PREDLOG RESOLUCIJE o rastočih cenah hrane
9. 2. 2011
v skladu s členom 110(2) poslovnika
Mairead McGuinness, Albert Deß, Gay Mitchell, Jean-Paul Gauzès, Michel Dantin, Béla Glattfelder, Elisabeth Jeggle, Peter Jahr, Filip Kaczmarek, Sandra Kalniete, Jarosław Kalinowski, Giovanni La Via, Astrid Lulling, Véronique Mathieu, Marija Nedelčeva (Mariya Nedelcheva), Rareş-Lucian Niculescu, Georgios Papastamkos, Maria do Céu Patrão Neves, Czesław Adam Siekierski, Michèle Striffler, Artur Zasada, Sławomir Witold Nitras v imenu skupine PPE
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0114/2011
B7‑0117/2011
Resolucija Evropskega parlamenta o rastočih cenah hrane
Evropski parlament,
– ob upoštevanju člena 33 Pogodbe ES,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. januarja 2011 o priznavanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru zanesljive preskrbe s hrano,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. maja 2010 o kmetijstvu EU in podnebnih spremembah,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. marca 2009 o cenah hrane v Evropi,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o skupni kmetijski politiki in zanesljivi preskrbi s hrano na svetovni ravni,
– ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi instrumenta za hitro odzivanje na hitro naraščajoče cene hrane v državah v razvoju (KOM(2008)0450),
– ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o reševanju vprašanja naraščajočih cen hrane – smernice za ukrepanje EU (KOM(2008)0321),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o rasti cen živil in krme in resolucije z dne 22. maja 2008 o rasti cen živil v Evropski uniji in državah v razvoju,
– ob upoštevanju deklaracije iz Maputa o kmetijstvu in zanesljivi preskrbi s hrano, podpisane leta 2003, v kateri so se afriške vlade zavezale, da bodo najmanj 10 % svojih nacionalnih proračunov namenile kmetijstvu,
– ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,
A. ker so cene hrane že sedmi mesec zapored med letoma 2010 in 2011 na vrhuncu in so tako dosegle najvišjo stopnjo, odkar je Organizacija za prehrano in kmetijstvo leta 1990 začela meriti cene hrane,
B. ker so podražitve cen primarnih proizvodov postale destabilizirajoči dejavnik v svetovnem gospodarstvu ter povzročile nemire in izgrede v številnih državah v razvoju leta 2008, nazadnje v Alžiriji, Tuniziji in Egiptu,
C. ker se je po ocenah Organizacije za prehrano in kmetijstvo število podhranjenih ljudi na svetu leta 2010 v celoti gledano zmanjšalo na 925 milijonov v primerjavi z milijardo leta 2009, lakota pa ostaja še večja, kot je bila pred svetovno gospodarsko krizo,
D. ker se bo po ocenah Organizacije za prehrano in kmetijstvo število svetovnega prebivalstva do leta 2050 povečalo s 7 na 9,1 milijarde in tako zahtevalo 70-odstotno povečanje proizvodnje v kmetijstvu do leta 2050,
E. ker smo zaradi obremenjevanja naravnih virov pred izzivom proizvesti „več iz manj“ s poudarkom na trajnostni proizvodnji,
F. ker sta v Evropski uniji še vedno prisotni revščina in lakota; ker 79 milijonov ljudi v EU še vedno živi pod mejo revščine (tj. 60 % povprečnega dohodka v državi, v kateri živijo); ker je preteklo zimo 16 milijonov državljanov EU prejelo pomoč v hrani od dobrodelnih organizacij,
G. ker so svetovne zaloge hrane veliko manjše kot v preteklosti – med krizo preskrbe s hrano leta 2007/2008 so dosegle rekordno nizko vrednost, nedavno pa so si nekoliko opomogle,
H. ker je zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano za evropske državljane, hrane po razumnih cenah za potrošnike in ustrezne dohodkovne podpore za kmete osrednji cilj skupne kmetijske politike vse od njenih začetkov ter še vedno ključni cilj EU,
I. ker je nestanovitnost cen v kmetijstvu po naravi stalna, saj se cene nesorazmerno odzivajo na majhne spremembe v količini proizvodnje, pogosto tudi zaradi špekulacij,
J. ker lahko vrsta dejavnikov, kot so škodljivci in bolezni, dostopnost naravnih virov in naravne nesreče, nenehno slabi svetovno proizvodnjo hrane, kot se je v letu 2010 pokazalo ob daljši suši in požarih v Rusiji ter hudih poplavah v Pakistanu,
