PREDLOG RESOLUCIJE o vrhovnem srečanju FAO in zanesljivi preskrbi s hrano

23.11.2009

ob zaključku razprave o izjavi Komisije
v skladu s členom 110(2) poslovnika

James Nicholson v imenu skupine ECR

Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0168/2009

B7‑0168/2009

Resolucija Evropskega parlamenta o vrhovnem srečanju FAO in zanesljivi preskrbi s hrano

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 33 Pogodbe o ES,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o rasti cen hrane in krme[1] in resolucije z dne 22. maja 2008 o rasti cen hrane v Evropski uniji in državah v razvoju[2],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. novembra 2007 o pospeševanju afriškega kmetijstva – predlog za razvoj kmetijstva in zanesljivo preskrbo s hrano v Afriki[3],

–   ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi instrumenta za hitro odzivanje na hitro naraščajoče cene hrane v državah v razvoju (KOM(2008)0450),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Reševanje vprašanja naraščajočih cen hrane – Smernice za ukrepanje EU (KOM(2008)0321),

–    ob upoštevanju poročila McGuinness z naslovom Skupna kmetijska politika in zanesljiva preskrba s hrano na svetovni ravni (2008/2153(INI),

 

–    ob upoštevanju sklepov svetovnega vrhunskega srečanja o hrani leta 1996,

 

–    ob upoštevanju pregleda kmetijstva 2008–2017, ki sta ga objavili Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) in Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD),

–    ob upoštevanju priporočil Mednarodnega sveta IAASTD (mednarodna ocena agronomske znanosti in tehnologije za razvoj),

–    ob upoštevanju izidov pregleda stanja reforme skupne kmetijske politike,

–    ob upoštevanju sedanjih pogajanj Svetovne trgovinske organizacije o razvojnem krogu iz Dohe,

–   ob upoštevanju pariške izjave o učinkovitosti pomoči,

–    ob upoštevanju izjave, sprejete na svetovnem vrhu o zanesljivi preskrbi s hrano v Rimu od 16. do 18. novembra 2009,

 

–       ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,

 

A. ker naj bi bilo leta 2050 na svetu predvidoma več kot 9 milijard ljudi in ker naj bi se v istem obdobju svetovno povpraševanje po hrani predvidoma podvojilo; ker se bo po mnenju Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) morala svetovna kmetijska proizvodnja do takrat povečati za 70 %; ker bo zaradi učinkov podnebnih sprememb to treba doseči z uporabo manjše količine vode in pesticidov ter manjšim obsegom kmetijskih površin,

 

B. ker je Evropska unija vodilna svetovna darovalka razvojne in človekoljubne pomoči, vendar se je od 80. let 20. stoletja dalje pomoč na svetovni ravni, namenjena kmetijstvu, zlasti tista iz Evropske unije, stalno zmanjševala,

 

C.  ker sedanja kriza najmočneje vpliva na gospodinjstva z nizkimi dohodki v Evropski uniji in državah v razvoju, kjer delež, ki ga gospodinjstva porabijo za hrano, znaša 60 do 80 % celotnega dohodka, v primerjavi s povprečjem EU, ki je pod 20 %,

D.  ker je Evropska unija še vedno glavna pridelovalka hrane, ki na svetovni ravni pridela 17 % pšenice, 25 % mleka, 13 % perutnine, 20 % svinjskega mesa in 30 % govejega mesa; vendar pa je tudi velika uvoznica kmetijskih proizvodov, saj je njena raven preskrbe z mnogimi osnovnimi kmetijskimi proizvodi mnogo nižja od praga samooskrbe,

E.  ker dvig cen živalske krme zviša proizvodne stroške, kar lahko povzroči zmanjšanje proizvodnje izdelkov iz živinoreje, po katerih je že in še bo povečano povpraševanje, zlasti v gospodarstvih v vzponu,

F.  ker bodo velika nihanja cen blaga morda postala bolj izrazit in reden pojav na svetovnem trgu; ker visoke cene hrane ne pomenijo samodejno višjih dohodkov za kmete, predvsem zaradi hitrejše rasti vhodnih stroškov za kmetije ter vedno večje razlike med proizvodnimi stroški in potrošniškimi cenami,

