PREDLOG RESOLUCIJE o uporabi spolnega nasilja v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu
4.4.2011
v skladu s členom 110(2) poslovnika
Britta Thomsen, Véronique De Keyser, Emine Bozkurt, Richard Howitt, Ana Gomes, Maria Eleni Kopa v imenu skupine S&D
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0244/2011
B7‑0245/2011
Resolucija Evropskega parlamenta o uporabi spolnega nasilja v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2008 o razmerah v Demokratični republiki Kongo in posilstvu kot vojnem zločinu[1],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o 10. obletnici resolucije varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 2011 o razmerah v Egiptu,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. marca 2011 o južnem sosedstvu, zlasti Libiji,
– ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Catherine Ashton v imenu Evropske unije ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami 25. novembra 2010,
– ob upoštevanju izjave visoke predstavnice Catherine Ashton v imenu Evropske unije ob mednarodnem dnevu žensk 8. marca 2011,
– ob upoštevanju določb pravnih instrumentov OZN na področju človekovih pravic, zlasti tistih, ki zadevajo pravice žensk, kot so ustanovna listina Organizacije združenih narodov, splošna deklaracija o človekovih pravicah, mednarodna pakta o državljanskih in političnih pravicah ter o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah, konvencija o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih ter konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in njen izbirni protokol, konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter konvencija o statusu beguncev in načelu nevračanja iz leta 1951,
– ob upoštevanju drugih instrumentov OZN o nasilju nad ženskami, kot so dunajska deklaracija in akcijski program z dne 25. junija 1993, sprejeta na svetovni konferenci o človekovih pravicah (A/CONF. 157/23), ter deklaracija o odpravi nasilja nad ženskami z dne 20. decembra 1993 (A/RES/48/104),
– ob upoštevanju resolucij generalne skupščine OZN z dne 12. decembra 1997 z naslovom „Preprečevanje kaznivih dejanj in ukrepi kazenskega pravosodja za odpravo nasilja nad ženskami” (A/RES/52/86), z dne 18. decembra 2002 z naslovom „Prizadevanje za odpravo kaznivih dejanj proti ženskam v imenu časti” (A/RES/57/179) in z dne 22. decembra 2003 z naslovom „Odprava družinskega nasilja nad ženskami” (A/RES/58/147),
– ob upoštevanju poročil posebnih poročevalcev visoke komisarke OZN za človekove pravice o nasilju nad ženskami in splošnega priporočila št. 19, ki ga je sprejel odbor za odpravo diskriminacije nad ženskami (enajsto zasedanje, 1992),
– ob upoštevanju pekinške izjave in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah, ki je potekala 15. septembra 1995 v Pekingu, ter resolucij Parlamenta z dne 18. maja 2000 o ukrepih po pekinških izhodiščih za ukrepanje in z dne 10. marca 2005 o ukrepih po 4. svetovni konferenci o ženskah – Izhodišča za ukrepanje (Peking +10)[2] in z dne 25. februarja 2010 o ukrepih po pekinških izhodiščih (Peking +15),
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN z dne 19. decembra 2006 z naslovom „Povečanje prizadevanj za odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami” (A/RES/61/143) ter resolucij varnostnega sveta OZN št. 1325 in št. 1820 o ženskah, miru in varnosti,
– ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, sprejetega leta 1998, zlasti njegovih členov 7 in 8, v katerem so posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, prisilna sterilizacija ali katera koli druga oblika spolnega nasilja opredeljeni kot zločini zoper človečnost in vojni zločini ter se enačijo z oblikami mučenja in hudih vojnih zločinov ne glede na to, ali se pri mednarodnih ali notranjih spopadih izvajajo sistematično ali ne,
– ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,
A. ker so ženske aktivno sodelovale pri vstajah za krepitev demokracije, pravic in svoboščin v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu,
B. ker se sedanja režima v Libiji in Egiptu v spopadu, ki so ga sprožile te revolucije, zatekata v spolno nasilje, usmerjeno proti ženskam, ki so zato postale ranljive.
