sklenil uporabiti dvotirni pristop, da bi tako lahko vse države članice leta 2009 sodelovale v prenovljenem režimu ZDA za odpravo vizumov:

(a) Komisiji je podelil formalni mandat za pogajanja z ZDA o vseh vprašanjih, povezanih s Skupnostjo, in

(b)   sprejel je „rdeče niti“, ki jim morajo države članice upoštevati pri dialogu z ZDA pred zaključkom pogajanj med ES in ZDA; te „rdeče niti“ zarisujejo, kaj spada v pristojnost ES/EU in o čem se lahko države članice – ker pač to spada v njihovo nacionalno pristojnost – pogajajo dvostransko; z njimi je jasno opredeljeno, da pri dvostranskih pogajanjih države članice spoštujejo načelo lojalnega sodelovanja z drugimi državami članicami in institucijami EU, kot to določata člen 10 pogodbe o ES in sodba Sodišča Evropskih skupnosti (C-105/03 v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti po pogodbi o EU);

J.  ker bi dvostranski sporazumi, ki bi vsebovali različne pogoje za dodelitev statusa oprostitve od vizumske obveznosti različnim državam članicam, lahko ogrozili načelo lojalnega sodelovanja celo v zadevah, ki so v izključni pristojnosti držav članic, in ker bi to vodilo v različno obravnavo državljanov različnih držav članic na področju vizumov,

K.  ker bi za večjo zaščito državljanov ZDA in EU pred teroristično grožnjo morali s čezatlantskim sodelovanjem izboljšati: (a) identifikacijo grožnje prek skupne analize in obsežne izmenjave informacij, tudi najboljših praks, seveda ob strogih ukrepih za varovanje podatkov, (b) usklajevanje na ravni EU in na čezatlantski ravni med organi pregona in obveščevalnimi službami, vedno ob spoštovanju načel pravne države, temeljnih pravic in zasebnosti in (c) izvedbene zmogljivosti s tesnejšim sodelovanjem med organi pregona in obveščevalnimi službami EU in ZDA, ki bi temeljilo na poglobljenem medsebojnem zaupanju, med različnimi agencijami in organi,

1.  meni, da bi morala biti prepovedana vsakršna oblika posredne ali neposredne diskriminacije med evropskimi državljani na podlagi njihovega državljanstva, in to ne le zgolj znotraj Evropske unije, kot to določa člen 12 pogodbe o ES, pač pa tudi izven Unije, zlasti kadar je takšna diskriminacija posledica pomanjkljivega usklajevanja pri mednarodnih pogajanjih med institucijami EU in državami članicami;

2.  pozdravlja dejstvo, da so ZDA v času ministrske trojke PNZ 13. marca 2008, ko so v skupni izjavi privolile v „dvotirni“ pristop, prvič priznale pristojnost Skupnosti za pogajanja o sporazumih s področja mednarodne vizumske politike; ugotavlja, da je v izjavi zapisano: „o zadevah, ki so v pristojnosti držav članic, bodo razpravljale z organi držav članic, o zadevah v pristojnosti EU pa z organi EU“; meni, da se bodo ZDA v skladu s to izjavo odslej pogajale:

  • s Komisijo o vizumskih zadevah, podobno kot to že velja za zračni promet[7],
  • s Svetom o politikah EU v zvezi z varnostnimi vprašanji (sporazum PNR ali sporazumi med EU in ZDA o izročitvi in medsebojni pravni pomoči) in
  • z državami članicami o navzočnosti zračnih šerifov na čezatlantskih letih in o vprašanjih glede varnosti, ki zadevajo njihove državljane;

3.  ponavlja, da bi morali vsi sporazumi, ki jih sklene ES/EU, upoštevati temeljne pravice in osebne svoboščine, kot to določa člen 6(2) pogodbe o EU, vključno s pravico do zasebnosti in varstva podatkov, kot to določajo

  • člena 7 in 8 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije,
  • direktiva 96/46/ES in posebni predpisi zakonodaje Skupnosti (in ukrepi, vezani na Schengen), če gre za prenos podatkov v tretjo državo,
  • Konvencija št. 108 o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov in dodatnega protokola št. 181 glede nadzornih organov in čezmejnega prenosa podatkov;

4.  podpira mandat, ki ga je Svet dal Komisiji za pogajanja o sporazumu za odpravo vizumov za vse državljane EU, ki vstopajo na ozemlje ZDA, kot to že velja za državljane ZDA, ki vstopajo na ozemlje EU; poziva Komisijo, naj pristojni parlamentarni odbor obvešča po vsakem pogajalskem srečanju (če potrebno, zaupno);

5.  meni, da bi se morala pogajanja zaključiti do junija 2009 in da bi se do takrat ne smela dovoljevati nikakršna diskriminacija med državljani EU;

6.  se pridružuje stališču, da bi morale države članice upoštevati „rdeče niti“ Sveta[8], pač po načelu lojalnega sodelovanja, kot to določa člen 10 pogodbe o ES, in ki se dejansko tudi uporablja, če upoštevamo sodno prakso Sodišča (C-105/03 ali primer AETR (22/70)) v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti po pogodbi o EU; zlasti opozarja na dejstvo, da:

  • bi moralo sodelovanje v programu za odpravo vizumov v najkrajšem času vzpostaviti iste pravice za vse državljane držav članic in pod istimi pogoji, kar zadeva status njihovih potnih listov;
  • vsakršno dostopanje ameriške strani do podatkovnih baz ali informacijskih sistemov EU/ES bi moralo biti prepovedano, razen če zakonodaja ES izrecno ne določa drugače, in če že, potem ob splošnem strinjanju EU in ob polnem spoštovanju načela vzajemnosti;
  • razširitev sporočanja podatkov Interpolu o ukradenih in izgubljenih potnih listih bi morala biti plod skupnega dogovora EU;
  • obstoječa pravila ES v skladu s standardi Mednarodne organizacije za civilno letalstvo (ICAO) zadovoljivo jamčijo za letališko varnost (inšpekcija ZDA bi se mogoče lahko izvajala ob neposrednih letih med letališči na ozemlju EU in ZDA);
  • formalni sporazumi o vračanju državljanov EU bi bili sprejemljivi le na temelju vzajemnosti in bi jih ES in ZDA sklenili s pogajanji;
  • z ES se bi bilo treba sporazumeti o možni obvezni uvedbi elektronskega sistema za odobritev potovanja za državljane ZDA, ki potujejo v EU.

7.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom in vladam držav članic, ameriškemu kongresu in ameriškemu sekretarju za notranjo varnost.