PREDLOG RESOLUCIJE o sklepih zasedanja Evropskega sveta z dne 30. januarja 2012 o mednarodnem sporazumu o uniji fiskalne stabilnosti

31. 1. 2012

ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije
v skladu s členom 110(2) poslovnika

Jürgen Klute, Jean-Luc Mélenchon, Miguel Portas, Nikolaos Huntis (Nikolaos Chountis), Willy Meyer, Paul Murphy, Marisa Matias v imenu skupine GUE/NGL

B7‑0043/2012

Resolucija Evropskega parlamenta o sklepih zasedanja Evropskega sveta z dne 30. januarja 2012 o mednarodnem sporazumu o uniji fiskalne stabilnosti

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila držav članic euroobmočja z dne 30. januarja 2012,

–   ob upoštevanju mednarodne pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji,

A. ker ukrepi, za katere so se odločili voditelji držav in Svet EU, ne obravnavajo glavnih elementov, ki so pripeljali do krize, namreč pretiranega opiranja na finančne trge in naraščajočih makroekonomskih razhajanj v euroobmočju;

B.  ker se je odvisnost od finančnih trgov kljub uničujočim posledicam od začetka finančne krize še povečala; ker se to lahko prekine le z javnim nadzorom bank in s posojili z nizkimi obrestnimi merami, ki jih Evropska centralna banka odobri državam članicam;

C. ker s predlagano pogodbo demokratično izvoljene vlade ne bodo več odločale o fiskalni politiki in te odločitve ne bodo več pod demokratičnim nadzorom prebivalcev Evrope, vključno z nacionalnimi parlamenti, ter se bo oblikoval trajni okvir varčevalnih ukrepov;

D. ker nezaupanje ljudi v države članice in institucije EU še vedno narašča, kar vodi v pomanjkanje legitimnosti EU;

E.  ker se ta sporazum ni oblikoval po preglednem postopku, saj ni bilo demokratičnega nadzora, ki naj bi bil običajen pri vsaki reformi Unije;

F.  ker so vlade po vsej Evropi sprejele navodila finančnih trgov in zato svoje politične predloge prilagodile izključno zadovoljevanju teh trgov;

G. ker brez popolnega sodelovanja Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov ni mogoče uvesti nobenih večjih sprememb politike EU;

H. ker vse več ljudi politike EU dojema kot grožnjo njihovi ekonomski in socialni blaginji, kot vir naraščajoče negotovosti njihovih delovnih mest in dohodkov, kot pospeševalca neenakosti in krivic ter oviro za demokratičen nadzor ljudi nad njihovim življenjem;

1.  meni, da bodo ukrepi Evropskega sveta poglobili svetovno krizo kapitalizma;

2.  opozarja, da so glavni vzroki za sedanjo krizo javnega dolga zelo kompleksni in jih s tem enostranskim pristopom zmanjševanja porabe, predlaganim v tej pogodbi, ne bomo rešili;

3.  zavrača mednarodno pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji ter nedavne spremembe strukture te unije (gospodarsko upravljanje, evropski semester, pakt za evro plus); je prepričan, da te spremembe pomenijo skrajno nazadnjaški, nedemokratičen in ekstremno liberalen odziv na sedanjo krizo;

4.  opozarja, da so temeljni dejavniki te krize povezani na primer z deregulacijo bistvenih industrijskih panog, proračunskimi neravnovesji in različnimi stopnjami inflacije, ki so posledica neenake dinamike stroškov dela na enoto ter tega, da države članice niso ustrezno obdavčile bogastva in večjih podjetij;

5.  nadalje meni, da bo osnutek mednarodne pogodbe institucionaliziral varčevalne ukrepe in se odpovedal načelu demokratičnih enakih pravic vseh 27 držav članic, kar bo neizogibno poglobilo krizo, zamajalo življenjski standard večine ljudi v EU in povečalo neenakost med državami članicami, razdelilo Evropo ter privedlo do EU več hitrosti, kar bo potekalo v procesu, ki ne bo ogrozil le obstoja evra, ampak morda EU kot celote;

6.  opozarja, da dolžniška kriza nekaterim državam članicam koristi ter da je k neprimerni razporeditvi produktivnih virov in nastanku ekonomskega balona močno prispevala usmerjenost nekaterih držav članic k uvozu; poziva te države, naj več prispevajo k reševanju te krize; poziva države članice, naj uvedejo mehanizme, ki temeljijo na solidarnosti in sorazmernosti;

7.  opozarja, da je poudarek osnutka mednarodne pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji na istih instrumentih, ki so privedli do krize, namesto na preusmeritvi gospodarskega razvoja EU 27 tako, da bi v celoti vključeval družbeno-ekonomsko rast s polno zaposlenostjo (vključno z več in boljšimi delovnimi mesti), socialno kohezijo (zlasti boj proti revščini, razlike v dohodkih in brezposelnost) in varstvo okolja;

8.  nasprotuje uvedbi novega pravila o določitvi letnega strukturnega primanjkljaja držav članic na 0,5 % nominalne vrednosti BDP, saj bo to povzročilo trajno varčevanje in nadaljnji upad gospodarstva, ustvarilo začarani krog upadanja državnih prihodkov in naraščanja dolga, ter močno nasprotuje sankcijam in pogojevanju za pridobitev dodatne pomoči;

9.  nadalje meni, da bo uvedba obveznosti, v skladu s katero se mora dolg vsako leto zmanjšati za eno dvajsetino, da se doseže obseg javnega dolga glede na BDP v višini 60 %, ne glede na to, da je ni mogoče izpolniti, izničila prizadevanja vlad za spodbujanje gospodarske rasti in izhod iz krize;

10. poziva države članice, naj končajo sedanji prenos bogastva s plač na dobiček, saj bo to neizogibno povečalo gospodarsko nestabilnost in povzročilo nastanek „balonov“;

11. ponovno poudarja, da so potrebni celoviti in trajnostni ukrepi za reševanje krize, na primer uvedba sporazumov za prestrukturiranje dolga za prekomerno zadolžene države, pa tudi odpis dolga ter naložbe za spodbujanje rasti v zeleno gospodarstvo, za kar je treba izkoriščati zmožnosti posojanja Evropske investicijske banke;

12. je prepričan, da je za ponovno uravnoteženje državnih proračunov potreben dolgoročni pristop, ki bo vključeval obdavčitev premoženja, davek na finančne transakcije, boj proti davčnim goljufijam in utajam, ustrezno posredovanje Evropske centralne banke in strog nazor nad finančnim sektorjem;

13. meni, da tako obsežne obveze, kot jih predvideva osnutek mednarodne pogodbe, terjajo najširša možna posvetovanja z ljudmi v obliki referendumov, skladno z nacionalnimi predpisi; vztraja, da morajo ti referendumi potekati brez političnega vmešavanja Evropske komisije; poleg tega meni, da morajo vlade v tistih državah članicah, kjer referenduma ni mogoče imeti, ljudem dati možnost odločanja o ratifikaciji tega osnutka pogodbe z javnimi posvetovanji;

14. ugotavlja, da je za vsako spremembo irske ustave potreben referendum in da so proračunske pristojnosti z irsko ustavo podeljene irskemu parlamentu in vladi, ter da je zato v primeru prenosa proračunskih pristojnosti potrebna sprememba ustave;

15. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje      Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.