Predlog resolucije - B7-0006/2012Predlog resolucije
B7-0006/2012

PREDLOG RESOLUCIJE o neravnovesjih v verigi distribucije hrane (2011/2904(RSP))

16.1.2012

k vprašanjem za ustni odgovor B7‑0021/21012 in B7‑0675/2012 ter B7‑0676/2012
v skladu s členom 115(5) poslovnika

Maria do Céu Patrão Neves, Albert Deß, Esther Herranz García v imenu skupine PPE

Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B7-0006/2012

Postopek : 2011/2904(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
B7-0006/2012

B7‑0006/2012

Resolucija Evropskega parlamenta o neravnovesjih v verigi distribucije hrane (2011/2904(RSP))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013[1], z dne 18. januarja 2011 o priznanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti[2] in z dne 23. junija 2011 o skupni kmetijski politiki proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem[3],

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (COM(2009)0591) in različnih delovnih dokumentov, priloženih k temu sporočilu, pa tudi svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi[4],

–   ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 30. julija o ustanovitvi foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano (2010/C 210/03),

–   ob upoštevanju končnega priporočila skupine na visoki ravni o konkurenčnosti agroživilske industrije z dne 17. marca 2009 in sklepov Sveta z dne 29. marca 2010 o bolje delujoči verigi preskrbe s hrano v Evropi,

–   ob upoštevanju svoje izjave z dne 19. februarja 2008 o preiskavi in odpravi zlorabe moči velikih supermarketov, delujočih v Evropski uniji[5], in svoje resolucije z dne 26. Marca 2009 o cenah hrane v Evropi[6],

–   ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) svojega poslovnika,

A. ker je Komisija v svojem sporočilu z naslovom Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (COM(2009)0591) prepoznala resna neravnovesja v verigi preskrbe s hrano, vključno z zlorabo prevladujoče kupne moči, nepoštenimi pogodbenimi pogoji, zamudami pri plačilih, enostranske spremembe pogodb, omejenim dostopom do trga, pomanjkanjem informacij o oblikovanju cen, neenako porazdelitvijo stopenj dobička po verigi preskrbe s hrano in številnimi problemi, povezanimi z večjo koncentracijo v maloprodajnem sektorju;

B.  ker raven koncentracije zelo velikih maloprodajnih trgovcev v Evropski uniji negativno vpliva na proizvajalce in druge dobavitelje, saj vzpostavlja čedalje večja neravnovesja moči med pogodbenimi stranmi; ker kmetijski proizvajalci in kmetijska industrija ob teh velikih skupinah postopoma izgubljajo pogajalsko moč pri odločanju o ravni cen vzdolž vrednostne verige – od primarne proizvodnje prek predelave do končnega potrošnika;

C. ker bi povečanje stroškov proizvodnje in dejstvo, da jih ni mogoče kompenzirati vzdolž verige razdeljevanja hrane, lahko kratkoročno ogrozilo preživetje kmetijskih gospodarstev in tako oslabilo proizvodne zmogljivosti držav članic ter zaostrilo problem trgovinskih bilanc, obsega uvoza, nestanovitnosti in odvisnosti od zunanjih trgov;

D. ker so organi, pristojni za konkurenco, v nekaterih državah članicah opredelili štiri ključna področja, na katerih so neravnovesja v verigi preskrbe s hrano še posebej občutljiva: enostransko vsiljevanje pogodbenih pogojev, dajanje rabatov, kazni in plačilni pogoji;

E.  ker je navedene prakse negativno vplivajo tudi na potrošnika, saj nižja plačila proizvajalcem in drugim ponudnikom ne pomenijo nižjih cen za potrošnike; poleg tega veliki trgovci na drobno prodajajo alternativne izdelke iz tretjih držav, ki znižujejo cene lokalnih proizvajalcev, kar pomeni, da potrošniki kupujejo izdelke, izdelane pod nižjimi standardi – zlasti z vidika kakovosti, varnosti hrane in spoštovanja delovnih in okoljskih standardov ter standardov glede dobrega počutja živali – v primerjavi s standardi, ki jih morajo spoštovati proizvajalci v EU;

1.  poudarja, da ima problematika neravnovesij v verigi distribucije hrane jasno evropsko razsežnost, ki zahteva posebno rešitev na evropski ravni, saj je agroživilska veriga v Evropski uniji strateškega pomena; opominja, da veriga preskrbe s hrano, kmetijstvo, agroživilska industrija in distribucija zaposlujejo 7 % vseh zaposlenih v EU, njihova vrednost pa je 1400 milijard EUR na leto, kar je več kot v katerem koli drugem proizvodnem sektorju v EU;