G.  ker so se svetovne zaloge hrane zmanjšale na kritično nizko raven, z enoletne zaloge hrane po drugi svetovni vojni na le 57 dni zalog leta 2007 ter na zgolj 40 dni zalog leta 2008,

 

H.  ker imajo ti in drugi dejavniki takojšnje in resne posledice za veliko število ljudi; ker so se na svetovni ravni zaradi krize visokih cen hrane milijoni ljudi znašli v revščini in lakoti; ker je ta razvoj dogodkov povzročil nemire in nerede po svetu, kar še bolj destabilizira države in regije po svetu;

 

I.    ker je v državah v razvoju po zadnjih ocenah organizacij za boj proti lakoti v tem trenutku vsaka peta oseba podhranjena in trpi zaradi dolgotrajne lakote in ker vsak dan po svetu zaradi lakote in revščine umre več kot 30.000 otrok,

 

J.    ker je zdravje pogoj za razvoj in gospodarsko uspešnost, saj slabo zdravstveno stanje pomeni veliko socialno in ekonomsko breme za družine in družbo, in ker so dostop do varne pitne vode, sanitarna oskrba in zanesljiva preskrba s hrano nujni za spodbujanje zdravja po vsem svetu,

 

K.  ker kmetijstvo v državah v razvoju zaposluje in omogoča preživljanje več kot 70 % delovne sile, v številnih afriških državah pa več kot 80 %, in so zaradi tega politike za razvoj podeželja nujne za učinkovito izkoreninjanje revščine in lakote,

 

L.  ker Evropska unija poleg prispevkov držav članic običajno financira približno 10 % razvojnega sodelovanja v svetu; to potrjujejo tudi sedanji prispevki prek instrumentov ES (približno 1,8 milijarde evrov: 1 milijarda v okviru novega instrumenta za hitro odzivanje na hitro naraščajoče cene hrane v državah v razvoju, preostanek pa je trenutno na voljo prek instrumentov razvojne in človekoljubne pomoči),

 

M. ker bi po podatkih FAO za zagotovitev zanesljive preskrbe s hrano za svetovno prebivalstvo, ki bo leta 2050 doseglo 9 milijard, zadostovala investicija 30 milijard EUR letno,

N. ker so se sedanji mednarodni in regionalni sporazumi izkazali kot nezadostni za urejanje preskrbe trga in trgovine, zlasti ker so v kmetijstvu še vedno številne omejitve mednarodne trgovine, kar poudarjajo tudi preventivni ukrepi, ki so jih mnoge države sprejele zaradi nedavne rasti cen hrane; ker bi moralo biti nedavno zvišanje cen hrane opozorilni znak za vlade po svetu, da se kmetijske proizvodnje ne sme jemati kot nekaj samoumevnega in da pretirane omejitve trgovine veliko prispevajo k neučinkoviti svetovni preskrbi s kmetijskimi proizvodi,

1. ugotavlja, da zanesljiva preskrba s hrano in samozadostnost nista isto ter da mora kljub spodbujanju večje proizvodnje po svetu učinkovita preskrba s kmetijskimi proizvodi za potrošnike po vsem svetu ostati prednostna naloga;

 

2. ugotavlja, da je kmetijstvo, skupaj s trgovino, priseljevanjem in ribištvom, primer področja, kjer ima politika EU neposreden učinek na države v razvoju, zato si moramo stalno prizadevati, da bodo ta področja v največji meri razvojno naravnana in tako skladna z razvojnim sodelovanjem;

 

3. poudarja, da stotine milijonov revnih ljudi živi na območjih, ki so nagnjena k naravnim nesrečam, in da je treba upoštevati učinek teh nesreč na kmetijsko proizvodnjo; ugotavlja, da lahko globalno segrevanje pospeši pogostnost in obseg takšnih nesreč, kar bi lahko povzročilo težave pri zdravju, proizvodnji hrane in oskrbi z vodo ter obsežno priseljevanje in ogrozilo varnost; poudarja, da bi moralo biti obvladovanje tveganja v primeru nesreč sestavni del načrtovanja razvoja in ne zgolj humanitarno vprašanje;

 

4. poudarja, da so zanesljiva preskrba s hrano, dobro zdravje, pitna voda in sanitarna oskrba prednostne naloge pri oblikovanju razvojnih politik, saj so nujni za razvoj in gospodarsko uspešnost;

