PREDLOG RESOLUCIJE o stališču Parlamenta za 22. zasedanje Sveta Združenih narodov za človekove pravice

5.2.2013 - (2013/2533(RSP))

ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 110(2) Poslovnika

Marie-Christine Vergiat, Willy Meyer v imenu skupine GUE/NGL

B7‑0061/2013

Resolucija Evropskega parlamenta o stališču Parlamenta za 22. zasedanje Sveta Združenih narodov za človekove pravice

(2013/2533(RSP))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 in evropske konvencije o človekovih pravicah iz leta 1953,

–   ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov (ZN) z dne 8. septembra 2000 (A/Res/55/2) in resolucij generalne skupščine ZN,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Svetu ZN za človekove pravice,

–   ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji,

–   ob upoštevanju 22. zasedanja Sveta ZN za človekove pravice, ki bo potekalo od 25. februarja do 22. marca 2013 v uradu Združenih narodov v Ženevi,

–   ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A. ker šestdeset let po razglasitvi splošne deklaracije o človekovih pravicah še vedno poteka vsakdanji boj proti diskriminaciji in za dosledno uresničevanje vseh človekovih pravic – socialnih, gospodarskih, kulturnih, državljanskih in političnih;

B.  ker so ekonomske, socialne in kulturne pravice človekove pravice, za njihovo spoštovanje pa je treba vsaj dosledno izvajati osem razvojnih ciljev deklaracije tisočletja iz leta 2000, tj.: izkoreninjenje skrajne revščine in lakote, univerzalni dostop do osnovnošolskega izobraževanja, spodbujanje enakosti spolov in emancipacije žensk, zmanjšanje umrljivosti otrok, izboljšanje dostopa do nege mater, boj proti virusu HIV, spolno prenosljivim boleznim, malariji in drugim boleznim, prizadevanje za trajnostni razvoj in vzpostavitev razvojnega sodelovanja na svetovni ravni; ker je bil za uresničitev razvojnih ciljev sprejet velikopotezen časovni okvir, saj naj bi bili doseženi do leta 2015, vendar v tem času še zdaleč niso uresničeni;

C. ker bi morale Unija in njene države članice zagotoviti spoštovanje človekovih pravic na vseh področjih svoje notranje in zunanje politike ter njuno skladnost, da bi okrepile položaj in zagotovile verodostojnost Unije v Svetu ZN za človekove pravice;

D. ker je Svet ZN za človekove pravice kljub svojim pomanjkljivostim pomembna platforma za razprave o človekovih pravicah in boj proti njihovim kršitvam;

E.  ker se bo 22. zasedanja Sveta ZN za človekove pravice v Ženevi tako kot preteklih zasedanj tega sveta in pred tem Komisije ZN za človekove pravice udeležila tudi delegacija pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice;

Delo in organizacija Sveta ZN za človekove pravice

1.  ponovno poziva države članice Unije, naj aktivno nasprotujejo vsem prizadevanjem za spodkopavanje pojma univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne povezanosti človekovih pravic, ter dejavno spodbujajo Svet ZN za človekove pravice, naj se enako aktivno bori proti vsem vrstam diskriminacije, zlasti diskriminaciji na podlagi spola, starosti, spolne usmerjenosti in političnega ali verskega prepričanja;

2.  opozarja pred instrumentalizacijo Sveta ZN za človekove pravice; poudarja pomen svojih resolucij za odzivanje na hude kršitve človekovih pravic v posameznih državah; poudarja, da je treba objektivno, pregledno, neselektivno, konstruktivno in nekonfliktno oceniti stanje človekovih pravic na podlagi zanesljivih informacij, pridobljenih z interaktivnim dialogom ter celovitim in enakim obravnavanjem vseh držav; poziva države članice, naj aktivno sodelujejo pri izvajanju teh dogovorjenih načel v zvezi s Svetom ZN za človekove pravice;

