PREDLOG RESOLUCIJE o izidu konference o podnebnih spremembah v Københavnu

2.2.2010

ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije
v skladu s členom 110(2) poslovnika

Corinne Lepage, Jens Rohde, Lena Ek, Chris Davies, Fiona Hall, Gerben-Jan Gerbrandy v imenu skupine ALDE

Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0064/2010

B7‑0066/2010

Resolucija Evropskega parlamenta o izidu konference o podnebnih spremembah v Københavnu

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in kjotskega protokola k tej konvenciji,

–   ob upoštevanju akcijskega načrta z Balija (sklep 1/COP 13),

–   ob upoštevanju nedavne 15. konference o podnebnih spremembah v Københavnu,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o strategiji EU za konferenco o podnebnih spremembah v Københavnu[1],

–   ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,

A. ker kljub prisotnosti več kot 100 voditeljev držav v Københavnu ni bilo mogoče doseči sporazuma,

B.  ker vse številnejša znanstvena dognanja kažejo, da se podnebne spremembe dogajajo hitreje, kot je bilo predvideno, in ker zaradi nedavnih ugotovitev več kot sto držav zahteva, da si je treba namesto predhodno sprejete ravni 2 °C prizadevati za omejitev globalnega segrevanja na največ 1,5 °C nad temperaturo pred industrializacijo,

C. ker se je izkazalo, da na tem izrazito tehničnem in politično občutljivem področju tako globalnega problema, kot so podnebne spremembe, ni mogoče obravnavati s postopki Združenih narodov, saj je zaradi nujno potrebnega soglasja nemogoče uskladiti potrebe držav v razvoju in dobro voljo razvitih držav,

D. ker EU ne bi smela dopustiti, da bi upadla njena zavzetost za boj proti podnebnim spremembam, tudi če zdi, da nekateri njenih glavnih pogajalskih partnerjev še vedno niso pripravljeni ali zmožni zmanjšati svojih izpustov,

E.  ker tudi če postopkov Združenih narodov ni mogoče odložiti, mora EU na eni strani prilagoditi svoje pogajalsko stališče trenutnim razmeram, na drugi strani pa ponovno opredeliti svoje cilje za naslednje srečanje okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja v Mehiki,

1.  ugotavlja, da sporazumu, ki je bil razdeljen na koncu srečanja v Københavnu, ni mogoče pripisati pravnega statusa, ker ni bil potrjen, ker ne vsebuje nobenih zavezujočih obveznosti glede zmanjšanja izpustov ali dejansko pomembnih postopkov preverjanja, spremljanja in poročanja;

2.  ponovno opozarja na zavezanost EU, da izpuste do leta 2020 zmanjša za 20 %, ki je že pravno zavezujoča, in na željo, da se tudi brez zavezujočega mednarodnega sporazuma doseže 30-odstotno zmanjšanje; tudi ugotavlja, da bo s pobudami, sprejetimi v EU, da se podpre in spodbuja zeleno gospodarstvo, vse lažje izpolniti zavezo o 30-odstotnem zmanjšanju izpustov;

3.  meni, da ne more biti zavezujočega mednarodnega sporazuma, dokler se EU, Združene države in Kitajska ne bodo dogovorile za sprejemljive cilje glede zmanjšanja izpustov, povezane z mehanizmi spremljanja in preverjanja vsakega takega zmanjšanja ter poročanja o njem; meni, da si mora EU v prihodnjih mesecih nujno prednostno prizadevati za dosego takega sporazuma;

4.  je prepričan, da mora EU začeti vzporeden postopek pogajanj, ki bo vključeval največje onesnaževalce, in tako dopolniti postopek Združenih narodov ter zagotoviti pomemben sporazum še pred srečanjem COP 16 v Mehiki, saj Organizacija Združenih narodov še ni ponudila uporabne rešitve za globalno grožnjo, ki jo predstavljajo podnebne spremembe;

5.  meni, da bi morala EU nemudoma začeti pogajanja z našimi sogovorniki iz ZDA, da bo trg ogljika, ki nastaja v ZDA, skladen s tistim v EU in bo tako nastal čezatlantski trg ogljika, ki bi bil predhodnik svetovnega trga; poleg tega meni, da bi morala EU okrepiti svoj trg ogljika, na primer s spodbujanjem naložb v nizkoogljične tehnologije, znižanjem zgornjih meja in določitvijo minimalne cene za ogljik;

6.  meni, da lahko srečanje v Mehiki uspe samo, če bo med EU, ZDA in Kitajsko že prej obstajalo široko soglasje; zato je mnenja, da bi se morala dvo- ali tristranska pogajanja s Kitajsko začeti šele, ko bo dosežen celovit dogovor z ZDA o zmanjšanju ogljikovih izpustov;

7.  meni tudi, da bo mogoče v Mehiki skleniti sporazum samo, če bodo največji onesnaževalci dosegli dogovor pred novembrom; meni, da bi bil forum gospodarskih velesil najprimernejši okvir za taka pogajanja, saj bi združil največje proizvajalce ogljika;

8.  obžaluje, da je Kitajska nasprotovala določitvi dolgoročnih ciljev glede zmanjšanja izpustov, celo za razvite države; poziva jo zlasti, naj prizna odgovornost, ki jo ima do držav v razvoju, saj se pričakuje, da bodo imele podnebne spremembe prav zanje najhujše posledice;

9.  poudarja, da mora EU na vseh prihodnjih srečanjih Združenih narodov o podnebnih spremembah nastopiti z enotnim glasom (tako kot v Svetovni trgovinski organizaciji), namesto da dopušča, da med pogajanji prihajajo na dan različna nacionalna stališča;

10. poudarja pomen naložb v nove zelene tehnologije, zlasti zdaj, v času recesije; meni tudi, da imajo lahko energetska učinkovitost, obnovljiva energija in zajemanje ter skladiščenje ogljikovega dioksida pomembno vlogo pri zmanjševanju ogljikovih izpustov;

11. poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo EU v novi, v Københavnu ustanovljeni zeleni sklad za podnebje prispevala poleg druge razvojne pomoči, in naj predstavi predloge o virih teh prispevkov in merilih, ki bi morala veljati za projekte, financirane iz tega sklada;

12. poudarja, da je javnost v državah v razvoju, a tudi tistih v vzponu, kot je Kitajska, vse bolj ozaveščena o vplivih podnebnih sprememb; poziva k okrepljenemu dialogu, zlasti z najmanj razvitimi državami, majhnimi otoškimi državami v razvoju in Afriko, ki bi utrl pot zavezujočemu mednarodnemu sporazumu o podnebnih spremembah, da bi se zmanjšali vplivi in predvidljive posledice podnebnih sprememb na demografijo, javno zdravje, migracije in gospodarstvo v teh regijah;

13. poziva predsednika Komisije, naj glede na to, da gre za ključno področje politike nove Komisije, zagotovi, da bo imel novi komisar za podnebne ukrepe na voljo vsa potrebna sredstva, zlasti v smislu kadrov in proračuna, da bi dosegel bistven napredek pri programu o podnebnih spremembah;

14. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam Združenih držav, Kitajske, Japonske, Indije, Brazilije, Mehike in Južne Afrike ter Združenim narodom.

 

• [1]  Besedila, sprejeta tega dne, P7_TA(2009)0089.