Postopek : 2009/2518(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B6-0113/2009

Predložena besedila :

B6-0113/2009

Razprave :

PV 11/03/2009 - 16
CRE 11/03/2009 - 16

Glasovanja :

PV 12/03/2009 - 7.13
CRE 12/03/2009 - 7.13
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P6_TA(2009)0137

PREDLOG RESOLUCIJE
PDF 106kWORD 66k
9.3.2009
PE420.374
 
B6‑0113/2009
k vprašanju za ustni odgovor B6‑0026/2009
v skladu s členom 108(5) poslovnika,
ki ga predlaga Thijs Berman
v imenu Odbora za razvoj
o vodi, v pričakovanju petega svetovnega foruma o vodah, ki bo v Carigradu od 16. do 22. marca 2009

Resolucija Evropskega parlamenta    o vodi, v pričakovanju petega svetovnega foruma o vodah, ki bo v Carigradu od 16. do 22. marca 2009 
B6‑0113

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sklepnih izjav iz prvih štirih svetovnih forumov o vodah, ki so bili v Marakešu (1997), Haagu (2000), Kjotu (2003) in Mexico Cityju (2006),

–   ob upoštevanju izjave iz konference v Dublinu (1992), ki je priporočila sprejetje integriranega upravljanja vode, ki priznava vrednost vode v vsaki izmed njenih uporab in uvaja načelo določanja tarif za vodo,

–  ob upoštevanju oblikovanja svetovnega sveta za vode leta 1996 za spodbujanje razmisleka o izzivih na področju svetovne vodne politike,

–  ob upoštevanju ministrske izjave iz mednarodne konference o vodah, ki je potekala v Bonnu leta 2001, ki poudarja, da je treba spodbuditi nova financiranja iz vseh možnih kategorij investitorjev, in okrepiti javno financiranje vode s prispevanjem zasebnega kapitala, ob istočasnem spodbujanju ukrepov na lokalni ravni,

–  ob upoštevanju konference v Monterreyu, ki je vpeljala pojem svetovnega partnerstva za vodo, ki mora biti dialog med enakimi, večrazsežnostni in razširjen na podjetja, finančne institucije in civilno družbo, saj je to pobuda, ki so jo ponovno začeli izvajati Novo partnerstvo za razvoj Afrike (NEPAD) in G8 v Genovi leta 2001 ter Afriški forum za partnerstvo (APF) leta 2003,

–  ob upoštevanju konvencije Evropske unije in Združenih narodov, ki je bila sprejeta v Helsinkih leta 1992 in je postala veljavna leta 1996, ki ponuja zakonodajni okvir za regionalno sodelovanje glede varstva in uporabe čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer,

–  ob upoštevanju konference iz New Yorka o razvojnih ciljih tisočletja, ki predvideva, da se bo do leta 2015 odstotek prebivalcev, ki nimajo trajnostnega dostopa do pitne vode, zmanjšal za polovico,

–  ob upoštevanju drugega svetovnega poročila Združenih narodov o upravljanju z vodnimi viri: "Voda, skupna odgovornost",

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2007 o organih lokalne skupnosti in razvojnem sodelovanju,

–  ob upoštevanju svoje resolucije o četrtem svetovnem forumu o vodah v Mexico Cityju (16.-22. marec 2006),

–  ob upoštevanju vprašanja za ustni odgovor O-0026/09, ki je bilo naslovljeno na Komisijo, o petem svetovnem forumu o vodah v Carigradu od 16. do 22. marca 2009,

–  ob upoštevanju člena 108(5) svojega poslovnika,

A.  ker pomanjkanje vode in sanitarij vsako leto povzročita 8 milijonov mrtvih, in ker več kot milijarda ljudi nima lahkega dostopa in dostopa po primerni ceni do pitne vode, in ker skoraj dve milijardi in pol ljudi nima na voljo sanitarij,

B.  ker 2,8 milijard ljudi živi na področjih, ki so jih prizadele hude težave zaradi pomanjkanja vode, in ker se bo ta številka povečala na 3,9 milijarde do leta 2030,

C.  ker je revno prebivalstvo najbolj ranljivo zaradi podnebnih sprememb in tudi manj sposobno, da se nanje prilagodi,

D.  ker 70 % svetovne porabe vode ni povezano s finančno logiko, saj na področju kmetijstva nihče ne plača za vodo zneska, ki je primerljiv s ceno vira,

E.  ker morajo storitve, povezane z uporabo vode, in smotrno upravljanje določiti raven cen ter tako preprečiti potratno izkoriščanje s strani nekaterih sektorjev in omogočiti naložbe v vzdrževanje in izboljšanje infrastruktur, skupaj s spremljevalnimi ukrepi, ki zagotavljajo pravično porazdelitev vode, in podporo vlad za revne družine, da tako lahko plačajo za svoje osnovne potrebe po vodi,