3.  poudarja, da je treba odpraviti glavne vzroke za nestabilnost v nekaterih državah s pomočjo razvojnih politik, ki so v skladu z razvojnimi cilji tisočletja, ter druge družbeno-gospodarske, politične in kulturne ukrepe, ki lahko prispevajo k vzpostavitvi okolja, ki spodbuja preprečevanje ponovnega izbruha sporov, in katerih cilj je odpraviti revščino, spodbujati gospodarski, družbeni in kulturni napredek, razvijati institucionalne in upravne zmogljivosti, izboljšati kakovost življenja prebivalstva in utrditi pravno državo izključno na miroljuben način;

4.  je seznanjen z izvolitvijo osemnajstih novih članov Sveta ZN za človekove pravice septembra 2012, ki so začeli svojo funkcijo opravljati 1. januarja 2013, namreč iz Argentine, Brazilije, Slonokoščene obale, Španije, Estonije, Etiopije, Gabona, Nemčije, Irske, Japonske, Kazahstana, Kenije, Črne gore, Pakistana, Republike Koreje, Sierre Leone, Združenih arabskih emiratov, Združenih držav Amerike in Bolivarske republike Venezuele, pri čemer ugotavlja, da je devet članic tega sveta članic Unije; je seznanjen tudi z odločitvijo Izraela, da odkloni članstvo v tem svetu;

5.  ugotavlja, da je triletno članstvo Republike Kazahstan v Svetu ZN za človekove pravice začelo veljati 1. januarja 2013; opozarja, da morajo člani tega sveta v skladu z resolucijo generalne skupščine št. 60/251 spoštovati najvišje standarde na področju spodbujanja in varstva človekovih pravic, in poudarja, da se je položaj človekovih pravic v Kazahstanu z množičnimi uboji v kraju Žanaozen decembra 2011 dodatno poslabšal, o čemer pričajo nedavna prepoved opozicijskih medijev decembra 2012; Svet ZN za človekove pravice poziva, naj stori vse potrebno, da bo na prihodnjem zasedanju ta problem odpravljen, in naj od Kazahstana zahteva, da nemudoma osvobodi politične zapornike in preneha s politično motiviranimi aretacijami zaradi obtožbe o „ščuvanju k socialnim nemirom“;

Spodbujanje in varstvo vseh človekovih pravic – državljanskih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih, vključno s pravico do razvoja

 

Ekonomske, socialne in kulturne pravice

 

6.  pozdravlja pomen, ki je bil na 22. seji Sveta ZN za človekove pravice pripisan spodbujanju in varstvu ekonomskih in socialnih pravic ter vprašanju medsebojne povezanosti posameznih človekovih pravic; ponovno poudarja nujnost enakega obravnavanja ekonomskih, socialnih, kulturnih, državljanskih in političnih pravic; poudarja, da so visoka stopnja brezposelnosti, povečanje revščine in socialne izključenosti, čedalje težji dostop do cenovno ugodnih javnih storitev na področju zdravstva, izobraževanja, stanovanj, prevoza in kulture ter poslabšanje njihove kakovosti veliki izzivi; poudarja, da sta privatizacija in liberalizacija otežili dostop do nekaterih človekovih pravic, da je treba takšno tendenco spremeniti in da so poglavitni načini za reševanje teh težav boljša porazdelitev bogastva, dostojne plače in kakovostna delovna mesta; prav tako ugotavlja, da so varčevalni načrti v posameznih državah članicah Unije in drugih državah, tudi pod pritiskom Unije, neenakosti in revščino le še poostrile;

7.  pozdravlja tudi pomen stanovanjskega vprašanja kot pravice do ustreznega življenjskega standarda; delegacijo Unije in njene države članice poziva, naj spodbujajo dostop do kakovostnega bivanja za vse kot temeljno pravico in izvedejo študijo o stanovanjskem vprašanju v Uniji (zlasti od začetka krize in uvedbe varčevalnih ukrepov), da bi se zavzeli za rešitev tega endemičnega problema, ki se je v zadnjih letih le še poostril;

