PREDLOG RESOLUCIJE o trinajstem zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice

17.2.2010

ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije
v skladu s členom 110(2) poslovnika

Heidi Hautala, Barbara Lochbihler, Franziska Katharina Brantner, Hélène Flautre in Nicole Kiil-Nielsen v imenu skupine Verts/ALE

Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0123/2010

B7‑0123/2010

Resolucija Evropskega parlamenta o trinajstem zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Svetu Združenih narodov za človekove pravice (UNHCR), zlasti resolucije z dne 14. januarja 2009 o razvoju Sveta Združenih narodov za človekove pravice, vključno z vlogo EU[1], ter resolucij z dne 16. marca 2006 o izidu pogajanj o Svetu za človekove pravice in 62. zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice[2], resolucije z dne 29. januarja 2004 o odnosih med Evropsko unijo in Združenimi narodi[3], resolucije z dne 9. junija 2005 o reformi Združenih narodov[4] resolucije z dne 29. septembra 2005 o rezultatih svetovnega vrha Združenih narodov, ki je potekal od 14. do 16. septembra 2005[5] in resolucije z dne 7. maja 2009 o letnem poročilu o človekovih pravicah po svetu v letu 2008 in politiki EU na tem področju[6],

–   ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji,

–   ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine Združenih narodov A/RES/60/251 o ustanovitvi Sveta za človekove pravice (UNHRC),

–   ob upoštevanju prejšnjih rednih in izrednih zasedanj UNHCR in prejšnjih krogov univerzalnega periodičnega pregleda (UPR),

–   ob upoštevanju prihajajočega trinajstega zasedanja UNHCR, ki bo potekalo marca 2010, in osmega kroga univerzalnega periodičnega pregleda (UPR), ki bo potekal od 3. do 14. maja 2010,

–   ob upoštevanju pregleda UNHCR, ki je predviden v letu 2011,

–   ob upoštevanju institucionalnih sprememb zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe,

–   ob upoštevanju členov 2, 3(5), 18, 21, 27 in 47 Pogodbe o Evropski uniji v različici, spremenjeni z Lizbonsko pogodbo,

–   ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,

A. ker so spoštovanje, spodbujanje in varstvo univerzalnosti človekovih pravic del etičnega in pravnega reda Evropske unije ter eden od temeljev evropske enotnosti in celovitosti[7],

B.  ker je UNHCR, kljub svojim pomanjkljivostim, edinstvena platforma, ki je posebej posvečena splošnim človekovim pravicam, in poseben forum v sistemu OZN za obravnavanje človekovih pravic,

C. ker bo revizija UNHCR dvotirna: v New Yorku se bo razpravljalo o njegovem statusu, v Ženevi pa o njegovih postopkih; ker so v prihodnjem letu predvidene številne pobude in neformalna srečanja,

D. ker se je vloga Evropske unije kot globalnega akterja v zadnjih desetletjih okrepila in ker bi lahko novi pristop, ki ga pooseblja nova Evropska služba za zunanjepolitično delovanje (EEAS), pomagal Uniji pri uspešnejšemu delovanju za skladno, dosledno in učinkovito doseganje globalnih ciljev,

E.  ker bo med trinajstim zasedanjem Sveta za človekove pravice v Ženevo odpotovala tudi delegacija Pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice, kot je bilo to v preteklih letih ob zasedanjih sveta in pred tem Komisije ZN za človekove pravice, ki je bila predhodnica sveta,

Delo Sveta za človekove pravice

1.  ponovno poziva države članice EU, naj dejavno nasprotujejo vsem poskusom spodkopavanja koncepta univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne odvisnosti človekovih pravic, pa tudi poskusom, da se na podlagi domnevnih kulturnih ali verskih vrednostnih utemeljitev spodkopava varstvo posameznikov s temi koncepti;

2.  opozarja pred skrajno politizacijo UNHCR, saj bi to preprečevalo izpolnjevanje pristojnosti tega organa; poudarja pomen resolucij za posamezne države pri obravnavi resnih kršitev človekovih pravic; s tem v zvezi odločno obsoja uporabo predlogov za neukrepanje in izraža razočaranje nad uporabo tega postopka med enajstim izrednim zasedanjem sveta, kar je preprečilo sprejetje dosledne in skladne končne resolucije, v kateri bi se obravnavale razmere na Šrilanki;

3.  pozdravlja organizacijo trinajstega izrednega zasedanja o Haitiju na pobudo Brazilije, katerega namen je bil, da se v prizadevanja obnove po uničujočem potresu vključi pristop na podlagi človekovih pravic, ter inovativne vidike tega zasedanja, kot je organiziranje izrednega zasedanja po naravni katastrofi in vključitev posebnih agencij ZN za zagotavljanje strokovne podlage za razpravo; obžaluje, da sprejeti resoluciji ni uspelo podpreti pomembne vloge neodvisnega strokovnjaka za človekove pravice na Haitiju pri zagotavljanju smernic za vključevanje človekovih pravic v širša prizadevanja ZN ali pobude v podporo Haitiju, ki so jih vodili donatorji, ter poziva države članice ZN, naj sledijo smernicam tega zasedanja in pristop na podlagi človekovih pravic vključijo v širša prizadevanja ZN za podporo na Haitiju;