2.  poziva Komisijo, naj predlaga vzdržljivo zakonodajo Skupnosti – brez izkrivljanja pravilnega delovanja trgov – ki bo zagotovila pravičnejše odnose med proizvajalci, dobavitelji in distributerji živilskih proizvodov ter ustrezno izvajanje že obstoječih pravil, nenazadnje zato, ker je po najnovejših podatkih Eurostata o prihodku kmetijskih gospodarstev ta prihodek od leta 2009 na ravni EU padel za 11,6 %;

3.  opozarja na delo, ki ga opravlja forum na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano in njegove štiri platforme strokovnjakov; obžaluje dejstvo, da Evropski parlament ni uradno vključen v delo tega foruma, in poziva, naj se to nemudoma spremeni in uvede njegovo vključenost;

4.  vztraja, da bi morale imeti države članice aktivno vlogo pri ustanavljanju posvetovalnih forumov z ustreznim zastopanjem subjektov vzdolž prehranske verige, zato da bi spodbudili dialog in oblikovali smernice, ki bi pripomogle k pravičnejšim in bolj uravnoteženim odnosom; opominja, da tovrstna uradna posvetovanja prispevajo k varstvu proizvajalcev in dobaviteljev ter preprečevanju povračilnih ukrepov iz distribucijskega sektorja;

5.  vztraja, da je najprej treba oblikovati enotno jasno, strogo in nepristransko opredelitev primerov zlorab in nepoštene prakse, vključno z doslednejšo opredelitvijo pojmov in jasnejšo razmejitvijo, tako da bi zanje veljali specifični regulativni predpisi, nadzor in objektivne kazni;

6.  predlaga naslednji neizčrpen seznam praks, o katerih so proizvajalci izrazili pomisleke v zvezi z delovanjem verige preskrbe s hrano:

I) dostop do maloprodaje:

 

      i) predhodno plačilo za dostop do pogajanj

      ii) plačila za uvrstitev v ponudbo

      iii) vstopne takse

      iv) cena prostora na policah

      v) vsiljevanje promocij

      vi) zaostanki plačil

      vii) določanje cen

      viii) klavzula o stranki z največjimi ugodnostmi

 

 

II) nepošteni pogodbeni pogoji ali enostransko spreminjanje pogodbenih pogojev:

 

      i) enostransko in retroaktivno spreminjanje pogodbenih pogojev

      ii) enostranska kršitev pogodbe

      iii) klavzule/pristojbine za ekskluzivnost

      iv) zahtevanje “prisilnih” prispevkov za zasebne blagovne znamke

      v) vsiljevanje standardnih vzorcev pogodb

      vi) izvajanje povračilnih ukrepov

      vii) ustni pogodbeni dogovori

      viii) izterjava marže

      ix) prekomerni popusti

      x) zaostanki plačil

      xi) zahtevanje plačila za predelavo/odstranjevanje odpadkov

      xii) skupinski nakupi/skupinska pogajanja

      xiii) obrnjene dražbe

      xiv) nerealistični dobavni roki

      xv) vsiljevanje uporabe (določenega) ponudnika embalaže ali materiala za embalažo

      xvi) vsiljevanje uporabe (določene) logistične platforme ali operaterja

      xvii) plačilo za kritje (predhodno nedogovorjenih) promocij

      xviii) prekomerno naročilo izdelka v promociji

      xix) plačilo zaradi nedoseganja določenih ravni prodaje

      xx) zahtevanje dodatnega popusta za prodajo, ki presega določeno raven

      xxi) enostranski umik izdelkov s prodajnih polic

      xxii) zahtevanje brezpogojnega vračila (neprodanega) blaga

      xxiii) bremenitev ponudnikov s stroški zaradi inventurnega manka ali kraje

      xxiv) bremenitev ponudnikov z nerazumnimi stroški zaradi pritožb kupcev;

 

7.  poziva k vzpostavitvi okvira za učinkovit nadzor nad navedenimi praksami z upravnimi in sodnimi sredstvi, sistema za ocenjevanje in spremljanje, ki bi ga izvajale države članice in usklajevala Evropska komisija, in uvedbi učinkovitih in pravočasno uporabljenih odvračalnih sankcij;

8.  v zvezi s pogodbenimi pogoji in nepoštenimi poslovnimi praksami poziva k okrepitvi sredstev za zagotovitev spoštovanja plačilnih rokov in po potrebi k uvedbi novih instrumentov za zmanjšanje obdobja med dostavo in dejanskim časom, ko dobavitelji prejmejo plačilo; v zvezi s tem poudarja, da so nujne rešitve za odpravo nesprejemljivih težav, s katerimi se srečujejo proizvajalci pokvarljivih proizvodov s kratkim rokom trajanja, saj se ti proizvodi hitro prodajo v supermarketih, vendar so proizvajalci plačani šele več mesecev kasneje, zato se spoprijemajo z velikimi likvidnostnimi težavami;