8.  poudarja, da bi morale države članice Združenih narodov za zmanjšanje revščine in brezposelnosti bolj spodbujati dostop do naravnih in življenjsko pomembnih virov, dostop do zemlje ter samooskrbo s hrano in varnost hrane; obžaluje, da znatno število ljudje nima ali nima več dostopa do nekaterih virov, niti do temeljnih dobrin, kot je voda, saj si te vire prisvajajo podjetja ali zasebni subjekti, ki imajo lahko podporo političnih oblasti v posameznih državah, kar povzroča pomanjkanje hrane in višje cene živil; zato od delegacije Unije in njenih držav članic zahteva, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da bi odpravili prisvajanje virov, zlasti zemljišč, zlasti s strani evropskih podjetij, ter spodbujajo predloge v mednarodnih in regionalnih institucijah in na konferencah (Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija, UNCTAD, Mednarodni denarni sklad, OECD itd.) za priznanje osnovnih javnih dobrin in njihov vpis v posebno konvencijo Združenih narodov; Unijo in njene države članice tudi poziva, naj podprejo resolucijo generalne skupščine Združenih narodov št. 64/292 z dne 28. julija 2010 o priznavanju vode kot temeljne pravice in naj storijo vse, da bi se začela izvajati in da bi postala zavezujoča;

9.  poudarja, da migracijska politika Unije ter podpiranje nedemokratičnih režimov pod krinko dobrega upravljanja in izključno ekonomskih partnerskih sporazumov škodujejo človekovim pravicam in mednarodni verodostojnosti Unije; ponovno poziva države članice Unije, naj izvajajo klavzule o demokraciji in človekovih pravicah v vseh mednarodnih sporazumih, ne glede na vrsto teh pogodb, ter zagotovijo spoštovanje človekovih pravic v svoji notranji in zunanji politiki, saj bi bil v nasprotnem primeru ogrožen položaj Unije v Svetu ZN za človekove pravice in vseh drugih mednarodnih forumih za človekove pravice;

Državljanske in politične pravice

 

10. poudarja pomen nadaljevanja dela na področju globalne prakse, zlasti v zvezi s skrivnimi pridržanji v okviru boja proti terorizmu; poziva države članice Evropske unije, naj zagotovijo ustrezne nadaljnje ukrepe na podlagi obstoječih poročil v skladu s preteklimi stališči Evropskega parlamenta o tem vprašanju, zlasti z njegovimi resolucijami o uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje in mučenje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije Cia;

11. poziva vse države, naj se borijo proti mučenju, tudi na njihovem ozemlju; poziva delegacijo Unije in delegacije držav članic, naj v razpravo o mučenju in drugih oblikah kaznovanja ter nečloveškega in ponižujočega obravnavanja vključijo vprašanje prepovedi trgovanja z izdelki, ki bi lahko bili uporabljeni pri mučenju, tako v Uniji kot v tretjih državah;

12. omenjene delegacije poziva, naj ponovno potrdijo svoje stališče proti smrtni kazni ter za njeno odpravo po vsem svetu in uvedbo takojšnega moratorija na to kazen v državah, ki jo še izvajajo; je zaskrbljen, ker so nekatere države smrtno kazen najprej odpravile, sedaj pa jo zopet izvršujejo;

Pravice narodov in posameznikov

 

13. ponovno poudarja, da imajo narodi neodtujljivo pravico do samoodločbe in do izbire svoje politične, gospodarske in socialne usmeritve brez zunanjega vmešavanja; poziva Unijo in njene države članice, naj se na 22. zasedanju Sveta ZN za človekove pravice odločno zavežejo k spodbujanju te pravice in ne aktualne politike;

14. izraža zaskrbljenost, ker se povsod po svetu na različne načine in na različnih ravneh slabša položaj zagovornikov, borcev, organizacij in ustanov za človekove pravice ter novinarjev;

15. poziva Unijo in njene države članice, naj si zlasti prizadevajo, da bo Svet ZN za človekove pravice sprejel konkretne ukrepe za zaustavitev kršitev človekovih pravic nad civilnim prebivalstvom, zlasti nad ženskami in otroci v vojnah in nasilnih konfliktih; poziva zlasti k uvedbi prednostnih ukrepov za prenehanje novačenja otrok vojakov in zagotovitev njihove zaščite;