F.  ker globalne subvencije za vodo, ki vodijo k umetno nizkim cenam vode, povzročajo pretirano izkoriščanje s strani nekaterih sektorjev in so eden izmed glavnih razlogov za pomanjkanje vode,

G.  ker je porazdelitev vode zelo neenakomerna, medtem ko bi morala biti temeljna in univerzalna pravica, in ker je lokalna raven najbolj primerna za njeno opredelitev in upravljanje,

H.  ker lahko liberalizacija in deregulacija porazdelitve vode v državah v razvoju, zlasti v manj razvitih državah, ob pomanjkanju trdnih pravil za spremljanje teh ukrepov, privedeta k povečanju cen, ki prizadene najrevnejše in zmanjša njihov dostop do vode,

I.  ker poleg tega lahko javno-zasebna partnerstva, ki združujejo stroga in pregledna pravila, javno lastnino in zasebne naložbe, prispevajo k izboljšanju dostopa do vode in sanitarij, kakor tudi k stroškovno učinkovitejši uporabi,

J.  ker so glavne ovire za učinkovito upravljanje z vodo skromna politična in finančna prednost, ki se pripisuje vodi, nepravilno upravljanje, vrzeli v pravnem okviru, pomanjkanje preglednosti pri pogajanjih in pri dodeljevanju pogodb, korupcija in pomanjkanje razprav o ravni tarif,

K.  ker, po mnenju Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, delež uradne razvojne pomoči, namenjene vodi in sanitarijam, znaša le 9 % dvostranske uradne razvojne pomoči in 4,5 % večstranske uradne razvojne pomoči in je poleg tega slabo porazdeljen, saj so najmanj razvite države prejele le 24 % sredstev, čeprav pomoč najbolj potrebujejo,

L.  ker je svetovni forum o vodah, ki poteka vsaka tri leta, prostor za razpravo in usmerjanje svetovnih političnih sklepov na področju upravljanja vode in vodnih virov,

1.  izjavlja, da je voda skupna človeška dobrina in bi morala biti temeljna in univerzalna pravica; zahteva, da se v največji možni meri prizadeva za zagotavljanje dostopa do vode najrevnejšim prebivalcem do leta 2015;

2.  izjavlja, da je voda javna dobrina in jo mora nadzirati javnost, četudi jo, delno ali v celoti, upravlja zasebni sektor;

3.  poudarja, da je treba v vsako politiko o upravljanju vode vključiti tudi zaščito javnega zdravja in varovanje okolja, in da bi moral svetovni forum prispevati k razvoju strategij, ki bodo spodbudile načine gospodarskega in kmetijskega razvoja, ki bodo zagotovili visoko raven kakovosti vode;

4.  želi, da se opustijo sistemi za globalne subvencije za porazdelitev vode, ki spodkopavajo spodbude za učinkovito upravljanje vode, saj ustvarjajo prekomerno uporabo, da se tako sprostijo sredstva, namenjena za usmerjene subvencije, zlasti za revno in kmečko prebivalstvo, za vzpostavitev dostopa, ki bo na voljo vsem;

5.  poudarja zanimanje za oblikovanje organov za skupno upravljanje vode med obrežnimi državami enega porečja, da se tako oblikuje oziroma okrepi solidarnost, ki je naklonjena pomiritvi napetosti ali reševanju konfliktov;

6.  opozarja na osrednjo vlogo žensk pri oskrbi z vodo, njenem upravljanju in ohranjanju;

7.  zahteva, da države članice, navkljub finančni krizi, povečajo svoje prispevke za uradno razvojno pomoč, da se doseže razvojni cilj tisočletja, ki se nanaša na oskrbo s pitno vodo, saj potrebe za naložbe na tem področju znašajo letno 180 milijard dolarjev;

8.  zahteva, da se sredstva iz evropskega sklada za vodo v prid državam AKP okrepijo v okviru desetega evropskega razvojnega sklada, in da se razvijejo novi načini financiranja, tudi zasebnega, in inovativna partnerstva, zlasti solidarnostno financiranje;

9.  želi, da dvostranska uradna razvojna pomoč podpre nekatere večstranske ukrepe, kot je Afriška pobuda za vodo;

10.  meni, da je treba uradno razvojno pomoč uporabiti skupaj s sredstvi organov javnih skupnosti, prostovoljnimi prispevki, bančnimi posojili in zasebnim kapitalom, da se za vodni sektor zagotovi kolikor je le mogoče popolno financiranje;

11.  vztraja, da je treba oblikovati jamstvene mehanizme, ki jih lahko vzpostavijo finančne institucije in institucije za razvoj, da se zoperstavijo previdnosti investitorjev na trgu z vodo;