4.  obžaluje, da UNHCR ni mogel dovolj hitro obravnavati drugih resnih kršitev človekovih pravic; poziva države članice EU, naj obsodijo kršitve človekovih pravic in si dejavno prizadevajo za oblikovanje mehanizmov v okviru UNHCR, ki bodo namenjeni odzivanju na krize človekovih pravic v Afganistanu, Gvineji, Iranu, Jemnu in Iraku;

5.  ponavlja svoje stališče o konceptu „razžalitve ver“ in, četudi priznava, da se je treba v celoti posvetiti problemu diskriminacije verskih manjšin, meni, da vključitev tega koncepta v protokol o dodatnih standardih glede rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in vseh oblik diskriminacije, ni primerna; poziva države članice OZN, naj v celoti izvajajo obstoječe standarde, povezane s svobodo izražanja in veroizpovedi;

6.  ponovno poziva države članice EU, naj v svoji notranji politiki zagotovijo spoštovanje človekovih pravic, saj neuspeh na tem področju slabi položaj EU v UNHCR;

7.  pozdravlja ponovno dejavnost Združenih držav v organe ZN in njihovo kasnejšo izvolitev za članico UNHCR ter njihovo konstruktivno delo na področju svobode izražanja na 64. zasedanju Generalne skupščine OZN, pa tudi pri akcijskem načrtu za nadaljnje ukrepe po revizijski konferenci v Durbanu; poziva ZDA in države članice EU, naj v prihodnosti v celoti sodelujejo pri tovrstnih pobudah;

8.  je zaskrbljen zaradi kandidature Irana na naslednjih volitvah v UNHCR, ki bodo maja 2010; ponovno poudarja svoje nasprotovanje konceptu čiste preteklosti držav pri volitvah v UNHCR, poziva h konkurenčnim volitvam za vse regionalne skupine in poziva EU, naj stori vse, kar je v njeni moči, da bi državam z najbolj problematično preteklostjo na področju človekovih pravic preprečila izvolitev v UNHCR;

9.  poziva EU in njene države članice, naj si prizadevajo, da bi morale države kandidatke za UNHCR izraziti zavezo k sodelovanju pri posebnih postopkih v skladu s svojimi nalogami;

10. poziva k učinkovitemu spremljanju dejanskega izvajanja posebnih postopkov in priporočil organov za spremljanje izvajanja pogodb v okviru postopka rednega splošnega pregleda za vsako državo;

11. poziva države članice EU, naj storijo vse, kar je v njihovi moči za ohranitev posebnih pristojnosti pri posebnih postopkih; poziva k podaljšanju mandata posebnega poročevalca ZN za Mjanmar in k novemu posebnemu mandatu za Demokratično republiko Kongo, glede na vse slabše razmere na humanitarnem področju;

12. pozdravlja skupno študijo o globalnih praksah v zvezi s skrivnimi pridržanji v okviru boja proti terorizmu, o kateri se bo razpravljalo na trinajstem zasedanju; poziva države članice EU, naj jo podprejo in zagotovijo ustrezno nadaljnje ukrepanje k poročilu, v skladu s preteklimi stališči Evropskega parlamenta o tem vprašanju, zlasti z njegovimi resolucijami z dne 19. februarja 2009[8] in 14. februarja 2007[9] o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije Cia;

13. poziva EU, naj se dejavno udeležuje prihodnjih zasedanj za redni splošni pregled, da zagotovi pošten postopek in izid, ki podpira posebne postopke OZN ter sklepe in priporočila organov za spremljanje izvajanja pogodb in je z njimi skladen, med drugim z nudenjem tehnične pomoči, da se zagotovi njihovo izvrševanje;

Nadaljnji ukrepi po Goldstonovem poročilu o misiji za ugotavljanje dejstev

14. poudarja, da ostaja spoštovanje mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava vseh udeleženih strank in v vseh okoliščinah bistven pogoj za doseganje pravičnega in trajnega miru na Bližnjem vzhodu, zlasti med Izraelci in Palestinci; opozarja na odgovornost mednarodne skupnosti, da zagotovi, da se ugotovi odgovornost za kršitve mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava; meni, da zahteva učinkovit mirovni proces na Bližnjem vzhodu odgovornost in pravičnost;

15. poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice, naj si prizadevajo za trdno skupno stališče EU pri nadaljnjem ukrepanju po poročilu o misiji za ugotavljanju dejstev o konfliktu v Gazi in južnem Izraelu, v katerem bi javno zahtevali izvrševanje priporočil in odgovornost za vse kršitve mednarodnega prava, vključno z domnevnimi vojnimi zločini, ter obe strani pozvali, naj opravijo preiskave, ki bodo ustrezale mednarodnim standardom neodvisnosti, nepristranskosti, preglednosti, hitrosti in učinkovitosti, v skladu z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov A/64/L.11, in da so vse osebe, odgovorne za domnevna kazniva dejanja, poklicane na odgovornost; meni, da preiskave, ki so jih do sedaj začele obe strani, ne ustrezajo tem zahtevam;

16. poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice, naj dejavno spremljajo izvajanje priporočil iz Goldstonovega poročila tako, da se posvetujejo z zunanjimi misijami EU in organizacijam civilne družbe, ki delujejo na tem področju;

Revizija Sveta za človekove pravice

17. poudarja, da je potreben pregleden in izčrpen revizijski proces, ki bi upošteval nevladne organizacije, civilno družbo in vse druge zainteresirane strani;

18. poudarja, da pregled UNHCR ne bi smel ovirati pri njegovem nadaljnjem pomembnem delu na področju kršenja človekovih pravic;

19. ob upoštevanju bližajočega se prvega zasedanja delovne skupine o reviziji UNHCR, določene v resoluciji A/HRC/12/L.28, poziva države članice, naj dosežejo skupno stališče o tem vprašanju ter oblikujejo učinkovito in proaktivno pogajalsko strategijo;

20. poziva Odbor za zunanje zadeve EP, naj pripravi priporočilo Svetu, da zagotovi pravočasne podatke za stališče EU pri prihajajoči reviziji;

21. priznava potrebo po bolj izčrpni razpravi, vendar meni, da bi morala revizija ohraniti neodvisnost Urada visoke komisarke za človekove pravice, ohraniti in po možnosti okrepiti posebne postopke, ter omogočiti, da bi lahko UNHCR obravnaval kršitve človekovih pravic v resolucijah in mandatih za posamezne države; ugotavlja, da potekajo razprave o tem, kako okrepiti UNHCR, ne da bi posegali po institucionalnem paketu;

22. meni, da bi bila revizija UNHCR leta 2011 lahko priložnost za povečanje dodane vrednosti rednega splošnega pregleda; zlasti poudarja, da je treba zagotoviti skladnost končnih priporočil, ki jih med revizijo predlagajo države, z mednarodnimi standardi človekovih pravic in opozarja na pomembnost mehanizma spremljanja, ki bo osredotočen na rezultate;

23. ugotavlja, da poteka razprava o odnosu med UNHCR in tretjim odborom Generalne skupščine ter o članstvu v UNHCR; ponavlja svoje stališče, da se ta dva organa medsebojno dopolnjujeta in meni, da je splošno sodelovanje sicer zagotovljeno s statusom članic in opazovalk, da pa bi manjša sestava Sveta lahko tudi prispevala k temu, da bi bile odločitve UNHCR operativno bolj osredotočene;

Sodelovanje EU

24. priznava dejavno vključenost EU in njenih držav članic v delu UNHCR in čestita Belgiji za doslej uspešno predsedovanje;

25. priznava dejavna prizadevanja EU za medregijsko sodelovanje in za prevzem pobude v zvezi s tem, vendar poziva, naj se ta prizadevanja še povečajo;

26. meni, da je novi institucionalni ustroj EU priložnost za povečanje doslednosti, vidljivosti in verodostojnosti delovanja EU pri UNHCR; v zvezi s tem poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, naj zagotovi, da Lizbonski pogodbi sledijo tudi praktični izvedbeni ukrepi, s čimer bi se izognili predolgemu prehodnemu obdobju, ki bi zmanjšalo verodostojnost Unije;

27. pooblašča delegacijo Evropskega parlamenta na trinajstem zasedanju UNHCR, naj izrazi pomisleke iz te resolucije, in jo poziva, naj o svojem obisku poroča Pododboru za človekove pravice, ter meni, da bi bilo primerno še naprej pošiljati parlamentarno delegacijo na ustrezna zasedanja UNHCR;

o

o o

28. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici/podpredsednici Komisije, vladam in parlamentom držav članic, Varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, predsedujočemu 64. generalne skupščine OZN, predsedniku Sveta Združenih narodov za človekove pravice, visoki komisarki OZN za človekove pravice ter delovni skupini EU-OZN, ki jo je ustanovil odbor za zunanje zadeve.

• [1]  Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0021.
• [2]  Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0097.
• [3]  Sprejeta besedila, P5_TA(2004)0037.
• [4]  Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0237.
• [5]  Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0362.
• [6]  Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0385.
• [7]  èleni 2, 3(5) in 6 Pogodbe o Evropski uniji
• [8]  Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0073.
• [9]  Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0032.