PREDLOG RESOLUCIJE o strategiji EU 2020 – nadaljnje ukrepanje po neuradnem srečanju Evropskega sveta 11. februarja 2010
4.3.2010
v skladu s členom 115(5) poslovnika
Ilda Figueiredo, Patrick Le Hyaric, Kiriakos Triantafilidis (Kyriacos Triantaphyllides), Nikolaos Huntis (Nikolaos Chountis) v imenu skupine GUE/NGL
B7‑0165/2010
Resolucija Evropskega parlamenta o strategiji EU 2020 – nadaljnje ukrepanje po neuradnem srečanju Evropskega sveta 11. februarja 2010
Evropski parlament,
– ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 24. novembra 2009 z naslovom „Posvetovanje o prihodnji strategiji EU 2020“ (COM(2009)0647),
– ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Ocena lizbonske strategije“ (SEC(2010)0114),
– ob upoštevanju izjave vodij držav in vlad Evropske unije o Grčiji z dne 11. februarja 2010,
– ob upoštevanju vprašanja z dne 23. februarja 2010 Odboru za kmetijstvo in prihodnje strategije EU 2020 (O-0023/2010 – B7-0000/2010),
– ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) svojega poslovnika,
I. O oceni lizbonske strategije (2000–2010) in posvetovanju o prihodnji strategiji EU 2020
1. je seznanjen z oceno lizbonske strategije (2000–2010), ki jo je pripravila Komisija, vendar obžaluje dejstvo, da o tem ni bilo javne razprave in da Svet o omenjeni oceni ni sprejel nobenega sklepa;
2. kljub temu meni, da sta potrebna širok javen posvet in temeljita ocena rezultatov lizbonske strategije, da bo mogoče sprejeti sklepe za novo strategijo EU 2020, ki bodo ustrezno odsevali neuspehe in dosežke pristopov v preteklem desetletju, kar bo osnova za oblikovanje pristopov za naslednje desetletje;
3. obžaluje dejstvo, da se je javni posvet o sporočilu Komisije o prihodnji strategiji EU 2020 končal že 15. januarja 2010, zaradi česar so se nekateri akterji civilne družbe pritožili, češ da ni bilo dovolj časa za ustrezen odgovor na kompleksna vprašanja, o katerih je potekala razprava;
4. opozarja na izjave socialnih in okoljskih nevladnih organizacij ter sindikatov, da je Komisija njihova stališča in prispevke k javni razpravi v prvem pregledu odgovorov na to posvetovanje napačno predstavila;
5. opozarja, da je bilo neuradno srečanje Evropskega sveta 11. februarja 2010 prvotno sklicano z namenom široke razprave o „viziji“ EU do leta 2020, vključno z gospodarsko strategijo in podnebnimi spremembami, na koncu pa se je komajda dotaknilo nadaljnjih ukrepov po svetovni konferenci o podnebju v Københavnu decembra 2009, kar bi moralo biti osrednje vprašanje za razvoj EU, ter se osredotočilo v glavnem na postopke proti Grčiji zaradi proračunskega primanjkljaja;
6. meni, da je potreben dodaten, širši in bolj vključujoč javni posvet o novem predlogu Komisije za strategijo EU 2020, predstavljenem marca 2010, da se okrepi dejavna udeležba civilne družbe pri oblikovanju novega programa;
II. O „strategiji izhoda“ EU in njenih posledicah – ne le za Grčijo
7. svari pred zlorabo „strategij izhoda“ za obnovitev programa strukturne deregulacije trgov dela in socialnega varstva; opozarja, da politike krčenja pravic socialnega varstva, plač, nadomestil za brezposelnost, pokojnin, javnih storitev in varnosti zaposlitve ter politike podaljšanja delovne dobe in povečanja prispevkov zaposlenih za socialno varnost in DDV spodkopavajo javne naložbe in domače povpraševanje, s tem pa podaljšujejo recesijo; ostro obsoja dejstvo, da se te neoliberalne politike znova pojavljajo v številnih državah članicah EU v okviru strategije izhoda EU iz krize in se vsiljujejo zlasti na Madžarskem, v Latviji in Romuniji kot del skupnega svežnja rešitev EU-IMF, kar ima lahko pogubne gospodarske in socialne posledice;