16. pozdravlja proces spremljanja poročila A/HRC/19/41 o diskriminatornih zakonih in praksi ter nasilnih dejanjih nad osebami zaradi njihove spolne usmerjenosti ali identitete, ki ga izvaja visoka komisarka za človekove pravice; tudi države članice poziva, naj sodelujejo pri tem spremljanju, zlasti v okviru regionalnih srečanj in z aktivnim sodelovanjem; poziva k uvedbi posebnih ukrepov za zaščito teh posameznikov, tudi v okviru azilne politike in s konzularno zaščito;

17. poudarja, da suženjstvo, kot ga opredeljujejo Združeni narodi, pomeni položaj ali stanje posameznika, nad katerim se uveljavljajo značilnosti lastninske pravice ali nekatere od teh značilnosti; obžaluje, da še vedno obstajajo oblike sodobnega suženjstva, tudi v Evropski uniji; poudarja, da so žrtve suženjstva posebej ranljive skupine ljudi, ki jim je treba zaradi tega zagotoviti posebno zaščito; zato poziva delegacijo Unije in delegacije držav članic, naj si prizadevajo za precej odločnejšo politiko na tem področju, zlasti v zvezi osebami, ki opravljajo pomoč v gospodinjstvu, saj gre za socialno-poklicno kategorijo, ki je tej obliki suženjstva najbolj izpostavljena; zagotovijo naj tudi, da diplomatska zaščita ne bo onemogočila sodnega pregona tistih, ki na ta način kršijo človekove pravice;

Medsebojna povezanost človekovih pravic in tematskih vprašanj o človekovih pravicah

 

18. je močno zaskrbljen zaradi poslabšanja položaja človekovih pravic in državljanskih svoboščin pod pretvezo boja proti terorizmu in čedalje pogosteje proti hudemu kriminalu brez jasne opredelitve teh pojmov, tudi v Uniji ali na podlagi posebnih sporazumov z nekaterimi državami, ki ne izvajajo standardov na področju človekovih pravic; v zvezi s tem je zlasti zaskrbljen zaradi kršitve standardov na področju varstva podatkov in spoštovanja zasebnosti;

19. obžaluje, da mednarodna skupnost še vedno ni začela pogajanj za sklenitev mednarodnega sporazuma o varstvu zasebnih podatkov, po možnosti po zgledu konvencije št. 108 Sveta Evrope, ter poziva delegacijo Unije in delegacije držav članic, naj si v sodelovanju z mednarodnimi akterji na tem področju prizadevajo za vzpostavitev tovrstnega okvira;

20. obsoja razširjenost uporabe zasebnih vojaških ali varnostnih služb na področju tako imenovanih varnostnih ukrepov, čeprav gre za oblastvene kompetence izključno v državni pristojnosti, ter poziva Unijo in njene države članice, naj okrepijo prizadevanja za odpravo te prakse; meni, da morajo zasebne vojaške in varnostne službe na tem področju in pod odgovornostjo držav izvajati standarde človekovih pravic, zlasti na področju varstva podatkov in spoštovanja zasebnosti; zato meni, da morajo biti v primeru prenosa javnih storitev tako države kot zasebna službe odgovorne za kršitve človekovih pravic in humanitarnega prava, ki jih zagreši osebje njihovih služb;

Primeri položaja človekovih pravic, ki zahtevajo pozornost Sveta

 

21. je seznanjen z zahtevo Sveta ZN za človekove pravice visoki komisarki, naj mu na 22. zasedanju predloži pisno poročilo o položaju človekovih pravic v Maliju, zlasti na severu te države; zahteva popolno oceno o grozotah in zločinih v Maliju, ki so jih zagrešile vse prisotne sile; poziva delegacijo Unije in delegacije držav članic, naj se zavzamejo za spodbujanje miroljubnih rešitev konfliktov namesto enostranskih vojaških intervencij, kot se je zgodilo v Maliju;