12.  poudarja, da država, pri izvajanju svojih nalog opredeljevanja politik in potrebnih sredstev, izbiranja partnerjev in razdeljevanja odgovornosti, tudi ob prenašanju izvajanja na raven organov lokalnih skupnosti, ostaja glavni akter na področju vodne politike;

13.  vztraja, da mora upravljanje vodnih virov temeljiti na decentraliziranem, participativnem in integriranem pristopu, ki združuje uporabnike in tiste, ki sprejemajo odločitve, pri opredeljevanju lokalnih vodnih politik;

14.  poziva Komisijo, da razvije programe za osveščanje glede vode tako v Evropski uniji kot v njenih državah partnericah;

15.  vztraja na potrebi po podpori za lokalne javne oblasti pri njihovih prizadevanjih za vzpostavitev demokratičnega upravljanja vode, ki bo učinkovito, pregledno, urejeno s pravili in spoštljivo do ciljev trajnostnega razvoja, da se tako zadovolji potrebam prebivalstva;

16.  zahteva, da Komisija in Svet priznata temeljno vlogo lokalnih oblasti pri zaščiti in upravljanju vode, da tako postanejo povsod odgovorne za upravljanje vodnega sektorja, in obžaluje, da evropski programi za sofinanciranje pripisujejo premajhno vrednost pristojnostim lokalnih skupnosti Evropske unije;

17.  zato zahteva, da Komisija in Svet spodbudita lokalne oblasti Evropske unije, da namenijo del plačil, ki so jih pridobile pri uporabnikih za nudenje storitev na področju vode in sanitarij, za ukrepe decentraliziranega sodelovanja;

18.  v okviru ohranjanja javne lastnine in v primernem regulativnem in pravnem okviru, zahteva, da se nameni več prizadevanj za sodelovanje zasebnega sektorja v porazdelitvi vode, da se ima koristi od njihovega kapitala, izkušenj in tehnologije, da se tako izboljša dostop do vode in sanitarij;

19.  meni, da je naloga države, da vključi manjše zasebne ponudnike v svoje nacionalne strategije za oskrbo z vodo;

20.  meni, da so lahko sistemi javno-zasebnega partnerstva, v katerih javne oblasti ostajajo lastniki infrastrukture in sklepajo pogodbe o upravljanju z zasebnim sektorjem, eden izmed načinov za izboljšanje dostopa do vode in sanitarij, ki bo na voljo vsem;

21.  vztraja na spodbujanju novih pristopov, kot sta namakanje na podeželskih območjih in ureditev zelenih pasov okoli mest, da se tako okrepita zanesljiva preskrba s hrano in lokalna samouprava;

22.  meni, da je posredniška vloga NVO na terenu s prebivalstvom nenadomestljiv dodatek za zagotavljanje uspeha projektov v revnih državah;

23.  želi vzpostavitev sorazmerne porazdelitve tarif, ki bo omogočila oskrbo z vodo za najrevnejše po dostopnih cenah;

24.  prepričan je, da je treba uporabiti tudi lokalne prihranke, vedoč, da to zahteva, da vlade odpravijo vse pravne, fiskalne ali upravne ovire, ki zavirajo razvoj lokalnih finančnih trgov;

25.  poziva Komisijo in države članice, da sprejmejo politiko pomoči za upravljanje vode, ki bo temeljila na načelu vsesplošnega, pravičnega in nediskriminatornega dostopa do čiste vode;

26.  zahteva, da Komisija in države članice olajšajo in podprejo prizadevanja držav v razvoju na področju prilagajanja na vplive podnebnih sprememb in njihovega zmanjševanja; s tem v zvezi opozarja na pomen hitrega oblikovanja svetovne zveze za podnebne spremembe;

27.  poudarja pomen upoštevanja potreb revnih pri oblikovanju politik za oskrbo in upravljanje vode, ki so namenjene predvsem prebivalcem, ki so najbolj izpostavljeni podnebnim spremembam;

28.  zahteva, da na forumu v Carigradu predsedstvo predstavlja Evropsko unijo, ki ima za nalogo

   razmisliti o dostopu do pitne vode kot o življenjski, temeljni pravici človeka in ne samo kot o tržni gospodarski dobrini, ki je podrejena samo pravilom trga,
   zagovarjati smernice, izražene v tej resoluciji;

29.  želi, da se v okviru Organizacije združenih narodov začnejo pogajanja za sklenitev mednarodne pogodbe, ki bo priznala to pravico;

30.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu ministrov AKP-EU, generalnemu sekretarju Združenih narodov in generalnemu sekretariatu Odborov za svetovno pogodbo o vodi.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov