PREDLOG RESOLUCIJE o svobodi obveščanja v Italiji
14.10.2009
v skladu s členom 110(2) poslovnika
Fiorello Provera, Francesco Enrico Speroni, Mara Bizzotto, Mario Borghezio, Lorenzo Fontana, Claudio Morganti, Oreste Rossi, Matteo Salvini, Giancarlo Scotta' v imenu skupine EFD
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0088/2009
B7‑0091/2009
Resolucija Evropskega parlamenta o svobodi obveščanja v Italiji
Evropski parlament,
– ob upoštevanju člena 110 svojega poslovnika,
– ob spoštovanju člena 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah in člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,
– ob upoštevanju člena 21 ustave Italijanske republike,
– ob upoštevanju členov 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji,
– ob upoštevanju sodb Sodišča Evropskih skupnosti in Evropskega sodišča za človekove pravice,
A. ker so svobodni in pluralistični mediji temeljni pogoj za popolno spoštovanje pravice do svobode izražanja in obveščanja in ker imajo na podlagi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice države članice izključno obveznost varovanja pluralizma medijev,
B. ker je varovanje človekovih pravic v skladu s členoma 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji med prednostnimi cilji Evropske unije in ker se ni nikoli zahtevalo, da Evropski Parlament ugotovi, da obstaja jasna nevarnost, da pride v Italiji do hude kršitve načel svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin,
C. ker v Italiji za svobodo tiska jamči ustavna listina, ki uzakonja popolno svobodo izražanja svojega mnenja,
D. ker je bilo po podatkih opazovalnega centra za medije iz Pavije v mesecu juniju 2009 v televizijskih dnevnikih državne televizije RAI 60 % časa namenjenega strankam opozicije, v televizijskih dnevnikih skupine Mediaset pa 49 % časa,
E. ker med 455 sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice o kršitvi člena 10 o svobodi izražanja jih 29 zadeva Francijo, 28 Združeno Kraljestvo, 15 Grčijo, deset Romunijo, osem Poljsko in sedem Italijo,
1. meni, da lahko vse države članice Evropske unije zagotovijo spoštovanje temeljnih pravic, za kar so se obvezale v Evropski konvenciji o človekovih pravicah ter v Skupnosti, ki temelji na načelih pravne države, ki jo je ustanovila Evropska unija;
2. veseli se živahnih idejnih in političnih razprav o pluralizmu medijev, ki potekajo v Italiji in ki zadevajo vsa sredstva obveščanja: tisk, analogno in digitalno televizijo, radio in internet;
3. je seznanjen z dejstvom, da italijanski medijski prostor sestavljajo različni akterji, ter meni, da je treba morebitni prevladujoči položaj nekaterih še preveriti; želi, da bi prišlo do dejanske liberalizacije oglaševalskega in distribucijskega trga; meni, da bi zakonodaja Skupnosti o prosti konkurenci morala nadzorovati tudi javne avdiovizualne družbe; poudarja, da je treba v vseh državah članicah nadzorovati, da sta javna radiodifuzija in televizija popolnoma neodvisni ter da se obnašata v skladu s tržnimi zakonitostmi v pogojih lojalne konkurence z drugimi akterji;
4. poudarja, da sta radio in televizija zapleteni področji, ki se neprestano spreminjata, ter da so v različnih državah članicah njihove službe različno strukturirane glede na kulturno tradicijo in zemljepisni položaj; poudarja vlogo, ki jo imajo v Italiji lokalni in regionalni mediji pri spodbujanju pluralizma virov obveščanja in pri ohranjanju različnosti regionalnih jezikov in kultur; zahteva, da države članice v različnih medijih spodbujajo spoštovanje lokalnih tradicij in narečij;
5. poudarja, da so zadnji tehnološki dosežki prek interneta, digitalizacije, satelita, kabla in drugih tehnologij odprli komunikacijski sektor novim akterjem ter da s tega vidika v Italiji ni nikakršnega monopola na področju obveščanja; meni, da so digitalni mediji po naravi sposobni zagotoviti širšo izbiro in večje sodelovanje državljanov ter da je razvoj blogosfere pospešil svobodo izražanja in pluralizem;
6. izraža svoje popolno zaupanje v delo parlamentarnega odbora za nadzor nad radiodifuzijo italijanskega parlamenta (Commissione parlamentare per l'indirizzo generale e la vigilanza dei servizi radiotelevisivi), kjer so zastopane vse politične stranke;
7. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in držav pristopnic.