22. ugotavlja, da je položaj človekovih pravic v Iranu čedalje slabši; nadalje ugotavlja, da je zatiranje protestnikov in mirnih oporečnikov (vključno s študenti, akademiki, zagovorniki človekovih pravic), zagovornikov pravic žensk, odvetnikov, novinarjev, piscev blogov in duhovnikov v tej državi običajen pojav; poudarja, da mora imeti pri zagotavljanju miru bistveno vlogo mednarodna skupnost; je močno zaskrbljen zaradi nenehnega slabšanja položaja človekovih pravic v Iranu, čedalje večjega števila političnih zapornikov in zapornikov vesti, še vedno visokega števila usmrtitev, tudi mladoletnikov, mučenja, nepoštenih sojenj, izredno visokih varščin in strogih omejitev svobode obveščanja, izražanja, združevanja, izobraževanja in gibanja ter verske svobode; meni, da lahko obisk posebnega poročevalca Združenih narodov pomaga ustvariti pregled stanja človekovih pravic v Iranu; je zaskrbljen, ker Iran že od leta 2005 zavrača obisk posebnih poročevalcev ali visoke komisarke za človekove pravice; poziva Iran, naj izpolni izraženo namero, da bo v letu 2013 odobril obisk posebnega poročevalca Združenih narodov o položaju človekovih pravic v Iranu dr. Ahmeda Šahida;

23. priznava, da v Burmi še vedno potekajo politične in državljanske reforme, vendar oblasti odločno poziva, naj okrepijo prizadevanja, zlasti z osvoboditvijo političnih zapornikov, in naj se borijo proti nasilju med različnimi skupnostmi; je močno zaskrbljen zaradi nasilja v zvezni državi Rakhine, ki je dolgoročna posledica diskriminatorne politike proti pripadnikom ljudstva Rohingja; poziva k podaljšanju mandata posebnega poročevalca o položaju človekovih pravic v Burmi/Mjanmaru;

24. obžaluje, da na program te razprave ni bilo uvrščeno vprašanje razmer v Latinski Ameriki, zlasti v Hondurasu in Paragvaju; poziva k dejanskemu spremljanju položaja človekovih pravic v teh dveh državah po izvedenih državnih udarih ter k vsesplošnim prizadevanjem za ponovno vzpostavitev demokracije in pravne države v teh državah; poziva delegacijo Unije in delegacije držav članic, naj si prizadevajo za obsodbo državnih udarov, naj ne priznajo vzpostavljenih vlad in zahtevajo sojenje krivcem; poziva tudi k preiskavi poskusov državnega udara v drugih latinskoameriških državah (na primer v Ekvadorju) in odkritju vseh odgovornih, tudi tretjih držav;

25. ugotavlja, da je Kolumbija še vedno najbolj nevarna država na svetu za sindikalno in politično udejstvovanje, kršitve človekovih pravic študentov, pripadnikov opozicijskih strank, kmetov, žensk in otrok pa so tako rekoč nekaznovane; zato nasprotuje ratifikaciji sporazuma o prosti trgovini s to državo; odločno obsoja dejstvo, da je obveščevalna služba (DAS), ki je neposredno podrejena predsedniku republike, uporabljala sistematična prisluškovanja in izvajala nezakonite ukrepe, da bi diskreditirala višje sodnike, opozicijske poslance in zagovornike človekovih pravic; opozarja, da so bili tarča teh dejanj tudi pododbor Evropskega parlamenta za človekove pravice, osebe, ki prebivajo v Evropi, in nevladne organizacije; zahteva, da ta resna dejanja ne ostanejo nekaznovana; poziva Unijo, naj uporabi priporočila glede Kolumbije iz poročila odbora proti mučenju;

26. obžaluje tudi, da na dnevni red ni bilo vključeno vprašanje človekovih pravic v Turčiji; je zlasti zaskrbljen zaradi vse slabših demokratičnih razmer v tej državi in vse hujšega zatiranja demokratov, izvoljenih poslancev in političnih aktivistov, sindikalistov, novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in umetnikov; ugotavlja, da je to zatiranje usmerjeno predvsem v kurdsko prebivalstvo; poziva delegacijo Unije, naj zagotovi, da bo na 22. zasedanju Sveta ZN za človekove pravice izpostavljeno tudi to vprašanje in da bodo izrecno podprte ponovne razprave o mirovnem procesu;