9.  ugotavlja, da so ukrepi v osnutku predloga Komisije za reformo skupne kmetijske politike, ki so oblikovani z namenom krepitve položaja kmetov v verigi preskrbe s hrane prek podpore organizacijam proizvajalcev in medpanožnim organizacijam ter s spodbujanjem kratkih verig med proizvajalci in potrošniki, kot so trgi za lokalno proizvodnjo; meni, da bo krepitev položaja kmetov pripomogla, da bodo prejeli pravičnejši delež dodane vrednosti;

10. poudarja, da je nakup izdelkov iz drugih regij ali držav namesto lokalnih izdelkov, včasih prisilen ukrep, in zahteva vzpostavitev ukrepov, ki bi preprečili tovrstno uvažanje kot povračilni ukrep, ki kratkoročno povzroča oslabitev nacionalnih, regionalnih in lokalnih proizvajalcev kot majhnih struktur, ki ne morejo preživeti ob nestanovitnih nakupovalnih vzorcih;

11. v zvezi z blagovnimi znamkami maloprodajnih trgovcev poziva k instrumentom in novi ureditvi, ki bi zagotovili, da lahko maloprodajnim trgovcem izdelke, prodajane pod njihovo blagovno znamko, dobavljajo samo ločeni pravni subjekti, četudi pripadajo isti skupini podjetij; meni, da maloprodajni trgovci ne bi smeli biti hkrati kupci in konkurenti drugih dobaviteljev;

12. vztraja tudi, da bi morale biti neodvisne blagovne znamke na policah supermarketov postavljene ob blagovnih znamkah trgovcev, da bi imeli potrošniki kar največjo možno izbiro, ter zavrača nepošteno oglaševanje na prodajnem mestu v korist blagovnih znamk trgovcev in na račun neodvisnih blagovnih znamk; poziva k večji preglednosti in poštenosti postavljanja cen lastnih in neodvisnih blagovnih znamk; vztraja, da bi morala veljati pravila, ki velikim trgovcem pri oblikovanju njihovih lastnih blagovnih znamk preprečujejo parazitiranju podobno posnemanje neodvisnih blagovnih znamk;

13. poziva k spremembi obstoječega konkurenčnega prava EU, da bi bolje upoštevalo škodljive učinke vertikalne koncentracije na celotno verigo preskrbe s hrano, namesto da bi bilo ozko osredotočeno na relativni položaj različnih podjetij na trgu;

14. poziva k izvajanju pilotnega projekta za ustanovitev evropskega observatorija za kmetijske cene in marže, ki bo glede na visoko nestanovitnost cen v zadnjih letih pomembno orodje za izboljšanje preglednosti v verigi preskrbe s hrano;

15. poziva Komisijo, naj bolje usklajuje delo svojih različnih služb, da bi imela učinkovitejšo vlogo pri spremljanju cen po celotni verigi preskrbe s hrano ter pri spremljanju trendov v maloprodaji in ustreznih tržnih deležev po vsej EU; poziva k oblikovanju neodvisnega urada varuha pravic v trgovini s hrano v vseh državah članicah, ki bi bil v stikih z ustreznimi trgovinskimi organi in organi za varstvo konkurence ter usklajeval in izmenjeval informacije; meni tudi, da bi morali evropski varuh pravic in nacionalni varuhi pravic zagotavljati skladnost z ustrezno veljavno zakonodajo ter priporočati pravočasne in primerne sankcije;

16. vztraja pri sistemu kazni, ki bi se uporabljale ob odkritju zlorab, ki morajo biti sorazmerne s finančno in poslovno škodo, povzročeno subjektom v verigi preskrbe s hrano, in bi jih bilo treba izvrševati dovolj hitro, da bi zagotovili njihov močan učinek odvračanja;

17. meni, da je rešitev za odpravo neravnovesij v verigi distribucije hrane nov okvir, v katerem bi bili združeni regulacija, sprememba konkurenčnega prava in bolj horizontalna zakonodaja v povezavi z obstoječimi in novimi prostovoljnimi dogovori o samoregulaciji; vztraja, da bi morale države članice spodbujati razvoj zgledov najboljše prakse in/ali kodeksov ravnanja v partnerstvu z vsemi zainteresiranimi stranmi, v katerega bi bili vključeni proizvajalci, panoga, dobavitelji, maloprodajni trgovci in predstavniki potrošnikov, ter najboljši možni izkoristek obstoječih sinergij;

18. meni, da bi morala biti v ospredju kampanja za informiranje po vsej EU, ki bi kmete obveščala o njihovih pogodbenih pravicah in najpogostejši nezakoniti in nepošteni praksi ter zlorabah na področju pogodb in trgovine;

19. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.