8. izraža zaskrbljenost, ker ima svetovna gospodarska kriza še vedno hude posledice za gospodarstva EU, in ugotavlja, da so bile nekatere države članice, na primer Grčija, še posebej prizadete in da se otepajo z veliko zadolženostjo, visoko stopnjo brezposelnosti in vse slabšim življenjskim standardom;
9. obsoja vztrajanje EU pri merilih glede primanjkljaja in ukrepih, ki jih je uvedla Maastrichtska pogodba, Lizbonska pogodba pa potrdila, saj grško gospodarstvo potiskajo še v hujšo recesijo in bodo imeli negativne posledice ne le za grško prebivalstvo, temveč tudi za druga evropska gospodarstva; poudarja, da je zahtevana hitrost, s katero naj bi Grčija zmanjšala javnofinančni primanjkljaj, neodgovorna in bo krizo le poglobila;
10. meni, da nedavni sklep Evropskega sveta (z dne 11. februarja 2010) na osnovi člena 126(9) Pogodbe o delovanju Evropske unije pomeni, da je to zadnji korak pred odločitvijo o sankcijah proti Grčiji, kar je ukrep brez primere; opozarja, da vsiljeni nadzor nad grškim gospodarstvom, ki ga izvajajo Komisija, ECB in IMF, ter politika strogosti, za katero se je zavzemal svet ECOFIN, grško gospodarstvo vodijo v globoko recesijo;
11. poudarja, da je stopnja zadolženosti Grčije res visoka (12,7 % za leto 2009), toda to velja tudi za druge države, na primer Združeno kraljestvo (12 %), Irsko (14,7 %) in Španijo (10 %); poudarja, da so skoraj vse države euroobmočja presegle pragove iz pakta za stabilnost in rast, zaradi česar je mogoče sklepati, da ta pakt ni učinkovit; opozarja na dejstvo, da so zaradi ogromnih zneskov za reševanje bank in programe oživitve gospodarstva ter vse manjših davčnih prilivov vsi proračunih utrpeli precejšen udarec;
12. obsoja vstop IMF v gospodarsko realnost euroobmočja in ugotavlja, da bo to privedlo k strožjemu izvajanju pakta za stabilnost in rast, s čimer bo nastal negativni institucionalni precedens;
13. je zaskrbljen zaradi poskusov špekulacij investicijskih bank (Goldman Sachs, JP Morgan itd.), skladov hedge in bonitetnih agencij v zvezi z grškimi državnimi obveznicami; poziva k skupnemu in usklajenemu odgovoru celotne EU in njenih članic na te napade; v zvezi s tem poudarja, da je treba poskrbeti za strog nadzor nad skladi hedge in skladi zasebnega kapitala znotraj EU ter prepovedati zunajborzno trgovanje;
14. je resno zaskrbljen zaradi nezaslišane gonje proti Grčiji in grškim državljanom, v kateri se težavni položaj te države uporablja za razpihovanje starih predsodkov; je prav tako zaskrbljen, da je Grčija postala tarča medijev in politikov, skupaj s Portugalsko, Italijo, Irsko in Španijo, kot ena od držav „PIIGS“; poudarja, da je ta gonja v nasprotju s temeljnimi načeli evropske solidarnosti;
15. obsoja dejstvo, da finančni trgi, Komisija in neoliberalne vlade EU zapleteni položaj v Grčiji izrabljajo za zagovarjanje krčenja pravic socialnega varstva; ugotavlja, da je splošni cilj teh napadov občutno oslabiti grško delavsko gibanje, vsiliti zmanjšanje plač in podaljšati delovno dobo;
16. poudarja, da je treba odpraviti ogromna neravnovesja znotraj EU na makroravni; poudarja, da morajo nekatere države članice EU z velikimi presežki, kot je Nemčija, spodbuditi domače povpraševanje, podjetja v teh državah pa morajo opustiti agresivne izvozne strategije; znova poudarja, da je bila na vrhunskem srečanju G-20 v Pittsburghu že sprejeta obveznost za države s presežkom, namreč da morajo zmanjšati neravnovesja s spodbujanjem domačega povpraševanja;
III. O gospodarski in socialnih razmerah v EU in zahtevah za novo strategijo EU do leta 2020