27. znova obsoja nenehne kršitve človekovih pravic zaradi trajne turške zasedbe 37 % ozemlja Republike Ciper, pri čemer je posebej zaskrbljen zaradi položaja beguncev, oseb, ki živijo v enklavah, in svojcev izginulih; poudarja, da je zasedba tega ozemlja neposredno povezana z dostopom do nepremičninske lastnine in njeno uporabo; poziva delegacijo Unije in delegacije njenih držav članic, naj izpostavijo te kršitve, obsodijo prisotnost turških sil in naseljencev, ter turške oblasti pozovejo k takojšnjemu koncu zasedbe ciprskega ozemlja in ukrepov za spremembo demografske sestave Republike Ciper; poudarja, da so te kršitve vojni zločini; poziva Turčijo, naj odobri dostop do vojaških območij, da bi ocenili stanje izginulih;

28. poziva Svet ZN za človekove pravice, naj sprejme konkretne ukrepe na podlagi poročila o notranji preiskavi delovanja Združenih narodov na Šrilanki, objavljenega novembra 2012, v katerem je zlasti poudarjeno, da Združeni narodi v zadnjih mesecih niso izpolnili svoje naloge za pomoč civilnemu prebivalstvu v državljanski vojni; poziva Svet ZN za človekove pravice, naj obsodi napade na demokratične pravice v Šrilanki, vključno s pravico do svobode izražanja in medijev, pravico do svobodnega združevanja ter pravico do svobodnih in pravičnih volitev, ter naj pozove k rešitvi konflikta na podlagi spoštovanja demokracije in človekovih pravic, tudi pravico pripadnikov tamilske skupnosti do samoodločbe; Svet ZN za človekove pravice tudi poziva, naj razpravlja o možnosti razveljavitve amandmaja 13 šrilanške ustave, ki severu in vzhodu države podeljuje določeno stopnjo regionalne neodvisnosti, in naj v zvezi s tem izrazi zaskrbljenost;

29. obžaluje, da na tej konferenci ne bo potekala razprava o položaju človekovih pravic v Demokratični republiki Kongo, poziva delegacijo Unije in delegacije držav članic, naj to vprašanje izpostavijo na razpravi o razmerah, ki zahtevajo pozornost Sveta ZN za človekove pravice, naj obsodijo vsa dejanja nasilja in vse kršitve človekovih pravic na vzhodu DR Kongo in v regiji Velikih jezer ter naj izrazijo solidarnost z vsem prebivalstvom, prizadetim v vojni, pozovejo vse sile, vpletene v boje na vzhodu DR Kongo, naj spoštujejo človekove pravice in mednarodno humanitarno pravo ter zaustavijo napade na civilno prebivalstvo;

Položaj človekovih pravic v Palestini in na drugih zasedenih arabskih ozemljih

 

30. pozdravlja posebno pozornost, ki bo na prihodnjem zasedanju namenjena položaju človekovih pravic v Palestini in na drugih zasedenih arabskih ozemljih, zlasti pravico palestinskega naroda do samoodločbe; močno spodbuja delegacijo Unije, naj obsodi vse vrste kolonializma, zlasti v Palestini;

31. opozarja na resolucijo Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2010 o razmerah v Zahodni Sahari; odločno poziva Maroko in gibanje Polisario, naj nadaljujeta pogajanja za miroljubno in trajno rešitev konflikta v Zahodni Sahari, ter ponovno potrjuje, da ima saharsko ljudstvo pravico do samoodločbe, o kateri se morajo odločiti na demokratičnem referendumu; v skladu z resolucijami Združenih narodov na to temo obsoja nenehne kršitve človekovih pravic saharskega ljudstva; poziva k izpustitvi saharskih političnih zapornikov, zlasti 23 oseb iz taborišča Gdeim Izik, ki jim je sodilo vojaško sodišče;

32. obžaluje, da Unija ni upoštevala priporočil iz Goldstonovega poročila; ponovno poziva države članice Unije, naj si prizadevajo za trdno skupno stališče Evropske unije o nadaljnjih ukrepih na podlagi Goldstonovega poročila in javno zahtevajo prevzem odgovornosti za domnevne zločine, ter poziva Izrael, naj opravi preiskave, ki bodo ustrezale mednarodnim standardom neodvisnosti, nepristranskosti, preglednosti, hitrosti in učinkovitosti, v skladu z resolucijo generalne skupščine Združenih narodov A/RES/64/10; meni, da bližnjevzhodni mirovni proces ne more napredovati brez odgovornosti in pravice ter da dosedanje preiskave teh zahtev ne izpolnjujejo; poziva Unijo, naj v dialoge z Izraelom vključi nadaljnje ukrepe na podlagi Goldstonovega poročila;