 

5. opozarja, da so nedavna kriza zaradi pomanjkanja hrane ter finančna in gospodarska kriza, poleg drugih dejavnikov, še dodatno poglobile posledice dolgotrajnega nezadostnega vlaganja v kmetijstvo in razvoj podeželja; poudarja, da kljub napredku, dosedanja prizadevanja ne uresničujejo razvojnih ciljev tisočletja in obveznosti, sprejetih na svetovnih vrhovnih srečanjih o hrani; opozarja, da so potrebni skupni ukrepi, da bi ta trend obrnili;

 

6. opozarja, da je zanesljiva preskrba s hrano v svetu izredno nujno vprašanje za Evropsko unijo ter poziva k takojšnjemu in stalnemu ukrepanju, da se zagotovi zanesljiva preskrba s hrano za državljane EU in na svetovni ravni; meni, da je treba v svetu ponovno ovrednotiti vsa kmetijstva in kulture, namenjene za prehrano; poudarja, da bi morala biti hrana na voljo po potrošniku dostopnih cenah;

7. poziva vse strani k sodelovanju, da zagotovijo uspešen zaključek pogajanj iz Dohe v okviru Svetovne trgovinske organizacije, in meni, da je sporazum na večnacionalni ravni izjemno pomemben za uspešen razvoj gospodarstva v državah v razvoju;

8. poudarja pomen skupne kmetijske politike kot sredstva za zanesljivo pridelavo hrane v Evropski uniji; meni, da je skupna kmetijska politika državljanom EU omogočila zanesljivo preskrbo s hrano, poleg tega pa tudi varovanje in krepitev podeželskega okolja, standardi EU za proizvodnjo hrane pa so najvišji na svetu;

9. poudarja, da so po letu 2007 cene kmetijskih proizvodov močno nihale in so od sredine 2007 do sredine 2008 cene strmo narasle, čemur je sledilo močno povišanje porabniških cen; opozarja, da je temu močnemu dvigu cen osnovnih dobrin sledil hiter padec cen blaga;

 

10. z zaskrbljenostjo ugotavlja vse višje cene kmetijskih vložkov (višje cene gnojil, semen in goriva), ki so povzročile zvišanje stroškov, ki niso bili vsem kmetov obračunani na enak način (zlasti v živinoreji), in znatno zmanjšale možnost za povečanje dohodkov za kmete prek zvišanja cen osnovnih dobrin, zaradi česar se zmanjšuje spodbuda za povečanje pridelave; je zaskrbljen, ker bi lahko velik porast cen obratnih sredstev povzročil njihovo manjšo uporabo in po možnosti tudi manjšo pridelavo, kar bo še povečalo prehrambeno krizo v Evropi in svetu;

 

11. ponovno potrjuje, da kmetije v Evropski uniji na svetovni ravni pridelajo 17 % pšenice, 25 % mleka in 30 % govejega mesa; poudarja, da bo v prihodnjih letih ohranjanje donosnih kmetij v Evropski uniji za svetovno preskrbo s hrano izjemno pomembno, zlasti ob upoštevanju zelo verjetnih učinkov podnebnih sprememb, zaradi katerih bo Evropska unija postala ena najpomembnejših svetovnih kmetijskih regij;

 

12. opozarja na dolgoročne strukturne razloge nedavnega porasta cen osnovnih kmetijskih proizvodov, vključno z nenehno rastočim svetovnim povpraševanjem in vztrajnim zmanjševanjem naložb v kmetijsko proizvodnjo; ugotavlja, da so med temi dejavniki višje cene energije, zlasti cena nafte, močno vplivale na svetovno kmetijsko proizvodnjo (in sicer so se povečali stroški proizvodnje na kmetiji ter stroški distribucije hrane) in na pojav kriz preskrbe s hrano v revnih državah (torej gre za zvišanje stroškov prevoza v teh državah);

 

13. upošteva, da mora zato, da bi leta 2050 nahranili svetovno prebivalstvo, ki bo preseglo 9 milijard, proizvodnja do takrat narasti za 70%; uporabiti pa se mora manjša količina vode in pesticidov ter manjši obseg kmetijskih površin;

 