17. poudarja, da je sedanja gospodarska in socialna kriza tudi posledica neoliberalnih politik Evropske unije – zapisanih v Lizbonski pogodbi in stari lizbonski strategiji – ki spodbujajo deregulacijo finančnih trgov, liberalizacijo trgov proizvodov in storitev, vse večjo prevlado finančne industrije v gospodarstvu, krčenje javnih naložb, čedalje večje izkoriščanje prek obsežnega padca plač in deregulacije delovnih razmerij ter vsiljevanje liberalizacije in privatizacije javnih storitev;
18. poudarja, da so takšne politike spodbudile kopičenje ogromnih dobičkov v velikih gospodarskih in finančnih skupinah ter oblikovanje oligopolov v obdobjih razcveta, dobički pa se niso znova investirali v realno gospodarstvo, temveč so bili uporabljeni za nadaljnje špekulacije na liberaliziranih finančnih trgih, dokler ni prišlo do špekulativnega zloma; zato meni, da je v ozadju sedanje gospodarske krize globoko zakoreninjen problem pravične prerazporeditve;
19. meni, da je poudarek na konkurenčnosti in krčenju stroškov, kar je temelj lizbonske strategije, poglobil že tako huda gospodarska neravnovesja v euroobmočju (med državami z velikimi izvoznimi presežki in državami z velikimi primanjkljaji na tekočih računih) in nasploh v EU, s tem pa spodkopal gospodarsko, socialno in ozemeljsko kohezijo EU;
20. poudarja, da se optimistična pričakovanja Komisije o samozadostnemu okrevanju, ki naj bi se začelo v zadnjem četrtletju 2009 in se okrepilo v letu 2010, doslej še niso uresničila; zato poudarja, da so potrebne nadaljnje davčne spodbude za ustavitev trenutnega trenda v smeri stagnacije, če ne celo deflacije v EU, saj je zasebni sektor (gospodinjstva in podjetja) še vedno močno zadolžen in ne more prevzeti vodilne vloge na področju naložb; prav tako meni, da je treba uvesti ukrepe proračunske pomoči za države v slabšem položaju, zlasti z izplačili sredstev Skupnosti, ne da bi se od teh držav zahtevalo, da izplačajo svoj del prispevka;
21. odločno obsoja dejstvo, da nacionalni načrti za oživitev gospodarstva niso bili usklajeni na evropski ravni in da se je namesto tega uveljavila tekmovanje med temi načrti s ciljem „spraviti soseda na beraško palico“; poziva Komisijo in Svet, naj sestavita dodatni evropski program naložb za trajnostni razvoj, zaposlovanje in družbeno vključevanje v vrednosti najmanj 1 % BDP EU kot izredni ukrep, z uporabo instrumentov na evropski ravni (EIB, EBRD, proračun EU itd.), ki bi ga bilo treba dopolniti s podobnimi programi javnih naložb v državah članicah, kar bi prispevalo k stabilizaciji gospodarstva, boju proti podnebnim spremembam in spodbujanju polne zaposlenosti s kakovostnimi delovnimi mesti in socialnimi pravicami;
22. meni, da je potrebna nova strategija, ki bo spodbudila gospodarsko, socialno in okoljsko zdrav trajnostni razvoj v celotni EU, ta pa bo prispeval k reševanju splošnih problemov: potrebna je torej celovita strategija EU za socialno pravičnost, trajnost in solidarnost na podlagi gospodarskega, socialnega in okoljskega stebra, ki se bodo vzajemno podpirali, usmerjati pa jo je treba z demokratičnim in participativnim procesom družbeno-gospodarskega vodenja;
23. poudarja, da mora biti jedro nove strategije alternativni program, ki bo preoblikoval in okrepil programe držav članic za oživitev gospodarstva ter jih uskladil s sistemsko evropsko pobudo za oživitev, enakost, polno zaposlenost s kakovostnimi delovnimi mesti, okolju prijaznejše gospodarstvo, socialno varstvo, izkoreninjenje revščine in družbene izključenost ter ustvarjanje večje socialne in ozemeljske kohezije v celotni EU – program, katerega sestavine so prilagojene tako, da upoštevajo načelo enakosti spolov;
24. poudarja, da za novo, celovito strategijo ne bo zadostovala samo notranja razsežnost (EU in države članice), temveč bo potrebna tudi zunanja (zunanja politika, trgovina, sosedska politika), usmerjena k istim ciljem kot notranja – neoliberalni program „globalne Evrope“ je treba opustiti;