K. ker bodo naravne nesreče zaradi podnebnih sprememb vse pogostejše, kar bo ogrozilo zanesljivost preskrbe s hrano,
L. ker je nedavna nestanovitnost cen hrane in primarnih proizvodov povzročila zaskrbljenost glede delovanja evropskih in svetovnih verig preskrbe s hrano,
M. ker je treba pri analizi cen hrane in njihovega razvoja upoštevati celo preskrbovalno verigo; ker je prehrambeni sektor razdrobljen, veriga preskrbe s hrano, ki vključuje veliko posrednikov, pa dolga in zelo zapletena,
N. ker so v sporočilu Komisije (z naslovom Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi KOM (2009)0591) izpostavljeni resni problemi v verigi preskrbe s hrano, kot so zloraba moči prevladujočega kupca, nepoštene prakse pri sklepanju pogodb (tudi zamude pri plačilu), enostranske spremembe pogodb, predhodno plačilo za dostop do pogajanj, omejen dostop do trga, pomanjkanje informacij o oblikovanju cen ter porazdelitev dobička v celotni verigi preskrbe s hrano, kar je tesno povezano z vse večjo koncentracijo v sektorju proizvodnje, veleprodaje in maloprodaje,
O. ker so prihodki kmetov po desetletju stagnacije v letu 2009 strmo padli zaradi težkih razmer na trgu in višanja stroškov proizvodnje; ker so dohodki iz kmetijstva občutno nižji kakor v drugih gospodarskih panogah (po ocenah 40 % na delovno enoto) in ker je dohodek na prebivalca na kmetijskih območjih bistveno nižji kakor v mestnih območjih (za približno 50 %),
P. ker se je po memorandumu, ki ga je maja 2010 objavil Eurostat, v EU od leta 2000 zaposlovanje v kmetijstvu zmanjšalo za 25 % (s 14,9 milijonov zaposlitev s polnim delovnim časom na 11,2 milijonov),
1. potrjuje, da je zanesljiva preskrba s hrano v svetu izredno nujno vprašanje za EU ter poziva k takojšnjemu in stalnemu ukrepanju, da se zagotovi zanesljiva preskrba s hrano za državljane EU in na svetovni ravni; poudarja, da bi morala biti hrana potrošnikom dostopna po zmernih cenah, hkrati pa je treba kmetom zagotoviti dostojen življenjski standard;
2. meni, da je treba pri reformi skupne kmetijske politike upoštevati sedanje razmere, pri tem pa zagotoviti močan prvi steber, da bi podprli kmetijske prihodke, nadaljevanje kmetijske dejavnosti na podeželskih območjih in zagotovitev ukrepov tržne podpore;
3. poudarja, da sta močan in trajnosten kmetijski sektor v EU ter cvetoče in trajnostno podeželsko okolje, ki ju zagotavlja močna skupna kmetijska politika, bistvena dejavnika za uresničevanje izzivov na področju zanesljivosti oskrbe s hrano;
4. poudarja pomen skupne kmetijske politike kot sredstva za zanesljivo pridelavo hrane v EU; meni, da skupna kmetijska politika že od svojega začetka leta 1962 državljanom EU zagotavlja zanesljivo preskrbo s hrano; poudarja, da mora kmetijstvo v Skupnosti tudi v prihodnosti ohraniti takšno vlogo;
5. zagotavlja, da je dolžnost EU državljanom zagotoviti zanesljivo preskrbo s hrano in da je za to bistveno zagotoviti neprekinjeno kmetovanje v EU; opozarja na zmanjšanje kmetijskih prihodkov v EU zaradi višanja cen proizvodnje in nestabilnosti cen, ki negativno vplivata na zmožnost kmetov, da bi ohranili proizvodnjo; poudarja stroške, s katerimi se morajo spopadati evropski kmetje, da bi dosegli standarde varnosti hrane, varstva okolja, dobrega počutja živali in dela, ki so najvišji na svetu; poudarja, da je treba kmetom nadoknaditi te dodatne stroške in jih nagraditi za zagotavljanje javnih dobrin v družbi;
6. poudarja, da je pravica do oskrbe s hrano temeljna človekova pravica, uresniči pa se takrat, kadar imajo vsi ljudje ves čas fizičen in ekonomski dostop do ustreznih, zdravstveno neoporečnih in hranljivih živil za zadovoljitev svojih prehranskih potreb in preferenc za aktivno in zdravo življenje;
7. se zaveda velikega izziva za doseganje varnosti hrane, ki ga prinašajo spremembe podnebja, zlasti z večjo pogostostjo in obsegom vremenskih dogodkov, kot so suše, poplave, požari in viharji; je seznanjen z enostranskimi ukrepi, ki so jih sprejele države ali regije, na katere so vplivali podnebni dogodki, in s posrednimi učinki takih ukrepov na svetovne trge;
8. poudarja, da je kmetijstvo ključni sektor v večini držav v razvoju, močno odvisen od primarnih proizvodov, ki so še posebej občutljivi na nihanje cen;
9. poziva EU, naj podpre ukrepe, namenjene razvoju podeželja, večjim naložbam v kmetijstvo in varnost hrane, ter se posveti zlasti nujnim potrebam glede lakote, malim kmetovalcem in programom socialnega varstva;
10. poziva EU in države v razvoju, naj spodbujajo lastništvo zemlje kot orodje za zmanjševanje revščine in zagotovitev zanesljive preskrbe s hrano, da bi okrepile lastninske pravice ter kmetom, malim podjetjem in lokalnim skupnostim omogočile dostop do posojil; poudarja znaten pomen novih naložb in krepitve zmogljivosti manjših kmetovalcev, učinkovitejših tehnologij za upravljanje z vodnimi viri in obnovitev hranilnih snovi v prsti;
11. poudarja, da je razvijanje kmetijstva v državah v razvoju pomembno, prav tako tudi dodeljevanje ustreznega deleža uradne razvojne pomoči EU kmetijskemu sektorju; obžaluje, da je prišlo do velikega zmanjšanja pomoči za razvoj, dodeljene kmetijstvu od osemdesetih let prejšnjega stoletja in pozdravlja priznavanje potrebe, da se ta trend obrne; poziva Komisijo, naj pri svoji razvojni pomoči da prednost kmetijstvu, tudi podpori kmetom pri ocenjevanju trgov;
12. poudarja, da je treba uvesti boljše metode kmetijske proizvodnje v državah v razvoju, tudi nizkocenovne, zagotoviti raziskave v kmetijstvu in okrepiti produktivnost, da bi okrepili trajnost in ublažili negativne učinke negotovosti preskrbe s hrano;
13. poudarja, da mora humanitarna pomoč v hrani ustrezati potrebam, izzivom in strukturnim omejitvam v državah v razvoju; v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je, da se pri pomoči v hrani upoštevajo lokalna proizvodnja, porazdelitev, prevoz in tržne zmogljivosti teh držav, da bi prispevali k izgradnji temeljev za dolgoročno zanesljivost preskrbe s hrano v teh državah;
14. opozarja, da sta zanesljiva preskrba z energijo in hrano tesno povezani; priznava, da so stroški energije poglaviten dejavnik pri določanju ravni donosnosti kmetijstva, ki je največji porabnik nafte; spodbuja ukrepe, ki kmetom nudijo spodbude za večjo energetsko učinkovitost in razvoj alternativnih virov energetske oskrbe; poudarja, da je potrebna doslednejša podpora za raziskave, razvoj in svetovanje;
15. meni pa, da je treba ob vse večjem prizadevanju za razvoj obnovljivih virov energije in izpolnjevanje ciljev za leto 2020 upoštevati tudi vpliv na proizvodnjo in preskrbo s hrano; opozarja na občutljivo ravnovesje pri uresničevanju izziva preskrbe s hrano in gorivom;
16. z zaskrbljenostjo opaža vse višje cene kmetijskih vložkov, ki rastejo hitreje kot cene kmetijskih proizvodov; je zaskrbljen, ker bi lahko velik porast stroškov vložkov povzročil manjšo porabo, kar bi privedlo do manjše kmetijske proizvodnje, to pa bi še povečalo krizo s hrano v Evropi in svetu; zato poudarja, da je treba zagotavljanje in ceno kmetijskih vložkov obravnavati nujno;
17. poudarja, kako pomembno je iz javnih sredstev financirati raziskave, namenjene zanesljivi preskrbi s hrano; spodbuja tudi naložbe v raziskave novih specifičnih tehnologij in obsežnih kmetijskih sistemov, ki služijo dolgoročni zanesljivi preskrbi s hrano; pri tem poudarja vodilno vlogo, ki bi jo na primer na tem področju lahko imela tehnološka platforma EU za raziskovanje ekološkega kmetijstva;
18. meni, da je v skladu s Pogodbo ES ohranitev primerne ravni cen proizvajalcev in maloprodajnih cen in zagotovitev poštene konkurence v javnem interesu EU, zlasti kar zadeva strateško pomembno trgovino s kmetijskimi in živilskimi proizvodi;
19. meni, da če konkurenca zagotavlja potrošnikom hrano po konkurenčnih cenah, potem mora tudi kmetom zagotavljati stalen dohodek na podlagi cen, ki krijejo proizvodne stroške, in primerno plačilo za njihovo delo, da se zagotovi zanesljiva oskrba s kakovostno hrano;