33. podpira ljudska gibanja v številnih arabskih državah za socialno pravičnost, socialne, ekonomske in politične pravice v teh državah; obžaluje, da s padcem diktatorjev, kot sta Ben Ali ali Mubarak, ni prišlo do korenitih in hitrih sprememb teh politik, in je zaskrbljen zaradi kršenja človekovih pravic v nekaterih državah, denimo v Egiptu;

Tehnična pomoč in krepitev zmogljivosti

 

34. je seznanjen s točko o tehničnem sodelovanju na področju človekovih pravic v Afganistanu; poziva delegacijo Unije in delegacije njenih držav članic, naj obsodijo dejstvo, da Nato z zasedbo Afganistana ni izboljšal položaja človekovih pravic v tej državi; poziva Svet ZN za človekove pravice, naj si prizadeva za ustanovitev preiskovalne komisije pod okriljem Združenih narodov ter za začetek procesa v okviru pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča o vojnih zločinih, grozotah in ubojih civilistov v Iraku in Afganistanu; odločno obsoja nasilje, ki ga uporabljajo iraške oblasti proti miroljubnim protestnikom in obžaluje veliko število ubitih in ranjenih; obsoja vse oblike nasilja proti socialnim, političnim in verskim skupinam; obsoja tudi vse uboje in usmrtitve od začetka vojne leta 2003; obžaluje zadnji val terorističnih napadov; meni, da je eden od poglavitnih rezultatov ameriške zasedbe Iraka tako rekoč popolno sesutje javnega reda in razširitev kršenja človekovih pravic; poziva iraško vlado, naj odpravi smrtno kazen in pritegne pozornost na nujno rešitev humanitarnih problemov Iračanov;

35. obsoja tudi oboroženi poseg v Libiji pod okriljem Nata in poudarja, da se razmere še zdaleč niso stabilizirale, temveč so se od „uradnega konca“ vojne zgolj še poslabšale, posledica česar je bila razdelitev države in njena nezmožnost, da prepreči nasilje, porast rasističnih kaznivih dejanj, odsotnost pravice in demokracije; želi, da bi Svet ZN za človekove pravice izvedel neodvisno in nepristransko preiskavo o položaju človekovih pravic v tej državi, ki potrdila odgovornost vseh sil, ki so sodelovale v konfliktu;

36. je seznanjen z razpravo o položaju človekovih pravic na Haitiju, ter poziva Unijo in njene države članice, naj poudarijo potrebo po oceni pomoči, ki je bila poslana na Haiti, in kakšno je dejansko izvajanje načrta Združenih narodov za obnovo te države;

37. je seznanjen s stališčem o pomoči Slonokoščeni obali; meni tudi, da bi bilo treba opraviti objektivno in nepristransko oceno izboljšanja položaja človekovih pravic v tej državi, zlasti odkar jo je zasedla francoska vojska;

o

o o

 

38. pooblašča delegacijo Evropskega parlamenta na šestnajstem zasedanju Sveta ZN za človekove pravice, da izrazi pomisleke iz te resolucije, in jo poziva, naj o svojem obisku poroča pododboru za človekove pravice, ter meni, da bi bilo primerno še naprej pošiljati parlamentarno delegacijo na ustrezna zasedanja Sveta ZN za človekove pravice;

39. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje     Svetu, Komisiji, visoki predstavnici/podpredsednici Komisije, vladam in parlamentom držav članic, varnostnemu svetu Združenih narodov, generalnemu sekretarju Združenih narodov, predsedujočemu 64. generalne skupščine Združenih narodov, predsedniku Sveta Združenih narodov za človekove pravice, visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice ter delovni skupini EU-Združeni narodi, ki jo je ustanovil odbor za zunanje zadeve.