25. poudarja, da je treba zastaviti velikopotezne cilje, primerjalna merila in kazalnike za različne sestavine nove strategije: oblikovati je treba kazalnike, ki ne bodo upoštevali samo BDP, med drugim mnogovrstne kazalnike o blaginji, izkoreninjenju revščine in družbene izključenost, enakosti spolov, pravičnosti in enakosti za vse (to velja tudi za različne regije, ob prizadevanju, da se preseže neenakost zaradi dohodkov in bogastva), energiji, uporabi naravnih virov in obremenitvah ekosistemov; zakonodajne zmogljivosti EU bo treba uporabiti za doseganje ciljev te strategije ter preoblikovanje in preusmeritev njenih instrumentov (npr. finančna uredba, strukturni skladi itd.), namesto da se zanaša samo na prostovoljne postopke, kot je odprta metoda usklajevanja;
26. poudarja, da bo nova strategija za EU zahtevala makroekonomski okvir, ki bo podpiral trajnostni razvoj ter krepil okolju prijazno domače povpraševanje ob stalni rasti plač, polno zaposlenost z vsemi pravicami ter socialno in gospodarsko kohezijo; v tem smislu se zavzema za monetarne in davčne politike, ki bodo spodbujale rast in zaposlovanje ter vodile v skupno in usklajeno ekspanzivno davčno politiko Evropske unije in držav članic, temelječo na:
(i) sprostitvi denarne politike ECB in institucionalni reformi te banke na podlagi demokratične odgovornosti, političnega nadzora ter gospodarskih in socialnih vidikov, izraženih kot posebnih ciljev za rast in zaposlovanje, ki jih je treba uvesti vzporedno s spremembo splošnega cilja cenovne stabilnosti,
(ii) preklicu pakta za stabilnost in rast ter uvedbi pakta za zaposlovanje in rast, ki bo spodbujal javne naložbe in domače povpraševanje, podprl mikro-, mala in srednja podjetja ter določil posebna gospodarska, socialna in okoljska merila, prilagojena posebnim potrebam posameznih držav članic, zlasti usmerjena v zmanjševanje brezposelnosti in revščine,
(iii) oblikovanju monetarnega kompenzacijskega sklada v euroobmočju za odzivanje na nesimetrične gospodarske udarce;
27. poziva k novem programu socialnih politik, katerega cilji bi morali vključevati:
(i) vzpostavitev vključujoče in povezane družbe, ki predvideva ukrepe za varno zaposlitev in spoštovanje pravic delavcev,
(ii) spodbujanje družbe, temelječe na enakosti spolov in boju proti vseh oblikam diskriminacije,
(iii) porazdelitev ustvarjenega bogastva, da se poveča blaginja vseh, kar predvideva javni in splošni sistem socialnega varstva ter splošni dostop do kakovostnih javnih storitev, vključno z zdravstvom, izobraževanjem in stanovanji,
(iv) socialno politiko, ki upošteva vse skupine,
(v) participativno demokracijo kot sestavino različnih socialnih in zaposlovalnih politik;
28. poziva k novemu programu okoljskih politik, katerega cilji bi morali vključevati:
(i) ločitev gospodarske rasti od vzporedne rasti porabe energije, naravnih virov in surovin, pri čemer je treba slednjo zmanjšati,
(ii) podporo regulativnim okvirom in nadzornim sistemom držav članic, ki preprečujejo negativne vplive gospodarstva na okolje, zlasti onesnaževanje in emisije toplogrednih plinov,
(iii) podporo naložbam za zmanjšanje količine odpadkov, ponovno uporabo in recikliranje materialov, pa tudi zmanjšanje količine nevarnih industrijskih in strupenih odpadkov ter ustrezno ravnanje z njimi,
(iv) spodbujanje čistejših in varnejših transportnih sistemov, z naložbami v kakovosten javni transport,
(v) vlaganje v okolju prijazne tehnologije, okoljske inovacije in okoljsko učinkovitost;
29. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.