20. izraža zaskrbljenost zaradi nizkih kmetijskih vložkov v EU; potrjuje, da zmanjšani prihodki zaradi višanja cen proizvodnje in nestabilnosti cen negativno vplivajo na zmožnost kmetov, da ohranijo proizvodnjo; prepričan je, da bo zanesljiva preskrba s hrano motena, če se ta vprašanja ustrezno ne bodo rešila;
21. poudarja težave, s katerimi se soočajo kmetje v času skrajnje nestabilnosti trga in cen; opozarja na težave, s katerimi se srečujejo kmetje, ki poskušajo načrtovati za naprej v času skrajne nestabilnosti; poziva Komisijo, naj nemudoma uvede trajne in konkretne ukrepe za spopadanje z nestabilnostjo na kmetijskih trgih; meni, da bi to lahko bil ključni dejavnik, ki bi zagotovil, da se bo proizvodnja v Evropski uniji ohranila;
22. poudarja, da brez velikih intervencijskih ali strateških zalog ni mogoče zagotoviti učinkovitega ukrepanja proti velikim nihanjem cen; zato meni, da je treba v prihodnji skupni kmetijski politiki okrepiti vlogo instrumentov za posredovanje na trgu;
23. opaža, da so med dejavniki, ki najbolj vplivajo na mehanizem prenosa cen ter na vrzel med proizvodnimi in maloprodajnimi cenami: vse večja koncentracija v verigi preskrbe s hrano, stopnja predelave proizvodov ter rast cen, povezana z drugimi zunanjimi stroškovnimi dejavniki in špekulacijami s kmetijskimi proizvodi;
24. meni, da je treba vključujoče in izčrpno popolnoma razumeti in obravnavati dejavnike, ki vplivajo na rast cen kmetijskih surovin; poudarja potrebo po integriranem političnem odzivu in obsežni strategiji pri obravnavi vprašanja povečanja cen kmetijskih surovin;
25. je seznanjen s sporočilom Komisije o izzivih na trgih proizvodov in surovin ter pozdravlja pozornost, ki jo je temu vprašanju namenila do sedaj; vendar je zaskrbljen zaradi zanašanja Komisije na pritok informacij kot rešitve za obravnavanje nestabilnosti na trgih; meni, da bo morda potreben odločnejši pristop pri reševanju tega vprašanja, zlasti glede večje preglednosti na trgih proizvodov;
26. meni, da finančni in kmetijski trgi še nikoli niso bili tako prepleteni; meni, da samo evropski odziv ne zadostuje več ter da bi morala Evropa glede nestanovitnosti cen in zanesljive preskrbe s hrano ukrepati skupaj s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami;
27. poziva skupino držav G-20, naj usklajuje oblikovanje mehanizma za preprečevanje prevelikih cenovnih nihanj ter naj si prizadeva za ureditev, posebej namenjeno reševanju krize na področju hrane in kmetijstva; poziva skupino držav G-20, naj zagotovi približevanje zakonodaje na področju hrane in kmetijskih surovin ter naj vključi države, ki niso članice skupine G-20;
28. poziva Komisijo, naj vključi ustrezne predloge v prihodnje revizije direktive o trgih finančnih instrumentov in direktive o zlorabi trga ter tako obravnava vprašanja v zvezi z živilskimi trgi in trgi kmetijskih proizvodov;
29. v zvezi s tem podpira pregled obstoječe zakonodaje o finančnih instrumentih, ki bi morala zagotoviti preglednejše trgovanje; opominja, da bi morali finančni instrumenti služiti gospodarstvu in pomagati kmetijski proizvodnji pri premagovanju kriz in posledic vremenskih dogodkov; hkrati ne bi smeli dopustiti, da bi špekulacije ogrožale sicer učinkovita kmetijska gospodarstva;
30. poudarja pomembno vlogo, ki je trenutno predvidena za Evropski organ za vrednostne papirje in trge pri nadzoru nad trgi surovin; poziva Komisijo, naj razmisli o možnosti, da se Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge podelilo več pristojnosti ter tako preprečila manipulacija in zloraba na trgih proizvodov;
31. meni, da bi bil usmerjen svetovni sistem zalog hrane koristen (tako nujnih zalog za zmanjšanje lakote kot tudi zalog za uravnavanje cen primarnih proizvodov), saj bi olajšal svetovno trgovino ob nenadnih podražitvah, preprečil zatekanje k protekcionizmu in razbremenil svetovne trge s hrano;
32. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.