14. poudarja, da je treba skupno kmetijsko politiko še bolj prilagoditi vprašanjem zanesljive preskrbe s hrano v Evropi in na svetovni ravni ter s tem zagotoviti, da bodo kmeti lažje izkoristili večje povpraševanje na svetovni ravni;

 

15. poudarja pomen mednarodnega sodelovanja, pa tudi nujnost izogibanja enostranskim ukrepom, ki niso v skladu z mednarodnim pravom in ustanovno listino Združenih narodov in ki ogrožajo varnost preskrbe s hrano;

 

16. priznava mnenje FAO, da so zaradi vse višjih cen hrane najbolj prizadete države neto uvoznice hrane, veliko teh držav pa je med najmanj razvitimi na svetu; ponovno poudarja, da sta revščina in odvisnost od uvoza hrane vodilna vzroka za nezanesljivo preskrbo s hrano;

 

17. je zaskrbljen zaradi sedanje svetovne finančne krize; poziva Evropsko komisijo, naj preuči učinke finančne krize na kmetijstvo ter obravnava predloge za zagotovitev stabilnosti sektorja, tudi glede dostopa do posojil in jamstev za kredite;

 

18. meni, da bi skupna kmetijska politika morala ostati temelj politike EU za zanesljivo preskrbo s hrano danes in po letu 2013 ter da so delujoči ekosistemi, plodna tla, stabilni vodni viri in mnogostransko podeželsko gospodarstvo nujno potrebni za dolgoročno zanesljivo preskrbo s hrano;

19. ponovno poudarja, da je zanesljiva preskrba s hrano odgovornost držav in da mora biti vsak načrt za reševanje izziva zanesljive preskrbe s hrano razčlenjen, osnovan in voden na državni ravni ter oblikovan v posvetovanju z vsemu ključnimi zainteresiranimi stranmi; poudarja, da je zanesljiva preskrba s hrano prednostna nalog in bi morala biti vključena v nacionalne programe in proračune;

 

20. spodbuja raziskave živil in v kmetijstvu, vključno z raziskavami o prilagajanju podnebnim spremembam in njihovi blažitvi, ter dostop do rezultatov raziskav in tehnologij na državni, regionalni in mednarodni ravni; spodbuja nacionalne raziskovalne sisteme, zlasti v Afriki, pri delitvi podatkov in primerov najboljših praks; poziva k dostopnosti znanja; poziva k izboljšanju kakovosti nacionalnih kmetijskih statistik in sistemov zgodnjega opozarjanja in napovedovanja negotovosti in ranljivosti v zvezi s preskrbo s hrano, ter s tem omogočanje zdrave podlage za kmetijsko politiko in strategije;

 

21. ponovno izraža svojo zavezanost naložbam v tehnologijo in inovacije v kmetijstvu in kmetijski proizvodnji;

 

22. poudarja pomen študije, financirane iz javnih sredstev, namenjene zanesljivi preskrbi s hrano; spodbuja tudi naložbe v raziskave novih specifičnih tehnologij in obsežnih kmetijskih sistemov, ki služijo dolgoročni zanesljivi preskrbi s hrano; pri tem poudarja vodilno vlogo, ki bi jo na primer na tem področju lahko imela tehnološka platforma EU za raziskovanje ekološkega kmetijstva;

23. meni, da v državah v razvoju večjo kmetijsko proizvodnjo resno ovira pomanjkljiv dostop za male kmete do posojil in mikrokreditov za naložbe v boljša semena, gnojila in namakalne sisteme; poleg tega opozarja na vprašanje jamstev za posojila, ki v večini primerov niso možna; poziva Evropsko investicijsko banko, naj preuči, kako oblikovati programe za lokalne proizvajalce hrane v državah v razvoju z jamstvi za posojila, da se omogoči dostop do kreditov in mikrokreditov;

 

24. priznava vse manjše število mladih kmetov; poziva k večji podpori pri spodbujanju mladih h kmetijstvu in da se jim nameni finančna podpora;

 

25. meni, da so potrebne nadaljnje raziskave v kmetijstvu, da se poveča trajnostna produktivnost kmetij, in poziva države članice, naj v celoti izkoristijo priložnosti, ki jih v tem smislu ponuja sedmi okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj;

 

26.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

• [1]  UL C 313E, 16. 10. 2008, str. 621.
• [2]  Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0229.
• [3]  Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0577.