C. ker se zdi, da se spolno nasilje uporablja sistematično za ustrahovanje in poniževanje žensk, tudi v begunskih taboriščih, medtem ko bi se lahko zaradi nastalega vakuuma moči pravice žensk in deklet poslabšale,
D. ker je bila Libijka, diplomirana pravnica Iman al Obejdi, ki je novinarjem v nekem hotelu v Tripoliju povedala, da so jo vojaki skupinsko posilili in zlorabili, 26. marca 2011 pridržana na neznanem kraju, sedaj pa jo moški, ki jih obtožuje posilstva, tožijo zaradi obrekovanja,
E. ker protestnice v Egiptu trdijo, da je vojska pri njih opravljala preskuse deviškosti, potem ko so jih 9. marca prijeli na Trgu osvoboditve, nato mučili in posiljevali, preskuse deviškosti pa so opravljali in jih slikali v navzočnosti vojakov,
F. ker bodo nekaterim Egipčankam sodili na vojaških sodiščih, ker niso uspešno prestale preskusa deviškosti,
1. poziva Komisijo in vlade držav članic, naj odločno nasprotujejo uporabi spolnih napadov, ustrahovanju in namernemu napadanju žensk v Libiji in Egiptu;
2. priporoča, naj se sproži neodvisna preiskava, da bodo posamezni kršitelji odgovarjali za svoja dejanja, še posebej pa je treba po pravilih Mednarodnega kazenskega sodišča preiskati zločine pod Gadafijem; vsem varnostnim in vojaškim silam mora biti jasno sporočeno, da mučenje ali drugo grdo ravnanje, vključno s prisilnimi preskusi deviškosti, ni več dopustno, odgovorne za takšna dejanja je treba privesti pred sodišče, pogumne ženske, ki so prijavile te zlorabe, pa je treba zaščititi pred povračilnimi ukrepi;
3. poudarja, da bi moral vsakdo imeti možnost izraziti svoje mnenje o demokratični prihodnosti svoje države, ne da bi ga pridržali, mučili ali z njim ravnali ponižujoče in diskriminatorno;
4. resnično verjame, da morajo spremembe, ki se odvijajo v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, privesti h koncu diskriminacije žensk in k njihovi popolni in enakopravni udeležbi v družbi v skladu s konvencijo Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;
5. poudarja, da je treba v novih demokratičnih in pravnih strukturah teh družb na splošno zagotoviti pravice žensk; ob tem poziva k 25-odstotni ženski kvoti na parlamentarnih sedežih in vladnih mestih, vključno z ustrezno zastopanostjo pri oblikovanju ustavnih odborov, s čimer bi povečali njihovo vlogo v prihodnji ureditvi države;
6. poudarja, da imajo ženske pomembno vlogo v revolucijah in demokratizacijskem procesu, poudarja pa tudi, da jim grozijo posebne nevarnosti in da je treba podpirati in braniti njihove pravice;
7. poudarja, da je treba v evropsko sosedsko politiko vključiti načelo enakosti spolov, ki mora biti tesno povezano s človekovimi pravicami, in poudarja, da bi morala EU v demokratizacijskem procesu deliti svoje izkušnje o seksističnem nasilju in enakosti spolov;
8. poudarja, da je treba vključevati načelo enakosti med spoloma in podpirati posebne ukrepe za učinkovit ter sistematičen pristop k enakosti med spoloma v državah evropske sosedske politike; poziva vlade in civilno družbo, naj povečajo družbeno vključenost žensk, se borijo proti njihovi nepismenosti in škodljivim tradicionalnim običajem ter spodbujajo njihovo zaposlovanje, da bi zagotovile pomenljivo prisotnost žensk na vseh ravneh; poleg tega bi moralo biti izobraževanje žensk in deklet prednostna naloga, ki bi zajemala tako šolanje kot ozaveščanje o njihovih pravicah; pri opolnomočenju žensk sta odločilna dejavnika ekonomska neodvisnost in pozitivne vzornice, kar bi lahko dosegli s spodbujanjem podjetništva, na primer z mikroposojili;
9. poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj pri svojih stikih z južnimi državami partnericami evropske sosedske politike dajo prednost političnim prednostnim nalogam EU: ukinitvi smrtne kazni ter spoštovanju človekovih pravic, tudi pravic žensk, in temeljnih svoboščin, pa tudi ratifikaciji številnih mednarodnih pravnih instrumentov, vključno z Rimskim statutom Mednarodnega kazenskega sodišča in konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951;
10. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.